Andrej Dular Obrti in trgovina na Bovškem (Iz arhiva Slovenskega etnografskega muzeja) V članku je predstavljeno terensko gradivo o obrtnih dejavnostih in trgovini na Bovškem. Fotografski in slikovni material ter pisno gradivo, ki je danes shranjeno v arhivu Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani, so leta 1952 zbirali delavci in sodelavci omenjenega muzeja. The paper presents field material on crafts and trade in the Bovec region. The photographs, illustrations and written material, preserved today in the Slovene Ethnographic Museum, was collected in 1952 by the employees and collaborators of this museum. Po drugi svetovni vojni je Slovenski etnografski muzej začel z načrtnim in sistematičnim terenskim raziskovanjem slovenskega podeželja. Namen tega je bil, da razišče ljudsko kulturo tudi na tistih delih slovenskega ozemlja, ki so bili dotlej v etnografiji bolj malo obdelani. Poleg tega so želeli s terenskim zbiranjem obogatiti muzejski fond z novimi predmeti. Od leta 1948 naprej so se tako vrstile vsakoletne terenske ekipe muzejskih delavcev po Dolenjskem, Slovenski Istri, Primorskem in drugod. Osma terenska ekipa, ki jo je muzej pripravil od 1. do 31. julija 1952, je bila na Bovškem. Enajst sodelavcev, in sicer 7 etnografov, ilustrator, univerzitetni slušatelj in dva dijaka Šole za umetno obrt iz Ljubljane so raziskovali v vaseh in zaselkih od Bovca do konca Trente. Gradivo, ki so ga zbrali, obsega 33 zvezkov z zapiski, 398 foto-posnetkov, 188 prostoročnih in 11 tehničnih risb, h katerim moramo prišteti še 44 etnografskih predmetov.' Večina zbranega materiala je zdaj shranjena v Slovenskem etnografskem muzeju, nekaj terenskih zvezkov pa ima tudi Inštitut za slovensko naro- ' Fanči Šarf, Delo Etnografskega muzeja v Ljubljani od 1. decembra 1947 do 31. decembra 1953. v: Slovenski etnograf 6-7/1953-1954. Ljubljana 1954, str. 295. dopisje SAZU v Ljubljani. Iz poročil posameznih članov, ki so sodelovali v ekipi, je razvidno, da so raziskovali naslednje teme: ljudsko stavbarstvo in živinorejo (V. Novak), poljedelstvo, sadjarstvo, vrtnarstvo, drvarstvo, oglarstvo, promet in obrtne dejavnosti (B. Orel), nabiralništvo, lov, ribolov, prehrano, nošo in z njo povezane obrti (M. Ložar), običaje, verovanja in ljudsko medicino (M. Jagodic), ljudsko pripovedništvo (M. Matičetov), pesemsko in plesno izročilo, godčevstvo (R. Hrovatin) in ljudsko pravo (F. Šarf).2 Za lažje terensko delo so člani ekipe uporabljali poseben priročni vprašalnik, ki je zajemal vsa področja etnološkega dela iz materialne, socialne in duhovne kulture.1 Vprašalnica za obrtne dejavnosti in trgovino,1 ki je obsegala tri tipkane strani, je v uvodnem delu določila predmet raziskovanja, zato je zanimivo vedeti, kakšna je bila ta opredelitev in katera napotila je nudila članom terenskih ekip. Ljudska obrt je bila v vprašalnici opredeljena kot domača obrt in deloma samostojna obrt. Tako je bilo navedeno: »Samostojna obrt je n.pr. mizarstvo, kovaštvo, zidarstvo in podobno, samostojni obrtniki so protokolirani, plačujejo davek, imajo obrtni list. Drugače je z domačo obrtjo. Z domačo obrtjo se večidel ukvarjajo revnejši kmetovalci, ki jim izdelovanje raznih domačih obrtnih izdelkov donaša pozimi (pa tudi v drugem času) postranski zaslužek. Običajno ti kmetovalci ali drugi ne plačujejo davka od domače obrti. Predvsem je treba posvečati pozornost predhodni oziroma prvotni razvojni stopnji domače obrti, to je tako imenovani hišni delavnosti (kučna radinost, Heimarbeit, Hausfleiss), ko je izdelovanje najrazličnejših predmetov, orodja, posodja namenjeno zgolj domačim, hišnim potrebam, ne pa trgovanju. Pri nas v Sloveniji so primeri takega prvotnega štadija obrti le še malokje ohranjeni. Pri nas poznamo le domačo obrt, to je že večidel tista razvojna stopnja ljudske obrti, ko se razni predmeti še izdelujejo doma, služijo pa tako domačim potrebam, kakor tudi trgovanju v večjem ali manjšem obsegu.«'’ V napotkih zapisovalcem je bilo tudi posebej poudarjeno, da sta pri vprašanjih upoštevani tako samostojna kakor tudi domača obrt, ter da mora zapisovalec gradiva na terenu, čeprav pri posameznih vprašanjih na to ni opozorjen, vedno zapisati tudi delovne postopke, opisati delovna orodja in imena zanje. Vprašalnica o obrti je obsegala sklope vprašanj za naslednje teme: 1. izdelovanje oblačila, obuvala in pokrivala, 2. lesna obrt, 3- lončarstvo, 4. pletarstvo in sitarstvo, 5. kamnarstvo, 6. steklarstvo, 7. železarstvo (z rudarstvom), 8. apneničarstvo, 9- oglarstvo, 10. mlinarstvo, 11. razne druge obrti, 12. gozdarstvo, drvarstvo in splavarstvo, 13. razne oblike dninarstva. Roleg tega je zajemala vprašalnica še sedem vprašanj o ljudski trgovini. Seveda so se mogli zapisovalci na terenu le okvirno opirati na vprašanja in navodila v vprašalnici, saj so bila le-ta sestavljena kot univerzalno pomagalo za vsa območja 1 Poročila o terenskem delu - VIII. Trenta - Bovec. Hrani arhiv SEM. ■' Vprašanja za etnografsko delo na terenu leta 1949. Sestavili: Orel, Matičetov, Novak, Hrovatin, Vilfan, Šušteršič; Poročila o terenskem delu z ekipami. (Hrani arhiv SEM - Sign HA 147). To vprašalni«) so uporabljali pri svojem delu tudi člani muzejskih ekip v kasnejših letih. 