283
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
124.
Obrt in umetnost
Španjolci se tudi niso mogli dosta načuditi čistim izdelkom prerazličnega zlatega in srebrnega posodja, ki so je nahajaii pri Peruvancih. In vse to posodje so izdelavah z zelo jednostavnim orodjem. Železa niso poznavali, dasi so ga imeli polne gore. Mesto njega so rabili baker pomešan s činom. S takim orodjem so izdelavah zaras fina dela.
Zlata Peruvanci niso kopali globoko, pobirali so ga le ob vrhu, ali pa so ga izpirali na rekah. Novcev niso kovali, saj jim jih tudi ni bilo potreba. Prave trgovine namreč niso imeli, živeli so sami zase,  in česar
so potrebovali, tisto so zamenjavali. Pač pa so Peruvanci poznavali tehtnico. Staro srebrno tehtnico so našli v grobu nekega Inka, in vele, da je natančna.
Najboljše in najzanesljivejše spričalo do kake in kolike naobraženosti je ta ali oni narod dospel, podajajo nam njegovi stavbinski ostanki, v njih se zrcali njegov značaj. Stavbarstvo peruvansko je sicer jasen znak nedovršene civilizacije, ali ima vendar svoj raz, ki je povsodi tako jednostvaren, kakor da so vse stavbe v Peruvu izvedene bile po enem uzorcu. Gradivo jim je bil granit ali porfir ali opeka. Ta opeka je mnogo večja od naše in trda. Zidovi so bili nizki in jako debeli. Visoka poslopja v dvoje nadstropij so bila redka. Sobe v poslopju niso bile med seboj zvezane, ampak so vsake duri držale na dvorišče. Tudi niso imele oken, svetloba je dohajala pri durih, ki so bile zgoraj ožje. Take duri se nahajajo tudi pri egipetskih stavbah. Strehe so bile največ lesene ali slamnate. Nekatere stavbe so stavili brez malte, a so zato kamenje tem lepše obdelali in skrbno zložili.
S tega nam je jasno, da so bile stavbe peruvanske jednostavne, brez vseh okraskov. Stebrov in obokov Peruvanci niso poznavali. Humboldt nam omenja kot osobit raz peruvanskega stavbarstva jednostavnost, simetrijo in trpežnost. Te lastnosti se do celega vjemajo z ondotnim podnebjem in zemljo, vzlasti kar se tiče trpežnosti, ki je kljubovala pogostim in silnim ondotnim potresom. Mnoge ponosne stavbe Španjolcev so se posule ob takih prilikah, ali stavbe starih Peru-vancev,   katerih   niso   ra^valile    roke    podjarmiteljev,
ohranile so se v celoti svojej do naših dni. Pred kot ne pa mnogi ostanki peruvanskega stavbarstva čakajo še svojega odkritja, kajti zemlja, po katerej se je sprosti-rala država Inkovcev, malo je še bila preiskovana.
125.
Sadje v kulturnem razvoju človeštva. Sadjarstvo pri  starodavnih  kulturnih narodih v   Aziji  in
Afriki.
Sadje nas vodi kakor mnoge druge kulturne biline v najdavnejšo prešlost človeške kulture. Lesnike in drobnice, ki rasto po gozdih, gotovo so človeka preje zanimale, kakor neugledno zrnje naših žitaric. Ali vendar se je kultura žitaric morda preje začela, vsaj brzejše se je razširila, kakor kultura sadja. Sadje ni moglo biti nikjer glavna hrana ljudstvu, ker v njem ni dovelj vsake vrste redilnih tvari, katerih človeško telo potrebuje, ali vendar je ono v mnogem pogledu največe vrednosti za kulturni napredek človekov.
