Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Barbara Lampič, Jernej Zupančič (ur. ) E-GeograFF 9 Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo E-GeograFF 9 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Barbara Lampič, Jernej Zupančič (ur.) Ljubljana 2017 E-GeograFF 9 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Urednika: Barbara Lampič, Jernej Zupančič Recenzenta: Dejan Cigale, Dušan Plut Kartografinja: Tanja Koželj Fotografi: Špela Berlot, Tatjana Resnik Planinc, Uroš Stepišnik, Jernej Zupančič Jezikovni pregled: Damjana Kern Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za geografijo Odgovorna oseba: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Oblikovanje in prelom: Jure Preglau Prva izdaja, elektronska izdaja Publikacija je brezplačna. © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2017 Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna objava, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Odstranitev tega podatka je kazniva. Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Raziskovalni program št. P6-0229 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=289342976 ISBN 978-961-237-902-5 (pdf ) Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije E-GeograFF 9 E-GeograFF 9 Kazalo Predgovor Katja Vintar Mally, Simon Kušar 1 Slovenske regije in trajnostni razvoj: vrednotenje napredka in razvojne ranljivosti .............................................................................12 1.1 Vrednotenje regionalnega razvoja s trajnostnega vidika ...................................................12 1.2 Udejanjanje trajnostnega razvoja v slovenskih regijah ......................................................13 1.3 Ranljivost slovenskih regij na prihodnje izzive trajnostnega razvoja .............................18 1.4 Razvoj slovenskih regij – med priložnostmi trajnostnega razvoja in razvojno ranljivostjo ................................................................................................................23 1.5 Geografske razsežnosti razvojnih neskladij ..........................................................................26 Barbara Lampič, Irma Potočnik Slavič 2 Prožne kmetije kot gibalo trajnostnega razvoja slovenskega podeželja ........30 2.1 Opredelitev pojmov in terminološke dileme ..........................................................................32 2.2 Metodološko-empirična izhodišča pri oblikovanju koncepta prožnosti kmetij v Sloveniji ............................................................................................................................35 2.3 Gradniki, ki sooblikujejo prožnost kmetije ..............................................................................38 2.4 Prepoznani procesi, ki vodijo v trajnostni razvoj podeželja................................................41 Dejan Rebernik 3 Mesta in trajnostni razvoj ....................................................................................49 3.1 Trajnostni prostorski urbani razvoj: temeljni koncepti, izzivi in dileme ...........................49 3.2 Strateške usmeritve v prostorskem razvoju Slovenije in Ljubljane z vidika trajnostnega prostorskega razvoja ..........................................................................................53 3.2.2 Mestna občina Ljubljana: Občinski prostorski načrt – temeljne usmeritve ................55 3.3 Analiza in vrednotenje temeljnih procesov v prostorskem razvoju Ljubljane in Ljubljanske urbane regije z vidika trajnostnega urbanega razvoja .............................58 3.4 Zaključek .........................................................................................................................................64 Jernej Zupančič 4 Trajnostne perspektive družbenega roba: integracija romskih naselij v slovenski naselbinski sistem ..................................................................67 