štev. 47	Nedelja, 20. novembra	1,932
Janez Rožencvet:
' ■ *
Letsč® copate
ni stari oče nosil, ko je še обка pesto-val. Videla je, da so še čisto dobre, le novih podplatov bi jim bilo treba. Zd--lo se ji je, da bo očka gotovo vesel, če bo lahko svoje otroke pestoval v tistih oopatah, kakor je njegov oče njega. In
Nazadnje je pa Slavko čisto odrastel, se oženil in postal sam očka. Če je človek očka, ne leta več. Mama bi se zanj bala in otrokom bi bilo dolgčas brez njega. Kaj druzega je seveda, če je očka pilot. Potem mora letati, da kaj zasluži.
Slavko je pustil leteče copate doma pri starših. Hranil jih je za svoje otroke, kadrr dovolj odrastejo. Pa sta Slavku umrla oče in mati, ki sta bila že zelo staia. Kmalu sta umrla drug za drugim in Slavku je bilo hudo. žalosten ja šel za pogrebom, njegovi otroci so jokali starim očetom in staro materjo, ki sta imela za vnuke zmerom kaj lepega in dobrega, pa mama je zelo jokala in črno obleko je potem nosila.
Slavko je podedoval po starših neto j stvari, nekaj so jih podedovali nje-
govi bratje in .sestre. S temi, ki jih je Slavko dobil, so pripeljali tudi njegove leteče copate. Ko je mama stvari pregledovala, jih je našla in vprašala očka: »Kaj naj storim s strganimi copatami ? i
»Le dobro jih spravi, tc copate so mi zelo pri srcu!« je dejal očka Slavka ki ni mami še nikoli o njih praviL Mama si je mislila, da je copate raj-
mama je nesla leteče copate k čevljarju.
Čevljar je copatam potrgal trakove, jim prisil nove podplate in jih pošil, koder je bilo treba. Mama jih je prinesla očku in dejala: »Zdaj jih boš pa lahko nataknil, kadar doma otroke pe-stuješ!«
Očka je precej vedel, da so popravljene copate zgubile svojo čudežno moč, a rekel m nič, ker ni hotel mame žaliti. Smejal se je in obul copate, ki jih je potem dolga leta doma nosil. Tako dolgo, da so se v zdrsanih podplatih pokazale luknje. Očka jih še zapazil ni. Mama, ki vse pregleda, jih je pa videla.
»Novih copat je treba očku,« je dejala in hranila denar zanje. Ko ga je prihranila, je kupila prav lepe copate in očka jih je bil zelo vesel.
»Ali naj stare spravim?« — je potem vprašala.
»Ni treba, lahko jih za vržeš,« je dejal očka, ki ni mislil, da bi bile stare copate še za kakšno rabo.
Pozimi bi bila mama stare copate v peči ali v štedilniku požgala. Spomladi je kuhala samo na plin. Zato je vrgla copate v zaboj za smeti, zaboj, ki je bil že poln, je postavila za vežna vrata, da ga izprazni smetar.
Čarovnikov sin je za očetove cekine v Parizu veseljačil, na studiranje pa pozabil. Človeku, ki ima dosti denarja, se zdi Pariz še lepši kakor Ljubljana in veseljačenje laž.ie kakor učenje. Sicer se je bil v Parizu pri priliki" ponesrečil, da so mu morali nogo odrezati, ampak to ga ni dosti žalostilo. Tudi sa-monog človek je lahko vesel, ljudje so pa dandanes tako iznajdljivi, da znajo umetne noge delati. Tako napravijo, da se v obutvi in obleki skorai nič ne loči od prave in človek še pleše lahko z njo. Draga ie res umetna noga in večkrat se pokvari, a to ni taka reč, če ima človek denar.
V	tujem kraju človeka radi vidijo, dokler denar zapravlja. Če ga hoče zaslužiti, ga že bolj po strani gledajo in godrnjajo, da odjeda kruh domačinom. Če hoče od dolgov in darov živeti, je pa hitro vse prijaznosti konec.
»Lahkomišljencev in beračev imamo sami dovolj!« pravijo in izženejo tujca v njegov kraj.
