Črtice iz dekliške šole. V niestih in trgib so se v novejši šolskiPrezrimo svetu zaprtega Kitajca, kratko nii- dobi. kjerkoli denarite razmere dopuščajo, ustaiuivile dekliške šole, kakor tudi že obstoječe razširile. S tem se je zadostilo šolski tirjatvi, da se mladina, kjerkoli razmcre do])uščajo po spolu loči. Važno in potrebno je za slebarni narod. da žrtvuje izreji svojih hrera niiino oni svojih sinov vso pozornost in vestnost. Slednje že zabteva napredek časa. Poglejiuo ininuli vek že predkristjanske dobe. slečega Indijana in bojaželjnega Perzijana. Obrniino svojo pozornost urnetnim Grkoin, vrlim, slavnim Rimljanora, kakor tudi starim Nemcein. Omenjena ljudstva so že v oni stari dobi v svojeni prvem razvoji spoznala važnost svoje hčere prinierno vzgajati. Razmere časa in duševnega raišljenja jirn sicer niso pripustile, da bi se deklice v vednostih javno poučevale, kakor dečki. A vsled tega je vrla 13* Rimljanka vso svojo skrb in pozornost obračala v to, da svojim bčeram ono duševno omiko podeli, ki so jo razmere časa zahtevale. Prevrat, kojega so križarske vojske provzročile v socijalnera in sploh duševnem živIjenji, vplival je tudi dokaj na žensko vzgojo in pouk. Mimo tega, da so matere svo.je hčere urile v ročnib delih in v vseh vedab, ki dičijo vrlo gospodinjo, jele so se tudi deklice skupaj z dečki javno v branji poučevati. Hčere plemenitažev, grofov in knezov so se poučevale tudi še v francoskem in latinskem jeziku. Pri tem napredku ženske vzgoje, ki so ga križarske vojske provzroeile, ostalo je do reformacijske dobe. Le nialo prej so si mesta ustanovila svoje samostojne dekliške šole. Treba nam je torej 400 let v zgodovini vzgoje v minulost seci, da dospemo do prve ustanove dekliške šole. Tako so se Airile dekliške šole v teku zadnjih stoletij bolj in bolj, pri nas pa posebno v zadnjem desetletji. Prevažen faktor je za sleharni narod, da vzgoji svojih hčera vso pozornost obrne. Nek pedagog premišljevaje, kako li dospeti do dobro vzgojenega naroda, pravi: „0 dajte nam dobre žene in matere, koje bodo sposobne, svoje otroke prav vzrejati". Kateri so li isti pripomočki, ki naj se jih učiteljica dekliške šole posluži v omenjeni snioter? Prazno podlago bi imela vsaka veda, ako bi ob jednem ne blažila duh in srce. Glava in srce naj se razvijata v pravem ravnotežji in lepem soglasji. Gorje bodočeniu narodu, ako bi se mladini le glava bistrila in polnila z vednostimi ter ob jednem ne blažilo in mečilo srce. Posebno je nam odgojiteljicam na dekliških šolah skrbeti, da se nam nikdar ne bode očitalo, da delujemo v smoter moderne fraze, ki se očita noveinu veku: ,,V znanji je moč" — Mimo tega. da učiteljica učenkam vestno podaje ono znanje, ki ga učni načrt predpisuje, naj se vedno ogiba omenjenega nazora, ternveč oziraj se na plemenitenje srca in blaženje duha. Kako je pri pouku blažiti srce in duh, je vsakteremu odgojitelju dovolj znano. A vkljub temu se mi zdi slednje zelo važno omeniti. Kajti marsikatera mlada učiteljica bode posebno pri neugodnih šolskih razmerah, ki se nahajajo na deželi, rada krenila s pravega pota — ter morda v izvršitvi učnega načrta svoj cilj iskala. Mnogoletna izkušnja me uči, da tako poučevanje bi ne bilo uspešno, niti pravilno. Ne bodi Ti žal, draga tovarišica, posebno ako deluješ na dekliški šoli, za dragi čas, katerega porabiš v to, da blažiš um in srce. Obilni sad, ki ga bodeš žeba, dal Ti bo dokaj plačila. 