[nserali se sprejemajo in velja tdsiopna vrsta: 8 kr., če se tiska lkm, 12 „ D n 2 „ 15 ir ir n rr 2 „ Pri večkratnem tiskanji se «o» primerno žmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo .Naročnino prejema opravništvo ■ a iminiBtraeijai in ekspedicija na velikem trgn h. štev 9, II nadstropji. Polilidi lisi znliTiutl uro Zbor županov ljubljanske okolice. Če kaka reč, ki jo človek vseje, sad rodi, je tisti silno vesel, ki je sejal. Tako se zdi danes nam, ki smo za „Novicami“ v „Slovencu“ svetovali in osrčevali župane kranjske dežele, naj bi po izgledu županov nekterih drugih dežel tudi osnovali svoje „županske shode'1. Najprvo se je ta misel prijela na Gorenjskem, kjer so župani svoje shode že imeli; v okolici ljubljanski je bilo to iz raznih vzrokov težje, a zgodilo se je vendar po nevtrudljivem prizadevanji osno-valnega odbora, na čegar čelu je stal župan udmatski, gosp. M. Bavdek, da je, kakor smo že v zadnjem listu omenili, zbralo se 28 županov ljubljanske okolice v čitalnični dvorani k posvetovanju in osnovi „izvr-ševalnega odbor a", — odbora namreč, ki bo imel sklepe, pritožbe in želje shodov podajati vladi in raznim gosposkam ter po-tezati se za njihovo spolnenje. Dandanes je moč le v združenji, kakor je predsednik gosp. Bavdek, povdarjal prav resnično, zato se je nadjati, da bodo izgled županov ljubljanske okolice posnemali tudi župani drugih okrajev. Kakor je namreč zbor bil, je mogel vsak Kranjec ponosen biti na-nj; to je prava narodna kri in trdna kranjska kost, od takih shodov je tudi kaj koristnega pričakovati, ker taki možje ne bodo prazne slame mlatili in otrobov vezali. Da kaj tacega ne bodo, dokaz nam je že prva seja, ker je bilo sprejetih cel koš jako koristnih predlogov. Videlo se je skoro vsakemu možaku na obrazu, da je nekaj važnega seboj prinesel, in kakor so se vde- leževali razgovora resnobno in premišljeno, je moral vsak imeti spoštovanje pred njimi. To niso več možički prejšnjih let, ki so kar kimali, kterim je bilo vse prav, kar je kdo ukazal; to so bili možaki, ponosni na-se in na svoje občine, zavedajoči se svojih pravic, pa tudi svojih dolžnost. In da jih je toliko prišlo, ima še več pomena. Po tem splošnem vvodu pridemo do stvarnega poročila o shodu, pri kterem je bil navzoč tudi deželni poslanec ljubljanske okolice, g. dr. Karol vit, Bleirveis-Trsteniški. Županov in nekaj zastopnikov je bilo prišlo 28; imen ne bomo navajali, ker smo prepričani, da tisti, ki niso prišli, so bili zadržani, a da jim bo gotovo žal za lepi shod, ter da drugi se mu ne bodo odtegovali, ako ne bodo posebno zadržani. Kmalo po deveti uri se je zborovanje pričelo. Prva je bila na vrsti volitev „izvr-ševalnega odbora" in voljeni so bili: za predsednika gosp. Martin Bavdek, župan udmatski, za namestnika novi vrhniški župan, za odbornike pa gospodje: Janez Knez, župan Spodnje Šiške, France Koščak, župan grosupeljski, Vinko Ogorelec, župan šmarijski in Ad. Galle, župan Zgorenje Šiške. Za namestnika voljena sta bila: A. Ločnikar, župan viški, in Mat. Remškar, župan na Brezovici. Opomniti je, da sta v prvo za predsednika voljena gospoda Galle in Janez Knez odložila to čast zavoljo drugih silnih opravkov. Zapisnikarstvo je blagovoljno sprejel gospod Knez iz Šiške, za to naprošen. Ko je bil voljen izvrševalni odbor, je njegov načelnik in tudi predsednik zbora, Po pošti prejeman velja: Za celo leto . . 10 gl. — kr Za polleta . . 5 „ — „ Za četrt leta . 2 „ 50 „ V administraciji velja: Za celo leto . . 8 gl. 40 kr Za pol leta . 4 „ 20 „ Za četrt leta . . 