Misijonarja o. Vladimir Kos S.J. in Stanko Pavlin SDB, ob obisku slednjega na Japonskem. KATOLIŠKI MISIJONI LAS MISIONES CATOLICAS VOCACIONES MISIONERAS "llluminare", diciembre 1969 — Continuaciön ------------- Por MANUEL DE UNCITI Solemos limitarnos a nuestros propios y personales intereses religiöses o, cuando mucho, a los intereses del grupo con que vivimos o con el que actuamos. Las jornadas. misionales nos prestan el scrvicio de devolver a nuestro crisiianismo la dimensiön univer-saiista que justifica y de razön del mismo existir de la Iglesia. Tode actuaciön pastoral deberia estar encaminada a alertar esta dimensiön del Evangelio; pero como la realidad evidencia que el universalismo decae apenas se Han apagado las luces, por ejemplo, del DOMUND, parece de todo ponto necesario que periödicamente llegue una jornada misional a refrescar nuestra memoria y tonificar, catölicamente, nuestro espiritu. Por Io que respecta a las vocaciones misioneras, la presentacičn de la necesidad de mas misioneras deberia ser un dato constante en nuestra acciön pastoral; pero, como, desgracindamente, esto es *hoy por hoy un dato que no se ve confirmado por la realidad, una imagen de misionero y aun hoy persiste en torno al misionero y su actuaciön una "miss en scöne", barroca y heroica. Como reacciöri natural a esta imaqen,1 spn muchos los que, en nuestros dias, han pretendido acabar con ese cliche de otros tiempos; pero en su pretensiön, Ivudable y nece-aria por demäs, han cxageratlo el despdjamiento. La vida del misionero, a su entender, podla resistir facilmcnte cualauier comnarariAn con la vida de un «acerdote aqui, en tierros de vieja cristiandad y de desarrollo; y si esta alineacion de a m bas realidades se evidencia un tanto desmesurado, ahi estaba la si-tuacion del sacerdote del suburbio y las chabolas cuyos condicionamientos de humilla-ciön y de rebajamiento no podi an ser muy distantes de las peyorativas condiciones an que los misioneros, la inmensa mayoria de los misioneros, tiene que desenvolver su octiön apostölico. Con esta equiparaeiön se "normalizaba" el apostolado misionero. (Sigue) ZAGLEDANOST VASE Po vseh krščanskih deželah so na dnevnem redu žgoče razprave o življenju, delu In bodočnosti Cerkve. Časnikarji razburjajo ali zabavajo svet z novicami, ki največkrat niti verodostojne niso, ko je govor o celibatu, avtoriteti, novem pojmovanju duhovniškega poklica in podobnem. Staro grško bajeslovje pripoveduje o Narcisu, ki se je zaljubil v svojo lastno podobo, ko je v vodi zagledal samega sebe. Kot bi se nekaj podobnega godilo s „starim krščanskim“ svetom. Zagledanost vase vodi v razgrebanje samega sebe. Ni dvoma: koncil je resno spregovoril, da je treba podanašiti vse krščansko in cerkveno življenje. Ta proces je tako nujen, da ga še toliko okostenelih pobornikov starih pravic ne more zaustaviti. A nevarnost je, da v hlastanju za novim postanemo Narcisi. Mnog! so že s prstom pokazali na to nevarnost. V skrbi za ovrednotenje samega sebe lahko prav v tej veliki uri vsi pozabimo, da je Cerkev zato fu, da odreši svet. Zaljubljenost vase bi pomenila maličenje Kristusove podobe. Morda tudi v tem tiči razlog, zakaj tako upadajo misijonski poklici. Če gre samo za to, kako bo posameznik sebe usovršil, ali je vsaj središče problema, ko kdo izbira poklic, v tem, kako bo zadostil vsem svojim težnjam, potem je apostolski vidik zatemnjen s skrbjo za samega sebe. Kristus pa je apostolom brez pomišljanja dejal, da bodo morali zadeti nase križ in sprejeti umiranje, če bodo hoteli izpolniti njegovo naročilo: Pojdite po vsem svetu. Pa je vendarle pravilno reševanje vseh sodobnih problemov, tudi v Cerkvi, možno le tedaj, če ne izgubimo z vida osnovnega poslanstva: Cerkev je služabnica sveta. Na to je čisto jasno pokazal koncil. In če bi gradili na tem temelju brez vsake sebičnosti, osebne ali skupinske, bi našli pravo pot in ne bi zapadali človeškim vidikom, s katerimi bi zasenčili božje. Nekdanji general Družbe božje Besede, ki je največ prispeval k Misijonskemu odloku koncila, je dejal: „Prav to je bil dogodek koncila, da je bil misijonski svet na koncilu vsestransko in vedno pričujoč. Imel ie na koncilu odločujočo vlogo." Tudi znani teolog Küng je skoraj osupnil, ko je videl, kako so škofje iz misijonov pogumno nastopili na zadnji sinodi. Minil je čas, da bi evropski „krščanski" narodi krojili vsemu svetu Pojem Cerkve. Zato vedno bolj prihajamo do spoznanja: vsaka dežela ima svoje probleme in jih mora reševati zase, ne pa z njimi siliti v živije-nie ostalih. Pošteno gledanje na vse dogajanje nujno mora računati z dejstvom, da bo evropska mentaliteta (ameriška je itak samo dedič evropske) v najbližji bodočnosti v manjšini. Čim bolj pa se bomo zapletali v svojo lastno problematiko in zapirali okna v svet, tem bolj se bomo izolirali in postajali nepomembni. Veliko in častno nalogo bi mogli opraviti, če bi prav zdaj premagali zaskrbljenost zase in bi strnili vse apostolske energije v to, da pomagamo misijonskim narodom, da si čim hitreje zgrade svojo lastno, močno, samostojno Cerkev. To bi tudi nas rešilo. Kakor človek, ki grebe le po sebi, vedno kroži okoli svoje lastne nesreče in najde rešitev tudi zase šele tedaj, ko se da v službo bližnjemu, tako bi morda tudi mi mogli marsikaj uspešneje rešiti in bolj prav, če bi razpeli jadra svojega apostolskega idealizma in bi nas misijonska misel ne le romantično ogrela, ampak vrgla v zrelo zaskrbljenost, ne za naše drobnarije, ampak za svetovni problem, kako dati prav današnjemu človeštvu Kristusov obraz. Ne utvarjajmo si, da bo mladina šla na delo za prazne marnje. Če se mladina angažira, kot radi govorimo, bo to storila le za stvar, ki je res vredna. Če bomo govorili le o tem, kako bi si ustvarili čim lepše osebno življenje, jih bomo napravili za vase zaverovane sebičneže. Če pa jim hočemo dati pobudo, da v življenju res nekaj velikega ustvarijo, jim moramo po odpovedi kazati pot v svet, k! kriči po mladih močeh, idealnih dušah, pripravljenih, da ne bodo več tarnale nad seboj, ampak pozabile nase in se dale v službo sočloveku. Ne ustvarjajmo Narcisov, ustvarjajmo apostole! F. S. Če človeka pokliče Bog, mu mora odgovoriti tako, da se vsega posveti delu za evangelij, ne da bi se posvetil z mesom in krvjo. Takega odgovora pa brez spodbude in moči Svetega Duha ni mogoče dati. Poslani stopa v življenje in poslanstvo tistega, ki ,,je sam sebe izničil in vzel nase podobo hlapca". Zato mora biti pripravljen, da bo ostal zvest svojemu poklicu vse življenje, se odpovedal • sebi in vsemu, kar je imel doslej za svoje, in bo postal „vsem vse". • V 196 MISIJONSKI ’ ODLOK Indijski slikar Fonseca: Marija in sv. Janez molita Jezusa v svetem grobu VIHAR V KAMBODŽI RUDA JURCEC Južnovzhodni del Azije gori že četrt stoletja. Daši se je vojska končala v letu 1945 — Japonska je kapitulirala v avgustu 1945 —, se valovanje v tem delu ni ustavilo, nekoč neznani 'narodi v tem delu Azije so danes središče svetovnega dogajanja v tolikšni meri, da more zaradi1 njih vsak hip zagoreti ves svet v razdejanju atomskih bomb. VEDNO ISTO: BORBA ZA SVOBODO Toda v vsem tem mora biti nekaj močnejšega kct pa je strah pred atomskimi bombami. Med avstralskimi pisci in vojaškimi teoretiki uživa A. B. Santamariza sloves najboljšega poznavavca razmer v Aziji. Mimo vseh mnenj v Evropi in ZDA je postavil tezo, da se ljudstva v Vietnamu, Malaziji, Indoneziji, Laosu in Kambodži trenutno bore med seboj, ker bi se želela združiti v veliko velesilo za obrambo pred Kitajsko. Ves ta del azijskega kontinenta je bil namreč skoraj tisoč let del nekdanjega kitajskega cesarstva. Vlado kitajskih mandarinov so si vsi ohranili v slabem spominu in si nikakor ne žele preiti vnovič pod oblast Pekinga, kjer sicer ni več cesarjev in mandarinov, pač pa so vojskovodje v stilu Džingiskanov in 'njegovih naslednikov. Santamaria misli, da niti’ hanojski, Hočiminov komunizem ni bil iskreno mišljen — njemu in enakim po tem delu je bila rdeča zastava le prapor, za katerim so skrivali svoj zadnji cilj: doseči "neodvisnost in svobodo tako od Pekinga, kakor od Moskve. Ta strah je segal celo v Indonezijo, ki je kontinent zase. Ko so tam vrgli z oblasti Sukarna, zaveznika Moskve in Pekinga, so v prvi noči