1 Vprašalnice, ki so jih od leta 1948 na svojih terenskih raziskovanjih uporabljali člani etnografskih ekip, so nastale pozimi in spomladi leta 1947/48. Za podlago vprašalnici o obrti in trgovini je bil Ložarjev članek o Ljudski obrti in trgovini, objavljen v Zgodovinskem zborniku v Buenos Airesu šele leta 1959. ' Vprašalnica za ljudsko obrt. (tipkopis). Mapa s tipkopisnimi vprašalnicami za terenske ekipe SEM. Hrani arhiv SEM. slovenskega etničnega ozemlja in niso mogla v podrobnosti zajemati specifičnosti in širine raziskovanih tem na različnih območjih. To je veljalo zlasti za razne obrtne dejavnosti, ki jih je bilo na vsakem raziskovanem območju precej. Tako je na primer posamezna obrtna dejavnost, ki v vprašalnici ni bila zajeta, glede na vedenje pripovedovalcev sproti določala in oblikovala obseg in povednost zapisanega gradiva. Zbrano gradivo z Bovškega je raznovrstno in ga z današnjega zornega kota ni lahko oceniti. Je rezultat takratne metodološke usmerjenosti posameznih raziskovalcev in stroke, ki jo je v povezavi s slavistiko zanimala terminologija orodja, imenje in opisi delovnih postopkov, v manjši meri pa časovna in socialna opredelitev določenih pojavov. Kljub temu je pisno in slikovno gradivo z Bovškega pomembno, ne nazadnje tudi zato, ker je čas hitrega gospodarskega razvoja po drugi svetovni vojni obrtne dejavnosti preoblikoval, nekatere tudi uničil, in so tako danes povečini že pozabljene. Gradivo o obrtih sta v ekipi na Bovškem zapisovala v glavnem Boris Orel in Marta Ložar. Prvi je podatke o ljudskih obrtih in trgovini zbiral v sklopu gospodarskih dejavnosti. Njegovi zapiski obsegajo prve tri zvezke terenskih zapisov, in sicer v krajih Trenta, Soča in Bovec. Marta Ložar pa je zapisovala obrtne dejavnosti v povezavi z nošo v različnih krajih in zaselkih. Njeno gradivo je zbrano v dvaintridesetem zvezku terenskih zapiskov. Zapiski z Bovškega sledijo toku pripovedi informatorjev (ponekod zapisovalec zapiše le kraj, številko in hišno ime, kjer je zvedel podatke), zato so ponekod fragmentarni, lahko bi rekli stenografski. To je zaradi metode dela - zapisovali so s svinčnikom v zvezke - tudi razumljivo. Pripoved informatorjev je včasih tekoča, tu in tam pa je preskakovala s teme na temo in se je v določeni meri z dodatnimi dopolnitvami in pojasnili vračala na že povedano. Razen tega je tudi zapisovalec dodajal v zvezek svoja terenska zapažanja in pripombe k informatorjevim izjavam. Dodatna težava pri predstavitvi in razumevanju gradiva je tudi njegovo časovno opredeljevanje, čeprav je zapisovalec za tovrstno orientacijo ponavadi zapisal rojstne podatke ali starost pripovedovalcev. V glavnem pa pomenijo v terenskih zvezkih zapisane pripovedi v sedanjiku čas, ko so pripovedovalci posredovali podatke članom ekipe, to je leta 1952, in tudi čas, ko je bil posamezen pojav ali dogodek še živ. Pripovedi v preteklem času pa večinoma prikazujejo obdobje pred drugo svetovno vojno in ponekod tudi čas zadnje četrtine 19. stoletja. Uporabnik gradiva mora, če hoče dobiti neko zaokroženo podobo o obrtnih dejavnostih na Bovškem, sam dodajati vezne člene med posameznimi podatki, jih časovno uskladiti in jih združevati v smiselno celoto. Takšno početje je sicer vprašljivo in morda znanstveno oporečno, saj je za povezovanje gradiva, ki je bilo zbrano pred več kot štiridesetimi leti, hitro mogoče najti napačno povezavo in razlago. S tem seveda tvegamo posplošitev in se hkrati zavedamo, da bi bilo terensko gradivo etnografskih ekip Slovenskega etnografskega muzeja najbolje izdati v posebnih publikacijah, in sicer v izvirniku, s potrebnimi kazali in uvodnimi komentarji. Le tako bi bilo to terensko gradivo primeren in hkrati dostopen vir tudi širšemu krogu raziskovalcev. Ta zapis seveda nima tega namena. Želi le prikazati splošno podobo obrti in trgovine na Bovškem, kakršno je mogoče izluščiti iz gradiva, ki ga je z enomesečnim terenskim delom leta 1952 zbrala osma etnografska ekipa Slovenskega etnografskega muzeja. Z današnjega vidika je celotno gradivo postavljeno v preteklost, tudi tisto, ki je v terenskih zvezkih sicer zapisano v sedanjiku. Zaradi lažjega in nedvoumnega razumevanja zato ponekod dodajam besedilu časovno