4.1 Romska naselja v Sloveniji ..........................................................................................................69 4.2 Koncepti sanacije in integracije romskih naselij v Sloveniji ................................................71 4.3 O konceptu trajnostnega razvoja romskih naselij ................................................................75 4.4 Pet korakov prilagojenega načrtovanja razvoja romskih naselij .....................................77 7 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije 4.5 Poseben pomen javnega prostora v romskih naseljih .........................................................80 4.6 Sklep .................................................................................................................................................80 Marko Krevs 5 Trajnostna regionalna kakovost življenja ............................................................84 5.1 Kakovost življenja in trajnostni razvoj ....................................................................................85 5.2 Razvoj proučevanja območne kakovosti življenja ................................................................88 5.3 Subjektivno vrednotenje regionalne kakovosti življenja v Sloveniji .................................93 5.4 Izzivi in priložnosti raziskovanja trajnostne območne kakovosti življenja .....................97 Tatjana Resnik Planinc, Matej Ogrin 6 Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj ...................................................102 6.1 Razvijanje kompetenc za trajnostni razvoj v procesu geografske vzgoje in izobraževanja .............................................................................................................................. 104 8.2 Izobraževanje bodočih učiteljev geografije ......................................................................... 107 6.3 Primer dobre prakse – izobraževanje za trajnostno mobilnost v Sloveniji .................. 108 6.4 Sklepne misli ............................................................................................................................... 112 Uroš Stepišnik 7 Vrednotenje geodiverzitete in trajnostni razvoj .............................................115 7.1 Uvod .............................................................................................................................................. 115 7.2 Geodiverziteta in vrednotenje nežive narave ..................................................................... 116 7.3 Naravne vrednote in geodiverziteta v Sloveniji .................................................................. 118 7.4 Zaključek ...................................................................................................................................... 123 Summary ................................................................................................................................................... 127 Kazalo preglednic .................................................................................................................................... 1 32 Kazalo slik .................................................................................................................................................. 1 33 Stvarno kazalo ......................................................................................................................................... 