Nobeno naše sadje ni enoletna bilina, to so zgolj drevesa, in v tem je najglavnejša vrednost. Za mlado drevesce mora človek izbrati dobro, očiščeno zemljo, in preden drevesce doraste, preden začne sad roditi, treba več let. In ves ta čas ne sme človek z oči pustiti svojega gojenca, temveč ga mora njegovati kot mati svoje slabo dete. Rekli bi, da je to vrlo jednostavno in naravno delo.    Ali  pomislimo   divje   pleme,   ki se s svojo
284
čredo po pašah klati, ali prvi poljedelski narod, ki se seli s kraja v kraj, da najde rodovituejše zemlje, pa recite, kdo hoče ta plemena ustaviti, kdo jih hoče obdržati na rušinji? Ali gledite, človek je spoznal žlahtno sadje, in česar ne bi mogla izvesti skrajna sila, to je izvelo sadje. Z vzgojem sadnih dreves je moralo prenehati večno potikanje, sadje je ustavilo in privezalo človeka na kos zemlje, v katerem mu je raslo sadunosno drevje. Mnogoletni trud se ne zapušča tako lahko, človek hoče, da se naužije plodov svojega truda in dela. Vzgoj sadnega drevja pa je napravil še drugih prememb v človeškem življenju. Žito na polju napajata ro*a in dež, ali sadno drevje v južnih krajih zahteva tudi še umetnega napajanja. Človek mora napeljati studence in potoke z gora na svoje vrtove. Da bodo ljubljenci njegovi varni pred domačo živino Kakor tudi pred zverino, mora jih človek še ograditi ter paziti, da se mu ograja vzdrži.
Divji narodi, ki ob lovu žive, ue znajo še dandanes kaj je posest, kaj lastnina, in tudi prvi poljedelski pa-rodi niso še poznavali osebne posesti. V7 prvej kuiturnej dobi na Grškem ni nobeden imel svojih lastnih njiv, vse polje je bilo občinsko. Samo ograjen in sadunosen vrt je bil svojina onega, ki ga je zasadil in ogradil. Toisto opažamo tudi pri črncih v Afriki. Kdor zasadi tam palmo, ima nanjo izključno pravico, to je njegova edina svojina, ker druge posesti ne pozna. In tako so se z vzgojem sadnih dreves razvili prvi pojmi ob posestvu, in nepotrebno bi bilo, da bi razmatrali, kolike vrednosti je to za razvoj društvenega in državnega življenja. Vsi vemo da je posest ustvarila stotino pravnih pojmov, da je postala temelj državne uredbo in vsega modernega napredka.
Prastaro pleme, ki je živelo v švicarskih stavbah na kolju, vzgajalo je uže mnogo žitaric, ali je ostalo ¦ na zelo nizkej stopnji kulture. Zginilo je s površja zemlje, in za seboj ni pustilo glasu. Da se niso ostanki njegovega bivanja in življenja ohranili v blatu na dnu jezera, čisto nič ne bi vedeli, da je to pleme na svetu bilo. In to pleme je pobiralo po šumah lesnike in drobnice, lepega, žlahtnega sadja pred kot ne ni še poznavalo. V Grškej je živel dolgo in dolgo marljiv narod, ki se je s poljedelstvom ukvarjal. Ta narod je bil gotovo nadarjen, ali v kulturi se ni vzdignil, živel je enolično življenje. Takega so našli semitski trgovci, in kaj se je potem godilo ž njim, to dobro vemo. Semitski trgovci so prinesli na Grško trto in prva sadna drevesa. In glej čuda, grški narod se je na to kar preobrazil. Novo življenje je šinilo vanj, vzdignil se je na čudovito višino. Poljedelstvo samo ne bi nikdar tako brzo do tega cilja dovelo. Sadje ne more biti takošna hrana, kakoršno je žito, ali v sadju, v vinskej trti je drugr moč, ki človeku plemenja dušo in srce. Sok vinskega trsa je razdražilo domišljijo človeku, a vzgojeno sadje mu je oplemenilo okus, posladilo življenje in ustvarilo poželjenje po ple-menitajšem   užitku. Tako je napočil prvi dan vzvišenej-
šega duševnega življenja. Delo človeško je postalo mno-govrstnejše, nastale so nove potrebe, ta trud je divuo cvel in obrodil najlepšega sadu.
Ono malo, Kar nam je najstarejša povest zapisala priča nam, da se je požlahtnjeno sadje razširilo po vsem svetu po onih istih potih, po katerih se je širila tudi kultura človeška. Res imamo tudi sadje, ki nam ga ni kultura z vzhoda prinesla, ali ni dvombe, da je to sadje došlo s šum še le p tem pod okrilje človekovo, ko je kultura z vzhoda uže poučila človeKa, kako mu treba biline vzgajati in kakršno korist more od tega vzgoja imeti.