oznako (leto 1952), ki natančneje pove, v katerem času so bile obravnavane obrti in pojavi še prisotni in živi. Mnoge obrtne dejavnosti, ki so bile ob obisku etnografske ekipe na Bovškem še povsem navadne, bi danes verjetno zaman iskali. Kraji, ki so v predstavljenem gradivu navedeni v oklepajih, pomenijo kraj, od koder je bil doma pripovedovalec' navedenega sporočila oziroma gradiva. Lesne obrti Med lesne obrti je vprašalnica prištevala rešetarstvo, posodarstvo in orodjarstvo, obročarstvo in sodarstvo, tesarstvo, mizarstvo, piparstvo, izdelovanje velikonočnih butaric in izdelovanje lesenih igrač. Nekatere lesne obrti so bile na Bovškem pred drugo svetovno vojno zelo razširjene, saj je obilica lesa, ki ga najdemo tod, to tudi omogočala. a) Piparstvo Posamezni spretni samouki so pozimi, ko ni bilo veliko zunanjega dela, izdelovali pipe za tobak. Trentarji so jim rekli fajfe, vendar so poznali tudi izraz čeclra. Izdelovali so jih iz gabrovega lesa, tise, fušpana (Na Logu), orehovega lesa (Lepena); cevka -rorček pipe pa je bil iz smrekovega ali gabrovega lesa (Na Logu). Les za pipe so morali sušiti dve do tri leta. Luknjo za rorček so izvrtali s svedrom ali pa so rorček votlili z žico - ramarco. Fajfo so okovali z medenino ali s kakšno drugo pločevino, kar je bilo pač pri roki. Naredili so raven pokrove. Jakob Kravanja s fajfo, ki jo je izdelal Tojnščkov stric iz Trente št. 15 Pipe so prodajali v Log pod Mangartom, v Bavščieo in po celi Trenti (Na Logu). Ko še ni bilo cigaret, so stari in mladi kadili Jajfe, izdelovali pa so jih tudi za rudarje in delavce, ker se pri delu lažje kadi fajfa, kakor pa cigareta (Na Logu). h) Posodarstvo, obodarstvo, sodarstvo Izdelovanje uporabnih predmetov iz lesa je bilo na Bovškem zelo razširjeno. Bilo je veliko samoukov, ki so izdelovali najrazličnejše posodje, tudi iz pločevine, in druge uporabne predmete, na primer glavnike. Anton Košca iz Spodnje Trente št. 18 izdeluje žlico V Trenti je bil izvrsten samouk Jožef Kravanja (roj. 1875), ki je iz smrekovega lesa izdeloval škafe in kiklce (dežice, dežce) za mast ali skuto. Obroče je delal iz jesenovega, vrbovega ali tudi iz limovega lesa. Delal pa je posodje tudi iz drugih materialov, na primer iz cinkove pločevine - štenjak (ajmer) in kadin - posodo za umivat, ponövce, sklede za mleko. Nadalje je delal tudi trinožne in štirinožne stole iz javorovega, hruškovega in vrbovega lesa; ribežne, kuhalnice, solnice, snemäunce, kambe. Ko v trgovinah ni bilo mogoče dobiti glavnikov, je glavnike izdeloval iz javorovega, vrbovega in orehovega lesa (Trenta). Leta 1952 so izdelovali tudi obode za sir, škafe za molžo - kembač(ta drži 18 litrov); pinje, škafe z enim ušesom = štare. Škaf ima pouden (dno), okoli so doge z obroči. Les je macesnov, smrekov, obroči pa so macesnovi. Les, nažagan na deske, se mora sušiti vsaj eno leto, da je dober za obdelavo. Včasih so les za doge cepili s klinci. Pri izdelovanju lesenih posod so uporabljali različno orodje - utornik, s katerim so naredili na koncu dog utor za poden, različne obliče (hohu) in šestila (cirkl) (Trenta). Leseno posodje so (leta 1952) izdelovali pozimi, poleti ne, ker je bilo preveč dela z drobnico. Delali so tudi večje škafe (perivnik ali žehtnik) (Trenta). Če jih je kdo naročil, so jih tudi prodajali. Za domačo rabo so izdelovali tudi stouce, mize, stile, grablje, kosišča (Trenta). Jožef' Klavora iz Soče je bil sodar (pintar). Delal je vse, kar je bilo lesenega: št er e, Starce, kače, sulje, dežice, bale, pinje, čebre, žehtnike, lesena cedila, grablje, kosišča, cokle, sklede itd. Izdeloval je kleje m vanjke/hanjke(skrinje za žito in za obleko) je tudi delal. Ukvarjal se je še z ljudskim zdravilstvom (Soča). STARC, TRENTA 13 STRUG ZA STRUŽENJE COKEL, TRENTA 70 ■ FR. KVERH KAMBAC, TRENTA 13 V Soči (Mišja vas) je živel leta 1952 sodar, ki je izdeloval štampe(modele za skuto je krasil s podobo planike, krave). Štampi so bili iz orehovega lesa in so imeli ročaj - rep. Sodar je krplje izdeloval iz jesenovega, vrbovega ali bukovega lesa. Delal je tudi cokle iz bukovine in kambe iz nagnojevega, vrbovega ali macesnovega lesa. Delal je večinoma pozimi za svoje potrebe pa tudi za sosede. Ob nedeljah pri maši so se domenili, kaj kdo potrebuje (Soča). V Čezsoči je bil samouk, ki je izdeloval cokle, na zgornjem delu opletene z macesnovimi ali smrekovimi šibami. V Trenti je bilo včasih večpintarjev kakor v Soči, zato so tudi leta 1952 dobivali leseno posodje iz Trente. Če je bila lesena posoda dobro narejena, je lahko trajala dolgo vrsto let (Soča). c) Mizarstvo Zaradi obilice lesa je bilo na Bovškem tudi nekaj poklicnih mizarjev, na primer v Vajnka za obleko - pri Maticu Na skali St. 57 KLEJA BAVŠČICA 