Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih
osebnih zaimkov za dvojino
Alenka Šivic-Dular
IZVLEČEK: V članku se analizira besedica va, kije pojavlja na štirih mestih v legendarni pesmi Sveti Tomaž umrje, od tega dvakrat vfunkciji osebnega zaimka za 2. os. dv., dvakrat pa v funkciji števnika dva. Z analizo funkcionalnih, dialektoloških in primerjalnojezikoslovnih vidikov besedice va se skuša pojasniti njen izvor, tj. ali gre za ohranjeni praslovanski arhaizem ali pa za inovativno enakozvočnico.
ABSTRACT: The word va appears in four places in the legendary poem Sveti Tomaž umrje (Holy Thomas Dies), twice as the personal pronoun for the 2nd p. d., and twice as the numeral two. The analysis of the functional, dialectological and comparative-linguistic aspects of the word va attempts to explain its origin, i.e. whether it is the preserved ancient Slavonic archaism or an innovative homonym.
Zapisane ljudske pesmi niso zanesljiv in sistematičen vir1 za preučevanje glasoslovnih značilnosti v govorih, čeprav poznamo kraj zapisa in pogosto tudi pevca. Že prvi zapisovalci so jih poknjiževali, ko so izvorno govorjeni jezik prevajali v pisanega, vendar pa stopnja normativnih posegov v govorjeno besedo ni razvidna in navadno ni podrobneje pojasnjena. To je lahko še posebej problematično v primerih, ko zunaj pesmi ali lokalnega govora oblike (besede) nimajo ustreznic ali vzporednic. Kljub temu pa iz ljudskih pesmi navajajo posamezne besede slovarji (npr. Pleteršnikov slovar), slovnične oblike pa tudi znanstvena dela (npr. morfologija Frana Ramovša). V tem smislu so kot potencialni vir zanimivi ustaljeni jezikovni vzorci (klišeji), ki zaradi svoje ritmiziranosti in tradicionalizma sporadično utegnejo ohraniti kako jezikovno prvino ali vsebino, ki sicer sega daleč v jezikovno in drugo preteklost in kijih raziskujejo sodobne antropološke in kulturološke študije2.
Tako je v pesmi Sveti Tomaž umrje mojo pozornost pritegnila besedica va. Pesem je bila objavljena v reprezentativnih izdajah slovenskih ljudskih pesmi, in sicer z gornjim naslovom v Slovenskih narodnih pesmih (SNP I, št. 581) urednika
1 MERHAR 1961, 146.
2 Prim, tovrstna dela VV. Ivanova in V.N. Toporova, B. Sikimič, A. Lome, M. Mencej, K.
v
Skrubej itd.
v
Alenka Sivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
Karla Štreklja in z naslovom Smrt svetega Tomaža v Slovenskih ljudskih pesmih (SLP II) urednikov Zmage Kumer, Milka Matičetova in Valensa Voduška3. Obe objavi sta vzeti iz rokopisne zbirke Oroslava Cafa (oznaka: CO III, 57-58)4, ki je pesem zapisal po pripovedovanju ljudske pevke Marinke Bobniče5. Pesem se uvršča med pripovedne, po ugotovitvah Zmaga Šmitka pa pesmi o svetem Tomažu vsebujejo tudi zelo stare motive, ki se prek posameznih sestavin navezujejo celo na antično izročilo (ŠMITEK 1998, 139-156).
Pesem Sveti Tomaž umrje obsega 45 vrstic; razdeljene so v 4 kitice z naslednjim številom vrstic 13-13-10-9 (SNP I) oziroma v dvovrstične kitice (SLP II)6. Objavljeni pesmi se med seboj razlikujeta po nebistvenih podrobnostih, npr. po grafičnem podajanju posameznih samoglasnikov ali pa po redkih redaktorskih posegih v izvirni Cafov zapis. Pesem je mogoče razdeliti v dva dela, tako da prvi del sestavlja 21 vrstic pripovednega besedila (opisovanja), drugi del pa 24 vrstic dvogovora med svetim Tomažem in tremi pari sogovornikov (ogovorj encev) oziroma tremi »dvojinskimi« osebki7: volka dva, vranova dva in golobca dva. Dvojinske oblike
3 V drugi izdaji (tj. Slovenske ljudske pesmi II, Pripovedne pesmi, Ljubljana, Slovenska matica 1981, str. 395-396, št. 119/3) sta z istim krovnim naslovom pod številkama 119/1 in 119/2 natisnjeni še dve pesmi s podobnim motivom: prvo je pred letom 1824 v okolici Vidma ob Ščavnici zapisal neznanec (zapisana v rokopisni Pesmarici iz Slovenskih goric XI, 1.5), druga pesem, ki izvira iz Lovrenca na Dravskem polju, pa obsega samo nekaj verzov, ki jih je februarja 1939 Francetu Maroltu zapela 86-letna Micika Hiršman, po domače Črvica, z dodanim notnim zapisom.
4 Cafovo zapuščino (=CO) sestavljajo tri knjižice iz leta 1844 in knjižica iz leta 1855, hrani pa jo Narodna in univerzitetna knjižnica (Ljubljana) pod signaturo Ms. 482; pesmi so bile zapisane januarja in februarja 1845 (SLP I, XXVII).
5 O Marinki Bobniči se ne ve veliko, prav tako tudi ne o drugih pevkah in pevcih zlasti starejše dobe, zato bi bila osvetlitev njihovih biografij zelo dobrodošla (SLP I, XX-XXI). Iz kazala pevcev in pevk v Slovenskih ljudskih pesmih izvemo, da je bila Bobniča 70-letna ženska iz Morja pri Framu (SLP II, 611) oziroma »stara Morkinja« (SLP IV, 773) in daje leta 1844 Cafu zapela na ducate pesmi, ob katerih »nepričakovano zaslutimo pevsko re-pertoarno in oblikovno bogastvo pred zatonom 18. stoletja (ker se pevci ponavadi nauče peti v mladosti)«. Samo v SLP I-IV je natisnjenih 20 njenih pripovednih pesmi. - Naselje Morje je razloženo naselje med Zgornjo Polskavo in Framom ob (magistralni) cesti Celje - Maribor, njegovo gručasto jedro obdajajo zaselki, razkropljeni po krajnih vesi-nah Pohorja in po valovitem obrobju Dravskega polja. (KLS IV, 236-237). - V imenski obliki Bobniča se najverjetneje skriva ženska oblika (feminativ) k priimku ali hišnemu imenu *Boben. Podatkov o tem hišnem imenu v Morju nimam, med slovenskimi priimki z osnovo Bobn- pa najdemo tudi na Štajerskem naslednje: Bobnar (areal: Kamnik, Kranj, Krško, Litija, Celje, Ljubljana-okolica, Novo mesto, Maribor), Bobnarič (areal: Ptuj), Bobner (areal: Celje, Novo mesto, Maribor), Bobnič (areal: Krško, Laško, Celje, Brežice), Bobnjar (areal: Ptuj, Litija) (ZSSP 1974, 44).
6 Izhajajoč iz natisa v SLP II, št. 119, je pesem je dvakrat objavil tudi Vlado Nartnik, vendar pa pod nepričakovanim naslovom Zveličani svetnik (NARTNIK 1989, 194; NARTNIK 1998/99, 79) in z bistvenimi jezikovnimi posegi v samo besedilo. V tem članku izhajam iz natisa v SNP I.
7 V ljudskih pesmih v dvogovorih prevladujejo »edninski« osebki (tj. izraženi z glagol-skimi oblikami v ednini) in »množinski« osebki (tj. izraženi z glagolskimi oblikami v
Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
pri samostalnikih in pridevnikih (moškega) spola najdemo tako v pripovednem kot tudi v dvogovornem delu pesmi (prim, siva volka, vrana, golobca), samostalnike pa pogosto spremlja števnik dva kot invertirani ujemalni prilastek (prim, siva volka dva, vrana dva, golobca dva namesto slogovno nezaznamovanega dva siva volka, dva vrana, dva golobca). Dvojinske oblike za 3. os. vsebujejo povedki v pripovednem delu pesmi (prim, prišla sta, dobila sta, nesla sta), glagolske oblike za 2. os. dv. uporablja sveti Tomaž v svojih ogovorih (prim, počaj ta in čaj Ur, hočeta, dobita; bota doM[a; prišla sta', bi rada itd.), tiste za 1. os. dv. pa ogovorjenca v svojih odgovorih (npr. M rada, hočeva in čeva).
Nenavadna besedica va se pojavlja samo štirikrat, in sicer izključno v dvogovorih in samo v tej pesmi. Še več, pojavlja se samo v vrsticah, kijih izgovarja sveti Tomaž, tako v ogovorih kot tudi svojih odgovorih ogovorjencema: dvakrat v prvi in dvakrat v drugi vrstici štirih funkcionalno in vsebinsko tesneje povezanih dvostišij (z naslednjim številom zlogov: 7-9; 8-9; 8-9; 8-9; krepko natisnjene številke označujejo vrstice, ki vsebujejo besedico va)\
1.1 »Hola, hola, volka dva,
Kaj bi pak rada va od mene?« (SNP I, št. 581, vrstica 6)
1.2 Počajta, čajta, volka va, (SNP I, št. 581, vrstica 9) da bode solnce zahajalo,
2.1 Holaj, holaj vranova va, (SNP I, št. 581, vrstica 18) Kaj hočeta od mene imet'?
2.2 Počajta le, vranova dva.
Te dobita va moje meso (SNP I, št. 581, vrstica 25).
množini), medtem ko so »dvojinski« osebki (tj. izraženi z glagolskimi oblikami v dvojini) redkejši, še redkejša pa so mesta, ko si v isti pesmi sledita ogovor in odgovor z glagolskimi oblikami v 2. in 1. osebi dvojine. Ogovorjenca - in hkrati tudi odgovarjalca
_ r
- nastopata kot nedeljiva celota (BELIC 1932, 7), v kateri je »eno(tno)st prevladala nad dvojnostjo«, saj ne gre »toliko za dve stvari kot za dvojnost ene same« (JAKOP 2004,22). Raba števnika dva v zvezi z ogovorjencema to dvojnost še poudarja in hkrati predstavlja stilem, ki je v ljudski pesmi zelo razširjen. Ta stilem se pojavlja tudi v rezijanski pesmi Godec pred peklom (SLP I, št. 48/18-28) - ki motivno prav tako spada med najstarejše -, v kateri sveti Sintilavdič ogovarja »dvojinska« osebka (tj. mater in očeta; dva brata) z glagolskimi oblikami za 2. os. dv. (prim. Bratra dwa, ko sta folâwala? (48/21-Osojane; SLP I, str. 274); Kobej ste delala vedwa bratiča, / ke plešata ta pö paklë? (48/24-Bila; SLP I, str. 278)), onadva pa mu odgovarjata z glagolskimi oblikami za 1. os. dv. (prim. Sawâ se smëala judin / nu fame in fâmawala, njen dâncawa ta po paklë (48/21-Osojane; SLP I, str. 274); Sawâ venašala fâme judin! (48/24-Bila; SLP I, str. 278)). Vendar pa se v pesmi besedica va ne pojavlja.