priredili’ šcntjernejsko noč po azijskih merilih in so generali na oblasti razglasili, da je bilo v eni noči) poklanih 200.000 komunistov. Klanje je šlo še nekaj dni naprej in končno število se je zvišalo na 800.000, a se je kmalu pojasnilo — vsii poklani so bili Kitajci. .. VARLJIVI IZGLEDI ZA MIR Že dve leti zboruje v Parizu mirovna konferenca. Delegati Združenih držav in obeh Vietnamov se shajajo na razgovore (večinoma medsebojnega zmerjanja), a se ni doslej rodilo nič korilstncga. Pravijo, da bo konferenca trajala lahko še nekaj let. Položaj je tako brezupen, de je vodja ameriške delegacije mirovno konferenco kar zapustil že pred meseci. Izkazalo se je, da je vojskovanje v Vietnamu in pogajanje v Parizu zastavljeno na napačno podlago. Stvarno, verjetno vojskovanje v Vietnamu izrabljajo Peking, Moskva in Washington vsak po svoje. Peking in Moskva gotovo želita, da narodi v tem delu sveta he bi nikdar postali neodvisni in suvereni, le v imenu ZDA vlade je zunanji minititer Rogers naznanil načrt o preureditvi tega dela sveta v popolni svobodi in brez kontrole zunanjih velesil Odtod obup oz. opustitev dela na mirovni konferenci v Parizu, kjer Moskve in Pekinga ni, in Nixonovo napovedano umikanje ameriške vojske iz Vietnama, seveda po zagotovitvi, da bo tem narodom vrnjena potrebna svoboda za samostojno odločanje. konferenca v djakarti Medtem je prišlo do vdora vojske severnega Vietnama v Kambodžo. Hanoj hoče z orožjem izsiliti odločitev v smislu marksizma. Preplah je narastel celo v Indonezijo in njen zunanji minister Malik je sklical za sredo maja 1970 „azijsko konferenco“, kjer naj bi se svobodni zastopniki izrazili o tem,, kako pomagati nesrečni! Kambodži. Kar se je namreč zgodilo Kambodži, se more jutri dogoditi Tajski, Malaziji, mogoče celo Indiji in Cejlanu. Toda Indonezija nima kaj prida oboroženih sil, tudi drugod jih ni na pretek. Indija in Cejlan sta celo tako nesigurna, da sta vabilo v Djakarto odklonila. Vsi pa so dobre volje i'n ponujajo samo eno: svobodo za vse, mir naj zavlada povsod. Ko je Nixon napovedal pomoč ameriških oboroženih sil v Kambodži, je obljubil isto: pomoč za zmago svobode in za ustalitev pravega miru. Pojma sta preprosta, a dvigata prav te dni toliko viharja po vsem svetu... (10. maja 1970.) Tudi druga verstva, ki jih je najti po vsem svetu, si na razne načine prizadevajo, kako bi nemirnemu človeškemu srcu pomagala s tem, da mu kažejo poti, to je nauke in pravila za življenje ter svete obrede. Katoliška Cerkev ne zametuje ničesar od tega, kar je v teh verstvih resnično in sveto. Koncilska izjava o rezmsrju Cerkve do nekrščanskih verstev. OB MEJI LAOSA Sestra FRANČIŠKA NOVAK OSU, Tajska Po več ko dvajsetih letih vzgojnega dela na Tajskem bi se pač že morala sprijazniti z dejstvom,, da se tu šolsko leto konča rano, in vendar prinese vsako leto kot neko presenečenje. Komaj je božič mimo, že začnemo profesorji in študentje, ki so med letom sredi naše tropične vročine bolj leni in nekam nebrižni, resno misliti na izpite. In res pridejo nad nas z vso naglico tamle za konec februarja ali začetek marca: sredi tega meseca smo pa že na počitnicah. Lepim poletnim dnem slede težko vroči z 38 C., pa še več, posebno v Bangkoku. A to nas prav niif ne plaši; nasprotno, saj to je čas za naše najpomembnejše misijonsko delo: počitniško versko in kulturno izobraževanje katehistov z dežele, zlasti sester iz različnih domačih kongregacij. Tak katehistični tečaj je bil napovedan v naši provincialni hiši Mater Dei. Tudi meni so pri njem odmerili poseben posel, ki sem ga skušala skrbno pripraviti. Lepega jutra, še med izpiti, mi je naša tajska prednica rekla: „Vi pojdite na oddih v Čiengmai; katehistični tečaj bomo lahko tudi brez vas peljale...“ Naj bo! Availability ali po francosko disponibilite, po naše pa nekako: Kakor ti je prav» gospod Bog. . . Danes se o tej misli veliko govori med redovništvom; naša nova ameriška provincialna prednica nam je nedavno dala to za geslo; velja pa na obe plati: Pripravljen na karkoli! Na dobro ali slabo, lahko ali težko. . . Tako sem se na Jožefovo potegnila na sever v 750 km oddaljeni Čiengmaj, kjer imamo lep zavod s čez 1000 gojenkami, ki je bil tudi moj delokrok od 1951 do 1956. VELIKA NOČ V ČIENGMAJU A to pot se nisem dolgo mudila v zavodu Regina Coeli. Nekaj lepih dni sem najprej prebila v hribih, na Suthep, kakih 20 km iz Čiengmaja. Za veliki teden smo šle seveda vse v mesto k obredom v novo čiengmaj-sko stolnico. Veste, da je tam za župnika furlanski Slovenec g. Mirko Trušnjak» iz Vidma doma: družina se je selila v Francijo, ko je bil Mirko še otrok; ves čas je bil v francoskih šolah, zato slovensko le malo zna. Velikonočna vigilija je bila posebno lepa v tem severnem središču tajskih misijonov. Že ob osmih zvečer so se župljani iz vsega Čiengmaja Krščevanje siamskih učenk v deželi Tajski, kjer deluje sestra Novak OSU. Zbrali ob čudovito lepem kresu pred cerkvijo. Visoko je plapolal ogenj v mirno noč. Gospod Mirko je slovesno blagoslovil in prižgal vstajenjsko svečo, nato pa po tajsko zapel, prvič v novi melodiji: Seng Sawang khong Pha Krista-Čao (Luč Kristusova). Mi pa smo, spet v tajski melodiji, odgovorili: Khob Phra Kul Phra-Pen-Čao (Bogu hvala). Da, Bogu hvala za milost vere, upanja in ljubezni, hvala za milost misijonskega pričevanja, hvala za odmev v srcih tega ljudstva božjega in vseh drugih po vsem svetu. Luč Kristusova.. . in skoraj je vsa stolnica zablestela v velikonočni Luči. Aleluja! Molitve, berila, odgovori, slavospevi, vse v tajskem jeziku: melodije je po tajskem vzorcu zložil jezuit o. Moling DJ s Tirolskega. Najpomembnejši del velikonočne vigilije je pač krst. Prvo stopnjo so novokrščeni storili že v postu,, posebno na cvetno nedeljo. Enajst jih je bilo na novo rojenih Bogu in Cerkvi, med njimi naše učenke, služkinja, učiteljica, Mihael iz deške šole, pa še otročiča Rafael in Gabriel,, ki sta eden v očetovem, drugi pa v materinem naročju mirno spala tja do velikega trenutka, ko se je eden prebudil, drugi manjši pa mirno spal skozi vse maziljenje, krst in obljubo. Bilo je že rano zjutraj, ko smo se z novokrščenimi vrnile v Regina Coeli, polne velikonočnih milosti. Na velikonočno jutro smo šle še dvakrat za bogoslužje v stolnico. Popoldne je prišel v obisk g. Mirko, pa me na žalost ni našel, ker sem šla s sosetro v novi dom za dijakinje čiengmajske univerze, ki ga pravkar zidajo. Jezuitje imajo že dva taka domova; zato moramo me prav hiteti, da nas ne puste zadaj. Univerza se pa prav lepo razvija. Stoji ob vznožju gore Suthep. Na velikonočni ponedeljek sem pa jaz obiskala g. Mirka. S seboj sem vzela tudi magnetofonski trak, ki mi ga je mama lani poslala: na enil strani je njen glas in naši domači govore; na drugi pa pojo prelepe slovenske Marijine pesmi slovenski bogoslovci. Gospod Mirko je to petje poslušal kot nebeško godbo. Morda ga je petje spominjalo na njegovo 85-letno mamo, ki mu je nekoč prav gotovo po slovensko pela... Na fari v Čiengmaju imajo Marijino legijo. Članice so zvečine naše učiteljice, med njimi tudi moje nekdanje gojenke. Pripravljale so se na izlet; vabile so me s seboj kot voditeljico prezidija v Regina Mundi. A ker je bilo malo prostora, sem odklonila. Na velikonočni torek zjutraj pa je prišla pome učiteljica, moja nekdanja učenka: da moram in da moram z njimi. Četudi sem bila dogovorjena za sestanek z neko ameriško učiteljico, članico Mirovne jate (Peace corps), sem ga odpovedala in res odšla z dekleti za tri dni. Ni mi bilo žal! Z župnijskim avtom, ki ga je spretno šofiral g. Mirko, smo zavili najprej na jug v Lampang, nato pa po lepi, novi cesti na sever v Čiengraj. Med potjo smo se ustavili pri zanimivi podzemski jami Pha Thai (Jama svobode), 300 m dolga in 30 do 40 m globoka, s čudovitimi' stalagmiti in stalaktiti, stebri, zavesami vseh mogočih vrst, kar bi vsakega geologa očaralo. Velika dvorana ob vhodu je bila prava pagoda z velikanskim Budo, s prižnico za bonca v votlini, pa še cel oder za meniško družino. Skoraj nismo upale, da bi mogle naprej po črnih hodnikih, kar se nam je približal mlad meniški novinec m nam prižgal luč. Žarnice so se zablestele; tako smo šli prav do konca, kjer smo visoko v stropu zagledale dve, tri odprtine, skozi katere so