28, Jožef Zorč KLEJA, ČEZSOČA 13 Trenti. Ti so izdelovali največ pohištvo, zlasti mize, vanjke/banjke, stole. Vanjkeso bile skrinje za obleko (za gvante), narejene ponavadi iz smrekovega lesa, ki so jih povečini postavljali v kamre (Trenta). Skrinje so izdelovali mizarji v Soči in Bovcu (Soča). Mizar Karel Bradaška, doma iz Tolmina, se je učil obrti v Bovcu, potem pa se je poročil v Sočo (umrl je 1904, star 60 let). Izdeloval je znamenja v spomin tistih, ki so se ponesrečili v hribih. Postavljal jih je v Soči in Trenti. Delal je tudi skrinje -vanjke in kleje - za neveste so bile vanjke. Kleje so večje skrinje in so jih rabili samo za sirk, nameščene pa so bile na hiši (na podstrešju) (Soča). V Soči sta živela tudi mizar Bradaška, ki je izdeloval zibke, in mizar Flajs, ki je bil samouk in je izdeloval banjke; te so stale po 4 do 5 goldinarjev. Danes (leta 1952) ni v Soči nobenega mizarja (Soča). Pletarstvo Andrej Komac iz Trente (star 50 let) se je (leta 1952) poleg sodarstva ukvarjal tudi s pletenjem velikih in malih korp. Delal jih iz enoletnih bekovih (vrbovih) šib. Starejše šibje ni bilo dobro, ker se je pri delu preveč lomilo. Velike korpe so ljudje uporabljali za prenašanje gnoja in krompirja (čotnp) z njive, pa tudi za razne druge pridelke. Malo korpo pa so prav tako imeli pri hiši za prinašanje pridelkov, drv in raznih reči (Trenta). Samouk Leopold Čopi iz Čezsoče je leta 1952 opletal steklenice (chianti) in velike flaškone (po 50 do 100 litrov), delal stolice, žličnike, cajne (ročovke), košare, nahrbtne koše, košarice za kruh in zibelke. Material (leščje - leščevje in vrbovo šibje - beke) je dobil v Čezsoči in okolici. V jeseni je posekal les in ga takoj obdelal, nato pa vitre posušil na soncu ali doma v kuhinji. Preden je začel plesti, je namočil les v vodi. Od debeline lesa je bilo odvisno, koliko časa naj se les namaka v vodi, da postane prožen. Stolice je Čopi delal iz vrbovih šib in leščja, noge iz vrbovih palic. Steklenice je opletal z vrbovimi šibami in leščjem, nahrbtne koše, na katere je na koncu pritrdil tudi naramnice iz usnja, je delal iz leščja. Cajne je delal iz vrbovine. Za delo je uporabljal naslednje vrste orodja: nož, žago, škarje za sadje obrezovat, imel pa je tudi posebno napravo za vitre obdelat - stou. Svoje izdelke je do leta 1952 prodajal kmečki zadrugi v Čezsoči, ta pa kmetijski zadrugi v Bovcu. Kmečka zadruga kasneje njegovih izdelkov ni več odkupovala in jih je moral sam prodajati. Davka ni plačeval, saj je delal kot zadružnik. Andrej Kavs iz Čezsoče št. 100 plete zibelko iz be h. S pletarstvom sta se (leta 1952) ukvarjala tudi oče in sin Kavs iz Čezsoče. Sin je izdeloval zibeli iz vrbovih palic in bek za kmetijsko zadrugo v Bovcu, oče pa je pletel okrogle koipe in cekarje (Čezsoča). Apneničarstvo - apnarstvo Pri Ivanu Bradašku v Soči so imeli leta 1952 apnenico in so kuhali apno. Za kuhanje apna se je odločil kak zasebnik ali pa se jih je združilo več in so skupaj kuhali apno. Skupaj so spravili drva in kamne, tisti, ki se je na vso reč razumel, pa je vodil kuhanje. Rekli so mu mojster. Če je hotel kdo dobiti apno, pa ni bil v skupini (kompaniji), ki je kuhala apno, je moral le-tega plačati. S tem so krili stroške za tabrh (dnino). Rekli so -sem naredu en tabrh (Soča). Apnenico je leta 1952 imel tudi Jožef Stergulc (star 60 let) iz Soče. Apno se je učil kuhati pri svojem očetu Andreju Stergulcu, ki je umrl leta 1928, star 75 let. Dejali so tudi, da apno smodijo (Soča). Apnenica je morala biti natančno cirklana- previdno zgrajena. Na vrhu so napravili ve Ib v špico, to je kline, ki je zapiral velb, da se ta ni usedel. Ve Ib je moral biti na vrhu dobro zaklenjen, okrog klinca pa so nasuli okrog 50 kg šodra, da (ogenj) ni udaril skozi. Po vrhu apnenice so dali čez tudi malto, temu so rekli hlebe. Okrog hlebca je bila odprtina za zrak in dim. Velike apnenice so bile navadno postavljene oh cesti, kar je bilo pripravno za dovoz materiala in odvoz apna. Apnenčast kamen - apnenčar je bil pri roki. Edino za velike apnenice so ga pripeljali tudi od drugod. Za majhno apnenico sta bila potrebna dva človeka, pri večji apnenici pa je bilo potrebnih 4 do 8 ljudi. Tudi 10 ljudi je včasih sodelovalo pri apnenici, ki je dala 800 kvintalov. Ivan BradaSka je leta 1952 povedal: »Za kurjenje uporabljamo smrekov in bukov les, približno pol na pol. Sam bukov les dela preveč oglja (oz. pepela). Ko apnenica gori, smo vedno zraven, tudi ponoči. Naredimo si barako, tako da imamo streho nad glavo. Nenehno pazimo na ogenj, nalagamo nanj nova drva, kurimo in se hecamo. Goreti mora počasi, ne sme se siliti z ognjem. Treba je počasi hacat, dokler se žveplo, ki je v kamnu, ne vname. Črn kad pride od tega žvepla. Potem se začne bolj hacat, da se kamenje vname do vrha. Kaditi se začne belo. Ko je apnenica kuhana, se ne kadi več, na vrhu apnenice pa se pojavi rdeče plav plamen (prej je bil rdeč). Notri se pa sveti kakor elektrika. Če se apnenica še kadi, ni kuhana. Apnenico kuhamo štiri do pet dni.