140 štev.
V Ljubljani v četrtek 18. decembra 1579.
Letni u Y7H.
Imeritl bo sprejemajo iu valji triatopna viuti :
i kr., ce »e tisk* Ikrat,
1*1	h
n n m t» - n n i; n n 3 'i Pri večkratnem 'iskan; i •ena primerno zmanjša.
R ok o pl «i
se ne vračajo, nefrankovana
pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema opravništvo
isaministraeija") in ekspedicija na Unnajski cesti St 16 v Mediju-ovi hiši, II. nadstropji.
Po pošti pre]emar veli« :
/.« celo ieto 10 (fi. — kr. /a ooiieta	o _
" -i	11
>.» i.etrt let«	■>
V administraciji velia:
Političen list za slovenski narod.
/.« celo ieto . , k» poi icth •a fcUl ieta
V Ljubljani na liom pošiljan veliA 80 kr. več na leto.
Vredništvo je v Medijatovi hiši, itev. 16.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soooto.
Dani se!
Koncu ae bliža leto, ktero ae je za nas pr čelo vse drugače ko veselo. Lani oserej pač ni pritiskal tako hud zimski mraz, ko zdaj, u z Dunaja vel je neprijeten, zoperu, ude pretresajoč veter, še hudo zmešan s pruskim krivcem. Zeblo nas je, zeblo odznotraj, ker nismo imeli nobenega tolažila še, nobenega pripo močka, ki bi nam ogrel otrpnjene ude od znotraj Zato smo stopili v novo leto kakor v mrzlo poslopje, ue nadjajoč se pogretja, le s to voljo, da se hočemo braniti zmrznenja ter tako čakati, da se bo otajalo ali prišel od kod nam gorek piš. Do tje pa bodimo zapeti, kakor smo morali biti že več let proti ledenemu vetru s severa — z Dunaja.
In glej I Ta gorki piš prišel je, razgnal in raztopil ledene pioše, ki so nas Slovence vedno skup stiskale, spoznalo se je, da ledena sapa, kakoršno so z Dunaja spuščali proti Slovanom vsem, toraj tudi proti nam Slovencem, De more oživljati udov Avstrije, med kterimi smo Slovani in tudi Slovenci zelo izdatni; spoznalo se je, da, če posamezni udje otrpnejo, tudi telo, država nebo mogla biti močna, kolikor mora biti sosedom v lice. Ledena sapa mori življenje, če bi bila toraj dalje pihala jelo bi bilo zebsti Avstrijo.
Leto 1870, čeravno še ni konec njegovih dni, je vendar že naredilo svojo oporoko, svoj testament, in mi Slovenci ta pot nismo pozabljeni , dobili smo že svoj delež. Pravega narodnjaka nisi videl že dolgo veselega obraza. Pač je takrat, ko je ob volitvah za državni zbor vlada postavila se na sredo, ne migala
temu ue onemu, narodnjaka in pravega Avstrijca obraz nategnil se na zadovoljuost, ali star lisjak, ki je že večkrat opeharjen bil, ne bo tako brž šel na privezano kokoš. Gledali smo vse le bolj od struni, kdor je storil korak naprej, je prej nekoliko potipal z nogo, če so tla res trdna. In še potem, ko se mu ni vdrlo pod nogo, ko smo pri volitvah za državui zbor tako veličastno premagali nasprotnega zmaja, je marsikdo majal z glavo, ker nikakor ui mogel verjeti, da bi tudi nam Slovencem zamogla kdaj prikazati se zarja bolje prihodnosti. A zarja se je prikazala, gledali, zrli, težko čakali smo, da bi se pokazalo tudi solnce. Zarjo smo namreč videli že večkrat, a ko je imelo pokazati se solnce, vselej je prignal krivec meglč, da nam solnce ni zasijalo. Ni čuda toraj, če je vsak še z ramo migal in svoj pozdrav aolncu hranil še le za tisto uro, ko ae bo prikazalo v vsi svoji svitlobi in ne bo uevarnosti, da bi ga zopet kaka megla zakiila.
No, zdaj mislimo, da je obnebje jasno. Pač je videti še tu in tam kako meglico, ktero proti našemu gorki-mu solncu podi še jiojenja-joči „ustavoverni-' krivec, a ker je glavni veter v Avstriji zdaj ves drug, se bodo tudi te megle morale razkaditi ali umakniti se daleč za gore.
Tako imamo Slovenci vendar enkrat lepše vreme. Mnogo jih je, ki ga niso učakali, centralistični mraz nam je pobral do malega najboljše možč. V dobi bojevanja slovenskega naroda za svoje pravice je padlo nam veliko junakov, med njimi vojaki državnega zbora: Toman, Gosta, Pintar, Barbo; drugih ne ome njamo, ker jih je žalibog preveliko število Blag jim spomin, ki so bili vredni boljših ča
sov — časov, kakoršne nam zdaj kaže politična „Pratika".
Milejše zvezde, gorkeje solDce! To privabi na dan vsacega domoljuba, če je tudi prej, obupavši nad srečnejo dobo Slovencev, zarinil se v svoj gorki ali mrzli kot s trdnim sklepom, da ne bo verjel vsakemu vetru. Tudi mi dolgo nismo verjeli, da bo tisti veter, ki je o volitvah prišel z Dunaja , stanoviten , mislili smo. da hoče le Cehe kakor nas izvabiti z zavetja; a zdaj, ko je Taaffe sam kakor „Jupiter to-nans" oglasil se in razglasil ravnopravnost vseh narodov ter da se Slovani, toraj tudi mi Slovenci ne smemo več ob steno pritiskati, zdaj gremo tudi mi vsi ven, gremo ministerstvu naproti in ga sprejmemo z vriskom in zastavami. S tem pa — se ve da — obljubimo svojo pomoč njemu ravno tako , kakor se nadjamo njegove poštenosti, kajti najviši minister je mož in njegova obljuba je mož — beseda.
