RADIOAMATERJI MED INVALIDI NA VOZIČKIH
Novo okno v svet
Na Ježi in na Črnučah težko nale-tiš na krajana, ki ne bi poznal Oto-na Kurenta. A če že nimaš sreče, da bi koga srečal, ki bi te napotil do njegove hiše je dovolj, če vržeš po-gled na strehe. Tista. na kateri se šopiri kakšna prav posebna antena, bolj podobna strelovodu, kot ante-ni, ta je njegova. Res, ni ga težko najti.
»Kaj, k fneni ste prišli? Zakaj? Ravno se pripravljamo na prazno-vanje, no, pa le vstopite«, me je vabil v prijetno dnevno sobo, v ka-teri preživlja večji del svojega živ-Ijenja. In praznovanje, ki ga jeome-nil se je pripravljalo za njegovo pet-desetletnico. A nisem ga obiskal zaradi tega. Oton Kurent jezanimiv možak, ki se posveča različnim ko-njičkom, med katerimi me je eden še prav posebej zanimal - radioa-materstvo.
Kot vsi radioamaterji je tudi on vedno prjpravljen na pogovor in ša-lo, zato mi je kaj hitro brez ovinkar-jenja začel pripovedovati utrinke svojega življenja.
»Po poklicu sem vlakovni od-pravnik. Prvič sem se srečal z mor-sejevo abecedo v železniški pro-metni šoli in pritegnila me je, Zato sem kasneje tudi zaprosil, da bi vo-jaški rok odslužil kot vezist Željo so mi izpolnili in tam sem se naučil telegrafije. Kasneje sem to veščino malo zanemaril, a pred trinajstimi leti sem poiskal najbližji radioama-terski klub, se včlanil, naredil po-trebne izpite Zadnji dve leti pasem malce bolj aktiven. Je »fletno« ta-kle iz tople sobe »gledati v svet« in se pogovarjati s prijatelji, ki so sto-tine kilometrov oddaljeni ¦¦
Oton ki ima kot vsi radioamaterji svoj pozivni znak - njegov je YU 3 TON (zadnji del imena, na kar je še posebej ponosen) je član RK Tri-glav. In tovariši v radioklubu. vedno polni novih idej, so sedomislili, da bi lahko organizirali tečaj telegrafi-je za tiste, ki sicer že imajo UKV radioodajne postaje, ne obvladajo pa telegrafije, ki je pogoj za »na-predovanje« v višjo kategorijo. Ko so razmišljali, kako bi uresničili svojo zamisel so se ustavili pri Oto-
nu. Kar določili so ga, češ imaš največ 6asa, resen si, pa boš ti vo-dil, prav?
»Sprejel sam ponudbo, zakaj je ne bi in tako je stekel prvi tečaj telegrafije, na katerem so tečajniki sedeli ob postajah vsak na drugem koncu Slovenije« Oton začne po-jasnevati, kako imajo radioamaterji povsod po svetu postavljene tako imenovane repetitorje, ki omogo-čajo, da sepogovarjajo »preko hri-ba«. Kakšnih petnajst tečajnikov je pod njegovim vodstvom uspešno opravilo tečaj in kasneje izpit za operatorje C kategorije, kar jim da-je pravico dela na klubski kratkova-lovni postaji.
»Z rezultati prvega tovrstnega te-čaja srno bili zadovoljni in zatosmo lani jeseni organizirali še drugega, ki se je končal pretekli teden. Dva-krat tedensko smo se »srečali« na naših f rekvencah in ta srečanja po-novili še ob nedeljah. Štirideset ur je trajal tečaj, brez ponovitev in mi-slim. da bo na izpit prišlo kakšnih dvajset tovarišev,« je vesel uspeha ki ga imajo ti tečaji Pa da ne bo nesporazuma, Oton vse to dela za-stonj, kot je pač navada pri radioa-materjih. in razen teh je vodil še dva tečaja za invalide, za sekcijo radiokluba Triglav, ki ima pozivni znak YU 3 DSI (DSI pomeni društvo slovenskih invalidov). Na to sekci-jo, ki je predseduje Kurent so v RK Triglav še posebej navezani in po-nosni. S tem, ko so tovarišem, ki so privezani na invalidske vozičke, od-prli svet »frekvenC", »repetitorjev«, »radioodajnikov« itd, so jim odprli novo okno v svet in jih povezali v veliko skupnost radioamaterjev. Nekaj deset invalidov je že opravilo izpite za operatorje - radioamaterje in 17 jih ima že svoje lastne postaje. Še več jih je, ki si jo žele. a razen cene, ki se giblje od dvajsetih tiso-čakov navzgor, je tu Se omejitev uvoza, ki jim onemogoča nabavo radioodajnika.
Tudi Otona je nesreča pred dvaj-setimi leti privezala na invalidski voziček. "Nekateri med namisood-krili potem, ko so poslali radioama-terji, kopico novih možnosti komu-
nikacij, ki jih prej kot .•vozičkarji-nismo imelK Tako lahko dva prija-telja, ki stanujeta na povsem na-sprotnih koncih Slovenije, mirno igrata šah, se pogovarjata, kot bi si sedela nasproti itd Vsak ponede-Ijek ob enajstih pa imamo skupni sestanek na naši frekvenci. Takrat si izmenjamo izkušnje, se dogovo-rimo za skupne akcije Je pa to tudi odličen trening za SLO, saj v njem radioamaterji igramo kar pomemb-no vlogo«
In kadar se naveliča poslušati svoje postaje in vzpostavljati zveze z oddaljenimi prijatelji (najdaljša njegova zveza je z Japonsko), vza-me v roke makrame in začne vozlati vrvice iz katerih nastajajo žabe, so-ve in drugi pravljični liki. In Se nekaj zna Oton: sestavljati križanke, ki jih je svojčas objavljal v KIHu A za to nima več časa, saj ga njegovo ra-dioamatersko delo skoraj popolno-ma zaposli
ANDREJ DVORŠAK