SMILJAN ROZMAN: RUŠEVINE. Rozmanov najnovejši roman Ruševine,* že drugo prozno delo tega nadarjenega in plodnega slovenskega prozaista, ki je lani doživelo knjižno izdajo, nekoliko preseneti bravca, ki spremlja Rozmanov pisateljski razvoj, še posebej če je malo predtem prebral njegov zani-
* Smiljan Rozman, Ruševine. Založba Obzorja 1965.
430
mivi, v sodobno snov posegajoči in po svoji človeški izpovedi pa kritičnem odnosu do časa, ki v njem živimo, vznemirljivi roman Brusač. Presenečenje je namreč v tem, da je to pot Rozman naenkrat spet upodobil tisti čas, ki ga poznamo že iz njegove prve knjige, iz romana Nekdo. Ta čas je seveda druga svetovna vojna in dogajanje Ruševin je postavljeno v Maribor, vsaj kolikor se da sklepati po nekaterih opisih in tipičnostih v romanu. Ta časovni premik je po svoje zanimiv, saj smo doslej poznali Rozmana v glavnem kot opisovavca našega časa, saj govorijo o njem njegovi najboljši teksti, poleg Brusača tudi njegovo doslej najobsežnejše delo, roman Druščina.
Kljub zanimivosti pa se je seveda treba vprašati, kakšen je namen tega premika, te pisateljske odločitve. Po nekakšni razvojni logiki in glede na motive, ki jih je Rozman dozdaj obravnaval v svojih tekstih, bi lahko sklepali, da je skušal v začetku svojega pisateljskega ustvarjanja opraviti s tistimi spodbudami in motivi, ki so se v njem zasidrali v doživljanju zadnje vojne in ga spremljali še pozneje; in treba je priznati, da so kljub vsem pomislekom obdelane te spodbude dovolj vznemirljivo in kompleksno. Potem se je lotil Rozman našega časa, lotil se je problemov, ki jih ta čas sproža in pogosto ne razrešuje, in v Brusaču je ravno s tega gledišča opaziti še neko posebno dognanost in jasno nazorsko opredeljenost. Tu pa nastane tudi zanimiv paradoks: namesto da bi bil Rozman svoja spoznanja o času, ki v njem živimo, poglabljal in razširjal, se je nenadoma pojavil v njegovem pisanju tak nepričakovan tematski premik.
Seveda ni ne naloga ne dolžnost in ne kritikov namen določati ustvarjalcu snov in temo, ki naj jo literarno obdela, in tudi ta moja ugotovitev absolutno nima tega namena. Po drugi plati pa iz takega tematskega premika nujno sledi pričakovanje, da je ustvarjavec naenkrat začutil, da ni še povedal vsega, kar ima o neki reči (v našem primeru o neki dobi) povedati; in zato je namen takega tematskega premika pomemben in zanimiv samo tedaj, če naj bi ta premik idejno in izpovedno presegel tisto, kar je pisatelj o tej reči (se pravi o medvojni dobi) izpovedal že prej. In prav to je tisto, kar v Ruševinah pogrešam: izpovedna podoba tega teksta nima nobenih novih valeurjev, ki bi vsaj pomembno dopolnjevali Rozmanova prejšnja gledišča, izpovedi, če jih že ne presegajo.
To je poglavitno spoznanje, ki ga dobi bravec, ko prebere Ruševine. In to je tudi osnovni nesporazum v tem romanu, ki ga potrjuje tudi izpovedna in vsebinska podoba teksta, zgodba o mladem Maksu, ki med bombnim napadom zgubi mater in dekle, sam pa po nekakšnem čudnem naključju ostane živ in doživlja precej čudne pustolovščine. Prav tu pa prvič spozna tudi ustroj, sistem in celo samo bistvo totalitarnega sistema, ki vlada v mestu, prav zaradi teh spoznanj pa vseh tragičnih udarcev, ki jih je bil doživel, človeško dozori in sprevidi, da je edina eksistencialna možnost upor zoper totalitarnost; a prav v uporu ga totalitarni sistem skupaj z njegovim tovarišem gospodom Filipom zniči.