Alenka Šivic - Dular: slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
Besedico va zaman iščemo po slovenskih slovarjih, omenjena ni v opombah K. Štreklja k tej pesmi (SNP I), prav tako ne v slovarčku manj razumljivih besed (SLP II) ali v F. Ramovševi morfologiji slovenskega jezika. Kot prežitek praslovanskega osebnega zaimka za 2. os. dv. *va 'vidva' jo je v zapisu va in brez dokazovanja prvi razložil Vlado Nartnik (NARTNIK 1988, 376; NARTNIK 1998/99, 78d.), za njim pa je razlago kot jezikovno dejstvo prevzela T. Jakop in ji celo pripisala daljnosežen vpliv na oblikovanje sistema dvojinskih osebnih zaimkov v slovenščini (JAKOP 2004, 168).
Zdi se logično, da se v vrsticah z velelnikoma počajta, čajta in medmetoma hola, holaj samostalniki, ki izkazujejo obliko im. dv., uporabljajo v pomenu zvalnika. Tudi besedica va se pojavlja v vrsticah z velelnikoma (počajta, čajta) in medmetoma (hola, holaj), pogojnikom (bi rada) in oblikovnim sedanjikom (dobita), in sicer v povezavi s samostalnikom ali pa brez nje.
1. V strukturno in leksikalno primerljivo ubesedenih vrsticah, ki vsebujejo velelnik ali medmet, besedica va alternira s števnikom dva: /h/ola, hola, volka dva - /h/olaj, holaj vranova va8 (ogovor svetega Tomaža} in /p/očajta, čajta, volka va - /p/očajta le, vranova dva (odgovor svetega Tomaža); pri tretjem paru »dvojinskih« osebkov pa nastopa izključno števnik dva: /p/očajta le, golobca dva (odgovor svetega Tomaža). Torej, v dveh vrsticah je uporabljen nedvomni stilem, razvidni invertirani ujemalni prilastek dva9, v drugih dveh vrsticah pa besedica va, katere pomen (in funkcijo) lahko opredeljujemo samo posredno. Zaradi položaja v vrstici ne moremo misliti na kako »mašilo«, mogoče pa je prav tako izhajati iz besednih zvez s števnikom dva (tj. vranova va in volka va < *vranova dva in *volka dva) ob predpostavki, daje besedica va ostanek obrušenega števnika dva10. Same obrusitve ni lahko pojasniti, saj bi se pomensko razpoznavna beseda dva »prevajala« v pomensko nerazvidni va. Druga možnost interpretacije je domnevanje pristavka (apozicije) *vidva (tj. *volka vidva, *vranova vidva), kije sicer v pesmih lahko tudi inverti-ran * vidva volka, prim, /k/obej ste dëlala vedwa bratiča, / ke plešata ta pö pakle?«/ »/s/awâ venašala farne judin! (48/24-Bila; SLP I, str. 278), kjer je samostalnik bratiča (dodatni) pristavek k osebnemu zaimku vidva.
2. Dvakrat pa se besedica va pojavlja na mestih, kjer je ni mogoče razumeti drugače kot v pomenu osebnega zaimka vidva, saj ne stoji ob samostalniku, ampak kot pristavek poudarja 2. os. dv., izraženo z glagolom: Iklaj bi pak rada
8 Golobčka kot tretji »dvojinski« osebek pa sveti Tomaž ogovori kar neposredno s ponovitvijo vprašanja: »Kaj četa od mene, golobca imét? i »Kaj četa od mene, golobca imet?«.
v
9 Števnik dva se tudi v pripovednem besedilu pesmi pojavlja takole: Prišla sta k njemu volka dva /Prišla siva volka dva; Prišla sta k njemu vrana dva/Prišla sta k njemu vrana dva\ K njemu sta prišla golobca dva /K njemu sta prišla golobca dva namesto nezazna-movanega *dva volka itd.
10 Glasovni niz se lahko zelo radikalno obrusi, npr. pomožnik prihodnjega časa za 1. os. dv. va < bova < bodeva (< psi. *bçde-vé) je v prekmurski pesmi tako celo zapisan (prim. /t/am va se midva rajtala; SNP II, št. 1151), vzrok obrusitve pa ni vselej enoumno razlo-zljiv.
Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
va od mene? oziroma i tie dobita va moje meso11 (torej v smislu: *kaj bi pak rada vidva od mene oziroma *te dobita vidva moje meso). Tudi glagol v 2. os. dv. v režijanski pesmi se v ogovoru dodatno poudarja s pristavkom, osebnim zaimkom wedwa Vidva' (prim, /k/obej ste dëlala vedwa bratiča; 48/24-Bila; SLP I, str. 278), v nadaljevanju pa je s še enim pristavkom (bratiča) pomensko okrepljen še »dvojinski« osebek. Da gre za neobvezni pristavek, se vidi iz enako ubesedenih verzov, kjer besedica va preprosto manjka (prim, /k/aj hočeta od mene imet in /k/aj četa od mene, golobca, imet; /t/e bota dobila moje meso).
Poleg navedenih osebnih zaimkov za 1. in 2. os. dv. se v pesmi Sveti Tomaž umrje pojavljajo še naslednji: Od treh mest z razvidnim pomenom im. dv. za 1. os. 'midva' je osebni zaimek dvakrat pomnožinjen, tj. izražen z izvorno množinskim zaimkom mil mi (prim, /m/i bi rada tvoje meso, / tvoje meso no tvoje kosti; /m/i čeva uže od tebe imet //t/vojo dušo, tvoje telo), in enkrat sklopljen, tj. izražen s sklopom midva (prim, /m/idva uže hočeva od tebe imet //t/voje oči, tvoje meso)12. V vrsticah z razvidno glagolsko obliko za 2. os. dv., izraženo s sedanjikom ali prihodnjikom, pa se dvakrat pojavlja besedica va (gl. zgoraj), ustreznega osebnega zaimka za 2. os. dv. pa ne najdemo, tj. nobenega izmed vzporednih 1. os. dv., ki se pojavljajo v jeziku M. Bobniče: vi, vidva, vija.
Glede na povedano, je besedico va smiselno in nujno raziskati v kontekstu slovenskih in slovanskih narečnih dvojinskih oblik osebnih zaimkov. Psl. dvojinska osebna zaimka *ve (1. os.) in *v<3 (2. os.) spadata skupaj s tistimi za ednino (*jazK in *rv) in množino (*my in *vy) v indoevropsko jezikovno dediščino. Osebni zaimek za 1. os. dv. seje razvil iz debla/korena *ue-n (prim. got. wit < indoevrop. *ue-d), ki se ponekod pojavlja s podaljšanim samoglasnikom kot *uë- (prim. psl. *ve 'midva', avest. va, vedsko vam 'midva' < *vä-am < indoevrop. *uë-; SZEMERÉNYI 1970, 201; ARUMAAIII, 169-171)14. Oblika psl. im./tož. dv. za 2. os. * va 'vidva' izhaja iz indoevrop. *uö in je prvotno omejena na funkcijo tož. dv. (ARUMAAIII, 169-171) ter vzporedna s psl. obliko tož. dv. za 1. os. na < ie. *nö. Tudi stranskosklonski osnovi *na-, *va- v dv. (prim, naju, nama in vaju, vama) in mn. (prim, nash, namh, nami in vasi*, vami>, vami ) se navezujeta na indoevrop. debla *nos, *uos oziroma *«ö- in
11 V zvezi z golobčkoma pa na funkcionalno istem mestu zgolj glagol v 2. os. dv.: Kaj hočeta od mene imet?; Kaj četa od mene, golobca imet? in s formalnim prihodnjikom izraženi Te bota dobila moje meso.
12 Drugod v pesmih M. Bobniče se pojavlja še oblika osebnega zaimka mlja 'midva': Posta-vima si mîja straže tri (SNP I, št. 149); Kar srna mij a vkupč dana i Ti moj mož, jaz tvoja žena (SNP I, št. 337).
13 Etimološko naj bi šlo za homonim k indoevrop. zaimku za im. mn. za 2. os. *u-e/os Vi', in sicer je na stranskosklonsko deblo edninskega osebnega zaimka za 2. os. *tu- (prim. *tü /*tu 'ti', npr. psl. *ty) dodana imenska končnica -es/-os za im. mn. Podobno naj bi bil iz stranskosklonskega debla edninskega osebnega zaimka za 1. os. *(e)m- (prim. psl. rod./tož. ed. *me-ne, mç < *më-m) z isto končnico -es/-os izpeljan tudi indoevrop. zaimek za 1. os. mn. *m-e/os. (SZEMERÉNYI 1970, 121)
14 »Dvojinsko« deblo *ue- z dodano zairnensko končnico -/ se včasih prevede v im. mn. *ue-i (prim. sti. vayâm, got. weis 'mi').
Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
* uo-15 (s podaljšanim samoglasnikom kot posledico izpada soglasnika v zaimenskem deblu *nos-, *uos- pred sklonskimi končnicami na soglasnik) in sklanjata z imenskimi končnicami (SAVČENKO 1974, 243-244).