« »Ko je kuhana, jo odpremo samo na enem mestu, nato pa vzamemo apno ven z ajmarjem (vedrom). Apno odvažamo pozimi s sanmi, karjolo ali pa ga znosimo na hrbtu. Nad apnenico si naredimo leseno streho, da apna ne spira dež.« (Soča). Oglarstvo Zaradi obilice lesa so na Bovškem veliko oglarili tudi po drugi svetovni vojni. Tako so leta 1951 oglarili pri Antonu Kravanji in pri Maslcu ter pri Miheliču v Trenti. Pri tem so uporabljali tudi les, ki so ga nanesli snežni plazovi (Trenta). Leta 1951 so kuhali oglje še Na Zapoudnom, mojster pa je bil od drugod (Trenta). Oglje so žgali tudi Na Logu, v Zadnjici in Trebšni (Trenta). Ivan Cuder iz Trente je žgal pred drugo vojsko, žge pa tudi danes (leta 1952). Tega dela se je naučil kot dvanajstletni fant pri svojem očetu, ki je oglaril na Štajerskem (Scheifling!). Kopo je začel delati tako, da je dal v sredino (kope) tri kole, vmes pa jesenov ali smrekov obroč, da so koli stali trdno zapičeni v zemljo. Nato je okrog Vreče z ogljem ob cesti v Trenti postavil pokonci drva. Teh prvih drv je moralo bili za pol metra. Okrog teh drv je položil po dolgem druga drva, tako da je napravil poclen, širok 10 do 15 cm, in na ta poden je spet postavljal pokonci drva. Debeli konci so morali biti zmerom spodaj. Poden se je nadaljeval do skrajnega premera kope. Ko je bil prvi štos (kup) drv zložen, je dajal nanj drugi štos drv. Možno je bilo postaviti tudi tretji štos drv, tedaj je bila kopa visoka okoli 5 metrov. Takrat je moral pri zlaganju kope tudi nekdo pomagati. Najbolje je bilo, če sta kopo zlagala dva človeka. Drva je potem pokril s smrekovimi vejami, na katere je nametal zemljo, ki je bila na spodnjem delu kope nasuta en čevelj na debelo. Proti vrhu se je debelina zemlje na kopi manjšala. Ko so kopo zakurili, so vanjo naštihali luknje za dovod zraka. Če se je iz teh lukenj belo kadilo, je pomenilo, da les gori, ko pa se je začelo iz lukenj plavo kaditi, je bilo to znamenje, da so drva že zoglenela. Takšno luknjo so zamašili in pod njo naredili drugo luknjo za dovod zraka. Pravili so, da smodijo ali kuhajo oglje. Ko je bilo oglje skuhano, so ga z železnimi grabljami vlekli iz kope. Če je oglje gorelo, so ga pogasili z vodo, če ne, so ga pa stran pograbili, da se je počasi ohladilo. Oglje je bilo treba vcihtati 24 ur, kakor mrliča! Ko je bilo oglje mrzlo, ugašeno, so ga dali v Žaklje, ki so jih sami sešili. Spravljali pa so ga tudi v koše iz šibja. Oglje so vozili kmetom, kovačem in mehanikarjem v Bovec. Kmetje ga še danes (leta 1952) rabijo za heglajzne (likalnike). Ena kopa (visoka 2,5 m in široka 6 m) je dala 20 kvintalov oglja; 1 kvintal = 30 lir. Torej so zaslužili za 20 kvintalov 600 lir. Oglarju so rekli koler (Kohler). Hišici iz štirih kolov in strehe iz desk ali smrekove skorje, ki je bila ob straneh obdana s smrečjem ali deskami, pa so rekli kolerca. Kovač iz Soče je ob koncu 19- stoletja tudi sam kuhal oglje za potrebe svoje kovaške delavnice. Rezijani so za časa Italije kuhali oglje na Golobarju, Na Skali in v Trenti. Kuhali so ga za neko podjetje (Soča). Mlinarstvo O mlinarstvu in žagarstvu je le nekaj krajših zapisov. V Soči je bilo pet mlinov - v Lepeni 1, na Spodnji Soči 2, v Gornji Soči 2, zdaj pa ni nobenega (Soča). Mlini so začeli propadati po prvi svetovni vojski, ko so Italijani uvajali koruzni gres (zdrob) in moko. Vsak je raje vzel gres, kakor da bi dal zrnje mlet v mlin (Soča). V mlinih so mleli sirk za domačine. Tja so ga nosili v mehovih iz koštrunje kože. Meh je imel kragen (vrat) in dve nogi, ki sta bili sešiti. Pri zadnjih nogah pa je imel meh odprtino. Držal je do 44 funtov (Soča). Danes (leta 1952) se lažje kupi sirk, poleg tega pa se bolj kakor sirk splača saditi krompir (Soča). Vsi mlini so bili na vodo, rake, po katerih je voda tekla, pa so bile lesene. Mlinska kolesa so imela lopate, križ in pesto (Soča). Mlinske kamne so klepali tako, da so z ravno ožgano desko povlekli po kamnu. Kjer se je poznala ožgana sled, so kamen sklepali in ga tako poravnali (Bovec). Mlinar je za plačilo vzel merico, to je 2 funta (moke) od 40 funtov (zrnja) (Soča). V Dvoru pri Medali (Bovec) so imeli dva zaporedna mlina. Stala sta ob bajerju, ki je dajal za njun pogon dovolj vode. Mleli so samo koruzo. V prvi svetovni vojni je bil bajer porušen, kasneje pa ga niso obnovili. Mlin in stope so imeli Pod Turo (med Plužino in Podklopco), stopali pa so ječmen. Mlin je propadel že pred