Ta kratki povzetek vsebinske in miselne problematike, s katero se ukvarja Rozman v pričujočem tekstu, seveda samo bežno ilustrira celotno problemsko zasnovo, ki nanjo Rozman veže najrazličnejše druge figure in tipe; ti pa imajo v celoti dogajanja bolj obrobno funkcijo, obenem pa naj bi popestrili dogajanje in mu dali večje realne razsežnosti. In treba je priznati, da so ti liki zasnovani s precejšnjo ustvarjalno močjo  (od njih naj omenim najbolj posrečeni figuri,
431
staro; malce čudaško, a v srcu dobro in odločno gospo Gertrudo in pa vohljača Šerifa, lik, ki je v vsem romanu najbolj plastičen in orisan s pretanjšano, prepričljivo psihologijo — in zanimivo je, da prav ta figura doživi v tekstu tudi najzanimivejši razvoj). Prav tu, v teh posameznih epizodah, ki uspešno dopolnjujejo osnovni miselni potek dogajanja, je Rozman prepričljiv, kaže svoj nedvomni literarni talent. Šibkejši pa je prikaz Maksovega dozorevanja in postopnega angažiranja, se pravi osnovni idejni razvoj romana, saj je preveč obremenjen s precej skonstruirano simboliko, ki ponekod celo narahlo spominja na Kafko, pri Rozmanu pa seveda ni zrasla v homogeno celoto s fabulistično in miselno izpeljavo, tako kot je to opaziti (ne da bi imel kakršne koli primerjalne pretenzije) v Procesu ali pa Gradu. In prav to, da se fabulistični in miselni potek ne vraščata v organsko celoto s stilnim prijemom, ki je to pot precej drugačen kot ponavadi pri Rozmanu, saj skuša biti nekako bolj privzdignjen, nerealen, se mi zdi, da je poglavitna hiba Rozmanovega romana, saj omogoča tudi zgornjo ugotovitev o tem, da Ruševine po izpovedi niso presegle tistega, kar je Rozman o drugi svetovni vojni že povedal. Podobno je tudi 7. glavno osebo, Maksom, saj ni orisan in prikazan dovolj prepričljivo in psihološko poglobljeno. Je pa v knjigi vendarle nekaj pretresljivo napisanih prizorov, tako npr. pokop Maksove matere pa opis velike hitlerjanske žalne svečanosti na trgu. Tukaj je Rozman uspešno pokazal, kako zna mojstriti pisateljsko snov, čeprav ne ves čas.
Druga huda slabost te knjige pa je njena vse prevelika miselna abstraktnost, skrivnostnost, shematičnost, ki jo dosega Rozman žal s precej standardnimi prijemi. Kljub izrazito v realnosti zasidranem dogajanju imajo Rozmanove osebe kaj malo stika z realnim življenjem (z nekaj izjemami) oziroma z realnimi psihičnimi reakcijami, vse njihovo ravnanje je nekje dirigirano od zunaj, motivi ne zrasto v njih samih. Da me ne bi kdo napak razumel: ta ugotovitev ne velja za psihologijo, ampak predvsem za miselne preokupacije teh ljudi. Tu Rozman ni jasno izpovedal svojih gledišč in človek dobi nekakšen občutek, da so vsa razmišljanja preveč abstraktna in suha, da na več koncih udarja na dan precej prisiljena težnost. Res je sicer, da že sama tema vodi k takim oblikovalnim prijemom, a za to, da bi dosegel popolno zraščenost teme s psihologijo posameznih akterjev, njihovo miselnostjo in z dogajanjem, sredi katerega so, mu manjka pisateljska disciplina, deloma pa je tega kriva tudi malce prevelika pretencioznost njegovega osnovnega namena, ki ga je imel pri pisanju tega romana. S tem pa seveda nočem reči, da Rozman vsega tega ne zmore, prav nasprotno: da to zmore, je dokazal z Brusačem, kjer ni skoraj nobene teh slabosti, ki jih omenjam pri Ruševinah. In prav zategadelj je tudi ta kritika napisana nekoliko ostro, saj gre za pisatelja, ki dejansko zmore ustvariti precej pomembnejše literarne stvaritve, kot je to pričujoči roman. Ne samo to, da je pokazal dovolj talenta in pristnega pisateljstva, o tem priča večina njegovih tekstov. In prav zato sem trdno prepričan, da pomeni pričujoči roman samo trenuten upad vznemiri ji vost i v Rozmanovem pisanju.
Borut   Trekman
432