Veliko let. morda že več nego jih kdo izmed nas pomni, nismo bili že tako veseli, kakor letos. Res še beseda ni meso postala, ali nadjamo se, da bo. Dobrot sedanjega mi-nisteratva še nismo okusili, skoro vse je še pri starem, le nemčursko kačo je jelo hudo zebsti; pač opleta še z repom, pa zela večne upa pokazati tako predrzno ko prej. In to je že nekaj, to je veliko za nas, ki nismo nadjali se tako naglega prevrata. Slovenec je že tako ¡oplašen po mnogih skušnjah, da je vesel, če le bič v kot vržeš, ni treba, da bi ga tvoja roka božala ali mu celo jesti dala. Tem više poskoči zdaj, ko se mu obeta, da bo z drugimi narodi avstrijskimi pri isti mizi skupno jedel.
Kako sem se jaz likal.
Črtice za poduk in kratek 6a, XLIII.
Predstava je bila na čast nemškemu pesniku Schillerju s prologom in manjšimi igrami ujegovimi. Meni je bila najbolj všeč igra „Wallensteins Lager" in v tej zopet najbolj kapucinova pridga, ktero sem si kmalu potem v biblijoteki prepisal in se je z glave naučil. Jezil sem se le nad kapucinom, da je latinske stavke tako slabo izgovarjal, kakor kak prvo-šolec. Predstava je bila zii-me prekratka, zato sem še potem, ko je zagrinjalo že davno padlo in so vsi ljudje odšli, vedno čakal, da bo še kaj, dokler me ni tisti, ki je karte pobiral, dol spodil. Druga predstava, ktero sem videl, je bila burka „Wo steekt der Teufel"; ta je bila vsa za-rne, prekratka se ve da. Pripovedoval sem svojim tovaršem o nji iu potem, ker nisem imel denarja, da bi bil šel vsak večer v gledišče, sem vsaj prebral vsakgledišni list, da sem vendar kaj imel iz gledišča.
Tudi mojim tovaršem se je bila enaka želja zbudila do gledišča, radi bi bili hodili not, pa ni bilo drobiža. Kar je pa vsakemu posebej
nemogoče, mogoče je družbi; združilo ae nas je več, menda štirje, v to, da kupujemo vsi skup po eno karto; s to gre prvi v gledišče in posluša prvo dejanje, potem pride ven in ua njegovo mesto gre drugi k drugemu, tretji k tretjemu dejanju itd.; drugi dan je pred šolo vsak porečal o svojem delu in tako smo vsi skup vedeli zadržaj igre; kako je ta ali oni igral, za to nam še mar ni bilo, mi smo bili le poslušalci, ue kritikarji.
Eden izmed nas, ki pač v šoli ni dobro napredoval, pa bil tem bolj privihan v drugem obziru, je iznašel pa še drug načrt, kako bi mi lahko šli za tisti denar v gledišče vsi, potem pa še v gostilno vsak po eno klobaso. 35 kr. je bila vstopni naza „parterre", k'ohase pa po G kr. Če bi bili toraj hoteli vsi plačati vstopnino, po gledišči pa, ko smo bili vsi lačni, še klobase jesti, bi bilo za to treba 2 gld. Toliko pa tudi štirje študenti ne premorejo vsak večer, posebno naše sorte ne, zato smo vsi pritrdili načrtu sošolca, ki je bil ta-le: Prvo dejanje igre se lahko ugane po naslednjih. Vstopnice je pa treba le za prvo, za druge ne več, to smo že poskusili, ko sta namestu enega odišlega šla tu in tam dva uazaj. Ker toraj
prvega dejanja za nas treba ni, čemu bomo kupovali vstopnico? Mar gremo po gledišči vsi skup za 35 kr. vsak po eno klobaso in dobimo še vsak žcmljo zraven.
Tako se je godilo , načrt se je le toliko spremenil, da nismo tistih 35 kr. več skup skladali, ampak hodili le v gledišče, klobaso pa kupil vsak za-se, če je imel denar. Le na to smo gledali, da pri drugem dejanji nismo šli v gledišče vsi drug za drugam, ampak vsak je čakal prilike, da je smuknil za kakim gospodom memo biljetčrja skoz vrata. Tako smo hodili dolgo časa v gledišče in bi bili hodili morda še dalje, če bi ne bili drugi sošolci in dijaki sploh nas začeli preočitno posnemati, ko so zvedeli, kako mi hodimo v gledišče. Akoravno je bilo takrat bolje obiskovano ko zdaj, sc je vendar vodji prefudno zdelo, zakaj se , parterre11 pri drugem delu skoro vsaki večer tako napolni, da se ne vjema s kaso. Zato je bil vpeljal tako zvane „retourkarte", ktero je od biljeterja dobival vsak , ki je šel med igro ven, a hotel še nazaj priti. V to past se je vjel pa prvi naš bistroumni sošolec, dokaz, da se vsaka hudobija kaznuje najprej uad ti-at;m. ki jo je provzročil. Ko je nekega večera p
ili bo grof Taaffe dosti močan, da bo spoluii to, kar je obljubil?
Politični pregled.
Avstrijske deiele.
V Ljubljani 17. decembra.
