Izhaja enkrat v mescu. Za cerkev, šolo in dom. Velja na leto 4, fl. po poŠti. St. 9. 15. septembra 1859. VIII. teča Pridiga za roženkransko nedeljo. (Sveti roženkranc je lepa in mogočna molitev; gov. i) „Srečna si sveta devica Marija in vse hvale nar bolj vredna;" tako sv. katoliška cerkev dans slavi. I>anešnja nedelja se imenuje roženkranska nedelja. Lepa je roža, ki tam na vertu cveti, čudno lepo igrajo njene barve, široko okoli se razprostira njen žlahtni duh. Pa minejo nekteri dni, proč so rudeče lica, proč je žlahtni duh, prelepa roža obsuta leži. Pa poznam žlahtno in prelepo rožo , ki prelepo cveti, žlahtno diši in nikoli konca ne vzeme. Takih rož pa ne raste _go naši zemlji, po tej solzni dolini, take rože so le v nebesih doma. Ali poznate to nebeško rožo, ki lepo cveti, žlahtno diši in nikoli ne obleti. Oh to je sveta molitev, serčna, pobožna molitev. Jezus nas jo je učil, angelj Gabriel nam jo iz nebes prinesel, ssv. aposteljni po celem svetu oznanovali in sv. cerkev svojim vernim priporočevala. Ali poznate to molitev? to je sv. Oče naš, Češčena si Marija in Apostoljska vera. Te molitve je sv. kat. cerkev v žlahten venček spletla, jim nekaj imenitnih skrivnost iz Jezusovega življenje, terpljenja in vstajenja privezala in tej molitvi lepo ime dala: sveti roženkranc. Ta molitev človeško serce razveseluje, čudno lepo podučuje, in proti nebesom povzdiguje; sad pa, ki ga ta molitev donaša, nikoli ne mine, človek ga vživlja večne čase. Danes je roženkranska nedelja; zatorej hočem danes od sv. roženkranca kratko govoriti in pravim: 1. Sv. roženkranc je lepa molitev, 2. Sv. roženkranc je mogočna molitev. Poslušajte. } vod. Slov. Prijatel. 33 Razlaga. 1. V bukvah nekega pobožnega Jezuita se bere sledeča prigodba, ki je tako mična in lepa, da vam jo danes, ko zopet praznik Marije obhajamo, povedati hočem; mislim, da vam to bode duhovno veselje. Marija je bila nekega dne s otrokom Jezusom v paradižu. Tukaj v prelepem vertu, kjer so nar žlahtniše rožice cvetele, se je pogovarjala Marija s prerokom Elijem; potem je bila v duhu zamaknjena in se je zgubila v gledanju nebeških reči. Jezus pa, in Janez — ta dva sveta otroka — sta se med tem po lepem vertu sprehajala, sta si kratek čas delala in rožice brala. Spremljali so ju lepi angelci, ki so zmirom bili pripravljeni, Jezusove povelja spolnovati. In zdaj jim Jezus zapove, da naj rožic natergajo belih, rudečih, in rumenih, in tudi neholiko lilij vmes, in naj jih denejo v zlate korpičke. Iz sto in petdeset rožic so angelci zdaj en venec spletli, tako da so po vsaki deseti roži eno liljo vpletli. Tako so storili s 50 belimi, s 50 rudečimi in s 50 rumenimi rožami, katere so se kakor čisto zlato svetile. Jezus in Janez sta pomagala angelcom pri tem lepem delu. Potem pa grejo vsi, prav veseli, k Mariji, k nebeški kraljici, katera je ob kraju nekega potoka sedela. In majhen olrok — Jezus sam je te tri rožne vence Mariji, svoji ljubi materi, enega za drugim na glavo postavil. O kako veselje je bilo to za nar svetejšo devico! njejno obličje je postalo, kakor lepa rudeča rožica. Trikrat sneme Marija te vence s svoje glave, in svojega božjega otroka ž njimi ovije. Pa trikrat jih Jezus nazaj da svojo materi. Zdaj vzeme Marija, z rožcami ovenčana, to ljubeznivo Dete v svoje naročje, ga derži v rokah z malerno ljubeznijo, in se joka, in govori tako sladke besede, da bi bilo samo sonce na nebu obstalo in poslušalo, kar je Marija govorila, ako bi kaj zastopilo. Mali Janežek je pokleknil, in svoje male rokice povzdignil v molitvo; angelci so s povzdignjenimi rokami vse tri obdajali, v nje tiho zamaknjeni gledali, in so klicali k častitljivi materi božji veselo s sladkim pozdravljenjem: ,/tt duhovna Roža!" — Kaj pa pomenijo ti tri venci iz lepih rožic, s kterimi je Jezus svojo mater Marijo ovenčal? In ta pobožni Jezuit nam dalje pripoveduje: „Venec iz petdeset belili rož je podoba veselega rožen-kranca, v katerim opominjamo to čisto, vselej brezmadežno devico Marijo tajistega nebeškega veselja, kterega je občutila, ko je mati božja postala. — Venec iz petdeset rudečih rož nam je podoba žalosti polnega roženkranca, v katerem to čisto, vselej brezmadežno devico Marijo opominjamo tistih nar grenkejših britkost, ktere je Ona v kervavem terpljenju (svojega) Sina Jezusa Kristusa, z naj večo materno žalostjo občutila. Venec iz petdeset zlatorumenih rož nam je podoba častitljivega roženkranca v katerem to čisto, in veselej bresmadežno devico Marijo tajiste časti opominjamo, s ktero je bila od svetih angelcov spremljena v nebesa vzeta, in tamkaj od presvete Trojice s vencom večnega življenja kronana. Glejte, ljubi kristjani! kako čudno lepa je tedaj molitva svetega roženkranca, v kteri je čast Sina božjega s častjo Marije, njegove matere tako na tenko zvezana. Ali ne bomo tudi mi radi take vence pletli v čast Jezusu in Mariji; ali ne bomo tudi mi radi s pobožno molitvijo svetega roženkranca Marijo častili, in se ji za njeno mogočno priprošnjo priporočali? — Ja, to hočemo radi in večkrat storiti; zakaj Marija je lajisla srečna in sveta devica, ki je po navku svete cerkve za Bogom naj veče hvale vredna. — Mi jo tedaj hočemo veseli hvaliti s to pobožno molitvijo svetega roženkranca! — Spoznali ste ljubi moji! kako lepa je ta molitva svetega roženkranca, ktero je cerkev v čast Jezusu in Mariji vpeljala. Ali pokazati vam tudi želim. 2. Kako mogočna je ta molitva; kako veliko si s svetim roženkrancoin od Boga ali Marije sprositi, kako veliko doseči moremo. Mnogotere zgodbe iz starih in novih časov nam spričujejo, kako mogočna je molitva svetega roženkranca. Sveti Dominik je leta 1202 dolgo časa s gorečo serčnosljo pridgoval zoper krivovero, ktero so takrat Albigenzarji trosili med ljudstvom; pa pri vsem tem jih je le malo k pravi sveti veri, v katoliško cerkvo nazaj pripeljal. Kaj je bilo storili ? Sveti Dominik se začne ojstro postiti, še bolj goreče moliti in Boga za pomoč prositi; posebno se pa oberne k Mariji, nebeški kraljici s velikim zaupanjem, jo prosi s solznimi očmi, da bi 33* Ona serca krivovercov omehčila in mu pomagala, tajiste spre-oberniti. Potem se mu pa prikaže Marija, vsmiljena mati, in ga nauči molitev svetega roženkranca. In sveti Dominik je to drugim na znanje dal in povsot učil sveti roženkranc moliti. Ali glejte, kako veliko je ta molitev pomagala! V kratkem je več kot 100 jezar krivovercov svoje zmote spoznalo in se v pravo, edino zveličansko cerkev nazaj podalo. Glejte, koliko moč je tedaj skazala ta molitva svetega roženkranca. Ta molitva nas varuje sovražnikov našega zveličanja. To se je že večkrat skazalo. V cerkveni dogodivšini beremo, kako je Bog po priprošuji Marije device dvakrat keršanski svet rešil silnih sovražnikov, ravno tajisti čas, ko so bratovšine svetega roženkranca po celem svetu v čast Marije svoje