Tudi Francozi, ki eo uljudni in prijazni ljudje, so s čarovnikovim sinom tako storili, ko ni imel več denarja in ko so se vsi prijatelji v Parizu od njega odmaknili.
V	domači občini je bilo čarovnikovega sina sram in zato se je držal v
Ljubljani. Seveda v Ljubljani tudi ni
našel ne prijateljev ne zaslužka, кег ni bil ničesar pravega učen. Tako se mu je godilo čimdalje slabše, umetna noga se mu je pokvarila, dobil je čisto navadno leseno in nazadnje je beračil. Pa še skrivaj, ker v Ljubljani ni imel pravice in s težka, ker je bila lesena noga za hojo po stopnicah okorna.
Tako je prišel čarovnikov sin tudi v hišo, kjer je stanoval očka Slavko. Ozrl se je po zabojih v veži, zakaj kdor je revež, tudi v smeteh kaj pobere: krpo, gumb, konec motvoza ali kar mu lahko še kedaj prav pride.
Vidi v smeteh zavržene copate in de: »Bogme, ali niso to leteče copate mojega rajnega očeta?«
Ogleduje jih in vidi, da imajo votle podplate in da se jim še pozna, kje so imele trakove prišite. Vzame copate seboj, da jih poskusi. Vzel jih je pa lahko, ker je bilo očitno, da so zavržene in tudi postava dovoljuje, da si človek zavrženo stvar prilasti
Na travniku zunaj mesta je čarovnikov sin poiskal v žepu dva konca motvoza in si privezal eno copato na živo, drugo pa na leseno nogo. Ker se je še dobro spomnil, kako je treba copate rabiti, je zaklical:
»Letite, letite copate na Šmarno goro po podplate!«
In res, copate z votlimi podplati so dobile nazaj čudežno moč. Odnesle so ga na Šmarno goro k cerkvi. Sicer ga je po zraku malo po strani zanašalo, ker na leseni nogi copata ni tako trdno stala kakor na živi, vendar je bil revež zelo vesel, ker je vedel, da bo zdaj lažje beračil, ne da bi se mu bilo treba toliko odgovarjati.
Odslej je beračil pri cerkvah po hribih. Ob žegnanjih in shodih je tudi precej nabral, vendar beraški kruh je grenak, čeprav ima berač leteče copate. Čarovnikov sin si je marsikaj mislil, ne bi mi ga bilo treba na stara leta jesti, da nisem gledal samo cekinov in vse druge očetove dedščine lahkomiselno zavrgel! — Njemu, ki je imel kdaj v Parizu toliko prijateljev, je bilo še posebno hudo, da ne sliši nikoli prijazne besede. Zato je sklenil, da podari pred smrtjo copate človeku, ki mu bo z mi-lodarom vred privoščil tudi sočutno besedo.
In tako dobi leteče copate morda spet kedaj otrok, ki bo dajal vbogaime od svojega denarja in ki bo privoščil prijazno besedo staremu samonogemu beraču pri cerkvi na hribu.
Konec
Е. Maag:
Indijanski rod „Hudourni oblak"
Novinec je bil prišel v razred. Ime mu j« bilo Branko Dobnik in rdeče lase je imel. Njegov prostor je bil eno klop pred debelim Močnikom, ki je bil burkač vsega razreda. Komaj je ta zapazil, da ima novinec rdeče iase. si ie že začel mršiti grivo in pačiti obraz. da so se morali vsi dečki smejati, ko so pogledali Dobnika. Branko je to kmalu zapazil, ker nii bil neumen. Naj-orej je bil žalosten, potem je postal be-
»Koga misliš z rdečo repo?«
»Koga neki?« se ie rogal Plut.
V naslednjem trenutku ga je Dobnik podrl na t a in že sta udrihala drug po drugem kakor iz uma. Dečki so ju v krogu obstoipili in napeto opazovali boj, Branko je bil odločno boljši borilec in Plutu je že slaba predla, ko je mahoma stopil na dvorišče profesor, ki jih je razgnal.