Gornji sistem praslovanskih dvojinskih oblik za 1. in 2. os. dv. seje večinoma ohranil do zgodovinske dobe, vendar pa se že v stari cerkveni slovanščini pojavljajo inovacije, kot je vdor množinskih oblik v dvojino. V tem smislu se zdi najbolj ranljiv tož. dv., saj sta stari obliki tož. dv. na in va nadomestila prvotna tož. mn. ny in vy, prav tako pa je tudi prvotni im. mn. vy izpodrinil starejši im. dv. va (DIELS 1963 I, 213-214; DIELS 1963 II, 63; BABIC 2003, 116 in 120). Zaradi tega sta zaimenski obliki na in va že v starocerkvenoslovanskih spomenikih razmeroma redki; zaimenska oblika za 2. os. vaje v Savini knjigi in Supraseljskem kodeksu zabeležena v štirih funkcijah, in sicer: im. dv., tož. dv., daj. dv. in tož. mn.:
a. Im. dv.: radouita va sç yaipzzz (Mt. 28,9 Sav) poleg/in brez osebnega zaimka: radouita sç (Zogr. Mar As.Ostr Nik) (SJS 1966, 162).
b. Tož. dv.: mnogo molix sç bogou za va "rj7i£p 'uuxdv' (Supr. 297,10; SJS 1966,
v      v
162); sttvorju va lovbca človekoma (vost. dat. sup. 150, 156) (MIKLOŠIČ 55, geslo ea).
c. Daj. dv. (tj. »in valore dat. du. pro eaMa«) kot narečna raba: to ieže va rekq aky otbcb (Supr. 203,28); čto va bysth vbséxh človekh (Supr. 212,20; SJS 1966, 162)16.
d. Tož. mn. v pomenu »pro each«: az-b izbraxt vy oth miràsego radi nenavidit'b va mirh (J 15,19 Sav), ki mu ustreza oblika vash v drugih spomenikih (prim. Zogr. Mar. Ostr. do Nik.; SJS 1966, 162).
Za staro ruščino navaja Sreznevskij samo dva primera oblike im. dv. va v pomenu »vy dvoe; vos; ocpco«: Se vbšedhšema vama vt> gradb shrçscetb va člkb vb skoudelbnicë vodou nosç (Jur. ev. p. 1119 g.); Pavbl-b styi apl-b . stymi hvalami va predivjasja presvetblo verônym-b kažeta stouju vaju doblestb (Min. Put. XI v. 77), več pa primerov s stranskosklonskima oblikama vaju in vama (SREZNEVSKIJ I, 223; geslo va)17.
15 Deblo *nes, *nos kot nenaglasnica seje ohranilo v tož./rod./daj. za 1. os. mn. (npr. san-skrtsko nah) in z ničto stopnjo debla *ns (npr. gotski tož. mn. uns, sanskrtsko asma < *^-me itd.) (SAVČENKO 1974, 243-244). »Dvojinsko« deblo *«ö (psi. na, staroind. nä, grško vco) je vzvratno tvorjeno na podlagi množinske oblike *nös, izhajajoč iz razmerja pri končniškem naboru pri o-d.: -ös (mn.) : -ô (dv.) (SZEMERÉNYI 1970, 200). - Vzporeden razvoj kaže deblo *ues /*uos za 2. os. mn. (prim. sti. vah), v ničti prevojni stopnji *us-me (SNOJ 1997, 716).
16 V srednjebolgarskih in staroruskih besedilih se tudi v množini obliki ny in vv uporabljata kot daj. mn. namesto }namti in }vamiJ (STANISLAV II, 80).
17 Slovar' russkogo jazyka XI-XVII vv. (zv. 2, Moskva 1975, 9, geslo: va) podaja samo stranskosklonske dvojinske oblike, medtem ko Histarycny slounik belaruskaj movy (1983/2, 283) oblike va nima.
Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
Sistem dvojinskih osebnih zaimkov v slovanskih jezikih med jezikovno dediščino in inovacijo
Dvojina kot kategorija je postopoma izginila iz slovničnih sistemov večine slovanskih knjižnih jezikov, kljub temu pa prežitke dvojinskih oblik poznamo iz zgodovinskih virov slovanskih jezikov. Kot samostojna slovnična kategorija se je dvojina ohranila na dveh slovanskih arealih (tj. na južnoslovanskem severozahodu in na slovanskem zahodu) in v treh slovanskih knjižnih jezikih (tj. slovenščini, gornji lužiški srbščini, dolnji lužiški srbščini) oziroma tudi v delu govorov (tj. poljskih). Še pred izginotjem dvojine so se začele pojavljati tudi nove zaimenske oblike, npr. im. dv. za 1. os. va (poleg prvotnega *ve), ki seje razvil pod pritiskom jezikovnega sistema, tj. pod vplivom po spolu razporejenih končnic -ê in -a (im. dv.) v imenski in zaimenski sklanjatvi in števniku *dhva, *dhve in ujemanjem s homonimno glagolsko končnico *-ve v 1. os. dv. S pojavom ino vati vne zaimenske oblike va v 1. os. dv. so se na stežaj odprla vrata k razlikovanju spola pri osebnih zaimkih v dvojini (v slovenščini pa še v mn.), kar je bilo dotlej značilno samo za osebne zaimke za 3. os. ed., dv., mn., ki so izvorno povezani s kazalnimi zaimki. Razlika med inovativnim zaimkom va in psl. *va je torej v tem, da se uporabljata za različni slovnični osebi (tj. prva za 1. os. dv., druga pa za 2. os. dv.).
Stara češčina: V stari češčini okrog leta 1300 je bil sistem dvojinskih oblik pri osebnih zaimkih še precej ohranjen, vendar pa se v im. dv. za 1. os. poleg podedovanega osebnega zaimka vé pod vplivom končnice im. dv. moških zaimenskih in imenskih oblik (npr. dva, dobra) že pojavlja tudi nova zaimenska oblika va, iz enakega razloga pa tudi (nova) glagolska končnica za 1. os. dv. vedeva, prosiva (namesto prvotno ene same končnice -vé: vedevë, prosivèjls. Tudi obliki osebnega zaimka vé in va se v prvi fazi ne uporabljata glede na slovnični spol, prim, va umfeva hladem (tj. Adam in Eva) ;pod'va va napredÇVÂZNY II/1,121). V Jungmannovem slovarju je zaimenska oblika wa predstavljena z dvema pomenoma, in sicer kot »nom. et acc. dual, mase« s pomenom »my dwa, nos duo« (prim. /ž/etf toho zâdny nezwie, nežli sama wa gediné St. skl. 5,7; /s/libwaž oba wieru sobie 'slibme my dwa' lb.8.) in kot »terminatio dualis primae personae« (JUNGMANN V, 6; geslo wa), zaimenska oblika wë pa kot »nom. dual.« za ženski in moški spol (tj. 'my dwe, nos duae' in 'my dwa, nos duo' : Wë tuto muku trpjwe za naše zlâ diela, gichž swë welmi mnoho sdiela (pravi lotr s Kristem ukfizovany k druhému lotru) (JUNGMANN V, 41). - Nasprotno pa, psl. oblika osebnega zaimka im. dv. za 2. os. *va se v stari češčini sploh ni ohranila, ampak jo je že pred tem nadomestila množinska oblika wy19, prav tako tudi ne psl. obliki tož. dv. za 1. in 2. os. *na in *va, ki sta ju izpodrinila tož. mn. za 1. in 2. os. ny in vv (in celo izvorni rod. mn. nas in vos) ali pa obliki rod. dv. naju,
18 Glagolski končnici -va in -vë (1. os. dv.) se v stari češčini uporabljata ne glede na spol (VAZNY II/2, 29), razlikujeta se samo po pogostnosti, tj. pogostejša je glagolska končnica -ve(HVČ 1977,218).
19 Prim, tudi J. Jungmanna kvalifikacijo: »Dualis hujus pronominis obsoletus est« (JUNGMANN V, 218, geslo: wv).
Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
vaju (TRÀVNICEK 1935, 354). Za stabilnejše pa so se izkazale oblike dvojinskih stranskih sklonov naju, naiü, naji in vajü, valu, vaji; nama in vama.20
Gornje- in dolnjelužiškosrbski jezik: V obeh lužiškosrbskih jezikih se inovativni obliki osebnega zaimka21 pojavljata v 1. in 2. os., in sicer: im. dv. moj 'midva' in wôj 'vidva' (gornjelužiško-, narečno dolnjelužiškosrbsko), mej in wej (dolnjelužiško-, narečno gornjelužiškosrbsko), medtem ko so se v stranskih sklonih ohranile prvotne oblike tipa *naju, *vaju in *nama, *vama poleg nama(j), vama(j) (tj. podaljšane s končajem -j). Čeprav mnenja o podrobnostih v razvoju zaimenskih oblik moj (moj) in mej 'midva' niso enotna, se oblike tradicionalno povezujejo z im. mn. my: tako je že Arnošt Muka menil, naj bi se množinski zaimek my pod vplivom im. dv. pridevnikov (prim, dobr-ej) razvil najprej v mej (dolnjelužiškosrbsko), nato pa pod vplivom svojilnih zaimkov še naprej do oblike moj (gornjelužiškosrbsko) (HEWS XIII, 942-944; geslo: moj; HEWS XXI, 1640; geslo: wôj); temu popolnoma vzporeden je razvoj zaimka im. dv. za 2. os. dv. wej (dolnjelužiškosrbsko) in wôj (gornj elužiškosrbsko).
Poljščina: Sodobna knjižna poljščina dvojine kot slovnične kategorije ne pozna, so pa oblike dvojinskih osebnih zaimkov znane iz pismenstva, npr. stranski skloni osebnih zaimkov naju in waju; nama in wama (do 17. stol.), im. dv. osebnega zaimka za 1. os. wa: wszystko, co wa przysiqgla (do 15. stol.), osiel z wolem: wa nie umiewa oracyj (16. stol.). Zaimenska oblika wa se razlaga - podobno kot v stari češčini - kot nova tvorjenka namesto pričakovane oblike *wie < psi. *vé: tudi v poljščini naj bi njegov razvoj spodbudila prav (tako nova glagolska končnica za 1. os. dv. -wa, na katere nastanek je že pred tem vplival im. dv. moškega spola samostalnikov in števnikov dwa, oba (GHJP 1965, 322, 366; PWGHJP 1970, 130).