prvo svetovno vojno. Pod Turo je leta 1952 stal še en mlin, vendar ni več mlel (Bovec). Matija Mlekuž iz Kala z mehom moke Na splošno so v mlin nosili mlet samo sirk, in sicer v mehovih in v Žakljih (vrečah). Tisti pa, ki so bili doma v hribih, so imeli sirk spravljen tudi v klejah ali v vrečah v mlinu. (Bovec) Žagarstvo V starih časih so na žagah veliko žagali les za domačo uporabo. Kasneje pa je mnogo žag propadlo. V hribih so leta 1952 še cepili s klino les za šinklne, v vasi Krn pa so še žagali čoke na roke (Spole žaga, špolterca, dva moška stojita zgoraj, dva pa spodaj). Take žage so še vedno po hribih, ker je ljudem težko nositi (voziti) les do žag in potem nazaj spravljati žagane deske (Soča). Žagar France Kavs iz Soče je leta 1952 povedal: »Žaga Na Skali, kjer sem se učil žagarstva, je bila stara več kot sto let. Delala je samo en mesec v letu (za 5 hiš), in sicer maja meseca, ko se je topil sneg in je bilo dovolj vode. V dolini pa so žagali tri mesece, to je aprila, maja in junija. Moja žaga je ob potoku Vrsniku. Žagamo, kakor pač dopuščajo vodne razmere. Vsak lastnik mora les splaviti pozimi in ga pripeljati k žagi z vozom. Iz 2 metrskih hlodov (trkljev) žagamo clile (deske) za strehe; za pode pa žagamo 4 m dolge clile. Žagamo torej samo deske za strehe in pode, drugega nič. Včasih žagam različne dolžine in debeline lesa, največ 6 cm debele za pohištvo. Žagarskega izpita nimam, imam pa dovoljenje, da lahko žagam, saj plačujem obrtni davek in imam cenik. Na žago vozijo les (»nosijo les v žago») ljudje iz Soče. V Trenti - Na Logu in Na Klancu imajo svojo žago, prav tako imajo svojo žago tudi v Bovcu. Za žaganje plačujejo Na Skali v denarju, in sicer od deske, ne od kubičnega metra. Tako je bolj pošteno. Zdaj se od 2 m dolge deske plača za žaganje 6 din; prej (pod Italijo), pa so ljudje plačevali 50 centesimov, pod Avstrijo pa 30 krajcarjev.» Franc Kavs je še povedal, da zgradbi, kjer žagajo, pravijo žaga, napravi za žaganje desk, pa prav tako žaga. Žaga je sestavljena iz več delov. Ima voz, ki vozi (se pomika) gor in dol na vaukerjih. Na vozu je koštrun, ki ima luknje in spredaj večje odprtine; vanj se vpne hlod z železno ročico. Gatri so na firengih, to je visečih stebrih. Na notranjem firengu je podajanca - kolo in taca, ki služita za to, da vlečeta voz s hlodom naprej. Spodaj so gatri zvezani z latami. Na zunanjem delu žage (zgradbe) so rake, konterte (zapornica) in kolo z lopatami (Soča). Kovaštvo6 Kovač Joža Hrovat (umrl leta 1898) je imel v Soči kovaško delavnico, v kateri je kladivo in meh gnala voda. Ni imel pomočnikov. Delal je za domačine in ljudi iz drugih krajev, ki so naročali pri njem različne izdelke. Delal je cepine, ponovače, dereze, motike, lopate, svedre, kaince, kladiva za klepat koso, šine za sani in sploh vse, kar je spadalo v kovaško stroko. Zavržene kose je pretopil, prekoval in iz njih varil motike, dereze ipd. Popravljal je tudi različno orodje. Hrovat ga je rad pil. Če je bil preveč pijan, je zakuril peč (seveda ne preveč), zlezel vanjo, tako da je imel glavo zunaj, se dobro spotil, pa je bil spet dober (Soča). Informator, p.d. Pri Štrolu, v Soči je leta 1952 povedal: »Jaz sem začel prvi delati dimnike na fajfo in s tem v zvezi postavljati šporgete. Torej, s šporgeti je prišel tudi dimnik na fajfo. Te dimnike sem delal še v Trenti. Za menoj so jih delali drugi samouki. Takih dimnikov nisem nikjer videl, to je moj izmislek oziroma poskus. Zdaj gledam na te dimnike drugače. Če je za malenkost proti vetru - ne ustreza. Na strehi je drugače: bolj potegne, lepše vleče (ni vodoravnega rora).» Kovač Franc Fon iz Bovca pa je leta 1952 pripovedoval: »Moj oče Fran Fon, rojen na Srpenici leta 1852, je bil kovač. Obrti se je učil v Celovcu, nato je delal v Trstu in od tam prišel domov. V Bovcu si je kupil hišo (sedanjo, št. 330) in leta 1888 začel s kovaško in podkovsko obrtjo. Delal je do leta 1925, umrl pa je leta 1930. Pri njem sem se (Fran Fon, mlajši) učil kovaške obrti, leta 1913 pa sem bil tudi v podkovski šoli v Ljubljani. Oče je leta 1903 napravil križ za bovški zvonik, leta 1913 sem ga napravil jaz. Po prvi svetovni vojni sem montiral zvonove v Bovcu, v " Kovaštvo kot posebna obrtna panoga v vprašalnici o ljudskih obrteh ni zajeto. Kljub temu se je morala zdeti H. Orlu tako pomembna, da jo je upošteval in vključil v Ijudskoobrtne dejavnosti. Čezsoči, na Plužnah, v Kalu. K nam so gonili podkovat živino iz Bovca, Čezsoče, Soče (malo). Sočanom in Trentarjem smo delali podkvice za čevlje. Po domače rečeno so bili to grifi, ki jih delamo tudi danes. Skupaj z očetom sva delala in montirala precej mostov iz železnih vrvi (Žaga, Trnovo, Soča). Veliko smo v naši kovačnici delali tudi