Med naslednjim poukom so bili vsi
sen in naposled je čakal samo še prilike. da bi rim vsem skupaj pokazal, da ga ni dobro imeti za norca Bil je velik in suh. in nihče ni slutil, kakšne mišice ima. ker je vsak večer po deset minut telovadil.
Najbolj se je smejal in norčeval Plutov Mirko, ki je bil največji v razredu. Šel je na primer tik mimo Dobnika. ne da bi ga pogledal, in na ves glas vzd;hnil:
»Rdečo repo imam strašno rad!«
Ves razred se je zagrohotal. med tem ko je Branko pobledel in si grizel spodnjo u smico.
Tretji dan. med dopoldanskim odmorom so se spopadli. Branko je stal nič hudega ne sluteč ob šolskem zidu in zamišlien gledal svoj kruh. ko je zdajci prihrumela truma divjakov in ga. obkolila. Trumo je vodil Plutov Mirko Dečki so vsi vprek kričali:
»Rdeča repa je najboljša jed! Rdeča гела ie najboljša ied!«
Dobnik se je ves besen zagnal v Pluta, med tem ko so ostali dečki od-skočili, in zakričal:
dečki mirni in resni, in ko je bi! spet odmor, je po dolgem šušljanju prišel eden izmed njih kot odposlanec k Dob-niku in rekel:
»Dobnik. ti si fant od fare! To smo vsi videli! Vabimo te, da pristopiš k našemu indijanskemu plemenu. Pleme se imenuje »Hudourni oblak«, in Plutov Mirko je naš glavar. Imenujemo ga »Sokolje oko«.«
Branko je bil od tega povabila ves ganjen in je razburjen stiskal oetim dečkom po vrsti roke. Potem so ga peljali h glavarju, ki ga ie sicer hladino, a vendar zelo vljudno sprejel. Zmenili so se. da se dobijo popoldne pod gozdom, kjer so si bili naši Indijanci postavili vigvam.
Vigvam je bil z vejami zakrit kos travnika. Tam nisi več videl Pluta, Močnika jj Dobnika. Tam so bili zbrani »Sokolje oko«. »Rdeča šapa«. »Modri bledoličnik«. (Mostnik je bil zelo učen in je nosil naočnike). »Plazeči se podplat« m še mnogo drugih drznih rdečekožcev. Vsi so sedeli s ppdviha-nimi nogami na okoli in vsak je imel v
levem kotičku ust rjavo pipico \z prežganega sladkorja, na giavi pa krasen indijanski nakit iz kurjega perja, ki mu ga ie sešiia spretna mamica Sklenili so, da krstijo Dobnika za »Skakajočega leva«, ker so se vsj še dobro spominjali njegovega nenadnega napada na »Sokolje oko«. Nato so vsi rekli: »Howgh! Howgh!« in slovesni obred je bi! končan.
Igrati se Indijance ie bila imenitna reč. Vse popoldne si se plazil po gozdu m polju, napadal nevidne sovražnike. se skrival in lovi« drug drugega »Skakajočemu levu« je delalo njegovo podložniško razmerje do »Sokoljega očesa« obiio preglavic. Ker je bil ta glavar, mu ie grenil življenje, ga pošiljal na najbolj nevarne ogiede. in dokler Dobnik ni imel nakita iz kurjih peres, ga je sploh proglašal za manjvrednega. Šele ko je Brankova mati z velikim trudom po vsej hiši nabrala gosjih in kurjih peres in sešiia sinku indijanski nakit, je postal »Skakajoči lev« enakovreden Član rodu. Zelo ss je trudil, da bi bil ustrežljiv in pogumen, ali »Sokolje oko« ie osta! hladen. Še vedno mu ni odpustil poraza na šolskem dvorišču.
