MLADIKA LETNIKE NA) ST l-l ETO 19 30 10 Kamnarjev Jurij. Spisal France Seljak. 22. Mučne prikazni. Bilo je pozno zvečer. Jurij je ležal v podstrešni«. Ozek, nizek prostor z edinim okencem v strehi. Borno pohištvo. Na edini leseni steni je bil nalepljen velik veselični lepak v narodnih barvah. Kadar se je Jurij ozrl po njem, je prijetno vzdrhtelo v njegovi duši. Sobica je bila pozimi mrzla, a poleti vroča; vendar se je bila Juriju neznansko priljubila. Odkar je bil zrasel v dečka, si je želel, da bi imel lastno sobo. V njej ga je objemala prijetna zavest, kakor da je sam v svojem kraljestvu. Ko je prvič prenočeval v ozkem, nizkem prostoru, je bil zanj praznik. Vrnil se je bil iz vojne, podstrešnica mu je bila še posebno ljuba. Vsak večer se je vrgel na posteljo, del roke pod glavo. Strmel je v poševni strop, od dela utrujeno telo je počivalo. Občutil je, kakor da se umikajo dnevne skrbi in se zliva vanj novo življenje. Le misli niso mirovale. Prihajale so v nepretrganem toku, druga za drugo. Tako je včasih zelo dolgo strmel v sence, ki jih je delala goreča luč; grenkost dneva je bila prebolena, telo za silo spočito. Ob spočitem telesu se je umiril tudi tok misli, nasmeh mu je prešinil obraz. Vsakikrat ga je objela nova vera v življenje. Vzel je knjigo, ki jo je skrival pod blazino. Bila je ena izmed tistih prepovedanih knjig, ki je na neznan način prišla v enem samem izvodu v vas. Šla je od hiše do hiše; skrivali so jo v posteljah in za ognjiščem, brali so jo v nočeh. Od stoterih rok zavaljana in zmečkana je prišla v Jurijeve roke. Objela ga je radovednost, mikala ga je slast prepovedanega. Bral jo je z zanimanjem. Opisovala je narodne boje, njihovo vsakdanje življenje; najvišje ideale, najnižje strasti. Življenje je bilo gledano iz neke daljave, slutnja sveta, ki ga pisatelj ni videl, besede skoraj laž. Povest je bila podobna slabi sliki, o kateri pravi lastnik: »Samo grenek nasmeh je moj...« Jurij je bral do konca. Iz početnega neugodnega ob- čutka je zraslo nekaj neznanega vanj in ga zgrabilo za dušo. Iz gmote pisateljeve domišljije in laži je spoznal samo eno: »To je bridek jok našega trpljenja.« Pisatelj ga je nagonsko ujel, razumel in mu vdehnil življenje. Pred Jurijem je stal junak povesti, ki je bil morda le zaplodek domišljije, a je čutil, da bi morala imeti takega junaka vsaka vas. Zaprl je knjigo. Zamislil se je. In kot bi bil slednji deček, ki prečita »Robinzona«, rad njemu podoben, se je Jurij vprašal ob liku, ki je stal pred njegovimi duševnimi očmi: »Ali sem vsaj malo tak?« Ugasnil je luč. Gledal je v okence v strehi. Skozi šipe so prodirali lunini žarki, se igrali na steni. Zunaj je bila jasna noč. Zdaj zdaj je zapihal veter v drevju in znova potihnil. V širokem traku mesečine je venomer trepetalo. Nekateri večer je Jurij strmel v tisto trepetanje, vedno nove misli so se porajale v njem. V duhu je gledal Marico, mater, dom, morje... Nato kamnolome, Hvalico, Danico — dokler ni zaspal. Tistega večera ni mislil na vse to. Pred njegovimi očmi so se vrstile slike iz knjige. Zaprl je oči, da bi zadremal. Spanje, ki ga je objemalo, je bilo bolj podobno vročici. Telo je bilo trudno, rado bi počivalo, a duša je bila budna. Visel je v čudnem stanju telesne onemoglosti in duševne jasnosti, ko so prihajale misli in mučne prikazni same od sebe, druga za drugo, in ni imel moči, da bi jih odgnal... Nekaj težkega, nejasnega mu je valovilo v duši. Grenki očitki, uporni zagovori. Občutil je Markovo težko roko, ki mu jo je bil ta nekoč položil na ramo. Njegove oči so se mu bile vsesale v dušo: »Ali zadostuje, da živiš samo za kruh in za ljubezen? Na svetu so še druge stvari...« Da, na svetu so še druge stvari. Jurij je vzdihnil. Tega se je globoko zavedal. Ali ni včasih drhtelo v njegovem srcu: domovina? Beseda, ki povzroči drhtenje in radost srca, ne more biti prevara ali laž. Ali si ima zadnja leta kaj očitati radi nje? Poskusil je odpreti oči, da bi jasno videl, si jasno odgovoril. Videl je trepet mesečine; ob misli pa mu je bilo grenko v srcu. Beseda je stala kot poosebljena poleg njega in se 361 Mladika )950 mu bridkosladko nasmihala. Ali ni bil nekoč te misli tako poln, da se mu je zdelo, da drugo čustvo ne najde več prostora v njem? In je izginila. Zdelo se mu je, da jo je ugasnil veter, ki se je bil v tistem hipu zagnal v okna. Priplavale so postave in se zvrstile pred njim. Delavci iz jav in kamnoseških barak. Trudne, z belim prahom pokrite postave so se upogibale, besede so zvenele ko njihova dleta. Drzne sanje njihovih duš so letele preko mej domovine. Poznali so svojo moč, zavedali so se cene svojega dela, verjeli so, da je v njihovih delavnih rokah usoda sveta ... Besede so bile ko žganje, ki človeka omami, da pozabi na vse drugo. Nihče ni Juriju položil roke na ramo in ga vprašal: »Ali je na svetu samo razredni boj? Ali niso še druge stvari?« Med delavci se je čutil za enega izmed njih. Videl je očeta pred seboj. Tudi njegove sanje niso poznale meja. V duhu je gledal delavske množice, ki korakajo za zastavo in objemajo ves svet. Domovina? Ali ni ves svet naša domovina? Z rahlim sramovanjem se je le zdaj zdaj še oglašala ta beseda v njem. Zdelo se mu je, da njegovo telo visi na tehtnici. Jeziček se je nagibal zdaj sem zdaj tja. Kam?... Delavci so utihnili, postave so se vzravnale. V nedeljskih oblekah so stali pred njim. Nič več pokriti s prahom, njihovi obrazi mladostni, v njihovih izrazih srd in bolest. Marko je izginil. Pred njim je stal Rudi: »Mirovne pogodbe podpisujejo, prodani smo.« In drugi: »Čemu smo prelivali kri?« Juriju je drhtela duša. Videl jih je pred seboj, kako so umirali za druge, le zase ne. Galicija, Koroška — z zvezanimi rokami in krotek se je pripeljal domov. »Naše korenine so globoko pognale.« Ležečemu na postelji se je zdelo, da sloni ob steni čitalnice, na kateri visi Gregorčičeva podoba. »Čuvajmo našo govorico, ne izdajmo naše uboge zemlje, njenega bridkega obličja in njene pojoče besede, ki nas je napolnila do zadnjega vlakenca ...« Kdo je to govoril? Ali je prihajal Rudijev glas iz neznane daljave? Ali je bil le veter, ki je znova udaril v oknice in z vejami ob streho? Nekaj strahotno grenkega je valovilo v Jurijevih žilah. Kaj bi bil storil oče v tistem trenutku? Družba je izginila, oče je stal sredi sobe. Njegov sivkasti obraz se je svetil v mesečini. Ni ga obsojal, modro se je smehljal in dvigal palec desne roke kot vselej, ko je kaj važnega pripovedoval. »Kruh so nam odjedali že takrat; prišel je dan, ugoden trenutek, a mi po njih...« Jurij se je hotel zgeniti na postelji, ni se mogel. Besede so iz neznane daljave prihajale v njegovo dušo. ki je vse razumela in vendar ni mogla do dna raz- umeti. »Po njih? Po kom?« Očetov obraz pa se je skoraj vznejevoljil: »Ali ne veš, kdo nam je od-nekdaj odjedal zaslužek?« Jurij je razumel. Radi kruha, ne radi domovine. In zakaj prav po njih. če ne radi razlike rodu? Njihove misli so objemale ves svet, sovražile so tekmeca. Ali se ni v njihovih dušah podzavestno in samovoljno javljalo nekaj, proii čemur so se borili? Oče je bral vprašanje v njegovi duši, stal je resen pred njim, ni se ganil. Jurij je zgrbančil čelo, hotel se je nečesa domisliti, kar je bilo v zvezi z njegovim očetom ... S silo je obujal spomine, prihajala je prikazen za prikaznijo in se ustavila pred njegovimi duševnimi očmi. Veselica na Krasu ... Na odru je videl govornika, čigar tresoči se glas je plaval nad množico. Roka mu je krožila v zraku, kakor da zaznamuje velike meje rodu, tisočkrat prisega zvestobo. Nekaj silnega je velo iz govornikovih besed in iz ljudi, prebujalo se komaj sluteno in skrito v njegovi notranjosti. Ali ga ni nekaj tesno vezalo s temi ljudmi, z njihovimi mislimi in čustvi? Ali so njegove misli še objemale ves svet?... Prikazal se je Marko: »Kdaj se boš odločil?« In že je izginil... In je sedel ob Rudiju; pred njim je stal predavatelj, ki je z mirnim glasom razlagal domače slovstvo. Občinstvo je bilo razdeljeno v tri tabore, ki je sikaje, v sovraštvu prekinjalo govornika in grozilo, da si plane v lase. Ozračje je bilo polno mržnje. Trpke besede so padale še v noči, ko so se po samotnih poteh vračali domov.. . Nenaden krik, streli, poplah ... Črne sence so bile skočile iz grmovja in izza skal. Palice so udarile, toča kamenja... t rojni nasprotniki so imeli skupnega sovražnika. Sredi temne noči so v smrtni grozi pozabili na mržnjo. Objemali so se in se vzpodbujali: »Zmagati ali umreti...« Rudi je imel krvavo čelo, Marko ga je vodil domov. »Med seboj se koljemo, a bomo zaklani, preden se bomo zavedeli,« je stokal ranjenec. Marko je molčal. Prvič, da ni ugovarjal. Rudijevo krvavo čelo je izginilo, njegove besede so onemele. Še je stal oče v mesečini. Jurij se je hotel znova dvigniti na postelji. Čemu ga čaka? Česa se je hotel spomniti, a so mu niti ušle iz rok, da jih ne more več najti? ... Znoj mu je lil po telesu. Ali sanja? Rad bi se bil prebudil. Iztegnil je roko, da bi odpodil prikazen, a ta se je samo premeknila. V hipu se je spremenila. Oče-tovi brki so izginili, kakor bi ugasnili. Pred njim je stal gladko obrit obraz; videl je dolge, negovane prste. Podjetnik Favetti. Med kazalcem in sredincem je držal cigareto, ki se je kadila in ustvarjala čudovite podobe v dimu. Za njim je stala očetova senca. Glasovi: »Odjedali so nam Fritz von Uhde: Gost v ribiški koči. (Luksemburški muzej v Parizu.) kruh, mi pa po njih ...« Favettija pa so še vedno pekli v duši razbiti stroji, razdejane barake. Njegov rahlozlobni, maziljeni glas je pel: »Vživeti se morate v novi položaj! Razbite šipe, pokvarjeni stroji — ne iz socialnih nasprotij...« Jurijeve ustnice so se krčevito premikale. Menil je, da je vpil: »Molči, pijavka! Iz krvi svojega sina si se dvignil. Mislil je, da se bije za svete ideale, a je izkrvavel za tvoje stroje ...« Obrnil se je do očetove sence: »Oče, pred Vami stoji, ki Vas je spravil v ječo. Ne radi Vaših misli, ki so objemale ves svet, radi ideje, ki ste jo z besedo zaničevali, a v srcu nikoli zatajili...« Vse je izginilo... Tudi očetova senca. Jurij je sedel na postelji in se upiral z rokami na blazino. Bil je poten, srce mu je tolklo. Strmel je v trepetajočo svetlobo. Ni sanjal, ni doživljal. Bile so zgolj prikazni. Znova je legel, del roke pod glavo. Branil se je spanca, da se mu slike znova ne porodijo. Prikazni so se nadaljevale v njegovih mislih. Občutil je še enkrat razburjenje, ki ga je bilo objelo, ko se je vračal od Favettija. »Prekleti!« Marsikaj se mu je zdelo jasno, kar je bilo prej zakrito v temo. Napotil se je bil do Marka in se vpisal... Čez nekaj dni ga je pogledala očita je mati: »Zakaj si to storil?« Jurij je gledal v zgrbani obraz, v skrbeče oči: »Oče bi mi ne rekel besede.« Ali je bilo to, kar je rahlo motilo razmerje med očetom in njo? Sinu se je zdelo, da se mu odpirajo vedno večje globine. Mati je odtlej molčala. Jurij je prižgal luč. Prijel se je za čelo, ki mu je gorelo ... Ni se več upal ozreti po okencu. Gledal je v plapolajoči plamen na zaboju ob postelji. Pred duševne oči mu je splaval prizor v Rudijevi kleti. Mladeničeve besede so se bile izpolnile. »Zaklani bomo, preden se bomo zavedeli.« Na Marka in na njegove so padali udarci. Vsak njihov korak je bil zasledovan in zapisan. Po-slednjikrat so se zbrali v Rudijevi kleti. Na vi- 10 a * 363 sokem sodu je stala luč in delala iz mračnih ljudi grozeče sence. Marko je bil trd: »Zakonitega boja ni več. Ali sprejmete nezakoniti boj na življenje in smrt, pregnanstvo in ječo?« Težko se je izvila beseda iz Jurijevih ust, ugovarjal je. Marko je prečrtal njegovo ime: »Izbrisan si.« Ni bilo bridkosti v njem, le nekaj sramote pred drugimi. Ugovarjal je Caharija; svinčnik je zaplesal čez njegovo ime. Starec je vrgel izkaznico na tla in jo poteptal. Slednjič jo je dvignil in spravil. Odšel je s sklonjeno glavo. Tako so odšli skoraj vsi. Ostalo jih je sedem. Marko med njimi. Tudi njemu se je zapletal korak. Grenek nasmeh mu je krožil na ustnicah. »Ne gre samo za kruh ... na svetu so še druge stvari...« Juriju je bilo grenko v duši. Vzel je znova knjigo, ki jo je bil prej odložil, in jo je odprl. Črke so mu plesale pred očmi... Kaj je bil storil, da bi bil podoben junaku te povesti? Zdelo se mu je, da drži v svojih rokah ves svet, a so mu iztrgali še domovino. To je šele v tistem trenutku globoko občutil. Ali mu z domovino ne trgajo tudi kruh? In ljubezen? Kako je mogoče eno brez drugega? Mučnih prikazni, grenkih misli ni bilo več. Porajala so se vprašanja. Jurij je zaprl rahlo oči, da bi ta vprašanja razmislil in odgovoril nanje. Premagal ga je spanec. V polsanjah se je vprašal F. S. Stiplovšek: Stari Maribor. (Vrata v Minoritski ulici.) še enkrat: »In ljubezen?