klepala za klepanje kos (bahca) in dede (kladivo). Po očetovi smrti sem prevzel obrt in delal enaka dela kot oče. To je bil tudi čas konj in vozov ter popravil za kmečko orodje.» MAŠINA ZA KOVANJE, TRENTA 36 O svojem delu pa je Fran Fon (star 58 let) povedal, da je delal vse - lemeže, kaince, okoval je vozove. Iz starih kos je za kmete v Bovcu in okolici naredil največje nože. Delal je tudi brane, ograje za balkone v Bovcu, Logu pod Mangartom in sploh vse, kar je bilo železnega. Poleg tega je koval oziroma podkoval konje in krave. Volov je bilo malo, bolj so s kravami vozili, in tako vozijo še danes. Z voli so začeli v Čezsoči voziti okrog leta 1920/21. Še danes (1952) imajo v Čezsoči vole in konje. Ko se je delo v kovačnici zaključilo, se je napravilo na ješi križ iz špica in šrajngelca (grebljice) - da ni prišel ponoči hudič kovat. Ješa je imela svoj čas meh, zdaj pa ima ventilator, ki piha namesto meha (Bovec). Gozdarstvo in drvarstvo Jožef Kravanja iz Trente, star 76 let, je zapisovalcu povedal, da je bil okrog leta 1898 na Ogrskem in na Zgornjem Štajerskem za drvarja. V gozdovih na Ogrskem je bil enajst mesecev. Aprila meseca je odšel od doma in se marca naslednje leto z zasluženim denarjem vrnil. Informator iz Spodnje Trente pa je o sečnji drv leta 1952 povedal, da mora drevesa, ki jih želijo (doma) posekati, prej zaznamovati gozdar. Gozdar pride tuč drevesa, saj «brez kladiva ne sme nihče sekat«. Kar je suhega lesa, se lahko pobere. Tudi v prejšnjem času je bilo v navadi tako pobiranje lesa. Drv, ki jih nanesejo plazovi, ni treba tuč, vendar gozdar določi, kdo naj dobi ta les. Ko gredo (1952) drvarit, vzamejo s seboj sekiro in žago. Drevo, ki ga požagajo, imenujejo pam. Tega razžagajo na štiri metre dolge Štoke. Veje so včasih posekali z malarinom, zdaj pa kar z navadno sekiro. Štoke spravijo k poti, da jih potem pozimi s sanmi odpeljejo na žago. Pam razžagajo v dile, ki jih odpeljejo domov. Za strehe in za podne uporabljajo največ macesnov les, ki ga je sicer malo, in pa smrekov les (Na Zapoudnom). KLINJA ZA CEPLJENJE DESK SOČA 150, Lepena TESLA TRENTA 45 KOZU ZA ŽAGANJE DRV, SOČA šl. 46 Za kurjavo so sekali bukov les v Zapotoku. Tega so prepeljali s sanmi do vode in ga spomladi splavili do Bovca, kjer so ga prodali po klaftri; drva so nažagali na dolžino 1,5 metra. Če so srečno splavili, so dobili za eno klaftro 3 goldinarje, če je voda les pobrala, pa nič. Zvečer so tisti, ki so sekali les, vedno prišli domov. Le v tujini so spali v posebnih bajtah (Na Zapoudnom). Tudi danes (leta 1952), tako kakor so včasih, cepijo les za kurjavo po dolgem s sekiro in kijem. Razcepljena drva zlagajo v skladovnice, kup drv, (imenujejo ga tasa) pa je visok en meter. Tasa drv stoji doma pred hišo ali za njo in je lahko 5 ali 10 m dolga; razlikujejo veliko in malo taso (Na Zapoudnom). Na Bovškem sekajo (leta 1952) po 2, 3 ali 4 metre dolg les. Pozimi spravljajo ta les do ceste, ga tam razžagajo in koljejo v triblce, ki jih potem še prežagajo in razcepijo v polena. Drva spravljajo v lope. Tasa drv = kup drv (Spodnja Trenta). Tudi v Soči posekajo les, ki ga odkaže gozdar. Pozimi spravijo les s sanmi do poti, v strmini pa ga s cepini gonijo v dolino oziroma počakajo, da zapade sneg in ga nato na saneh prepeljejo domov. Tu ga razžagajo in razcepijo v polena. Polena razžagajo v triblce, to je dva pednja (30 cm) dolge čoke, triblce pa razcepijo v drva. V drvarnici ali pred hišo zložijo drva v tase (Soča). Les za prodajo so včasih iz Soče plavili v Čezsočo. Pri tem delu je mnogo ljudi utonilo (Soča). Oče je plavil les iz Trente in je za lori dobil banjko - skrinjo (Soča). Drva za kurjavo sekajo tudi julija ali avgusta. Les poderejo, ošpacajo (oklestijo) veje in ga pustijo, da se suši do jeseni, ko ga razžagajo na kose. Pozimi les gonijo v dolino in ga potem do doma prepeljejo s sanmi. Tam ga razžagajo in razcepijo v drva (Soča). Andrej Kavs iz Čezsoče je leta 1952 povedal: »Občina je lastnik gozda, mi pa imamo služnostne pravice. Vsaka hišna številka ima pravico do drv za kurjavo in pravico do stavbnega lesa; navadno od 10 do 12 metrov div, stavbnega lesa pa po potrebi. V starih časih so porabili več lesa za kurjavo (5 do 6 klafter na leto), irneli so ognjišča, peči. Danes gozdar iz Koritnice določi, katera drevesa smejo posekati. Rečemo, da gremo sekat, da gremo z žago in sekiro podirat drva. Prej nismo uporabljali žage, ampak samo sekiro. Dve vrsti sekir imamo: navadno sekiro in mučno (samo za sekati, okrogla ušesa). Zdaj teh sekir več ne rabimo, ker imamo žage. Ko so drevesa posekana, jih gremo rekljat (razžagat na določene dolžine) in ošpacat. Pri bukovem lesu, ki ga rabimo za kurjavo, imenujemo deblo, ki je 2 ali 4 