Zgodbe o verigi
Spodnja Senica
34
»Zgodba je to in nič drugega, za ogledalo postav-Ijena, kako strasti iz malenkosti porojene spačijo obraz Ijudski duši in jo preslepe, da tava in išče v temi, karji jevpogubo, nevidipa velikih rešnih ciliev. do katerih vodi pot Ijubezni.«
Ko sem vas poleti povabil, da obiščete Soro pri Medvodah, sem zapisal, da se boste tam znašli na prizorišču marsikaterega Finžgarjevega dela. In res je tako. Finžgar, povezan z Ijudmi svoje župnije, ni mogel kar tako mimo dogodkov, ki so se dogajali v njegovi neposredni bližini. Tudi s pripovedjo o verigi je bilo nekaj podobnega. In čeprav se je s kratkim ci-tatom, ki ga navajam v začetku tega zapisa, skušal nekoliko opravičiti. ni mogel stvari zasukati drugače, kot so se v resnici zgodile. Le pri tragičnem koncu se jenekolikoprepustilsvoji domišljiji, sajježelel, dabi odnosi, opisani v zgodbi, služili Ijudem v svarilo in poduk.
»Veriga«, Ijudska igra v treh dejanjih, je bila napi-sana že pred prvo vojno, uprizorjena pa takoj po njej. Opisujt prepir med dvema kmetoma iz — sicer neimenovane — vasi Spodnja Senica pri Sori. Imena obeh sprtih sosedov so že nekajkrat prod rla v slovensko javnost, tu pa jih ne bomo imenovali, saj vsakokratno odpiranje starih ran znova zaboli, pa čeprav je od tedaj minilo že tri četrtine stoletja. Tudi domačini neradi izpostavljajo potomce obeh sprtih družin, kljub temu da je danes vse drugače in neka-teri od njih celo igrajo pri domačih uprizoritvah tega dela.
Namen te Finžgarjeve Ijudske igre jezelopoučen, saj razkriva posledice pravdarske strasti, ki je bila v Finžgarjevem času med kmeti še močno prisotna. Zaradi najdene verige, za katero se seveda nista moglazediniti, komu pripada, sotrpeli medsebojni od-nosi, ki so na koncu privedli v tragedijo — smrt sta-rega Primoža, ki je miril in svaril. Le Janez in Micka, otroka obeh prepirljivcev, sta v medsebojni Ijubezni našla toliko moči, da sta se uprla medsebojnemu sovraštvu staršev. Zanimivi dialogi, ki so bili tudi po-sledica tega, da je bil Finžgar celo svetovalec pri re-sničnih okoliščinah te zgodbe, dajejo zgodbi pose-ben čar, zato je bilo delo že ob prvi uprizoritvi de-ležno visokih ocen, pozneje pa so ga v repertoar sprejeli šlevilni poklicni in Ijudski odri.
Prav v zvezi z uprizoritvami se pri »Verigi« odvija še neka druga zgodba. Ta je sicer še nenapisana, a govori o prizadevnih domačih igralcih, ki se trudijo, da bi to Finžgarjevo delo živelo še naprej in služilo v opomin sedanjim in prihodnjim generacijam.
Pred vojno so seniški nadebudneži igrali pri so-sednjih dramskih skupinah (Sori, Preski, Medvo-dah), nekoliko po vojni pa so že ustanovili svojo. Sprva so posegali po različnem repertoarju, dokler nisoprišli nazamisel, da bi se posvetili »Verigi«,kije nastala na njihovih tleh. Sklenili so jouprizoriti kar na prostem. In še več. Kot glavni rekvizit jim je služila prav tista veriga, ki je pred desetlet| sprožila spor med sosedoma.
Prvemu režiserju Tičarju je sledil Andrej Veber, ki v igri z vlogo Primoža sodeluježe od začetka. Po po-klicu je kmet in na njegovi domačiji, ki so jo za igro primerno preuredili, predstave tudi potekajo. Obi-skovalci so še posebno zadovoljni, ker igralci ne go-vorijo v književnem jeziku, pač pa v domačem na-rečju. Govorica iz Spodnje Senice je še dodatna po-sebnost uprizoritve, ki jo že tako odlikujejo dialogi v živem, izklesanem jeziku z vsemu posebnostmi iz Finžgarjevega časa.
Ze vrsto lei domačini iz Spodnje Senice uprizar-jajo Finžgarjevo »Verigo«. Ne sicer vsako leto, ampak na določena časovna obdobja. Letos poleti je minilo
že trideset let od prve uprizoritve in jubilej so prazno-vali na moč delavno. Na dvorišču Vebrove domačije so odigrali kar tri predstave. Številni obiskovalci a. raznih koncev Slovenije so dali vedeti, da so take prireditve močno zaželene. Ljudskih odrov, ki so včasih igrali domače igre po Stoveniji, ni več, televi-zija pa tovrstno domačijsko tvornost popolnoma za-nemarja. Že to bi bilo sicer dovolj, da bi seniška igra, kot svetla izjema v dramski aktivnosti, naletela na velik odziv. Vendar je moč njene uprizoritve prav v kvaliteti in neposrednosti okolja, v katerem se odvija. Dober odziv občinstvapa igralce, med katerimi so se že zamenjale generacije, zavezuje za podobne uprizoritve tudi v bodoče.
Če bi se vsak prepir na Slovenskem končal tako tragično kot tisti v Finžgarjevi »Verigi«, bi bila naša književnost, vsaj tista, ki se opira na vaško življenje, polna žalostnih zgodb. Toda v večini primerov zma-gata trezna presoja in zdrav razum. Zato pa imamo toliko pripovedi, ki jih ni porodila »s strastjo presle-pena fjudska duša, pač pa so jih navdihnili dogodki, do katerih vodi pot Ijubezni,« kot bi dejal Finžgar.
Andrej Mrak