« Nato je izginilo tudi to. Zasnul je v pokojno spanje, ki mu je pregnalo vročico in mu okrepilo telo ... Skozi okence je sijala mesečina. Zdaj zdaj se je zagnal veter v drevje in znova utihnil. 23. Obraz v skali. Nastopili so jesenski dnevi. Ljudje so bili že pozabili nesrečo na morju, nenadno smrt Naceta in Lovrenca. Nenadoma je udarila ko strela v vas in v okolico nova vest: nesreča v kamnolomih. V Justovi javi se je bila od stene odkrhnila skala, zgrmela v globino in se razbila. Stresljaj so čutili v vasi, niso vedeli njegovega vzroka. »Mrtvi?« Odgovarjali so v eni sapi: »Mrtvi in ranjeni.« Hiteli so proti javam. Tisti, ki so imeli med delavci svojce, z bolestnim srcem, v težki slutnji. Nekatere je dušil jok, tekle so jim solze čez lica. Srečevali so ljudi, vpraševali: »Koga je ubilo?« Imenovali so Caharijo. Tudi Jurija in Hvalico. Nekateri celo Marka ... Glas o nesreči se je širil ko požar v vetru. Justovi kavadorji so že leta lomili in klesali žilo marmorja, ki je tičala med dvema poševnima stenama. Na mestu, kamor je vodila preko grušča strma, s stopnicami in mostički zvezana steza, so bili prekopali zelo globoko. Spodaj je bil marmor razkosan, votel, neraben. Obrnili so se v smeri proti morju. Ponekod so steno razstreljevali. Pod žerjavom, ki je rasel ko črne vislice iz cementnega podzidka, se je pokazala razpoka. Pred vojno je bila komaj vidna. Razširila jo je zmrzal, da jo je bilo mogoče opaziti iz večje daljave. Del skale, ki jo je ločila razpoka, je bil podoben človeškemu obrazu. Usta, kakor da so spačena v trpljenju; oči so gledale strogo. Obličje je bilo podolgovato. Raztezalo se je od vrha do sredine stene. Z brado je bilo oprto na majhni polici, na kateri je iz rjave prsti poganjalo grmovje. Hvalica se je nekoč ustavil sredi jave kot pribit in dolgo strmel v dozdevni obraz. Slednjič se je obrnil do Jurija, ki je prišel mimo: »Obraz človeka. Kakor da je živ.« To se je bilo zgodilo potem, ko sta bila šla Jurij in Danica na božjo pot na Barbano. Po Daničini izpovedi je bil Jurij Hvalico znova globoko zamrzel. V cerkvi pred Pomočnico mornarjev se je bil globoko zdrznil, pogledal je bil v svojo dušo: ali ni sovraštva zadosti in preveč? Ljubezen, ljubezen! In vendar: bilo je toliko človeškega v njem, da do dna ni mogel odpustiti. Ni mu rekel besede, le preziral ga je. Ni ga pogledal ne govoril z njim. J listu je povedal naravnost: »Ne naročajte mi ničesar po njem; ne bom slišal.« Možak ga je gledal: »Slišal sem nekaj, da...« Utihnil je, ko je uzrl blesk Jurijevih oči. Spočetka se je zdelo, da Hvalica ne opazi Jurijevega molčečega prezira. Kmalu ga je začelo peči in jeziti. Vpraševal je: »Kaj ima z menoj?« Vedel je, a se je hlinil. Prej mogočen in oster, je postal majhen pred njim. Hotel ga je upogniti. Iskal ga je z očmi, mu ponujal besedo. Ni bilo prvič, da ga je ogovoril. »Obraz človeka. Kakor da je živ.« Jurij se ni ozrl. Molče je šel dalje. Hvalica je strupeno gledal za njim. Marko je vrgel dva špontača na kamenje, da sta zazvenela. Vzravnal se je, iskal tobaka v žepih. Gledal je v Hvalico; ni mršil čela, nekaj vedrega je bilo na njem. »To je nabrežinska sfinga, gospod Hvalica. Dinamitno patrono vžgem pod njeno brado, da bo spregovorila. Njene besede Vam bom razložil.« Marko in Hvalica sta se videla vsako uro. Nista govorila drugače nego s strupeno besedo. Hvalica je občutil mrzko vedenje tega človeka ko udarec v obraz. Pred njegovim mračnim čelom, namrščenimi obrvmi in skritim smehom ga je vselej neugodno spreletelo. Vedel je, da ima ta človek ljudi za seboj. Nihče ni vedel, koliko jih je, kateri so. Vzrok mržnje je več nego slutil. Nekoč mu je Marko s stisnjenimi zobmi dejal: »Ali dobro spite v moji hiši? Ali Vas ne straši?« Ni mu odgovoril. V besedah je ležal žolč, pesti so bile stisnjene. Tedaj se je Hvalica nenadoma spomnil na davno izgovorjene besede, ki nikoli niso docela utihnile v njegovem srcu. Nehal je gledati za Jurijem, posilil je veselost in jedko besedo: »Sfinga? Ti si moder — morda veš že vnaprej za njene besede?« To je cikalo na Markovo vodilno vlogo med delavstvom. Marko je občutil to kot maščevanje nad neugodnim položajem njega in njegovih. Ujezilo ga je, vendar se je zadrževal. »Vem,« je dejal Marko. »Takole se glasijo: ti mene z eno pestjo, jaz tebe z obema.« Hvalica je razumel. Zaničljivo je skrivil ustnice. »Krščansko to ni.« »In vaše početje — je bilo krščansko?« Ostre besede s strupom prepojene ... Prikazal se je Just, utihnila sta. Marko je dvignil macolo, udarci so trdo zveneli. Hvalica je pokazal gospodarju na obraz v skali. Just je motril razpoko. »Ta del se bo odkrhnil.« »Na levi strani se še trdno drži. Če bi nastala razpoka tudi tam ...« Obraz v skali je dalje strmel in lepel na marmornati steni, ki se je vlekla v smeri proti morju. S pnevmatičnimi svedri so začeli vrtati tudi tisti del stene. Nekatere kose so razstrelili, da so odprli z vrha pot do marmornatih pragov in jih polagoma lomili do dna .. . Jurij je uzrl Marka, ki je stal na zidu grušča in gledal v skalnati obraz. Razpoka na desni je bila za spoznanje vidnejša kot prej. Nekaj levega lica je bilo odkruše-nega. Od vrha do sredine je segala nova, komaj vidna zareza. Juriju so se razširile oči. »Marko, to bo vse skupaj zgrmelo na kup.« »Še nekaj strelov v bližini.« Markove oči se niso premeknile od skale. Pretekli sta dve minuti. Ozrl se je po Juriju, skrivnosten ogenj mu je tlel v zenicah. »Vse, kar nas je v javi, lahko pokoplje pod seboj.« Jurij se je zdrznil. »Gospodarju je treba povedati.« Just je stal široko, z rokami na hrbtu, gledal dolgo, nato se je okrenil: »Ta del skale razstrelite. Takoj!« Prav pod obrazom so v dnu jave pobirali še zadnje kose marmorja. Še pol dneva dela, zadnjič bi morale zaškripati verige žerjava in dvigniti skale iz brezna. Marko in Caharija sta vrtala mino pod obraz v skali. Hvalica je besnel. »Te kose bomo dvignili iz jave. Nato razstrelite vraga, če hočete.« Marko je ugovarjal: »Gospodar je ukazal. Kdo bo delal v nevarnosti! Kose potisnite pod steno, ostali bodo nepoškodovani.« F. S. Stiplovšek: Stari Maribor. (Mestni stolp.) Lesorez. F.S.Stiplovšek: Stari Maribor. (Cerkev sv. Alojzija.) Lesorez. Hvalica in Marko sta grozila, tla bosta uveljavila vsak svojo voljo. Piščalke so zapiskale. Poldne. Marko je potisnil v izvrtano luknjo dinamit ni naboj in speljal vžigalno vrvico do vrha. Delavci so zapustili jave, posedli v sence barak in obedovali. Tedaj se je zgodilo... Kako? Vsi so bili navzočni, nihče ni vedel natančno, kako je bilo. Slišali so Markove klice: »Ogenj!« Čuli so vpitje Hvalice, ki je stal v javi: »Ne boš vžgal!« Jurij je stal tedaj na vrhu. Nenadoma je tekel kot blazen po strmi stezi in stopnicah v globino. Marko je vpil nad njim: »Proč! Gori!« Vse se je divje zavrtelo pred Jurijevimi očmi. Pod skalnatim obrazom je zagledal Hvalico in Caharijo. Postal je zmešan. Caharija se je upogibal in meril kose marmorja. Hvalica je stal ob njem. Ali je Hvalica nalašč stal pod steno in zadrževal Caharijo, da bi preprečil vži-ganje mine? Ali je Marko nalašč zažgal? En sam pogled ... misel ko blisk ... vpitje v višini: »Jurij, za skalo! V smrt siliš!« Ustavil se je za hip ko preganjana zver, ni vedel ne kod ne kam ... Markov glas je utihnil. Caharija se je dvignil, uprl pogled naravnost v Jurija. »Proč! Skala se bo zrušila!« En skok, dva... Jurij je videl le Caharijo s široko odprtimi očmi in usti, skalnati obraz nad seboj. Zamolkel pok ... Obraz v skali se je spačil, kakor da se je zasmejal, nato se je odkrhnil. se nagnil, padal, kakor da se bori z ravnotežjem ... Jurij ni videl ničesar več. Še en skok ... V smrt ali v življenje! Grohot padajočega kamenja. Nato je v izgubljajoči se zavesti utihnilo tudi to ... Hvalica ni verjel, kaj se godi. Čutil je le, kako ga je nekdo divje potegnil iz okamene-losti za seboj . .. Hip ... Plaval je po zraku, priletel na skalo, se zavalil čez njo in obležal v globoki špranji... Jurij je občutil skelečo bolečino, nato nič več . .. Prebudil se je. Koliko časa je spal? Blodno vprašujoče so mu gledale oči. Ležal je na gladki skali, levica je ko mrtva ležala poleg njega. Hotel jo je premakniti, zabolela ga je. Bil je ves krvav po srajci, tudi na skali je lepela kri. Okrog njega je stalo vse polno ljudi. Govorili so razburjeno, plezali po kamenju, ga valili, grebli izpod velikih, razklanih peči, ki so ležale razdrobljene na dnu. Bil je žejen. Ponudili so mu vode. »Roko ti je zlomilo. Hujšega ni.« Srečen nasmeh mu je zaigral na obrazu. Pomislil je na Danico... Pogledal je v steno. Nič več ni zijal z nje človeški obraz z bolestno porogljivim izrazom na ustih in s srditimi očmi. Videti je bilo le rjavo liso. Pod sieno so se gnetli ljudje. »Ali je koga... zasulo?« Ob razvalinah je stal Hvalica. Imel je obvezano roko in potolčen obraz. Rezko, zapovedujoče mu je zvenel glas: »Dvignite ta kamen z drogovi! Tako. Noga je prosta ...« In so povedali Juriju: »Caharijo je zmečkalo. Bil je na mestu mrtev.« Jurij je prej stokal od bolečine, tedaj je nenadoma skoraj ni občutil več. »Caharija?« Od globokega zavzetja so mu osteklenele oči. Žalostni izrazi na obrazih mož, ki so stali ob njem, tedaj niso veljali samo njegovi nesreči. Divje mu je bilo srce. Caharija? V javi je ležala zamolkla groza, dihala od sivih sten. Ni bilo mogoče misliti ne jokati. Ljudje so zrli kot otopeli, pričakovali... Caharijo so rešili izpod kamenja. Bil je ves okrvavljen, razmesarjen, le glava je bila cela. Oči in usta je imel kot od začudenja široko odprte. Položili so ga na odeje iz ločja, s katerimi so pozimi pokrivali marmor. Delavci so strmeli vanj. Odkrili so se in molčali, kot da tiho molijo. Marko je stal med njimi. Bil je prepadel, voščenega obraza, zmedenih oči. Z golimi rokami je valil kamenje raz truplo, se pri tem ves okrvavil in stokal: »O, da bi le mrtev ne bil!« Zdaj se je oziral po ljudeh: »Kaj je Caliarija delal pod skalo?« Hvalica je vprašal strupeno: »Kdo je zažgal mino?« Marko se je razburil: »Ali nisem klical ,ogenj ? Če je kdo kriv, ste krivi Vi!« Ob mrliču bi se bila zgrabila, da ni dejal star delavec s tresljaji v glasu: »Ali se tu spodobi prepir?« Umolknila sta. Prihiteli so ljudje iz vasi. Prvi Just. Njegov obraz je bil pepelnate barve, oči so mu begale. »Kaj ste počenjali, da se je to zgodilo?« Gledal je v Caharijo, obraz se mu je skremžil na jok. Obrnil se je do Marka: »Dejal sem, da razstrelite skalo!« Nekdo je menil zamolklo: »Razstrelili smo jo bili. Saj zato ...« »Radi krivde jim je,« je pomislil Jurij v svoji telesni in dušni bolečini ... Prihitela je mati. Jurij jo je tolažil: »Samo roko mi je zlomilo. To nič ni...« Uzrl je Danico, ki je stala ob strani. Upirala je poglede zdaj nanj, zdaj na mater. »Danica, stopi bliže!« Tedaj sta stali ob njem dve ženski, ljubica in mati. Obe sta bili enako srečni, da je ostal Jurij živ. Fant je spoznal: nesreča ju je zbližala. Nista se več mrzeli. »Položite truplo na nosila, odnesite ga!« je ukazal Just. Pristopil je k Juriju: »Kaj ste delali? Kaj ste delali?« Nasmehnil se je skrbeče. Caharijevo truplo se je, privezano na nosila, dvigalo po strmi stezi iz j a ve. Visoko na ramenih nosačev ko njihova žalostna zastava. S težkimi koraki, s povešenimi glavami so stopali delavci za njim. Na vrhu so stali ljudje, ki so bili prihiteli in so gledali s sočutjem žalostni sprevod. Razlegnil se je krik in jok domačih, ko so zagledali Caharijevo okrvavljeno truplo. Iz sosednih jav se je v mogočnem, jeklenem taktu oglasilo delo in pelo do večera. Le Justova java je tistega popoldneva molčala. 24. Nasmeh sreče. Marka so bili zaprli, ječa je grozila tudi Hvalici. Delavci so pričali, da so razločno slišali Markov klic: »Ogenj!« Vedeli so tudi, da so onega dne pripravljali razstrelitev tistega dela skale, znali so za prepir med Markom in Hvalico. »Če ste vedeli, da bo Marko zažgal mino, kaj ste delali pod skalo?« so vprašali Hvalico. »Čemu ste klicali Caharijo k sebi?« Hvalica se je izgovarjal, da je on nadzornik v javi, a ni dal povelja, naj zažge mino; Marko se je sklicaval na gospodarja. Jurij ni vedel povedati, kaj je delal v javi. Omotična groza tistih hipov se je bila tako spletla med seboj, da ni več vedel, kaj se je bilo zgodilo prej, kaj pozneje. Zdelo se mu je, da ga je neka ne- F. S. Stiplovšek: Stari Maribor. (Mestna hiša.) Lesorez. znana sila gnala v brezno. Ali je vedel, da se nahaja Caliarija v javi, in je po Markovih očeh spoznal, da ne bo ubogal Hvalice? V nekaterih hipih se je medlo spominjal, da je klical: »Calia-rija, Caliarija!