štev. з
Nedelja, 17. jantiarja
1932
F. S. Copelemd:
Zdravnik je oprezno dvigni) mačko in jo postavi! na svetlo, bleščečo se mizo.
»Milostiva, videti je. da vam moram streči, ker ste se odločili ravno mene vprašati za svet. Nikakor ni priporočljivo, da odvrnem bolnika že ob otvoritvi svoje prakse.«
»Ostanite tu, Susie,« je pokimal starki, »da mi pomagate.«
»Zdi se mi, da imamo opravka z dvojnim zlomom kosti in izpahnjenim gležnjem. Vrhu tega si bolnika ne upam omamiti s kloroformom.«
Njau-vau ne bi mogla opisati kaj ie zdravnik ž njo počenjal Vedela je le, da jo .ie starka gladila po glavi in po-milovala rekoč: »Uboga, uboga muca!«
Za hip jo je zadnja noga tako orožno zabolela, da je bila prepričana, da mora takoj umreti. Pozneje so bolečine ponehale. Ko je spet lahko pogledala svojo nogo. je bila skrita v debele svežnje blaga. Zdravnik je pravkar zadnjič vbode! v sivo nogav'^o, ki je varovala ovoj. Pritrdi! jo je n :ki s trakom okoli pasu. Nato je z enim sunkom uravna!
.njeno prednjo nogo in Njau-vau je z zpčudenjem ugotovila, da lahko nogo spet giblje.
»Damico moramo sprejeti v našo zasebno kliniko. Ali lahko priskrbite košarico in lonček mleka? ... Je namreč zelo čedna tnačka.«
»Res je. gospod, in upam, da tudi nridno miši lovi!«
Od.iesla sta jo v kuhinjo in starka ji je s tâko vnemo stregla kakor da streže mačji lepotici, ki je namenjena za razstavo.
Žival se je kmalu prepričala, da sta zdravnik in stara dobrotnica edma prebivalca v hiši in da je starka zdravnikova gospodinja. Zdravnik je bil večkrat 'šoten in stara Susie je ob takih prilikah kaj rada kramljala z bolne mačko.
Tako je Njauvau izvedela, da je starka prišla na precej podoben način k zdravniku kot ona sama. Ko se je namreč zdravnik neke noči vračal od bolnika je našel staro Susie ranjeno in nezavestno v bližini svojega doma. Odnesel jo je domov, kjer ji je stregel, da je okrevala. Na žalost ni mogel izslediti
tolovaja, ki jo je poškodoval. Starka se ш mogla nikdar spomniti, kaj se je tisto noč ž njo godilo Vedela je le. da je odšla z doma z namenom, da nekaj poišče.
Bila ie izvrstna kuharica, dobrega srca ш poštena Ko ie okrevala ji je zdravnik ponudil mesto strežnice v svoji hiši. Susie mu je bila za vse neizmerno hvaležna. Tako sta bila oba srečna in zadovoljna.
Njau-vau ie z zanimanjem posluša a
starkino pripovedovanje in čudne, ne-mačje misli so ji rojile po glavi Spomnila se ie. da ji je Josh nekoč pripovedoval o stari ženici ki so ji neki lopovi razbili glavo. Kaj. če je bila to tista ženica Ce bi se le moglo starki obuditi spor n gotovo bi razjasnila tajnost o hiši strahov.
Njau-vau je ob takem premišljevanju predla in mežikala ter trdo drgnila glavo ob božaiočo roko dobrotnice.
»Ah. muca.« je rekla Susie. »ti si boljša in modrejša od marsikakega človeka. o tïm me prepriča pogled tvojih oči. AJi mi ne moreš pomagat*, c5 sprnmir" na to. kar sem pozabila? Zdi se mi. da ie tudi takrat bila neka mačka prisotna.«
Njau-vau se je sicer trudila Izraziti kar ie imela v mislil toda maSH ie^ïV je zelo zamotan in še nima zanesljivega in popolne?a slovarja.