1 35 8 E-GeograFF 9 Predgovor Temeljno izhodišče raziskovanja v okviru programa Trajnostni regionalni razvoj Slovenije je, da naša država razpolaga z zadostnimi (geografskimi) potenciali za odločnejšo usmeritev v trajnostni regionalni razvoj. V štiriletnem obdobju smo raziskovalne moči in aktivnosti usmerili v razvoj novih metodologij, oblikovanje novih ali prilagojenih teoretičnih pristopov, v številne temeljne in aplikativne raziskave (na različnih prostorskih ravneh in po različnih področjih) – vse s ciljem prispevati k preoblikovanju obstoječega razvojnega modela v smeri večje trajnosti. V nadgradnji teoretično-metodoloških izhodišč smo predvsem z regionalnimi študijami dobili vpogled v razme- re, procese in učinke slednjih v heterogenem slovenskem prostoru. V Sloveniji so se v zadnjih dveh desetletjih regionalne razvojne razlike in okoljski pritiski še povečali. Gospodarski razvoj še naprej poteka na račun izčrpavanja naravnih virov in človeškega kapitala, pokrajinska ranljivost je zaradi podnebnih sprememb vse večja, obseg najboljših kmetijskih zemljišč se zmanjšuje (pozidava skoraj pravilo-ma napreduje na ravninskih in za kmetijstvo najprimernejših zemljiščih), s tem pa posredno in neposredno nazaduje tudi stopnja nacionalne in regionalne samooskrbe s hrano. Ta kljub številnim resornim pobudam, prizadevanjem in dejanskim ukrepom ostaja na zaskrbljujoče nizki ravni. Drugi pereč problem je dokaj lokaliziran regionalni razvoj, ki je reševal predvsem probleme lokalne infrastrukture in spodbujal npr. gradnjo ((pre)številnih, praviloma manjših) poslovno-obrtnih in industrijsko-obrtnih con, kar pa je prineslo precej skromnejše rezultate od pričakovanih. Gre za pristop, ki je bil v številnih primerih prostorsko netrajnosten, nedomišljen in zelo potraten, po učinkih kratkoročen in kot celota razvojno neambiciozen. Namesto deklarirane naslonitve na večjo uporabo znanja, novih tehnologij in s tem povezanega odpiranja novih delovnih mest se je širil predvsem servisni sektor, utemeljen na večji potrošnji in povečevanju porabe. Okoljske obremenitve postajajo občuten strošek in s tem gospodarska zavora. To pa v svetu omejenih virov ne predstavlja trajnostne orientacije. Z vidika geografskih potencialov regij Slovenije so torej nujni ali vsaj priporočeni razvojna usmeritev v skladnejši trajnostni regionalni razvoj, večje, načrtne, inovativne rabe regionalnih razvojnih potencialov, občutljivo in strokovno premišljeno nadaljnje umeščanje dejavnosti v prostor, k usmerjenemu spodbujanju okolju prijaznih proizvodov in storitev, razvoju trajnostnega prometa in turizma, pridelave kakovostne in zdrave hrane, ustreznega ekosistemskega vrednotenja in trženja varovanih območij (Plut in sod, 2004; Vintar Mally, 2009; Lampič, Ogrin; 2009; Lampič, Mrak, Plut, 2012; Plut, 2013; Potočnik Slavič in sod., 2016; Lampič in sod., 2016 idr.). Povsem enako velja tudi za razvoj na lokalni ravni. Najnovejše Poročilo o okolju v Republiki Sloveniji (2017) povzema, da se »… stanje okolja izboljšuje, kar je posledica načrtne okoljske politike in celovite okoljske zakonodaje. Zmanjšali so se izpusti nekaterih onesnaževal v zrak in vodo, bolje ravnamo z odpadki, okrepljena so prizadevanja za ohranjanje biotske raznovrstnosti, bolje razumemo povzročitelje okoljskih izzivov. Zaskrbljujoče pa je stanje okolja na posameznih omejenih 9 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije lokacijah, predvsem glede kakovosti zraka in onesnaženosti tal, boljši napredek je nujen pri trajnostni rabi prostora«. Neobhodno dejstvo je, da bo na področju varstva okolja, družbenega in gospodar- skega razvoja ključen delujoč medsektorski pristop, saj »… se, ob vse boljšem razu-mevanju značilnosti okoljskih izzivov v Evropi in njihovi soodvisnosti z gospodarskimi in družbenimi sistemi v globaliziranem svetu, krepi spoznanje, da z obstoječim znanjem in uveljavljenimi načini upravljanja tem izzivom ne bomo kos«. Prav na slednje dejstvo poskušamo dati del odgovorov tudi člani raziskovalnega pro- grama (Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani) » Trajnostni regionalni razvoj Slovenije«, in sicer monografijo Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije, ki povzema nekatere najpomembnejše in aktualne iz-sledke raziskovanja na različnih področjih. Nesporno so usmeritev v trajnostni