« Marko je čepel ob vžigalni vrvici, iz lastnega vpitja ga ni razumel. Kdo more raz-luščiti čisto resnico? Vse je divje krožilo v Jurijevem spominu, pričati je bilo nemogoče. Marka so izpustili. Še tistega popoldneva je vstopil pri Juriju, vprašal: »Kaj te je gnalo v javo?« Jurij ga je gledal: »Sam ne vem.« S pogledom ga je prodiral do dna: »Povej po resnici: ali si vedel, da je Caharija v javi?« Marko se je zavzel nad vprašanjem, nad Jurijevim pogledom, obraz se mu je pomračil, glas je bil ogorčen: »Če bi bil to vedel, bi bil zločinec. Ko sem tebe uzrl, je bilo že prepozno... Caharijo sem videl iti po stopnicah, nato se mi je zdelo, da stoji ob baraki. Kdaj ga je bil vrag poklical nazaj?« V Markovih očeh je ležala odkrita žalost za Caharijo. Jurij 11111 je verjel. Mislil je: »Morda se je Hvalica zavaroval s Caharijo.« Čez hip je vprašal: »Ali si vedel, da je Hvalica v jami?« Marko je nekaj časa molčal. »Če bi bil tudi vedel... Njega bi se mi ne zdelo škoda...« Več ni dejal. Jurij in Marko sta se gledala dolgo, obema hkrati sta se uprla pogleda v tla. Prav istega dne, ko so bili izpustili Marka, so zaprli Rudija. Pravega vzroka ni vedel nihče. Eni so na vsa usta trdili, da se je to zgodilo radi pesmi pri čičigoju in da ima krčmar svoje prste vmes. Nekdo je bil celo stopil v čičigojevo krčmo in previdno govoril o Judeževih groših. Marica je zagorela: »To ni res; pol besedice ni prišlo iz naših ust.« Izkazalo se je, da je govorila resnico. Nekateri so pričali, da je komisija našla pri mrtvem Cahariji zamazano izkaznico komunistične sekcije. Markovo ime na njej je bilo izpraskano z nohtom, na robu zaznamovano s svinčnikom: »Klet Rudolfa Pertota ...«, poleg datum. Preiskali so Rudijevo klet in prevrgli podstrešje. Mati je ječala ob ognjišču: »Kaj nam hočejo?« Izpraševali so ženo, ki je pestovala otroka in tiho jokala. Odgovarjala je venomer: »Moža mi vrnite!« Odnesli so jim za naročje knjig. * * * Juriju se je roka počasi celila. Pestoval jo je včasih doma, pri materi in Danici, ki ga je hodila obiskovat, drugič v krčmi. Podnevi je redko našel druščino; nekoč je bil prisedel na rob mize Soci, oslonil komolec na drobno knjigo, naročil vina in ga gledal z velikimi, prijaznimi očmi. Ta človek, do katerega je imel na prvi pogled očetovsko zaupanje, ga je včasih vabil z očmi in besedo, iz neznanega vzroka se ga je ogibal. Marko mu je bolj ugajal radi svoje naglosti. Bil je nestrpen, neučakan, hotel je, da se najglobokejše izpre-membe izvršijo naglo, čez noč. Ta človek, ki je zdajci sedel ob njem, je bil miren, preudaren, modro se smehljajoč, kakor da namerava sedeti stoletje na istem mestu in pomeni zanj tako dolga doba komaj dan. Jurij je škilil v knjižico pod njegovim komolcem, spregovoril je: »Kaj prepovedanega?« »Seveda. Saj je prepovedano vse. Abecednik, da bom učil malega brati, sicer bo samo po laško znal.« »Včasih Marxov .Kapital*, zdaj abecednik,« se je Jurij iz neznanega vzroka zasmejal. »Vsaka stvar ob svojem času,« je govoril Soci mirno, kakor da so vsa ta leta le meddobje v njegovem življenju. »Vse, kakor nanese potreba.« Gledal je v Jurija, vprašal: »Ali nisi vpisan med one? Meni lahko zaupaš.« »Bil sem,« je odgovoril Jurij in pogledal v kozarec. »Ali so tudi tebe brisali?« »Bil sem proti prelivanju krvi, proti nekoristnim žrtvam. Ne samo jaz. Ostala jih je peščica.« »Neumnosti počenjajo,« je dejal Soci čez nekaj hipov molka. »To, kar oni mislijo, bi se dalo izvesti, če bi bili dovolj močni, vsi kot en mož. Pri nas je to nemogoče. Lah je nacionalist ali anarhist. Nacionalisti so vojaško organizirani, vse drugo pa je delo posameznih skupin, če ne posameznih ljudi. Med delavci razširjajo tajne liste in letake s prevratno vsebino, kakor da mislijo udariti naslednjega dne. To je blazno, če ne otročje. Ljudi bodo spravili v ječe, na otoke, uspeh je enak ničli. Sovražijo nas, češ, da smo izdali socializem. Za nas je položaj težek. Nismo izdajalci socializma, a tudi nismo hoteli izdati demokracije, radi tega smo odklonili sodelovanje z njimi. Mi ne verujemo, da morejo biti vsi ljudje enaki, ne po mišljenju, niti po izobrazbi in premoženju. Diktatura, ki mi je nekaj najbolj zoprnega na svetu, hoče v nekem oziru izenačiti ljudi. Ker je izenačenje nemogoče, traja samodrštvo toliko časa, dokler se v lastni krvi ne zaduši. To so dragi, za pametne ljudi nepotrebni poskusi,« se je Soci bridko nasmehnil. »Posili ni mogoče vliti čuta za socialno pravičnost, ne delavske zavesti. Čas zori. Saj je človeštvo še mlado. Če ne mi — naši otroci. Socializem mora biti združljiv z demokracijo, s človeško svobodo, brez tega pade. Vse pride. Prepričan sem, da je večina človeštva dobra, razumna, a še ni prišlo do spoznanja.« Ura na steni je z enakomernimi udarci nihala naznanjala polovico sekund; oster kazalec se je pomikal proti trojki, zviti v dve gubi. »Vaši voditelji so v marsičem pogrešili. Imeli so že vse v rokah,« je omenil Jurij. »Ne ugovarjam. Bili so gola teorija brez sence prakse. Čas jih je bil prehitel. Toda eno je gotovo: niso hoteli raniti demokracije... Kaj meniš, da je današnje delavstvo drugačno kot je bilo prej? Silijo jih v svoje organzacije, morajo se upogniti, ker morajo jesti. V srcu so isti, le več je žolča v njih. Nekega dne ne bodo razočarani delavci, ker nimajo biti nad čim več razočarani.« Jurij je molčal in mislil. Spomnil se je na mladega duhovnika, s katerim se je vozil nekega dne v vlaku. Govorila sta o vsem. Mladi obraz, ki je rastel ko bela lilija iz črnega talarja, je goreče pobijal socializem in oznanjal rešitev človeštva, vseh njegovih dušnih in telesnih nadlog v krščanstvu... Jurij je povedal to misel Sočiju, ta mu je dolgo strmel v oči. »Nikoli nismo tajili, da je bil Kristus prvi, ki je najgloblje čutil res socialno. Krščanstvo je res najvišji nauk, božji, če hočeš, toda...« Soci je utihnil, čez nekaj hipov je pristavil: »Pridiguj, duhovni, pravico na vseh poljih, nastopi za socialno in narodno pravičnost, dvigni glas proti vojni, proti krvavim in nekrvavim žrtvam nasilja, še pred solnčnim zahodom bodo zapečatene vse cerkve ...« Soci se je bil razburil, postal rdeč, a je znova utihnil. Vstopil je tuj. gosposki človek, sedel za sosedno mizo in zrl izpod čela. Soci ga je ošinil z enim pogledom in dejal Juriju: »Angel varuh.« Ta izraz je bil v navadi za ovaduhe. Naglo je obrnil govor v drugo smer. »Zima se napoveduje. Ali je res, da se boš ženil?« »Res,« je pogledal Jurij v mizo. »Zdaj imam čas. Delati itak še ne morem.« »Pa Matej? Godrnja?« »Ne more braniti. Danica je polnoletna.« Ura je zaječala ob slednji sekundi, veliki kazalec se je pomikal proti prihuljeni šestici. Gosposki človek je bral in opazoval skozi luknjo v časopisu Socija in Jurija. Neredko je Jurij mislil na duševne boje preteklosti. Spomnil se je na veselico sredi Krasa, na govornika, na njegovo predavanje, na porazne občutke v razgovoru s signorjem Arturjem in na sestanek v kleti ... Divje je valovilo v njegovi duši, se prepletalo, nikoli se docela ni zjasnilo. Znova je videl obraz duhovnika, ki je rasel ko lilija iz talarja. Marko je pritajeno šepetal z delavci. Longin je pijano vpil po cesti, drugi so ga mirili. Rudi je pisal iz ječe pismo, ljudje so si šepetali njegovo vsebino. Obraz Socija je bil prav tako miren kot njegove besede ... Kdo 11111 prinaša resnico in pravico? Kaj je ostalo od vseh bojev? Po deželi je vladal smrten molk ... Jurij je globoko čutil, da se je od njegove vrnitve do tistega dne življenje prav tako globoko izpremenilo, kot od njegovega odhoda v vojno do vrnitve. Morda še globlje. Ljudje so zaprli vrata liiš. skozi stene niso prihajali glasovi: vsak je lahko po mili volji razgalil svojo dušo, razkril bolest. Danica je postala Jurijeva žena. Z materjo sla se bili sprijaznili: tilia radost je sijala iz trojice obrazov. »Ali hi vabila tudi čičigoja?« je vprašala Danica. Jurij je prvič zvedel, da je ta človek z Matejem v sorodu. Spomnil se je dne, ko so ga peljali iz jave proti domu. Na cesti jim je prišel nasproti voz, na njem je sedela Marica. Jurija so pogledale tako velike, začudene oči, da ga je spreletelo do mozga. Voz se je skoraj ustavil, ko se je Marica zavedela, položila roko na prsi in zaklicala vozniku: »Dalje!« Voz se je nagnil na desno... Ali je bila namenjena v javo? Kaj je vest o nesreči prišla s tako naglico do nje ali je bil le slučaj? Danica je vprašala: »Kaj je hotela?« Ni ji vedel odgovoriti... Na ženitovanje nista vahila razen nekaj bližnjih sorodnikov in prijateljev nikogar. Odpeljala sta se v Benetke. Iz vlaka sta gledala na morje, ki se je svetilo v solncu. Poiskala sta mesto na gladini, kjer sta si v oni noči postala bližja ko vse na svetu. Jurija je zapeklo v duši, pomiril ga je Daničin pogled, njena beseda... Just ga je srečal: »Kdaj prideš na delo?« »Saj še ne morem; roka me še ne uboga.« »Pridi v pisarno. Mnogo je risanja, en sam ne zmaga ... Sicer pa se oni napravlja v drugo službo. Plača mu je premajhna.« Jurij je stopil v pisarno. Na stenah risbe, na mizi pole papirja, pisma, knjige, kosi uglajenega marmorja. Velik, temen črnilnik, čezenj je ležalo ravnilo. Na oknu je stala mrtvaška lobanja, poleg okamenina nejasne oblike. Bled mladenič je stal s prekrižanimi nogami oh mizi, ponudil 11111 je cigareto. »Prav, da ste prišli. Izročim Vam delo, nato odidem...« Jurij se je čudil. »Gospodar je dejal, da ostanete. Če sem Vam prevzel službo, grem rajši v javo.« »Nihče me ne podi, sam grem. Veliko dela. plača nizka. Poskusite Vi...« Jurij je sedel. Kljub globokim izpremembam mu je bilo, kakor da vsaj na zunaj nadaljuje življenje, ki ga je bil prekinil radi vojne. Pod koledar na steni je napisal Daničino ime, poleg datum. Iz listnice je vzel njeno sliko in jo postavil predse na mizo. Kakor živa ga je gledala globoko iz oči v oči. (Dalje prihodnjič.) Skoz smrtnih ur vihar. . . Na pusto polje pal je plašen ptič izpod neba ko mrtev, mrtev kamen.. . in tiho, tiho se spustil za grič jesenskega je solnca zadnji pramen . .. In kot da padal je trpljenja bič drhteči zemlji preko polnih ramen: vsa njena lnijnost je splahnela v nič, ko na ognjišču v mrak umrje plamen . .. Sam Bog ve, kaj zgodi se, človek, tebi. ko ugašal bo v očeh ti zadnji žar in boš ko solnce, ki v večernem nebi bori z nočjo se za svoj zadnji čar? — Boš takrat našel strašno silo v sebi, da pojdeš liho v zadnjih ur vihar? Junko Samec. 10 I 369 Mladika 1930 d M* \Bil je lep, veder in močan kakor mlad grški bog,« so ga slavili po smrti v pismih in osmrtnicah. Mar je to življenje zato moralo končati tako zgodaj, ker je iz mladega pivca postal ubog suženj alkohola? Njegov manifest za alkohol in zoper njega je strašna življenska spoved »Od kozarca do kozarca«. Ko se mu je bližalo štirideseto leto življenja, je bil Jack London velik posestnik v Kaliforniji, nasadil je bil na desettisoče evkaliptovih drevesc, imel lepe konje, pse in bil lastnik jahte. Vedel je, da po vseh strelskih jarkih, v vseh vojnih bolnicah, po vseh hišah sveta, kjer se govori angleški jezik, ljubijo njegovo ime, njegova dela. njegov obraz. Časopisi so se trgali za prvo objavo njegovih dnevnih sto vrstic, nežno-čutne ženske so ga obsipale s pismi, in od Aljaske do Avstralije ga ni bilo mladega pesnika, ki ne bi bil zahteval od mojstra, da mu pove svojo sodbo o njegovih prvencih. Otroci so mu bili vir velike radosti in iz pogostih mest v njegovih pismih lahko sklepamo, da mu je bila Charmian vzor popolne ženske. Navzlic vsemu temu težka duševna mora, noči brez spanja, življenja čuden gnus. To silno jekleno telo je potem razpadlo v nekaj dneh. \ par dneh, ko je bil že napol nezavesten, je uremija (sečno vnetje krvi) uničila srce in možgane tega človeka velikega obsega. Treba je prebrati v njegovem »Kralju Alkoholu«, kako neutrudni potepuh duše ni hotel več pogrešati zanosa, ki mu ga je dajala alkoholna omotica. Na krilih alkoholne opojnosti je preletel vedno znova še vsa peklenska pota svoje mladosti, blažene daljave, vse labirinte človeških naslad. Štirideset let star je omahnil, strt od dolgega potovanja. ... V slovenščini so doslej izšli štirje prevodi. To je Krištof Dimač« v prevodu Franceta Magajne, ki je izhajal v Mladiki in potem še v ponatisu kot 12. zvezek Mohorjeve knjižnice, »Kralj Alkohol«, prevedel J os. Poljanec, kot 30. zvezek Mohorjeve knjižnice, potem »Morski vrag«, roman iz pomorskega življenja lovcev na morske pse. »Roman treh src«, pustolovsko fantastična zgodba iskalcev aeteških zakladov, in pa »Železna peta«, tendenčno socialistično delo. —• Krog Londonovih bralcev in občudovalcev je tudi med Slovenci že velik in Se stalno narašča, kar spričo velike zanimivosti in napetega dejanja njegovih romanov ni čudno. Križem po Bolgariji. J. šedivy. Slovani bomo izlečili stare rane in izravnali stare medsebojne spore, če bomo prešli preko trpke preteklosti, ko so tujci podžigali mržnjo. Medsebojno spoznavanje nas bo vodilo k medsebojnemu zaupanju in k prijateljstvu, ki bo izločilo kvarne vplive naših skupnih sovražnikov. Zato spoznavanje Bolgarije pri nas in Jugoslavije v Bolgariji mora imeti samo blagodejne posledice za obe državi in celotno slovanstvo. Bolgarija je najmanjša slovanska država. Pred balkansko vojno je bila skoraj dvakrat večja od Srbije in je merila 96.346 km2. Radi tega je tudi sanjala, da si bo priborila vodstvo med balkanskimi Slovani in da bo lahko pobolgarila vso Makedonijo. V carigrajskem miru. ki je zaključil balkansko vojno, je pridobila 23.187 km2, dočim je morala 7696 km2 odstopiti Srbiji. Pred vstopom v svetovno vojno ob strani Avstrije, Nemčije in Turčije ji je na pritisk osrednjih držav odstopila Turčija 2588 km2. Tako je merila Bolgarija 114.425 km2. V miru v Neuilly v novembru 1. 