Ot si človek 'V>t»î	1--:e
nekako šest tednov, da okreva Njau vau pa je potrebovala le šest dni. »stali čas pa je izpolnjevalo hrepenenje nr> Jo
Zgodilo se je. da j*» nekeg? dne. preden K zdravnik mislH na odstranite obveze in deščic. Njau-vau *i&-.> dol "O srrizla i ""■Va svoio rbv^r Ј-з jo ie odstranila Nato ie v največje ,?a-čudenje in presenečenje pre>s ašene
Susie zlezla do oriprtega kuhinskega
okna ter izginila. Ko se je zdravnik vrnil mu je starka jovedala. da ie bolnik ušel, ne da bi pustil naslov.
»Dobro je. da vsi tako ne narede.« ie menil zdravnik.
Uboga Susie je bila spet sama. Mnogoštevilni slučaji ošpic so zdravnika tako zaposlili, da je pozabil na bolno mačko.
*
Čeprav Njau-vau ni poznala tega dela mesta, je brez ovmkov našla pot domov. Ko je prišla v bližino doma. je zagledala Josha, ki je s podvihanimi. prednjimi šapami sedel na zidu Bilo je videti, da spi, a on je pozorno opazoval okolico, kje bi ^agiedal Njau-vau aii kogarkoli, ki bi vedel kaj o njej.
Ne vem. kdo je prvi zagledal drugega. Josh ie je nenadoma spustil na pločnik ter tekel Njau-vau naproti. Prisrčno 10 je pozdravil, brez najmanjšega očitka. Prepričan je bil. da tega ni namenoma storila Naibrže bi se obiela da se nista sramovala ljudi in bala psov. Smuknii sta skozi ograjo in hneia preko vrat. da čimpreje do*"""'*'' 'ornov.
»Josh!« je zaklical droben glasek, ko prekoračila vrtno stezo pred vhodom. Maček je kot vkovan obstal in strmel v človeka, ki ga je poklical. Ob ,orraji ie slonel majhen d-č^k. 01,-lečen je bil v ponošeno, beraško obleko obr^z n.j je bil upadel in oči temno obrobljene.
Večina njegovih znancev bi ga .:e s"vi -1" Josh pa je takoj stekel !: njemu. Božal ga je s svojimi mehkimi «i parni in vzkliknil: »Johnnie. Johnnie, torej si se vrnil? Kje si bil? Ne hodi 1 - od ..as!«
Johnnie se je onemogel sesedel na tlak in zel Josha v naročje. Dečkova glava in roke so bile vroče čepnv ga je zeblo. Prijetno mu je bilo božati veliko. toplo muco.
Njau-vau se je bolj plaho približala, ker je Johnniea le na videz noznala, sni ni bila nikdar v hiši gosooda Tavlon» Tudi nio ie Johnnie božal.
»Srčkana. lena Njau-vau.« ;e reke1.. *kako si zrasla!«
»Nikar ne beži. Josh, sai si tako prijetno topel! Kaj mi pa želiš pokazal, stari prijatelj?«
Josh. ki je skočil z dečkovega r.anč-ja je stekel nekaj korakov ter se spet vrnil. Na povratku je gledal .na'enrn prijatelju v obraz. Tako se namreč obnašajo živali, če imajo /ažno novico za človeka.
Josh je vztrajal in Johnnie se je mu-
koma dvignil "da mu sledi. Vzradoščen je maček stekel k stranskim vraton. мкга --este Drekora'*i >z а.к in mi'' mia vkar
»Ka; ia je? Ali S' zadavil oodgano. ^ mi jo hočeš pokazati? -■ VDraša John aie. ki it takisto Drepîeza! ograjo.
Niau-vau ie sledil; kot zadn:a
Preplezali so zid in prišli v zapuščen vrt kjer so med travo in plevelom v zanemarjenih sredah samevale pestro-barvne. vrtne cvetlice Nazadme so prišli do podpritličnega kuhinjskega okna z razbito šipo, Odprtina ie bila dovolj -lika. da zleze skozi velika mač;.a ali ma'" deček.
Ail veš. kako je mačka prepriča, ali je o'^rtina dovolj velika zanjo? Ce se brke ne dotakneš stranskih ovir. tedai pride mačkino telo brez nadalmega skozi odprtino. Vidiš zato je kruto, če se n ački pos^triže brčice. ki ji niso le v okras temveč v korist
Človek pride skczi vsako odprtino, če spravi glavo in eno roko skozi njo Le prašaj pravega vlomilca, ki ga srečaš. je moja trd;tev nravilna!
