78
Naši dopisi.
Z Dunaja 8. marca. — Državni zbor in Duuaj govorila sta pretekli teden najbolj o dijaških škandalih pred Lienbacherjevim stanovanjem in drugod, kar je deloma prouzročilo razpust narodno neruskega gnjezda z imenom ,,Akademische Lesehalie'1. S tem se je sicer razdjalo eno gnjezdo, toda tiči, sršeni in gadje, posebno pa stalni agitatorji so ostali prosti, tedaj se od tega razpusta ni nadejati posebnega vspeha. — Smrt bivšega ministra Brestelna in pa predsednika državne sodnije Krausa ste tudi pomeril,ivi dogodbi minulega tedna.
V državnem zboru pričela se je danes obravnava *Ui snega davka in veliko se govori zoper postavo, se ve da posebno na Tirolskem in Solnograškern; — za druge dežele, razen Dalmacije ;n mest Trsta in Crnovic, ta postava nima posebnega pomena, razen tega, da ima sčasoma državni blagajnici prinašati 2 milijona 500.000 gold. dohodka. Obravnava se pričenja s tisočernimi zaprekami.
Včerajšnji in današnji časniki so prinesli neko razsodbo najvišje sodnije glede slovenskega jezika pri sodnijah na Kranjskem, katera ne pomenja ne več ne manj kot vesoljno ponemčenje vseh sodnij po Slovenskem. Slovenski poslanci poznajo svojo dolžnost o tej zadevi in jo bodo vestno storili. Zapisnik prihodnje seje državnega zbora kazal bo uže prve korake, dalji pridejo na dan prav kmalu. Slovenski narod si sme svest biti, da njegovi poslanci ne bodo pomagali zapregati ga v ,.galejo po-n ein če van j a".
V Gorici 6. marcija. — Občine našega kanalskega okraja so poslale finančnemu ministerstvu prošnjo za pol a j sanje eksekucije zaostalih davkov, to je , za milejšo ravnavo , ko je ona , ki je zdaj navadna na podlagi finančno-ministerstvenega ukaza od 4. marcija 1878. — Naša državna poslanca vitez dr. Pajer in dr. Tonkli pa sta podala g. ministru Taaffe-u prošnjo vseh občin kanalskega in tominskega okraja za predel sko- soš ko železnico, ki bi Trst in Gorico vezala z Rudolfovo. Goričanje stavimo svoje nade na novega ministra za kupčijstvo, g. barona Pino ta, ki naše želje in potrebe dobro pozna. —  Konec
{•usta je bil pri nas pust; korso je zabranil dež. — talijanske postne pridige v prvostolni cerkvi ima P. Guglielmi, redovnik od sv. Antona v Padovi; slovenske izredne o petkih pri sv. Ignaciji profesor bogo-slovski gosp. dr. A. Gregorčič; nemške ob nedeljah in praznikih pri sv. Ignaciji g. župnik Iv. Wolf. — Kar se tiče nemškega pisanja pri našem magistratu, naj clotični svoji notici v zadnjem listu ,.Novic" dodam, da v nemške kraje se sploh po nemški piše. Akt pa, ki sem ga uni pot v mislih imel, zadeval je nekaj domačega.