1919 pa je morala odstopiti Jugoslaviji 2566 km2, Grčiji pa 8712 km2. In sedaj meri samo 105.146 km2. Na tem ozemlju so 1. 1926 našteli 5,483.000 prebivalcev. Med njimi je 4.900.000 Bolgarov, Turkov je 520.000, Ciganov 98.000, Romunov 57.000, Židov 43.000 in 42.000 Grkov. Po veri so skoraj vsi Bolgari pravoslavni, le kakih 45.000 je katoličanov našega latinskega obreda, okrog 5000 pa je katoličanov vzhodnega obreda. Okrog 93.000 Bolgarov je mohamedanske vere in se nazivajo Pomaki. Pravtako so pravoslavne vere Romuni in Grki. Turki v Bolgariji pa so seveda vsi mohamedanske vere. Do svetovne vojne je bila Bolgarija najmlajša država na Balkanskem polotoku. Bolgari so zopet dobili svobodo, ki so jo izgubili ob koncu 14. stoletja, po vstaji in rusko-turški vojni 1. 1878. V miru v San Stefano je bila ustanovljena Velika Bolgarija, ki je obsegala celo Niš. Berlinski kongres pa je še istega leta popravil to mirovno pogodbo tako. da je razkosal Bolgarijo na dva dela. Iz ozemlja med Donavo in Staro planino se je raztezala bolgarska kneževina, ki je priznavala vrhovno nadoblast turškega sultana, na jugu od Stare planine pa je bila osnovana takozvana Vzhodna Rumelija kot turška pokrajina z avtonomijo in s krščanskim generalnim gubernatorjem. Narodna zavest in pa gospodarska nesposobnost teh pokrajin za ločeno življenje sta privedli 1. 1885 k prevratu, ki je proglasil zedinjenje Vzhodne Rumelije z bolgarsko kneževino, kar je naslednjega leta priznala Turčija in tudi velesile. Ko pa je I. 1908 izbruhnila v Turčiji revolucija, je knez Ferdinand proglasil Bolgarijo za neodvisno carstvo. Tudi to izvršeno dejstvo so priznale velesile in Turčija. Ko se selijo lastovke, takrat me vedno prime, kakor bi bil ptica selivka. Pred dvema letoma sem se napotil na Bolgarsko. Ko sem se v začetku oktobra Bolgarka prede. y hladni jesenski noči pet minut pred polnočjo usedel v Beogradu na brzovlak, ki vozi preko Sofije v Carigrad, sem bil razen železniških uslužbencev v celem brzovlaku od Beograda pa do bolgarske meje pri Caribrodu popolnoma sam v njem. Vprav en dan prej sta se namreč spoprijeli v Sofiji obe makedonski stranki. To - ono časopisje je poročalo o velikih nemirih, javno mnenje pa je pričakovalo v Bolgariji revolucijo. Potniki v Sofijo in Carigrad so zato v Beogradu izstopili. Ker še nisem obvladal bolgarščine, sem na meji prosil za vozni listek do Sofije v srbščini. Bolgarski uradnik me osorno pogleda in mi pove, da nima drobiža in da mi tako ne more dati voznega listka. Ko sem se čez nekaj časa vrnil s svojim češkoslovaškim potnim listom in prosil za vozni listek, mi ga je takoj z nasmehom podal in zmenjal sto levov. Tudi policijski uradnik in sopotniki, ki so na prvi bolgarski postaji, v Dragomanu, napolnili vagon, so postali z menoj zelo prijazni, ko so videli moj češkoslovaški potni list. Takoj so me začeli uvajati v bolgarsko zgodovino. Narodi, ki so imeli kdaj svoje države, so zelo ponosni na svoje velike može in na slavna dela svojih pradedov. Celo s preprostim bolgarskim kmetom se skoraj ne more razgovarjati. kdor vsaj v medlih obrisih ne pozna bolgarske zgodovine. Le pri Slovencih in Slovakih, ki niso imeli lastne države, ni zanimanja za njihovo zgodovino, ki je žal ne pozna niti večina izobražencev. Med Šopi. Nove knjige. V okolici Sofije prebivajo takozvani Šopi. Od ostalih Bolgarov se razlikujejo po noši. po običajih in po zunanjosti. V svoji krvi imajo zelo mnogo azijat-skih primesi. Ko so bili Bolgari pod grško-bizantinsko oblastjo, so carigrajski cesarji naselili v sofijski okolici ostanke raznih azijatskih plemen, ki so se polagoma pobolgarila. Še sedaj pa so Šopi bolj rjave barve in zelo starokopitni. Četudi imajo svoja posestva celo v sofijskih predmestjih, vendar se krčevito drže starih navad in se vztrajno upirajo vsem novotarijam. Posebno sem se čudil, ko sem od Dragomana pa prav do Sofije videl namesto pluga samo »ralo«. S tem preprostim drevesom brez koles obračajo Šopi svoje polje. Vlada jim je ponujala železne pluge, ali jih niso hoteli sprejeti. Pravijo: Matere zemlje ne smeš raniti z železom ! Stanovanja imajo zelo nizka in majhna. Hiše obdaja nizka ograja iz zidu ali trnja. Sadnega drevja je videti zelo malo. Obleko si pripravljajo kmetje doma iz domače volne. Bolgarska žena nikoli ne počiva. Če nima drugega dela. potem prede. Kakor vsak bolgarski kraj imajo tudi Šopi svojo narodno nošo. Ženske nosijo na glavi ruto, ki je zavezana pod kitami tako, da vise kite po hrbtu. Nisem sicer slišal, da bi si Bolgarke barvale lase, vendar pa v petih mesecih svojega bivanje v Bolgariji nisem opazil niti pri starih ženah sivih las, četudi mnogi tam dočakajo visoko starost. Okrog vratu nosijo dekleta nakit in pa zlatnike, svojo doto. Čim bolj razcveta dekle, tem bolj se prilizuje očetu, da ji ob prodaji svinj vsaj del skupička zamenja za zlaite cekine. Zgornja obleka je črne, modre ali temnorjave barve. Sega le do kolen in nima rokavov. Izpod krila moli kakih )0 cm snežnobele srajce s širokimi čipkami. Rokavi srajce so polni pisanih našivov. Ti našivi so v vsaki vasi drugačni in po njih se spozna, iz katerega kraja je kaka Šopkinja. Pozimi pa se moški in ženske zavijejo še v kožuhe, včasih pa moški preko njih ogrnejo še debele pelerine iz domače volne. Kakor ostali Bolgari pokrivajo tudi Šopi poleti in pozimi glavo s kučmo. Ovratnik, oprsje in konci rokavov na srajci so vedno okrašeni z našivi. Ponos vsake žene je, da so ti našivi čim lepši. Suknjič je iz domače rjave volne, ki seveda tudi ne more biti brez raznih okraskov. Posebno značilne za Šope pa so hlače. Koder se namreč nosijo bele hlače, ki se vedno bolj zožujejo in jih spredaj in zadaj krasijo rdeči ali rjavi trakovi, tako daleč bivajo Šopi. Le v sofijskem predmestju nosijo čevlje, drugače pa moški in ženske vedno samo opanke, ki imajo pravzaprav samo podplat. V začetku sem se čudil, kako more šopski kmet v naj večjem snegu v svojih opankah gnati svoje bivole po cesti in jim kazati pot. Pozneje sem zvedel, da nosi več parov zelo debelili volnenih nogavic, ki jih trdno preveže z jermeni opank. Šopi so zelo nezaupljivi in vdani pijači, četudi ne pijančujejo tako kakor marsikje drugod. Razmeroma največ gostiln je med Šopi. Tudi stara poročila iz turške dobe se pritožujejo, da je v okolici Sofije zelo mnogo gostiln in da je večkrat mogoče videti na cesti pijanega človeka. Pijejo predvsem žganje. Točno opoldne, ali po naše ob enajsti uri. je vlak prisopihal v Sofijo in nov svet se mi je odkril. Dijaški koledar za šolsko leto 19'50/31. Izdala Slovenska dijaška zveza v Ljubljani. III. letnik. Uredil Etbin Bojc. — Po enoletnem izostanku tega koledarja je izšel vnovič. Morda bo preteklega leta strel v prazno zelo koristna šola onim. ki so ga krivi. — Nič ne de. Na svetu je vse prav, tudi taki »grehi« so potrebni za novo rast. kakor ogenj in toča. — Dijaški koledar obsežne dijaške (akademske in srednješolske) katoliške družine je zvonec, ki ima svoj poseben glas. Kdor ima pravi posluh, ušesa za poslušanje, kako utripa naši mladini srce, ga je resnično vesel. Ob vseh borbah, ki so že bile za in zoper tako mladino, je miselnost dijaštva, kakor jo razodeva koledar, nov cvet, ki poganja in se ne bo usul v prazno. Rodil bo. Je v njih čvrsta volja, je veliko idealno gledanje, pa je tudi ista zavest, ki je bila vedno v mladini, če je bila tvorna: Vse, kar je bilo in kar je še med nami, vendarle ni prav, ni še dogma. Mladina, ki ni idealno revolucionarna, je zanič. Tisti, ki gleda razdrapano streho in jo krpa z zaplatami, ki le za silo drže. je slab gospodar. Dober prekucne trhlo ropotijo od slemena do gredi in postavi novo, da pod njo varno biva in mu ne kaplja na nos. Vemo. da je od vzorov do dejanj težka pot. Vemo, da bi bilo izkopavanje temeljev, na katerih je zgrajena vsa naša preteklost, greh in samomor. Tudi Dijaški koledar priča o tem spoznanju. V vse veje sodobne narodne rasti prodira dijaški duh: v versko življenje, v tesen stik z narodom, v socialno gibanje, v politiko, v študij in znanstvo, v tako zavoženo žensko vprašanje — povsod zastavlja, povsod išče in odkriva novih potov v bodočnost. Naj naše dijaštvo vodijo ti vzori v stvarno, dejavno živl jenje. Nič naj se ne boje razočaranj, ki nam jih vsem trosi na pot resničnost in človeška reva — in zloba. Koledarček naj si vsak, kdor bi rad pogledal v mlade duše (in kdo ne bi raci?), res nabavi. Ne bo mu žal. F. S. F. Vuzenica. II. Daljši okoliš v srednjem veku; trg in grad 1457—166). Zgodovinski opis. Spisal Josip Mravljak. V Samozaložbi. Maribor, 1929. — Ta zvezek je nadaljevanje Vuzenice I. Zvezek obsega dva dela: prvi opisuje okolico Vuzenice in našteva mnogo krajev (vasi. samostanov), ki jih omenja zgodovina. Premnoga teh imen so se poizgubila, dasi so (v arhivih) živa priča o prvotnem slovenskem prebivalstvu. V drugem delu je opisana zgodovina trga in gradu med letnicami, ki jih podaja naslov. V drobni knjižici je zbranega premnogo gradiva, ki je dokaj takega, da kar vabi pero zgodovinskega pisatelja, da bi segel v te čase in pisal. Ni nam treba praviti, da nimamo zgodovine. Dosti je je, zanimiva je. le odkriti jo moramo. Pisatelj je imel s knjižico dosti več truda, hvalevrednega, nego drobna knjižica na prvi pogled razodeva. R. Kolumbovi vitezi. Dr. p. Hugo Bren, O. F. M.. Ljubljana. Založilo »Cvetje« v Ljubljani. — Oddavna je človeku vse, kar je skrivnostno, tajno, poseben mik. Naj so to tajne in čuda prirode, naj so še vse bolj skrite in nedognane sile, ki so preko narave, ali naj so temna dejanja, zavita v mrak in noč. Zato imajo tudi tajne družbe, od nedolžnih dijaških zvez in krožkov do ves svet obsegajočega framasonstva, prav po- seben mik. Nekakšno protitezo zoper framasoustvo je v Ameriki J. (882 ustanovil župnik Mihael Me Gioney. Hotel je v svoji župniji uvesti podružnico družbe »Katoliških borštnarjev«. Ti pa so ustanovitev podružnice odklonili — in ta odklonitev je rodila »Kolumbove viteze«. Danes pa ima ta strogo tajna organizacija v Ameriki že nad 700.000 članov, samih značajnih, odličnih mož katoličanov. Njih geslo je: Za Boga in domovino — ali širše: Za Boga, cerkev, domovino in narod. —• Kdor hoče spoznati to prezanimivo organizacijo, naj si naroči knjižico, ki stane le 5 Din (po pošli 6 Din). Naše slike. F r i t z v o n U h d e : Gost v ribiški koči. Revna severnonemška ribiška soba z nizkim stropom in s podom iz žgane ilovice. Skozi starinsko okno pada opoldanska svetloba na mizo sredi sobe, na kateri je pripravljeno za kosilo. Okoli mize stoji družina: čisto z desne vidimo gospodarja, potem so onstran mize trije otroci pa ded in babica ter gospodinja. So to vsi, kar jih vidimo na sliki? Ne — še eden je med njimi, tujec, gost — On sam. Tudi če ga ne bi označal soj. ki mu obkroža glavo, bi ga spoznali na prvi hip. Tak je bil Gospod, ko se je pridružil Cankarjevemu bebcu Martinu, nekako takega ga je videl in neštetokrat naslikal nesmrtni Rembrandt, tak je On, Gospod vseh nizkih in preprostih, vseh ponižanih in razžalo-ščenih.' \ siromašnem ribiškem oblačilu je stopil v to revno ribiško hišo, kjer se ga — popotnika, niso kar nič branili. Drag gost jim je, vse mu nudijo, kar imajo, pa še same sebe. In ko gospodar pred jedjo izmoli, tedaj dvigne tujec desnico, kakor jo je dvignil v blagoslov v Emavsu, dan po svojem častitljivem vstajenju. In vsi ga precej spoznajo po tem znamenju. Zaupljivo so obrnjene oči vse družine vanj, ki blagoslavlja to skromno jed, z zaupanjem in vero zro vanj, vsi ti delovni ljudje, vajeni muk in trpljenja, z otroško vdanostjo ga gledajo