Ko so se Johnnieijeve oči privadile temi v kuhinji, se je Dresenečen ogledal po njej.
- i to hišo poznam' Bila je last mo-jeea rajnkega očeta. To ie Narnna stara kuh'nja. kjer me ie učila dpči pogače! Oj. sai tu je bela Dinah. бекес in Mačkovec! Je li to mačji grad Josh?«
Redkokdaj je prazna hiša popolnoma prazna. Vedno ostane neka' starih preprog in pohištva ki ga nihče ne kupi.
Juhnnie je našel v kuhiniskem ko'tu za.v^j žakli ine ^;er se ie zleknil in utrujen obležal. Josh se ie zvest starim običajem vlegel ob vznožje. Niau-vau in Šekec sta se prilagodila oblikam dečkovih rok. Vsi trije so napeto opazovali Johnniejevo dihanje.
»Spi. kot da je bil vso noč na strehi.« je menil Šekec. V terr je Dinah prišla iz podstrešja. Oprezala je okoli John-nieia. Zdaj pa zdai ie nežno zamijavka-la. kof mijavkajo mačke, ki kličejo mladiče.
Johnnie je vznemirjen zastokal in se prebudil.
»Otrok je lačen« je rekla Dinah. №on prvi zarod je ležal v podstrešni luknji in kit mlada mamica ie bila irennčana da ve več o vzreji mladičev kot vse mačke v soseski.
»Ali mu naj miši prinesem?« se je ponudil Josh. »Dobro, svežo utegnem dobiti. Ali pa vrabca.. ?
»Ne buđali!« ga Je iezno zavrnila
"^vek vendar ne jél* 'Bi iedel. če bi le hotel« je odvrnil
-)sh.
»A surovih m!7!! ie more iesti!« fe
•irjala vau
(Dal.ie prihodnjo nedeljo)
Hdo
bi rad imel ves letnik „Mladega Jutra" v obliki knjige za
majhen denar?
Priredili bomo PONATIS NA BOLJŠEM PAPIRJU, če se oglasi zanj DOVOLJ NAROČNIKOV CENA BO PRAV NIZKA, tako da si lahko VSAK interesent nabavi kompleten letnik
<Sato prosimo vse ŠOLSKE in druge KNJIŽNICE ter vse ZASEBNIKE, ki bi radi imeli
lanjski ali pa letošnji letnik
„Mladega Jutra" v obliki lične knjige,
naj nam sporoče najkasneje do 20. januarja t. i., koliko izvodov bi potrebovali Izpolnite točno spodnjo naročilnico in io pošljite na naslov: Uprava »Jutra« v LJubljani
Naročilnica
Podpisani naročam . . . Izvodov lanjskega (letošnjega) letnika »Mladega Jutra«.
Ime in točen naslov naročnika:
ï» S»	VÎV 1
Lop, divji prašiček
»Tristo kosmatih kač,« je jezno zago-drnjal Cop. »nikjer n: mogoče na ji i hrane. Spet bom mora) ostati brez Kr-s:la!« Že dva dni je letal s praznim žeitdcem okrog. Še nobeno zimo se nni ni bi'o tako slabo godilo, a preživel je že dvajset zim.
Cop je bil samotar in ni mara) zh čredo. Bil je pravi divjak — pravi di-ji prašiček. Njegovi bratje, ki so živeli v čredi, so se ga bali m ljudi je oblila kurja polt. kadar so mislili nanj.
Nu. danes je bil Cop lačen in besen, da nikoli tega. Škilil je in dlake so se mu naježile. Ves obupan je strmel predse. Njegov rilec je bil že ves krvav, tako ga je bil drgnil ob zaledenelo zemljo, da bi našel kaj za pod zob.
Tedaj je Cop nenadoma dvignil g'a-vo. Prisluhni! je. Razločno je zaslišal lajanje psa. Kakor blisk mu je šinila misel skozi možgane. Sovražil јг pse. Napadel je vsakega, ki mu je prekrižal pot in marsikaterega je že imel na "esti. Tudi zdaj je kakor iz uma zdinal čez polje.