metre dolgo, poleno. Pri smrekovem (stavbnem lesu) lesu pa imenujemo - 2 m dolgo deblo trki {mn. trklji), 4 m dolgo pa Štok. Če pa je les namenjen za ogrodje hiše in je dolg 6 do 10 m, se imenuje tram. Drva oziroma polena gonimo po drasti (clrasta = graben, dolina, kjer teče voda). Če je graben (žleb) napravljen iz polen, se to imenuje lot. Če pa v clrasti ni lota in je sicer drasta dovolj strma, potem pozimi v snegu gonimo les do poti, kjer čakajo vozovi ali sani. V Golobarju pa priženemo les s cepini, zaradi lažje hoje pa imamo na čevljih dereze. Doma smo poprej polena rezali (žagali) samo na roko, zdaj pa imamo krožno žago. Žagamo na 20 do 25 cm dolžine, to je na rklje, ki jih potem scepimo s sekiro (drva cepiti). Tako dobimo polena. Strojarstvo7 V mlin so nosili mlet sirk v mehovih iz koštrunove kože. Koštruna so odrli na meh in odnesli kožo v Kranjsko goro, kjer so znali delati mehove, pa tudi mehe za tobak -plotr (Soča). Meh je bil zmerom iz ovčje kože. Kože so strojili v Kranjski Gori in v Bovcu (Soča), pred prvo svetovno vojsko pa so jih nosili strojit tudi na Trbiž (Čezsoča). Ovčje kože so strojili domačini sami, vendar le za plašče (kožuhe) za pastirje, ker je bilo strojenje bolj slabo opravljeno. Domačini so pri strojenju uporabljali pepel, s katerim so odstranili s kože mast, nato pa so kožo oribali (zdrgnili) s pšeničnimi otrobi, da je postala mehka. Prej so uporabljali namesto pepela in otrobov galun (Soča). Plotr za tobak so naredili iz mačje kože. To so prav tako strojili s pepelom in apnom, da so odstranili dlake, nazadnje pa so kožo oribali še z otrobi, da je postala mehka. Za tobak so rabili tudi svinjske mehurje (Soča). Trgovina Trentarji so nosili prodajat kozji sir in skuto v Kranjsko Goro, kar delajo še danes (leta 1952). Prehrambene izdelke so tudi zamenjevali, in sicer sir za moko in sirk v zrnju. Za časa Italije so gnali ovce in koze prodajat v Sočo in Bovec, kasneje pa so gonili ovce in jarce na živinske sejme v Kranjsko Goro. Letos (1952) živine niso gnali, ker so prišli ponjo mesarji iz Tolmina (Trenta). Nekdaj so Sočani v jeseni prodajali drobnico (ovce, koze, koštrune) v Kranjsko Goro in na Trbiž; do obeh krajev je enako dolga pot. Pred sto leti so hodili trgovci iz Bovca s konji po sirk v Banat; po cel mesec so se vozili (Soča). Te dejavnosti vprašalnica ni predvidela, vendar jo je B. Orel pritegnil v obravnavo verjetno zaradi njene lokalne posebnosti. Iz Loga pod Mangartom so nekateri hodili po sirk na Trbiž, iz Trente pa so šli ponj največ v Kranjsko Goro. Iz Soče so hodili po sirk zlasti v Bovec, kjer so ga prodajali na trgu. Tamkaj so ljudje kupovali tudi sol. Na sejme so hodili največ jeseni, in sicer na Trbiž in v Kranjsko Goro. Na mali šmaren pa so iz Soče vodili v Trento prodajat kozle, le-te so največ kupovali Korošci. Kozle pa so ljudje iz Soče prodajali tudi trgovcu Jonku v Bovcu (Soča). Z Bovškega so hodili iskat lan na Koroško, medtem ko so Rezijani še med prvo in drugo svetovno vojno prodajali po Bovškem nože in britve, brusili škarje in vezali (z žico) prstene lonce (Soča). Razen krompirja, fižola, repe in zelenjave so morali prebivalci ob Soči vse kupovati. V slabih letinah je bilo treba živino prodati ali pa seno dokupiti. Največ so prodali živine in mlečnih izdelkov - sira, skute in masla (Soča). Ker je primanjkovalo denarja, so se morali Trentarji tudi zadolževati. Pri trgovcu Jonku v Bovcu so se zadolževali za blago (moka, otrobi itd.), ki so ga kupili v njegovi trgovini. Trgovec jim je dajal blago na upanje, ljudje pa so mu dolg poravnavali s skuto, sirom in drobnico, kar pa velikokrat ni zadostovalo za pokritje stroškov (Trenta). V Trenti so pred 50 ali 60 leti nekateri zbirali cunje in kosti ter vse to prodajali fabrikam. Ta material so hodili nabirat ne le po Trenti, temveč tudi na Kranjsko in Koroško. Posamezniki so tako dobro zaslužili, da so si pozneje kupili hiše (Trenta). Krojač iz Soče je kupoval blago v Kranjski Gori in hodil v štero (te oznake ne poznajo v Soči, znana pa je na Koroškem). Med leti 1890 in 1904 pa je tudi prodajal kupljeno blago. Stanoval je v Lescah in hodil v Rateče, Bohinj, jeseniški predel in drugod po Gorenjskem. O božiču, veliki noči in poleti, ko je bila sečnja, pa je prišel domov. Najprej je nosil blago v pintih (Bindtuch), to je v rjuhi zavezano, pozneje pa ga je vozil na dvokolesnem vozičku. Na teh poteh je bil obut v škornje ali močne čevlje. Mešetaril je tudi z drobnico, sirom in volno (»louclen je dau napravit na Gorenjskem«), Kupoval je blago, ki ga je potem prodajal v Ljubljani in Beljaku (Soča). Žene sodarjev so po Dolinskem (verjetno v krajih nižje ob Soči, op. A. D.) zamenjavale lesene izdelke (pinje, čebre, kembač