molitve opravljale. Leta 1571 so kristjani zmagali Turke pri mestu Lepanto; ker so sv. roženkranc molili in tako nebeško kraljico na pomoč klicali. In leta 1715 so grozovitni Turki zopet perhruli v naše dežele in so žugali, vse pokončati in pomoriti, kar je bilo živega. Ali po priprošnji Marije device so jih kristjani zopet premagali in iz naših dežel pregnali. Zatorej je papež Klemen *XI. zapovedal, praznik Marije svetega roženkranca, po celem kerš. svetu obhajati v spomin tajistih dobrot in milost, ktere je Marija celemu keršanslvu skazala. — In kakor je nekdaj Marija kristjanom, ki so pobožno sveti roženkranc molili, sprosila to gnado, da so svoje zunajne sovražnike premagali, tako nam Marija še dandanašni veliko milost od Boga prosi, ako jo sto lepo molitvijo vredno častimo; posebno nam pa to gnado dodeli, da zamoremo naše znotrajne sovražnike, naše dušne sovražnike premagovati. Nikjer ne zadobimo tako gotovo pomoči zoper nje, kakor v tej pobožni molitvi roženkranca, ako ga prav v duhu in resnici molimo. Ta molitva obudi v nas veliko "zaupanje na Jezusovo zasluženje in na priprošujo matere božje. V tej molitvi kličemo tolikokrat Jezusa, ki nas je rešil po svojem britkem terpljenje in smerti; kličemo tolikokrat Marijo, ki nam je Jezusa rodila in je zdaj tamkej v nebesih pri Jezusu kronana. Ze same imena Jezus in Marija, pravi pobožni Tomaž Kempčan, sta dosti močna, ž njima vse skušnjave premagati; koliko več bomo pa po molitvi svetega roženkranca moč zadobili, vse protivnike našega zveličanja premagati, ker tukaj tako stanovitno, tako ne-prenehama na vrata božje milosti, na vrata serca Marijinega terkamo! — Živo so spoznali v nekdajnih starih časih veliko moč in dobroto svetega roženkranca; zatorej so ga pa tudi radi, tako pogosto, tako pobožno molili. To so pač bili nekdaj lepi časi za keršansko vero. Imenitni vojskovodji so šli na vojsko; v eni roki so deržali meč, v drugi pa sveti rožen-kranc. Mogočni kralji so na tronih svoje krone s glave vzeli, in so s sveto molitvijo roženkranca Marijo častili. Veliko kristjanov je bilo, ki so vsak dan s svetim roženkrancom v rokah stopili pred tron Jezusa in Marije, in jima vence svoje pobožnosti v dar prinesli. Na vsako saboto in nedeljovečer, na vsako bilo in praznik večer so pobožni hišni gospodarji svoje otroke, svoje hlapce in dekle vkup poklicali, pred božjo mar-tro, ali kako podobo Marije device pokleknili in pobožno Marijo častili z molitvo svetega roženkranca. Ni bilo nobene svete maše, da bi pobožni kristjani svetega roženkranca ne bili odmolili. Kader so po nedeljih in praznikih popoldne pobožni kmetje šli na svoje polje se sprehajat, ali kader so šli gledat po svojih vinogradih, so vzeli seboj sveti roženkranc in so tako s pobožno molitvijo si kratek čas delali in si obilnost božjega žegna sprosili. Glejte, ljubi moji! Tako so delali, tako so živeli, tako so molili kristjani v starih časih; pa je bilo tudi boljše tahrat na sveti, kakor dandanašni; kjer se med nami tako malo žive vere, keršanskega duha najde; kjer kristjani zdaj tako malo in pa tako slabo molijo! — Zatorej pa tudi toliko hudega! — Sklep. Kristjani moji! ne hodimo tudi mi tako mlačni, tako merzli za čast božjo, za čast Marijno. Radi molimo zanaprej; posebno pa radi, s veseljem, s ponižnim sercom in s pobožnim duhom molimo sveti roženkranc. Spoznali smo danes, kako lepa in mogočna je la molitva, po kteri nam Marija toliko gnad in toliko dobrot od svojoga Sina Jezusa sprosi. S veseljem in zaupanjem se posebno danes, ko praznik sv. roženkranca obhajamo k Mariji obernimo in jo pozdravimo s besedami pobožnega Tomaža kempčana, ki tako govori: „S častjo in pobož-nostjo, s ponižnim zaupanjem pred Tebe stopimo, o presveta devica s priklonjeno glavo, s razpertimi rokami in z ginjenim sercom kličemo: Češena si Marija! in želimo, da bi se vsi angeli našemu češenju pridružili. Nič ni bolj častitljivega, tolažbe polnega; vsi, ki tvoje Ime ljubijo naj nas slišijo in na naše besede čujejo, ki kličemo: Češena si Marija! Nebesa so vesele, zemlja se čudi, ; pekel se trese, ko kličemo : Češena si Marija! Žalost zgine, veselje serce napolnuje, ljubezen se spet ponovi, ko vnovič kličemo: Češena si Marija! O da bi se vsi naši udje v jezike spremenili in se našemu slabemu počešenju vsi pravični in z volj en i pridružili, da združeni kličemo zdaj in vekomaj: Češena si Marija kraljica "svetega roženkranca!" Amen. Pridiga za 17. nedeljo po binkoštih. (Kako imamo Boga ljubiti? gov. F. W.) „Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz celega svojega serca, iz cele svoje duše in iz cele svoje pameti." Mat. 22. 28. V v o d. Učeniki postave so se prepirali, katera bi bila v postavi naj veča zapoved. Farizejem je bil ta prepir ravno prav všeč, da so mogli Jezusa vprašati, katero zapoved kej on za naj večo v postavi spozna. Šli so k njemu, in eden izmed njih, učeni k postave, ga je vprašal: „Učenik, katera je nar veča zapoved v postavi?" To ga je pa vprašal, da ga je skušal. Podučiti se njemu tedaj ni bilo mar, on je le hotel zvedeli, kaj Jezus od postave in njenih posameznih zapoved misli. Jezus dobro ve, da ga učenik postave le skuša, in vonder mu odgovori, kakor prav naukaželjnemu učencu. On mu reče: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz celega svojega serca," iz cele svoje duše in iz cele svoje pameti. Ta je nar veča in perva zapoved. Druga pa je tej enaka: Ljubi svojega bližnega kakor sam sebe." Vedel je zdaj farizejski učenik postave, kaj ima storiti; vedeli pa so tudi drugi farizeji, katere zapovedi pred vsemi drugimi spolnovati imajo. „V dveh zapovedih, pravi Jezus, je zapopadena vsa postava, in vsi preroki" in te dve zapovedi ste: perva, ljubi Boga čez vse, druga, ljubi svojega bližnega kakor sam sebe. Te dve zapovedi ste med seboj v tako ozki zavezi, da se ena brez druge spolnovati ne-da, zato pravi Jezus: pervi je druga enaka. O pervi zapovedi hočem jaz danes govoriti in bom vam povedal: „kako imamo Boga ljubiti." Poslušajte! Razlaga. 