Petreffakti. Več kot trideset let je, odkar se drugod biigajo za reformo šole. O potrebi nove šole niso le pisali knjig in razprav, ampak so se tudi organdzirali in v organizacijah propagi» rali udejstvovanje novih idej. Kdo bi mogel tajiti, da nismo imeli tudi mi pridnih refe= rentov, ljudi ki so proučevali, pisali, preda* vali in poizkušali? Poznanje novih smeri pa je ostalo le za posameznike. Ibsenov »Sovražnik ljudstva« je moira! spremeniti svoje naziranje o kompaktni ve; čini. Ne gre za to, da postane človek jak v samotd, ampak za to, da postane družaben, pomemben za družbo, za maso. Minili so časi, ko so se osebnosti odstranjevale in prezirljivo gledale na maso. Spoznatd mora= mo> da je treba ideje podružabiti, za podru^ žabljenje pa je treba organizacije, organiza* cije, ki ima načela in upravo. S samoizobraževalnim tečajem se je za« čela organizacija našega duha. Na vrsto je prišel tudi problem udejstvovanja delovne šole. Poverjeništvo UJU si je nadelo nalogo, da bo delovalo organiizatorično med svojimi člani za razumevanje novih pedagoških mis sli in za delovanje po teh smereh. Ob tej priliki sem se spomnil francoskega filozofa Condillaca ki pravi, ali je treba vselej, ka= dar se dehije za človeška vprašanja dn spoznanja, več zmot razrušiti kot pa resnic vzpostaviti. Quand on travaille sur les que* stivus et connaissances humains, on a plus d'erreu<rs a detruir que de verdtes a etablir. Naše vprašanje ni vprašanje zase, ampak je tesno spojeno z vsermi drugimi človeškimi in zgodovinskimi vprašanji. Naše vprašanje je le del nekega organizma. Nemogoče je, da bi nove pedagoške misli pravilno pojmil človek, ki misli o drugih vprašanjih še po starem. Konservativec drugod je tudi kon; servativec v naziranju glede javnega pouka in javne vzgoje. Del našega dela bo gotovo tudi boj s konservativno duševnostjo, naj* več neprilik pa bo seveda z onimi, ki razpo* lagajo z avtordteto; s svojo avtoriteto ka* nijo tudi svojo vis inertiae. V sramoto jim bo siccr, če jih bo kdo obsodil, da so proti napredku in da se ne znajo vživeti v novo dobo, toda užaljeni bodo samo zaradd na* slova, zaradi očitka zaradi besede, nikoli pa ne bo zadela kritika njihove vesti; v stotero prilikah se bo javljala vsa njihova konserva« tivna s strupenostjo pomešana duševnost. Mdslili smo, da so učitelji nevedni, ne* orientirani, apatični za kulturna, socialna in pedagoška vprašanja in da bo vsako delo brezuspešno. Peepričali pa smo se, da jih je lepo število, ki imajo dobro voljo, kd stre= mijo po napredku in bi radi prenovili sebe, svet in vzgojo če bd vedeli kako. Ali moremo zahtevati, da bi se vsakdo boril s konvencionalnostjo, se odrekel vse= mu posvetnemu ter proučeval in čital, ku* poval in se žrtvoval? Preveč odpo>vedi bi bilo! Pa česar ne msre posameznik, to je mogočc organiziranim poedincem. Porazde= Ijeno delo, porazdeljena požrtvovalnost, urejen davek duševnih in gmotnih sil nam bodo rodili gotove uspehe. In vzgledi bodo vlovili še druge. Seznaniti bo mogoče vso našo maso, če ne hdtro, pa vsaj počasi. Pa nevedni nas vsaj ovirali ne bodo. Oni, ki so poizkušali z novo šolo, se ne pri« tožujejo čez brezbrižne tovariše, pač pa čez avtoritete. In oni, ki nameravajo začeti z re« formo v svojem razredu, se ne dzgovarjajo na neokretne tovariše, pač pa na upiravitelje in nadzornike. Rahločutna učiteljica toži: »Ali naš upravitelj gotovo ne bo tega dovo* 111.« In miroljuben učitelj vprašuje: »Ampak kaj bo rekel nadzornik?« Kdo bi zamcril bojazni? Saj ni, da bi se človek prerekal ce= lo življenje! Čudno je res! Naša dolžnost je, da poiščemo iz sveta najlepše in naj* boljše in da damo to najlepše in najboljše narodu in državi. Druga premisa je to, da hočemo to svojo dolžnost dzvršiti. Logičen sklep bi bil, da je naše prizadevanje pravo. Toda realen sklep je, da se ne ravnamo po predpisih. Odkod to nesoglasje? Med nami so še ljudje, ki se jim je avstrijstvo tako zajedlo v vse njihovo žitje in bitje, da se ga ne morejo otresti. Ne mislim avstrijstvo kot političnost, ampak kot duševnost. Ne dvo* mijo o pravilnosti svojega naziranja in de* lovanja in so pirepričani, da je vse. neredno in škodljivo, kar se z njimi ne sklada. Ni« koli niso samostojno mislili, nikoli samo= stojno živeli, nikoli samostojno stremeld. Ta nesamostojnost. potem pa še mišljenje, ki ni več za našo dobo ;in za naše irazmere, se ne bo moglo nikoli in se tudi ne bo smelo zliti v življenje mlajšega rodu. Ne