Bela vrana. K. k. Werksvolksschule v Idriji. Razen obeh c. kr. vadnic v Ljubljani, ki pa sta združeni s c. kr. moškim in ženskim učiteljiščem, imamo na Kranjskem samo v Idriji ljudsko Šolo, ki ima v oficijalnem nazivku atribut »k. k.« Ta šola pa ni morda ljubljeno dete beraškega naučnega ministrstva, nego ta šola je sovražena pastorka bogatega rudniškega erarja, ki prinaša z idrijskim živim srebrom hvaležni domovini cekine iz suhega zlata. Človek, ki misli s preprosto svojo pametjo in se mu še časih zasanja o pravični dobrohotnosti visoke in do skrajnosti objektivne vlade, bi sodil, da mora biti ta šola, ki je edina svoje vrste v zvesti kronovini Kranjski, vzor vsemu kranjskemu in izvenkranjskemu ljudskemu šolstvu, da je torej ta šola taka, kakršne bi morale biti vse šole, da popolnoma in do pičice odgovarjajo zahtevam državnega šolskega zakona, da docela ustrezajo določilom pedagogike, higijene in modernosti. C. kr. rudniški erar črpa iz idrijskega rudnika leto za letom ogromno čistega dobička. Ta zapuščeni košček naše slovenske zemlje je dal državi že milijone goldinarjev svojega bogastva, v vračilo ni padla nanj niti senca vladne milosti! Toda to so stvari, ki njih razpravljanje ne sodi v naš list. Mimogrede pa omenjamo, da imata deželni in državni poslanec avstrijskega Almadena ogromno hvaležnega gradiva, da bi lahko temeljito in izdatno zaropotala z vlado, ki samo jemlje, a ne da ničesar 1 C. kr. rudniški erar je torej sezidal otrokom svojih delavcev, ki mu kopljejo bogastvo iz zemlje, šolo. Imenoval je in še imeniije celo vrsto učiteljstva, ki bi ga moral plačevati bogato, kakor je njegovo imetje bogato. Vsaj košček tega bogastva, za erar prava bagatela, bi moral odleteti idrijskemu učiteljstvu v plačilo za ogromno in trudapolno delovanje — tako bi sodil človek s preprosto svojo^pametjo. Mi, ki neustrašeno zastopamo napredno misel in smo smrtni sovražniki vsakemu nazadnjaštvu in vsakemu ljubkovanju z reakcijonarnim klerikalizmom, nimamo pravzaprav nobenega povoda, da bi dvigali svoj glas v prid učiteljstvu ki ustvarja jedro »Slomškovi zvezi« ; a ker se nam smilijo ljudje, ki služijo trdemu in neusmiljenemu gospodarju, ki jib izrablja in ubija njih fizične in psihične moči, zatorej trdimo javno in glasno, dajesramotno za bogatega delodajalca, da zahteva vzlic svojemu bogastvu — žive žrtve našega stanul Po teh uvodnih besedah torej lahko konštatujemo, da je idrijska rudniška ljudska šola v resnici vzor — a žal — vzor, ki kriči svetu, kakšne bi ne smele biti šole! Ako je hotel c. kr. erar s preziranjem utemeljenih zaTitev moderne šole in s preziranjem zahtev sedanjega učiteljstva dokazati njiju upravičendst, moramo priznati, da se mu je ta dokaz popolnoma posrečil, dasi je v hudem nasprotju z določbami moderne didaktike. Tako dokazovanie že bolj spominja na zofistiko, ki jo dandanes prezirajo dostojni ljudje. Mi seveda nismo natančno poučeni o notranji uredbi tega šolskega nestvora, a že to, kar vidi in čuje človek mimogrede, zadošča, da je čisto upravičena trda obsodba. V idrijsko ljudsko šolo — torej pod eno streho! — hodi letos 972 otrok. Taka šola je že bolj kosarna nego vzgajališče otrok — notabene rudniških otrok, ki jim kumuje uboštvo in ubija njih mlade življenjske sile .zatohli zrak domačega tesnega krova. Kar pa ne stori kvarnega uboštvo doma, to nadomesti zasopli vzduh tega šolskega kolosa, ki uničevalno seda tudi na pljuča učiteljstva. Današnja moderna pedagogika zahteva, da bodi vsaka šola majhna po številu razredov in otrok. S tem ni samo omogočeno redno funkcijoniranje vodstva, vzgoje in pouka, nego s tem je dana v prvi vrsti prilika šolski mladini, da je deležna v prvi meri zdrave vzgoje in uspešnega pouka. In ker so šole zaradi mladine, mora biti skrb tistega, ki vzdržuje šolo, da ne bije utemeljenim načelom v lice. Površno in navidezno zadoščanje zahtevam državnega šolskega zakona je toliko bolj vredno graje, ako ga nosi na stfoji vesti država sama. § 11. zakona z dne 14. maja 1869. I., drž. zak. št. 62 govori, da pride na en razred po 80 učencev. To izrečno določa tudi § 6. ministrskega ukaza z dne 19. julija 1875.1., št. 2868 (dež. zak. št. 22), ki ukazuje vrhutega v § 8., da je treba vsakenau učencu prostora 06 kvadratnega metra, oziroma zračnega prostora 38 — 