1. Jezus nas uči, da imamo Boga ljubiti iz celega svojega serca, iz cele svoje duše in iz cele svoje pameti; to je tako zastopiti: Bogu moremo biti vsi vdani, nad njim moramo imeti naj veče veselje in dopadenje, in njemu moramo s vsemi svojimi močmi služiti. Vdani pa imamo bili njemu kakor otroci svojemu očetu, ljubiti ga imamo ko naj večega dobrotnika, in častiti in moliti ko naj višega : Njegove zapovedi moramo zvesto in pa radi dopolnovati in vse, kar on nam daje hvaležno iz njegove roke sprejemati, križe in nadloge pa, ki jih on včasi nam pošilja, poterpežljivo prenašati. To vse bomo storili, ako imamo prave ljubezni do Boga. Ali jo mi pa dro imamo? Poglejmo malo na svoje življenje, to more nam povedati. Po čem hrepeni naše serce? Po časti in hvali, po veselji in posvetnem premoženju. Noben ni zadovoljen s tim, kar ima, vsak hoče še kaj več imeti. Tega pa ne išče pri Bogu, temuč pri svetu. Boga za njegove darove prositi-, se nekteri celo sramujejo; tudi ne dajo Bogu hvale, da bi spoznali, da vsak dober dar le od njega pride, in da, kar človek premore, to le premore po moči, ki mu jo Bog da. Kedar nam dobro gre in sonce sreče naše življenje razsvetljuje, pozabimo radi čisto na Boga; kedar nas pa kaka nesreča doide smo nevoljni in mermramo, da nas Bog tako terpeti pusti. Želje in skerbi, ki jih imamo, vse so na posvetno obernjene in mi iščemo le to, kar je na zemlji, ne pa tega kar je v nebesih. Dokler pa mi s svojim sercom tako na svetu visimo, prave ljubezni do Boga nikoli imeti ne moremo. Da se more ljubezen do Boga v našem sercu vneti, moramo posvetne želje in skerbi bolj na stran djati in svoje serce od sveta odtergati in k Bogu ober-niti. To nas uči sv. apostel Joanez rekoč: „Nikar ne ljubite tega sveta, pa tudi ne, kar je na svetu. Če kdo svet ljubi, ljubezen do Očeta v njem ni. Zakaj vse, kar je na svetu, je poželjenje mesa, in poželjenje oči in napuh življenja, vse to ni od očeia, ampak od sveta. Svet pa preide in njegovo poželjenje, le kdor voljo božjo stori, ostane vekomaj." I. Joanez 2, 15—17. Oh ne vežimo svojega serca tolkaj na svet! svet mine in vse njegove veselje, od njega nam ne ostane ničesar. Prave in stanovitne sreče in veselja nikjer ne najdemo, kakor le pri Bogu v nebesih. Totje naj obernimo svoje serce in hrepenimo in poželjujmo po nebeških darovih; da bodemo pa vredni jih došeči, naj ljubimo Boga, zakaj le tisti, ki Boga ljubijo, bojo nebesa dosegli. Sv. apostelj Paul uči: »Nobeno oko ni vidilo, nobeno uho ni slišalo in nobeno človeško serce ni počutilo, kar je Bog tim pripravil, ki njega ljubijo." I. Moz. 2, 9. Glejte, če bomo mi Boga ljubili, nam bo to ljubezen povernil z neizrekljivimi dobrotami. Ljubimo tedaj njega, pa ne samo z besedami, temuč v resnici in djanju. 2, Jaz pravim ljubimo Boga v resnici. V resnici pa tisti Boga ljubi, ki ima ljubezen v sercu, da je od nje tudi ginjen. Marsikteri moli: 0 moj Bog, jaz te ljubim iz celega serca," ali njegove serce od tega nič ne počuti, kar njegove usti govorijo. Glejte, ta nima resnične ljubezni do Boga. Ni tedaj dovolj, da molimo: „0 moj Bog, jaz te ljubim iz celega svojega serca, ker si ti nar veča in vse ljubezni vredna dobrota", mi moramo to, kar z besedami izrečemo, tudi v sercu počutiti. Res scer da se ljubezen do Boga ne da tako počutiti, kakor ljubezen do kakega človeka, ki ga prav za ljubo imamo, vonder ogreje ona naše serce in ga nagne, da dobimo veče dopadenje do Boga in da tudi z veseljem njemu služimo. N?d tem more tedaj vsak spoznati, ali ima ljubezni do Boga. Kdor v cerkev rad ne hodi, kdor molitve in druge dobre dela, ki bi jih imel opravljati, opušča, ta nima ljubezni do Boga. Znamnje, po katerem se spozna, da kdo Boga resnično ljubi, je dopadenje in veselje, ki ga na božjih rečeh najde. 3. Svojo ljuuezen do Boga moramo pa tudi v djanju, skazovati. Kogar za ljubo imamo, temu si tudi prizadevamo to storiti, kar mu dopada. Otroci, ki svojo starše za ljubo imajo, kako si prizadevno njim vstreči, kar le vidijo, da starši radi imajo, to njim storijo, in se tudi varujejo', jih razžaliti. Tako moramo tudi mi svojo ljubezen do Boga v djanju skazati. Povsod se moramo lepo zaderžati, da Boga ne razžalitno, in vse, kar delamo, moramo storiti k njegovi časti. Posebno pa moramo gledati, da božje zapovedi zvesto spolnujemo; po dopolnovanju božjih zapoved se ja ljubezen do Boga nar bolj skazuje. Kristus pravi: „Kdor moje zapovedi ima in jih derži, ta me ljubi." Joan. 14, 15. Sv. apostel Joanez uči: „To je ljubezen do Boga, da njegove zapovedi deržimo in nja zapovedi niso težke." I. Joan. o, 3. „Moji otroči, naj ne ljubimo z besedami in z jezikom, ampak v djanju in resnici." Glejte tedaj, da tako tudi vi svojo ljubezen do Boga v djanju na znanje dajate! 4. Ljubezen, ki jo do Boga imamo, pa ima biti čez vse, to je : Boga moramo bolj ljubiti kakor vse druge stvari in reči. Ljubi so nam starše, bratje, sestre, dobrotniki, prijatelj, drago nam je blago, premoženje, drago nam je zdravje in življenje; ljubši, kakor vse to, mora nam vonder še Bog biti, njega moramo nar bolj častiti, in nar bolj goreče ljubiti, zato moramo pa tudi nja voljo nar bolj spoštovati in njemu nar bolj pokorni biti. Kar nas zaderžnje, da njemu zvesto služiti ne moremo, to moramo tedaj zapustiti, ako bi nam še tako ljubo bilo. Nja zapovedi moramo tudi dopolnovati, ako bi še tako težko nam djalo jih dopolniti. Lep izgled goreče ljubezni do Boga daje nam Abraham. Ko mu je Bog zapovedal, domačo deželo zapustiti, jo je zapustil in je bil tudi pripravljen Bogu darovati svojega edinega sina. — Stari Eleacar je ter-pel naj hujše martre iz ljubezni do Boga in je ostal do konca življenja v njegovi službi stanoviten. Lep izgled goreče ljubezni do Boga dajejo nam tudi apostelni. Od njih beremo v djanju apostolskem, da so veseli šli pred sodbo in so se nehali gajž-lati. Vsi razun Joaneza so bili grozovitno vmorjeni zavoljo sv. vere, ki so jo oznanovali do smerti, kakor jim je Jezus zapovedal. Kako je bil sv. apostel Pavi od ljubezni božje vnet, spričujejo njegove dela. Kar se je bil spreobernil, je bil ves goreč za sv. vero Jezusovo in je šel po svetu, oznanovat jo Judom in ajdom. On ni porajtal nobene nevarnosti, se ni zbal ne preganjanja ne smerti. On sam od sebe pravi: „Kdo nas bo t tedaj ločil ljubezni Kristusove? Nadloga? britkost? ali lakota? ali golota? ali nevarnost? ali preganjanje? ali meč? Vse premagamo za tistega delj, kateri nas je ljubil. Zakaj terdno vem, da ne smert, ne življenje — ne sedajno, ne prihodno — ne druga stvar nas ne bo zamogla ločiti ljubezni božje, katera je v Kristusu Jezusu Gospodu našem." Rim. 8, 35, 39. Ti izgledi kažejo, koliko prava ljubezen do Boga premore. Ona navda človeka s čudno močjo, da mu nič ni pretežko, kar ima Bogu k česti storiti ali prenesti. Oh da bi bile te ljubezni naše serca napolnjene, kako bi mi bolj s veseljem Bogu služili in kako bolj skerbno tudi greha se varovali! Sklep. Boga ljubiti je prava in naj veča zapoved. Ja, Boga ljubiti je tako potrebno, da vsak, ki hoče zveličan biti, ljubezen do Boga imeti mora. Ko bi kdo še tolkaj dobrega storil, pa bi ljubezni do Boga ne imel, nič bi mu ne pomagalo. Sv. apostel Pavi pravi: „Ko bi angeljske in človeške jezike znal, ljubezni pa bi ne imel, bi bil ko bučeč bron in berneč zvon : In ko bi vse blago svoje vbogim razdal, ja dal clo svoje truplo, da bi zgorelo, bi pa ljubezni ne imel, nič bi mi ne pomagalo." Ce tedaj hočemo k Bogu priti, naj ga ljubimo, ljubimo ga pa čez vse drugo, to je, nad njem moramo imeti naj veče dopadenje in veselje, na nja moramo naj rajši misliti in njemu si moramo prizadevati nar bolj dopasti