Neko nedeljo so v vigvamu sklenili, da naj se rdečekožci z vseh strani priplazijo k nekemu robidovju in z divjim krikom in dolgimi šibami prepode ne-zaželjene nabiralce. »Sokolje oko«, ki je bil najhitrejši, je hote) v velikem ovinku od zadaj prisoeti na mesto Dečki so se razdelili in vsi hkratu tuleč udrli naprej. Z razkuštranim perjem in lasmi, razgretimi obrazi in palicami v d'vje mahajočih rokah so bili podobni pravim majhnim peklenščkom. Glasno vpitje se je začulo. in dve majhni plavolasi dekletci sta jeli kakor spla-šeni putki obupno tekati sem ter tja in klicati:
»Gče! Oče!« Še preden so se utegnili Indijanci skriti, so zagledali pred seboj velikansko postavo.
»Gospod Koprivec!« so prestrašeni zakričali dečki in se razpršili na vse vetrove. Strašni gospod Koprivec, mesar v predmestju, ki ni dal nikoli koščka klobase zastonj, je v silni jezi planil na najbližjega, in ta je bi! baš »Sokolje oko«. ».Sokolje oko« 'e obuoan begal med bodečim grmovjem. Indijanci so od daleč gledali in niso vedeli kod ne kam. »Le »Skakajoči lev« ni »trpel na varnem, mora! je pomagati glavarju. Prav tisti mah. ko se ie »Sokolje oko« spotaknilo ob korenino In padel tako
da je bil že videti izgubljbn. le planil naprej m se obesil gospodu Koprivcu na suknjo. Ta se je po bliskovito obrnil zgrabil leva in jel srdito udrihati po njem, čeprav se je -dai »Sokolje oko« obesil nanj in ga krčevito potegnil na-raj. Lev se je zvijal kakor jegulja; a v
trenutku, ko se je srečno izmuzn i, ie imel gospod Koprivec že »Sokolje oko« v pesteh in je tudi temu korenito oprhal žadnjo plat.
Razkuštrana in napo! hroma, zato pa tesno objeta, sta se »Sokolje oko« in »Skakajoči lev« napotila proti domu. Zdaj sta bila prijatelja za vse življenje.
izrnn šivalnega stroja
Gotovo je že marsikdo izmed vas opazoval svojo mamo, sedečo pri šivalnem stroju, ki H je veselo brnel pod urnimi prsti. Toda bili so časi. ko se ni še nikomur sanjalo o tem hišnem tovarišu! šele pred kratkimi petinosemde-setimi leti smo spoznali prvi šivalni stroj.
Takrat je stal mlad. boleh en. siromašno ob'ečen in brezposeln človek, Američan Elias Howe. v Bostonu ored razsvetljenim oknom, za katerim je nekdo sedel pri kolovratu. Saj ni lepo, če gledaš v tuje okno — a ta ura je postala za mladega Howea usodna. Prav tedaj se mu je porodila mise! za velepomemben izum: šivalni stroj!
Ko se je Howe tisti večer vrnil domov in opazoval svojo marljivo ženico. kako je v mrzli kuhinji netrudno, do pozne noči šivala zanj in za otroke, ga je nenadoma obšla gotovost, da je
treba izumiti stroj za šivanje, podoben kakor za statve, s čolničkom.
Vendar ga .ie pa čakalo mnogo razočaranj. preden je stal pred izpolnitvijo svojih sanj
Spet in spet je mora! odlagati svoje načrte, ker je bila beda družine prevelika in je moral kot strojevodja ali pa kot mehanik služiti denar. Potem se je spet mesece in mesece trudil z iglo: kako naj jo spravi v zvezo s čolnič-koin?
Tedaj se mu je neko noč sanjalo: kralj mu je ukazal, da mora neutegoma iizgotoviti šivalni stroj, ker ga bodo drugače obglavili. Mučil se je in mučil in poizkušal na vse načine, a ni se mu hotelo posrečiti. 2e so se mu bližali krvniki; nosili so dolge sulice v rokah, ki so imele v konici ozko odnrtino. Tedaj se je Howe prebudil: vedel je. kakšna mora biti igla pri šivalnem stroju.
Nekdanji sošolec mu je posodil denar. da je lahko izgotovil prvi vzorec, in aprila meseca 1. 1845. ie povabil Hc-we najurnejše šivilje iz Bostona na šivalno tekmo: dokazal iim ie da so porabile za šivanje robov petkrat toliko časa kakor on. k> je šival s strojem.