koncept razmišljanja v raziskovanju in njegovo postopno implementacijo v študijske programe na Oddelku za geografijo vzpostavili že naši kolegi; že pred desetletji prof. dr. Darko Radinja, v nadaljevanju pa sta na raz-iskovalnem in pedagoškem polju njegovo začeto delo nadaljevala dr. Dušan Plut in dr. Metka Špes. Prav dr. Dušan Plut je odgovoren za bolj odločno vsebinsko usmeritev programskega raziskovanja; kot dolgoletni vodja programske skupine je leta 2009 dal pobudo ne le za preimenovanje programa » Geografija regionalnih virov in regionalni razvoj Sloveni je« v » Trajnostni regionalni razvoj Slovenije«, ampak je vzpodbudil tudi bolj ciljno usmerjena raziskovanja, projektno angažiranost in publiciranje. Tako smo v pravkar zaključenem programskem obdobju (2013–2016) vsi člani Oddelka za geografijo izvirne raziskovalne dosežke in rezultate znanstvenega ter strokovnega dela načrtno objavljali tudi v zbirkah GeograFF in e-GeograFF. V samo štirih letih je tako izšlo enajst znanstvenih monografij različnih avtorjev. Osrednja rdeča nit raziskovanja, vrednotenje, merjenje, spodbujanje in vidiki udejanjanja trajnostnega ra- zvoja se odražajo v večini objavljenih del. Naj jih navedemo le nekaj: Sonaravni razvoj Slovenije – priložnosti in pasti, Onesnaževanje zraka v Sloveniji, Geografsko raziskovanje turizma in rekreacije v Sloveniji, Opredelitev in merjenje trajnosti v kmetijstvu, Trajnostna mobilnost v procesu izobraževanja, Regionalni viri Slovenije – vodni viri Bele krajine, (Ne) raba razpoložljivih virov na kmetijah v Sloveniji, Trajnostna naravnanost kmetijstva v slovenskih regijah idr. S pričujočim delom Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije samo zaokrožujemo široko paleto dosedanjih objav ter bral-cem ponujamo v premislek nekaj tematik, ki prinašajo odgovore (ali pa postavljajo nova vprašanja) na izzive in možnosti večje uveljavitve konceptov trajnosti na vseh področjih človekovega delovanja. Prispevke je pripravilo deset avtorjev, vsebine, ki jih povezuje obravnava različnih vprašanj, povezanih s trajnostnim regionalnim razvojem v Sloveniji, pa predstavljamo v treh vsebinskih sklopih. V prvi, najobsežnejši in tudi vsebinsko osrednji del, smo uvrstili tiste, ki naslavljajo obravnavo trajnostnega regionalnega razvoja neposredno in na določenem področju. Uvodni prispevek Slovenske regije in trajnostni razvoj: vrednotenje napredka in razvojne ranljivosti predstavlja dober primer načina vrednotenja udejanjanja trajnostnega regionalnega razvoja v Sloveniji, na drugi strani pa ga soo- ča z vrednotenjem ranljivosti slovenskih regij na prihodnje izzive, in sicer s pomočjo nabora kazalnikov. Izpostaviti velja predvsem metodološki doprinos, sistematičen, a 10 E-GeograFF 9 širok nabor kazalnikov ter interpretativno naravnanost, ki sicer zahteva precejšnjo mero vedenja o območjih in regijah. Sledita prispevka ( Prožne kmetije kot gibalo trajnostnega razvoja slovenskega podeželja in Mesta in trajnostni razvoj), ki se lotevata obravnave trajnostnega regionalnega razvoja na primeru dveh značilnih tipov obmo- čij, tj. podeželja in mest. Prvi izmed njiju se osredotoča na prepoznavanje prispevka posamezne kmetije k širšemu trajnostnemu razvoju podeželja in se pri tem naslanja na koncept prožnosti, drugi pa obravnava trajnostni razvoj mest s posebnim poudar- kom na analizi in vrednotenju temeljnih procesov v prostorskem razvoju Ljubljane in Ljubljanske urbane regije. Prispevek Trajnostne perspektive družbenega roba: integracija romskih naselij v slovenski naselbinski sistem se osredotoča na romska naselja kot na »marginalizirane dele slovenskega naselbinskega sistema«. Inovativen teoretično- -metodološki prispevek Trajnostna regionalna kakovost življenja, obravnava aktualno tematiko opredeljevanja, merjenja in udejanjanja trajnostne kakovosti življenja. Kot ločen sklop lahko obravnavamo