s tim, da smo pokorni in zvesto dopolnujemo njegove sv. zapovedi. Ako Boga tako ljubimo, bo tudi on nas ljubil, zakaj:" Bog je ljubezen in kdor v ljubezni ostane, ostane v Bogu in Bog ostane v njem." O vsmiljeni nebeški Oče! omehči naše serca in užgi v njih ogenj ljubezni do tebe, da ti bomo kakor pokorni otroci vselej vdani in tako tvoje ljubezni vredni. Amen. Pridiga za zahvalno nedeljo. (Zakaj nam Bog tudi slabe letine pošilja? gov. L. A.) „Ime Gospodovo bodi češeno !" Job. 1, 21. V vod. Solnce ne sije zmeraj na nebu. Tamni oblaki ga nam mnogokrat prikrivajo. Viharji in hude vremena razsajajo po zemlji in za jasnimi dnevi slede oblačni in deževni. Da se pa vreme tako premenja je prav koristno. Zakaj, ko bi zmeraj solnce sijalo, vse bi se posušilo, ko bi zmeraj deževalo, nobeden sad bi ne dozorel. Raznolično vreme pa oživi, očisti zemljo, in jo rodovitno stori. Taki premeni vremena pa tudi človeku in vsem stvarem hasnejo. Kadar je bilo poprej več deževnih dni, dokaj prijetniša se nam potem zemlja dozdeva. Vse je lepše, vse bolj zeleno. Ce včasi tudi viharji in hude ure kako škodo narede, vendar nam prinesejo še veliko veči dobiček. Viharji in hude ure varjejo zemljo in vode gnjilobe, očistijo zrak in ga zdravega ohranijo s tem, da preženejo mnogotere kužne drobce, iz kterih bi se lahko s časoma hude bolezni iscimile. Kakor vse stvarjenje, tako se spreminja zmeraj tudi naše življenje. Zdravje in bolezni, vojske in mir se zmeraj med seboj verste. Tudi to je prav in dobro. Po bolezni zdravje, po vojski mir veliko več obrajtamo. — Tako so tudi zdaj dobre, zdaj slabe letine. Mi sami smo že dobre letine pa tudi lakoto in dragino doživeli. In ravno letošnja letina je sploh bolj slaba kakor dobra. Zakaj, ljubi moji se verste dobre in slabe letine med seboj ? Zakaj nam Bog ne. pošilja le zgolj dobrih in rodovitnih let? Zakaj nam vselej našega polja ne blagoslovi ? Danes so obhaja po več krajih zahvalna nedelja; ali imamo prav, da se danes Bogu zahvaljujemo, ker letina ni bila zmed naj boljših? Glejte, to moramo prav razumeli, da spoznamo od ene strani božjo modrost v vseh njegovih naredbah in pripušenji, od ene strani pa, da se mirno in voljo vdamo v to, kar nas še čaka. Da, ljubi moji tudi letos, čeravno letina ni bila dobra, moramo Boga zahvaliti in zahvalno nedeljo praznovati! Tudi o slabih tetinah moremo in moramo z Jobom reči: „Ime Gospodovo bodi češeno !" Zakaj da moramo zmeraj Bogu hvaležni biti, homo spoznali, ako premišljujemo: Zakaj da nam Bog tudi slabe letine pošilja? J. Zavoljo naših grehov, in 2. Zavoljo Svojih neskončno modrih in prelju-beznivih namenov. Razlaga. I. Slabe letine nam Bog pošilja : 1. Zavoljo naših grehov sploh. Greh nam odvzame božji žegen v dušnih in božji žegen v telesnih potrebah. fl) Iz greha pridejo nerodovitnost zemlje, viharji in hude ure. Iz greha pride, da se potimo in solzimo pri delu, da nam pa vendar zemlja le ternje in osat rodi. Že perve strani sv. pisma nam pričajo in poterde to resnico. Ko sta bila perva dva človeka grešila, rekel je Bog Adamu: »Prekleta bodi zemlja v tvojem delu", t. j. zavoljo tvojega greha. „Ternje in osat ti bo rodila." „V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh." (1. Gen. 3. 17 itd.) Te besede nam pričajo, od kod da pridejo vsi zlegi na tem svetu. Glejte, iz greha toraj izvirajo vse nadloge, težave in britkosti. b) Zavoljo greha je Bog od nekdaj žugal s kaznijo in posebno z nerodovitnostjo. Izraelcom je rekel: „Ako ne bote poslušali in spolnovali vseh mojih zapovedi, poslal vam bom nanagloma revšino. Zastonj boste seme sejali. Dal vam bom od zgorej nebo kakor železo in zemljo kakor bron. Zastonj boste delali: Zemlja ne bo pognala rastljin, in drevje ne bo sadu obrodilo." (Len. 26, 14 itd.) „ZapovedaI bom", pravi Bog, »oblakom, da ne bodo dežja dali." (Iz 5.) Kar je Bog žugal, spolnilo se je bilo na tanko za Elija. Tri leta in 6 meseov ni celo nič deževalo, ker so se bili kralj Ahab in ljudstvo malikovanju vdali. (3. kr. 17.) »Ogenj, toča, lakota in smert", govori Bog (eccl. 39, 35) „vse to sem v maševanje vstvaril." Strašna lakota, ktera je bila Jeruzalem zadela, kaj je bila druzega, kakor kazen za hudobijo in terdovratnost Judov in za njih nehvaležnosl do božjega Sinu? Ker pride vsa revšina iz greha in kakor kazen od Boga, zato je bil pozdravil sv. Lup (us), škof na francozkem, Atila, kralja Huncov, ki je vse z ognjem in mečem razdiral, z besedami : „Zdrav mi bodi, ti šiba božja !" Slabe letine nam pa tudi Bog pošilja: 2. Zavoljo nekterih grehov posebej. In posebno: rt) Zavoljo nečistosti. Od te pregrehe govori sv pismo: „Ona je dereč ogenj, kteri vse rastljine v korenine požge." (Job. 31, 12.) Ozrite se v tiste kraje okoli Jordana, kjer so nekdaj mesta Sodoma, Gomora itd. stale. Sv. pismo pripoveduje od tega kraja, da je bil lep kakor raj gospodov. Lot ga je ibil zavoljo njegove rodovitnosti izvolil za se in za svojo veliko čedo. Kaj pa je zdaj iz tega lepega kraja? Pušava, kjer ne raste nobena trava in nobeno zeliše. Noben drug sad ne raste tam, kakor tako imenovane Sodomske ja-belka, in te so znotrej sam pepel. Od kod tako čudna pre-memba? Prebivavci tega kraja so bili hudobni, in veliki grešniki pred gospodom. Posebno pak nečistosti vdani. „Gospod je deževai", pravi sv. pismo, „na Sodomo in Gomoro žveplo in ogenj z neba, in pokončal je te mesta in vso deželo okoli, vse prebivavce mest, in vse zeliša po polju." (I. Gen. 19,24, 25.) Glejte, tako je bila nečistost res dereč ogenj, ki je vse zeliša v korenine požgal. Tudi dandanašnji je nečistost mati revšine in nadlog. Zakaj, tisti Bog, ki je nekdaj mesti So^ domo in Gomoro strahova!, ali je mar spremenljiv? O ne, marveč zmeraj tisti ostri Sodnik, ki še vedno dobro z dobrim, hudo s hudim povračuje. b) Zavoljo napuha in nehvaležnosti. Mi Boga za prijete dobrote po vrednosti ne zahvalujemo, in nočemo, saj v djanju ne, spoznati, da vse, kar smo in kar imamo, smo in imamo le od Boga. Mi nočemo z Davidom spoznati, da smo „berači in reveži« pred Bogom. (Ps. 39, 18.) Spozabili smo^ kar sv. Paul pravi : „Kaj imaš, o človek, kar bi ne bil prejel? Ako si pa prejel, zakaj se hvališ, kakor bi ne bil prejel?" (I, Kor. 4, 7.) Torej zaupajo ljudje na pridnost svojih rok, na spretnosti in znanje pri kmetovanju, na gnoj itd. Ie na Boga in njegov žegen ne zaupajo. Od tod pride, da Boga žegna ne prosijo in da mu za njegove dobrote niso hvaležni. Zato Bog nas napuhnjene ponižuje in nehvaležne kaznuje. Sv. Bernard pravi po pravici: „Nehva!ežnost je podobna oblaku. ki zakriva svetlo luč solnca; nehvaležnost je visok zid med Starnikom in stvarmi. Kakor veter zemljo posuši, tako posuši nehvaležnost potoke božjih milosti." Ker je dandanašnji svet toliko napuhnjen in nehvaležen, čuda ni, če nam potem manjka božjega žegna. Bog je govoril nekdaj Izraeljcom