Na površji notranje politike je še vedno vojaška postava. Zdaj ko je gosposka zbornica postavo enoglasno sprejela, pride še enkrat v obravnavo pred zbornico poslancev, in vlada bo napela vse žile , da dobi za po stavo dvetretjinsko večino. Kakor je poračal naš telegram, ima se stvar ravno danes določiti. Ustavoverci so v sitnem položaji: cesar sam, gosposka zbornica, večina poslanške zbor niče in večina ljudstva j,h sili. da se udajo in sprejmejo postavo, kar bodo morali toliko prej storiti, ker je ogerska zbornica postavo tudi že potrdila. Cesar sam je sprejel načelnika fevičaraskega kluba, dr. Weeberja, ter mu brez dvombe razložil potrebo nespremenjene vojne postave. Pri tolikem pritisku od vseh strani bi ustavoverci že odjenjali, pa jih je sram, ker se bodo s tem osmešili pred celim svetom. Vendar, zdaj so že zabredli, in blamaža jim ne izostane, naj se udajo ali ne. Edinost usta-voverne stranke se je že zdrobila, ker so ustavoverci v gosposki zbornici, na ktere so listi s tolikim ponosom kazali, glasovali za postavo. Ako se udajo, smijal se jim bo svet, češ, da se niso borili za princip, ampak za trmo ; ako se pa ne udajo. zgubili bodo še tisto malo veljave, kar je še imajo , vlada in merodajni krogi jih bodo potisnili v tisti nič nazaj, iz kterega so prilezli. Tega se boje posebno „ustavoverci'' v slovanskih deželah. Tako pride vodja nemških Pemcev nalašč za to na Dunaj, da bo agitiral za vojno postavo, ker se boje kazinoti v Pragi, da bi jim vtegnila vlada neopravičeno prevlado in hegemonijo na češkem vzeti. Tudi včerajšnji ljubljanski „Tagblatt1, ima dopis iz Dunaja, ki govori za vojno postavo, ter nemškutarje pripravlja na preobrat v strankarski taktiki, ki je neobhodno potreben, ako bi hoče stranka še nekoliko svoje prejšnje veljave pri vladi ohraniti. — Kot sim ptom tega preobrata nam služi smešno veter-siaštvo poslanca Čedika.
Prej je govoril zoper vojno postavo, zdaj pa med ustavovernimi poslanci glasove nabira
za postavo. To se pravi „gesinnungstuchtig", kakor se ustavoverci radi imenujejo I
Tisti ustavoverci, ki hočejo za vojaško postavo glasovati, mislijo in oznanjajo, da bodo a tem glasovanjem zakrili vse svoje prejšnje grehe, ter si naklonili zopet popolno prijaznost sedaine vlade, ter pravijo, da se Taaffe desni stranki samo zato laska, ker jo potrebuje za vojno postavo. Tega pač ne moremo verjeti, iu če bi prav res bilo, naša stranka je že toliko močna, da ne živi samo ob vladni milosti; prejšnje mogočnosti ne bodo ustavoverci nikdar več dosegli, še menj pa nemškutarji na Kranj skem; grablje so za zmirom zlomljene!
\ državnem zboru je bila na vrsti kupčijska zveza z Nemčijo, in pri tej debati se je posebno „odlikoval" fortšritlar (bolje: Velikonemec) Granitsch, ki je hotel, naj mi Nemcem v vsakem obziru vstrežemo, če prav oni nam nobene koncesije ne dajo. To je bilo celo uekterim ustavovercem preveč, in Wicsenburg in Neuw,rth sta ga dobro zavrnila.
Poljedelski shod na Dunaji je sklenil zahtevati: da bi se že v ljudskih šolah nekoliko poljedeljstva podučevalo, da bi se kmetijstvo podučevalo na učiteljsk h pripravnicah, na univerzah in na tehnikah, da bi se napravile posebne kmetijske šole za bolj dorasle dečke, da b: se postavili uč'nci kmetijskih šol v eno vrsto z gunazijalci in realci itd. Kanor videti, vse pamet.ni nazori, kterim je želeti, da se kmalo vresničjo.
lilnl» iit«|»rediijakov je sklenil v navzočnosti 53 udov, da se ne uda, in da neče glasovati za vojno postavo. Tudi prav ! Vlada naj gleda, zakaj je takmi kandidatom do zmage pomagala! Če bi vlada ne bila hotela, fortšritlar Foregger ne bi bil nikdar poslanec.
Zaradi slabe letine viada revščina po muogih avstrijskih deželah, in so mnogi poslanci v zaduji seji državnega zbora pomoči prosili za nemške Pemce, za Moravče, za Šlezake, za dolenje Avstrijance, ter zahtevali vladno podporo, kakor se je podelila Istri.
Lakota v 8»tri je neki huda kljuhu vladni podpori. O tem več ua drugem mestu.
V ii UM j f rirZi.iv«. Angležem 6e v Afganistanu slabo godi, obdani od vseh strani od divjih ustaških
čet, se jih bodo težko ubranili, in Roberts se sme srečnega šteti, ako brez velikih zgub v Indijo nazaj pribeži. Angležem se prav godi. Tudi divjak je človek in ljubi svobodo; Angleži pa hočejo vse divje narode podjarmiti in jih kot svoje tlačane porabiti, ter svojo okrutno sebičnost skrivajo za frazami „kultura" in „trgovinski interesi". Kultura bo že sama počasi v Azijo prišla brez orožja, in če hočejo kulturo razširjati, naj bi Angleži raji podpirali katoliške misijonarje; pa Angležem ni za kulturo, ampak za gospodstvo in dobiček. Po-vdarjanje „trgovskih interesov" pa ni nič druzega, ko surova sila ali pa nemški „faustrecht"; kajti če je za Angleže koristno , da molzejo azijatske narode, je pa to za te narode škod-ljvo, in tudi ti narodi imajo pravico, braniti svoje ,,interese", to je , svojo kožo in svoje žepe pred roparskimi napadi „krščanskih1 in .izobraženih" Angležev !
Izvirni dopisi.
I» n bij a ne, 16. decembra. (O posojilu ljubljanskega mesta.) Kakor je znano, naredilo je ljubliansko mesto loterijsko posojilo v znesku 1,500.000 gl., ki jih je posodila dunajska Real Creditbank. Med mestnim prebivalstvom se pogosto opazuje vznemirjenje vsled tega, ker se davkoplačevalci boje, da bi znale vsled tega narasti mestne doklade.
Mi smo se o tej stvari informirali, in smemo občinstvo pomiriti v tej zadevi; ter dostavljamo še, da Bi sme Ljubljana v srečo šteti, da se |ei je to loterijsko posojilo še o pravem času posrečlo, ker zanaprej je malo upanja, da bi kako mesto še dobilo to pravico, pomagati si na ta način iz denarnih zadreg.