se vsipali sončni žarki: Slava Očetu, in Sinu in Svetemu Duhu v tej jami, kjer kraljuje prav gotovo tudi božji služabnik Buda.. . Potem smo se zglasile na lepi misijonski postaji na ravni med gorami: Muang han (Mesto na krožniku s podstavkom). Tu je njega dni garal in se potil belgijski misijonar, ki se je prav gotovo po božjem navdihu odpovedal misijonstvu, se posvetil kontemplaciji in ustanovil prvo benediktinsko meniško družino na Tajskem. Sam Buda ga mora biti vesel... Slednjič smo se še pred mrakom pripeljale na misijonsko postajo Čiengraj: kraj je manjši od Čiengmaja (čieng je mesto; mai pa novo), a važna postojanka in starodavna trdnjava na skrajnem severu. Tu je bila že dolgo protestantska misijonska postaja z bolnišnico. Katoliško misijonišče je še mlado; enako tudi šola. V mestu cvete trgovina z ri- žem, pa tudi z zelenjavo in zlasti s tobakom, ki so ga polne širne njive. Članice Marijine legije so bile z menoj vred gostje pri laških sestrah Maria Bambina, ki so jih pregnali iz Burme. Tu so zdaj začele z osnovno šolo; za novo šolsko leto, maja letos, bodo imele že tudi šolo za šivanje, za domačo obrt, pa še katehistični tečaj. OB MEJI LAOSA Na velikonočno sredo smo se zgodaj zjutraj odpeljale z obema duhovnikoma še bolj na sever v Čiengkong, ob meji Laosa. Z motorko smo se prepeljale čez mogočno reko Mekong, ki jo v teh vojnih časih časopisi strašansko veliko omenjajo. Znašli smo se v na videz mirnem, a prav gotovo miroljubnem Laosu. Na napisih je podobna, a le drugačna pisava kot je naša tajska; drugačna, čeprav podobna govorica; prav voljno pa so nam odgovorili tudi v francoščini: francoski vpliv se še dobro pozna; podobne, a vendar drugačne so šege; po stenah podobe druge kraljeve družine. Le bonci in pagode so enaki kot pri nas na Tajskem. Vzpeli smo se na drugi breg veletoka in prišli do misijonske postaje. Tam smo našli kar pet italijanskih misijonarjev oblatov Brezmadežne, dva brata, pa še novega laičnega misijonarja s kitaro: nekaj prav lepih popevk nam je zaigral. Patri sc bili pri zborovanju, pa so nas bili vseeno iz srca veseli, zlasti našega župnika g. Mirka, ki je ostal z njimi, ko smo šle me v mesto. Dekleta so se pomudile v trgovinah: tu je namreč manj davka na vsemogoče predmete kot pa pri nas, ker 'ni carine. . . Jaz sem medtem obiskala bolnišnico požrtvovalnega ameriškega zdravnika Tom Dooleya. Američani so to bolnišnico pustili zdravniku in neki bolničarki s Filipinov; oba zdaj s pomočjo domačinov nadaljujeta z delom usmiljenja. V zelo ubožni, leseni sobi je na slamnatih rogoznicah in pogradih ležalo kakih deset težko ranjenih fantov, z zlomljenimi kostmi: noge ali roke v mavcu, ali pa še z zevajočimi ranami, ki so jim jih zadele komunistične krogle. . . V tem malem podeželskem mestecu Huay Sai ob meji, da je vse mirno. A bolj v notranjosti dežele, da je hudo, strahotno. . . Kako rada bi šla pomagat,, če bi mogla! Ko smo se spet zapeljali čez reko nazaj na Tajsko, mi je bilo hudo. Ubogi Laos, ubogi Vietnam, uboga Kambodža, pa tudi - uboga Tajska! Naša Tajska: ponosna, napredna, °d nikogar odvisna, tako svestna si svoje svobode. O, da bi taka ostala! PRED VRATI BURME Naslednji dan smo jo ubrali po še boljši cesti v Mae Sai na birmansko mejo. Mae vedno pomeni mati, tukaj - Mati voda, kar je m resnično vsaka reka. Tokrat smo bile mnogo prej na cilju. Že po dveh urah smo se znašli v obmejnem mestecu Mae Sai in na mostu, ki vodi v Burmo. Reka je manjša cd Mekonga, pa čista in voda sveža. Na drugi strani je velik napis: Union of Burma. Town of Thaklaek. Straža na birmanski strani je bila uradno vljudna. Tajske učiteljice so smele v mesto Thaklaek na drugem bregu; mi tujci bi pa brez dokumentov lahko prišli v težave; zato smo rajši ostali na tajski strani. Ljudje, zlasti primitivci gorjanci so pa nenehno trgovali na to in ono stran mostu-riž na drobno je cenejši v Burmi, večina drugih pridelkov pa na Tajskem. Na mostu smo naleteli na katehista Simona, drobnega birmanskega fanta, ki bi tako rad šel na Tajsko. „Pri nas je hudo,“ je rekel. „Mnogim kristjanom upada pogum. Inozemski misijonarji, ki so bili naša moč, so morali proč. Brez pouka,, brez bogoslužja mnogi odpadajo...“ Prešibka in preslabotna je bila naša beseda, da bi mogla opogumiti tega dobrega fanta za težavno delo, ki ga čaka, če hoče ostati zvest veri in Cerkvi. Ko smo se še istega popoldne vračali v Čiengmaj, ne vem, kdo je bil bolj hvaležen in zadovoljen z izletom: naše tajske učiteljice, za katere je bil to prvi polet v življenju čez državno mejo, kar v dve sosedni državi; jaz, ki sem skoraj pustila „kos srca“ v Laosu; ali pa morda naš župnik g. Mirko, ki nam je vsem ta izredni izlet omogočil. . . Tudi ta slika krščevanja fantovske mladine je iz misijona v Bangkoku, kjer deluje pisateljica tega članka, s. Frančiška Novak OSU. PRELEPO MISIJONSKO DELO ZA VZGOJO DOMAČE DUHOVŠČINE KAREL WOLBANG CM, Združene države V Katoliških misijonih (1969, 9il0„ str. 277-281) je bilo objavljeno poročilo o štirih indijskih novomašnikih zadnji'h let, ki so jih vzdrževali slovenski rojaki in rojakinje. Po najnovejših statistikah Cerkve je bilo leta 1968 posvečenih v mašnike 645 bogoslovcev iz misijonskih dežel. Danes je v misijonih samih 560 semenišč z 48.704 dijaki. V tem so vračunana mala in velika semenišča. Mimo tega nadaljuje 571 klerikov iz misijonskih pokrajin posebne študije na rimskih univerzah in teoloških fakultetah. Ti bodo ob svojem času voditelji Cerkve v svojem narodu in plemenu. Medtem ko je opažati padanje duhovniških poklicev v zapadnem svetu, kjer uživanjaželjnost in stotine drugih razlogov zamorijo mnoge poklice že v kali, so semenišča v misijonih vedno bolj polna. 1969 je bilo odprtih 5 novih semenišč v Afriki in 2 v Aziji. Daši Propaganda razdeli letno okoli 12 milijonov dolarjev tem semeniščem v pomoč, je to le malenkost v primeri s tem, kar potrebujejo. V misijonskih semeniščih kandidati živijo sredi svojega ljudstva in lastne kulture. V filozofskih in bogoslovnih študijah iščejo potov, kako Kristusu utreti’ pot v njih tradicije in način življenja. Koncil važnost tega dejstva poudarja in nihče več ne dvomi, da je kak kardinal Zoungrana, izvoljen nedavno v 15 člansko tajništvo katoliških škofov celega sveta z največ glasovi škofov, za Afriko danes, kar je bil Avguštin v prvih stoletjih krščanstva. Danes sem ob srečanju irskega misijonarja Sv. Duha, ki je bil nedavno iz Biafre izgnan z večino sobratov istega reda in tremi irskimi lazaristi, zvedel,, da so samo 4 tuji misijonarji dobili dovoljenje začasno še ostati. V trenutku so cvetoče krščanske fare brez pastirja in to se dogaja danes mnogokje. Samo domača duhovščina lahko zamaši vrzel, ki nastane, če je pripravljena. Zato se z njo Cerkvi zadnja leta tako mudi in vsak teden beremo poročila o imenovanju novih škofov domačinov v Afriki in Aziji. Papež Pavel VI. posebej blagoslavlja katoličane, ki pomagajo z žrtvami pri gradnji in šolanju domačih duhovnikov. Kot po drugi' strani Poudarja, da je edini način zvišati število vrednih kandidatov v tem, da mladim dušam priljubimo smisel za žrtev in križ. Da bodo radi šli za Njim in se Ga oklenili, ne glede na to, kako je to morda včasih težko. Veselo oznanilo iz dežele Mau-Mau Kar groza me je navdajala, ko sem v ameriškem poročevalnem filmu gledal boj Mau-Mau lovcev na človeške glave v Keniji pred osamo- svojitvijo, ko je domačin Kenyata postal voditelj. Kako so skakali iz zased in z dreves za vrat Angležem in jim rezali glave. Nihče ni bil varen pred njimi. Ko je leta 1965 sestra Agnes žužek, zdravnilca Misijonskih sester, zastavila svoje delo v Nangina bolnišnici, je dozorela moja želja,, da bi prevzeli v tej čudni deželi vzdrževanje nekaterih dtomačih bogoslovcev. Škof De Reeper, Škot po rodu, ter njegov generalni vikar David Twomey sta se pomišljala poslati imena, češ da prenekateri kandidat ne vztraja in spravi potem škofa, pa tudi dobrotnika v zaledju v neroden položaj. Slednič sta dala šest imen, enega zamenjala, in vseh šest se je obneslo. V Nairobiju, v bogoslovnici te nadškofije jih vzgajajo dominikanci in vse kaže, da jih temeljito pripravljajo. Dva sta bila posvečena leta 1968, dva novembra lani, eden bo mašnik letos, zadnji pa 1972. Skoraj istočasno se je oglasil iz Trsta rojanski kaplan Stanko Zorko, ki je za misijonsko nedeljo 1964 dobil dobrotnico za novega bogoslovca v Vietnamu, češ da ima še dve - nekaj mescev pozneje še tretjo - novi dobrotnici in tako je troje duš po njegovem posredovanju prevzelo skrb za tri bogoslovce v Keniji. Kaplan Zorko je 21. septembra 1964 sporočil med drugim tole: „Zadevo z bogoslovci bomo urejevali preko vas, ker je bolje, da je za to neko središče. Denar bom pošiljal v Rim, kot ste svetovali. Naša obveznost se začenja z letošnjo misijonsko nedeljo. Dobrotnike bom pripravili na to, naj bodo pripravljeni na možnost, da izbrani duhovniški kandidat ne pride do cilja. To se dogaja v krščanskih deželah, tem bolj v misijonskih, ki še nimajo krščanske tradicije. Pred Bogom zasluženje zato ni prav nič manjše. Izbrana kandidata bomo vključili v naše stalne molitve, da bi ju Bog podpiral.