po preroku Ozeju (2. d): „Vaša mati malikuje. Ona ni hotla spoznati, da sem ji jaz dal žito, vino, olje, zlato in srebro, kar je maliku darovala, torej ji bom preč vzel žito, volno in predivo." Ker ljudje Bogu dolžne časti ne dajo, in njegove dobrote maliku, t. j, grehu, darujejo, zalo jim Bog odvzame žegen na polju. Tudi kristjani ne obračajo božjih darov Bogu v čast in sebi v izveličanje, ampak božje dari obračajo v greh in sebi v pogubljenje, zato jih po pravici Bog strahuje s slabimi in nerodovitnimi letinami. c) Zavoljo zapravljiv osti. K zapravljivosli se šteje posebno posiljena lepota v obleki, zlasti pri kmetiškib ljudeh, nezinernost v jedi in pijači. Lahko se reče. Boljše če so letine, toliko več je grehov. Če nam Bog da dobre, rodovitne leta, ne rastemo v dobrih delih, v molitvi, postu, milošini itd., temoč v slabih delih posebno v nečimernosti na obleki, v nezmernosti itd. z besedo: v vsakoterih grehih. Sv. evangelji nam pripoveduje od nekega moža, komur je njiva prav bogato rodila. V kaj pa je on obernil ta božji žegen? Mar v dobre dela? O ne, vse je hotel za se obderžati, in sam sebi je rekel: Počivaj, jej in pij, in bodi dobre volje. (Luk. 12.) Tako delajo velikrat tudi dandanašnji ljudje, kadar kaj imajo. Sv. pismo pravi od Izraeljcov „Usedli so se k jedi in pijači in so vstali k igranju." (2. Mojz. 32, 6.), tako delajo velikrat tudi kristjani. Kakor je bil zgubljeni sin vso veliko dedino po očetu zapravil z razuzdanim 0. življenjem (Luk. 15.) tako dela tudi mnogo kristjanov, kadar jih Bog s časnim premoženjem požegna. Premoženje obernejo v greh. Z božjimi darovi le Boga Žale. Ni čuda potem, če nam Bog svoje darove odtegne. če bi nas kak nališpan in nakrišpan berač daru prosil, ali bi mu kaj dali? Ali pa, če sin očetovo pomoč zapravlja in v svojo lastno nesrečo obrača, ali mu bo mar modri oče še zanaprej kaj dajal. Ali mu ne bo svoje pomoči odtegnil, ali saj prikrajšal? Ravno tako dela tudi Bog1 z nami; ker vidi, da Njegove darove in dobrote zapravljamo v svojo časno in večno nesrečo, zato jih nam odtegne ali saj prikrajša po slabih letinah. Da, greh je, ki našemu usmiljenemu Bogu roke zaklene, da nam svojega žegna ne da. Ako premišljujemo strašne pregrehe, s kterimi se Bog zmeraj žali, moramo s sv. Gregorjem spoznati, „da vse nadloge, ktere terpimo, smo z grehi zaslužili". Toraj moramo tudi s pohlevnostjo in s pokornim sercom sprejeti vse, kar nam Bog pošlje in reči: Ime gospodovo bodi češeno! Še bolj pa bomo spoznali to resnico, ako na dalje premišljujemo neskončno modre in preljubeznive namene, iz kterih nam Bog nerodovitne leta pošilja. II. Ako nam Bog včasi bogate žetve ne da in pripusti revšino čez ljudi, ima v tem vselej premodre in preljubeznive namene, in Bog je zmeraj naš Oče, ali nam daje ali jemlje, ali nas blagruje, ali pa kaznuje. Vseh skrivnosti božjih naredb scer ne moremo preiskati, ker še le v večnosti se nam bodo vse odperle, in še le v večnosti nam bodo vse skrivne pota božje previdnosti jasne in umevne. Pa že to, kar z lastno pametjo spoznamo, in kar nam v tem oziru sv. pismo pripoveduje, zadostuje, da spoznamo modre in ljubeznive božje naredbe, po kterih nam svojega žegna včasi ne da. i. Ko bi bile le zgolj dobre leta, božjih darov in dobrot bi toliko ne p o r a j t a l i. Ako kdo dolgo kako dobroto vživa, ne porajta veliko nanjo. Se le potem spozna, koliko je bila vredna, kadar je več nima. človeško serce je nenasitljivo in nikdar ne reče: Dosti imam. Izraelcom se je bila sladka mana v pušavi pristudila, ker so je vsak dan jedli. Koperneli so po mesu. Ravno taka je tudi z nami. Pomislite le nekoliko let nazaj, dokler je bilo krompirja dovolj. Kako so se ga bili ljudje že prinajedli! Zaničvali so ga, celo preklinjali. Bog pa dela z nami kakor " moder zdravnik z bolnikom. Ce si je bil bolnik z jedrni želodeJ preobložil, zdravnik mu naloži post, da mu bodo jedi spet dišale. Tako tudi Bog, Kadar se njegovih darov nasitimo, jih nam vzame, tako da v slabih letinah njegove darove spet po vrednosti cenimo in ga za nje prosimo. Zgubljeni sin, ki se je bil v obilnosti prevzel, bi bil rad v lakoti z otrobi se nasitil. Glejte, kako moder je Bog v svojihfnaredbah! 2. V slabih letinah spozna človek, da je nič, oberne se k molitvi in k Bogu. Ce človek z vso svojo močjo in umnostjo ne premore lepega vremena narediti, če z vsem svojim delom in vpiranjem ne more sadu na polju in po njivah gnjilobe obvarovati, potem začne oči in roke vzdigovati proti nebesom, od kodar samo pomoč pride, potem še le spozna, da Bog je Edini, ki nam kruh deli, in kliče: „Oče naš, kteri si v nebesih! daj nam dans naš vsakdanji kruh!" — Potem pa tudi človek spozna svoje zadolženje pred Bogom. Kadar je Bog Izraeljce s hudimi časi tepel, vselej so se k Bogu obernili, v sreči pa so nanj pozabili. Dokler se je zgubljenemu sinu dobro godilo, ni mislil na očeta, v revšini pa je spoznal svojo krivico, ter se povernil nazaj na očetov dom. Marsikte-rega človeka tudi dandanšnji le revšina poniža, spreoberne in poboljša. Bes je, kar pravi sv, Gregor: „Nesreča spreoberne." Glejte iz ljubezni torej Bog ljudem nadloge pošilja. Tepe jih, da bi jih ozdravil, kaznuje jih, da bi jih rešil. 3. V letih pomanjkanja in potrebe ljudje mar-sikteri greh opuste. Ljudje so tako rekoč prisiljeni zapustiti greh, posebno nečimernost v obleki, nezmernost v jedi in pijači. Godi se ravno tako, kakor z ognjem. Kadar je ogenj vse požgal, vgasne. Take neha tudi greh, kadar se nima s cim rediti. Kadar je bil zgubljeni sin v revšino zagazil, nehale.so bile ob enem njegove pojedine in pregrehe. 4. Poslednjič se v letih pomanjkanja in rev-šine veliko dobrega stori. Bevni imajo priložnost, s poterpežljivostjo nebesa si vkupiti, bogati in premožni pa z dobrimi deli. V slabih letinah imajo ljudje priložnost, veliko dobrega storiti in ljubezen do bližnjega v djanju poterditi. 