Dovoljenje za to ima mesto že od ieta 1873, tedaj še od n a r o d n e g a deželnega zbora. V me-tnem zboru pa je bil predlog sprejet enoglasno, tedaj so ga odobrili tudi narodni mestni odborniki.
Mesto je primorano, zidati veliko kasarno za rezerv ste, in ako bi je ne zidalo, dal i bi jo vlada na mestne stroške sama zidati. Potem bi pač prirastla k davkom velika do-kiada. ktere se je mesto sama s tem posojilom izognilo.
Mesto bo izdalo 75.000 sreček (lozov),
navadi korakal moško memo biljeterja, mu ta reče:
„Retourkarto prosim!"
„Kako retourkarto?" — praša ta prevzetno.
„Ta je že eden tistih" — reče na to bi-Ijeter, in zraven stoječi policaj prime našega „goljufovodjo" za vrat. Mi drugi, pripravljeni vsi iti za njim v tempelj nemških Vil, ze raz
pršimo na vse kraje--in konec je vsega.
Vendar se našemu sošolcu ni nič zgodilo, ker je zasačen izgovoril se s tem, da je hotel le pogledati, če je njegova mati v gledišči, ter jej je ključ prinesel. Policaj ga je spustil in pritekel je za nami kmalu v „zvezdo", kjer smo mi hoteli od daleč gledati, kako ga bo policaj tiral.
Dogodba ta se je bila zvedela tako, da smo bili mi v skrbi, da bi ne prišla tudi do ušes našega vodje; vendar se to ni zgodilo, pač pa je naša gospodinja zvedela jo in rekla, da nam ne bo nobenemu več odprla, če bo po devetih domu prišel. Mi pa smo bili pr tleh, okna ue visoko od tal in če si pred odhodom odprl unanja in notranja, da so le priprta bila, Bi lahko ponoči splezal v sobo. Jaz toraj gle-
dišča nisem pustil, č eravno n sem mogel več v „partere", ampak na galerijo, ktera je stala le 13 kr. Te sem si že upal skup spraviti po nalogah , ča tudi stradam in grem lačen spa\ Imel pa sera še v Ljubljani nekega gospoda, ki je bil enkrat pri nas doma kaplan; ta ve, da sem večkrat „obi-kal" ga, pa ni vedel, zakaj. Morda bo zdaj zvedel, da bo njegove še-stice šle večidel še cele v glediščno kaso, le kaka žemlja je šla po njih v moj lačui trebuh.
Zakaj Bem se jaz tako trdo držal gledišča? Prvič zavoljo iger, ker sem pri vsaki do konca radoveden bil, kaj bo z vsega tega, kar se je pričelo; drugič zavoljo kornikarja Stelcarja, kteremu sem se smejal že, predno je na oder prišel; tret|ič pa zavoljo neke igralke, ki je bla tisti Franci z domače šole tako podobna. Zato sem moral iti v gled šče, kedar sta ta dva bila na listu, če *em prav pri kakem sošolcu za naloge kaj naprej vzel. Hodil sera toraj v gledišče v-aj po dvakrat na teden, večkrat so šli moji sobivalci, in vselej tmo srečno pr.šli skoz okno v sobo na postelje.
Le enkrat se mi je pripetila neprijetna. Bda je huda zima in strašen mraz, kar pa mene ni zadržalo iti v gledišče. Sobivalci so
bili ostali doma, eden mi je obljubil, da bo okno že odprto pustil, kakor navadno, a gospodinja je bila prišla pozneje in vse trdo zaprta. Jaz se smejem v gledišči Štelcarju, občudujem igralko Franci podobno, grem obojega poln domu, poskušam okno odpreti, a ne gre, vse trkanje ne pomaga nič, ko da se prikaže obraz gosjiodinje, ki mi pa s hudim obrazom veli:
„Le zunaj spi!"
Lepa reč! V svoji lahki obleki bom spal zunaj o mrazu, ko vbc pod nogami škriplje! Pa vendar rajši, ko da bi gospodinjo prosil in še dalje trkal. Bom pa vso noč po mestu letal, saj človek, dokler hodi, ne zmrzne, ampak se še celo ogreje. Rad bi bil stopil v kako kavarno, pa nisem imel okroglega, če bi se prav ne bil bal profesorjev; tako sem jopa popihal po mestu, ali to je kmalu obhojeno , v dveh urah trikrat. Proti polnoči sera zopet pred Frančiškani, počasneje ležem proti „zvezdi" in tam vidim odprto vežo Balsove hiše. Premr-zuin sem veB, v veži vsaj mrzle sape ni, le uot, morda dobim kakkot, da se va-nj stisnem.
Vse je tema v veži, ua desno otipljem'ob zidu votlino, prižgem žveplenko in pokažejo
ktere bo zgoraj omenjena banka plačala po 19 gl. 62'/, kr. Tedaj dobi mesto za srečke 1,471 875 gld. Banka ima potem pravic«, srečke prodajati za tako ceno, kolikor bo mogla zanje dobiti, kar odloči potem rastenje in padanje cen na borzi, kakor je to pri drugih enak b papirjb. Banka ima položiti 400.000 gld. kav cije kot varstvo, da bo srečke tudi vse kupila v Šestih obrok h; 100.000 gld. od te kavcije leži že v mestni blagajn c . Mesto bo plačevalo 65.000 gl. na leto za obresti. To bi bila se ve da lepa svota, ki bi zdatuo povikšala str >-ške našega mesta, ko bi namreč izposojeni denar poldruzega miljona gold. mrtev ležal. Toda ta kapital bo mestu tud' velike obresti nesel, če se zida kasarna, pripadejo mestu od vojakov prenoč Ini soldi (sch afkreuzer); s cer bo pa le dobiček za ljub jan-ki promet, če nam kasarna privabi kako garn zijo v mesto, ker dosedajne kasarne ne vstrezajo svojemu namenu Ako se nadalje zida klavnica, nesla bo tudi ta precej, ker bodo mesarji morali od vsakega živinčeta, ki ga tam zakoljejo, plačati takso. Ves drugi denar, kar se ga za te potrebne stavbe ue porabi, se bo naložil plo-douosno, na državne obligacije (papirnato r nto); tako da bo izposojeui denar svoje obresti sam plačeval, in da vsled teh €5.000 gl., ki se bodo plačevali banki, ne narastejo meščanom nobene doklade.