“ Dolga leta priprave in preskušanj za kandidate Generalni vikar David Twomey piše 20. februarja letos o težavah dolgoletne formacije v semeniščih. „Število bogoslovcev v velikem semenišču je skromno, z izjemo 1. in 2. letnika filozofije. Je to silno težko delo. Naša škofija Kisumu vzgaja kandidate prvih šestih let v Kakamegi. Začenjamo povečini s 40 kandidati. Z leti se izgubljajo in n^ koncu teologije jih ostane komaj nekaj. Mislim, da je to cena, ki io moramo plačati za gradnjo Cerkve božje. Nekateri dandanes postajajo nepotrpežljivi in svetujejo, da bi posvečevali kar boljše katehiste po krajšem šolanju. Bojim se, da se motijo. Vendar ob nagli1 rasti Cerkve je danes težko predvideti, kaj bo prinesel razvoj v prihodnjih šestih, sedmih letih. Papež ima razloga dovolj za resne skrbi tudi v tem pogledu.“ V poročilu o vseh šestih vzdrževanih kandidatih pa dodaja: „S škofom vam izražava svojo iskreno hvaležnost za vse, kar ta leta dopri-našate in žrtvujete za gradnjo Cerkve v Afriki. Bodite prepričani, da bodo tako semeniščniki, mladi duhovniki, kot midva pri mašah redno molili za vas vse. Posebno značilno pa se mi zdi, da je ravno šest kandidatov,, ki jih vzdržujejo slovenski misijonski dobrotniki, srečno »končalo dozdanji študij. Večina je že posvečena v mašnike. Nam'se zdi to poseben blagoslov božji." Bogoslovec, zdaj že duhovnik, Cosmas Luyakha, o katerem na naslednji strani. Zanimivo, kako Bog nagne plemenito dušo med rojaki, da daruje za neznanega duhovskega kandidata, ki ga je On izbral Za svoje načrte pri gradnji Cerkve. Ta v zaledju, kot domačin med svojim rodom, oba gradita isto Kristusovo Cerkev, roko v roki. To je krščanstvo, dejavna vera. Ne, kot često v življenju, mnogo lepih besed, pa malo dejanj... V pismu kaplanu Zorku piše g. Tworhey 6 položaju v škofiji, kakršno je bilo pred šestimi leti: „Za škofa je želo težko primerno poskrbeti za vzgojo škofijskih semeniščnikov,, ker njihove družine silno malo pomagajo. Dejansko včasih celo odškodnino pričakujejo, če pošljejo sina v bogoslovje. Vendar pa so kandidatje ob posvečenju vsaj tako dobri," kot so novomašniki v katoliških deželah. ŠkčfbVO ’bfemC' jestoliko težje, ker je vsaj sto duhovskih kandidatov, ki imajo zaradi svof'odločitve z domačimi težave; zato je vaša pomoč tako silno dobrodošla. V škofiji je kakih 350.000 katoličanov med 2 milijoni duš. Tu de-1 luje okrog 100 evropskih misijonarjev in 6 afriških domačih duhovnikov. Pred petimi leti so polovico škofije predali Afričanom. En škof ijr 15' misijonarjev je še Ostalo tam v pomoč domačemu afriškemu škofu.'Delo se razvija, hvala Bogu. Naših 6 duhovnikov domačinov je bilo dd" takrat naprej posvečenih.“ (4. 11. 1964) Želja po talarju ga je vodila do oltarja Bogoslovca Cosmas Luvakha je vzdrževala slovenska rojakinja iz Rojana, gospa Alojzija Natali. Med študijem ji je ta kandidat večkrat pisal. V prvih letih omenja: „Vaše zanimanje za mnoge probleme, ki jih tukaj srečujem, mi narekuje te kratke vrstice zahvale. Zelo sem vam hvaležen za ljubeznivost. Prosilm vas za molitev, da bi kot žejni slepec v sv. pismu prosil za dosego oltarja: Gospod, daj mi doseči oltar! Upam,, da ne bom odvrgel talarja, kot je oni svoj plašč. Morda se vam zdi smešno, če povem,, da me je v semenišče pritegnila želja nositi talar. Osemnajst let že hodim v šolo. Prvih šest let sem bil z drugimi vred v navadni šoli. Ob koncu sem si želel vstopiti v semenišče, da bi lahko oblekel talar, kot so ga nosili semeniščniki. Takšen nagib me je vodil čez semeniški prag. Dasiravno me ta osrečujoča želja nikoli ni minila, se je misel na mašniški poklic šele od takrat naprej začela razvijati. Zdaj,, ko sem v prvem letu bogoslovja, vas prosim, da s svojo žrtvijo zame Boga prosite za milost stanovitnosti za nekaj let. Rad bi enkrat dejal: Bilo je mnogo več kot pa samo želja po talarju! Obžalujem, da nimam nobene primerne fotografije. Č?m jo iztaknem, vam jo pošljem. Obljubljam vam tudi svojo molitev.“ Vsako leto je Cosmas pisal svoji dobrotnici kratko pismo, obljubil trajen spomin pri maši in v molitvah, na sploh pa zagotavljal, da bi brez njene pomoči ne imel tako lepega življenja v semenišču,, ki bi prav gotovo ne moglo živeti, če bi ne bilo duš, kot je ona, ki zanje kaj žrtvujejo. Enkrat dodaja, da bi brez njene pomoči ne mogel biti več v semenišču, drugič pa pravi: „Hvalim Boga in nebo, da so še tako dobri ljudje na svetu, ki mislijo na nas tako daleč proč od nas. V zameno vam obljubim, da bom z božjo pomočjo storil vse, kar morem, da svoj cilj, to je duhovništvo dosežem.“ Novembra 1968 je bil Cosmas posvečen v mašnika. Svoji' dobrotnici se je malo kasneje takole zahvalil: „Sedaj, ko sem začel svojo novo službo, naj se vam lepo zahvalim za vašo pomoč, da sem se lahko tako dobro pripravil na to veliko nalogo. Posvečenje in nova maša, vse je lepo poteklo. Zdaj je spet vse bolj mirno. Prej je bilo veliko plesov in veselic v počastitev mojega velikega praznika. Danes sem na novi fari opravil svoje prvo apostolsko opravilo. Bilo je res lepo in zanimivo, četudi se moram še privaditi kraju in vsemu drugemu. Jutri bom krstil nekaj otrok, kar bo spet nova skušnja. Molite, da bi me že takoj na začetku mašništva Bog blagoslovil, pa tudi vse moje delo. Vedno se vas bom spominjal v svojih molitvah.“ 3. junija lani je generalni vikar Towmey poslal mlademu kaplanu tole priznanje: „Cosmas Luyakha je bil ordiniran prejšnje leto v novembru. Trenutno dela ha misijonu Musoli ob zelo izkušenem dušnem pastirju te fare. Je mnogo obetajoč domač duhovnik in je že prevzel nekatere uradne dolžnosti: je škofijski predstavnik delavskih zvez, član v različnih odborih za srednje šole.“ Na naše veliko presenečenje pa se je oglasil novomašnik s spremenjenim imenom: Cosmas B. Khanyereri. Generalni vikar Twomey je to takole pojasnil: „Ljudje iz plemena Luo, katerega član Cosmas je» Novomošnlk Agapitus J. Mulongo Muse imajo za nekaj povsem naravnega, da si fantje spremene ime, kadar so polnoletni, torej možje. Nas to sicer moti, zanje pa je povsem razumljivo.“ Misijonar Twomey pridaja pismu še kratek popis praznovanja božiča: „Praznik je bil zelo lep in občudovanja vredno je, koliko ljudi je bilo pri mašah in obhajilu. Na naši fari je biflo 12 maš za vernike. Župnik mi je dejal, da je za božič in naslednje dni prejelo obhajilo 10 tisoč vernikov. Na fari pa sta le dva duhovnika, ki jima za praznike pomagajo duhovniki iz malega semenišča v mestu.“ Agapitus J. Mulongo Muse Misijonski krožek rojanske župnije v Trstu je prevzel vzdrževanje bogoslovca Agapita J. Mulongo Muse v istem velikem semenišču v Nairobi, prestolnici Kenije. Je Ccsmasov sošolec, iz istega razreda. Za učenje malo počasen, a mnogo obetajoč. A vedno nasmejan. Kaplanu Zorku se je 25. marca 1965 zahvalil za poslano pomoč: „Počaščen sem, da me je bil moj škof v Kisumu predstavil. Vesel sem, ker ste se vi prostovljno odločili, da me podpirate, kar je zame prava rešilna vrv!11 „Ker ste sam tudi dušni pastir, se vam čutim zelo zadolženega, tako duhovno kot gmotno. Zdaj bom laže kar po domače pisal. Teče mi dvanajsto leto v semenišču. Devet sem jih preživel v svoji Alma mater v malem semenišču Sv. Petra v Kakamega. Zdaj sem pa v kenijski prestolnici v velikem semenišču Sv. Tomaža Akvinca v Nairobiju. Vodijo ga ameriški dominikanci, ki so tudi profesorji. Sem v prvem letniku teologije. Upam, da se vam bom postopoma laže predstavil in obljubljam svojo molitev.