0 koliko zasluženj zakladov za nebesa so si svetniki ravno v slabih dneh z usmiljenjem nabrali! Koliko zasluženja si je bil veliki škof in kardinal, sv. Karol Boroinej v Milanu o času lakote in kuge nabral! Vsakdan je nasitil 3000 ljudi, vse svoje časno premoženje je bil razdelil, in je sam lakoto terpel, da je druge nasitil. Toliko zasluženja bi si svetniki ne bili pridobili, ko bi ne bilo slabih časov, časov revšine in nadlog. Keršanska ljubezen bi se ne bila toliko lepo razodela, tudi ne tolikega plačila zaslužila. — Tako obrode tudi slabe, nerodovitne leta veliko dobrega in Bog jih nam pošilja za poskušnjo in poboljšanje. Po božji previdnosti so ravno tako koristne za nas, kakor viharji in hude vremena. Zaupajmo torej zmeraj v Boga, in v njegovo modro in ljubeznipolno previdnost! Z voljo in vdanostjo terpimo vse, kar nas na tem svetu zadene in terdno vervajmo, da modra božja previdnost vse k naši sreči obrača. V dobrin in slabih letinah klicimo zmeraj z Jo-bom : „Ime Gospodovo bodi češeno!" Amen. Pridiga za 19. nedeljo po binkoštih. (Malo jih je zveličanih ; gov. L. D.) „ Veliko jih je poklicanih, malo pa zvoljenih." Mat. 20, 16. V v o d. Poslušajte, kar bote slišali dans. Resnica je taka, da vas lahko s strahom in trepetom napolnuje, vonder naj pa vas nikar ne zmoti, da bi se prestrašili in obupali. Sv. Janez Krizostom je v imenitnem mestu Antiohii pridigoval, in veliko množico svojih poslušavcov vprašal: Kaj se vam zdi, koliko jih bo iz našega mesta, v kterem jih toliko tavžent prebiva, zveličanih? Nobeden poslušavcov mu ni mogel na to vprašanje odgovoriti; zato je sv. Krizostom sam odgovoril: Ne rad, pa vender vam hočem povedati. Zmed toliko tavžent jih ne bo sto rešenih! Čudno ga poslušavci gledajo, in nad tim stermijo, kakor da bi ne bilo verjeti, kar jim svetnik spričuje. Pa še bolj se zavzamejo, ko jim sv. mož dalej pove: Nikar ne mislite, da sem kaj preveč rekel; zakaj bojim se, Slov. Prijatel. 34 da zmed vseh sedanjih poslušavcov še sto zveličanih ne bo; zakaj, le pomislite, kako velika da je hudobija pri mladini; kolika zanikar-nost pri starših. Nihče že ne skerbi, da bi otroci se prav in spošteno zredili; pobožnost je zginila, ni jih lepih zgledov, ne brumnega življenja. In če jaz vas dans vprašam: koliko zmed nas jih bo zveličanih? mi bote nazadnjič že vedli odgovoriti; zakaj pokazal bom vam danes; „Kako da si dobrotljvi Bog vse prizadeva, da bi jih več se zveličalo, in 2. kako da si pa ljudje clo malo, pogosto nič ne prizadevajo, da bi se zveličali." Ljubi moj Jezus! ki ne želiš, da bi se kaj mojih poslušavcov pogubilo, ampak da bi se vsi zveličali, o pomagaj mi, da bojo od tvoje gnade razsvitljeni se vsi spre-obernili, in po tvojih sv. navkih do konca stanovitno živeli! Vi pa, se lepo pripravite! Razlaga. 1. Kakor skerben, ljubezniv oče svoje otroke je Bog perva dva človeka v nar lepši kraj posvetnega raja postavil, jih je lepo podučil, in jima eno samo drevo prepovedal, da naj nikar ne jesta od sadu, da ne umerjeta. Kaj sla pa storila perva človeka? Da sla okusila škodljivi prepovedani sad, sta dala svojo nedolžnost, božjo prijaznost, vso srečo in raj; in pri nas ni mar ravno tako? Bog se je vbogih pervih staršev in njih otrok vsmilil, jih potolažil, jim Odrešenika poslati obljubil, in jih čedno podučil, kako da naj pravično in srečno živijo. Ali kaj ljudje storijo? Množijo se, in več ko jih je, je tudi hudega več in več med njimi. Požrešno razujzdano živijo, se med sebo sovražijo, tarejo in toliko krivico delajo, da je Bogu, po človeško reči, žal bilo, da je na zemlji ljudi vstvaril. Iz vseh miljonov, ki jih je ob časi Noeta živelo, je bilo samo osem pravičnih, ki jih je Bog v Noelovi barki ohranil. Vsi drugi so v vesoljnem potopu potonili. Poglejte jih veliko poklicanih, malo pa zvoljenih. Bog je rodovino pravičnega Noeta po-žegnal, po vsi zemlji so se razmnožili, pa tudi hudobija se je množila ž njimi po svetu. Pozabili so ljudje sčasoma tudi svojega stvarnika. Namesto pravega, edinega Boga so merlve molike molili in se v pregrehe nečistosti tako deleč zgubili, da o časn starega očaka Abrahama v petih sosednih mestih Sodome ni bilo deset pravičnih najti. Bog jih je moral z živim ognjem pokončati; le pravičnega Lota in njegove hčeri je po angelju rešil. Tako še zdaj ljudje delajo, in si sami pekel vne-majo. Ali jih vidite veliko poklicanih, malo zvoljenih ? — Zveste služabnike na zemlji še ohraniti, ki bi ga prav spo-znovali in pridno molili, je zvolil neskončno vsmiljeni Bog Abrahama in njegov rod, se je ž njim zvesto zavezal, in na Egiptovskem njegove mlajši toliko pomnožil, da je bilo o času Mojzesa 600,000 možkih vojakov Izraeljskega ljudstva, ki jih je Mojzes na božje povelje iz Egiptovske sužnosti proti rudecemu morju v obljubljeno deželo peljal. Jih srečne storiti je Bog velike čudeže delal, je pokončal njih sovražnike, skerbel bolj kot oče za svoje otroke jih srečno v veselo, obljubljeno deželo pripeljati. Kaj mislite, koliko jih je zmed vsili 600,000 v obljubljeno deželo prišlo? Samo dva moža, pravični Jozue in Kaleb. Vsi drugi so se v pušavi puntali, Boga žalili. Zato jih je pa Bog po pravici tudi tam pokončal. Poglejte jih veliko poklicanih, malo pa zvoljenih! — Kaj vse je dober Bog svojemu Izraeljskemu ljudstvu storil, da bi bogaboječe in srečno bilo! Veliko sto in sto let jim je dajal modre sodnike, pravične kralje, svetoželjne duhovne, jim je pošiljal preroke in nčenike, da bi jih v pravi, sv. veri ohranil. Kaj pa je ljudstvo storilo? Boga so nehvaležno zapustili, njegove zveste služabnike morili, molikom so clo svoje otroke v čast žgali. In ko je prišel sam božji Sin na svet ljudi iskat, je našel nekoliko ubogih pastirjev, ki so ga spoznali, le nekoliko ribčev, ki so za njim šli: Svet je po njem vstvarjen, ali svet ga ni spoznal. V svojo lastnino je prišel, ali njegovi ga niso sprejeli. Tako glejte! ljudje znajo! zalo je veliko poklicanih, pa malo zvoljenih. Kaj pa je neskončno vsmiljeni Bog še storil, da bi bil vse ljudi bolj gotovo zveličal? Svojega preljubega, edinoro-jenega Sina je dal, da, kdor koli v njega verje, se ne pogubi, ampak ima večno življenje. Jezus je učil, čudeže delal, gluhim pomagal, da so slišali; niutastim, da so govorili; krujjevim, da so hodili; boln[ke je ozdravljal, mertve k življenju ohudoval; vse njegovo življenje je bilo polno mi- 34* losti in dobrot. Kaj_Pa so ljudje njemu storili? Najkriž so ga pribil!, grozovitno ga vmorili! Tako delajo ljudje I — Nas odrešiti in večno zveličati je hotel Jezus umreti, nje-gova_prelita kri je cena zveličanja za vse ljudi. Ljudi posvetiti v božje otroke in jim podariti vse nebeške dari, ki so k zveličanji potrebni, je poslal sv. Duha. Po vsem svetu je razposlal svoje aposteljne in učenike ljudi učit, jih ker-stit, in v božje kraljestvo milosti klicat. Kaj pa so hudobni ljudje storili ? Z mečem in ognjem so božje poslance preganjali , so tavžente zvestih prijatlov božjih in svojih nar večih dobrotnikov pomorili, potoke nedolžne kervi prelili, in hotli pravo vero, edino kraljestvo svojega zveličanja pokončati, kraljestvo hudičevo pa razširati. Kar so delali ljudje nekdaj, delajo neprenehoma še zdaj, malo za zveličanje ali clo nič, veliko, veliko pa za svoje pogubljenje storijo. In zato bo veliko več pogubljenih, kot pa zveličanih. Kaj pa je vonder vzrok vsega tega ? bi me marsikdo lahko popra-šal. O le zvesto poslušajte saj vam bom povedal, da bote sami to resnico lahko razumeli. 