poglavje Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj; izobraževanje in vzgoja lahko pomembno prispevata k doseganju trajnostnih ciljev. Koncept vsebine je naslonjen na primere dobrih praks in izobraževalnih modelov ter pristopov. Pri tem je geografiji kot izrazito povezovalni vedi pri uvajanju trajnostnih konceptov odmerjena posebna pozornost. Geografija že v svojem bistvu izhaja iz ho-rizontalnega, integralnega pristopa, hkrati pa temelji tudi na terenski metodi oziroma izkustvenem učenju, zato vključevanje načel trajnosti v pouk geografije ne predstavlja revolucionarne spremembe. Zadnji del vključuje dve povsem različni tematiki, ki pa vsaka s svojega zornega kota postavljata premiso trajnostnega regionalnega razvoja v določen okvir. V prispevku Vrednotenje geodiverzitete in trajnostni regionalni razvoj avtor poudarja pomen vrednotenja abiotskih dejavnikov, ki lahko poveča možnosti za udejanjanje prav trajnostnega razvoja na regionalni (ali pa lokalni) ravni. Naj zaključimo z ugotovitvijo Poročila o okolju v Republiki Sloveniji (2017): »… tradici-onalni nadzor nad emisijami je zamenjalo zavedanje o omejenem prostoru in naravnih virih, o pomenu ekosistemskih storitev za ohranjanje blaginje in o tem, da negativnih učinkov naših vzorcev potrošnje in proizvodnje ne moremo prelagati na druge regije …«. Prav tu je velika odgovornost za temeljne spremembe v rokah stroke – tudi naše, geografske. Urednika Barbara Lampič in Jernej Zupančič 11 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije 1 Slovenske regije in trajnostni razvoj: vrednotenje napredka in razvojne ranljivosti Katja Vintar Mally, Simon Kušar 1.1 Vrednotenje regionalnega razvoja s trajnostnega vidika Trajnostni razvoj je kot teoretični koncept v svetovni in slovenski razvojni politiki prisoten že več kot četrt stoletja, a se njegovo praktično udejanjanje po vsem tem času zdi še vedno šibko. Na prevlado netrajnostnih praks opozarjajo predvsem globoko zakoreninjeni ekonomski in socialni problemi v različnih delih sveta, pa tudi narašča-joča raba naravnih virov in preobremenjevanje absorpcijskih sposobnosti okolja, kar poraja vedno nove in prostorsko obsežnejše razvojne grožnje. Prizadevanja za trajnostni razvoj so v svetovnem merilu postala vidnejša zlasti po zaslugi Agende 21 (1992), sprejete na konferenci Organizacije združenih narodov o okolju in razvoju v Rio de Janeiru. Omenjeni akcijski program je med drugim zahteval tudi razvoj kazalnikov trajnostnega razvoja z namenom zagotavljanja trdne osnove za proces odločanja pri integraciji okoljevarstvenih in razvojnih prizadevanj na vseh prostorskih ravneh (prav tam, poglavje 40). V Sloveniji se za potrebe regionalne politike ni nikoli sistematično opredelilo ali spremljalo kazalnikov trajnostnega razvoja, čeprav je zlasti s pridružitvijo Evropski uniji trajnostni razvoj postal prioriteta različnih sektorskih in krovnih politik. V skladu z Agendo 21 je Evropska unija leta 2001 sprejela posebno Strategijo trajno- stnega razvoja (A Sustainable Europe …, 2001), ki je zaradi novih okoliščin doživela temeljitejšo prenovo že leta 2006 (Prenovljena strategija ..., 2006). Sledeč strategiji je Eurostat – evropski statistični urad na dve leti objavljal poročilo o napredku, ki je bilo zasnovano na izbranih kazalnikih za kvantitativno oceno trendov in stanja, vendar le na ravni Evropske unije in držav članic. Zadnje tovrstno poročilo je izšlo leta 2015 in ponudilo vpogled v raznolike (ne)trajnostne prakse z analizo več kot 100 kazalnikov (Sustainable development …, 2015). S sistemom kazalnikov spremlja Eurostat tudi izvajanje strategije Evropa 2020 (2010), krovne strategije Evropske unije „za pametno, trajnostno in vključujočo rast“. Na globalni ravni je v zadnjih dveh letih nov zagon prinesla Agenda 2030 za trajnostni razvoj (Transforming our world …, 2015), sprejeta septembra 2015 na Generalni skupščini Združenih narodov, ki izpostavlja 