“ 4. julija 1968 se je oglasil s kratkim pismom: „Z velikim veseljem vam,, gospod kaplan, izrekam zahvalo, pa tudi' vsem drugim dobrotnikom za pomoč, ki mi je v teh letih tako dobrodošla. Za vašo velikodušnost sem vam iz srca hvaležen! Škofija nas je obvestila, da bomo štirje posvečeni 14. novembra v mašnike. Prav rad bom takoj po posvečenju daroval posebno mašo v vaš namen kot skromen dar za vso vašo veliko podporo. V upanju, da bomo ohranili in nadaljevali' v molitvah namene drug drugega, sem iskreno vaš v Kristusu.“ Generalni vikar Twomey pa je 3. junija lani zapisal: „Duhovnik Agapitus Muse dela zdaj v misijonu Malindii. Ko je bil zadnjič škof De Reeper tam, so ga ljudje prosili, naj jim ga pusti) vsaj za deset let.“ Velikemu prijatelju misijonov, kaplanu Zorku in plemenitim misijonskim sodelavkam iz Rojana pri Trstu mora biti prijetno pri duši. V šestih letih je seme pognalo globoke korenine in obrodilo stoteren sad. Blagor vsem, ki v teh letih rasti domače duhovščine čutijo, kar sem tudi jaz čutil na Kitajskem, da smo namreč inozemski misijonarji prišli samo v pomoč in da moramo skušati vse storiti, da domačini čimprej sami prevzamejo vsa težja bremena in odgovornosti med svojim ljudstvom,, ki ga dobro poznajo in najbolj razumejo. Vesel pa sem, da je po slovenski prizadevnosti božje kraljestvo v deželi nekdanjih Mau-Mau, v Keniji bogatejše za nekaj predragocenih domačih mašnikov. VSEM SLOVENSKIM MISIJONARJEM! Za prihodnje Tri Kralje bomo rojaki v Argentini obhajali in igrali našo 20. misijonsko veletombolo v pomoč vsem slovenskim misijonarjem. Ta jubilej pomoči rojakov v Argentini naj bi proslavili tudi Vi, ki ste leto za letom deležni vsaj skromne misijonske pomoči. Vaša proslavitev naj bi obstajala v tem, da bi kolikor mogoče vsak izmed Vas skušal poslati za jubilejno misijonsko tombolo kak značilni domačinski predmet! Tako bo jubilejna tombola zadobila svoj tudi na zunaj vidni misijonski značaj, Vaši prijatelji, slovenski rojaki v Argentini pa bodo imeli v svojih domovih še več spominkov na drage misijonarje in misijonarke. Prav lepo prosimo vse, ki količkaj zmorete! Čim bolj bogata na misijonskih predmetih bo prihodnja, jubilejna tombola, tem večji bo njen dohodek Vam v pomoč! 2e vnaprej se zahvaljuje Slovenska misijonska zveza. P. S. Pošiljati na naslov: Ladislav Lenček CM, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires, Argentina. D Miome MJE V PAGODI Prevedla s. Ksaverija Pirc OSU, Tajska Z dovoljenjem francoskega misijonarja jezuita o. Andreja Gomana, profesorja francoščine na še mladi čiengmajski univerzi na Tajskem in predstojnika tamkajšnjega jezuitskega središča za študente, sem prevedla tole njegovo pismo prijateljem in dobrotnikom. Morda bo pismo zanimalo tudi slovenske jezuite in njihove prijatelje po svetu. — S. K. P. 20. januarja 1969. Navadno ob duhovnih vajah mislim na to„ kar vam bom pisal. Tedaj namreč vidim jasno, kaj je važno in kaj ni. To leto nisem mogel opraviti duhovnih vaj oktobra, kot navadno. Ob novem letu pa sem našel osem prostih dni, da se odmaknem za Gospodom. Morda vas bo zanimalo, da sem duhovne vaje opravil v budističnem samostanu, bolje v pušči (ermitage). To je velika pristava za bonce, ki se hočejo nemoteno posvečati zgolj premišljevanju. Nekaj lesenih kolib za poedince, v gozdiču blizu pagode. Prosil sem in radevolje so mi odstopili takšno kolibo, kjer sem v samoti prebil osem dni: vedno seveda predmet diskretne radovednosti pri boncih, posebno med maševanjem: mašo sem opravljal pod košatimi drevesi na oltarju, obdanem od kadilnih paličic, ki jih navadno porabljajo za češčenje Bude; a to pot so se použivale za pravega Boga. Bratsko gostoljubje budističnih boncev je res izredno; krščanskim menihom bi ne bilo prav nič težko za stalno tam živeti, saj bi to bila priložnost za pozitivne in globoke stike. Štirinajst dni prej se je v Bangkoku končal kongres predstojnikov in predstojnic monastičnih redov, o katerem ste gotovo slišali: med shodom je namreč umrl sloviti ameriški trapist Thomas Merton. Vprašanje je torej,, kako rta Tajskem ustanoviti krščansko meništvo, ki ga Cerkev živo potrebuje v deželi, kjer je najznačilnejša poteza domače religije - budizma prav skupni komunitarni monasticizem. Smo torej v pričakovanju prvih krščanskih kontemplativnih menihov, ki bodo prišli sem, da se vsade ali bolje vcepijo na starodavno deblo krajevnega meniškega življenja tako, da se mu pri liči jo, če hočejo živeti, rasti in obroditi sad. Duhovne vaje sem torej opravil v pagodi. Zakaj ? Navadno opravljamo duhovne vaje v naši družbeni hiši (eno imamo v Bangkoku: središče prerazličnih aktivnosti; druga je tu na severu v Čiengmaju, predvsem zavoljo študentov 'na tukajšnji univerzi). Jaz pa sem prosil, da jih opravim v pagodi. Svojeglava posebnost? Senzacija. .. ? Predvsem me je pobudila v to misel o telesni navzočnosti Kristusovi v tem delu Zemlje, ki je njegov po vsej pravici,, a kjer njegova daritev še ni prisotna, kjer odrešenje dejansko še ni zaživelo. Vedno me je mikalo maševati na kraju, kjer še nihče ni maševal (o. Charles de Fou-cauld je enako mislil!): vsak kraj na svetu je potreben posvečenja in v ekonomiji odrešenja je Evharistični Jezus ta, ki posvečuje. In Evharistični Jezus je živa realnost,, označena po svoji zakramentalni prisotnosti v določenem kraju in na določenem mestu. Zamikalo me je torej povabiti vesoljnega Pantokratorja zakramentalno navzočega, naj si vzame v posest del svoje imovine; še prav posebej pa Njemu v čast zažigati kadilne paličice, ki so doslej služile samo neresničnim duhovom.. . A budistična pagoda ni karkoli. Pagoda je kraj, kjer ljudje resnično žive po Budovi postavi, kjer njegovi učenci z vso zavzetostjo skušajo slediti njegovim zapovedim: napisi, slike, sohe, velikanski nagrobnik, kil se dviga nad vsem,, vse to govori o mogočnem hrepenenju po odrešenju, po zveličanju, po osvobojenju, ki je nekoč bilo v Razsvetljenem, se pravi, v Budi (le-to ime pomeni Razsvetljeni) in ki še vedno privlači \se, kateri gredo po njegovih stopinjah. Ta zemlja kriči po odrešenju in kliče Odrešenika. Kaj ni prav tedaj, da jaz, ki po milosti poznam ime edinega Odrešenika, grem in ga ponesem njim, ki ga čakajo, ne da bi ga poznali; če že ne ljudem, ki še niso pripravljeni, da bi razumeli njegovo veselo oznanilo, pa vsaj krajem, ki jih tako neznansko žeja po Popolnem. Če bonci še niso pripravljeni za besedo o pravem Bogu,, s svojim čistim življenjem, z odpovedjo in premišljanjem svoje duše pripravljajo na prihod Resnice. Naravnost nujno se mi je zazdelo, da pravemu Bogu darujem vso to grmado žrtev in prizadavenja, da jih On blagoslovi z uspehom, ali pa jih vsaj z veseljem po svojem Sinu sprejme. Slednjič pa je bilo v meni tudi hotenje, da začnem z novo obliko odnosov med kristjani in budisti na polju kontemplativnega življenja. Mislim tako: če so budisti tako prostodušni in dobrosrčni, da mi dovolijo duhovne vaje opraviti na kraju, ki je namenjen zgolj izpolnjevanju Budove postave, kako bi potem ne bilo mogoče ustvariti in urediti skupnega kraja za kontemplacijo in meditacijo, za skupno zbranost, kjer bi ljudje različnih ver v samoti, a vendar v tesnem sosedstvu, edini v iskanju absolutne Resnice, spoznali drug drugega in se začeli ceniti? Posebno zdaj,, ko se hočejo krščanski kontemplativni redovi zasaditi na Tajskem: tak priviligiran kraj bi nudil prav gotovo odlične priložnosti za plodne stike; bil bi odličen in vzvišen poskus iskrene koeksistence. Prav nič nemogoče se mi ne zdi, da bi se naši kontemplativni menihi za leto ali dve podali v takšno „puščo“, kjer bi prebili kakih osem dni vsak. Seveda bi se morali podrediti posebnemu redu, posebnemu načinu življenja, da bi ne bili v pohujšanje boncem, pa tudi povzeti - zakaj pa ne? -kar je pametnega iz postav v pagodi. Te misli so namenjene vsem, ki jih te stvari zanimajo. Vesel sem, ko vidim, kako se počasi razdalje med ljudmi dobre volje krčijo, tako, da jih Kristus lahko vse obseže. Slika spodaj nam kaže (druga od leve) misijonarko s. Ksaverijo Pirc, ki nam je poslala gornje zanimivo poročilo. O svojem skoraj 50 letnem dosedanjem misijonskem življenju je napisala in s 100 risbami in fotografijami opremila knjigo „Skoraj 50 let v misijonih“, ki jo je izdala Slovenska misijonska zveza in se dobi pri vseh misijonskih poverjenikih med rojaki po svetu, naroča se pa pri upravi „Katoliških misijonov“, naslov na ovitku. Cena 600 pesov oziroma dva dolarja. SPOVED V MESTU SHtZU-OKA VLADIMIR KOS Končno sem dvignil obraz k nasipu, in tam je stala Nebeška Modrina, z zlato pahljačo drevesa ičo skrivaje ustnice. ,,Kje si bila?