Vzgoj sadja je šel vštric z razvojem vrtarstva. Med starimi kulturnimi narodi v Aziji so bili Perzijanci izvrstni vrtarji. Razen uresnega drevja je raslo pri njihovih vrtih mnogo najplemenitejših sadnih dreves. Grški pisatelji omenjajo raznega žlahtnega sadja ki so ga s Perzije dobili. Babilonski vrtovi so se tudi ponašali z razni sadunosnim drevjem kakor perzijanski. Toplo podnebje teh krajev je dopuščalo, da so tu rasle ne samo breskve in marelice, črešnje in višnje, temveč tudi smokve oljike in datlji. Tudi Feničani so bili veliki ljubitelji uresnega bilja in žlahtnega sadja. Vse kar so žlahtnega našli za orbtom v Aziji vse so znosili na svoje vrtove, ki so se v nepreglednej vrsti ob širili Sredozemnem morju. S svojim prometom in trgovino so spojili Feničani Azijo z Evropo, odprli so pota, po katerih je kultura in žlahtnejše jkulturno bilje prehajalo z Azije v Evropo. Feničani so prinesli v Evropo žlahtni trs, oljiko in smokvo, in za temi bilinami je prišla v Evnopo po raznih potih cela vrsta drugega sadja. V tem česu se je pojavila v Evropi hruška, jaboko, črešnja in višnja, sliva, kutina, marelica in breskva.
Stari Izraelci niso zaostali prav nič v sidjarstvu za Feničani. V Kani so našli žlahtno oljiko in v Palestini smokvo. Sam Mozes uči ljudstvo, kako ima na sadja paziti kajti veli: „Kedar prideto v deželo, in za-vadite v njej sadna drevesa, zavrzite njih sprednjo kožo; sadje, katero vam rode, vam bodi nečisto, in ga ne jejte. To je: Prvo sadje treh let proč vrzite kot slabo sadje, katero je drevo v svojej slabosti rodilo. Četrto leto pa bodi ves njih sad posvečen v hvalo Gospodu. Peto leto pa jejte sadje, ter nabirajte, «ar rode." Da so Izraelci umeli s cepljenjem žlahtniki divjake in slabo sadno drevje, to nam priča sv. pismo nove zaveze, kjer se na več mestih omenja cepljenje. Ni dvojbe da so jih v tem poučili sosedni Feničani. Razen mnogega južnega sadja so vzgajali Izraelci vzlasti kutino in slive, hruške in jabolka. V visokej pesni slavi se sadje a najbolje jabolko. „Kakor je jablana med gozdnim drevjem, tako je moj ljubi m d sinovi. V njenej senci, kar sem želela sedim, in njen sad je sladeK mojemu grlu." In dalje veli „Duh tvojih ust je kakor jabolčni duh. Tvoje grlo je kakor najboljše vino." Jako so čislali Izraelci tudi kutine. V Malej Aziji in Siriji kakor tudi v južnej Evropi so   kutine  lepše   in   okusnejše   kakor  pri nas,   in   njih
285
zlata boja med zelenim perjem prikazuje se v prekraisoom licu, zato ondotni pesnici cesto spominjajo kutine v svojih slikah.
Salamon primerja v Pregovorih kutine z modrim cvetom in veli, da so modre besede ob pravem času to kar so zlata jabolka v sreberni posodi. Grška pravljica o Herkulu spominja tudi zlatih jabolk, ki jih Hera kot poročeni dar dobila. Ta jabolka so rasla v vrtu na podnožju Atlasa, in čuval jih je zmaj, kateremu jih je moral Herkul oteti.   Mnogi  sodijo, da so to kutine bile.
V Egiptu cvel je vzgoj raznovrstnega bilja od najstarejših časov, ali prav najplemenitejše sadje je tu slabo, usoevalo. Kakor Taofrast in Plinij omenjata ni mogla v Egiotu črešuja uspevati, prav tako se je godilo ^drugemu sadju. Breskva in marelica, smokva in datela «o bili edino sadje, ki je v Egiptu dobro uspevalo.
(Dalje nasl.)