V srednjem velcu in nasledniih stoletjih je bila ccla vrsta poklicov, oziro•ma oseb, ki niso uživale vseh državljanskih pravic in so se jih drugi izogibali ter jih zaničevali. Nekaj neč.astnega je bilo v srednjem veku: biti pastir, ovčar, mlinar, tkalec, igralec, posedati kopališče (pader), brivec, konjedorec in rabelj s pomagači vred. Ako gledamo vrsto zgorajnih nečastnik poklicov, se moramo čuditi, da sta med temi tudi pastirski in ovčarski, ko ju vendar opevajo pesniki vseh časov. ,Vzrok, da sta bila nekdaj pastir in ovčar manj vredna, tiči v tem, ker sta morala ostati v slučajih vojne kot neobhotino potrebna pri čredah. Na drugi strani sta pa nudila ta dva poklica pastirjem tcr ovčarjem priložnost, da so zamenjavali v svoj prilog zaupane jim rejenc živali za manj dcbele ter slabe in to scve v njihov dobrobit. Tudi nad?.\vanje striženja ovac je bilo težavno. Gotovo se je moralo dogajati, da so se rošile ovcc volne, ki ni pripadla lastniku, ampak pastirju. Iz enakih vzrokov so gledali drugi po strani mlinarje ter tkalce. Proti mlinarjcin so bile velikokrat izdane izredne cdrcdbe. Že v dobi Karla Velikega so bili sinovi mlinarjev izključeni od tluhovniških služb. Po nekaterih pokrajinah so smeli mlinarji rediti lo po tri svinjc, da nc bi zabrcdli v skušniavo, jih hraniti s tujim žitom. Prevladovalo je celo mnenje, da niso gnezdile štorklje tako redko na mlinih ne radl neprestanega klopotanja, ampak iz bojazni, da bi ]ih zviti mlinar ne pvekanil. V srednjem veku je moral mlinar posoditi lestvo pri obešanju zločincev in to radi tega, da bi ga to ^sojilo spominjalo: tudi tebi grozi ista usoda, ako te bodo zalotili pri žitni tatvini. Kar velja o mliranjih, velja tudi za tkalce, da so si radi privoščili kako zlorabo zaupane jim preje. Igralci, muzikanti in potujoči komedijanti so bili še na slabšem nego že imenovani poklici. Pričevanje ter prisege teh ljudi so bile pri sodiščih manj vredne. Ako je užalil meščan po krivem muzikanta, je že bilo zadošCenje v tem, da je udaril užaljeni enkrat krepko po senci nasprotnika. Od nečasti muzikantov so bili izločeni le trobentači in bobnarji, ker so služili vojski ter cerkvi. Padarji, ki so posedali kopališSa, so bili pod častjo navadncga državljana radi tega, ker so se dogajala v njihovib sobah nečista dejanja. Isto jc veljalo tudi za brivce. Cestninar je bil na slabem glasu že za Kristusovih časov in se ga je držalo to zlo celi srednji vck. Zelo tcžko razumljiVo je, zakaj so bi11 zapostavljeni pogrebci ali pokopiči. Gotovo jo pripomagala veliko k temu skoraj vsakemu človeku prirojena groza prcd izvrševanjem pokopavanja. •— Nadalje so prcdbacivali pokopičcm, da zna.jo nnnraviti kužne bolezni. — Leta 1582 je bil obglavljen v Dunajskem Novcm mesiu pokopič z ženo vred, ker so ga dolžili, da je zasejal kugo, da bi dvignil ter povečal svojo obrt. Dolžili so pokopiče, da izropavajo mrliče, kar se je v resnici večkrat dogajalo in se še. Nečasten je bil poklic nočnega čuvaja. Ni smel trobiti na trompeto, ampak na rog. Jezditi je smel na oslu in ne na konju. Najbolj osovraženi so bili konj.ederci in rablji. Ta dva poklica sta veljala za tako omadeževana, da se ni hotel nikdo niti dotakniti kacega od teh. V nekaterih krajih ni smel rabelj niti k svetemu obhajilu. Leta.,1517 je dovolil papež rablju v nemškem mestu Worms, da je smel enkrat na leto čisto na tiheiri k mizi Gospodovi. Zopet po drugih krajih so srneli rablji ter konjederci v skupno cerkev, a morali so stati kje •ob strani, ločeno od drugih. Otroci rabljev se niso mogli izučiti obrti, ker jih ni sprejela nobena obrtna zadruga. — Kakor dolgo so rablji živeli, so bili navezani le na občevanje s svojo družino ali s svojimi poklicnimi tovariši. Splošnega preziranja se niso znebili niti s smrtjo. Ako je umrl kak rabelj, se ga ni maral nikdo dotakniti, da bi se ne omadeževal. Sedajna doba ne pozna nečastnfh poklicov, izvzemši rabeljskega.