se preurejufe^ Letošnje poletje tvori važno razdobje v zgodovini naše države. Notranja državna ureditev je bila postavljena na nove temeIje. Opustilo se je načelo centralizma, ki se je dejansko izživljal kot nadoblast Srbov nad drugimi pokrajinami, zlasti nad hrvatskimi in slovenskimi. S sporazumom z dne 26. avgusta 1939 je bila ustanovljena banovina Hrvatska z upravno samostojnostjo in velikimi zakonodavnimi kompetencami (nadležnostmi). Doba dveh in pol meseca, ki je od sporazuma potekla, se je potrebovala in se potrebuje za to, da se upravni posli iz posameznih ministrstev prenesejo iz Beograda v Zagreb, da se tamkaj izvršujejo. Finančno možnost za to je dal odstop 300 milijonov dinarjev kot 29 % kvota iz sedaj veljavnega državnega proračuna za dobo pol leta (od 1. oktobra 1939 do 31. marca 1940). Oživotvorjenje banovine Hrvatske in njena notranja izgraditev je sprožila akcijo za ureditev ostalih delov države v smislu glavnih načel narodnega sporazuma. V okviru vlade se je sestavil poseben odbor ministrov, ki mora to vprašanje pretresti od vseh strani, zbrati potrebne podatke ter staviti primerne predloge. Prva na vrsti je Slovenija, da se oblikuje kot samostojna banovina, ker je, kakor poudarja »Hrvatski dnevnik« (glasilo dr. Mačka) v svoji številki z dne 9. novembra, to oblikovanje združeno z najmanj potežkočami. Prenos vrhovnega sodišča za Slovenijo (kasacije) iz Zagreba v Ljubljano je prav za prav že začetek tega oblikovanja. Upamo, da se bo kljub raznim spletkam oživctvorjenje banovine Slovenije kmalu posrečilo. Kaj pa tretja banovina — banovina Srbija? Bodo li Srbi svoje ozemlje razdelili na več banovin ali pa bo vse državno ozemlje izven mej banovine Hrvatske in banovine Slovenije tvorilo eno veliko banovino Srbijo? To je vprašanje, o katerem se sedaj živahno razpravlja v srbskih krogih. Znano je, da so vsa leta, odkar obstoja naša država, nekateri krogi Vojvodine — tudi srbski krogi — zahtevali samoupravo za svojo pokrajino (Bačko, Banat in Baranjo). Ta želja in zahteva se je z menjajočo se ostrino javljala ne toliko v krogih radikalne, pač pa samostojne demokratske stranke. Da bi bila ta stranka od svoje zahteve v tem pogledu popolnoma od stopila, ni verjetno. Še manj verjetno pa je, da bi radikalna stranka — JRZ — to zahtevo podpirala. Bolj v ospredje pa se je pomaknila zahteva Bosfte. Minister za gozdove in rudnike dr. Kulenovič, naslednik dr. Spahe v vodstvu bosansko-hercegovskih muslimanov, je potom izjaVe časnikarjem seznanil javnost s svojim predlogom, naj se poleg treh banovin (Hrvatske, Slovenije in Srbije) vpostavi še četrta banovina, to je Bosna-Hercegovina v svojih starih zgodovinskih mejah. Ta predlog, ki je bil stavljen ne v imenu JRZ, marveč v imenu bosansko-hercegovskih muslimanov, je zadel na odločno odklonitev bosanskih Srbov, ki brez ozira na različno strankarsko opredelitev izjavljajo, da se ne da/jo ločiti od ostalih Srbov. Tudi glasila HSS (Hrvatske seljačke stranke) ne ckazujejo temu predlogu nobene naklonjenosti, ker zahteva starih bosansko-hercegovskih mej zadeva tudi tiste bosanske in hercegovske okraje, ki so bili z uredbo o ustanovitvi banovine Hrvatske priključeni tej banovini. V razpravi o četrti banovini je tudi bil stavljen posredovalen predlog, naj bi sa Bosna in Hercegovina vpostavila kot samoupravna gospodarska celota, toda brez zakonodajne oblasti. Tudi ta predlog ni našel milosti ne v očeh srbskih strank ne pri HSS. Glede na tretjo banovino (Srbijo), ki naj bi obsegala vse ozeralje izven banovine Hrvatske in banovine Slovenije, poudarja »Hrvatski dnevnik«, da se mora obseg te banovine določiti v sporazumu s Hrvati, kakor se je obseg banovine Hrvatske določil v sporazumu s Srbi. Ker ima o preureditvi države izreči končno besedo parlament, so se že začela pripravljalna dala za parlamentarne volitve. V to svrho jt bil poleg imenovanega odbora za proučevanje vprasania o preosnovi države v vladi ustanovljen še drug odbor ministrov, ki naj izdela nov volilni zakon in izvrši druge volilne priprave. Kakor se poroča, se bodo volitve za narodno skupščino vršil« v bližnji bodočnosti.