Iz Kočanske županije. (Klic na pomoč!) Na konci Notranjskega v iiirdko-bistriškem okraji na isrrki uieji se nahaja v ,,kotu potisnjena županija Jablanica, zdaj v Dolenjem Zemonu , obsegajoča 8 vasi, namreč, od Bistrice naprej pod goro Jasen, Vrbovo, Vrbica, Jabla-nica, Kuteževo, Trpčane. Te vasi so tako onemogle vsled silnih nalivov in uim, da revni ljudje si niso več v stanu, v najboljih letih svojega potrebnega živeža pridelati. Posebno gora je postala sam gol, pust Kras, Zaradi tega silno burja razsaja in voda kamenje v nižino ponaša in rodovitno prst izpira v Reko, katera jo v morje odnaša. Povoden j so na več krajih z gor kamenja na polje privalile, da je nerodovitno postalo, in groze vse v malo letih , ako se ne bode z drevjem in jezovi zabranilo, popolnoma vničiti in pokončati. Edina hramba je, z drevjem zasaditi taka tla, brez državne podpore pa to ni mogoče. — Na drugi strani Reke, na Cički meji, ste pa vasi: Gorenji in Dolenji Zemon, izpostavljeni strašni burji, katera vsako leto več ali manj razsaja in rodovitno prst odnaša raz njivo, drevje lomi in ruje , v zavetje nanese prsti nad čevelj debel zamet, da se od daleč vidi rujav dim iz zemlje, kot bi gorelo. Nihče ne bi tega verjel, niti ne verjame , nego samo tisti, kdor burjo skuša. — Vsled navedenega so* tukajšnji ljudje tako osiromašili, da slobodno rečem, da jih lahko od cehh 8 vasi take na prste naštejem, ki niso zadolženi več ali manj. — Vse te imenovane vasi (razun Vrbova in dveh drugih) nimajo nič gozdov; ta pa dela veliko pomanjkanje drv in stelje; to pa se ve, da kjer ni drv, ni tudi stelje, kjer ni stelje, ni gnoja, kjer ni gnoja, je pa — glad. — V teh vaseh prebivajo ljudje še do zdaj večidel nepokvarjeni, mirni, delavni in tihi. Vsako leto morajo mnogi izmed njih na Hrvaško, Ogersko itd. iti, da sebe in družino prežive. — Zaslužka zdaj ni nobenega; v hiši ni najmanjše trohice živeža; na odru za živino je prazno (seno je sedaj tu po 2 gold. stari cent); kjer je še kak rep v hlevu, stoji v blatu, ker ni stelje; strehe po burji raztrgane; skope nič; drv nič a mraz hud; kmalu bo čas seja-i, a semena nie, od nikodar pomoči, kaj nam je storiti?! Vse prošnje županstva ostajajo nevslišane. ~> Pohvalno moram tukaj omeniti delovanje gosp. c. k. okrajnega glavarja. 26. dne u. m. obhodil je vasi in se je sam prepričal , da je res veliko pomanjkanje pri nas in da žuga hud glad. On se vedno trudi in skrbi za naše revne kraje v vseh ozirih, zato ga na Dunaji imajo tako rekoč za ,,berača':, ker je vsako leto v njegovem področji treba za en ali drugi okraj prositi podpore ; gospodje gori so se pa naveličali podpore dajati. Za vas Kuteževo, katera je bila najbolj od toče pobita, je gospod glavar izprosil in kupil 3400 litrov tur^ice za Božične praznike, kar so reveži z veliko hvaležnostjo prejeli; a zdaj bi bilo pa treba poleg tega še semena. Ljudje so bledi in upadli, kar se je posebno videlo pri popisovanji ljudstva. — V vasi Kuteževo je te dni neka žena, katera ima 5 otrok (živeža za enkrat ni skuhati imela, mož ji je na Hrvatskem) šla, da bi dobila na upanje 15 ali 20 litrov turšice, pa je ni dobila; jokaje gre v neki mlin, moke prosit na posodo, pa je tudi ni dobila, potem gre jokaje domu, a drugo jutro so jo^ našli — mrtvo!! — Drugi dan, ko so preč. gosp. Štefan Jenko, vikar v Podgrajah , to zvedeli, so revnim otro-čičem poslali nekaj živeža, da niso lakote pomrli. — Taki prizori se bodo vsak dan ponavljali, ako ne bo kake podpore od kod. Ako nam ne bo visoka deželna vlada kaj pomagala in na pomoč prihitela, bodo res jako slabi in žalostni nasledki nastopili, kakor sem v zadnjem dopisu omenil. Ljudje bodo gladu mrli in vrhu tega je nevarno, da se kaka bolezen iz tega ne izcimi, ker tudi klaje za živino ni, bo tudi živina shirala; polje
79
bo neobdelano ostalo, ker nimamo kaj sejati!    Nujne pomoči je treba!!                       Nadoslav, načelnik.