otroci. Kakor da je oživela v njem vsa ribiška izba. tako se pretaka svetloba po vseh postavali in predmetih v sobi. Čudna vdanost in globoka vernost spaja družino z Gospodom v nerazdružljivo celoto. — O Uhdeju smo že nedavno več pisali, ko je Mladika objavila njegovo znamenito sliko: »Jezus - vrtnar«. Naša današnja slika spada med najboljša Uhdejeva dela nabožne vsebine in visi v Luksemburškem muzeju v Parizu. Franjo S. Stiplovšek: Stari Maribor. \ januarski številki lanskega letnika smo že objavili več reprodukcij po lesorezih znanega slikarja in grafika Fr. S. Stiplovška. Danes spet objavljamo nekaj lesorezov iz njegove zbirke »Stari Maribor«, kjer je dosegel najvišjo stopnjo svoje grafične umetnosti. Z veliko ljubeznijo in z dobrim okusom so izbrani ti pestri motivi, ki jih tehnična spretnost in resnično umetniško pojmovanje dvigneta visoko nad golo obnovo prirodne oblike in jima vtisneta čar starinskega duha, značilnega za stare mariborske uličice, ki z brega vodijo k Dravi, za preostale stolpe iz nekdanjega mestnega ozidja in za nekdanje,.komaj še znane cerkvice. Stiplovšek je prav s temi lesorezi pokazal velike grafične zmožnosti in sposobnosti, da se zna vživeti v pri rodni predmet. Cankarjeva rojstna hiša na Klancu na Vrhniki. Napis na spominski plošči: V TEJ HIŠI SE JE RODIL DNE 10. MAJA 1876 IVAN CANKAR SLOVENSKI PISATELJ. Cankarjev spomenik na Vrhniki. Omenili smo že, da je bil avgusta meseca postavljen na V rhniki spomenik največjemu slovenskemu pisatelju Ivanu Cankarju. Sredstva za spomenik so bila nabrana s prostovoljnimi prispevki na Vrhniki in po vseh slovenskih krajih, prav mnogo so pa darovali naši Amerikanci. Natečaja za spomenik se je udeleži lo izredno mnogo naših kiparjev, a vendar noben načrt ni docela ustrezal stavljenim pogojem, niti ni bil umetnostno v vseh ozirih zadovoljiv. O sestavi razsodišča, ki je izbiralo načrte, in o končni odločitvi se je mnogo pisalo po naših dnevnikih in mesečnikih. Navsezadnje je odbor poveril delo akadem. kiparju Josu J u r k o v i č u , ki je kij) tudi izvršil. Soha predstavlja Cankarja, kako ves zamišljen in vase pogreznjen sedi na kamnu, z desnico si podpira glavo, levica mu pa malomarno visi preko prekrižanih nog. Soha je ulita iz brona in stoji na širokem kamnitem podstavku. Spomenik je postavljen ob glavni cesti, na križišču pred znano gostilno »Mantovo«, in je bilo zaradi neprimernih stavb za njim treba postaviti kot ozadje iz kamenja zidano steno, katero vidimo tudi na naši sliki. O umetnostni vrednosti celotnega spomenika so strokovnjaki prav različnih mnenj — treba je pa ugotoviti, da je po sodbi Vrhničanov, ki so prav dobro poznali pokojnika, spomenik povsem posrečeno delo, soha pa upodobljencu presenetljivo podobna. Ljudstvu je spomenik — tako se glase poročila od mnogih strani — všeč in tako bi bil vsaj ta njegov namen dosežen. Tudi nam. ki smo poznali Cankarja v življenju, se zdi, da je zunanja stran njegovega telesa točno podana, manj pa je v sohi tistega nemir- nega, vedno delujočega, otožnega in obenem upornega duha Cankarjevega, katerega naj bi bil kipar •skušal ohraniti potomcem. — Vrhnika sme biti ponosna, da je prva postavila svojemu največjemu sinu in oboževalcu spomenik. Na Ljubljani je zdaj, da pokaže, da ne zaostaja za Vrhniko! In to pot se bomo še huje udarili, še ostreje in še strože merili, ko bo šio za odločitev, kakšen naj bo kamen ali bron našemu Ivanu v spomin. Kam jadramo? V svetovni in zunanji politiki je toliko nejasnega, dvoličnega in neresničnega, da je težko dobiti dober upogled. Najvažnejše merilo za vse početje je tukaj lastna korist. Vsa še tako slavnostno proglašena načela, pogodbe in dane besede imajo vedno skrivna vrata, skozi katera se morejo izmuzniti močnejše države, če jim to nalaga lastna korist. V svetovni in zunanji politiki je še pač mnogo manj katoliškega duha kot ga je v notranjem razvoju posameznih držav. Odtod tista večna nezaupljivost, strah in nemir, ki tirajo države kljub vsem dolgovom v vedno gorše oboroževanje. Voditelji svetovne politike morajo že popravljati in dopolnjevati mirovna pogajanja in sklepe, ki temelje bolj na sili kot na pravici. Zato so se zbrali v začetku leta zastopniki vojskujočih se držav v Haagu k takozvani reparacijski konferenci, ki je končno-veljavno določila višino vojne odškodnine. Svetovna vojna je naredila toliko škode, da je ne bi mogle izplačati samo poražene države. Zato morajo prispevati za povračilo škode tudi manjše zmagoslavne države, kakor Jugoslavija, Češkoslovaška in Poljska. Razmeroma nekaj malega plačajo tudi velike države kakor Francija in, Anglija. Sedaj šele morejo slovanske države sestaviti točen proračun, ko vedo. koliko imajo dolgov in koliko prejemkov na račun vojne odškodnine. Ker se je haaška konferenca posrečila brez večjih težav, so državniki velesil dobili poguma za sklicanje pomorske konference v London, ki bi naj omejila neznosno oboroževanje na morju. Velike pomorske sile, kakor Anglija, Zedinjene države, Francija, Japonska in Italija so uvidele, kako gradnja vedno novih vojnih ladij in podmornic obremenjuje njihove proračune. Zato so hotele določiti, koliko sme imeti vsaka država vojnega brodovja. Vsaka država je hotela, da bi se druge države bolj razorožile od nje same, da bi tako pri tem razoroževanju pridobila na moči. Naj večji pomorski sili, Zedinjene države in Anglija, ki potrebujeta za vlado nad morji samo velike ladje, sta se izrekli proti podmornicam, ki lahko potapljajo tudi največje ladje, ker te bi mogle najbolj ogrožati njihovo vojno mornarico. Ali ostale pomorske države na ta predlog niso pristale. Nikakor pa se nista mogli zediniti Francija in Italija, ker je Italija vztrajala na tem, da ne sme Francija imeti močnejšega brodovja od njenega. Razen tega pa seveda Anglija ni mogla sprejeti vseh predlogov Zedinjenih držav, ki so si hotele zagotoviti prvenstvo na morju. Tako pomorska konferenca ni imela zaželenih uspehov. Londonska pomorska konferenca je jasen dokaz, da niti velesile same ne verujejo, da bi Društvo narodov moglo preprečiti nove vojne. Tudi znanemu Kellogovemu paktu najmanj verujejo tiste velesile, ki so se najbolj zanj zavzemale in o njem razglašale svetu, da je za vedno utrdil svetovni mir. Če se ni več bati vojne, zakaj pa se potem velesile najbolj oboro-žujejo in snujejo vedno nove vojne zveze? X ospredje svetovne politike hočejo vedno bolj Zedinjene države, ki na svetovnem trgu za marsikaj določajo cene. Že skoro vse evropske države so dolž-nice Zedinjenih držav, in ta naraščajoča moč Zedinjenih držav slabi vpliv njihovega tekmeca, Anglije. Med tema državama se vrši boj za oblast na morju, kar se je opazilo tudi na pomorski konferenci. Zedinjene države skušajo z naraščanjem svoje moči prisiliti južno- in srednjeameriške države, da bi sedanjo rahlo vseameriško zvezo spremenile v trdnejšo ameriško Društvo narodov, kjer bi imele odločilno dejansko moč Zedinjene države. Napredovanje moči svojega ameriškega tekmeca zavistno zasleduje Anglija. Odkar je v svetovni vojni Anglija pomnožila svoje zamorske naselbine in se je nedavno spremenila v državno zvezo, v kateri imajo Kanada, Južna Afrika in Avstralija načelno enak položaj kakor Velika Britanija, se je Anglija tako-rekoč odtrgala od Evrope. Ker je dobila tudi zaščito nad Irakom in Palestino, se je težišče njenih koristi preneslo iz Atlantskega v Indijski ocean. Nemiri v Egiptu in pa v Indiji, ki je glavni vir njenega bogastva. jo silijo, da se posveti predvsem rešitvi težkega vprašanja, kako obdržati angleško oblast v teh ogromnih pokrajinah. Sredozemsko morje tvori Angliji najkrajšo pot v Indijo in Indijski ocean. Zato ne more dopustiti, da bi dobila na Sredozemskem morju odločilno oblast ali Francija ali pa Italija. Zato ji je dobro došel spor med Italijo in Francijo, dokler nobena ni premočna. Dogodki na Daljnem Vzhodu in tekmovanje Zedinjenih držav ovirajo Anglijo, da bi mogla odločno nastopiti proti Franciji, ki je postala vodilna evropska velesila. Zdaj je tudi ugodna prilika, da je mogel francoski zunanji minister Briand nastopiti z načrtom Panevropske zveze, ki bi za vedno utrdil francosko prvenstvo v Evropi in bil uspešno sredstvo proti ameriškemu vplivu na Evropo. Radi velikega ugleda Francije so sicer vse evropske države dale pristanek, toda njihovi pogoji so taki, da je uresničenje Panevropske zveze še zelo daleč. Najtrdnejšo oporo francoske politike tvori Mala antanta, to je Jugoslavija, Romuni ja in Češkoslovaška. Politični preroki so ji že večkrat napovedovali smrt, ali na sestanku v Strbu v Češkoslovaški se je Mala antanta zopet nanovo utrdila. Italijanska politika si prizadeva z vsemi silami, da si pridobi Romunijo in njeno zaveznico Poljsko. Italija je upala doseči to radi tega, ker napol poljedelska, napol industrijska Češkoslovaška ščiti svoje kmete in noče znižati carin na uvoz romunskih poljedelskih pridelkov. Jugoslavija je to italijansko namero preprečila s tem, da je na konferenci v Sinaji sklenila carinsko zvezo z Romunijo in tako si bosta skupaj iskali trga za svoje kmetijske proizvode in prisilili morda tudi Češkoslovaško na popuščanje. Italija snuje svoj blok. Zbližala se je z Avstrijo. Madžarska, Bolgarija in Albanija so popolnoma pod njenim vplivom, sedaj pa skuša potegniti še Grčijo in Turčijo. Da bi prisilila tudi Nemčijo v svoj blok in tako obkolila Francijo in Malo Antanto, se je začela približevati Sovjetski socialistični republikanski zvezi (SSSR). Ta uspeh je dal SSSR novih sil. ki je tako podvojila svoje delovanje v Kitajski, kjer so izbruhnili novi nemiri. Boljševiki z vso silo dvigajo proizvodnjo poljedelskih in tovarniških izdelkov, da bi tako čimprej lahko s svojim blagom poplavili svet. znižali cene, zaustavili delo v neštetih tovarnah ostalih držav ter tako povečali število brezposelnih. Prepričani so namreč, da je vedno rastoče število brezposelnih in vedno večja beda med delavstvom njihov naravni in najboljši zaveznik. Napeto ozračje v svetu pa mirno opazuje Japonska, najbolj obljudena država na svetu, ki ima do zob oboroženo veliko armado in mogočno brodovje. Komaj čaka, da bi razširila svojo premajhno ji domovino. Medtem pa evropske veletovarne orožja snujejo podružnice po vseh mogočih državah. Denarnim mogotcem ni na srcu samo zmaga njihove domovine v kaki bodoči vojni, ampak si hočejo zagotoviti zaslužek, če je država na nevtralnih tleh in bi tako lahko prodajala orožje prijateljem in sovražnikom. Zato bi mnogi denarni krogi vojno zelo želeli, če bi le imeli zagotovilo, da ta ne bo zajela njihove države in da ne bodo razrušene baš njihove tovarne. Vobče pa v vsem svetu vlada negotovost. \ lade si ne znajo pomagati iz strahovite gospodarske krize, ki ogroža obstoj najširših ljudskih slojev, dočim na drugi strani razkošje in bogastvo vedno narašča. Kapitalistični družabni red. ki proizvaja brez ozira na potrebe in vedno veča obrate, da bi bila proizvodnja cenejša, je začel kazati rogove v obliki naravnost neverjetne brezposelnosti po vseh državah. Stroj vedno bolj izpodriva človeške roke in njegovo brnenje vedno bolj prevpija jok lačnih otrok. V zunanjih sredstvih in v politiki ni rešitve. Treba spremeniti človeške duše. Ljudje morajo zopet postati otroci božji, ki bodo v vsakem svojem bližnjem videli svojega brata in sestro, ki ima pravico do človeka dostojnega življenja, do dela, pravične nagrade in ljubezni. Katoliška akcija, ki hoče preroditi človeštvo v Kristusu in s tem posredno uvesti tudi v gospodarsko in politično življenje krščansko ljubezen in pravico, je na sedanjem razburkanem in meglenem morju življenja človeštvu edina zvezda vodnica. -1>- Lama. Kar je našemu kmetu krava, konj — Laplandcu severni jelen in Arabcu kamela, »ladja puščave« — to je južnoameriškemu Indijancu lama — namreč žival, brez katere 11111 je na njegovih pustih planotah nemogoče živeti. Pri imenu lama se nehote spomnimo svojih otroških let. ko smo brali »Robinzona« in si mislili, da je lama nežna, brhka živalca, še vse lepša in prikupnejša ko srna. A s srno nima lama nič opraviti, saj je bolj podobna ovci in še bolj kameli ko njej. Lama je majhna kamela novega sveta — Amerike. V Južni Ameriki se je lama izcimila iz kamele, izgu-bivši grbo in žulje na nogah in pridobivši si gostejšo dlako. Po lastnostih je lama prav tako podobna kameli, ker je navadno poslušna in krotka, časih pa vendarle neznansko hudobna in zahrbtna. Zlasti samci imajo to grdo navado, da pljunejo človeku, ki ga ne marajo, prav slabo dišečo, s travo pomešano slino naravnost v obraz. Zato treba paziti tudi po menažerijah, da lame ne dražimo in je ne ujezimo. Južnoameriški Indijanec