Vendar si ni nihče kupil stroja.
Tedaj se ie n'egov brat odločil, da se na svoje stroške pelje z vzorcem v Anglijo Tiikat ie brat takoi našel kunca: tovarnarja Thomasa, ki je poklical še Eliasa Howeia v Anelijo. Howe se ie čutil v devetih nebes'h... A postal je žrtev prevare. Thomas mu kliiub pn.p-fvftv ni izplačal nioo,"vpga deleža od prodanih strojev! Howe si je moral ijmrvcodi+i denarja, da se je sploh lahko vrnil v Ameriko.
V Ameriki so se med tem našli liud-je. ki so šivalni stroj neznatno izboljšali in nrodali vzorce kot s v o j izum. Napravili so sijajne kunči.ie in zaslužili lepe denarje. Nekdanji sošolec je spet n ris koč M Howeiu z denariem na pomoč; Howe ie zdaj lahko tožil lopove in po letih je s svojo pravdo zmagal.
Dvajset let po šivalni tekmi v Bostonu je postal Howe. zasmehovani saniač, spoštovan in bogat mož. ki je srečno premagal vse težave itn ovire!
Ali se boste zdaj, ko bo šivalni stroj veselo brnel v zakurjeni sobi, spominjali tega moža. ki je izumil za vas in za vse iiudi toli dragocenega hišnega
tovariša?
Športni trening
s slamnatim možem
Ce se pripravljaš na kako športno tekmo, ne najdeš zmerom nasprotnika, ki bi se lahko vadi! z iijim. Tedaj si moraš pomagati s »slamnatim možem«. ki ie pri raznih športnih panogah različen.
Boksar, ki hoče pred nastopom trenirati (vežbati) si za ta posel ne vzame živega nasprotnika, ker bi ga utegnil ta
po nesreči zadeti m raniti. Zato se rajši bori — s svojo lastno senco.
Ali pa: teniški igralec zapazi pred turnirjem, da mu je desnica slabotna. To se časih zgodi največjim mojstrom ... Kaj storiti tedaj', če ne najde igralca, ki bi mu bil enakovreden? K teniškemu zidu pojde. To je preprost zid, na katerem je v višini mreže potegnje-
na črta — in biije svoje žoge v ta zid. Teniški zid je močnejši nasprotnik od Tildena in Prerma — zakaj najboljši Urralec časih prezre ali izgubi kake io-
go, med tem ko se to pri zidu ne more zgoditi.
In naposled: kaj napravita dva pla-vača. ki da.eč prekašata vse druge, ki pa ne moreta tekmovati med seboj, ker je prvii v Ameriki, drugi pa na Švedskem, kakor je bilo v primeru Johnnyja Weismûllerja in Arneja Bor-ga? Vzameta si »slamnatega moža«. Samo eden izmed njiju olava sam. Ar-ne Borg v stockholmski plavalnici. Weismiiller je zastopan z žogo, ki jo z isto hitrostjo, ki jo je znameniti Ame-rikanec dosegel s svojim zadnjim rekordom. vlečejo po vodi sem ter tja ... In Šved hiti za slamnatim možem, se bori. izpodbujan pa sto in sto gledalcih. To je boj. živi, resnični boj! Ce premaga Arne Borg žogo (in to se mu je takrat posrečilo) tedaj je potolkel
svetovni rekord svojega nasprotnika. Če pa žoga prehiti, je Amerikanec spretnejši od njega.
Tako služi slamnati mož raznim športnikom in jim dela neprecenljive usluge.
Kako je nrišel krompir v Evrouo
Pred nekaj stoletji ljudje v Evropi niso mogli jesti krompirjeve kaše ali vobče krompirjeve kuhe, zakaj takrat pri nas še niso poznali krompirja.
Toda nekega dne je prišel mož iz daljnje Amerike, ki so jo bili komaj odkrili. Ta mož je dal kmetom čudne rjave gomolje, ki jih niso bih še nikoli videli, in velel:
»Vsadite gomolje v zemljo namestu žita in rži; doživeli boste veliko presenečenje!«
In kmetje so res vsadili gomolje, ki so imeli mnogo drobnih belih poganjkov, in čakali.
