Vilko Novak
Ljubljana
KOŠIČEV PREZRTI VIR
Dognanje, da je prekmurski pisatelj Jožef Košič del svojega anonimnega vzgojnega dela Zobrisani Sloven i Slovenka med Mürov f Rabov (Körmendin, b. 1., med 1845 — 48, prim. V. N., Košič in Slomšek, CZN 1834, 160—62) povzel po Slomškovem Blažetu in Nežici, ni nič zmanjšalo njegovega pomena, saj je to pomemben stik z ostalim slovenskim slovstvom, pri Košiču pa je toliiko izvirnega jezikovnega in vsebinskega o ljudskem življenju, da nam je poleg njegovega madžarskega spisa o življenju v Prekmurju iz 1824 in 1828 prav ta knjižica dragocen vir (prim. V. N., Gradivo J. K. za etnografijo Prekmurja, Slov. etnograf II, 1949). — Košičev jezik pa kaže močne stike s kajkavščino, zato me ni presenetilo, ko sem pred leti našel v V. Dukata knjigi Sladki naš kaj (Zagreb, 1944, 142—47) poglavje iz Juraja Muliha (r. v Črnomlju) knjige Skola Kristuševa (Zagreb, 1744) »Deržanja vu Tovarištvu drugeh«, v katerem sem prepoznal nekaj Košičevega besedila. Naročil sem fotokopijo celotnega poglavja, toda ob pripravi svojega Izbora prekmurskega slovstva sem na to najdbo pozabil.
Košič se daleč ni tako tesno naslonil na jezuita MuMha, kot se je v prvih poglavjih svoje knjižice o učitelju in šoM, pa tudi Nike občinske i posebne navade i šege (s samostojnim uvodom, 21—30) o vedenju v cerkvi, med enakimi in delno tudi v poglavju o gostiji (33—37) naslonil na Slomškovo delo. Razsvetljenski Mulih je bil s svojo naravnost špansko etiketo sedaj po sto letih že v mnogem zastarel, da je Košič mogel samostojno prilagoditi krajevnim razmeram iin svojemu poznavanju ljudi ter vzgojiteljskemu pojmovanju svoja nazorna, krepko napisana navodila. Mulih je naslovil celo poglavje Regule dvorjan-stva (po Belostencu: Aulica urbanitas, pravila lepega vedenja) in je že s tem označil časovni izvir svojega pisanja.
Košiič je najprej upošteval Mulihovo besedilo v poglavju Kakda se držiš nazouči Gospouda (24—26), čeprav je tako glede naukov kot vrstnega reda zelo samostojen. Medtem ko Mulih govori o tem, kako se naj vede kmet »dojduči k Po-
277
glavaru«, je Košič bolj splošno naslovil poglavje, kar upošteva v vsem poteku. K-evo 1. t. »Gda Gospouda srečaš...« najdemo pri M-u v odstavku: »Kada se z kojem preštimanem človekom... na putu zestaneš« (Dukat, <n. d. 143). Samostojne so K. t. 2—7, v t. 8: Gospoudi se more v obraz gledati — je M. povedal: malo pod obraz ... Navodila 9 in 10: Či se ti kiha ... najdemo v Muli-hovem uvodnem odstavku (izvirnik 495, Dukat 142): Ako hočeš kašljati ali keh-nuti, le obširneje. — Pri K. 17: Ci s kakšim Gospoudom ideš daj njim desnico .. . je M. povedal nadrobno: Ako se z vekšem ter preštiimanem človekom moraš šetati, tak mu najpervič desnu stran pusti... Podobno tudi o pokrivanju glave v t. 18, kjer je K. še dodal: Gospodi se skrivati, pred njimi pobegniti, je po divjačkom; MuMh pa v več vrstah povedal, kako »njega z odkritum glavum stoječ poštuj ... ne sedi, niti se pokri...« (Dukat, 143). V t. 11—16 ni vidnejših sledi Mulihovega besedila, ker govori K. v njih o gospodovem obisku na kmetovem domu.
Čeprav je K. poglavje: Kakda se držiš med edndkimi? (28—30) posneto po Slomšku, je vendar v njem nekaj stavkov, ki bi utegnili biti po Mulihu, npr. t. 1: Po pouti... ne giiči sam z sebom (Dukat 145: ali se sobum razgovarjati...) in t. 8: V lückoj hiži... ne štoverjaj, ne premetavaj ..., kar je zajeto v M. opominu: »... ne pošteno onde njegove kmge ali druga dugovanja prež dopuščenja pregledati; a jošče menje njegove liste čteti« (Dukat 143).