2. Prav očitno nam Jezas pove, da zveličani so tisti, ki so čistega serca, ker oni bodo gledali Boga. Nič nečistega v nebeško kraljestvo prišlo ne bo. Zato se človek v kopelji sv. kersta omije, svatovsko oblačilo posvečujoče gnade božje obleče, in je ljubljen otrok božji. Toda, kako dolgo pa nosijo mladenči in dekleta to pervo oblačilo nedolžnosti ? Nekteri še ne do desetega — štirnajstega leta, malo jih ohrani svojo nedolžnost do dvajsetega leta. Med sto ženinami jih je komaj deset, zmed sto nevest jih je komaj dvanajst po resnici in pravici, ki bi deviški venec k poroki prinesli. Vse si prizadeva ljubo mladino le pred ko je mogoče ob nedolžnost pripraviti, v nesramno znanje, v nečisto djanje in druge pregrehe zapeljati. Ali pa je mar to steza, ki pelje v nebesa? To je široka cesta v pogubljenje 1 Veliko jih je na pot nedolžnosti poklicanih, malo malo pa zvoljenih. Le samo dva pota peljeta v nebesa: pot nedolžnosti in pokore. Kdor pot nedolžnosti zgubi, se mora pota pokore poprijeti. Zato Jezus pravi: Ako se ne poboljšate, in pokore ne storite, bote vsi pogubljeni. Kako pa delajo ljudje pokoro? Veliko jih vidimo očitnih grešnikov, malo pa pravih spokornikov. Koliko jih je, ki vsak dan grešijo, pa komaj enkrat v letu k spovedi grejo. Zapeljujejo nedolžnost, dajejo pohujšanje, imajo po cele leta sovražlvo, se bogatijo, se pitajo s krivičnim blagom, in mislijo, če se po verhu malo spovejo, nekoliko očenašov odmolijo, ali kake krajcarje ubogajme dajo, da je pokore dovolj ? Iz njih sadu pravi Jezus jih bote spoznali, če pravo pokoro delajo; ali sadu clo nobenega pri takih viditi ni, ali če se prikaže, je le slab. Taki grešniki v pregrehe za-greznjeni, se ne dajo od milosti božje zbuditi, zbudili se bojo, ko jih bo trobenta iz prahu pred sodbo božjo poklicala. Je mar tako življenje brez vse pokore pot v nebesa? Sami lahko spoznate, da ona le v pekel pelje. Zveličani so, pravi Jezus dalej, ki božjo besedo poslušajo, ohranijo in po nji živijo. Ali kje so goreči prijatli božje besede? Veliko jih je, ki za pridige ne marajo, pri njih dremljejo in spijo, od keršanskih navkov pa ostajajo, in jih še blizo ni. Taki božje besede ne spoznavajo, pa jih tudi Bog poznal ne bo. Pojdite, je rekel Jezus svojim namestnikom, in kjerkoli vas sprejeli ne bojo, jih pustile, prah, ki se bo vas prijel, stresite. Povem vam pa, da Sodomljanom se bo na sodni dan ložej godilo, kot pa takim kristjanom. — Kristus je rekel: Ako hočeš v življenje iti, spolnuj zapovedi. Njegove zapovedi niso teške. Kako gerdo pa kristjani z božjimi in cerkvenimi zapovedmi ravnajo, in jih prelomljujejo. Preklinjati in rotiti se je sploh pri vseh v navadi. Ob sv. nedeljah in praznikih kupovati in prodajati, nalagati in voziti kristjani za greh več nimajo, pijanci in razujdanci v nar svetejših dneh nar veče pohujšanje delajo. Je mar to prava steza v nebesa ? Oh dragi! to je široka cesta, ki v pogubljenje pelje, in veliko jih je, ki hodijo po nji. — Kristus pravi: Nebeško kraljestvo silo terpi in le tisti, ki si silo prizadevajo, ga bojo deležni. Ali koliko jih je, ki bi si za nebesa kaj prizadevali, ali kaj preterpeli? Moliti je mnogim kmalo dolg čas; postiti se je pretežavno; vbogajme dajati se marskterim premoženje smili; svoje dolžnosti zvesto spolnovati je preteško, svoje hude navade zatirati, razvajeni mislijo, da ni mogoče. Se žlice jedi si o nekterih urah pritergati ne morejo, ne kake žalbesedice voljno prenesti. Je pa le to prava pot v nebesa ? O veliko jih je poklicanih, malo pa žvoljenih! — Jezus opominja: Zveličani so, kijihGospod, ko pride, pripravi jene naj de. Bodite pripravljeni, ker ne veste ne ure ne dneva, kdaj da Gospod pride. Blagor tistemu hlapcu, ki ga Gospod, ko pride, tako delati najde. Koliko nas pa je pripravljenih umreti? Morebiti kako nedolžno dete! Naj bi dans Bog kakega angelja poslal, da bi poklical mladenča, deklico v večnost rekoč: Duša! pojdi k Gospodu, svojemu Bogu! Ves bled mu bo odgovoril: Oh pusti me, še nisem pripravljen. In ko bi smert tudi po staro, revno babico prišla, tudi ona bi jo prosila: Pusti me še kake leta živeti, da se umreti pripravim, če pa smert tudi odlaga, in še le v desetih, dvajsetih ali petdesetih letih pride, pripraljenih le našla ne bo. Večidelj ljudi mora tedaj nepripravljenih pobrati; za to je pa tudi veliko poklicanih, malo pa žvoljenih. Sklep. Zdaj pa še nekaj malo pomislite, dragi moji! kaj da Bog vse stori nas zveličati; koliko navkov, zakramentov in zveli-čanskih pomoč da je vsakemu dal, ker hoče, da bi vsi ljudje zveličani bili, kako malo pa da ljudje za zveličanje svoje skerbijo, kakor da bi bili nekako prisegli, da hočejo pogubljeni biti. Ali ne bote tudi vi poterdili, da jih je veliko poklicanih, malo pa zveličanih. Hodite skoz oske vrata, opominja Jezus, ker široke so vrata in prostorna je pol, ki pelje v pogubljenje, in veliko jih je, ki hodijo po nji. Kako voske pa so vrata in tesna je pot, ki pelje v življenje in malo jih je , ki hodijo po nji. Oh usmiljeni Jezus pomagaj nam, da hodimo po stermi in tesni stezdi, da pojdemo tudi enkrat skoz oske vrala v svete nebesa. Amen. Pridiga za 20. nedeljo po binkošlih. (Keršanska hiša ; gov. L. D.) „Xn je veroval on, in cela njegova hiša;" Jan. 4, 52. V vod. Kraljic, od kterega današnje evangelje govori, je bil dober oče, dober hišen gospodar. Ko njegov sin zboli, si vse prizadeva, da bi mu spet zdravje zadobil, in da bi ga smerti obvaroval. Zato se tudi k Jezusu poda, ker je od njegaslišal, da je nad bolniki že tolikanj čudežev storil, in ga prosi, da bi tudi v njegovo hišo prišel, in mu sina ozdravil. Kristus ga je malo okregal, menda zato, ker je od začetka premajhno vero v njega imel; ker je mislil, da mu drugači sina ozdraviti ne more, kakor če ž njim v njegovo hišo gre. Zato mu je rekel: Ako znamnjev in čudežev ne vidite, ne verjete. Ali ker se kraljic s tim ostrašiti ne da, in ga še le boljprosi rekoč: Gospod! pojdi doli, predenj moj sin vmerje! ga Jezus potolaži rekoč: Idi, tvoj sin živi! In bolnik je ravno tisto uro, ko je Jezus te besede rekel, svoje zdravje zadobil. Taka skerb, kakor jo je kraljic imel, je vsim staršem in naprejpostavljenim, gospodarjem in gospodinjam potrebna, kader kdo v njih hiši zboli. Pametnemu in dobremu človeku se še živina, ko zboli, smili, in ji, kolikor je mogoče, pomaga, toliko več pa človek, ki je po božji podobi vstvarjen, ki nevmerjočo dušo ima, in posebno, če je domač človek, kak domač otrok, kak brat ali sestra ali posel, ki je pri hiši bolezen dobil. Pa nekteri ljudje so že tako terdovratni, in pa mende okorni, da se jim bolj živina, kakor pa človek smili. Ko kaka živina zboli, imajo skerb, da nikoli take, ko pa človek v hiši zboli, se nič veliko ne zmenijo, da bi mu pomagali, ali pa ga še gerdo gledajo, in nad njim go-dernajo, ker delati ne more. Kristjani! to je gerdo, to ni le samo nekeršansko, ampak kaj takega se je tudi ajdom gerdo zdelo, kteri še Boga poznali niso. Učite se od današnjega kra-Ijiča, da bote z bolniki vselej vsmiljcnje imeli, in da jim bote; kolikor vam bo mogoče, radi k zdravju pomagali, saj nas je tudi Kristus tako učil: Vse, karkoli