Na velikem zasneženem travniku, ne daleč od vasi sta se igrala Jurče1' in Marica in njun jazbečar, mali Pikec, e veselo skakal okoli njiju. Lajal je in se podil za sneženo kepo. a zdajci je obstal kakor okamenel. Opazil je bil Čopa, ki se je bližal z veliko naglico Pikec ie vzel pot po>d noge im tekel in tekel, kakor še nikoli. Imel je srečo. Preden ga je mogel Cop dohiteti, se je že skril v kozolec.
Med tem sta tudi Jurček .n Marica zapazila bližajočo se nevarnost in umo sta ubrala korake proti vasii. Na srečo sta se spodtaknila in padla v jarek. Cop je obstal in začudeno pogledal, kam sta otroka izginila. Ker jih n, nikjer več videl, se je razočaran in še bolj jezen vrnil v gozd.
S počasnimi, trudnimi koralki je hodil po gozdu. Zeblo ga je prav pošteno in oči so ga skelele, da niti misliti ni utegnil. In lakota ! Tedaj' pa je nenadoma za-
' gledal pred seboj credo svojih bratov in sester. Ležali so tesno drug poleg drugega in se tako greli. Nihče se ni zmenil zanj. Tako je stai Cop pred njimi, sam in ves podivjan. Prvič v svujem življenju mu je bilo žal, da ni o ual pri čredi in da ni bil deležen njihove jubez ni in toplote. Lakota in razočaramo so ugnala njegovo divjost. In ko je zapazil, kako se je debel merjasec še tesneje stisnil K svoji družim, se je vlegel resno k njemu. Joj. kako toplo mu je bilo zdaj! Zadovoljno je nekaj gode] in km lu je pozabil na lakoto.
Odsbj se Cop ni več ločil cd črede, ki ga je grela in z njim delila h.ario. ki jo je našla. In kmalu je postal vodja črede iii vsi merjasci so bili ponosni na njegovo moč.
Vesela zgodba iz Kitajske
Tsun je bil sluga duhovnika Minga Tsun je bil len, prebrisan m hudoben, kakor pač mora biti pravi kitajski sluga. Zjutraj je hodil po mleko. Pol steklenice je spotoma popil, m ko je prišel domov, je doli! ostali polovici toliko vode, da je bila steklenica spet polna. To je njegovega gospodarja najbolj jezi'o, zakaj M'jng je rad dobro jedel in pil Če je potem Tsuna nabil, je bil sluga .ko uro priden in marljiv, potam je pa spet pozabil na palico. Za delj kot eno uro se ni nikoli poboljšal.
Tsun se tudi ni bal lesenega vaškega boga Ši - Sija, ki je stal v naravni velikosti umetno izrezljan sredi svetšča.
Tsun je maral vsako jutro pometati svetišče. Pri takih prilikah ie suni' Ži-Šiiia z metlo v nos ali pa je porinil klopi predenj in mu kazal osle.
Njegova predrznost je bila tolikšna, da jc neko jutro zatrjeval svojemu gospodarju, da je Ši-Ši popil polovico mleka, ki ga je bil za nekaj trenutkov pustil v svetišču. Ming je pa natanko vedel,
da SiSi ni mogel popiti mleka, ker je bil iz lesa. Ker pa je bil Ming o dsile den Kitajac. mu tega seveda ni mogel povedati, toda izmislil si je nekaj drugega. Sel je v svetišče in zaidenr vr ta za seboj. Zdaj je pa Tsuna \endar obšla tesnoba.
Po nekaj trenutkih se jo Ming vrnil domov ш jezno zakričal: »Si-Ši mi je pôvedal. da si pred njegovimi očim popil mleko!«
To je bilo res in zato je tiho prenašal udarce. Sam pri sebi je pa sklenil, da S2 bi Š:-Šiju maščeval. Ponoči, ko je M ng trdno spal, se je Tsun splazil v svetišče, vzd\ Ši-Šija pod pazduno, ga odnesel na vrt in ga zakopal.