Iz Notranjskega 3. marca. — kr. - (Kako bi se moglo silnemu berastvu v okom priti.) Ena naj večin nadlog za uže tako revne   občine   so berači,   katere  morajo po občinski postavi rediti.   Kako da bi se moglo o tej zadevi pomagati, hočem jaz tu na kratko razložiti. — Pri nas na kmetih imamo,   kakor   tudi v mestih,  več vrst beračev.    Prve vrste so   kaj žari i   in   gostači.    To ti je prava rodovinska lenoba; poleti kaj malega pri svojem gospodarji za najemnino delajo, pozimi pa palico v roke, vrečo čez ramo in hajd s trebuhom za kruhom ! Pri de-Betkrat revnejših od njih samih beračijo ,   če se jim pa nič ne da,   pa še robantijo in kolnejo, da je groza. — Druge vrste berači so taki,   kateri   so   sicer  imeli  kaj podedovanega premoženja  v  denarjih,   a   stalnega   do-movja ne.    Morebiti so si tudi tu in tam kaj prihranili, Če so pridno delali, a po lahkomišljenosti so kmalu vse zapravili in še doto zraven ter tako   prišli   na   beraško palico.   Tretje vrste berači pa so na kant prišli kmetje in obrtniki.    Marsikateri imeli so lepe kmetije, a so po svoji lenobi, nevednosti in zapravljivosti, mnogokrat tudi po pijančevanji v dolgove zabredli ter potem zadolženo posestvo   sinu   izročili.    A sin   slabo v kmetijstvu pod-učen, tudi ni mogel kmetije zopet povzdigniti in je tako prišel na kant. — Pri toliki množici beračev in revežev se nam mora vsiliti vprašanje, kako da bi se siromaštvo zmanjšalo.   Jaz hočem navesti tukaj nekaj svetov občinam,   kako   da   naj   ravnajo,   da se revščina zmanjša. Ti-le so:   1)   Občine naj bi lenobi na  pete stopile in silile postopače k delu.    2) Občine naj bi   skrbele,   da bi otroci   slabih   kajžarskih   in   gostaških   starišev  uže zgodaj v mladosti   prišli   pod  dobre gospodarje in se tako navadili dela,   varčnosti,  ubogljivosti in vsega tega, kar poštena   človeška   družba od svojega uda zahteva.    Pri starih Egipčanih bila je postava,   da  se je moral vsak državljan ob leti izkazati, kaj da dela in s Čem se živi   Tudi pri nas bi bila dobra enaka postava. 3) Občina naj skrbi,   da se iz  siromašnih ljudi odgoje dobri posli  in  kmetski delale i.    4) Vsaka službena pogodba naj bi bila ,,mož besedau; tako se navadi mladi posel dano besedo držati.    5) Mnogokrat se prigodi, da gredo mladi ljudje z doma na tuje ter še le v starosti revni domu  pridejo,   in   občina   mora zanje skrbeti.    Bi li ne bilo prav, ko bi se ustanovil občni posilni   deželni   ali  okrajni  delalsko-posel-ski penzijonski fond, v katerega bi morali delavci postavno vlagati mesečno   pristojbino  10 kr. od 1 gold. Nabralo bi se precej ,   posebno pri sedanji dobri delavski plači.   Tako napravo ima sedaj rudarsko vodstvo v Zagorji za Savo.   6) Zapravljivcem naj bi se zaprav-ljevanje postavno ustavilo, da bi mogli živeti žena in otroci. 7) Posestva naj bi očetje izročevali starim, sku-šenim in  dobro   v kmetijskem gospodarstvu podučenim sinovom ,   pa pod tem pogojem ,   da   bi ostali bratje in sestre ne smeli svoje dote drugače terjati,   nego   če so si katero kmetijo kupili,  kako dobro obrtniju na svojo roko začeli,   ali   pa če so na kak drug način h kruhu prišli.   Drugače naj bi bila dota v domači kmetiji brez obresti naložena, ostali bratje in sestre bi pa mogli po izgovoru očetovem bratu pomagati kmetovati za primerno odškodnino, najbolje za hrano in obleko.    Taka je bila dobra stara navada,   ki je še pri marsikateri kmetiji v spominu, a v posnemi je ni več. — Tako se bo nekoliko pomagalo kmetom, da ne pridejo odrtnikom v roke in da imajo svoje gotove kmetijske delavce.   Občine pa ne bodo imele postopaeev in potnih delavcev.