bi vi radi imeli, da bi vam drugi storili, tudi vi drugim storite. Pa še drug zgled imamo nad današnjim evangeljskim kraljičem, namreč da je potlej v Kristusa veroval, ne le sam, ampak cela njegova hiša ž njim. Poglejte kaj vse dober gospodar pri svoji družini stori. Nad gospodarjem in gospodinjo je pri hiši vse ležeče, od njih pride pri hiši žegen ali pa prekletstvo božje. Naj vam tedaj v današnji pridigi podobo dobre keršanske hiše pred oči postavim, da se bote tudi vi tej podobi enaki biti prizadevali; le lepo se pripravite! Razlaga. Da je hiša ali družina dobra ali keršanska, ji je a) nar pred dobrega, keršanskega gospodarja potreba; zakaj ker gospodar vse viža in vlada, se po njem vse ravna, in scer ne samo v časnih ampak tudi v dušnih rečeh. Če je gospodar pameten, pošten in pravičen človek, če za molitve in druge božje reči mara, že s svojim zgledom pri svoji družini veliko opravi. Dober keršansk gospodar pa tudi s svojo besedo veliko stori. Ima s svojo družino lepo pametne, keršanske pogovore, in njegove besede, če je scer mož, pri družini veliko veliko veljajo. Nikar ne mislite, da gospodar zmiraj hud biti, režati in rjoveti mora, če hoče, da bi ga družina vbogala. Dober, keršansk gospodar je ob pravem času ojster, pa tudi ob pravem času dober, vender zmirej tako, da ga družina za svojega gospodarja spoznati mora. Gospodarji! vi ste si le sami krivi, da vas včasih vaša družina tako malo spoštuje, in da vaše besede, ko jih kregate, tako malo porajtajo, kakor da bi jim bil pastir kaj rekel. Vaše besede imajo pri družini zato tako malo veljave , ker zmiraj moški niste, in ker se včasih vse preveč družini pod noge veržete. Kaj ne veste, da je že star pregovor: kdor se med otrobe meša, ga svinje pojedo. Kako hočete, da bo pri vaših poslih, hlapcih in deklah vaša beseda kaj veljala, ker vas včasih tako otročje, neumne in večkrat tako nerodne vidijo; ker večkrat ž njimi vred kvan-tale, in vse sorte norčije počenjate? Ce je človek gospodar, se pri vseh rečeh mora kakor gospodar obnašati in zaderžati. b) Kakor dober, pameten gospodar je pri vsaki keršanski hiši, pri vsaki keršanski družini dobra, pametna, keršan-ska gospodinja potrebna, toda ona dobrega gospodarja nikoli ne namesti. Če je gospodinja še tako pametna, dobra in zbrisana, če pa pametnega gospodarja manjka, manjka zmiraj grozno veliko. Ženska ostane zmiraj le ženska, njene besede nimajo nikoli tiste cene, tiste veljave, kakor pa besede pametnega moža, in ženske tudi že od Boga niso zato stvarjene, da bi one gospodarile, ampak le zato, da bi pomočnice svojim možem bile. Mož, pravi sv. pismo, je glava pri hiši, in njemu mora biti tudi žena pokorna. Hudo in žalostno je tedaj za vsako gospodinjo, če gospodarja nima, pa še hujši je, če ga ima, pa ni nič prida. Kaj pomagajo pri družini vse gospodinjine besede, če pa gospodar nikoli nič ne reče, in nikoli nobenega ne okrega, ali če je sam ves neroden in neumen. Kjer se gospodar in gospodinja lepo podpirata, kjer sta obedva pametna in keršanska, in obedva lepo na družino gledata, tam je cela hiša, cela družina keršanska. Pa če je tudi to res, da je nad gospodarjem več, kakor na gospodinji ležeče, pa vonder tudi ženo, če so pametne in modre, svoje nerodne može na pravo pot spravijo. Zato pravi sv. pismo: Kdor je našel pametno ženo, je kaj dobrega našel, in je od Gospoda razsvetljenje prejel. Pridna gospodinja je krona svojega moža, ki je pa maloprida, ki sramote vredne reči počenja, je kakor gnjiloba v njegovih očeh. Besede modre žene pri njenem možu grozno veliko zdajo, če ž njimi modro in lepo ravna. Ob pervih časih keršanstva se je večkrat prigodilo, da so keršanske žene svoje ajdovske može h keršanski veri spreobernile, in da so nektere keršanske dekleta ravno iz tega namena ajda za moža vzele. Žene! ravno tako še dandanašnji svojim, možem v spreobernjenje in poboljšanje neizrečeno veliko lahko pomagate. Ko bi ve pametne, krotke in modre bile, bi s svojimi moži storile, kar bi hotle, samo če so pijanci nič opravile ne bote; zakaj z pijancem ni nič. Pijanec se pred ne spreoberne, da se v jamo zverne. Vse ve, ki imate pijance za može, ste vsmiljenja vredne, in ve jim nič drugači pomagati ne morete, kakor če zvesto za nje molite, da bi jih Bog na kako čudno vižo spreobernil, zakaj z lepo se tako nikoli ne spreoberne, iu se pri njem nič ne opravi. c) Zraven dobrega gospodarja in modre gospodinje imajo keršanske hiše to lastnost, da se v njih nobena kletev, nobeno kvantanje in tudi nobeno drugo pregrešno govorjenje ne sliši, zakaj pametni gospodarji in pametne gospodinje kaj takega pri svojih poslih in pri svojih otrokih ne terpe. Pametni gospodarji in brumne gospodinje poslom že prec takrat, ko jih pogajajo, povedd, da nobenih preklinjevavcov, nobenih kvantačev in ponočnjakov nočejo, in dekletom povedo, da ne terpe, da bi ktera vasovala, ali da bi se v nedeljah in praznikih okoli vlačila. Dobri gospodarji in gospodinje imajo pa tudi potlej zmiraj skerb, da se kaj takega med družino ne godi. Ce kaj nerodnega pri kterem zapazijo, ga enkrat, dvakrat posvare, in če ne vboga, ga koj brez vsmi-Ijenja stran dajo, in raji škodo terpe, kakor pa, da bi se pri njih hišah Bog žalil. Kristjani! kar posle zadeva, imate večdelj vse premajhno skerb. Vi se zgovarjate, ter pravite: Ja, kdo se bo zmiraj vjedal, kdo se bo zmiraj jezal? Ce komu, kakemu nerodnemu hlapcu ali razujzdani dekli kaj rečem, me potlej še kolne, in delati noče. Ali kristjani, na to ne smete gledati. Večkrat sem vam že povedal, da kader na to prijje, da se morete zameriti, se vselej raji ljudem, kakor pa Bogu zamerite. Ako posle, kar se njih zaderžanja tiče, terdo deržite, ni to nobena krivica, nobena terdovratnost, ampak dobrota, za ktero vam bojo enkrat lepo hvaležni. Kolikokrat posli, ko enkrat malo bolj k pameti pridejo, sami pravijo: V tej ali uni hiši so me terdo deržali, pa ravno to je bila moja sreča, za ktero bom zmiraj hvaležen. Vidim, da se poslov posebno hlapcev preveč bojite, in da jim večkrat zato skoz perste gledate, ker se bojite, da bi stran ne šli. Pa kakšni prid imate od tega, da imate kakega potepuha ali kako Ioternjco pri hiši? Kaj ne veste, da včasih en sam hudoben pregrešen človek pri hiši žegen božji od hiše odganja ali da včasih Bog zavoljo nekterih samopašnih ljudi celo vas, celo sosesko, celo faro hudo obiskuje? Imejte izgovorov, kakoršnih hočete, gotova resnica je, da po tistih hišah poslov nikoli ne manjka, kjer jim pravico dajo, in keršansko ž njimi ravnajo, in saj niso tudi vsi posli hudobni! Kar je hudobnih, so jih večdelj službe popačile. Ko bi vse službe keršanske bile, bi bili tudi vsi posli keršanski. Pa kaj bom drugač rekel: Posli so taki, kakoršni ste vi sami! Ko bote vi bolj pametni in bogaboječi, bote pa tudi kmalo bolj pametne in bogaboječe posle imeli.