1. Pomorjanski govori: V delu pomorjanskih govorov (npr. v slovinskih, v glöwczyskem, cecenowskem) je dvojina kot slovnična kategorija še živa in - z izjemo rod./mest. dv. - razmeroma ohranjena. Najpopolneje se je ohranila pri osebnih zaimkih, je pa ponekod razvoj tekel v smeri brisanja pomenske razlike med dvo-jinskimi in množinskimi oblikami, še zlasti pri oblikah im. dv. za 2. os., npr. stara oblika za 2. os. mn. *vy seje ohranila samo in predvsem kot znamenje vikanja 'Vi' (LORENTZ III, 869 in 916). V zgoraj navedenih in še v nekaterih drugih pomorjanskih govorih (npr. Wicko, Gač, Babidöl) pa so se je v im. dv. razvile oblike, ki razlikujejo slovnični spol:
(a) 1. os.: ma, mâiù, nâiù (moški spol) in me, mo, ma (ženski spol); različice izvirajo iz različnih govorov.
(b) 2. os.: va (moški spol) in ve, vo, va (ženski spol); različice izvirajo iz različnih govorov.
Nasprotno s tem so se v slovaščini do 14. stol. ohranile samo oblike za rod./mest. dv. naju, vaju (STANISLAV II, 297).
Odrazi psi. osebnega zaimka za 1. os. dv. wi, wje < *ve in glagolske končnice za Los. dv. -wi, -wje < *-vé so kot arhaizmi značilni za jugovzhodne gornjelužiškosrbske govore (HEWS XIII, 942).
Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
Navedene zaimenske oblike se po govorih pojavljajo tudi v različnih kombinacijah:
(a) obliki ma in va zdi oba spola (v delu narečij);
(b) obliki ma in va za moški spol, obliki me in ve za ženski spol (slovinščina, glöwczyski in cecenowski govor);
(c) obliki ma in va zdi moški spol in obliki ms in vq za ženski spol22 (Wicko, Gač, Babidöl);
(d) za moški spol posebna oblika mâiù ali/in nâiù; pojavlja se v naslednjih zvezah: mâiù uybadvâjù poleg nâiù uybadvâjù in samo nâiù uybadvâjï (zarnowski govor) (LORENTZ III, 920; LORENTZ 1925, 156).
Tudi v pomorjanskih govorih sta v im. dv. prevladala nova zaimka na m- (za 1. os.) in v- (za 2. os.), ki sta analogno nastala po množinskih zaimkih *my in *vy, s končnicama -a in -e pa se izraža razlikovanje slovničnega spola, podobno kot je to pri glavnem števniku 'dva': dvai, dvau, dvaiù (moški spol) in dve, dva (ženski/srednji spol) (LORENTZ III, 953).
2. Malopoljski govori: Razen tega seje dvojina kot slovnična kategorija do sodobnega časa ohranila tudi v jugovzhodnih govorih, tj. v delu malopoljskih govorov, in sicer najbolje pri glagolu (prim, -wa kot končnico za 1. os dv. sed. časa, -ta kot končnico za 2. os. dv. sed. časa itd.), slabše pa pri zaimkih (npr. do waju še pomeni 'do vaju dveh'; okolica Pulaw, Kazimierz ob Wisli), izjemoma pa pri samostalnikih (DGP 1995, 75-76: PWGHJP 1970, 130). Dvojinske oblike osebnih zaimkov se v manjšem delu teh govorov oblikovno in pomensko (funkcionalno) razlikujejo od množinskih, v večini govorov pa so podvojinile (dualizirale) množino, tj. izpodrinile množinske oblike zaimkov in same prevzele pomen množine.
Slovenščina: Tudi slovenski osebni zaimki v im. dv. za 1. in 2. os. izkazujejo nove oblike, ki so od sredine 16. stol. dokumentirane predvsem za osrednje govore. Med zgodnje inovacije spada pomnožinjenje (pluralizacija) im. dv. v obdobju 16.-18. stol., tj. na mestu dvojinskih oblik se začneta uporabljati množinska mi in vi (npr. mi grève, mi hozheve23; Jurij Dalmatin), kasneje pa se najprej prav v tem sklonu začnejo pojavljati še sklopne oblike tipa midva, vidva (<*mi dva, *vz dva, tj. s pristavkom števnika dva, dve) kot pravi osebni zaimki za dvojino, ki se tudi formalno jasno ločijo od množinskih oblik (RAMOVŠ 1952, 84-85). Sklopni zaimki so ugodno vplivali na razvoj spolskega razlikovanja, tipa midva, vidva (za moški spol) in tipa midve, vidve (za ženski spol) < mi dve, vi dve24 in celo tipa medve, vedve (< me, ve in števnika dve). Sele sčasoma sta števnika dve, dva prodrla tudi v stranskosklonske oblike, tako da so se pojavile dvojnice (npr. naju in naju dveh', vaju in vaju dveh', nama in nama dvema; vama in vama dvema).
22 To sta izgleda izvorno množinski obliki, tj.     < *my, vo < *vy.
23 Glagolska končnica za 1. os. dv. -ve se danes kot končnica za ženski spol vse bolj uveljavlja tudi v govoru Ljubljane.
24 Razmerje po spolu, podobno kot pri psl. števniku *di>va in *dhve, seje razvilo tudi v glagolski končnici za 1. os. dv. sedanjika: -va z izglasnim -a kot znamenjem moškega spola (prim, dva in hodiva, sva) in -ve z izglasnim -e kot znamenjem ženskega spola (prim, dve in hodive, sve).
Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
Slovensko narečno gradivo za osebne zaimke za 1. in 2. os. dv. je bilo sistematično zbrano za projekt Slovenski lingvistični atlas (SLA) in iz njega v svoji doktorski disertaciji izhaja T. Jakop (JAKOP 2004, 56-66, 66-70)25. Na gradivo in analizo v tej disertaciji se pri osvetljevanju izvora (nastanka) besedice va v tipološkem in arealnem smislu tudi v pričujočem članku opiram tudi sama.
V sodobnih slovenskih govorih v 1. in 2. os. dv. prevladujejo sklopni zaimki, pri čemer je druga sestavina sklopa (npr. -dva, -dve) tudi označevalec (marker) slovničnega spola, medtem ko je ta marker v prvi sestavini sklopa neobvezen, zato se prva in druga sestavina v spolu formalno ne ujemata zmeraj, npr. midva, vidva in medva, vedva (za moški spol) poleg medve, vedve in midve, vidve (za ženski spol). Sklopni osebni zaimek je naglašen na prvi ali drugi sestavini sklopa: Sklopni zaimki z naglasom na prvi sestavini (tip midva) so značilni za večino severovzhodnih govorov (npr. koroško-mežiško, severnopohorsko-remšniško narečje), za primorske govore (tj. tersko, severni del nadiškega narečja), za govore na meji gorenjskega, selškega in škofjeloškega narečja, za del vzhodnogorenjskih in vzhodnodolenjskih govorov, za večino kostelskih in večino belokranjskih govorov, za večino govorov štajerske narečne skupine (tj. posavsko narečje, srednještajersko narečje, kozjansko-bizeljsko narečje, južnopohorsko narečje) in za govore prleškega narečja. Sklopne zaimke z naglasom na drugi sestavini (tip midva itd.) pa poznajo osrednja slovenska narečja (JAKOP 2004, 59-60). — Posebnost pri zaimenskih oblikah ženskega spola v koroških (tj. rožanskih, podjunskih, mežiških) in severnopohorskih govorih je končnica -i (tj. midvi, vidvi), kije nastala najbrž »po naliki s samostalniško dvojinsko končnico -i ali po ujemanju z glagolskimi končnicami ž. sp. na -vi (delavi)« (JAKOP 2004, 57), torej s posplošitvijo končnice -/ na vse oblike ženskega spola v im. dv. oziroma 1. os. dv.
V delu koroških govorov in v govorih, povezanih z njimi, tj. v dveh podjunskih in enem severnopohorskem, se v im. dv. za 1. in 2. os. pojavljajo zaimenske oblike za moški in ženski spol, kot so: 'miba in 'mihi, 'uiba in 'uibi (36/Rinkole-Rinkolach)26; 'niba in 'nibç, 'wiba in 'wibç (41/Libeliče); *'ndba, 'mdba in 'nobj/'mobi, *'wQba in 'wdbj (49/Pernice) (JAKOP 2004, 57; 62), v katerih se medglasni -b- razlaga iz soglasniškega sklopa -dv- oziroma zaimenske oblike kot sklopi tipa mi dva. Na variantnost na vzglasju (tj. m- in n-) oblik za 1. os. dv. bi lahko vplivala dvojnost zaimenskih osnov, mi < *my in *na- (prim. *naju in *nama)21. Glasovni razvoj v > b/b, njegov areal in pogoji za nastanek so v dialektologiji že dolgo znani, prav tako tudi rožanski razvoj soglasniškega sklopa dv- > db-2S v besedah dvor, dva, dve
Avtorica obravnava vrsto vprašanj, med drugim predstavlja formalna sredstva za izražanje dvojine pri različnih besednovrstnih skupinah (osebni zaimek, samostalnik, pridevnik, števnik dva/dve, glagol), jih analizira in razpravlja o njih v teoretičnem okviru fenomenoloških, tipoloških, funkcijskih, primerjalnojezikovnih, jezikovnozgodovinskih in arealnih pogledov na dvojino (dvojnost) v slovanskih, indoevropskih in neindoevrop-skih jezikih.