17 splošnih ciljev trajnostnega razvoja s skupno 169 konkretnimi cilji za petnajstletno obdobje do leta 2030. Strategija ne zagotavlja le novega političnega ogrodja za pospešitev 12 E-GeograFF 9 bolj trajnostnih praks, ampak je spodbudila tudi oblikovanje novega globalnega na- bora kazalnikov za spremljanje napredka, medtem ko od držav članic po vsem svetu terja razvoj kazalnikov za državno in regionalno raven. Za Evropsko unijo je prvi tovrstni pregled z 51 kazalniki izšel v letu 2016 (Sustainable development …, 2016). Pričakovati je, da bo Evropska unija v skladu s smernicami Združenih narodov v na- slednjih letih oblikovala prenovljen nabor kazalnikov in da se bodo ustrezno odzvale tudi posamezne države članice. V Sloveniji se s kazalniki redno spremlja uresničevanje Strategije razvoja Slovenije (2005), ki je kot krovna razvojna strategija države utemeljena na načelih trajnostnega razvoja. Vsakoletna poročila o razvoju Urada za makroekonomske analize in razvoj (Poročilo …, 2016) sicer spremljajo spremembe na tem področju v državi, vendar regionalne ravni posebej ne izdvajajo. Po tujih zgledih je leta 2010 tudi Statistični urad Republike Slovenije objavil posebno publikacijo s kazalniki trajnostnega razvoja (Suvorov, Rutar, Žitnik, 2010), a le za državno raven in brez dejanskega vrednotenja njihovega prispevka k udejanjanju trajnostnega razvoja. Podobno velja tudi za druge tovrstne nabore kazalnikov na ravni države. Za slovenske regije se sicer bolj ali manj redno izračunavajo raznoliki nabori kazalnikov (kot npr. indeks razvojne ogroženosti), vendar nobeden z namenom ocenjevanja dejanskega napredka na področju trajnostnega razvoja. V tem poglavju skušamo metodološko in analitično prispevati k spremljanju oziroma vrednotenju trajnostnega razvoja v Sloveniji na ravni statističnih regij. Jedro prispevka tvori na eni strani vrednotenje dosedanjega udejanjanja trajnostnega regional- nega razvoja, na drugi strani pa vrednotenje ranljivosti slovenskih regij na prihodnje izzive na področju trajnostnega razvoja. Preučitvi dosedanjih trendov in prihodnjih izzivov trajnostnega razvoja sta bili izvedeni na ravni dvanajstih statističnih regij (tj. NUTS 3 regij; v nadaljevanju: regij), ki jih ocenjujemo za ključno prostorsko raven pri udejanjanju trajnostnega razvoja v Sloveniji. V obeh preučitvah smo uporabili sistem kazalnikov, ki ga tvorijo kazalniki za poglavitna vsebinska področja, izbrani v skladu z mednarodnimi smernicami. Sistema kazalnikov se glede na različen vsebinski poudarek raziskav razlikujeta, saj je prvi izdelan z namenom celovitega vrednotenja razvojnega napredka regij in je prilagojen tudi posebnostim slovenskih regij, drugi pa se osredotoča na vsebinsko ožje, a v evropskem merilu težje obvladljive, tako ime-novane globalne izzive. V obeh primerih rezultati preučitev omogočajo ne le primer- jalno analizo, ampak tudi razvrščanje regij oziroma določanje njihovega relativnega položaja po posameznih razvojnih področjih. 1.2 Udejanjanje trajnostnega razvoja v slovenskih regijah Vrednotenje razvojnega napredka območij po svetu in v Sloveniji se je v preteklo- sti izvajalo s pomočjo različnih naborov kazalnikov, ki so se med seboj razlikovali predvsem zaradi spreminjajoče se opredelitve pojma razvoja oziroma napredka in razvojnih prioritet. Paradigma trajnostnega razvoja pa je v tovrstna „merjenja“ vnesla zahtevo po troplastnem vrednotenju, ki temelji na ekonomskih, socialnih in okoljskih kazalnikih ter se izvaja za različne prostorske ravni. 