je z lamo, svojim največjim bogastvom, kaj dobrohoten in nežen. Z rožicami in pentljami jo krasi in ji ne nalaga težkih tovorov. Zato je pa lama Indijancu na besedo poslušna in se navzlic svojemu bedastemu izrazu kaj pametno vede, da je tudi lahko brez nadzorstva. Na nepriličnem širokem hrbtu nese lama nekaj čez stot težko breme po 25 km daleč na dan. Vendar pogine lama. čim dospe v vlažno nižavje. Ne more živeti brez rezkega, mrzlega, višinskega ozračja. Lama hodi povsem mirno ob najnevarnejših prepadih, saj ji je vrtoglavost ali omotičnost povsem neznana slabost. Izlahka jo je preživljati, ker je v krmi še skromnejša ko njena sestra kamela iz starega sveta. Četvero vrst lam imamo: guanako, vikuna, lama in alpaka. — Guanako in vikuna živita še v teh časih v divjih čredah, skačeta po gorskih grebenih ko naši »gamzi«. Lama in alpaka pa sta že več stoletij udomačeni. Guanako je tako velika ko naš jelen in jo lovijo zlasti radi okusnega mesa, manj pa radi volne. Obratno je pri viku ni, ki ima izredno nežno, nakodrano volno. Iz te izdelujejo krasne odeje in mehko klobučevino. Lamo uporabljajo največ za tovorno živino, pa tudi za meso, ki ga prekajajo in prekajenega uživajo. Manjšo in dosti ličnejšo alpako pa gojijo le radi dolge, valujoče volne, ki je črne ali bele barve. Tkanine iz alpakine volne so zelo trpežne in se svetijo kakor svila. Po okrogli zemlji. Težka olja za letalo. Iz Turina v Rim je priletelo neko letalo, da se udeleži letalske slavnosti. To bi ne bilo še nič čudnega. Čudno in nenavadno pa je, da je motor poganjala nafta, ki spada med težka, t. j. neprečiščena olja. Redno so doslej kurili motorje z bencinom, ki je lahko olje, pridobljeno iz nafte. Ako pa se bo obnesla pri motorjih tudi nafta, se bo pocenilo kurivo, zato pa se bo pocenila tudi vožnja z letalom in še nevarnosti za eksplozije ne bo, kakor je doslej pri bencinskih tankih. Kobilice v Maroku so naletele na pripravljenega nasprotnika. V okolico glavnega mesta Marakeš so namreč poslali skoraj milijon kilogramov strupa, naloženega na 81 vagonov. Obenem pa so ljudem razdelili tudi dosti protistrupa, da so z njim posuli pomorjene kobilice, preden so jih jedli, kajti nekaterim so kobilice zelo všečna hrana. Srečanje v oblakih. Neki pilot je brzel z letalom iz Španije v Maroko. Nad Gibraltarsko ožino pa se je zaletel v silen oblak kobilic in moral se je povzpeti 2000 111 visoko, da je mogel nad njimi dalje. Novi most v Montrealu v kanadski pokrajini Quebeck, ki vodi preko mogočne Reke sv. Lovrenca, je dolg več ko 3 km (od Sv. Krištofa do Ježice), ves iz jekla in je stal nad eno milijardo dinarjev. Sueški prekop se dobro izplačuje. Leta 1929 so po njem ladje prepeljale nič manj ko 'S’5,466.000 ton blaga in nad polovico ladij je plulo pod angleško zastavo. Vsestranski film. Film prodira vsepovsod. V Berlinu so v neki bolnišnici filinovali celo notranjost človeških pljuč. Sadnih dreves ima Švica H milijonov in vendar je po površini manjša ko tri Slovenije in so še celi predeli gorati. Vsakdanja opravila v sodobnem gospodinjstvu. Štefanija Humek, Ljubljana. Kuhinja. O kuhinjski mizi. Za omaro je najvažnejši del pohištva kuhinjska miza. Na njej pripravljamo živila za kuhanje; to delo (trebljenje zelenjadi, lupljenje sadja itd.) delamo sede, le sem in tja rabimo mizo tudi za delo stoje. Najbolje je, da je miza narejena tako, da nam lahko služi obojestransko, to je, da ob ujej sedimo in stojimo. V ta namen naj vsebuje normalno visoka miza pod vrhnjo mizno ploskvijo še eno desko za delo sede (60—70cm višine). Taka miza je v kuhinji neprecenljive vrednosti, ker omogoča sicer zelo lahka, toda natančna dela brez vsakršnega truda. Ker zavzame vsaka miza precejšen prostor, zato skušamo čim bolje izrabiti tudi prostor pod vrhnjo ploskvijo. Prikladni so vsi predali, ki jih imajo mize, toda tudi v njenem spodnjem delu med nogami naj bo pritrjena polica ali urejeni predali. Če nimamo v majhni kuhinji naprave za pomivanje, si damo vdelati v kuhinjsko mizo eno ali dve skledi za pomivanje. Taka miza nam služi kar v dva namena, ima pa kljub temu, da vsebuje skledi, lahko še predale, kamor shranjujemo kuhinjsko orodje. Take kuhinjske mize se dobe ponekod že naprodaj in so prav pripravne. L e s e 11 a mizna ploskev se hitro zamaže in njeno čiščenje da dosti posla, s cin-kovo pločevino prevlečena pa je nepraktična. Če si hočemo prihraniti ribanje, priporočamo kot prevleko linolej rdečkaste barve, s katerim naj bi bile prevlečene sploh vse kuhinjske mize, lave. pa tudi razne druge plošče, ki jih enako uporabljamo. Nepraktične mize se dado s prav majhnim trudom ali stroški pre-narediti v praktične kuhinjske mize, na katerih vršimo vsa kuhinjska opravila pa tudi pomivanje sede in stoje. Stoji naj vedno blizu štedilnika; če pa to iz kakršnegakoli vzroka ni mogoče, tedaj si preskrbimo na tem mestu vsaj majhno poklopno mizico, da na njej opravimo malenkostna dela, ne da bi nam bilo treba hoditi daleč od štedilnika. Poklopna mizica, vzidana v steno, je zelo pripravna tudi pri vodovodu za odstavljanje posode. Prav dobra je za kuhinjo »bolniška mizica«. To je manjša, kovinska, belo pobarvana in emajlirana mizica, katere višino se da poljubno izpreminjati. Spustimo jo nizko ali pomaknemo više in lahko vrtimo ploskev na vse strani. Je praktična, se da lahko sna-žiti, uporabljamo jo pa tudi za njen prvoten namen, n. pr. v primeru bolezni, da laže postrežemo bolniku. Ploščo dobimo prevlečeno tudi s trdim lesom ali povoščenim platnom. V slučaju, da imamo običajno visoke mize, si pa nabavimo visok ali vrtilni stol. Tak stol ne stane mnogo. Traja za vedno in ga uporabljamo tam, kjer je miza neprikladna (previsoka) za sedenje. Ne omogoča nam samo, da sede pripravljamo za kuho, temveč tudi pomivamo in likamo lahko sede in udobno. (Opozarjamo, da ima zaradi neprijetnega stanja toliko kuharic bolne noge: otiski, trdi žulji, zabreklost. razširjenje žil in druge neprilike so sadovi dolgotrajnega stanja!) Nekaj, na kar ne smemo pozabiti v kuhinji, je vedro (vedrica) za odpadke. Sicer najdemo v skoro vsaki kuhinji nekakšno posodo za odinetke, vendar vse te žal malokdaj ustrezajo kuhinjski higieni. Naj bo že vedro kakršno hoče, vedno mora biti pokrito. Odpadke pa izpraznjujemo vsak dan in vedro vsakič do čistega pomijemo. V sodobnem gospodinjstvu namreč uporabljamo razne predmete, ki so bili prvotno namenjeni bolnicam, sanatorijem in tako dalje. Že prej smo omenili bolniško mizico, razen te pa dobimo izvrstno spravilo za odpadke, pokrito vedro, katerega odpira m o z 11 o g o. To vedro je v tem oziru prvovrstno, ker nam prihrani pripogibanje pa tudi prijemanje pokrova; roka ostane prosta in ne pride v dotiko s pokrovom, ki morda ni vedno popolnoma čeden. Pokrov pri njem se odpira z vzvodom, ki ga z nogo nalahno pritisnemo in se opremljen z gumijastim odbijačem na vzmeteh tudi sam zapre. Sicer ima prav tak ročaj kot druga vedra, ki ga pa uporabljamo le, kadar hočemo vedro odnesti, da ga izpraznimo. Velikost te neobhodno potrebne priprave (posode) odgovarja srednje velikemu gospodinjstvu, kakršnih je največ (drži 221. višina znaša 44 cm, premer pa "54 cm). Napravljena je iz izbornega materiala in izdelana zelo natančno. Priprava je pocinkana, jako trpežna, torej vseskozi priporočljiva za vsako gospodinjstvo. Ta posoda je bila v Nemčiji od preskuševališča pregledana in preizkušena ter opremljena s »solnčnim žigom«, s katerim opremljajo le prvovrstno blago. — V majhnih kuhinjah je pa vdelana posoda za odmetke včasih kar v kuhinjsko mizo in ima obliko globokega miznega predala. Mizna ploskev ima nad tein predalom odprtino, skozi katero pometemo odmetke v posodo. Kadar jo je treba izprazniti, jo potegnemo, miznici slično, izpod mize in odnesemo njeno vsebino iz kuhinje. Kuhinje v pritličju imajo včasih naprave, po katerih odstranjujemo odmetke naravnost na prosto. V steni je odprtina z zaklopko, zunaj na dvorišču pa posoda; z dvorišča pa odvažajo odpadke kakor običajno. Tudi pomival n ik ali naprava za pomivanje posode je malokje res dobra in dovolj praktična. Umazano posodo umivajo v velikih gospodinjskih obratovališčih v posebnem, za to določenem in opremljenem prostoru — v pomivalnici. Ta pa za majhno gospodinjstvo ni prikladna, ker povzroča preveč hoje in prenašanja posode. V majhnih kuhinjah je za pomivanje potrebno korito iz pločevine, skleda ali škaf. Pri vseh pripravah in napravah za pomivanje opažamo še vedno nedostatke, ki jih je treba odpraviti, oziroma izboljšati. Večja, v ta namen narejena in postavljena korita so večinoma pregloboka in jim manjkajo na dnu žlebiči (stružnice), ki onemogočijo drčanje posode po kamnu ali pločevini, kar povzroča, da se baš med pomivanjem pobije prav po nepotrebnem toliko posode. Običajno tudi ni poskrbljeno za napravo, kjer naj se posoda odteče. Boljše v tem oziru je plitvejše koritce z nekako košaro iz žične pletenine, kamor zložimo vso pomito posodo, kjer jo z brizgalom (z vročo vodo) samo po- Miza za delo v kuhinji nepripravna pripravna škropimo. Posoda se posuši sama, ne da bi jo bilo treba jemati zopet v roke in brisati. Razen stola, ki ga potrebujemo, kadar delamo, imamo v kuhinji še enega ali več stolčkov, kamor odlagamo posodo, ki jo uporabljamo. Tu pa ne pozabimo tudi omeniti, da mora stati v vsaki kuhinji tudi udoben stol za gospodinjo ali kuharico. Četudi stremimo za tem, da si delo kolikor mogoče olajšamo s pripravljanjem živil sede, in čeprav pomivamo udobno (sede), vendar je še vzlic temu kuhanje težaven in utrudljiv posel. Pametna in preudarna gospodinja, ki ve ceniti svoje zdravje in ki se zaveda, kako dragocena opora je svojcem, pa ne trati in ne troši svojih moči po nepotrebnem; saj se najde tuintam trenutek, ko lahko preneha z delom, počaka, da to ali ono zavre itd. Te proste trenutke v kuhinji naj porabi gospodinja v kratek oddih na Posoda za smeti, ki jo odpiraš z nogo. udobnem sedežu. V tem oziru so skoro vse kuhinje pomanjkljive. In zakaj? Ker se skoro vsaka žena sramuje sesti in se odpočiti med delom, kakor jo je tudi sram, če opravlja sede kako delo. Sicer se pa na ta predmet še povrnemo in ga razjasnimo. Skoro v nobeni kuhinji ne najdemo udobnega stola; kuhinjski stolčki pa so za odpočitek popolnoma neprikladni. Kratki odmori, pa naj si bo to spanje ali odpočitek, so namreč tisti činitelji v našem življenju, ki ustvarjajo moč in čilost duha in telesa in nam dajejo sile za nadaljnje delo. Gospodinja, ki si bo oskrbela tak stol, ga bo vzljubila in ga pozneje ne bo mogla več pogrešati. Četudi le večkrat po malo časa, odpočila se bo pa vendar in opoldne ji ne bo treba ponosno izjaviti, kakor se zgodi pogosto: »Od danes zjutraj še nisem sedla.« Taka vztrajnost v stanju in še ponos po vrhu je popolnoma odveč in pri dobrem načrtu v pametno opremljeni kuhinji današnjega časa res popolnoma nepotreben. Čemu je torej potrebno v kuhinji tako vihranje v škodo lastnemu zdravju? Vzemimo si za zgled ameriško ženo, ki stremi za tem, da je kolikor mogoče dolgo časa mlada, sveža in čila in v veselje in pomoč svoji rodbini. Njena kuhinja nam je dostikrat najboljši vzor in podoba žene, ki misli tudi v kuhinji. Tam, kjer nam služi kuhinja obenem tudi kakor sta-novalnica, postavimo lahko brez skrbi, ne da bi se ozirali na mnenja drugih ljudi, udoben divan ali vsaj mehko klop. Če je prevlečena z belim povoščenim platnom, da jo vsak trenutek lehko obrišemo, je že za kuhinjo prav prikladna. S tem se nikakor ne pregrešimo zoper higijeno, temveč pomoremo le gospodinji pa tudi ostalim do počitka na toplem prostoru. Saj je vendar kuhinja pozimi pogostokrat edini topli prostor v stanovanju! Še nekaj, kar je gospodinji v veliko pomoč, omenimo. Servirni voziček je v vsakem večjem gospodinjstvu »eobliodno potreben. Ako bi gospodinje vedele, koliko dela in truda jim odvzame ta priprava, bi ne bila že nobena brez nje. Ni jim več potreba prenašati težko obloženih podstavkov z jedili in jedilnim orodjem. Koliko manj potov, napora, pa tudi razbite posode, ako prevažamo vse iz kuhinje in v njo s servirnim vozičkom! Ta naprava je neprecenljive vrednosti, ki jo spoznamo šele takrat, ko jo nekaj časa uporabljamo. Naredimo si jo tudi lahko sami iz stare etažere, mizice ali podobnega in ji vdelamo kolesa starega otroškega vozička. Kadar pogrinjamo mizo za obed, tedaj naložimo vse potrebno orodje in posodo na voziček ter odpeljemo v obednieo. Pa ne samo posodo, ampak tudi ves obed. po katerega je bilo treba iti večkrat v kuhinjo, naložimo naenkrat na voziček in ni nam treba vedno vstajati od kosila. Po končanem obedu pa vso rabljeno in umazano posodo in pribor zopet udobno