2 „ 10 „ Y Ljubljani na dom pošihi velja 60 kr. več na leto. J0L Vredništvo na velikem 4f{ št 9, v II. nadstropji. Kl; Izhaja po trikrat na ffelej sicer v torek, četrtek in sdlM gosp. M. Bavdek, pozdravil zbrane s tem nagovorom: „Predragi mi tovarši gospodje županje! Jako me veseli, ker Vas vidim tako množico skup zbranih. Pozdravljam Vas danes tukaj pri prvem županskem shodu, o čigar potrebnosti in koristi smo se že velikrat pogovarjali , kadar koli nas je bilo več županov zbranih, in tudi po raznih časopisih se je že večkrat o tem obravnavalo, ker gotovo je, da bi skupščina županov marsikaj koristnega izvršiti mogla, česar posameznemu županu ni mogoče, ker le v z d r u ž e n j i j e m o 'č. Pa ne bom Vam na dalje popisaval pomena tega shoda, ker to Vam je že tako znano iz povabil. Zatoraj hi le opomnil, da z veseljem in srčnostjo pričnimo prvo delo, saj nam je vsem na srcu, blagor, korist in sreča naših občin, toraj ne dvomim nad dobrim vspehom. Preden pa začnemo svoje delovanje, spomnimo se še velike sreče in veselja, katero nas hode zadelo to leto, — da bodemo imeli v svoji sredi Njegovo Veličanstvo, našega presvitlega cesarja, kateri bode počastil našo : deželo s svojim visokim pohodom. Zatoraj z navdušenostjo , kakor nam srce veli, zakličimo : Njegovemu Veličanstvu, našemu čez vse ljubljenemu vladarja, presvitlemu cesarju Francu Jožefu trikratno „Slavo!“ (Konee prih.) Sv. Oče in zedinjen;! Italija.*) V nedeljo pred sv. dnevom zbrali so se bili kardinali v vatikanski dvorani, „sala *) Omenili smo že nekoliko vse to o s.mjem Času, a ker izv. dopis natančniše poroča ga priobčimo nespremenjenega. Vredn. tlsieJs* „0 starosti človeškega rodn“. Spisal Ivan Šubic. ,,Ljubljanski Zvon" II. leto, 12. zvezek str. 750—754. (Dalje) Rad bi že popustil prvo točko; vendar še jedno opazko k zadnjim besedam Šubico-vim. Pravi namreč, da se da iz raznih uzrokov sklepati, ua od začetka Nilove naplavine niso bile tako mogočne, da ni vsakoletna povodenj napravila tako debele plasti, kakor pozneje. Ako se postavimo na stališče Šubicovo, da je človek že tedaj stanoval v Egiptu, ko je Nil še le začel razlivati svojo grez po Nilovi dolini, ki je bila prej peščena puščava, potem bi se že dalo sklepati, da od začetka Nilove naplavine niso bile tako mogočne. Drugo vprašanje pa je, je li res Nil začel še le tedaj ali še kasneje nanašati naplavine po Nilovi dolini, ko je človek nastopil v nji ? Na to vprašanje od- govarja nam Fraas, vendar ne v smislu Šubicovem. Pravi namreč, ako geognost zemlje Nilove doline nepristransko opazuje, hitro spazi, da se nahajajo tukaj dvojne tla. Jedne so prvotne zelo stare, ktere segajo najbrže daleč v plioceno, druge pa so sekundarne to je take, za ktere je Nilova voda tvarino na jednem kraju odtrgala in ktera se na drugem poleže. Te druge sekundarne tla so mlado, rodovitno, pravo Nilovo blato, ki pač ne prihaja iz daljne daljave, marveč prav od blizo, od starega Nilovega blata. Sicer je reka tudi nad slapovi že kalna in blatna; da bi se pa vse blato, kar se ga poleže v Srednjem in Spodnjem Egiptu, privalilo čez slapove, se pa res ne da misliti. Po kratkem teku bi se leni, skozi poljane med Assuanom in Sredozemskim morjem lazeči veletok očistil in noben cent Zgornje-egiptovskega blata bi ne prišel do Kaire, še manj pa ogromne mase, ki so v resnici poviševale svet Spodnjega Egipta in ga še povišujejo. Reka odtrga veliko več vsako leto precej starega, več sežnjev debelega njim [g. Nilovega blata; ta se v vodi razstopi in. skali vso reko. Kadar je Nil majhen, se vidijo 20 do 30 čevljev visoke stene starega Nilovega sveta. Po njih vsebini soditi niso mlade naplavljene tla, marveč sila stare, najbrže brakiške naplavine iz časov, ko še ni bilo nobenega človeka na svetu. Na teh strmih bregovih morali bi najprej opazovati letne naplavine, ako je, Nil le plasti nanesel; pa ravno tukaj vidimo k večjem le 10—12 plastij različne debelosti. Nektere so palec debele, druge pa več čevljev in so bolj podobne starim geologijskim skladom, ko naplavljenim ilovnatim tlam". To so misli moža, ki je kot strokovnjak z lastnimi očmi marljivo opazoval razmere Nilove doline. Iz debelosti spodnjih plasti pa tudi lahko sklepamo, da so bile naplavine Nilove doline — prvotne še mogočneje, ko kasneje. Naj zadostuje toliko o prvem preiska-vanji! — Dovolj jasno menim, da sem pokazal, da se je ta poskus — preračuniti starost človeškega rodu — Homerju in za Šubicu popolnoma ponesrečil; do- del trono11 imenovani, da bi častitali sv. Očetu Leonu, XIII. Dekan sv. zbora poudarjal je v svojem govoru zvestobo in udanost sv. zbora do sv. Očeta in ob jednem izrazil sočutje, katero imajo kardinali v trpenji namestnika božjega. Dalje tožil je o slabem duhu časa — kako hoče družba sedanjih modrijanov in učenjakov vse, kar je božj ega izbacniti iz družbe človeške itd. Poslednjič seno našo nalogo. Vendar pa so v zadnjem času, ko so vladarji jeli spoznavati, da je papeštvo mogočen steber v redu družinskem, prav zarad tega ponovili svojo zvezo in mir z našim sedežem. To pa je dalo povod, da so časniki jeli zoper nas pisati, češ, da smo neprijatelji Italijanske zem-je; a zgodovina uči nas, da so papeži prav zemljo posebno ljubili, kajti Bog jim je • zagotavljal je, da hočejo moliti, da bi Bog jo odločil za njihov sedež. Papeži rešili so, blagovolil še mnogo let ohraniti sv. Očeta odlikujočega se po razumu, kreposti, z gorečnostjo in previdnostjo, in da bi mu podelil moč v današnjih stiskah. Sv. Oče govorili so jako pomenljive besede. V sledečih vrsticah hočemo častitim čitateljem podati obseg Njihovega govora. Zahvaljujem se vam za častitke vaše in celega kristjanstva o priliki spomina rojstva Gospoda našega; in jaz vroče želim, da bi se Cerkev konečno mogla veseliti, in pul-chritudine pacis." Ne moremo tajiti, da je Bog v svoji najsvetejši volji in v tem letu pustil Cerkev še v hudih bojih in neprilikah. Tako zvana „napredna politika11 hoče nam odvzeti še to neodvisnost, kojo vživamo, tako, da slednjič pridemo v položaj, v katerem nam ne bo nemogoče izvrševati veliko nalogo našo. Žalibog se tudi v preteklem letu ni ustavilo preganjanje Neveste Kristusove. Nečem govoriti o vedno razstoči nesramnosti časnikarstva — ne kar ono piše zoper vse, kar nam je svetega — nam je naznaniti atentat na naše svete pravice. Še celo v naši lastni vatikanski palači nismo varni, nimamo prostosti, da bi izvrševali naše dolžnosti. — Da, takodalječ smo prišli, da še celo v naš slednji azil, v našo palačo vatikansko, zaletavajo se v svojem divjem sovraštvu in besnosti ljudje brez vesti in brez Boga in ne sramujejo se divjih svojih naklepov, pristni barbarski druhali, barbarskim vekom. Ta barbarizem učinil je novo nejevoljo zoper nas, zarad katere smo že 5 let prisiljeni živeti v teh zidovih brez vsega človeškega varstva. Ne mislimo druzega, nego kako bi mogli v tacih okoliščinah izpolnjevati vzvi- kazal sem, da je mnogih krajih nedostaten, večjidel lahkomiseln in neznanstven. Preidimo zato k drugemu preiskavanju, ali kakor ga naš pisatelj imenuje k „še mnogo starejšemu sledu o starosti človeškega rodu11. Poskusimo s tem, znabiti najdemo pri drugem dokazu trdneja tla, mogoče da pisatelj tukaj podaja boljših prepričevalnejih dokazov da s tem vsaj deloma popravi, kar je pri prvem preiskavanji zakrivil. Pri drugem preiskavanji pelja nas Šubic v Severno Ameriko k naj večjemu tako kaže povestnica, čestokrat Italijo pred navali barbarizma, oni bili so zaščitniki in pospeševalci ved in umetnost. — In prav zemlje vlastni sinovi največi so neprijatelji naši in kar je neverjetno, mislijo, da je na srečo domovine, če se papeštvo ponižuje. Plakajočim srcem moramo izreči, da narod, cateri išče sreče svoje v ponižanji našem, ima pač malo upanja za prospeh in prosvet. V očigled tacim okoliščinam gotovo opravičeno pričakujemo neposrednje pomoči od previdnosti Božje. To pa tem bolj, če se oziramo na gorke molitve, ko je katoliški kri-stijani celega sveta te dni pošiljajo za nas učlovečenemu Sinu Božjemu. Mi pa se tudi največih neprilikah in nevarnostih ne bomo zbali skrbeti za blagor in prospeh Cerkve naše-To so besede sv. Očeta, Leona