Ko je Ming drugo jutro stopil v svetišče, je prebledei: Si-Si je bi-I izginil. Takoj je vedel, da ga je Tsur. skril. 'I oda če bi ga javno obdolžil in bi vaščani e-deli, da je navaden zemljar ukradel njihovega boga — tedaj ne bi hoteli več verovati v Ši-Šija in tudi njega ai izgnali.
Ves nesrečen se je vrnil v svojo 4o-čo. A tam je sedel Šeng — njegov dobri prijatelj iz sosedne vasi.
»Joj. Šeng. da bi .i vedel, iiaj se mi je zgodilo!« je vzkliknil Ming. In potem mu je razpovedal. kaj mu je napravil hudobni Tsun.
Šeng je malo pomislil. Potem je vprašal:
»ALi se preiskal že vse prostore?«
»Da, vse!« je odgovoril Ming. »Saj vem. kam ga je skril ta lopov. Zakoal ga je na vrtu. In zdaj. sradi belega dne. vsej vasi na očeh. ga ne morem izkopati. Čez četrt ure pridejo moji verniki k svetemu obredu in če tedaj ne booo vide1 i Ši-Šija. me bodo na mestu linčali!«
»Pomagal ti bom!« je vzkliknil Šeng. »Poid' z menoj v svetišče. Oblečem se v Ši-Šija.«
Ko so prišli vaški verniki k svete.nu obredu, je stal Ši-Ši na svojem mestu.
î Ko ga je Tsun zagledal, je vztrepe'al in i prebledei. zakaj niti na um mu ni prišlo, j da bi šang utegnil biti Ši-Ši. A predro se je od strahu še prav zavedel, ie s' re-govoril Si-Ši z votlim glasom:
»Davi me je nekdo zakopal .ia vrtu. Tsun je bil cfsti zločinec!«
Verniki so od groze skoraj ob.-iemeli. Potem so zdirjali iz svetišča, nekateri so pa hoteli ujeti T°una. ki je tekel kakor še nikoli poprej v svojem življema. A nihče ga ni mogel ujeti.
Med tem sta Seng, ki se je bil spot preoblekel, in M;ng izkopala iravega Ši-Šija ter ga osnažila in postavila nazaj^ na njegovo mesto.
Cez nekaj dni se <e Tsun v;s skco^n vrnil k svojemu gospodarju. Ming je prijel zavkito in ga odvlekel v svetišče pred Ši-Švoev kip.
»Ši-Ši mi je naročil, naj t odmerim pred njim sto udarcev!«
Tsun je pokima! v znak, da se strinja s tem naročilom.
Od tistih dob je bil Tsun najmarljivej-ši in najzvestejši sluga na vsem Kitajskem.
Razvoj pcšle
£e izza najstarejših časov poznamo pošto. Najprej, ko še niso znali pisati, so prenašali sli le ustna sporočila. Po« zneje so nosili pisma brzi sli 1 o« njih ali pa tudi peš, časih z veliko hi« trostjo K le«tem bi lahko prišteli gr» škega vojaka iz Maratona, ki je pre» tekel 42 km dolgo progo zato, da je oznanil Miltijadovo zmago nad Perža« ni, nato se je pa zaradi naporov mr« tev zgrudil na tla.
Pri Peržanih, ki so bili takrat ze'o civilizirani, je ustanovil Cir prvo zna« no hitro pošto. Na vsakih toliko in toliko kilometrov je postavil konj« ske hleve, kjer so dobili poštni sli spo« čite konje. To je bil že velik napre« dek.
Istega sredstva so se posluževali tu« di Rimljani. Take pošte so imeli v na« ših krajih in znano je, da so Cezarjevi sli prišli iz Anglije v Rim v manj ko štirih tednih, kar je za tiste čase vprav neverjetna hitrost.
V poznejši dobi je Karel Veliki ustanovil pošte za nekatere svoje po» krajine. Iz 12. stoletja je pa znano, da so imeli dijaki, ki so študirali na pa« riški univerzi, posebno pošto, da so lahko pisali domov, a se je drugi ljudje niso smeli posluževati.