“ sem obtožil tiho, tako kot kamen, na trpek način. Z neskončnim smehljajem je vzela mi tožbo v svoje rožno srce. Veste, na poti sem bil k Obupu, v edino z molkom napolnjeno strugo, z molkom ne vem kakšne barve -morda zapahov duri neba. Rad bi naslonil glavo na luč in pozabil biti za klešče mostu. In vem, da ne morem. Pred leti je zame Luč umirat prišla. Opomba h gornji pesmi: Drevo ičo je čisto japonske vrste, tako veliko in razkošno kot naš hrast,, a zdi se, da ga sestavljajo debla v obliki japonske razprostrte pahljače. Mesto Shizu-oka, po naše Hrib miru -in sh izgovorjen kot naš š — je eno in pol u»e od Tokia z brzcem, nekdanji grad in sedež japonskega diktatorja in preganjalca kristjanov leydsu Tökugäwa. „AMERIŠKA DOMOVINA“ BO STALNO OBVEŠČALA O SLOVENSKIH MISIJONARJIH Gospod Karel Wölbung CM je poslal naslednji poziv slovenskim misijonarkam in misijonarjem: 26. aprila 1970. Vsem slovenskim misijonarjem in misijonarkam! V evangeliju beremo: „Otročiči moji, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici. Kdor ima premoženje sveta in vidi brata v pomanjkanju, pa svoje srce pred njim zapre, kako more biti ljubezen božja v njem?“ (Jan 3, 18, 17) Odkar po povratku s Kitajske delujem v Ameriki, skušamo razviti čim uspešnejše misijonsko sodelovanje med rojaki za vse naše na misijonskem ozemlju. Nedavno sem se odločil za nov korak, za katerega pričakujem in molim, da bi našel v vsakem od vas oporo, pomoč in stalno sodelovanje, je v okviru pred leti v Misijonski znamkarski akciji zamišljene ideje, da „MZA išče najrazličnejših možnosti, zbirati potrebna sredstva za podpiranje naših misijonskih pionirjev“ (člen 2.). Glavni namen MA ostane, kot je vedno od ustanovitve 17. septembra 1963 bil: „Izvajati s pomočjo žrtev misijonskih sodelavcev organizirano znamkarsko akcijo v prid vsem slovenskim misijonarjem in misijonarkam med vsemi rojaki v zaledju in na terenu, ki so voljni sodelovati.“ Znamkarska akcija se lepo razvija in je zajela že mnogo dežel in sodelavcev v njih. Jasno, da smo srečni ob misli, kako bomo lahko še vse bolj vsem našim misijonarjem pomagali, če se delo poglobi, razvije in še bolj utrdi. Amerika se imenuje „dežela podvigov, zemlja možnosti“ in podobno. Morda je najbolj žalostno dejstvo v Ameriki in v Kanadi prav to, da o večini naših misijonarjev in misijonark večina naših rojakov zelo malo ve. Mnogi prav nič. Sem in tja kdo omeni o. Poderžaja DJ, bere pismo g. Majcna SDB ali kake misli o. Kokalja DJ. Kot bivši misijonar, ki pozna potrebe misijonov, razumem, kako mora biti mnogim tesno pri srcu, ko enkrat na leto nekaj iz skupnega sklada dobijo. Drugače pa vse leto nič. MZA je to že izboljšala, ker sedaj mnogi sodelujoči misijonarji dobijo vsako leto še dar Misijonske znamkarske akcije. Čim večje sodelovanje, tem večja pomoč Nedavno sem se dogovoril z urednikom g. Vinkom Lipovcem v Clevelandu, da bom priobčeval tedensko v Ameriški domovini misijonske članke. Zaenkrat pod naslovom „Misijonska srečanja in pomenki". Ker imam z večino od vas na terenu dolgoletne stike, bi želel od vas dobivati vsaj od časa do časa kaka poročila o vašem delokrogu in problemih dela v njem. Seveda v zanimivi obliki, dolžina ni važna. Še tako kratko, a zanimivo naj l'o, da ljudje radi berejo. Zgledi iz življenja, dogodljaji, srečanja, težave, veselje misijonskega žrtvovanja. Fotografije po možnosti. Če ne bodo v AD mogli objaviti zaradi draginje, jih bomo pa za Katoliške misijone uporabili. V AD bi rad pisal o vsakem in vsaki od vas na terenu. Sedaj je že nad 70 naših misijonskih pionirjev. Prosil bi vsakega, da mi kmalu pošlje, ko bo prvič kaj pisal, vsaj nekaj teh podatkov: Točno ime in priimek, leto in datum rojstva, odhoda v misijone, priprava na misijonsko delo, mesta službovanja, važnejši dogodki v misijonskih letih garanja, nekaj o komuniteti, ki ji vsakdo pripada. Posebno nujne trenutne potrebe misijonskega delokroga. Seveda tudi rojstni kraj in fara v domovini. In kar se vsakemu bolj zanimivo zdi iz preteklega misijonskega delovanja. Tudi morda, kako je do poklica prišel. Vsak je zase najboljši sodnik, kaj je Previdnost z njim želela, ko ga je na teren poslala. Ljudje silno radi berejo misijonska pisma in iz tega branja pride največ darov za pisca samega. V Ameriški domovini bom obdelal enega za drugim, da bodo rojaki vse čimbolj spoznali. Kar bo kdo daroval za posameznika, bo tisti kmalu dobil naravnost od mene, ali od darovalca samega, če bo sam kdo tako raje poslal. Glavno pa je, da se odločite kmalu poslati informacije, ki vas zanje prosim, ker ne bom o nobenem prej pisal, dokler o njem dovolj ne zvem, da ljudi lahko o njem temeljito informiram. Medtem in od sedaj dalje pa skupno molimo, da božji Misijonar naše delo in pomoč vam obilno blagoslovi. ŠOLNINA ŠKOFA ROZMANA ZA ŠTUDIJ MISIJONSKE ZNANOSTI Ob desetletnici akcije za vzdrževanje domačih bogoslovcev v misijonskih ■deželah (1954-1964) so Katoliški misijoni objavili tudi naš sklep, da bomo s skupnimi močmi zbirali za tri glavnice, ki naj ustvarijo podlago za tri misijonske štipendije. Škofa Rožmana šolnina se od tedaj polagoma zbira z darovi najrazličnejših ljubiteljev rajnega. Ker zadnji dve leti že odhajajo prvi svetni novomašniki iz domovine na Madagaskar misijonarit in vemo, da nekateri mlajši v bogoslovju komaj čakajo, da gredo za njimi, bo najbrž naravnost previdnostno, da bodo ljubljanska nadškofija in ostale slovenske škofije sporazumno z njo imele možnost vsako leto študirati v Rimu v Sloveniku kandidata misiologije. Naš sklep tistih dni mora kmalu postati ■dejstvo sedanjosti ali bližnje prihodnosti, saj Bog tudi misijonsko rast Cerkve pospešuje na svoj način in mi moramo skušati razbrati božje načrte pravočasno in jih skušati pomagati uresničevati. Brez temeljito izšolanih in formiranih voditeljev misijonska miselnost Cerkve zlepa ne more računati na bujnejšo rast in osvajanje duš za božjega Misijonarja Jezusa Kristusa (KM, 3, stran 76). Morda je sedaj čas za tega ali onega, ki lahko nekaj žrtvuje, da pospeši zbiranje s svojo osebno žrtvijo. Ni važno, koliko daruje. Da le pride iz srca in prepričanja in Bog bo blagoslovil, kot zamore le On. ROJAKI V ARGENTINI! Ljubezen do slovenskih misijonarjev in pa zavest, da je naša prijetna dolžnost in častna naloga z njimi sodelovati, nas priganja, da že zdaj mislimo na jubilejno, 20. misijonsko vdetombolo njim v pomoč, ki se bo vršila za prihodnje Svete Tri Kralje! Lepo vas vabimo, da se odločite za čim večje sodelovanje, in že vnaprej Bog plačaj! naši misijonarji INDIJA Iz Darjeelinga pod Himalajo sme že decembra leta 1968 prejeli pismo od misijonarja br. JANEZA UDOV-ČA S.J., v katerem nam med drugim poroča o tistih poplavah, ki so tedaj naredile toliko škode v deželi. „Letos v oktobru smo imeli tropske nalive, ki so prizadeli ogromno škodo, poleg čez 1.000 smrtnih žrtev, med katerimi je bilo tudi pet naših vernikov. Imeli smo nad 500 beguncev pod streho. Naši študentje so lepo pomagali pri reševanju, kjer koli je bilo potrebno. Škof je obhodil vse prizadete misijonske postaje in veliko pomagal prizadetim. Najtežje je bilo, ker so bili vsi mostovi odplavljeni in ceste razdejane, prav tako električne naprave in vodovod, živež so prenesli helikopterji iz Kalkute. Pošte dolgo časa ni bilo. No, tudi to smo preživeli in zdaj se že obnavlja normalno življenje. In ker so naši dijaki šli za tri mesece na počitnice, imamo več časa, da spravimo vse na stari tir. Ker imamo pri nas privatno Diesel generator, smo imeli vsaj električni tok; pač bi bilo težko s svečami študirati in poučevati.