XIII, vrednega naslednika slavnemu predniku Leonu Velikemu. Iz njih se vidi, da so dobro poučeni o svetovnih razmerah in da se kljubu temu ne boje, ampak da so za blagor sv. vere pripravljeni vse pretrpeti. Surovost današnjih Italijanov pa se tudi ahko pozna iz dogodkov naših dni. Komaj je potihnilo po časnikih o zadnjem napadu na grofa Paara, avstrijskega poslanika, že nam poročajo iz Italije drug ne manj surov čin. Te dni je neki stavec iz revolverja trikrat ustrelil v okna palače avstrijskega poslanika! Če se tako ravna s poverjenikom mogočne države, kako naj bodo onda brez skrbi papež, kteri so brez vsega varstva! Dalje čitamo v „Unita Cattolica11 o ve-ikanskih demonstracijah radi Oberdanka. Unita11 navodi list „Pro Patria11, ki piše: Razpišimo subskripcijo za 100 karabinov, da oborožimo kompanijo „Oberdank“ — za maščevanje Italije in za odrešenje Julijskih Alp11. — Kaj hočete več ? Iz teh vrstic mislim, da se lahko spozna neprijetno stanje stolice rimske; ker je temu tako, gotovo je zelo času primerno in potrebno, da bi pobožni Slovenci v molitvah svojih spominjali se sv. Očeta. Država in šola na Angleškem. Boj za šolo na Angleškem traja že 12 let. Katoliki se tukaj poganjajo stanovitno, vztrajno in požrtvovalno tako, da zaslužijo občudovanja in posnemanja. Ob kratkem imeli šole v svoji oblasti, in vlada ni mislila na to, da bi ji bila v tem kaj motila, marveč je državno podporo dajala le pod temi pogoji, ako se v krščanskem nauku poučuje, in podporo so doplačevali, še ni bilo treba potrdila od državnega šolskega nadzornika, dosti je bilo, da je le katoliški prednik potrdil, da se v krščanskem nauku poučuje. Tako je bilo pred 1. 1870, ko se na enkrat prikažejo v javnosti statistične date, ki so razodele, da je na Angleškem poldrug miljon otrok, večidel delavških, katere nihče ne vzgaja. Nikomu ni prišlo na misel, da bi bil verskim šolam očital, da so vzgojo zanemarjale, marveč vsi so spoznali izvrstno njih delovanje. Pa njih moči so bile preslabe, da bi bile kos vsemu temu. Nekaj se mora zgoditi, v tem so bili vsi jednih misli, pa kaj? To vprašanje je razburilo vse prebivalstvo, poglavitno vprašanje je bilo versko. Sisteme brez vere, to je bilo vsem strankam jasno, ne bode sprejelo ljudstvo, in tudi sta-rišem niso hoteli jemati pravice do vzgoje otrok v podedovani veri. Boj se je vnel poglavitno med radikalno, brezvrsko in versko stranko, zmagalo je posredovanje, ki se poganja za načelo, da se država nima pečati za pouk v veronauku. Parlament je tedaj 1. 1870 postavil poglavitno načelo! Vsaka začetna šola, ki hoče imeti državne podpore, mora se voditi po naslednjih načelih: „otrok se ima sprejeti v šolo, a nima se prašati po tem, ali kam hodi v cerkev, ali se poučuje v veronauku. Verska zadeva mora priti na vrsto ali pred začetkom šolskih ur, ali na koncu šole.11 Postava razločuje tukaj dvoje vrst šol, namreč take verske šole, ki so bile osnovane že pred omenjenim sklepom parlamenta ali pa take, ki so se začele še le po tem sklepu in te bi imele biti popolno brezverske in namenjene za to, da sprejmo otroke, ki rastejo kakor divjaki brez kacega pouka. ’ Razdelili so Angleško v več šolskih okrajev, in vsakemu so vvrstili nekaj občin. Vsako tretjo leto imajo davkoplačevalci po občinah, ako se pridružijo novi osnovi, izvoliti nov šolski svet; članovi njegovi nimajo plače, a skrbe za upravo šol, stavijo šolska poslopja; njih opravilo je dalje, da umeščajo, izpuščajo in plačujejo učitelje, da določijo učne pripomočke. Najvažnejše pravo šolskega sveta je tem, da davke razpiše zarad šolskih stroškov, ker šolski denar, ki ga otroci plačujejo, je komaj vreden tega imena. Postava za take šole se glasi: „Po šolah, katere vodi šolski svet, nima se poučevati v verskem katekizmu, tudi ne v cerkvenih postavah za kako posebno versko izpovedanje.11 (Konec prih.) najslavnejšemu slapu cele zemlje, k slapu ]10<