Srečkanje in vrednost sreč k bo trpelo 50 let, in tako dolgo bo tudi mesto omenjenih 65000 gl. obresti plačevalo. Po preteku 50 let ni mesto n č več dolžno, ker bauka je plačana s tem. kar za srečke dobi, in s tem obrokom zg ne tudi dolžnost plačevanja obresti 65 000 gld.; tedaj ima mesto čez 50 let kasarno, klavnico in ves denar zastonj , kar ga mu bo še od posojila ostalo. Meito je tedaj na dobičku; le kak državni bankerof, ki bi vrednost obligacij vuičil, znal bi ta račun pokazit; temu se pa da izogniti se, če se o pravem času drugi papirji kupijo. Banka i udi ne bo na škodi, ker bo pri prodajanji sreč k (iozov) najbrže precej pridob la, ker jih bo gotovo draže ko po 20 gl. prodajala.
Če za vsakih 19 gl. 62'^ kr. dobi 25 gl., to je že več ko 20% obresti I Če pa mesto nič ne zgubi in banka nič ne zgubi, kdo pa potem vse trpi? Mislilo se bo log čno, da tisti, ki Brečke kupujejo. Vendar tudi ti po navadnih
nazorih v najhujšem slučaji ne bodo nič zgubili, če ima kdo pa srečo, lahko mnogo dobi. Če imam 20 gld., jih denem v skrinjo in čez I 50 let teh 20 gl. zopet iz skrinje vzamem, te daj po navadnih nazorih nisem nič zgubil, v resnici pa je nekaj zgube, ker mi niso nesli nobenih obresti. Ta zguba, da bodo dobili denar brez obresti nazaj, bo zadela one, ki bodo imeli najmanj sreče pri igranji, kterih številke pa bodo prej potegnjene , tisti bodo dobili za svojih 20 gl. po 50, po 100, po 200, po 1000 in več gld., kakoršni bodo dobitki. Odkodi se pa jemlje denar za te dobitke? Od tistih 65.000 gl., ki jih plača mesto za obresti. Tisti, ki bodo srečke kupili, vplačajo poldrugi miljon gld. in ta denar ravno obresti nese, in tako je mogoče, da tisti, ki zadenejo dobitke, vtč nazaj dobodo, kakor so vplačali, akoravno se poleg tega zamore vsakemu vsaj toliko nazaj dati, kolikor je vplačal. Ker se vsako leto več sto številk vzdigne, mora že posebno smolo meti, kdor bi skoz 50 let nič ne zadel. Morda o tej zadevi se spregovorimo.
N Štrtjrtrsli«'^», 10. decembra. Pri nas imamo sedaj volitve obč. zastopnikov, ker so od tega časa, kar smo si zadnjič župana volili, že tri leta pretekla. V občini Janževi-vrh Arlice imeli smo dosedaj župana vrlega narodnjaka, ki bo, ker so sedaj zopet stari odborniki voljeni, najbrž zopet izvoljen. No, vsaj pa tudi g. L. Držečnik zasluži ono vdanost, ktero imajo srenjčani do njega; dokaz za to je že to, da je bil dosedaj že 9 let občinski predstojnik, ter je vseh devet let vtem z nemščino zmiraj naprej škilečem okraji vedno le slovenski uradoval. Da pa to ni takošen greh, to nam spričuje ono zaupanje, ktero vživa pri sodniji in občanih. Tudi zasluge njegove za izvolitev treh narodnih mož pri volitvi v državni zbor ve in pozna le oni, ki je njegov trud od blizo videl.
Toda ozrimo se na volitev v bližnji R b-nici. Bo li tam vedno na krmilu obč. pred-stojništva le stranka , ktera s svojo uemčino vse obvladati hoče? Bodo li domačini vedno le kimalci oni. peščici privandranih tujcev? Dvakrat bila jim je že volitev razpisana, in govorica je, da se bo to še tretjič zgodilo. Zakaj — kedaj? — je vprašanje, bo tudi tukaj nastala nekaj tesnejša zveza med onimij, ki čutijo v sebi slovensko srce ? Mora li veduo
biti ona nesloga? Slovenija žaluj, dokler ima§' še takšne sinove! Vi rodoljubi pa širite prav» slovensko zavest, in rešili ste narod pogini, ki mu preti od nikdar nasiteae germanizacijo f
Telegram „Slovencu."
Z Dunaja, 17. decembra.
Za vojno postavo glasovalo 180 , zoper 133. Včeraj agrartag sprejel resolucije zoper oškodovanje eksekviranih zemljišč in planinskih pašnikov.
Domače novice.
V Ljubljani, 18. decembra. (Grof Hokenivart) je na zaupnico, ktero je prejel od Bvojih gorenjskih volilcev, poslal dr. Bleiweisu z Dunaja sledeče pismo od 11. t. m. s prošnjo, naj ga priobči:
„Preblagorodni gospod doktor! Srčnim veseljem sem sprejel adreso , ki so jo mi volilci moji in ž njimi Še drugi domoljubi iz Gorenjskega ravnokar po Vas poslali, V veliko zadovoljstvo mi je, da iz adrese razvidim, da moje delovanje se popolno sklada z misli mojih volilcev. Zagotovljam jih, da bodem , kolikor moje slabe moči premorejo, si vseskozi jprizadeval , njih zaupanje mi tudi vprihodnje zatrditi."
„Se imamo rešiti velike naloge; z vstraj-nostjo in stanovitnostjo in pod okriljem premi-lostljivega Cesarja in Gospoda smemo za trdno upati, da jih rešimo srečno, in da s tem, da postanejo posamezne dežele zadovoljne, najzdat-nejše in najgotovejše pospešimo moč in veljavo skupne naše domovine."