odpeljemo. Kaj ,nas v kuhinji pogosto še ovira? Predvsem slaba razsvetljava. Na zadostno dnevno luč (premajhna okna) pogosto pozabi stavbenik sam (ker pač ni nikdar sam kuhal in najbrže tudi ne bo), in to se bo še vedno ponavljalo, dokler ne bo delala žena-gospodinja skupno z njim. Nebroj je vprašanj, ki jili more rešiti le žena, ona. ki v tem prostoru živi in dela in ki edina ve za vse njegove potrebe. Za umetno luč pa mora poskrbeti sama, posebno, če ji je na razpolago elektrika. Kako otežkočeno je včasih kuhinjsko delo, posebno, ako je slabo osvetljen štedilnik in pečice. Tudi kuhinjska miza mora biti dobro razsvetljena. Luč naj bo nameščena vedno tako, da ne sveti v hrbet, temveč da osvetljuje le tisti prostor, kjer delamo. Kuhinjo samo zadostno razsvetljuje viseča stropna luč. katere žarnica je zavarovana s steklenim senčnikom proti sopari. Za delo pa namestimo včasih takozvane ramenske električne sve-tiljke, ki svetijo na mizo ali štedilnik tako, da prihaja luč od spredaj in zadostno razsvetljuje ves prostor. Ako sta miza in štedilnik zelo blizu, tedaj zadostuje ena taka luč med obema. Stikalo naj bo blizu, da gospodinja samo poseže z roko in prižge ali ugasne luč. V kuhinji, v kateri samo kuhamo, nam popolnoma zadostuje ena sama luč, pa ne na sredi kuhinje kakor navadno, ampak na sredi stene med mizo in štedilnikom. V kuhinji, ki je obenem stanovalnica. je pa treba razen luči v sredini prostora še pri štedilniku 10—16 svečne žarnice. Prednosti dobro osvetljenega štedilnika so mnogo večje, nego izdatki za elektriko ali plin, na kar pa gospodinje rade pozabijo. Ne pozabimo tudi na izredno praktične namizne svetil j ke, katere pritrdimo s privijalom lahko na vsak mizni rob ter jih uporabljamo, kjer hočemo. Za lažje zračenje kuhinje je dobro, ako je okno narejeno tako, da se spodnji del ne odpira, ker pogostokrat uporabljamo razširjeno okensko polico kakor mizo. Prostor pod njo pa je lahko izdelan kakor omara. Naša naloga je torej, da damo našim kuhinjam lice, kot jim gre in je potrebno. Ven torej z vso šaro in ropotijo, ki ne spada vanjo. Popravimo omare in mize ali si nabavimo vsaj stol, ki nam omogoča d e 1 o sede. Izboljšajmo razsvetljavo in delo v njej nam bo v zabavo in veselje, ne pa v breme — težko in neprijetno. (Dalje prihodnjič.) Iz duhovnega življenja družine. Milica Grafenauerjeva. Otroške razstave, lepotne tekine. Spoštovanju svojega telesa kot svetišča božjega, ki se nanje opira vsa vzgoja k pravi sramežljivosti kot kreposti, pa naravnost nasprotujejo v novejšem času uvedene »razstave otrok«. Imeli smo jo ob velesejmu tudi že v Ljubljani. Tiste matere, ki razstavljajo svoje otroke, po ure in ure, brez notranjega vzroka nage, raznim radovednim, ne vselej dovolj spoštljivim očem, se menda ne zavedajo, da ponižujejo s tem svojo deco do stališča neumne živine, kakršno razkazujejo živinorejci na živinskih razstavah. In čudo, premijirane matere so prav tako ponosne na svoje premijirane otroke kakor umni živinorejci na svoje dekorirane živali! Če je namen takih otroških razstav, da se nagrade posebno skrbne matere za njih neprecenljivi trud z otroki, bi se moglo to storiti tudi brez takega javnega razkazovanja otroških nedolžnih telesc. Upoštevati pa bi se morale pri obdarjevanju seveda tudi socialne razmere različnih mater, tako da bi družba izkazala čast in hvaležnost res požrtvovalnosti in trudu materinemu, ne pa morda le ugodnim življenskim razmeram in dobro rejenemu moževemu mošnjičku. Sicer pa materina ljubezen ni na prodaj; ali se da vsa in ne-glede na kako plačilo ali nagrado, ali pa je ni. Prav tako prostituiranje, le še vse bolj odurno, se vrši tudi na takozvanih »lepotnih tekmah«; prizadete so pri tem, in to je prav čudno, predvsem dekleta in žene; o lepotnih tekmah moške mladine še nisem slišala. Tekmovalke razkazujejo svojo telesno lepoto v primerno lahni obleki, če treba, kar v kopalni obleki, toda ne dostojnim očem v prirodni vodni ali solnčni kopeli, ampak često našminkane in napudrane, da si niti v vodo ne upajo, drznim, umazanim pogledom na kopalni »promenadi«. Če to ni do pičice podobno antičnim in orientalnim sejmom s sužnjami! Beseda o modi. In tu še beseda o modi. Najprej o otroški. Jasno je, da morajo biti otroške obleke, tudi dekliške, kratke, sicer bi morale otroke neprenehoma preoblačiti in krpati. Koža je trpežnejša in se laže umije kakor obleka. Dobro je tudi, če moreš otroka na domačem igrališču ali vrtu v kopalni obleki ali pav takozvanih igralnih hlačkah izpostaviti zraku in solncu, da zabraniš tako sušici pot v otroška pljuča. Zato pa še ni treba, da bi vodili otroke tako ali pa še manj oblečene, na cesto, na izprehod in — k cerkvenim procesijam. In ženska moda. V načelih tako primerne, zdrave in dostojne noše, kot je bila moda zadnjih let, že stoletja poprej ni bilo. Preprosta, ohlapna halja, segajoča do pod kolen, ki načeloma ni poudarjala niti oprsja niti bokov, izpopolnjena s primerno, zelo dostojno, docela zaprto spodnjo obleko. Dopodkolenska obleka prav gotovo ni bila neprimerna niti estetično (lepotno) niti — da se tako izrazim — etično (nravstveno). Prav ob kolenih se končuje spodnji zgrad-beni del človeškega telesa in pogled se ob spodnjem robu obleke umirjen ustavi. Enako pri podobnih moških ali deških oblekah. Drugače je seveda s krajšimi oblekami za na cesto ali družbo, s kakršnimi so mnoge ženske to modo pačile in jo še pačijo (isto bi veljalo seveda tudi za podobne moške noše). Take obleke naravnost izzivajo poltenost in so jih redno nosile ženske, ki so izgubile rahločutnost sramežljivosti. Podobno tudi primeren vratni in podvratni izrezek ni prav nič nedostojen ali drzen. Če pa je ta razgaljenost taka, da dober okus in krščanska sramežljivost trpita, potem je taka obleka nespodobna. Roke brez rokavov, zlasti če so od solnca ožgane, gotovo niso nedostojne. Če pa obramni izrezek odkriva oprsje in hrbet, kar se le prečesto res zgodi, ni to več zakrivanje — je razgaljanje. Jasno je tudi, da je marsikaj, kar je za bolj sloko žensko čisto dostojno, za debelo žensko morda že zelo zelo neokusno. Vse te in podobne nedostojnosti v obleki, ki jih žal na vsak korak srečavamo po cestah in drugod, pa v bistvu niso nič drugega kakor znak, da nositeljice takih oblek nimajo okusa, da ne vedo, kaj je lepo in kaj ne. Take ženske, ki slede kar brez misli nasvetom krojačic ali prijateljic, ki same nimajo dobrega okusa in zdrave sodbe, so na ta način to sicer tako zdravo in lepo nošo docela izmaličile. Take ženske bodo izmaličile tudi vsako drugačno nošo. Kritiki pa. namesto da bi bili karali izrodke mode, so zabavljali čez nošo samo. Nekaterim kritikom pa sploh nobena ženska noša še ni bila povšeči; kajti najsi se ženska še tako zavije od vrha do tal, ženska se v obleki le ne skrije; in vtekni jo celo v moško hribovsko ali smučarsko obleko, ženska se bo le kazala iz nje na vseh koncih in krajih; moškega iz nje ne narediš. Sicer pa ne pozabimo: bolj ko pa kroj obleke, bolj kot obleka sama, oblači ali razgalja človeka (in seveda tudi žensko) njegovo vedenje in vse njegovo kretanje kot izraz njegove notranje čistosti ali nečistosti. Bolj je bila oblečena v svojo deviško čistost inučenka pred očmi vsega Rima gola vržena zverinam, bolj je oblečena v svoje poštenje krepostna žena v kopalni obleki v vodni ali zračni kopeli, kakor pa je oblečena bahata razuzdanka v svojo razvratnost, in najsi bi bila po modi zapeta do ušes in zagrnjena preko peta! Besedn o laseh. In ker smo že pri modi, naj spregovorim še o dolgih in kratkih laseh. Dolgi lasje svoje dni, ko so jih nosile ženske vsevprek, niso bili ljudem nič kaj visoko v čislih: »Dolgi lasje, kratka pamet.« Danes, ko jih ne nosimo več tako vsesplošno, pa so pri nekaterih ljudeh zelo zrasli v ceni, češ, da je v njih baje tista menda docela že izgubljena ženskost, ki pa jo iščejo zgolj v zunanjih znakih, ne pa v ženskem duhovnem bistvu, ki je: čistost, skrb in ljubezen za druge. Nekateri navajajo zoper kratke lase celo verske razloge, češ, kratki lasje so naravnost brezbožni. Sklicujejo se pri tem na sv. apostola Pavla, ki je (po občih razmerah svojega časa docela pravilno) korintskim kristjankam, ki so začele hoditi odkrite v cerkev, takole zagrozil: »Vsak mož, ki moli ali prerokuje s pokrito glavo, dela nečast svoji glavi.1 Vsaka žena pa, ki moli ali prerokuje z odkrito glavo, dela nečast svoji glavi: 1 V Svetem pismu nove zaveze, II., 1929, str. 64: V Pavlovem času je bilo pokrivalo znamenje sužnosti. je namreč prav taka kakor ostrižena.2 Če se namreč žena ne pokriva, naj se še striže.3 Če je pa za ženo sramotno, biti ostrižena ali obrita, naj se pokrije.« (1. Kor. 11, 4—6.) In dalje: »Ali vas ne uči že narava sama,4 da če si mož pusti dolge lase, mu je v nečast, če pa si žena pusti dolge lase, ji je v čast, kajti lasje so ji dani za ogrinjalo.« (1. Kor. 11, 14—15.) A te Pavlove besede so nastale iz čisto določenih krajevnih in časovnih razmer njegove dobe in obsegajo pravtako v prvi vrsti njegovemu času namenjene in primerne določbe kakor n. pr. Pavlove besede, da »mora biti škof (duhovnik, dijakon) ... (le) ene žene mož,« (l.Tim. 3, 2; Tit. 1. 6), oziroma »(le) enkrat oženjen«. (1. Tim. 1, 12.) Pri Grkih in Rimljanih so bili kratki lasje (in nepokrita glava) znak svobodnega moža, dolgi lasje (in pokrita glava) pa znak suženjstva in ženske zakonite podložnosti (vseh poštenih žena podložnosti namreč); le hotnice, kot nobenemu možu zakonito podložne, so nosile kratke lase (in nepokrito glavo). Pavlova zapoved (glede pokrivanja) je bila torej za tisti čas, ko so Korinčanke v znak krščanske svobode odložile pokrivala, naravnost nujno potrebna, da odkrite glave krščanskih žena ne bi zapadle zaničevanju kakor glave vlačug. Za druge kraje in druge čase, tudi za naše, kjer niti pokrivanje glave niti dolgi ali kratki lasje niso imeli, oziroma nimajo tistega pomena kot pri Grkih in Rimljanih, velja seveda vsa vsebina Pavlovih besed, ne velja pa od časovnih in krajevnih razmer odvisna oblika: velja torej, da je žena možu po božjem pravu podložna, dasi pred Bogom enakovredna, ne velja pa, da je pokrivanje glave in da je dolga rast las znak tega razmerja. Tudi ni niti govora o tem, da bi bile nepokrite ali ostrižene ženske glave še danes hotniško nepoštene in oskrunjene. Grške in rimske šege glede tega namreč prav nikakor niso utemeljene kakorkoli v naravi sami. Pri prakulturnih narodih, pri katerih sta mož in žena še v bistvu enakovredna in enakopravna, nosita mož in žena enako dolge ali enako kratke lase. Podobno tudi še pri raznih narodih prvotno-kulturnih in še mlajših kulturnih stopenj.5 Pa tudi pri visokokulturnih evropskih narodih ni bilo drugače. Že pri Germanih starega in srednjega veka je veljala šega, ki je bila grški in rimski premo nasprotna: dolge lase so nosili baš svobodnjaki, možje in žene, kratke lase pa sužnji. In po cela stoletja, do francoske revolucije, so nosili v Evropi moški kakor ženske dolge lase. Le glej n. pr. tisti lepi Diirerjev lastni portret iz leta 1500; kako lepe dolge lase nosi na njem 28letni umetnik! In kako čudne stavbe iz las so nosili na glavi v dobi baroka in rokokoja tudi moški! 2 Prav tuni: Žena, katera odloži pokrivalo, proglasi svojo neodvisnost od moža; njena glava je potem podobna glavi hotnic (ki so takrat v Aha ji hodile odkrite in ostrižene). 3 Navedeno delo, str. 65: Naj ne ostane na pol pota, ampak naj obenem z umetnim pokrivalom odloži še naravno pokrivalo, lase. (Ker bi tako postala enaka hotnici, je jasno, da so Pavlove besede ironične.) 4 Prav tam: Ker se sv. Pavel sklicuje na naravo in ni nikjer določno izražene zapovedi, sklepamo, da take zapovedi ni. 5 Glej slike o tem v knjigi: Der Mensch aller Zeiten. III., Schmidt-Koppers, Volker und Kulturen, 1924. Gojenke pero. Prav isto velja glede pokrivanja in odkrivanja. Grške in rimske šege za nas niso odločilne, saj je menda od pamtiveka do danes najznačilnejši znak popolne moške neodvisnosti in svobode, če je smel ali sme stati mož s pokrito glavo (rimskim znakom suženjstva!) tudi pred naj višjim dostojanstvenikom. In ženske so nosile sicer svoje velike ali majhne klobuke in slamnike na cesti in na prireditvah pod milim nebom, pri dvornih sprejemih in plesih in sploh v veliki toaleti pa so bile brez njih. Cerkev sama se o noši las sploh ni nikoli izrekla, ne za kratke ne za dolge lase. Drugače je glede pokrivanja glave; glede tega pravi kanon 1262, § 2: »V cerkvi ali izven cerkve, ko prisostvujejo svetim obredom, naj imajo ženske glavo pokrito ..zlasti kadar pristopijo k mizi Gospodovi.