Mrežo krajev za SLA navajam po vodniku po zbirki (BENEDIK 1999, 110-117). V nekaterih primerih se vzglasni n- lahko razvije fonetično, s popolno redukcijo samoglasnika in priličenjem soglasnikov, npr. gorenjsko nduà./dndwà: < midva. Razvoj v + prednji samoglasnik (tj. refleksi za psi. */. *v. *e. *e, *e) > b poznamo iz
Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
in tvorjenkah iz njih, neodvisno od sledečega samoglasnika. V prikazu glasovnih značilnosti v podjunskem govoru Kneže-Grafenbacha Tine Logar opiše razvoj tega soglasniškega sklopa z besedami: »dw v poziciji pred a: in akcentuiranim ë skupaj z d ali brez njega: (d)bo:iste, bo: 'dva', begx 'dveh'« (FO 1981,210), vendar pa gornji osebni zaimki z naglasom na prvem (tj. predhodnem) zlogu ne ustrezajo dobesedno razumljeni formulaciji naglasnega pogoja. Najverjetneje gre zgolj za vtis in da torej naglasno mesto v zaimenskem sklopu ni prvotno. Sicer pa razvoj glasovnega sklopa dv > db (> b) ali/in celo dv> dg> g (prim, gorica 'ograjen prostor za svinje, ograjen prostor za hišo' < *dvorica; ŠIVIC-DULAR 1996, 437^49) v posameznih besedah srečujemo tudi zunaj omenjenih govorov. Tako tudi osebni zaimek v perni-škem govoru izkazuje nepričakovani -b-, čeprav ta govor glasovnega razvoja *v/Jv > [ b/db ] > bldb praviloma ne pozna (ZORKO 1995, 169-170) in je soglasniški sklop dv- razvidno ohranjen v števniku d'wo.\ d'wi:o 'dva, dve' in sklopnih zaimkih 'mdbad'wo:, 'wQbad'wo.\ 'anad'wo: (ZORKO 1995, 175 in 176)29. Zanesljiva rekonstrukcija izhodiščne oblike (tvorjenosti) teh zaimkov je trenutno nemogoča vsaj iz naslednjih razlogov: skromnega korpusa besed z glasovnim sklopom -dv-, starih nesklopljenih oblik v stranskih sklonih tipa *naju, *nama, premajhnega števila zajetih govorov itd.
Razlaga -b- v dvojinskih zaimkih 'miba in 'uiba kot poenostavitve -dv- v sklopljenih osebnih zaimkih temelji na naslednjih razlogih:
(a) Strukturnomodelni razlog: V im. dv. osebnih zaimkov za 1. in 2. os. v slovenskih govorih prevladujejo oblike, ki so sklopljene iz ustreznega množinskega zaimka in števnika dva/dve: mi dva/dve, vi dva/dve.
(b) Arealni razlog: Areal zaimkov, ki vsebujejo medglasni -b-, obkrožajo govori s sklopnimi osebnimi tipa midva, midve, zato se zdi domnevanje enake tvorbe verjetno.
(c) Glasovnorazvojni razlog: Fonetični razvoj -du- > -db/db- v samostalniku dvor in števniku dva, pozna del rožanskih govorov, del podjunskih govorov pa tako razviti -db/db- poenostavlja še naprej v -b- (RAMOVŠ II, 159; FO 1981, 210)30.
Vendar pa na gornjo razlago meče senco dvoma dejstvo, da se v delu rožanskih govorov kot osebni zaimek za 1. os. dv. 'midva, midve' uporablja zaimek, ki izvira iz zaimka*oZ?a, *oZ>e(prim. 13/Kostanje-Köstenberg: ubà: in ubi.o; 18/Čahorče-Tscha-choritsch: ubà: in ubi:; 24/Sele-Zell Pfarre: bà: in bi:o) (JAKOP 2004, 60)31, zato bi
govorov v okolici Tolmina, Kobarida, Bovca in na Zilji in enak razvoj v v sklopih v/-, zv-, dv- v rožanščini (RAMOVŠ II, 158-159); širši areal (tj. ziljsko, rožansko, podjunsko, obsoško, nadiško, kraško narečje in baški govor) za glasovni razvoj v + sprednji samoglasnik > b navaja Jakopova (JAKOP 2004, 110, op. 4).
Najpreprostejša razlaga se zdi, da so zaimki tipa mdba 'midva' fonetični karantanizmi, zvezo s koroškimi oblikami pa bi potrjevala tudi perniška dvojnica z vzglasnim n- (tj. nsba poleg moba).
V nekaterih rožanskih govorih se soglasniški sklop *dv- ohranja pozicijsko (prim. 11/ Loče-Latschach: âuà: proti dbi:o); enako stanje (razvoj) poznajo še ziljski govori in ob-soški govori, prim, duà: in dbie (JAKOP 2004, 110-114).
Iz gradiva v disertaciji ni razvidno, kako se tvorijo osebni zaimki v im. dv. za 2. os.
Alenka Šivic - Dular: slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
bilo pri razlagi oblike 'miba treba najprej zanesljivo izključiti možnost navezave na sklopni zaimek tipa *my (o)ba (in vzporedno morda tudi *vy (o)bd).
Tudi za del prekmurskih govorov se izhaja iz poenostavljenega soglasniškega sklopa -dv- > -v-, tj. midva, vidva > müva/miva, vüva/viva (za moški spol) in midve, vidve > muve/mive, vuve/vive (za ženski spol) (prim. 388/Gorica, 391/Beltinci, 398/ Grad, 402/Šalovci); tudi tu se (kot na Koroškem) v oblikah za ženski spol pojavlja izglasni -i, tj. muvi, vuvi (390/Strehovci, 400/Križevci, 403/Markovci)32. Težave pri jezikovnozgodovinski interpretaciji teh dvojinskih zaimkov otežuje predvsem dejstvo, da sta končaj a -va oziroma -ve vezana na im. dv., in da so za stranske sklone značilne samo oblike tipa vaju, naju (JAKOP 2004, 58, 62) ter da se vzglasni sklop dv- v števniku dva, dve ohranja (JAKOP 2004, 110, 113). Zato ni mogoče trditi, da se je v gornjih dvojinskih zaimkih -v- pojavil izključno kot posledica fonetičnega razvoja brez vpliva že morfologizirane dvojinske končnice za moški spol -i-va, kije značilna tudi za neosebne zaimke (prekm. etiva, onivd), pridevnike moškega spola (399/Gornji Petrovci: 'dobrim, 'lekiva) in za glagole (JAKOP 2004, 104, 106)33.
Primerjava med koroškimi in prekmurskimi dvojinskimi osebnimi zaimki, ki izkazujejo domnevno poenostavitev dbldb >blb oziroma dv > v, vodi do naslednjih ugotovitev in značilnosti:
(a) Na teh dveh področjih se soglasniški sklop dv- v števniku dva, dve ohrani, v sklopnih osebnih zaimkih pa domnevno poenostavi.
(b) Soglasniški sklop -dv- se poenostavlja v fonetično šibkejši soglasnik -v-, čeprav bi v sklopih *bv, *dv, *gv pričakovali poenostavitev v b, d, g34. Pričakovani razvojni potek sklopa *tfV > -dbldb- > -blb- izkazuje govor Kneže-Grafenbacha,.
(c) Dejstvo, da naglas v dvojinskih zaimkih na obeh področjih pada na prvi zlog, bi lahko posredno vplivalo na poenostavljanje soglasniškega sklopa v nenaglašenem zlogu.
(d) Na osamljeni prekmurski razvoj dv > v (tj. m üvalmiva in vüva/viva) bi utegnila vplivati naslonitev na glasovno podobni morfem -va z dvojinsko funkcijo pri glagolih, samostalnikih, zaimkih.
(e) Zdi se, da poenostavitev sklopa dv ni dokazljivo samo fonetična, ampak povezana s še drugimi dejavniki (morfološkimi, morfonološkimi, besedotvornimi).
Dajnko v svoji slovnici navaja sklanjatveni vzorec dvojinskih osebnih zaimkov za 1. in 2. os. : midva, naj, nama in vidva, vaj, vama, »/k/ot oblikovne različice« pa še »miva i mive in mia i mie za 1. os. ter viva i vive in via i vie za 2. os. dv. » (RAJH 2002, 88-89), ob tem, da se soglasniški sklop dv razvidno ohranja v vseh oblikah števnika 'dva': im./tož. dv. dva in dve, rod. dv. dvy, daj./mest./orod. dv. dvema (RAJH 2002, 96). Jakop tu piše: »V prekmurskem narečju imajo dvojinski pridevniki značilno končnico -iva.«; Ramovš pa pravi samo »končnica nom. acc. du. pridevnikov je urejena po zaim-kih« (RAMOVŠ 1995, 143). Izvor samoglasnika -i- v končaju -iva ni jasen, morda gre za izvorno moški končaj -i < *-hjb pri določnih pridevnikih.
Ramovš govori o poenostavitvah v naslednjih soglasniških skupinah: bv,pv > b,p; vi- > /-; v skupinah z več soglasniki itd. zaradi disimilacijskega vpliva ustničnika, asimilativ-nega vpliva sledečega dolgega u in q. (RAMOVŠ II, 134).
Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
Že prej sem omenjala dvojinski osebni zaimek za 1. os. mija 'midva' iz pesmi Marinke Bobniče (SNP I, št. 149 in št. 337). Primerljivi dvojinski zaimki za 1. in 2. os. se danes pojavljajo v jugozahodnem delu panonske narečne skupine: južnopohorsko narečje (3 56/Zafošt- Slovenska Bistrica: mij a 'midva' in mije 'midve', vija 'vidva' in vije 'vidve'; 357/Lobnica: mij a in miji, vija in viji), slovenskogoriško narečje (363/ Šentilj v Slovenskih goricah), del prleškega (374/Ljutomer) in haloško narečje (386/ Cirkulane; tu imata funkcijo im. mn.). V delu slovenskogoriških govorov se obliki za moški in ženski spol ločita tudi po tvorjenosti, prim. 365/Kremberk: za moški spol 'mi:ija [in 'me: za ženski spol], za moški spol 'vi:ija [in 've: zdi ženski spol]35; v moški obliki opažamo nek medglasni -ij- (tj. 'mi:ija, 'vi:ija) (JAKOP 2004, 61), katerega izvor ni jasen in omogoča različne interpretacije. Zaimenske oblike mija in mijelmiji Jakopova razlaga iz silno reduciranih sklopov s števnikom dva, dve (JAKOP 2004,58) in se pri tem sklicuje na gradivo36, iz katerega se vidi, da se števnik v zaimku ponekod res podvaja, vendar pa najpogosteje takrat in tam, ko marker 'dva' za dvojino v prvi sestavini ni več prepoznaven (npr. mija/vija dva, müva/vüva dva). Po drugi strani pa ob siceršnji nerazvidnosti prvine 'dva' v zaimkovnih oblikah mija/vija, müva/vüva zgolj na podlagi interpretacije teh osebnih zaimkov kot sklopov tipa mi dva in domnevnega fonetičnega razvoja -dva > -j al-va, nikakor ni dokazano, da imamo pred seboj sklo-pne zaimke tipa mi dva. V dvojinskih oblikah mija. vija in mije. vije sta zanesljivo določljivi samo naslednji dve značilnosti: (a) pomnožinjenje (pluralizacija) dvojine z zaimkoma mi 'mi, midva' in vi 'vi, vidva'; (b) spolna markerja -a (za moški spol) in -e (za ženski spol) na koncu besede. Med tema dvema razvidnima sestavinama
v
se nahaja besedotvorno nejasni -j- oziroma celo -ij- (365/Kremberk). Ce bi lahko fonetično določili razmerje med njima v smislu kronološke zaporednosti oziroma izvornega prvenstva (tj. da se soglasniški sklop -dv- lahko obrusi do -j- ali -ij-), bi to bistveno pripomoglo tudi k prepoznavanju besedotvorne (morfemske) sestave teh zaimkov. Če bi izhajali iz prvotnosti glasovnega niza mi-i-j-, bi se z zlitjem (kon-trakcijo) fonetično sorodnih glasov znotraj istega zloga mii.ja- lahko razvil glasovni
Podobno stanje je znano tudi drugod, npr. v notranjskem narečju (152/Hrušica: 'mi.dva in 'rni.e), vzhodnodolenjskem govoru (276/Zavinek: mie: dva in mi:, vidva in vie), južnobe-lokranjskem narečju (286/Stari trg ob Kolpi: midva in mi:, vidva in vi:), sevniško-krškem in laškem govoru posavskega narečja (278/Kostanjevica na Krki: 'mi.dva in 'mie, 'vi.dva in 'vie; 302/Lokavec: 'mi.dva in 'mie:) (JAKOP 2004,61). To stanje kot celota bi posredno lahko kazalo, da se je model sklopnih osebnih zaimkov s števnikom '2', postopoma širil na ves paradigmatski vzorec. - V nasprotju s tem pa v delu govorov na skrajnem zahodu (89/Ročinj; 96/Grgar, 101/Sovodnje) in jugovzhodu (283/Banjaloka, 284/Spodnja Bilpa, 296/Metlika), v baškem govoru (158/Rut) množinski obliki mi, vi še vedno uporabljata tudi v funkciji dvojinskih (JAKOP 2004, 61).
Med narečji s slovenskega vzhoda, kjer naj bi dvojinski osebni zaimki vsebovali celo podvojeni števnik 'dva', Jakopova navaja naslednja: severnopohorsko-remšniško in sre-dnjesavinjsko narečje (326/Vojnik: 'mija d'vâ:, 'mije d've: in 'vi.ja d'và:, 'vi.je d've:),
v
južnopohorsko narečje (npr. 354/Ziče: 'midua (d'uâ:) in 'vidua (d'uâ:); 359/Miklavž na Dravskem polju: 'mi.iadva, 'mi.iidvei in 'vi.iadva, 'vi.iidvei), slovenskogoriško narečje
v
(368/Crešnjevci: 'mi.ja poleg 'mi.jad'va:, 'me.ipoleg 'me.idvei in 'vi.ja poleg 'vi:jad'va:, 've.ipoleg 've.idvei), prleško narečje, haloško narečje, prekmursko narečje (404/Gornji Senik-Felsöszölnök: 'müva d'va:, 'müve d've:i in 'vüva d'va: 'vüve d've: i ).
Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
niz mija Izhajanje iz glasovnega niza mij- kot prvotnega, pa je fonetično bistveno manj ugodna za razvoj prehodnega -/- v kompleksnejši glasovni niz mi-i-j-a31. Zaradi preskromnega števila narečnih oblik, primerljivih z mi-i-ja, in tudi zaradi še vedno premalo podrobnega poznavanja fonetično pričakovanih možnostih pri radikalnejših poenostavitvah glasovnih sklopov, se nam zanesljiva in čisto fonetična interpretacija v tem trenutku še izmika. Vsekakor se ne zdi prav verjetna tako radikalna obrusitev soglasniškega sklopa, da se ne bi prepoznavno ohranil noben izmed dveh soglasnikov v prvotnem sklopu, kot se to domneva pri zaimku mija/miija < *mi dva. Zato ne izključujem morfonološkega vpliva, zaradi katerega bi k zaimkoma mi in vi v dvojinski funkciji lahko »pristopil« -j- iz stranskosklonskih oblik *naju, *vaju -, tako da seje analogno nastali osnovi mi-j-, vi-j- dodajal samo še marker za sklon in spol, npr. mij-a, vij-a in mij-e, vij-e.
V funkciji osebnega zaimka za 1. in 2. os. dv. se v delu slovenskih zahodnih govorov, npr. v severnem delu kraškega narečja (prim. 96/Grgar: mQd'ru:ye in vod'ruye) (JAKOP 2004, 61) in nadiškem narečju (prim. 81/Ošnje-Osgnetto: vedru: he) (JAKOP 2004, 70)38, pojavlja posebna skladenjska zveza mi/vi + vrstni števnik drugi. Palatalizacijska premena v obliki za moški spol im. mn. -druz]e še praslovanski arhaizem, kije značilen za nedoločno in določno obliko *druz-i/*'druži-ji, ne pa tudi za oblike za ženski spol im. mn. -drù.he (prim. psl. *drugy in *drugy-je). Števnika se dodajata im. mn. osebnih zaimkov mi, vi in služita kot markerja za razlikovanje po spolu. Ta besedna zveza je verjetno nastala v množini, nato pa se je skupaj z oblikoma 'mi in 'vi po analogiji začela prenašati tudi v dvojino. Dvojinski pomen se še enkrat poudari z dodajanjem števnika dva, dve v nekaterih zahodnih govorih (prim. 80/Speter Slovenov: mi dru:z dvà:, mi drù.he dvie in vi drù.z dvà:, vi drù.he dvie), kar tipološko ustreza besedni zvezi *m/ dva > midva. Slovanskih vzporednic za takšno tvorbo osebnih zaimkov za 1. in 2. os. dv. ni. Obstajala je sicer besedna zveza s pomenom količine, katere sledi so se ohranile v več slovanskih jezikih (ali njihovih govorih) in ki samo deloma spominja na gornjo. Sestavljata jo dve sestavini, in sicer zaimek sami, (v prvem delu ) in vrstilni števnik drugh/tretbib/četvBrth itd, (v drugem delu)39, tako da izbira vrstilnega števnika govori o številu elementov v skupni količini. Če se torej kot druga sestavina pojavlja vrstilni števnik *drug-, sestavljata skupno količino dva elementa. Obe sestavini v besedni zvezi sta se najprej pregibali po imenski sklanjatvi (npr. rod. ed. *sama druga), kasneje pa se je vsaj ena izmed njiju (tj. ali prva ali druga) začela pregibati po zaimenski oziroma sestavljeni pridevniški sklanjatvi tipa *samogo druga, *sama drugogo, *sama drugajego: prim, strus. /.../ toliko samogo li četverta pusti i kh otcju; I al mostniku samomu drugu ëxati na dvu konexb sb otrokoma; samomu drugomu sb parobkomb (SREZNEVSKIJ III, 255;
Zahvaljujem se kolegi Petru Jurgecu, daje bil pripravljen teoretično razpravljati o čisto fonetičnem pogledu na možnost poenostavljanja soglasniških skupin v govoru, pa tudi o konkretni možnosti poenostavitve skupine -dv- v sklopnem zaimku oziroma njene ohranitve v števniku (5. decembra 2005).
Glede areala te skladenjske zveze se v tem članku opiram izključno na gradivo iz disertacije T. Jakop, čeprav je areal iz predstavljenega gradiva za SLA razviden samo okvirno.
v •
Ze Miklošič opozarja tudi na neslovanske vzporednice, npr.: stvn. selb ander, selb niund; nem. Gott bewahrte Noe selb achte ( MIKLOŠIČ, 821).
Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
geslo: sami,)', rus. sam-drug 'v dvoje' sam-tretéj 'v troje', sam-p'at' 'v petero', sam-os'moj 'v osmero' itd.; stčeš. /p/fiwedli sama druhého.; /k/rome Noe sama osmého; (JUNGMANN IV, 13, geslo: sâm). Ta skladenjska zveza je postala izhodišče tudi za izpeljanke z nesklonljivo prvo sestavino samo- in pridevniško sklanjanim vrstilnim števnikom v drugem delu tipa *samo-drug'bJB40. Posebnost izražanja količine s to skladenjsko zvezo je, daje položaj osebe, kije izražena s zaimkom *samh, izpostavljen in individualiziran - zato se tudi povedek slovnično ujema z zaimkom *sami> -, medtem ko so vsi ostali elementi količine pojmovani kot nerazčlenjena celota. Navadno se skladenjska zveza *sami> drugi>, *sami> tretbjb itd. v literaturi razlaga ali v kolektivnem (prim. rus. 'vdvoem', 'vtroem' itd., sln. v dvoje, v troje itd.) ali v sociativnem smislu (sln. samodrûg 'kije s kom drugim'; ESSJ III, 216).
Po drugi strani so za velik del romanskih govorov ob latinskih nos 'mi' in vos 'vi' (ali celo namesto njih) značilne še gramatikalizirane novotvorjenke nos/vos alteros in nos/vos altéras na razmeroma obsežnih ozemljih, prim. span, nosotroslnosotras, portugalsko, okcitansko, ital. noi/noialtri, voi/voialtri, nareč. nojaltrilnialtri in vojal-tri (Ancona) itd., mrl. noàltris, voàltris (SKUBIC 1982, 185; ILIESCU 1972, 146; ROHLFS 160-161 ; TEKAVČIČ 246). Pri tem najbrž stanje osebnoimenskih oblik v posameznih furlanskih govorih kaže na 2. os. mn. kot impulzno točko te romanske inovacije, prim, furlansko voatriš 'vi' (Chiusaforte) < vos - alteros/alteri, kjer je ta dodatek povečeval razliko med 1. in 2. os. mn. (GARTNER 1984,90-97)41. Glede na besedotvorne, pomenske in arealne razloge se zdi slovenske narečne oblike osebnih zaimkov tipa *my druži bolje razlagati kot kalke po romanskih - najverjetneje furlanskih - govorih, ne pa kot preoblikovano slovansko dediščino, in torej v sestavini druzi/druge videti (drugostni) vrstni zaimek in ne vrstilnega števnika.