Iz Vipave nam je došel sledeči popravek onega dopisa, katerega so „Novice" v svojem letošnjem 5. listu iz Vipave objavile:
„Slavno vredništvo! Dne 1. januarija je imela naša čitalnica   svoj   navadni  letni  občni zbor.    Zbralo se je precej društvenikov.    Eno mizo  so  zasedli društveniki, ki se radi za odličnejše štejejo in katerim se za načelnike štuli   in   sili   posebno  neka  tu le predobro znana trojica; ti trije so usta široko odpirali in glasno zabavljali staremu odboru.    S tem so  društvenike tako zmotili in zbegali,   da  pri  volitvi odbora ni bilo nobenega reda in se tudi pravilno rešila ni.   Pri vsi tej šušmariji namreč   trije   izmed   izvoljenih   odbornikov   niso  dobili nadpolovične večine glasovi, kar zahteva §. 20. društvenih pravil.    Volilcev  je   bilo   20,   oziroma 21,   g^» Dolenec, Štajer in P.rc so pa dobili le po 8 in 9 glasov. Dosedanji tajnik g. A. je zbor tudi brž na to opozoril, pa bil je preupit po trojici,   ki je  bila   tega   izida vsa vesela. To je napotilo mene, katerega gori omenjeni dopis tako   po   krivem   in  na  grd   način napada (kajti da le na-me leti, to je tu vsak brž uganil), da sem proti veljavnosti volitve vložil pritožbo ter zahteval novo volitev. To sem storil   pa   še  tudi  iz dobrih namenov do čitalnice, ker so a) brž drugi dan nekateri žugali, da bodo izstopili, če ta volitev obveljd, eden pa je res odstopil ; b)   ker je bil za tajnika izvoljen gosp. St.,  nad čegar nespodobnim   obnašanjem   pri  društvenih veselicah smo se uže očitoo spodtikali.    Kazen tega je  dokazano,   da je po priganjanji   one   trojice  vdeležii se volitve in oddal svoj list cel6 nekdo ,   ki ni bil  ud,   marveč se dal vpisati    še   le   po   dovršeni   volitvi.    To   toraj   dosti jasno kaže, da jaz, pritoževaje se zoper tako volitev, nisem iskal „dlake v jajcu",   česar  me  dolži   dopisnik „Novic". Novi tajnik g. St., zvedivši o pritožbi, letel je celo nad gosp. dekana,   tam  po svoji navadi šopiril se s svojo juridično vednostjo  ter zahteval, naj se pritožba ovrže? a volitev potrdi. Gosp. predsednik je potem sklical še stari odbor 16. jan.   k. seji   in   pri   tej  se je s 5 glasovi proti edinemu gosp. St.   moja pritožba spoznala za opravičeno in sklical nov občni zbor 23. januarija za volitev odbora.    Zdaj se je pa tr6jica spravila na noge in agitiraia, kakor da bi šlo za nebesa ali pekel. Vsak narodnjak se je moral vstrašiti. Kako pač se strinja hinavsko javkanje „Novičnega" dopisnika  po preč. gosp. dekanu, po gosp. beneficijatu in gosp. kaplanu, ker je kolovodja omenjene trojice sam izdal bojni klic: „Farje ven!"    (Ta izraz   se lahko sodnijsko dokaže.) Ta vrla ,,narodna"   trojica  je   svoje zbirala okrog sebe v gostilnici   g. Karla „Dollenza" ,   tam   postavila in na liste naprej zapisala svoje kandidate,  med katerimi pa  ni   bilo  gosp. dekana,   dosedanjega  vseletiega predsednika.    Tukaj   se   očitno   kaže   hinavstvo „Nov." dopisnika, ker če bi bila njegova svojat imela gospoda dekana na listkih,   bil bi tudi pri tej  volitvi gotovo izvoljen enoglasno,  kakor je bil pri prvi.    Prazen je izgovor ,   da se je gosp. dekan predsedništvu odpovedal; to je storil   zadnja   leta uže večkrat   pa se  je dal pre-prositi udom,   ki ved6 ceniti njegove velike zasluge za našo Čitalnico, ter je ostal načelnik društvu, ki je pod njegovim   vodstvom   vedno   dobro   shajalo.    To je   bilo trojici dobro znano,   in   če   bi   ne  bila hotela izbacniti tako zaslužnega gospodaf zakaj ga pa zdaj,   ko so bili v večini, niso volili V   In koga so ti narodnjaki naredili namesto gosp. dekana za predsednika?    Vse je strmelo in mislilo, da je le norčija.    Cujte!   Gosp. Karla ,,Dol-lenza", ki se je ravno pred volitvijo za uda vpisal' tistega vipavskega župana,  ki je koledoval lani za nemško šolo v slovenski Vipavi.    No, Če je to boljši predsednik   od   gosp.   dekana,   pa   mirujem   našo   čitalnico. Pri   tej   in   pri   prvi   volitvi   se  pa  manjšina ni poslu-žila nobenega agitovanja,   še   celo kandidatov ni postavila;   zato   se   ,,Noviški"  dopisnik  debelo  laže,   da je „neki ud za razne šarže kandidiral."
8o
To v pojasnilo dopisa iz Vipave od 30. jan. t. L v v* št. „Novicu.                                              A. Ditrich.
(Sledijo še štirje podpisi veljavnih gospodov.)