« To je predvsem romanska (italijanska) šega, ohranjena tam morda še iz rimske dobe. Vendar pa treba pomniti, da ta kanon sicer želi, da bi ta rimska šega veljala tudi drugod, da pa nasprotnega naravnost ne prepoveduje. Duhovnim pastirjem pa je treba vedeti, da govori več močnih razlogov zoper strogo izvajanje tega kanona. Prvič je dostojno pokrivalo za žensko danes zelo draga reč, denarja za to pa človek ne sme odtrgati otrokom in svojcem od ust, ki često itak ne dobe dovolj zaslužka. In pri nas ni šega, da bi ženska smela vreči kar kakršenkoli umazan robec na glavo, ko gre v cerkev, pa bi bilo vse v redu (kakor v Italiji). Drugič je pokrivalo ženi včasih naravnost zdravstveno nevarno. Primer: nosečih žena se često loteva omotica, to je znana stvar. Tudi mene je mučila, zlasti pri poznejših otrocih. Dvakrat sem na cesti celo nevarno padla. Končno pa sem spoznala, da omotice ni bilo nikoli, kadar nisem imela klobuka ali slamnika na glavi. Tedaj sem začela kljub drugačni tedanji modi, hoditi gologlava na cesto (danes delajo to vse bolj obče). Otrokovo življenje je bilo te nemodnosti pač vredno. In ali naj bi žena v takem času ne smela gologlava stopiti v cerkev ali pristopiti k mizi Gospodovi, če ji je pokrivalo povod omoticam? Glede cerkve še tole: V Italiji odvedejo takoj vsako žensko iz cerkve, ki ima gole roke. Pri nas ni te strogosti, pač pa modra prošnja, naj se za cerkev primerno oblačijo. Drugod, tudi v Franciji, na Nem- škem, ne naletiš na ženske ne v cerkvi ne pri pogrebu, ki so oblečene prav za prav za ples, ali so v večerni obleki. Pri nas je tega kriva često revščina in slab okus. Če nimaš za petero oblek, za sprehod, za zvečer, za teater, za v cerkev, k pogrebu — potem si napravi obleko, ki bo dostojna za povsod. Ne izberi si obleke, ki je le za eno uporabo, pa jo nosiš vedno. S tako okusno razumnostjo ne bo moda nič trpela, ti pa boš vedno in povsod dostojna. Kopanje. In še beseda o kopanju. Mnogi zahtevajo, naj bi se kopali vseskozi moški zase in ženske zase, kakor nekdaj; da, celo otroci iste družine, bratje in sestre, se ne bi smeli kopati (seveda v kopalnih oblekah) skupaj, na istem kraju. Na prvi pogled temu ni kaj oporekati. Če pa bi hoteli to res izvajati, naletimo na prav hude zapreke. Deliti bi se morale n. pr. družine; hčere bi se morale kopati z materjo, kje? ko pa se povsod kopljejo moški in ženske skupaj. V enaki zadregi bi bil tudi oče s sinovi. Pa tudi ko bi te zapreke ne bilo in bi se ustvarila kopališča tudi na prostem, ločena za moške in ženske, kaj vidimo? Kolikokrat se mati ne more iti kopat izven hiše, in to za dolge dobe, ker jo ovira njen mali, ki ga na prostem pač nekoliko težko snaži in suši, previja in doji. In koliko je še drugih domačih skrbi in opravil, ki mater skoro neprestano priklepajo na dom! Vedno in vedno nove dolžnosti jo vežejo doma in tako se le poredkoma in nerada razstaja z domom in z vsakdanjim delokrogom v njem. Tedaj bi se dekleta sploh ne mogla kopati. Kajti same mlade deklice bi bile izpostavljene na milo voljo vsakršnim žalitvam in vsakršnemu nadlegovanju zaplečujočih moških razuzdancev, ki jih tudi nekdaj, kakor vemo, ni nikoli manjkalo. Saj take stvari se gode tudi dandanes, celo pri belem dnevu in na javni cesti, če gredo dekleta sama v nedeljo ali praznik izven mesta na izprehod. In kaj šele ob samotnem kopališču? Še z materami vred bi tam ne bile varne vselej, tudi ko bi matere vedno imele časa, da bi hodile z njimi. In kdo naj bi učil deklice plavanja? Kdo naj bi reševal, če bi pretila nesreča? Moj mož je nekoč isti popoldan dvakrat potegnil na varno isto gospo, ki še ni znala dobro plavati. Kaj bi se bilo zgodilo, da smo bile tam samo ženske? Matere, po starem vzrejene, so redke, da bi znale dobro plavati. Čim pa se kopljejo družine skupno, postane skupno sploh vse kopanje, ker nima vsaka družina svojega kopališča. Ali pa je tako kopanje res tako strašno zlo? Iz izkušnje vem, da nedostojnost pri kopanju ni pogostejša in nič hujša kakor nedostojnost v vsakdanjem življenju v tistem kraju, med tistimi ljudmi. Tako je n. pr. v nekaterih krajih v delavnik kopanje zelo prijetno, vseskozi dostojno, dočim se pa v nedeljo ali praznik prav nerad pokažeš v istem kopališču. Drugi ljudje so tam! Ne gre torej za to, ali so v kopališču samo moški ali samo ženske ali moški in ženske skupaj. ampak gre za to, ali so ti ljudje tudi sicer dostojni ali niso dostojni. Bila sem z možem v nekem dosti znanem kopališču na Koroškem, samo enkrat; bila sem v oddelku za neplavače, ker žal ne znam plavati. Pa naju je nedostojno vedenje mnogih ljudi v teni oddelku kmalu pognalo na cesto. V oddelku za plavače pa so se vedli ljudje športno dostojno, to sem videla sama in mi je potrdil mož. V nekem manjšem domačem kopališču, ki ga prav dobro poznam, pa so dostojni kopalci nedostojne posameznike, ženske in moške, tako osramotili, da so jim onemogočili s tem nadaljnje kopanje na tistem kraju. Taka samorasla policija bi bila morda tudi drugod koristna. Ali bi bila povsod in vedno zadostna in uspešna, dvomim. Tu bi bilo treba oblastvenih odredb in zadostne varnostne službe. Bolj kakor v kopališčih samih bi bilo treba takih varnostnih straž na potih do kopališč in pa v okolici kopališč. Onemogočiti bi se moralo, da bi tu postajali zaplečniki, oprezujoči na dekleta brez spremstva, onemogočiti tudi, da bi se sprehajali ljudje v kopalnih oblekah po bližnjih logih in vaseh, polegali po grmovju in, moški in ženske vsevprek, igrali z žogo ali posedali po gostilniških prostorih. Kopalne obleke sodijo za vodno in zračno kopel v kopališču samem in po odprtih prostorih neposredno ob vodi. Čisto drug je namreč psihološki dojem, če vidiš človeka (moškega ali žensko) v kopalni obleki v vodi ali tik pri vodi v zračni kopeli, kakor pa če ga vidiš na kakem kraju, kjer ta kostum stvarno ni upravičen. Vendar pa vsega zla ne bodo odpravile nikake oblastne odredbe, niti prepovedi skupnega kopanja ali kake druge prepovedi, če sami ne izrujemo zla pri korenini, to je, dokler z najintenzivnejšim krščanskim delom, zlasti po družinah, ne izboljšamo vsakdanjega življenja; sicer požene vrh, tudi če ga ponovno odsekamo, vedno znova. Naravnost škodljivo pa bi bilo, če bi zahtevali nemogoče stvari. S tem bi prepustili kopališča za monopol razuzdancem, svoje otroke pa bi izročili sušici, ki je v mestih tako nevaren sovražnik, zlasti ubož-nejših slojev. Tudi bi zbegali ljudem samo vest, in zlo, namesto da bi se izboljšalo, bi se shujšalo. S temi različnimi opomnjami sem hotela točneje opredeliti, kako si predstavljam pravo vzgojo k resnični krepostni sramežljivosti, ki je prosta vse lehko-miselnosti, pa tudi vse pretirane tesnosrčnosti. (Dalje prihodnjič.) Kje nam šele prave gospodinje rasto.. .* (Pri čč. šolskih sestrah v Zgornji šiški na dr. Krekovi meščansko-gospodinjski šoli.) Meščansko-gospodinjska šola! Tako vsakdanje in skromno ime, da bi ga človek prezrl, če ne bi bilo rahlo obstrto s prilastkom, da je šola Krekova misel in socialna ustanova, svojstvena v našem belem mestu in našem prosvetnem delu, najbolj živa potreba v tem našem družinsko razrvanem življenju, ko nam je neskončno bolj treba, da se v vsem poglobimo vase in * Na dr. Krekovi meščansko-gospodinjski šoli v Zgornji šiški pri Ljubljani se prične novo šolsko leto 1930/31 dne 1. oktobra. Sprejemajo se notranje, ki plačajo 1000 Din mesečno, in zunanje 25 Din za vsako kosilo. ^Kosilo je obvezno za zunanje vsakikrat, kadar kuhajo.) V zavodu bo nemška konverzacija. Nadaljnja pojasnila daje vodstvo. Prospekti na razpolago. Gojenke kuhajo. svoj narodni značaj in ustvarjamo sebi in svoji deci tisto, kar označuje v prvi vrsti beseda: Dom. Dom! Koliko pa nas je mestnih, da imamo svoj dom v tisti meri, kot ga ima na svoje polje in na svojo, četudi skromno streho vezani podeželski človek? Če komu, je treba nomadom modernega mesta, da bi že našli, če že ne morejo v svojo hišo, pa vsaj v svoje družinstvo z ulice in kavarne, iz šole in iz urada v svoje zatišje, kjer je edino moči bivati ugodno in prijetno, prirodno in smotrno ob lastnem ognju, ob ženi in deci, ob svoji mizi in postelji, svoji kuhinji, svoji sreči izčrpno in polno. Slovensko skromna in vendar tako svojstveno sproščeno miselna naša pisateljica gospodična Kmetova je pred letom napisala v tem listu toplo poročilce o gospodinjski šoli čč. šolskih sester v Zgornji šiški. Če pa je treba kateremu koli našemu prosvetnemu zavodu ponovnega priporočanja in če je kje tako obvestilo na mestu, je to pač v listu naše slovenske družine, ob duhovnem ognjišču naše domačnosti. Naslednje bodi tedaj še enkrat obvestilo in poročilo, oglas in vabilo! Dr. I. Pregelj. Pripomba: To šolo je ustanovil leta 1912 dr. Krek. Njeni početki so bili v skromnih prostorih v Souvanovi hiši. Sedaj jo vodijo šolske sestre. Njen razvoj je od leta do leta živahnejši. V šoli je tudi otroški vrtec. — Uvedeni so nedeljski tečaji, ki se prično 5. oktobra 1.1. Pouk je vsako nedeljo od pol -V < s;'X /_ ,£*\ ViL' I ig gg jggg Gospod (služkinji): »Urši. kako pa ste mi osna-žili obleko? Saj je še vsa prašna. Mar Vas za to plačujem, da ste tako zanikarni?! Tega ne trpim, zapomnite si to!« Urši : »Vi pa si zapomnite enkrat za vselej: Nad menoj ne boste režali! Mar mislite, da govorite s svojo ženo?« Uganke. Čarobni kvadrat. (M. R., Stari trg.) T ti vs P O an fr L so E R | ip os O T ce di K A vg ci P L ej I um iv I P no rč C S me ot S T žk te N aš R O as jv L A ci ro S T vi ni O V o v D m a t! L E ki ež K Urednik: Peter Butkovič - Domen, Raunizza, Gorizia, Italia Križaniča. (K. J., Ljubljana.) Za glavno nagrado. Iz gospodarskih vprašanj. (Yrinko, Tolmin.) Kako predelaš slamo v maslo? Posetnica. (Ivica Kralj, Ljubljana.) 3*avla Zarote -J{orun Kaj je ta umetnica? Križ. (Janez Ložar, Ljubljana.) E E D S N M M U E E K D A J L H L O S D L U A J . S A E B E E J D N V E R E • A R S T I T Domine. (—ol—, Št. Vid.) i o 3 4 3 6 7 8 9 ■ 10 11 12 ■ 13 14 ■ 13 16 ■ 18 ■ 19 20 21 m ■ 22 23 ■ 24 ■ 25 ■ 26 27 ■ 28 ■ 29 30 ■ 31 32 ■ 33 34 ■I» 36 ■ 37 38 39 ■ 40 41 42 43 44 Sestavi iz gornjih domin — kakor se domine sestavljajo pri igri — križ tako, da bo vsota pik v vsaki dolgi navpični in vodoravni vrsti 30, v vsaki kratki dvojni vrsti pa 8. Čuden toplomer. (Edi, Celje.) «-9~i i/H 9 -6—1 -H-6- ugaiiivu je Koiuoinacija »KonjiCKa« in »kraljeve poti«, ki se vrstita izmenoma. Začetno potezo ima konjiček. Rešitve je pošiljati do 20. vsakega meseca Rešitev Življensko pravilo. Ni vsak za vse. Dopolnilna uganka. i k i k i t kita . s i t k a tiskar Kristan kristjan Številnica iz prirodopisa. Leopard, jelen, uharica, brinovka, ivanščica, tripas. emu, losos, jerebica, žirafa, ibis, veverica, admiral, labod, ikra. — Ljubitelj živali. Vodoravno: t. Poljska rastlina, 4. števnik, 6. otroški izraz za oče, 9. otočje v Atlantskem oceanu, 10. mohamedansko sv. pismo, 12. oziralni zaimek, 13. moško krstno ime, 15. oblika pom. glagola, 16. oblika pom. glagola, 18. grški bog, 19. predlog, 20. grška črka, 22. žensko krstno ime, 24. glas, 25. gozdno drevo, 26. moško krstno ime, 29. drevo, 31. šahovski izraz, 33. predlog, 34. nada, 35. mazač, 37. osebni zaimek, 39. judovski duhovnik, 40. mohamedanski zakon, 42. žensko krstno ime, 43. vprašalnica, 44. grška črka. Navpično: 1. barvilo, 2. kontinent, 3. vzpodbujalna besedica, 4. odkritelj Južne Afrike, 5. mesto, znano iz križarskih vojn, 6. mera, 7. taborišče, 8. števnik, 11. predlog, 14. kesanje, 17. kraj, znan iz svetega pisma, 19. evropsko velemesto, 20. domača ptica, 21. vzpodbujalna členica, 22. dolina, 23. žensko krstno ime, 27. Ober, 28. italska reka, 30. razum, 31. jed Izraelcev, 32^ grof, znan iz kmečkih uporov, 34. švicarski kanton, 35. matematična konstanta, 36. egiptovsko božanstvo, 38. žensko krstno ime, 41. izraz pri kartah. na naslov: G. višji šolski nadzornik Josip Novak, Vižmarje, p. št. Vid nad Ljubljano. ugank v septembrski številki. 6 °/e = 7. ■fe-a -15 1-11 •2.1 M? A* r—8 I— JA- -4—i ■ 45- 20—1 l—M -E M3 N * —4 r—Zfr 23 —S M Ra č u n s k a naloga Črkovni kvadrat. M A L I K N A G O S L | I J A K S P R A T L E T M E 11 U R B A R T A R C | A z M A A N T Q| N E G A L O S O S E K A Dem ant. Velik hočeš biti? Zato ni treba nobenih izrednih dejanj. Treba je le eno: v vsakem poklicu izpolnjuj točno svojo dolžnost! Magični kvadrat. KO O M N A A R K A A R O M A K A N A L Kjer meso, tam psi. Č r k o v n i c a. Ključ: obleka, Stična, Prut. — Bolno oko in slaba vest luči ne prenese. Enačba z dvema neznan-k a m a. x pomeni samoglasnik, y pa soglasnik v slovenski abecedi; razdeli abecedo na pet delov, potem pomeni koeficient skupino črk in eksponent pa črko dotične skupine; tako dobiš: Mlad berač, star tat.