Najprej je zrastlo iz tal zelišče, potem so začele rastlinice cve3ti. Vsaka je imela polno majhnih belih cvetov, hkrati pa so bile polne črnih jagod.
Kmetje so se razveselili — trgali so črne jagode in jih pokušali. A groza! Jagode so bile grenke, morali so jih izpljuniti. Tako so res doživeli presenečenje, ah to presenečenje ni bilo ve-
selo! Mar bi bili nasejali žita in rži! V sveti jezi so poruvali vse rastline iz zemlje, jih zmetali na kup in jih zažgali. Med tem, ko so stali okoli kupa in gledali, kako je ostudna reč gorela, se je nenadoma začel širiti iz ognja krasen, blagodejen vonj. Tedaj je stopil eden izmed njih bliže in potegnil iz plamenov nekaj opečenih rjavih gomoljev, ki so viseli na koncu korenin.
»Zdaj vem,« je vzkliknil, »ne jagod, ampak gomolje moramo jesti!«
Tako je prišel krompir v Evropo! A kdo je bil mož, ki smo mu dolžniki za ta zaklad?
Dolgo so mislih, da je bil znani angleški pomorščak Francis Drake, in tako so mu tudi kot »Očetu krompirja« postavili spomenik.
Zdaj pa vemo, da so prinesli krompir Španci v začetku šestnajstega stoletja iz Južne Amerike v svojo domovino. Tu pa ni našel pravega odziva, ker ni ugajal ljudem.
šele, ko je dvajset let pozneje Francis Drake svojemu vrtnarju spet in spet zapovedal, naj sadi krompir, in ko je naposled sam začel skrbeti za sajenje krompirja, in ko sta dva njegova rojaka vedno iznova opozarjala ljudi na blagoslov krompirja, je krompir nastopil svoj zmagoviti pohod po Evropi.
Tem trem možem bi bili torej morah postaviti skupen spomenik!
Spretnim risarjem
Dragi stric Matic! 2e dolgo časa se pripravtljam, da bi Ti pisala. Danes sem se vendar ohrabrila. V »Mladem Jutru« mi ne ugajajo indijanske povesti in tudi pravljica o goslaču Vitomilu mi ni bila všeč. Rada bi imela, da bi bila v sredini »Mladega Jutra« priloga za ročna dela in da bi bilo »Mlado Jutro« večje. Za danes dovolj. Morda se kaj vidiva. Torej do svidenja.
Knaflič Nevenka, uč. III. razr. v Ljubljani
Dragi stric Matic! Danes ti hočem povedati nekaj o svojem petelinčku -pritlikavčku. Zjutraj, ko se zbudi, začne na ves glas peti, dokler ne postane hripav. Zelo prijazen je in domač. Včeraj, ko smo sedeli pri kosilu, je pri'e-tel na okno in začel s kljunom trkati na steklo. Petelinček je sila majhen, a zna dobro frčati. Ondan je zletel iz pritličja v prvo nadstropje. Tam se je ustavil in na ves glas zanel. Ko rnu prinesemo hrane, začne klicati mitkc. Ce zagleda muco ali pa vrabčke, se strašno ujezi in jih zapodi. Najrajši :é muhe in čelele. Prav lepo pozdravljam vse »Jutrovčke« in Tebe
Mira Nadišar, uč. III. razr. v Tržiču
Dragi stric Matic! To pot si nas s
svojim natečajem požgečkal po možganih, kakor ni nihče izmed nas orču-koval. Hotel si se prepričati, če se kaj razumemo na novinarstvo. Večina »Jutrovčkov« je s tvojim delom ze'o zadovoljna in tudi jaz vržem kroglico v tvoj nahrbtnik. Menda zaradi tega ne boš postal ošaben! Zameril Ti pa tudi nihče ne bi, zakaj vsak čitatelj ve, da nas imaš celo vojsko in da smo pravi, kakor ižansko zelje in Urbasove klobase. Meni pozlati »Mlado Jutro« vsako nedeljo, posebno še, kadar Manica kaj napiše. Tako mlada in živahna je v svojih pravljicah, da kar verjeti ne morem, da je že srečala AbraTiama. Torej, ljubi stric Matic, če boš kdaj list preurejal, napravi kar vse po svojem okusu, oa nam bo gotovo všeč. Dragica Porenta, uč. II. razr. II. real. gimn. v Ljubljani
Jaz se tudi oglasim v »Mladem Jutru«. Moja želja je tekmovati. V »Mladem Jutru« mi je všeč vse, najrajši pa čitam: »Jelarjeve čuvaje«, »Punčkine prigode«, čarovnije in podobno Moja želja je. da bi izhajalo »Mlado Jutro« vsaj dvakrat na teden. Križanke, rebuse in skrivalnice imam zelo rad. Igor Andrejčič, uč. III razr. na vadnici v Ljubljani.