„Prosim F««, preblagorodni gospod, da to mojo prisrčno zalivalo za toliko Častno objavo vedeti daste vsem mojim volilcem in drugim, ki so ž njimi adreso podpisali, in da ste, uverjeni mojega posebnega spoštovanja." —
(O volitvah na Dolenjskem.) Le malo časa je še do 3. januarija prihodnjega leta, ko se bo na grofa Barbota mesto volil nov poslanec v državni zbor. Prej pa se bodo vršil" še volitve volilnih mož, pri kterih je treba največe pazljivosti. Pozor toraj tamošnji voditelji! Glejte na to, da bodo izbrani zopet tisti možje, ki so pri zadnji volitvi dali svoj glas grofu Barbotu, tisti pa ki niso njega volili, naj se nadomestijo
se mi stopnice navzdol. No, tu bo mir, čeravno je postelja trda, venlar ni tako mraz ko zunaj. Res kmalu za-ipim, a spanje ni dolgo, zbudi me pogovor nad stopuicami:
„Tu doli bo tisto smrčanje'1 — pravi prvi
glas.
„Ne bodi neumen'1 — ugovarja drugi — „kdo bo v tem mra«u zunaj spal! Le čakaj, da luč naredim, pa boš videl, da ni nič,"
Jaz se prestrašim in pridržujem sapo . a kmalu se zgoraj pokaže luč in prvi glas očita drugemu:
„Vidiš, da je tam doli eden ? — Alo, marš gor!' veli meni in prižiga drug klinček ob prvemu, da jaz zagledam dva policaja. Strahu in mraza trepetaje pnlezem po stopnicah gor in prvi policajev zagromi nad mano:
,,Kdo si, lump?"
„Študent s pete šole" — trepečem jaz.
„Lep študent, ki hodi v hiše na stopuice spat. Ali je v tej hiši stanovanje tvoje?" — renči naprej.
Jaz povem, kako se je zgodilo, da sem prišel ua te stopnice, prvi se ruga mi, češ, da se lažem, me prime trdo za roko in veli: „boš šel z nama I" — drugi pa reče:
„Zakaj bi ne bilo res, kar pravi ? Saj se mu vidi, da je študent. Ni treba tako trgati m pehati ga, kakor lumpa. Zdaj bo šel že z nama, se bo pri nas vsaj ogrel, pa ga le spusti."
Res smo šli vsi trije na policijo, ki je bila takrat na vrhu „novega trga-'; tam me spremljevalca predstavita nekemu zaspanemu človeku, poročata, kako in kje sta me dobila, jaz pa tudi zgodovino tega večera povem. Ko je vse zapisano, reče pisalec enemu policajev: „Zjutraj zgodaj stopite v hišo, kjer pravi, da stanuje. Če je res, kar je povedal, naj gre domu, ta protokol pa potem vrzite v peč!"
Meni pa reče: ,,Ležite tje-le na posteljo, kakoršue imamo pri nas, mraz vam ue bo, saj je dobro zakurjeno."
„Ali bate to sporočili vodji gimnazije, da sem bil po noči tukaj?1' — si upam jaz upra-šati; — ,,če io storite, me bodo koj spokali."
„Če je res, kar ste povedali" — odgovri — „ostaue vse tiho, če bote vi molčali, saj ste slišali, da gre protokol v peč.''
„Potlej je pa že dobro" — si oddahnem jaz in ležem na dilje s plahto pogru/ne, on pa pristavi:
„Vašo gospodiujo bomo pa nekoliko priprli, ker je vas spravila v nevarnost, da bi zmrznili."
„Nikar, nikar!' — branim jaz — „ta bo šla in me zatožik v šol, da sem bil vso noč zunaj, pa mi vaše molčanje ne bo nič pomagalo, zapodili m- bodo s šole ali pa vsaj dobim slab red v zadržanji."
„Nič se ne bojte" — me tolaži — „če je vsa vaša povest resnična, mi bomo že našli pravo pot."
In tako je bilo. Zjutraj o pol sedmih zbudi policaj mene, ki sem bil na gorkem trdo zaspal, in reče, naj grem domii, protokol pa vrže v peč. Gospodinja me je doma posmehljivo pra-šali, kako sem spal zunaj v mrazu in snegu in odslej dolgo nisva uič več govorila. Enkrat je pa cel tedeu ni bilo v deti, stregla nam je druga. Ko je prišla nazaj, je rekla, da je bila na božji poti, a jaz sem že uganil, na kaki. Rada bi bila zatožila meue pri vo lji , a poli-jcija je rekla, da potem jej bodo vse dijake 'vzeli, in tako je bila vsa reč doguana, ker smo ¡molčali trije: jaz, p >i:c ja in gospodnja.
I
i boljimi. Tudi Koievarje bo treba podučiti, da jim mi nič hudegti nočemo, da »e ne dotikamo njihovega jezika niti njih Seg; saj bodo tako kmalu slišali, kako se bodo naši poslanci, čeravno oni niso dali narodnemu nobenega glasu, potegnili za-nje na Dunaji, kedar bo prišla na vrsto postava o pobišni kramariji. Morda bodo vendar enkrat toliko sprevideli, da ne bodo šli zmiraj nemčurjem na limance. Vsakako prosimo narodnjake, naj, kar so že o vsaki volitvi tako marljivo storili, tudi zdaj ne opuste, čeravno je delo zavoljo zimskega časa jako težavno. Zavoljo pravega kandidata so že odšla pisma od tukajšnjega glavnega odbora odličnejšim narodnjakom, da se po vsestranskem sporazumljenji postavi kandidat inhorna-tijam konec stori.