Prvo pošto v vsej državi je uvedel francoski kralj Ludvik XI. V spomin
na to ustanovo so izdal! zlato ploščico, ki ima na prvi strani kralj«5o sliko, na drug' pa dva sla na konjih; nosi zanimiv napis: »Oni, ki gredo hitreje kakor ptice in veter.o
Za časa francoskega kralja Henn= ka [V., ko so že pobirali pristojbino za poštne pošiljke, so redno službo razširili tudi preko mej države — tri dni je potreboval poštni sel iz Pariza v London.
Ves ta čas so plačevali pristojbino ki je bila precej visoka, kar poštarjem v roke, dokler ni v sredini pre'šnjega stoletja Anglež Sir Bowland Hill iz= umil znamke
Pisemska znamka sama je že pri* nesla velikanski prevrat v poštnem prometu, še bolj pa sodobna promet* na sredstva, posebno parni stroj Pre= cej časa je bilo treba, da so uvedli redni prenos pošte s parniki, v naino» vejšem času imamo pa še zračno po= što, ki je silno velikega pomena po= sebno za oddalieneiše kraie.
Po H. Roynetteu Rr.
Mala Majda se je zatekla. Sredi ceste stoji in joka. Usmiljena gospa stopi k nji in jo vpraša:
»Kje pa stanuješ, ubožica?«
»Pri mami!«
»In kje stanuje tvoja mama?»
»Pri atku!«
»Kje pa stanuje tvoj atsk?«
»Doma!«
*
»Mamica, kako to. da so nekateri 1 js-je na tvotii glavi beli?«
»To je zato. ker me ti in tvoj bratec časih ne ubogata!«
»Joij. mamica, kako neposlušna si morala biti. ko si bila majhna!«
»Zakaj?«
»Zato, ker ima babica čisto bele kvse!«
★
Tïta: »Slišala sem, Branko, Ja si v svojem razredu najboljši računar. Ali je to res?«
Branko: »Da, res je.«
Teta: »Dobro. Nu zdaj pa dobro nosi ušai. Dam ti dvanajst jabolk. Tri poješ. Koliko };h potem še imaš?«
Branko: »Dvanajst.«
Teta: »Kako dvanajst? Devet.«
Branko : »Ne dvanajst.« Teta: »Motiš se. Branko.« Branko: »N2 motim se. ;eta Г ' hnair v želodcu in še devet v roka 1 r, skupaj dvanajst.«
Simon Hostnik:
Poredni Rajko
Pa se Ankin kuža
menda ni izgubil
v velikem snegu?
Spretni Karo,
z dolgo dlako —
da bi utonil v snežnem bregu?
Prav gotovo —
Rajko spet,
mora imeti
prste vmes!
Anka joka —
kliče: Karo!
Pa nesrečnež dolgodlak
ne zacvili, ne zalaja —
ko da vzeli so ga oblaki.
Anka joka,
kliče bratca:
Rajko! Rajko!
»Če poveš mi,
kje je Karo —
dam ti celo čokolado!«
Rajko pa je hudomušen.
da na svetu m mu para!
Da nikomur ni poslušen, .
ve že vsa velika fara! —
Muza se in o ponaša —
Anko kakor papagaj:
»Dam ti celo čokolado,
če poveš mi, kje je Karo —
daj, daj daj!
potem povem ti,
kje je zmaj!«
Anka joka —
ali bratec
se za njo ne zmeni več. Gluh in nem je — nič ne sliši,
ko da so v uho mu zlezle dolgorepe miši. Anka joka, kliče mamo,
pa ji jok že jemlje sapo. Pride oče — (to r o počel) in zavpije,
da se Rajku vse zaziblje:
»S teboj v omaro —
k jer je pravkar bil še Karo!«
In še preden se utegnil
je zgeniti —
se že mogel ni več —
premakniti/...
Dragi „Jutrovčki"!
Danes zaključujemo svoj natečaj. Prejeli smo mnogo risb in kar prese* nečem smo bili nad nekaterimi. Saj stric Matic zmerom pravi, da so »Ju* trovčki« pravi mojstri, pa mu nismo hoteli preveč verjeti. Nu, to pot so se pa spet tako izkazali, kakor še nikoli prej. Na žalost stane kliširanje slik mnogo denarja in tudi dovolj prostora nimamo, da bi lahko objavili vse do* bre risbe. Tega nam. dragi »Jutrovčki«, ne smete zameriti!