0 težkem vzdrževanji dobre discipline se Ti ne bo nikdar pritožiti. Kjer vlada plemenito srce, tam vlada ljubezen. Ako Te mladina — mlada srca nežnih deklic Ijubijo, kaj zahtevaž li vet-je plačilo truda, ki ga provzrokuje pouk in vzgoja. Ako po tem smotru delujež, ne bode Ti šola mučilnica, kjer Ti je vsak dan toliko ur bivati, nego prijetno, drago bivališče, kakor Ti je brezdvomno stanovanje Tvoje, koje si po svojein ukusu uredila. Na dekliški šoli je treba odgojiteljici uriti deklice ter jih usposobiti v potrebnih lastnostih, ki dičijo bodočo gospodinjo. Te so: ljubezendo materinega j ezika, ljubezen do reda, snažnosti, varičnosti, delavnosti in pobožnosti. Zgodovina in zemljepis, koja predmeta se v ljudski šoli v zvezi poucujeta, imata glavni nanien, v otroška srca vcepiti ljubezen do domovine, materinega jezika in udanosti do vladarja. Teinu pouku naj tudi učiteljica dekliške šole obrača vso pozornost in vestnost. Pričetni pouk vsacega predmeta nam je iskati v nazorneni nauku, koji bodi vestno in temeljito urejen, da doseže zaželjeni smoter. Otrok iina v sebi razne zmožnosti in čute, treba je te s posebno previdnostjo gojiti, da obrode zaželjeni sad. Že v prvem šolskeni letu bndi nazorni uk tako urejen, da se otrok ufii spoznati najprvo to, kar mu je najbliže. Iz ogledovanja sledi pojem, iz tega slednjič razsodek. Ako si, draga tovarišica, domači kraj, prirodne lepote teineljito predočila svojim učenkam, gotovo je, da si že prvi korak do zniage storila. Domač kraj je v resnici najlepši kraj za našo mladino, katerega zafcenja sedaj s spoznavanjem ljubiti. Ta ljubav se bode širila v nežnih otročjih prsih bolj in bolj, kolikor bolj je učiteljica sama vneta za domovino in jezik svoj. V budilni izgled domovinske ljubezni naj Ti služi čestokrat drobna ptičica, ki nas jeseni zapusti, a sleharno pomlad jo ljubav do domovine pvipelje nazaj v domat kraj. Ako že ptičica toliko ljubi kraj, kjer se je izvalila. kako bi li otrok, obdarovan s spretnostimi na duši in telesi, ne Ijubil kraja, kjer je zagledal luč sveta, trgal nežne cvetlice, sploh v veselji in igri preživel svoja mladostna leta. Preobširno bi mi bilo še dalje vse čine navajati, ki jih iniamo na razpolago pri omenjenem pouku, v probudo domovinske ljubezni. Povdarjam le to, da je buditev domovinskega čuta na dekliški šoli jednako važen faktor, kakor na deški. Ako si, draga tovarišica, kot blaga domorodkinja vestno budila doinovinski čut in ljubav do jezika svojega, vzgojila si deklice, kojim se dozdeva, da so se probudile iz ziniskega spanja. Kajti odprlo se jiin je zlato polje doinovinske ljubezni. Kdo jih ne pozna onih sladkib trenotkov ? Človek izpozua, da ima domovino: sme jo, da, mora jo iz vsega srca ljubiti. Istinito je, da se bode mehko, nilado srce deklic oklenilo domovine in vse misli bodo nji posvečene. Pregovor pravi: Navadite se slovenskega in vajeni boste slovenskega. Šola ima namen in dolžnost, mladirio po moči izuriti v pravilni rabi materinega jezika. Ako je učiteljica tudi ta namen po moči dosegla, vzgojila je narodu vrle žene in dobre matere. Žena ima tu glavno nalogo. Ona vcepi v mlada srca svojih otrok sladke besede svojega jezika; od nje je odvisno, kako bode pozneje otrok izražal svoje misli, svoja čustva. Ako bodemo vse učiteljice, ki delujemo na dekliških šolah, po teni gaslu delovale, v svesti bodirao, da bode narodna samozavest prošinila vse kroge. Napačno mnenje, da nima naš jezik jednake vrednosti, nego drugi moderni jeziki, da je naš jezik Ie za nižje sloje, da bi bilo raoderni dami morda celo sramota, ako bi se na javnih prostorih posluževala našega jezika: to mnenje, ki je še moeno razširjeno med našim modernim ženstvom v mestih, bode potem polagoma izginilo iz našega naroda. — Na noge torej, drage domoIjubkinje in tovarišice! — Proč z napačnimi nazori, s kojimi se bori moderno ženstvo našega naroda. V prospeh pravim nazorom pomozi nam Bog! Minio tega, da skrbno gojiš ljubav do jezika svojega, isto tako skrbno goji tudi ljubezen do snažnosti, varičnosti, delavnosti in pobožnosti! Ako si, draga tovarišica, tako vestno delovala v svojem poklici ter po moči širila narodno zavest, v svesti si bodi, da si po nioči pripomogla v probujo naroda svojega, to Ti slajžaj ure življenja! Živela nisi zainan na zemlji! Blagor Ti! Aiia Pour - Vrlmika.