(V čitalničnem steklenem salonu) bode, kakor smo na kratko že omenili, drevi ob osmih gosp. S. Sedlmayer z Munihovega kazal in razlagal dve novi iznajdbi, ki ste po pravici vzbudili veliko pozornost, namreč Edisonov „pisalni in govorni stroj" in mikrofon v zvezi s telefonom. Do zdaj se je v Ljubljani že kazal posebno po šolskih zavodih iu bil povsod pohvaljen. Oba inštrumenta sta tukaj še čisto nova reč, toraj bo naše občinstvo gotovo porabilo ugodno priliko, z očmi in ušeBi podučiti se o njih. Stroj je namreč tak, da se lahko govori, poje vu-nj v kakoršnem koli jeziku in on vse natančno ponavlja v daljavi, kar bo lahko vsak sam poskusil. Predavanje bo brez vstopnine, a pričelo se bo točno ob 8. uri zvečer; kdor bi pozneje prišel, bi marsikaj zamudil.
(„Sokol') ima prihodnjo nedeljo ob 10. dopoldne v svoji telovadnici v Gradišči občni zbor, pri kterem se bo med drugim voli) nov odbor. Naj pride vsak „Sokol-1, da bo zbor sklepčen.
Razne reči.
—	Lakota v Istri. Kakor je znano, letos v Istri niso nič pridelali. Zavoljo tega je že prej ubožna dežela zdaj še toliko bolj revna. Vladua podpora ne more zabraniti, da trpe v mnogih revnih bajtah že zdaj lakoto; kaj bo še le proti pomladi, kedar zadnje ostanke pojedo 1 Profesorja Franc Matejčič in Ber-buč Ivan v Pazinu sta razglasila v „Slov. Narodu" odprto pismo do nas Slovencev, da bi se Istranov usmilili, in se obračata posebno do čast. slovenske duhovščine, da bi ta spod bodla slovenske brate k milodarom za uboge Istrane, naj bodo že v denarjih ali v živežu, kakor krompirju , želji, turšici, ječmenu itd. Istrani so naši najbližji bratje slovanski, njih revščina velika in celo od vlade priznana; prosimo tedaj Slovence, naj se spomnijo svoje krščanske dolžnosti, ki nam ukazuje usmiljenje do revežev, če nečemo zavrženi biti na sodni dan, spomnite se in vresničite izrek: „Slo\an povsod brate ima", in pomagajte Istranom vsak po svojih moččh. Vredništvo „Slovenca" je rado pripravljeno, sprejemati darove v denarjih in odpošiljati jih v Istro. Darovi v naturnih pridelkih, kakor žito, krompir itd. naj se pa pošiljajo neposredno na profesorja Franja Matejčiča v Pazinu.
Vredništvo „Slovenca."
—	Na Ogerskem je zoppt huda povo-denj. Mnogo vasi je že pod vodo, druge so v nevarnosti. Reka Koios je silno narastia.
—	Literatura hrvatska leta 1879 J. Rad jugoslavjanske akademije i umetnosti, knjiga XLV. Sadržaj: Fr. Š. Kuhač: Prilog aa povjest glasbe južnoslovjenske. — M. Va-
Ijavec : Prinos k naglasu u novoj slovenštini. — Fr. Rački: Podmetnute, sumnjive i preradjene listine do XII. vieka. — Gj. Pilar: Prilog poznavanju geoložkih odnošaja zemlje. — Glasovi o „Ogledu akademijskoga rječuika", i to od Fr. Miklošiča, I. Sreznjevskoga, Ado ia Ve-bera i Stojana Novakoviča. — Gj Pilar: Ob-čeniti godišnji sastanaknjemačkogageolegičkogb družtva u Beču.
2.	Stari pisci hrvatski, na sviet iz laie ju-goslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Knjiga X. Djela Frana Lukareviča Burine. — Tisak dioničke tiskare.
3.	Potočnjak Ivan. Nauka o podnebju i zračnih pojavih obzirom ua gospodnr.-ko i šu-marsko učilište. Tisak C. Albrechta.
4.	Streer Ed. Zemljopisna početnica za prvi razred srednjih učilišta. Naklada kr. hrv. slav. dalm. zem. vlade. Ciena 36 nov.
5.	Sandtner Adalbert, Hrvat-ki šumarsk' Koledar za g. 1879. Izdan po hrv. s'av. šu-marskom družtvu. U Zagrebu. Tisak C. Al-brechta.
6.	Narodni koledar za g. 1879. Uredio Mate Neklic, izdala Matica dalmatinska. Brzo-tiskom „Narodn. Lista" u Zadru.
7.	Narodne pjesme izstarijih, najviše primorskih izvora. Sabrao i na sviet izdao V. Bogišič. Biograd, Ciena 1 for. 40 nov.
8.	Uvodno predavanje, što ga je imao na brvatskom sveučilištu Franje Josipa učitelj slovjenskih jezika dr. Fr. J. Celestin. U Zagrebu. Tisak C. Albrechta.
9.	F.ziologija i higijena za školu i kuču napisao dr. Daeton, preveo M. Gj. Miličevič. Biograd. U državnoj štampar ji.
10.	Biblioteka za mali sviet. Svezka V. Česnic*, darak dobroj deci od Čika Steve. Novi Sad 1879. Ciena 20 nov.
11.	Skupljene pripovedke Vladana Gjor gjeviča IV. sv. U Pančevu. Naklada knjižare brace Jovauoviča. 1879. Ciena 1 for.
12.	Pesma Branka Radičeviča. Najnovije i popuujeno šesto izdanje sa predgovorom Jo-vaua Boškov.ča. Pančevo 1879. Ciena 50 nov
13)	Gojenje krtole. Napisao M. D. Deja-novič, narodni učitelj. Sa više slika. U Pančevu 1879. Ciena 70 nov.
14)	Kraljevič Marko u narodnim pesmama sa slikom „Sao Kraljeviča Marka Pančevo 1879. Ciena 70 nov.
15)	Narodni hrvatski odvjetnik ili savjetni priručnik za sa-stavljanje svakovrstnih pogodbah ili ugovora i drugik pisarna, molbat itd. Spisao Ivan Juraš.č iz Krka. Tiskara Franje Karbtzkv a na Rieci.j
16)	Primula veris. Prve pjesme Kruna-slava Kutena. Svezsk I. tj Zagrebu. Tiskarski zavod C. Albrechta 1879.