Med tovrstnimi besednimi zvezami (oziroma tvorjenkami) ima najširši areal leksikali-zirana zveza *sama druga by ti v pomenu 'gravida' poleg *samodruga(-ja) by ti, prim, slš. samodruhâ, gluž. samodruha, dluž. samodruga, češ. žena samodruhâ 'nosečnica' (ESSJ III, 216, ki navaja še druge vzporednice iz slovanskih jezikov). - Pleteršnikov slovar navaja precej tovrstnega gradiva, ki kaže tudi že nadaljnje pomenske razvoje: prim, števnik (»num.«) samodrûg 'selbstander': samodrug sem (Ribn.-C); sam ali samodrug (Kast. [Rož.], Jsvkr.; samodruga je 'sie ist schwanger' (Miki.., Blkr.-Levst.(Rok.); 'doppelt' (Boh.); samodrugo povračati (Krelj.); števnik samotretji 'selbstdritt' (Jan., Ribn.- M., Levst.(Sl.Spr.); 'dreifältig' (Boh.); števnik samočetfti 'selbviert' (Levst. (SI. Spr.)); samo-četrto 'vierfach': samočetrto povrniti (trub., Krelj.); — adverb samosedêmkrat 'siebenfältig': s. povrniti (Daim.); števnik samoôsmi 'selbacht'(Trub.-Mik.); Bog je Noaha samo-osmega ohranil (Daim.) (PLETERŠNIK II, gesla samo-, passim). - Hrvaške / srbske tvorjenke so se uvrstile med pravno terminologijo: samodrug, samotret, samošest, samo-deset, itd.: »povodac priseže samodrug, secundo se, se secundus«, samotret, se tercius, met tercius, tercius met, on sam sa dva porotnika«. V Hercegovini je še iz 18. stol. znan običaj, da se kraja poravnava po načelu: lupež treba da plati »samosedmo«, »od brava sedam« (MAŽURANIČ II, 1016: geslo porota, 1284: geslo samočetvrt; SKOK 1973, 197). - Tudi slovaščina pozna tvorjenke tipa samodruhy, samotreti, samosiedmy poleg sâmsiedmy, samoôsmy itd. (HSSJ 2000, 214-218).
Za romanistično sodelovanje se zahvaljujem mag. Agati Šega, Petru Crisetigu, študentu primerjalnega slovanskega jezikoslovja, pa prav tako za dodatne informacije o nadiškem narečju.
Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
Iz gornje razprave izhaja, daje pluralizacija dvojine tudi v slovenskih govorih prostorsko najbolj razširjena, zato se - z izjemo rožanskih zaimkov tipa *oba, *obe - v funkciji osebnega zaimka za 1. in 2. os. dv. uporabljata izvorno množinski obliki mi in vi < *my in *vy ali pa (še nekoliko kasnejši) sklopni zaimki naslednjih vrst:
(a) mi i vi + glavni števnik dva i dve,
(b) mi i vi + vrstni zaimek drugi,
(c) mi i vi + dvojinski morfem -val-ve,
(d) mi i vi + analogni(?) -j-a.
Povzetek ugotovitev
Izhajajoč iz primerjalno-zgodo vinske analize dvojinskih osebnih zaimkov za 1. in 2. os. v slovenščini in slovanskih jezikih ter upoštevajoč njihove razvojne značilnosti in težnje, lahko ugotovitve o izvoru besedice va iz pesmi sveti tomaž umrje strnemo takole:
1. Praslovanski osebni zaimek *va (im. dv. za 2. os.) je dokazljivo izpričan samo v starocerkvenoslovanskih besedilih, vezanih za južnoslovanski in staroruski prostor.
2. Osebni zaimek va se v zahodnoslovanskih jezikih (ali samo govorih) v času 13.-14. stol. pojavlja najprej kot dvojnica k podedovanemu zaimku *ve 'midva' (stara češčina, stara poljščina) za 1. os. dv. 'midva', sčasoma pa se gramatikalizira kot osebni zaimek za moški spol (poljska narečja). Zaimek se je razvil analogno pod vplivom imenske in pridevniške končnice -a (im. dv.) in nove glagolske končnice -va za 1. os. dv.
3. Besedica va iz ljudske pesmi ni dokazani gramatikalizirani osebni zaimek za 2. os. dv. (tj. nima ga ne knjižni jezik in ne slovenski govori). Funkcijo osebnega zaimka samo dopuščamo, zato ker se v dveh primerih (od štirih) pojavlja na mestih, kjer bi iz skladenjsko-pomenskih razlogov pričakovali dvojinski osebni zaimek moškega spola za 2. os. 'vidva', vendar pa to še ne dokazuje, da gre za prežitek psl. zaimka *va za isto slovnično osebo. Po eni strani zato, ker zaradi fragmentarnega gradiva, s katerim razpolagamo, manjka podatek, kako bi se glasila oblika 2. os. dv. osebnega zaimka za »dvojinski« osebek ženskega spola. Po drugi strani pa tudi zato, ker se v drugih dveh primerih (od štirih) besedica va pojavlja na mestih, kjer bi iz skladenjsko-pomenskih razlogov pričakovali moško obliko števnika 'dva'. Stično točko med obema domnevnima funkcijama besedice va predstavlja tudi v formalnem smislu števnik dva, s katerim se v slovenskih govorih najpogosteje tvorijo novi osebni zaimki 1.-3. os. dv. midva, vidva, onadva.
4. Poleg tega služi -va v knjižni slovenščini (in govorih) tudi kot signal za glagolsko končnico (končaj) v 1. os. dv. (nosiva) in za im. dv. moškega spola v narečnih pridevnikih tipa dobriva (prekmursko). Iz vsega skupaj je razvidno, daje -va postal izrazit morfem za različne oblike moškega spola v im. dv. in 1. os. dv.
5. Ker domnevni osebni zaimek va (2. os. dv.) nima opore v glagolski končnici
Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
(končaju) -ta (2. os. dv.), tudi njen morebitni vpliv na nastanek tega osebnega zaimka ni verjeten. Prav tako ni verjeten njegov razvoj po konverziji, tj. s prevedbo končnice -va za 1. os. dv. v osebni zaimek za 2. os. dv. Primerjalna tipologija nas uči, da se osebni zaimki v slovanskih jezikih prevajajo vodoravno iz enega slovničnega števila v drugega, tj. ali s pomnožinjenjem (pluralizacijo) dvojine, kar pomeni vdor množinskih oblik v isto slovnično osebo ali/in sklon v dvojini, ali pa s podvojinjenjem (dualizacijo) množine oziroma vdorom dvojinskih oblik v isto slovnično osebo ali/in sklon v množini (npr. 1. os. mn. > 1. os. dv. itd.); ni pa mogoč prevod hkrati še po vertikali, tj. ob prehodu iz enega slovničnega števila v drugega se ne spreminjata ne oseba in ne sklon, razen kadar so vertikalni prehodi sistemsko pogojeni znotraj istega slovničnega števila (npr. prevod osebnega zaimka za rod. > tož. itd.).
6. Ni verjetno, da bi besedica va nastala kot enklitična oblika zaimka, zato ker se te v slovenščini ne pojavljajo v im./zv. dv. za 2. osebo, ampak so značilne za daj./tož./rod. ed. 1. in 2. os. (prim, mi, me; ti, te) in za daj./tož./rod. ed./ dv./mn. 3. os. (prim, mu, ga; ji, jo; jim, jih; jima, ju).
7. Besedica va v navedenih položajih se teoretično lahko interpretira vsaj na dva načina: (a) kot invertirani ujemalni prilastek v im. dv. moškega spola dva (npr. volka va, vranova va < *volka/vranova dva namesto nezaznamovanega *dva volka/vranova); (b) kot pristavek (apozicija) vidva ob samostalnikih volka/vranova (npr. volka va, vranova va < * volka/vranova vidva); prva možnost razlage se zdi verjetnejša.
8. Besedico va in števnik dva vežejo enakoglasnost, enozložnost in isto naglasno mesto, vendar pa bi njuna etimološka identifikacija zahtevala pojasnitev nepričakovane obrusitve glasovnega sklopa dv- > v-. Gotovo pa so besedici va v pomenu Vidva' glasovno najbliže zaimenske oblike viva/vüva 'vidva' (štajerski in prekmurski govori), ki so tvorjene vzporedno z oblikama miva/ müva 'midva', vendar pa imajo naglas na prvem zlogu.
9. Pesem Sveti Tomaž umrje spada v najstarejšo plast ljudskih pesmi, vendar pa to ne pomeni avtomatično tudi vzporedne jezikovne arhaičnosti. Neposrednega in zanesljivega jezikoslovnega dokaza za trditev, da slovenska besedica va ni prežitek psi. osebnega zaimka *va (2. os. dv.), ni mogoče podati, pač pa se zdi iz v kontekstu dosedanje razprave verjetno, da gre za mlajšo, čisto slovensko tvorjenko, ki je prej kot ne tesno genetsko povezana z narečno obliko zaimka viva 'vidva', in morda tudi s števnikom 'dva'.
Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
Viri in uporabljena literatura
ARUMAA III - Arumaa, Peeter, Urslavische Grammatik, III. Band: Formenlehre, Heidelberg, Carl Winter Universitätverlag 1985.
BABIČ - Babic, Vanda, Učbenik stare cerkvene slovanščine, Ljubljana 2003.
BELIC 1932 - Belič, Aleksandar, Istorija srpskohrvatskog jezika II/l, Reči sa de-klinacijom, Drugo izdanje, Beograd 1965.
BENEDIK 1999 - Benedik, Francka, Vodnik po zbirki narečnega gradiva za Slovenski lingvistični atlas (SLA), Ljubljana, Založba ZRC SAZU 1999.