Dragi stric Matic! Naj tudi jaz odgovorim na Tvoje vprašanje; »Kaj nam je v »Mladem Jutru« najbolj v$eč!« Meni dozdaj vse ugaja, na boli pa te-ie povesti: »Vaško in palčki«, »Goslač Vitomil«, »Jelarjevi čuvaji«, »Leteča puščica« in »Punčkine prigode«. Želim, da bi »Mlado Jutro« ostalo tako. kakršno je, ker mi je v pouk in zabavo. Pozdravlja Te Tvoja čitateljica
Vera Rus, uč. I. a višje nar. šole v Ljubljani.
Zelo mi je všeč »Mlado Jutro«. Lepe pravljice so v njem, ker jiih rad čitam. Najbolj so mi všeč novesti »Stari Rič-ko« in »Papiga«. Skrivalnico sem kaj hitro rešil. Igračk še nisem napravil, ker še nisem šel iskat želoda.
Mirko Sajovic, uč. II. raz. v Ljubljani.
u
n
Podaljšali smo svoj natečaj do 11. decembra 1.1. Dotlej nam lahko še zmerom pošiljate nove dopise. Dne 24. decembra t. 1. — v naši božični številki, ki bo od sile lepa in zanimiva — bomo objavili imena tistih, ki bodo prejeli nagrado. Ker smo podaljšali natečaj za delj kakor mesec dni, bomo nagradili deset najboljših spisov in ne pet, kakor smo bili prvotno obljubili.
Torej hitro pero v roko in pamef v glavo!
Uredništvo »Mladega Jutra«.
i Dopolnjevalka
--az
—	az Vstavi namesto črtic črke, da
—	— az da dobiš od I—П ime poljedei-
—	az skega orodja.
П	-
Številnica
1,	2, S, 4, 5, 6, 7, «
2,	4, 5	trobilo 8, 4, 5, 7 pes
4,	6	pijača starih Slovanov
5,	4, 2, 7	vzpetina
6,	4, 8	zabava
7,	6, 1	ženski glas
8,	2, 7, 1	zveza glave s trupom Prva vodoravna vrsta in prva navpična vrsta dasta ime velikana iz pravljice.

Vprašam vas?
--—m?
П
1. Ločilo, 2. žitarica, 3. določeno razdobje, 4. upoštevanje, 5. števnik, 6. hrib pri Ljubljani.
Rešitev šaljivih vprašanj
1.	Ker ima štiri noge.
2.	Lahko stoji na človeški glavi.
3.	Besedo .napak'.
Rešitev bistrim glavicam
1.	Menih Berthold Schwarz je izumil smodnik.
2.	Anglež Francis Drake je prinesel kromoir v Evropo.
3.	L. 1492. so odkrili Ameriko. Odkril jo je Krištof Kolumb.
4.	Električno žarnico je Izumil Thomas Edison.
5.	Ljubljana se je v rimski dobi imenovala Emona.
Rešitev zlogovnice
P regel j E rjaveč
T avčar	PETER
E ma R utar
Rešitev uganke za računarje
Tretjina in pol od sto je petdeset.
Rešitev uganke
Uš.