“ Iz Morapaja v Bengaliji je misijonarka s. MAGDALENA KAJNČ pisala g. Wolbangu v času od konca oktobra 1968 pa do srede januarja 1970 kar šest pisem, večinoma v zahvalo za njegove pošiljke. Pa tudi kako vsem zanimivo vest prinašajo njena pisma. Tako poroča o nesreči, ki jo je doživela, ko je potovala pod Himalajo na neko družbeno proslavo: „Prav noč pred mojim odhodom se je radi preobilnega deževja in tudi malega potresa začela rušiti zemlja in drveti v dolino in seboj je vlačila skale, drevesa, hiše in tudi ljudi. Poleg razdejanja in žalosti je nastopila še lakota, ki bo še dolgo trajala, kajti mnoga rižna polja so bila uničena in ne bo žetve. Lepo Vas prosimo za kako pomoč, ki nam je silno potrebna. Vsak dan pride v moj dispanzer od .‘100 do 400 revežev, ki potrebujejo zdravil in poleg tega tudi hrane. Mnogo jih pride iz tako oddaljenih vasi, da ne morejo isti dan nazaj, ampak poležejo po verandi naše hiše, kjer jim pripravimo revno ležišče, potem ko smo jim dali malo večerje. Zjutraj jih osvežimo s čajem, potem pa znova na pot domov, kjer jih težko čakajo bolniki, ki potrebujejo zdravil. Kajpada je med temi ljudmi le malo katoličanov, večinoma so hindujci in muslimani, a mi ne delamo razlik. Nekristjani so včasih še bolj hvaležni kakor katoličani. Tako so zadnjič prišle tri hindujke in prinesle sveče v zahvalo Jezusu in Mariji za ozdravljenje. Ob smrtni uri mnogo bolnikov prosi za sveti krst. Tako smo samo v osmih mesecih letošnjega leta s pomočnico na najinih obiskih po vaseh, kamor greva vsako popoldne, krstile 76 oseb. Na božični praznik so naši reveži prihajali od jutra do večera pred jaslice, da se zahvalijo Jezusu za mnoga ozdravljenja in da Ga prosijo za bodočnost. Mnogi so prinesli tudi mala darila in jih veselo položili pred jaslice. Midve sva pa vsem postregle s čajem, mlekom, muri in z belimi kolači, otroke pa s sladkarijami. Najrevnejšim sva dali tudi obleke, nekaterim novo, večini le že ponošeno, kakor so nam pač poslali dobrotniki. Vsakemu smo dali tudi podobico, saj jih imajo zelo radi. Mnogi naši hindujci krase notranjščino svojih bivališč s krščanskimi podobami. Kakih 20 ljudi je prišlo k nam že na sveti večer, šli so z nama k polnočnici, zjutraj spet k maši in popoldne k blagoslovu. Šele naslednje jutro so se podali nazaj domov, vsi veseli in zadovoljni.“ Salezijanski misijonski brat IVAN KEŠPRET SDB je pisal v Buenos Aires v začetku marca 1970 sledeče: „Zahvaliti se Vam moram za dai 170 dolarjev! Bog plačaj vsem dragim dobrotnikom! Denai' nam vedno tako prav pride! To čutim posebno zdaj, ko sem za ekonoma v našem novem velikem zavodu za semenišč-nike. Koliko je potrebno vsak dan za hrano, za služabnike in toliko drugih stvari. Mošnja je kar naprej prazna, a božja Previdnost nam sproti poskrbi, kar potrebujemo. Ob zavodu imamo tudi kakih 10 hektarjev črne zemlje. Kot ekonom moram skrbeti tudi za to, da sami kaj pridelamo. V glavnem je to riž. Letos sem poskusil z novo vrsto, ki nam je res že dala trikrat večji pridelek kot običajna. Na enem hektarju in pol smo ga naželi za 160 vreč. Za domačo uporabo bo kar za- dostoval. Za poskus smo posejali tudi njivo pšenice. Je to mehikanska vrsta, ker naša iz Evrope zaradi vročine ne bi uspevala. Zdaj že gre v klasje in ljudje jo hodijo gledat, ker je doslej še niso videli. Vidite, dela imam veliko: računi, oskrba, polje in drugo. Vendar sem zadovoljen. Zadnji dve leti imam veliko stika v ljudmi. Naša hiša je tista točka, kamor se vsi zatečejo, kadar so v potrebi. Pridejo za delo, po zdravila in podobno. Če bi človek imel denar, kako lahko bi ga porabil za socialne potrebe. Ko bi mogel dati zaslužek vsem okrog nas, bi bilo idealno. A to je nemogoče. Večkrat si želim, da bi na polju imel traktor in druge poljedelske stroje, s katerimi bi se zemlja hitreje in bolj ekonomsko obdelovala. A s tem bi moral odpustiti precej delavcev, ki bi ostali brez zaslužka. Ne vem, kaj bi bilo boljše: stroj in večji izkupiček ali pa dati kruh več družinam. Če nam bo Bog dal dosti dežja, bo še šlo, sicer bo pa mnogim težko. Zdaj je suha doba. Ljudje povečini doma sedijo in čakajo na deževno dobo, ko bodo spet lahko orali s cvekastimi plugi.“ Profesorica misijonske gimnazije v Kanpurju, Indija, s. dr. MIRIAM ZALAZNIK I.B.M.V. pošilja č. g. Wolbangu CM rabljene znamke v pismu sredi julija lanskega leta in kratko pristavlja: „Ni časa za pismo. Naj le to od-pošljem. Bomo videli, kakšno srečo imam. Upam, da Vas srečno najde in da Vi najdete kaj lepega. Danes smo imeli prvi monsumski naliv in nam je malo odleglo. Ponoči je umrla ena naših učiteljic. Bila je že nekaj časa bolna. Molili smo in prosili za čudež, pa jo je Gospod k sebi vzel. *•>» ; «m. Misijonski brat Ivan Kešpret SDB (na levi) med ženjicami riža na misijonskem polju. Protestantka, svetniška duša in prava misijonarka! In tako spet ni časa, treba je iti na pogreb in drugo. Z Bogom!“ V naslednjem pismu misijonarka med drugim omenja tole (dva meseca kasneje): „Sporočam Vam, da sem v redu prejela Vaše pismo z dragoceno prilogo 100 dolarjev! Vam in vsem dobrotnikom tisočera zahvala za trud in žrtev! Ne morem izraziti veselja, ki mi ga je pripravil ta dar, kajti s to vsoto bom omogočila dvema dijakinjama, ki bi se radi izobrazili za učiteljice, pa nimata sredstev. Zdaj bo prvi semester, od januarja do maja, zagotovljen. Potem pa mora Gospod spet kaj preskrbeti. Iz Buenos Airesa sem prejela dr. Brumnovo knjigo „Srce v sredini“, ki sem jo z veseljem prebrala. Tudi prejemam „Glas“ in sem obveščena o razmerah med tamkajšnjimi Slovenci. Kako pa je kaj v domovini ? Rusi se kar preveč zanimajo zanjo. Tu pri nas ne kaže dobro. Rdeči postajajo vedno bolj drzni in „podjetni“, povsod sabotaže. Cerkveno življenje je bujno, več ali manj. V maju se je zbral „The National Seminar on The Church in India“ s kakimi 400 delegati. Seje glede „Indianisation of the liturgy“ so bile burne. Začela sem pisati za KM članek o tem, pa ga še nisem mogla končati. Tukaj v Kanpurju smo doživeli veselje, da je škof ustanovil tretjo faro v predmestju Chakeri. Večletno upanje se je uresničilo, ko so tam dokončali lepo in veliko cerkev sv. Jožefa. Blagoslovitev cerkve se je vršilo 8. septembra zvečer. Škofa in njegovo spremstvo so slovesno sprejeli, nakar so jih po indijski navadi ovenčali (kar mene še vedno spominja na živinske sejme v domovini, kot sem jih jaz poznala, ali še to delajo danes po 40 letih, ne vem). Mnogo ljudi se je zbralo. Belo oblečena dekleta, kot je v Orientu navada, so priplesala pred škofa in spremstvo ter mu poklonila šopek cvetja, nakar so sledili govori. Počastili so tudi skromnega arhitekta, ki je bil men da med vso množico najbolj zadovoljen. Ni kristjan, a delal je z občudovanja vredno vnemo in nesebičnostjo. Sledila je koncelebrirana maša z desetimi duhovniki. Dan je bil prepoln sreče.“ Zadnje pismo z dne 2. novembra 1969 prinaša tole ne kaj veselo sporočilo : ...... Sploh živimo v čudni atmosferi brezobzirnosti in nasilstev. Gandhi se mot a v grobu obračati. Nobenega spoštovanja ne oseb ne ustanov ni več! Morda Vam je že kdo pisal, kako so patra Polgarja S.J. v Bodhiapurju potolkli in izgnali, da je prišel v Kalkuto ves strgan in v krvi. Katoličani so to storili! Seveda, tisti ljudje so znani po svoji surovosti. Mislim tudi, da so prav nizke kaste, ne da nam to kaj pomeni, toda res je, da so taki ponavadi 50 % slabši od drugih. Tam imajo navado, da ljudje delajo na polju, kar jim potem misijonar plača v živežu. Pri zadnji žetvi katoličani niso ho- teli delati — ne vem, s čim se jim je misijonar zameril. Pa so se pogani ponudili za delo in jih je misijonar res najel. Ko je misijonar začel deliti, kar so poželi, so katoličani tudi prišli po svoj delež in ga seveda niso prejeli. Drugo jutro, ko je misijonar stopil iz kapele po maši, ga je zunaj čakala množica, oborožena z različnimi stvarmi. Lotili so se ga in tolkli po njem več kilometrov hoda, dokler niso dospeli z njim do nekega večjega kraja, kjer so se zbali krajevne policije. K sreči je pater naletel na nekoga, ki mu je posodil par rupij, da se je mogel z avtobusom peljati v Kalkuto. P. Lojze Demšar, ki mi o tem piše, pristavlja, da so tamkajšnji ljudje strašansko ubogi in glad je huda stvar... Res je pa tudi, da komunisti po vsej širni Indiji ljudi hujskajo. Celo predsednika Kongresa, Gandhijeve stranke, so včeraj napadli!