BREZNIK 1921 - Breznik, Anton, Slovenska slovnica za srednje šole, Druga, predelana izdaja, Prevalje, Tiskala in založila tiskarna Družbe sv. Mohorja 1921.
DGP 1995 - Dubisz, S. - Karaš, H. - Kolis, N., Dialekty i gwarypolskie, Warszawa, Wiedza Powszechna 1995.
DIELS 1963 - Diels, Paul, Altkirchenslavische Grammatik, Mit einer Auswahl von Texten und einem Wörterbuch, I. Teil: Grammatik, II. Ausgewähte Texte und Wörterbuch, 2. Auflage, Heiidelberg, Carl Winter Universitätsverlag 1963.
ESSJ - Bezlaj, France, Etimološki slovar slovenskega jezika, Tretja knjiga, Dopolnila in uredila Marko Snoj in Metka Furlan, Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Etimološko-onomastična sekcija, Ljubljana, Založba Mladinska knjiga 1995.
FO 1981 - Fonološki opisi srp skohrvatskih/hrvatsko srp skih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvacenih opšteslovenskim lingvističkim atlasom [gl. red. akademik Pavle Ivič], Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hrvatske, Posebna izdanja, knj. LV, Odjeljenje društvenih nauka, knj. 9, Sarajevo 1981.
GARTNER 1984 - Gartner, Th., Raetoromanische Grammatik, Vaduz / Liechtenstein 1984, Unveränderter Neudruck der Ausgabe von 1883.
GHJP 1965 - Klemensiewicz, Zenon / Lehr-Splawinski, Tadeusz / Urbahczyk, Stanislaw, Gramatyka historyczna jçzyka polskiego, Warszawa, PWN 1965.
HEWS - Schuster-Sewc, Heinz, Historisch-etymologische Wörterbuch der sorbischen Sprachen 13, Bautzen 1984, - Historisch-etymologische Wörterbuch der sorbischen Sprachen XXI, Bautzen 1988.
HS S J 2000 - Historicky slovnik slovenského jazyka V (R-S). Bratislava, VEDA, Vydavatel'stvo Slovenskej Akademie Vied 2000.
H VC 1977 - Lamprecht, Arnošt - Šlosar, Dušan - Bauer, Jaroslav, Historicky vyvoj cestiny, Praha, Statni pedagogické nakladatelstvi 1977.
ILIESCU 1972 - Iliescu, Maria, Le Frioulan, A partir des dialectes parlés en Roumanie, The Hague - Paris, Mouton 1972.
JAKOP 2004 - Jakop, Tjaša, Dvojina v slovenskih narečjih, Doktorska disertacija, Ljubljana, marec 2004.
JUNGMANN - Jungmann, Josef, Slovnik češko-nëmecky, Dil V (W-Ž), 2., ne-zmenëné vydâni (1. vyd. 1839), Praha, Academia 1990.
KLS - Krajevni leksikon Slovenije, IV. knjiga: Podravje in Pomurje, [S sodelovanjem
Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
Franceta Planine pripravil in uredil Roman Savnik], Ljubljana, Državna
založba Slovenije 1980. LORENTZ 1925 - Lorentz, Friedrich, Geschichte der pomoranischen (kaschubi-
schen) Sprache, Berlin und Leipzig, Walter de Gruyter 1925. LORENTZ III - Lorentz, Fryderyk, Gramatykapomorska. Tom III. Wroclaw-War-
szawa-Kraköw 1962. M AZUR ANIC - Mažuranič, Vladimir, Prinosiza hrvatski pravno-povijesni rječnik,
Drugi dio P-Ž, Pretisak »informator« - Zagreb 1975. MERHAR 1961 - Merhar, Boris, Slovenske ljudske pesmi, Ljubljana, Mladinska
knjiga 1961, 178 str. [Knjižnica Kondor, Izbrana dela iz domače in svetovne
književnosti, 45].
MIKLOŠIČ - Miklosich, Franc, Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum, Vin-dbonae 1862-1865.
NARTNIK 1988 - Nartnik, Vlado, K obravnavi dvojine v povojnih slovenskih slovnicah, Zbornik Obdobja 8: Sodobni slovenski jezik, književnost in literatura, Ljubljana 1988, 375-381.
v _
NARTNIK 1989 - Nartnik, Vlado, Še nekaj o zvezdnih imenih med Slovenci, Zbornik razprav iz slovanskega jezikoslovja, Tinetu Logarju ob sedemdesetletnici, Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1989, 191-202.
NARTNIK 1998/99 - Nartnik, Vlado, Pregibanje spregalnoosebnih zaimkov pogovorne slovenščine med nemščino in italijanščino, Slava, Debatni list, letnik 12, 1998/99, št. 2, 77-82.
PLETERŠNIK — Pleteršnik, Maks, Slovensko-nemški slovar, Drugi del P-Z, V Ljubljani 1895.
PWGHJP 1970 — Kuraszkiewicz, Wîadyslaw, Podstawowe wiadomosci z gramatyki
historycznej jezyka polskiego, Warszawa 1970. RAJH 2002 — Rajh, Bernard, Od narečja do vzhodnoštajerskega knjižnega jezika,
Maribor 2002.
RAMOVŠ II - Ramovš, Fran, Historična gramatika slovenskega jezika II: Konzo-
nantizem, Ljubljana 1924. RAMOVŠ 1952 - Ramovš, Fran, Morfologija slovenskega jezika Ljubljana, DZS
založila za Univerzitetno študijsko komisijo 1952. RAMOVŠ 1995 - Ramovš, Fran, Kratka zgodovina slovenskega jezika L, Ljubljana,
Znanstvenoraziskovalni center SAZU 1995. ROHLFS - Rohlfs, Gerhard, Historische Grammatik der Italienischen Sprache und
ihrer Mundarten, Band II: Formenlehre und Syntax, Bern 19722. SAVČENKO 1974 - Savčenko, A.N., SravniteVnaja grammatika indoevropejskix
jazykov, Moskva, Vyssaja škola 1974. SJS 1966 - Slovnik jazyka staroslovénského I. / Lexicon linguae palaeoslovenicae
L, Praha, Academia, nakladatelstvi Československe akademie ved 1966,
162 (geslo va).
SKOK 1973 - Skok, Petar, Etimologij ski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika III
(poni-Ž), Zagreb, JAZU 1973. SKUBIC 1982 - Skubic, Mitja, Uvod v romansko jezikoslovje, Ljubljana 1982. SLP - Slovenske ljudske pesmi I, Ljubljana, Slovenska matica 1997, Druga
Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
nespremenjena izdaja, VII-XXIII, - Slovenske ljudske pesmi II, Ljubljana, J- Slovenska matica 1981, Uvodna beseda (str. 1-2), - Slovenske ljudske pesmi
N IV, Ljubljana, Slovenska matica 1981.
SNOJ 1997 - Snoj, Marko, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana 1997. ^    SNP - Štrekelj, Karel, Slovenske narodne pesmi I, Ljubljana, Izdala in založila O Slovenska matica 1895-1898.
m SREZNEVSKI J - Sreznevskij, LI., Materialy dlja slovarja drevne-russkogo jazyka - I—III, Petersburg 1893-1903.
2 STANISLAV - Stanislav, Jân, Dejiny slovenského jazyka II, Druhé, doplnené vydanie, Bratislava 1958.
y    SZEMERENYI 1970 - Szemerényi, Oswald, Einführung in die vergleichende Sprachwissenschaft, Darmstadt, Wissenschaftliche Buchgesellschaft 1970. ŠIVIC-DULAR 1996 — Šivic-Dular, Alenka, Slovensko gorica/zorica 'dvorišče',
N 'vaški trg', 'ograda', Slavistična revija 1996, letnik 44, št. 4, 437-449.
> SMITEK 1998 - Smitek, Zmago, Kristalna knjiga, Mitološko izročilo Slovencev, Ljubljana, Forma 7,1998,199 str. [- Sveti Tomaž: 57, 72,104,139-142,144, 146-149, 151, 155]
m TEKAVCIC - Tekavčič, Pavao, Grammatica storica dell'italiano, Volume III: T Morfbsintassi, Bologna, Società éditrice il Mulino.
TRAVNICEK 1935 - Travniček, František, Historickâ mluvnice ceskoslovenskâ, V Praze 1935.
VAZNY — Vâzny, Vâclav, Historickâ mluvnice ceskâ II, Tvaroslovi, 1 Sklono-T vani, Praha, Statni Pedagogické Nakladatelstvi 1964. - Historickâ mluvnice
^ češka II, Tvaroslovi, 2 Časovani, Praha, Statni Pedagogické Nakladatelstvi
0 1964-1967.
1 ZORKO 1995 - Zorko, Zinka, Narečna podoba Dravske doline, Kulturni forum
Maribor 1995.
ZSSP - Začasni slovar slovenskih priimkov, [Odg. ur. akademik France Bezlaj], Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede, Inštitut za slovenski jezik, Etimološko-onomastična sekcija, Ljubljana 1974.
The Slovenian va in the context of Slovenian and Slavonic
personal dual pronouns
Summary
The paper presents the functional and structural, dialectological, areal and comparative-linguistic analysis of the Slovenian word va, appearing only in four places in the legendary poem Sveti Tomaž umrje (Holy Thomas Dies) - twice as the personal pronoun for the 2nd p. d. and twice as the numeral two. The purpose of the analysis was to establish the origin of va, i.e. whether this is a rarely expressed (Old Church Slavonic, Russian-Chezchoslovakian) original Slavonic morphological archaism or a
26
Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino
later homonym, similarly as in western Slavonic languages. Based on the accessible material and methods used in the linguistic research, it was not possible to directly and linguistically or reliably prove that the word va was not a remnant of the ancient Slavonic personal pronoun *va (2nd p. d.) although it seems more probable in the context of the entire analysis that it is a younger and entirely Slovenian creation, which is probably genetically closely connected with the dialectalform of the pronoun viva 'vidva'( you two) and perhaps also the numeral 'dva' (two).
Alenka Šivic-Dular, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana
E-pošta: alenka.sivic@guest.arnes.si