45 kubičnih metrov. Ako pa sedi v Idriji v enem razredu (II.) 111 deklic ali v drugem (IV.) 89 dečkov, dvomimo, da bi ne bile kršene te jasne določbe. Ako vse to premisilimo, pridemo po lahkem računu do zaključka, da bi morale biti v Idriji tri štirirazredne ljudske šole, da bi zadoščale učnim smotrom in modernim načelom. Kaj bi se to poznalo c. kr. erarju ? Nič! Merodajna gospoda bi imela lahko sladko zavest, da je dala Ijudstvu, kar je njegovega, in bi dokazala, da ji ni samo za materijalni dobiček, nego tudi za naobrazbo ubogega ljudstva! S primeroma majhnimi žrtvami bi lahko v resnici vzorno uredila idrijsko ljudsko šolstvo. Z žrtvami? Ne! Ta kapital bi bil naložen na bogate obresti, saj je nemara tudi tej gospodi znano, da je duševno imetje največje bogastvo. In naposled morda tudi ve, da je zanikrno šolstvo v vsaki državi začetek konca ... ' Zdrav temelj ustvarja samo zdravo šolstvo. Sedaj, ko ima ldrija svojo srednjo šolo, bi za dečke zadoščali dve štirirazrednici, ki bi vsaka morala imeti svoje poslopje in svoje vodstvo ter bogato založena učila zlasti za nazorni nauk, ki je v mestu, kakršno je Idrija, velevažnega pomena. Za dekleta bi morali imeti v Idriji poleg Štirirazrene ljudske šole meščansko šolo s štirimi letniki, kakor jih zahteva sedanja reforma meščanskega šolstva. Rudniška dekleta ne dobivajo z doma nobene dote, ko se odpravljajo za kruhom v boj: Bogati rudniški erar bi moral dati de kletom svojih delavcev vsaj nekoliko duševnega bogastva, ko jim prihaja dom pretesan in kruh siromašnih staršev prepičel, da morajo same za delotn in zaslužkom. Človek, ki ima vsaj meščansko šolo za seboj, si že kako pomaga do človeške eksistencije; dekle pa, ki mora ostaviti domačo šolo, ne da bi ji dopuščala sredstva, da se gre dalje izobraževat v Ljubljano, v Gorico ali kam drugam, ima pred seboj žalostno bodočnost brez bodočnosti, življenje brez življenja, samo noč skrbi in ubijanja, nobenega svetlega žarka, posebno še, če ni dekletu morališka sila ukoreninila v duši pojmov o dostojnosti in kreposti. Življenje iz rok v usta, je žalostno, in težak je greh tistega, kdor je kriv takega življenja 1 In idrijsko učiteljstvo ? Kako je to lepo in vabljivo, ko čujemo, da je to učiteljstvo v X. plačilnem razredu. Če bi nosilo uniforme, kar bi bila seveda velika ironija, bi nosilo na žametnih našitkih po dve zlati rozeti. A koliko zlatih kron v žepu ? Uradnik X. razreda dobiva na leto 2200 K gole plače. Potem pridejo še aktivitetne doklade in kvinkvenije, kakor jih določa zakon. X. razred idrijskega učiteljstva pa so razbili na 4. razrede: I. razred z 1600 K plače, II. razred s 1400 K plače, III. razred s 1200 K plače in IV. razred s 1000 K plače ; vsak razred ima še 200 K aktivitetne doklade (učiteljice samo po 160 K), toda polovico vzamejo za stanovanje, Seveda so redki tisti, ki pridejo v I. razred in učiteljstvo ima najslabša stanovanja med vsem rudniškim uradništvom. Tako umeva torej c. kr. erar § 55. državnega šolskega zakona, ki govori o plači učiteljstva. Erar pravi: »Svojemu učiteljstvu izboljšam plače, kadar jih izboljša dežela svojemu.« Trdimo, da je komodnejši izgovor nemogoč. Zakaj bi pa ne rekel erar: »Svojemu učiteljstvu izboljšam plače tako, kakor jih ima že na papirju, da vidi dežela, kako skrbim jaz za svoje učiteljstvo.« — Tako bi bilo pravilno in — humanno! Deželni poslanec idrijski, g. dekan Arko, je sicer govoril v deželnem zboru kranjskem o idrijskem učiteljstvu, a govoril je na nepravem mestu in ob času, ko so taki in enaki govori zavirali neposredno delovanje deželnega zbora kranjskega in posredno regulacijo kranjskega učiteljstva, ergo po izjavi erarja samega, tudi regulacijo idrijskega, v večini »Slomškovi zvezi« pripadajočega učiteljstva. Govoriti bi treba tam zgoraj, kamor se izteka denar iz idrijskega rudnika! Povedati bi treba, koliko greha se je že storilo, ki ga ni mogoče več poravnati, ker je udaril ta tuji greh živ materijal! Povedati bi treba, da je idrijskemu ljudskemu šolstvu treba temeljite reforroe, da ne bo trpela nedolžna mladina vsaj v bodočnosti kakor je v preteklosti. Mi smo povedali svoje, ker nam je to velevala naša časnikarska dolžnost in ker nas bole take vnebovpijoče razmere. Poskrbeli pa bomo, da pride naš glas tudi tja, odkoder prihaja zlo!