Dostavek vrednistva. Ta dopis smo morali sprejeti po §. 19. tiskovne postave. Zato si ne moremo kaj, da »e bi prosili svojih gospodov dopisnikov prav nujno, naj svoja lokalna poročila vselej tako uravnajo, da nimajo oni, pa tudi vredništvo nobenih zadreg.
Iz Ljubljane. — Kar strmeli smo, ko smo culi najnovejši odlok c. k. dunajske najvišje sodni je, ki je slovenskemu jeziku, tedaj jeziku naroda našega, popolno vzel vse pravice v pisarnicah vseh c. k. sod-nij sk i h uradov. Smoli na Turškem ali v Avstriji
—  smo si mislili, ko smo brali oni odlok — kjer imamo § 19. temeljnih državnih postav, — kjer je prestolni govor Nj. veličanstva zagotovil vsem narodom enake pravice, — kjer je ministerstva predsednik grof Taaffe v javnem zboru zagotovil, da ne bode dopustil, da bi kteri narod se pritisnil ob steno! In vse te slovesne dokumeDte, vsa slovesna zagotovila, za katera uže ko-ledovamo celih 20 let, nam bi mogel vničiti §. 23. občnega sodnijskega reda, tako razložen, kakor da bi nemški jezik bil izključljivo v kranjski deželi navaden sodnijski jezik (als ausschliesslieh lan-desiLbliche Gerichtssprache)!! — Ce bi treba bilo, dokazati c. k. višji sodniji dunajski, da narod slovenski ravno o sodnijskih zadevah, kjer gre večkrat za čast, imetje in življenje, zahteva pravica, v svojem jeziku zaslišan biti, no! naj nam le naši poslanci povedo, daje treba novih peticij, in obsule bodo peticije od tisočernih občin ministerstvo. Al, kakor nam dopis z Dunaja v današnjem listu kaže, niso vrli naši gospodje poslanci prezrli onega osodepolnega odloka c. k. višje sodnije. Njim tedaj in celemu klubu desnice trdno zaupamo, da narodu našemu priborijo vse, kar mu po ustavi, tedaj po pravici gre.
—   Da bi v Vesteneckovi aferi bilo ces. kralj, državno pravdništvo tožbo zarad Litijskega oknopobi-janja ustavilo, ni res.
—  C. kr. dvorni svetnik dr. vitez Kaltenegger zapusti koncem tega tedna Ljubljano in se podd v svojo novo službo na Dunaj. — V deželnem odboru ga gosp. Dežman kot starosta odborov nadomestuje.
—  Kakor se nam poroča, je tudi hranilnica celovška milodarnim namenom darovala 14.460 gold.
—  Ali zidanje železnice iz Ljubljane v Kamnik prevzame neka belgiska družba, še ni bilo v Domžalah v nedeljo dognano.
—  (24 privatnih zebcev) težkega noriškega plemena je za leto 1881. na Gorenjskem s pomočjo vladne podpore v sledečih krajih za pleme nastavljenih: v okraji Radoljškem: v Žerovnici, Gorjah (2), Boh. Bistrici, Srednji vasi,   Zagorici, Presrenah in Zgornjem Otoku;
—   v okraji Kranjskem: v Železnikih, Praprotni polici (2), Stražišah (2), Pristavi in Zgornjem Brniku; — v okraji Kamniškem: vv Imovcu, Terzinj, Vodicah, Dragomljab, Kapli vasi, Skrjančevem in Beričovem; — v okraji Ljubljanskem: na Psati.
—  (Ribsko društvo)   v   Ljubljani je  pričelo svoje delovanje z umetnim izrejevanjem žlahnih rib.
—   Iz Moravske občine se nam med drugim *) piše, da so   ondi pustni   večer imeli burjo in sneg,   drugi
*) Oni del dopisa, ki prevdarja, „kaj je treba, kaj ni treba pri živini, ki je poginila", je sicer dobra misel, ko bi bili vsi lastniki živine poštenjaki, al ker obile skušnje izpričujejo nevarnost zatrošenih kug, zato se v obstoječih, za vse dežele veljavnih postavah nic ne da prenarediti.          Vred.
dan so pa povrhu novega snega ležale sem ter tje gosenice rujavo-kosmate, po 2 palca dolge, še žive, zraven gosenic pa smo zapazili tudi rujavih muh. Bog vedi, od kodi je burja ta mrčes prinesla v naš kraj?
— C. kr. pošta iz Ljubljane v Novomesto je prenehala s 1. dnem t.; namesto nje pa gre privatna pošta in to v bolj priložnem času, namreč vsak dan zjutraj ob 8. uri.