Tudi v Košičevem poglavju: Kakda se držiš v družbi vnogofele ludih? (31—33), čeprav samostojno zasnovanem, utegnemo videti sledove Mulihovih »regul'<, npr.: K. 2: ... drügiim v guč ne vujdävaj ... — pri Mulihu: ... kaj ti znaš, pusti ga drugem povedati... (Dukat 146). K. 4: Od nenazoučnih hudo ne guči; sam od sebe dobroga tudi nej... — MuMh: ... da se niti ... bližnji vredno ne zban-tuje ... Od svoje pako plemenčine ... ne pristoji se mnogo govoriti... Kar je Košič jedrnato konkretiziral: »Drugi spol z nesramnim gučom v smejh spräv-lati, je v pekeo ogenj nositi« 31, t. 5), je Mulih povedal splošno: ».. .ne dona-šaj na spomenek vsakojačke norije, ali kaj bi se za čije poštenje zadevalo... ne pristoji.. . jošče menje nepoštena ali pogibelna napervo donašati... tak razgovor koliko moreš, spametno drugam obrni...« In: »Zato sveteh rečih vu šalu ne vleči, niti nepošteneh, nečisteh .. .« (Dukat, 145—46). Tako je tudi Košič svetoval: »... hitro na kaj bougšega obrni guč... i tak lagoje klopotanje stavi« (31—32).
Tudi v Košičevi t. 8: »Nikoga kakšte siromaškoga ne ošpotaj, niti ne drdšči ovim za smej« — je zajeto v Mulihovem odstavku: Gde ne mesta niti zroka smeha niti šale, onde se ne pristoji smejati, jošče menje iz tudega zloga pripe-čenja, kaj bi se drugemu žal videlo. Zato i od rečih takovih čuvaj se, koje bi drugoga zbantuvali« (Dukat, 146). In še v naslednjih dveh odstavkih so stavki, ki se krijejo s Košičevim besedilom: »Nikomu njegove grehote pred drugimi napervo ne donašaj, niti telovne falinge niti kaj takvoga, kaj M mu sram za-vdalo« (Dukat 144—45) in: »Sala tvoja naj bude poštena... da vredno nikoga ne zbantuje niti ne zpači« (Dukat 145).
Čeprav je Košič povzel poglavje Kakda se držiš na kakšem gostšenjej? (33—37) po Slomškovi knjigi, je samostojen njegov uvod, ki se nanaša na tedanje prekmurske razmere: krstitje bi naj opustili, gostüvanje naj bo zmemo, je v njem
278
tudi marsikaj, kar najdemo — mnogo obširneje — pri Mulihu, v podpoglavju Deržanja pri stolu sedečega (Mulih, n. d. 506—14, Dukat tega podpogl. nima). Tako v t. 6 opominja Košič: Vroučo hrano dugo groužati, na glas pihati, je grdo..., kar je pri Mulihu t. 6: Na toplu jestvinu nepristoji se puhati, nego je lepše malo počekati« (508). Košič v t. 8: ... čonte (kosti) pod stol neliičaj, nego položi na kraj tanjera. — Najdeš muho, vlas... v hräiii, tisto ne pokaži, nego zakrij na stran... — Mulih v t. 7 le splošno opominja: Podstol nikaj ne hitaj; nego ako bi kaj odurnoga bilo potrebno iz vust izvaditi... Koščice vendar črešnjeve, višnjeve ii druge spodobne... na tanjer postaviti... Košič je tu glede na kmečke razmere stvaren. — Kar je povedal Košiič v t. 10 jedrnato: Od prenagloga i preveč parouvnoga vsebemetanja se zadržavaj, to Mulih obširno opisuje v t. 13 do 16 (str. 511 do 512). Mulihovih navodil v zadnjih petih odstavkih Košič ni upošteval. Ostale opomine, predvsem glede plesa, pa je povzel iz Slomškove knjige.
Mogoče je, da je Košič povzel kak nauk iz kakega drugega vira, mogoče celo iz takega, ki ga je uporabljal tudi Mulih. Toda kajkavske knjige so bile v njegovem času v Prekmurju še splošno razširjene — to dokazujejo poleg Koši-čevega jezika tudi najdbe v prekmurskih župniščih — da imamo lahko prevzeme iz Mulihove knjige za dokazane. Zdaj nam je še bolj umljivo, zakaj je Koši-čeva knjižica anonimna, čeprav je v njej tudi mnogo samostojnega. To dognanje je treba dodati v moji monografiji Jožef Košič, prekmurski pisatelj. Razprave III. SAZU, 2. razr., 1958, 233—79.