Razdelitev nagrad priobčimo v pri* hodnji številki »Mladega Jutra«. Naši slikarji, ki jih gotovo vsi poznate, gg. Elo Justin, Niko Pirnat in Fran Škod-1er, bodo pregledali Vaše risbe in jih ocenili. Najboljše risbe bomo nagradi* li z lepimi mladinskimi knjigami. To* rej pazite na prihodnjo številko »Mladega Jutra«!
Tukaj pa objavimo imena tistih, ki so nam poslali prav lepe risbe, pa jih na žalost nismo mogli več objaviti:
Rudi Kremenec, uč. VIII. raz. v Met» liki, Majda Stare, uč. IV. razr. v Va* raždinu, Anica in Ciril Vode, uč. I. in V. razr. na Skaručni, Karol Bregant, uč. II. razr. real. gimn. v Mariboru, Stanislava Prašnikar, uč. IV. razr. v Zagorju ob Savi, Ivan Paar, uč. VI. razr. v Gornji Radgoni, Josip Černe, uč. II. razr real. gimn. v Zagrebu, Stan* ko Kuglar, uč. II razr. na Jesenicah, Francka Eler, uč. V razr v Celju, Štip* ko Eržen, uč II razr. v Dol Logatcu (prav veseli smo, da ti je »Tarzan« ta* ko všeč! Zaupno ti povemo, da obsega ves »Tarzan« 300 slik in ба boš še lah* ko dolgo čital!), Serši Pečarič, uč. I. razr. na Studencu pri Sevnici, Branka Soier, uč. IV. razr. v Kočevju, Metka Lehar, uč. IV. razr v Hrastniku, Mili* voj Kurent, uč. I razr m. š. v Šiški pri Ljubljani, Marjan Tominc, uč. I. razr. real. gimrç v Ljubljani, Anton Žajdela, uč. II razr v Ljubljani, Franc Žajdela, uč T razr real gimn. v Ljubljani. Raj* ko Korbar (ie še tako majhen, da še ne hodi v šolo. toda njedove risbe so prav čedne) v Zg. Goriah 41., Dolin* šek Dušan. uč. ? razr. v Mariboru. Sreč* ko Le«iak, uč IV razr. v Trbovliah, Roža Piščaripc. uč III razr. v Maribo* m AMo.ša Protononov v Ljutomeru (Praviš, da še ne hodiš v šolo in še ne znaš ntsati pisanih ^rk! Nič za to. tvo* ja risba je stricu Maticu takn ugaiala. da pravi, da pride o prvi priliki v Lju*
tomer, ker si tako lepo narisal ljuto* merski kolodvor), Franc Ahačič, uč. I. razr. mešč. š. v Tržiču, Zora Menhar* tova, uč. I. raz. real. gimn. v Murski Soboti, Marija Strah, uč. II. razr. v Podsredi, Božič Vincencij, uč. 1. razr. gimn. v Kranju, Dušan Povh, v Novem mestu, Milan Klopčič, uč. II razr v Ljubljani (tvoja pesem nam je prav ugajala in ob priliki jo bomo objavili), Amalietti Marjan, uč. III razr v Ma* riboru, Koman Viktor, uč. I. razr me* ščanske šole v Šiški pri Ljubljani, Mi* loš Metlikovič, uč. ? razr v Ljubljani, Gradišče 11, Alenka Virantova. uč II. razr v Ljubljani, Marija Detteruč, uč. II. razr. na Vrhniki, Tončka Kimovec, uč. I. razr. mešč. š. v Litiji, Ivan La* nišek, uč. III razr v Sv Petru, Pavle Kump, uč. I. razr v Kranju, Lešničar Janko, uč. V razr. v Celju. Ivan Seni* ca, uč. IV razr v Mariboru, Ivan Flor* jančič v Zidanem mostu, Janžekovič A., uč I razr real gimn v Celju, Ma* rija Grosek, uč IV razr v Konjicah, Olga Duh, uč. V razr v Rušah. Cvetka Rožencvet, uč. II. razr. real gimn. v Ljubljani, Vida Sekula, uč. T razr re* alne gimn. v Ljubljani, Jerman Vito* mir, uč. V. razr. v Tržiču, Goiko Gr» bac, diiak na gimnaziji v Mariboru, Milan Faganeli, uč. IV razr. v Maribo* ru, Adica Vittori. uč. I. razr. v Sredi* šču ob Dravi, Milan Jerman, uč. V. raz. v Tržiču. Mirko Strnad, uč. ITI razr. v Rušah, Gačnik Friderik, uč. VII. razr. v Hrastniku. Rastislav Bradaškja, uč. II. razr. v Liubliani.