17)	Život i djela glasovitoga viteza Dona Qui8ota de la Mancha. Spanjeski napisao Mi-guel Cervantes de Saavedra. Po francezkom, za mladež priredjenu izdanju hrvatski napisao J. Eugen Tomič. U Zagrebu 1879. Nakladom kr. sveučeiištne knjižare Fr. Župana. Ciena 1 for. 80 nov.
18)	Treča obča hrvatska učiteljska skup-ština u Osieku. Izdao centralni odbor obč.h hrv. učit. skupština. Zagreb. 1879.
19)	Kako se čuva i njeguje zdravlje žen-skinja i male djece napisao dr. Lj. Kadivejevič. Drugo izdanje. Novi Sad 1879. C. 20 nov.
Zahvala.
Za 6. dec. smo nenadno prejeli od č. g. S. Ii o b i č a krasno zbirko 250 tajnocvetek nptogamov), ki so jako spretno vložene in zanesljivo imeuovaue s pristavkom kraja, kjer
so bile posamezne odtrgane ali odluščene. — Prisrčno ne zahvaljevuje dobrodelnim gospem /a obleko, preteklo nedelio našim učenkam (26) darovano, prestavljamo še iskr> no zahvalo veieč. g R biču z a dar. s kterim nas je tako prija/.no t/nenad 1. Na zdravje!
V L ubijam 17 dec. 1879.
Nunska šnla.
Listnica vredništva.
Gosp ? Vašt ■ga dopis» n« moremo tiskati, pač pa smo ga v prepi-u poslali tje, kamer ineri, mis-1'ino. da se bo tako najbolje dosegel njegov namen brez vseh združb. Molčanje je samo ob sebi razumljiva reč.
Več gosp. dopisnikom. Gradiva za „podlistek'* smo dobili zadnji čas toliko, da skoro ne vemo kum z vsem. N j nam toruj gosp. pisatelji ue zaine:ijo če ne pride kuka reč kmalu na vrsto; sedanjega podlistka ne moremo pretrgati, ker nain toliko pismenih in ustmenih izjav priča, du je veliki večini brulcev zeló všeč. Piosili bi ruje dopisov o vsakdanjih dogodbah, ker po takih segajo bralci hlastno.
Gosp. dop iz C. Hrvi Vaš dopis smo po nutanjčnem pretresanji morali odložiti iz dveh vzrokov; prvič je vsa reč že zeló zastarela, drugič bi bil našim bralcem, ki niso brali ,,Nar.'', dopis popolnoma nerazumljiv. Morda bo Vaši želji vsaj nekoliko vstrcžcuo, če iz dopisa tukaj posnamemo Vašo trditev, da Plunincev vendar ni bilo pri pozdravu nušega polku na kolodvoru na Rakeku, ker se okoli ti ga stavku vse suče.
Gosp J. Ji. tu. Vaš dopis se nam ne zdi primeren za natis, ker se » njem omenjena zadeva že vravnava in bo vravnana v kratkem času — nudjamo se, da v občno zudovoljnost. ltazen tega se v obliki, v kukoršni nam je došel, celó tiskati ne da. jo državni pruvdnik preblizo,
Gosp. li. G. v C. Vašim željam se bo po moči vstreglo , le pur tednov potrpljenja , ker se ne more vse tako naglo skup spraviti, /a drugi del Vašega pisma lepu livala, čeravno pohvala je prenapeta. Kar ste Vi G. pravili, je resnica, ni ,,farbano."
Dobre, pravične, nepokažene
voščene sveče,
za katere dajejo poroštvo , iz najboljšega čistega, celtflllt-gn vosku, katere izvrstno lepo in prav počasi gorč, prodajata po najnižjej ceni
P. & H. S<><Miiaiin
(3)	v Ljubljani.
Teirirrnliriie drnurne cení 16. dccembr* PaDirnn renta 68.76 — rtrenerua rent* 70.35 — ílata renta 80 95 — 18601etuo državno oosoiilo 131 — 'lankin« akcije 846 — Kreditne akcije 279 90 - London 1' 6 70 — — de* kr cekini B 53. — «O.frankov 9.HI.
DennrM(>t>nn rene 16. decembru.
Državni fondi.			Denar.	Blago.
6'/, avstrijska papirna renta .		.	6870	68 80
			70 50	70.30
4'/, renta v zlatu (davka prosta)			81.—	81.10
Srečke (loži) 1854. 1. . . .			125,—	126.50
„ „ 1800. 1.. celi. .			131 25	131.60
„ „ 1860. i., petinke		. ,	135 25	135.76
			167.25	167.75
Zemljisčine odveznice.				
Štajarske po 5°/, . . . . .	t	, t	99.75	100.50
Kranjske, koroške in primorske po 5*.			9« 50	97.60
Ogerske po 5*/,.....		. «	8S.25	88.76
Hrvaške in slavonske po S"„ .		, .	90.—	■91.—
Sedmograške po 5. . .			84.75	85.50
Delnice (akcije).				
			856,-	868.—
Unionske banke ...	,	. (	93.25	94.-
				280.75
Nižoavstr. eskomptne družbe .		, (	810.50	820. —
			137 50	137 75
Srečke (loži).				
Kreditne po 100 gld.	a.	v. •	179.50	179.50
Tržaške „ 100 „	k.	d. •	119.-	120.—
„ »O „	ii	'» *	61-	63,-
Budenske „ 40 gld.	a.	v.	39.50	40.—
Salmove „ 40 „	ii	ii '	48 50	49. ~
Palfti-jeve „ 40 „	n	11 •	36 50	36.75
Clary-jeve „ 40 ,.	n	}•	37.50	38,-
St. Genois „ 40 „	ti	ii •	48.—	42.60
Windischgrutz-ove „ 20 „	«i	„ .	30,—	38.-
Waldstein-ove „ 40 „	it	ii .	33 —	33.25
Srebro in «lato.				
Ces. cekiui ...'...	t		5.53	6.56
				9.32
J. Blaznifeovi uasleduiki * Ljubljani.
Izdajatelj in odgovorni urednik Filip lluderlup