“ Iz Bombaya se je oglasila najprej gospej Tusharjevi, potem pa uredništvu misijonarka s. KONRA-DINA RESNIK, in sicer obema meseca julija 1969: „Kako dobro dene človeku v tujini, če se ga kdo od časa do časa spomni! Meni gre po navadi, dela je dosti, saj je bolnica vedno polna. V mojem oddelku srečam ljudi najrazličnejše vrste, a se kar lepo razumemo, tudi o veri se večkrat pomenimo. Pri tem sta najvažnejši previdnost in ljubezen. V sobah imamo po stenah križe, ki jih vsi spoštujejo, čeprav ne vedo veliko o naši veri. Na splošno so Indijci zelo verni in se zelo strogo drže svojih verskih postav. Kajpada, mladi, ki so študirali v Ameriki ali v Evropi, postanejo takorekoč brezverni in ne spoštujejo nobene postave. Tu sem sama med domačinkami in v Bombayu ne naletim na nobenega Slovenca, da bi z njim kaj v materin- S tem avtomobilom sta se podala na pot po Aziji dva rojaka in obiskala tudi s. Medvešček v Assamu; ta sta (na avtomobilu) Andrej Agnič iz Novega mesta in Andrej Andrijac iz Ljubljane. Sestra Medvešček je v ozadju sestrske skupine. ščini pokramljala. Naša pravila dovolijo vsaki misijonarki obiskati domovino vsakih pet let, dočim gredo sestre domačinke vsako leto domov na počitnice. Prejela sem dar iz misijonskega sklada, 70 dolarjev! Srčna hvala Vam in vsem! Ni lahko beračit in prosit za misijone, kar Vi delate, kajti večkrat si morajo dobrotniki odtrgati od ust, da pomagajo drugim. Tudi tu v Indiji najdete silno bogate ljudi, ki pa nimajo srca za potrebe in rev-čino drugih, čeprav jih vsak dan srečujejo. Mi pomagamo lajšati bedo, Tcolikor se da. Domači časopisi, celo vladni krogi se pa pritožujejo, češ da misijonarji pretiravamo, ko pošiljamo po svetu slike mizernih bivališč in lačnih ljudi...“ Iz Assama v severni Indiji piše s. TEREZIJA MEDVEŠČEK iz Družbe hčera Marije pomočnice, v več pismih g. XVolbangu in uredništvu našega lista med drugim tudi sledeče iz njenega doživljanja v drugi polovici leta 1969: „Hvala Bogu in Mariji Pomočnici, Vaš ček je v redu prišel! Pravkar sem se vzmila z duhovnih vaj in zagotavljam Vam, da sem tam veliko molila za dobrotne duše! Bog povrni vsem dobrotnikom! Tu se imam kar dobro, sem tudi še dosti zdrava, čeprav imam dela vedno čez glavo. Dekleta so pridna, pobožna in rade študirajo. Oblasti nekaj sklepajo glede evropskih in tujih misijonarjev sploh. Veliko mo- ramo moliti, da zmoremo še nekaj časa ostati tukaj. Ljudstvo na vse načine pritiska, da bi mogli ostati tu. V deželi vlada zdaj deževna doba in ne moremo po vaseh, pa imamo doma vedno dosti posla in dela. To leto imamo 140 deklic v naši hiši, katerim je treba nuditi vse. Od zunaj pa jih pride v šolo okrog 700. Imamo tudi posebno šolo za katehistinje in učiteljice, ki bodo širile krščanstvo v oddaljenih vaseh v veliko pomoč misijonarjem. To leto bomo poslale po vaseh 27 tako pripravljenih učiteljic in katehistinj. Poleg misijonarjev ceni te učiteljice tudi oblast in jih celo nekoliko gmotno podpira. To vzgajanje učiteljic-katehistinj bi mogle še povečati, ako bi imele sredstva za dozidavo še nekaj šolskih sob. Pred nekaj tedni sta me obiskala dva Slovenca-turista, eden iz Ljubljane, drugi iz Novega mesta. Prevozila sta z lepim avtomobilom vso pot iz Slovenije do semkaj, mislita pa iti celo do Japonske, do novega leta pa želita biti nazaj v domovini. Poleg vzgojnega dela pa šolah in obiskov po oddaljenejših vaseh doživimo tudi marsikak krst, prav posebno med ubogim narodom po vaseh. To je še najlepše doživetje. Bog daj, da bi jih bilo vedno več!“ MISIJONSKI DAROVI DOSMRTNE NAROČNINE Argentina, v starih pesih: Družina Šušteršič, Slovenska vas, 10.000; Janez Tršan, Boulogne, 10.000. ZDA: Mrs. Joseph Štrancar, Cleveland, 50 dol. DŠV in DSD Argentina, v starih pesih: Lojze in Albina Sedej, 500; Helena Oblak, San Justo, 1.000; Francka in Franc Mehle, San Justo, 500; družina Jakob Maček, Ramos Mejia, 600. MISIJONSKI ZAVOD BARAGOVEGA MISIJONIŠČA Zveza katoliških mož in fantov župnije Brezmadežne v Torontu, Kanada, 50 kanadskih dolarjev. SKLAD ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJE Slovenka iz Tucquegnieux, Francija, 100 NF„ Marija Ilija, Venezuela, 50 dol., Helena Oblak, San Justo, Argentina, 2.000 starih pesov; N. N. La Plata, po č. g. Povšetu, 2.000 pesov. ZA POSAMEZNE MISIJONARJE Francu Duhu na Madagaskarju: Antonija Zajc, Slovenska vas, 1.000; Kušar, San Justo, 2.000 pesov; Misijonski krožek Misijonskega kolegija Baragovega misijonišča, 70.000 pesov; za s. Marjeto Mrhar na Madagaskarju, Ivanka Kušar, San Justo, Argentina, 1.000 pesov; za s. Danielo šeme na Madagaskarju, č. g. Stanko Skvarča, Lujän, Argentina, 5.000 pesov; za Franca Duha CM na Madagaskarju, N. N. Lethbridge, Kanada, 50 dol., za Zambijski misijon, 2.000 pesov, Ivanka Kušar, Argentina; za o Cukate Jožeta SJ-, družina Japelj, Mi-ramar, 3.500 pesov. ZA KRST OTROK Botrski dar za 39 krščencev, N. N., Trst, 24.000 lir, na imena: Peter, Pavel, Andrej, Matej, Jakob, Jožef, Anton, Armando, Rocco, Alojzij, Tarei-zij, Modest, Stanislav, Ana Marija, Marija Roza, Elizabeta, Cecilija, Tar-cizija, Perpetua, Felicita, Modesta, Marija, Olga, Petrolina, Ljudmila Marija, Rozalija, Bernardka, Marta, "KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeikih misijonskih druib, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze”. Izdaja ga "Baragovo misijonišče". Urejuje Franc Sodja C.M., upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in upravei loubet 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska Slovenska tiskovno družba "Editorial Baraga", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem. NAROČNINA ZA LETO 1970: V Argentini in sosednih deželah: navadna 1000 pesov, pod-sorna 2000; dosmrtna 10.000. V ZD in Kanadi: 3 (6, 50) dolarjev; v Italiji: 1600 (3200, 25.000) lir; v Avstriji 60 (120, 1000) šilingov; v Franciji 12 (24, 180) NF, v Angliji 1% (2 in pol, 18) funtov; v Avstraliji 3 (6, 45) dolarjev. PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Dušnopaslirska pisarna, Ram6n L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA.i Rev. Charles A. Wolbang CM, St. Joseph'* College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey, 08540. — Mr. Rudi Knez, 679 E. 157 Mi St., Cleveland, Ohio 44110. — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, CHICAGO, III. 60608 U.S.A. Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Oni. Za Ontario (razen Pori Arthurja) in za Quebec: Rev. Jože Časi CM, istotam. Za Montreal in okolico: Rev. Andrej Prebil CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P. Q. Za Pori Arthur (Ontario) in za vso ostalo srednjo in zapadno Kanado: Rev. Jože Mejač CM, 95 Mac-donald Ave, Winnipeg 2, Man. Italijo: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia. Trst- Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorlo 3. Francija: Louis Klančar CM, Rue de S4vres 95, Paris VI. Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurl. Rev. Miklavčič Anton, Spiltel a/Drau, Kapellengasse 15, Kärnten. Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford. Avstralijo: Slovenske sestre, 4 Camoron Court, KEW, Vic. 3101, Vrabec Franc, Baraga House, 19 A'Beckett St., KEW, Vic. Gabrijela, Viktor, Vladimir, Atana-zij, Anzelm, Jožef, Paul, Anton, Benedikt, Jožef, Janez, Andrej, Peter, Franc. ZNAMKE ZA MISIJONE Č. g. Skvarča, Lujšn; Mici Loretto, Francija; Arh. Janko, Lujän, Marija Justina Hrovatin, Lurd; N. N., Ra-mos Mejia; Lenček Ladislav CM, Slovenska vas pri Buenos Airesu; Misijonski zavod Baragovega Misijonišča, Slovenska vas. VSEM PLEMENITIM DOBROTNIKOM TISOČKRAT BOG PLAČAJ! KRALJICA DVEH SVETOV in SKORAJ 50 LET V MISIJONIH sla dve knjigi, vsaka s sto slikami, ki sta ju napisala dva slovenska misijonarja: prvo o. Jože Kokalj S.J., drugo s. Ksaverija Pirc O.S.U. Cisti izkupiček prodaje gre njima v pomoč. Ne le radi zanimivega in vzpodbudnega branja, ampak tudi rad! pomoči misijonarjema je pričakovati, da bosta obe knjigi razprodani. Doslej še nista... Kupilo ju pri poverjenikih ali naročite na naslov: Ladislav Lenček CM, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires, Argentina. Molitev za dobrotnike v misijonski cerkvici. - Correo rgentino Suc. 37 FRANQUEO PAGADO Concesiön N9 3143 TARIFA REDUCIDA < Concesiön Nv 5612 Registro de la Prop. Inf. N9 977.679 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467: Buenos Aires