(Dalje prihodnjo nedeljo.)
f Srečko Kosovel:
Polno pest
Polno pest
dišečih kostanjev
mi je kupil — otroku — brat.
Šla sva skozi mrak
ob vodi in govorila
o logih,
kjer so rasli kostanji in o večerih in o pravljicah najine matere, ko smo zaprti v kuhinji tihi molčali in je le ogenj živel ..,
dicta se /va veste
-Na otoku Mauu živijo mačke, ici nimajo repa Kako so sploh prišle na ta ato>:<, je še danes uganka.
Stara pravljica pripoveduje: Pri ve-soljnem potopu je bila mačka zadnja žival, ki st je rešila v Noetovo bane Ker je bil že skrajni čas. je Noe hitro zaloputnil vrata za njo in pri tem j' je pp.Sčinni" rep.
Mačke, ki živijo na otoku Mauu. morajo še dandanes trpeti zaradi netočnosti svojih prednic in hodijo brez repi naokrog.
Za spretne roke
Prazna - poba škatljica
Iz lepenke si zlepimo škaU;ico. six o oni od vžigalic (gl. si. 1., 2. in 3.). Гсро-po'n' predalček št. 3 naj bo toliko vpč-ji, da se predalček št. 2 dâ z lahkoto vložiti vanj. Ko je škalj-ica z'.ep'-ena. oblepimo vse tri dele s pisanim papirjem.
st t.
Jt t
st i

J? *
Predalček št. 2 napolnimo s čemur-koli, s peskom, fižolom ali sličnim ga vložimo v nepopolni predalček št. 3. tega pa v št. 1. S primerno spretno s* кз se da izvleči samo predalček št. 3. k; bo prazen To pokažite gledalcem. Ako pa izvlečete oba predalčka skupaj, bo škatljica polna Gledalcem se bo ta čarovnija videla kaj imenitna. Pazite samo, da ne izvlečete predalčkov tako. kakor kaže slika 4. kajti vsa čarovnija bi bila potem takoj razumljiva.
Rešitev kvadratov
A, ar. rak. krap. pekar, peskar, pleskar. spletkar.
Škrat.
Rešitev dopolnjevalke
Križaljka »Zamorček«
V vroči Afriki živi zamorsko pleme 4v. Več Sn bojevnikov prebiva v veliki vasi. Polja jim namaka reka 7v. Ce kdo vpraša poglavarja, kako mu je
lv, pa pove. da je 3n. Včasi skliče bojevnike v krog in zaplešejo z vzklikom 4ri! svoj bojni ples. lOv sU>j. v sredi in se smeje: menda se zdi sam sebi zelo In. (>n svečanosti pa ne more videti vsakdo, kajti zamorci plešejo le tedaj, kadar je poglavar dobre volje. In to je malokdaj, zakaj tujci se norčujejo pritlikavemu poglavarju in mu pravijo: 2n. On pa se razhudi: 8v! in pove. da je 6v.
Za 5n ne mara Menda že vse ve...
V pomeni vodoravno, n navpično.
Rešitev križaljke »Sankač«
Navpično: 1. sanke, 2. ivje. 4. Tit, 6. Po, 7. av, 8. rt.
Vodoravno: 1. si, 3. avto, 5. nji, 6. parket, 9. Rovte.
Šcevilnica
1,	2, 3, 4, 1, 5, 4 skrajni v morje se-
2,	3	gaječ del celine
3,	2, 4, 5	kos blaga
4,	3, 4	oče
I,	2, 4, 3	prehod od trupla h glavi
5,	4. 1, 4	pijača 4,	2, 4	papiga
Prva vodoravna vrsta in prva navpična vrsta dasta ime priljubljena igrače.