mrislim na mlajši rod po starostnih letih, pač pa na mlajši rod po kulturni duševnos sti. PTipoinniti moramo namreč, dft rnlas dost v fizičnem pomenu ni vedno tudi mla^ dost v duhovnem pomenu; za kulturno mladost je treba mdšljenja in nazkanja, ti> mišljenje in naziranje je nekaj splošnega, svetovnega in idejnega, naravno pa je, da se med našo mladino — k tej štejemo tudi mlajše učitelje, ki niso poznali Avstrije — še ni mogla ustvariti neka nova duševnost. Nove literature ne pozna; knjdge so drage, knjižnice ni, sem pa tje ne razume tujega jezika. Če imenujemo staro duševnost av= strijsko, lahko imenujemo novo duševno vsebino rovtarsko. Ali niso tega dejstva krdve avtoritete, ki ne skrbdjo prav nič za duševno življenje, ki bi se spodobilo za na= rod v novi dobi? K tem avtoritetam pripa« dajo tudi učiteljišča. Kje so. vzrokii nedelavnosti in ovdr? Avtoriteta sama na sebi je le forma; dokler ni osebe, ki jo izvršuje, je mrtva. Osebe se spreminjajo, zato se tudi način izvrševanja avtoritete spreminja. Ločiti moramo avto^ riteto kot trajno institucijo od uradnika, ki je kot oseba enakopraven z drugimi oseba^ mi. Velike moralne sile je treba osebi kot zastopniku avtoritete, da ne izrablja avto= ritete v osebne namene. Ni tre'ba, da so ti osebni namend le gmotni, ker so lahko tudi moralni. Častihlepnost, fanatizem v političnem naziranju in druge take nečednosti so mnogokrat prav vodilne sile. Ne dotakne« mo se avtoritet kot ustanov, pač pa bi bilo greh, če bi molčali o osebah, ki pravijo, da so avtoritete. Kateri so elementi, ki ne smc> mo biti zadovoljni z njimi ali jih pa moramo še celo obsojati? Pri človeku, ki ostara, postanejo mož= gani trdd kot cement. Tako pravi nek fran= coski zdravnik. Dasi je izrek pretiran, ven* dar je res, da se prileten človek ne more tako vživeti v novodobno naziranje kot mladenič; zlasti je težko spreminjati nazi^ ranje onim, ki so bili fanatično prepričani -o pravovernosti svojega mišljenja. Nezna= čajno je spreminjatd mišljenje iz koristo* lovnih nagibov, še celo plemendto pa je pri« poznati zmoto iz logičnih irazlogov. Nove dobe pa ne prenovijo le prepričanja, ampak tudi čustvovanje, stremljenje, hotenje, do= mišljijo, vso duševnost. Ndč ni tedaj čud= nega, da postanejo Ijudje petrefakti, oka= menele duševnosti brez zmožnosti razvoja k popolnejšemu. Okamenelost duševnega delovanja je naravna. Prav nič zaničevanja! Zlasti če so bile take osebe enkrat delavne in se njihovi uspchi viddjo povsod, vzbujajo spoštovanje, najgloblje spoštovanje. Ne moremo sramotiti smrti, ne moremo ^ramo^ titi starosti. Oboje je naraven pojav. Da stari človek ne razume novosti, ni prav nič nemoralnega. Nemoralnost pa je v značaju. Nekateri vplivni Ijudje imajo to srečo — srečo nam« ireč, da so ostali po značaju neomadeževani — da so umrli, ko so ravno dokončali svojo zgodovinsko nalogo, če so le dobo preživeli in se niso upokojili, pa so si z delom zad= njih dni izkazili vso lepo sliko svojega do= tedanjega življenja in delovanja. Pa tudi dejstvo, da ne pripoznavajo novih zahtev, je še vedno logdčnega značaja in ga ne mos remo obsojati. Nepoštena, nemoralna in zoprna pa postane zadeva, ko se nerazvija* jočerrru intelektu pridružijo še oblastiželj« nost, samoljubje, zavist in ljubosumnost. V našem malomeščanskem dogajanju kd ni bu lo pravzaprav nikoli zvrhano z idejnostjo, so se godile vedno zlobnosti in nepoštenosti, ko je šlo za prehod iz stare dobe v novo dobo. Iz razgovorov s tovariši ter iz pismenih sporočil mi je znano. da se tudi v našem stanu ustvarjajo nelepi odnošajii. Od pov« sod je ista tožba: oblastiželjnost, samovolj« nost, zavist, zaverovanje v starost. Če bi se prerekali le za ideje — pravzaprav celotno duševnost — ne bi bilo nič hudega; toda z odioznostjo le zamorijo dobre kali v mla* dimi, ji grenijo življenje in ji dajo okušati tisto žalostno razočaranje, češ, da dobiva človek le polena za svoje ideale. Ker je postala reforma šole problem naše organizacije, ne bo smelo biti oviranje iz zavisti in ljubosumnosti le zadeva med poedincem in upraviteljem in nadzornikom, ampak zadeva med organizacijo in oviras jočo osebo'. Take pritožbe so bile dosedaj le zasebs ne; pa bilo jih je toliko, da so že kdaj za* služile. da bi postale javna zadeva. Vsako oviranje našega dela ibomo proglasili za ne= moralno. Nemoralno pa bo tudi, če bodo nekateri delo omalovaževali, namreč oni, ki bi ga morali voditi ali pa vsaj pospeševati in podpirati.