13 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Nabori kazalnikov za spremljanje udejanjanja trajnostnega razvoja so tudi na regionalni ravni zasnovani tako, da sledijo občim ciljem trajnostnega razvoja, ter povratno te cilje tudi najbolj učinkovito konkretizirajo in opredeljujejo. Že sama uvrstitev kazalnika, ki je reprezentativen za določeno vsebinsko polje, v praviloma omejen nabor kazalnikov izpostavi pomembnost tega polja za doseganje višje stopnje trajnosti, hkrati pa se z izračunom kazalnika opozori na razkorak med obstoječim stanjem in želenim ciljem na posameznem področju. Prav zmanjševanje tega razkoraka je srž načrtovanja bolj trajnostnega razvoja regij, ki pa povratno zahteva sistematično sledenje napredku regij na najpomembnejših razvojnih področjih. V nadaljevanju so predstavljeni rezultati vrednotenja razvojnih trendov in stanja v slovenskih regijah z vidika njihove ugodnosti za udejanjanje trajnostnega razvoja v obdobju 2010–2014 (Vintar Mally, v tisku), ki jih primerjamo tudi z rezultati predhodne preučitve za obdobje 1996–2002 (Vintar, 2003) in z ugotovitvami drugih ra- zvojnih vrednotenj. Vrednotenje udejanjanja trajnostnega razvoja je tako za obdobje 1996–2002 kot tudi za obdobje 2010–2014 vključevalo skupno 32 izbranih kazalni- kov trajnostnega razvoja (Preglednica 1.1). Preučitev ekonomskega področja, ki stremi k povečevanju materialne blaginje, je vključila šest kazalnikov za spremljanje ekonomske moči prebivalstva in gospodar- stva, izboljševanja zaposlitvene strukture in konkurenčnosti gospodarstva. Dvanajst izbranih socialnih kazalnikov spremlja napredek pri zviševanju kakovosti življenja ter vključuje dostopnost zdravstvene oskrbe in izobraževanja, stanovanjske razmere, učinkovitost rabe endogenih človeških virov, uspešnost preprečevanja re-vščine in socialne izključenosti ter ohranjanja poselitve oziroma vitalnosti območij in demografske strukture. Na okoljskem področju je bilo vključenih kar štirinajst kazalnikov, saj se skuša izrazito pomanjkanje sinteznih okoljskih kazalnikov nadomestiti s kombiniranjem ve- čjega števila kazalnikov za ključne pokrajinotvorne sestavine, in sicer z namenom ugotavljanja njihovega kakovostnega ali količinskega stanja, pritiskov na okolje ali odzivov družbe na prepoznane okoljske probleme. Posamezni kazalniki trajno- stnega razvoja, ki so bili uporabljeni v prvi raziskavi, so bili za preučitev obdobja 2010–2014 deloma spremenjeni ali zamenjani kot posledica sprememb pri zbiranju podatkov. Čeprav zaradi tega izračunane sintezne vrednosti za obe obdobji medse- bojno niso primerljive, kljub vsemu dovoljujejo sledenje splošnim spremembam v relativnem položaju slovenskih regij. Izbrani kazalniki temeljijo na javno dostopnih podatkih v državi. Za potrebe izraču- na večine izmed njih jih zbira in redno objavlja Statistični urad Republike Slovenije (Podatkovni portal …, 2015), ostale zahtevane podatke pa zagotavljajo še Evidenca dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (2015) ter podatkovne zbirke in publikacije Agencije Republike Slovenije za okolje (Bolte in sod., 2010 – podatki za kakovost zraka; Natura 2000 …, 2015 – podatki o obsegu območij Natura 2000). Izjema so podatki o uporabi interneta, ki smo jih črpali iz raziskave MOSS (Slovenska oglaševalska …, 2014). 14 E-GeograFF 9 Preglednica 1.1: Kazalniki vrednotenja udejanjanja trajnostnega razvoja v slovenskih regijah. Ekonomski kazalniki • bruto domači proizvod na prebivalca • bruto dodana vrednost na prebivalca • višina investicij v osnovna sredstva na prebivalca • povprečni izdatki za raziskovanje in razvoj v deležu BDP • razpoložljiv dohodek na prebivalca • delež zaposlenih v storitvenih dejavnostih Socialni kazalniki • delež brezposelnih s I. in II. stopnjo izobrazbe • delež žensk med brezposelnimi • gostota poselitve • indeks rasti prebivalstva • indeks staranja • povprečna starost umrlega • število prejemnikov denarnih socialnih pomoči na 1000 prebivalcev • stanovanjska površina na prebivalca • stopnja registrirane brezposelnosti • število študentov na 1000 prebivalcev • indeks uporabnikov interneta • delež višješolsko in visokošolsko izobraženih v starosti 25–64 let Okoljski kazalniki • delež ekološko obdelanih kmetijskih zemljišč • gozdnate površine na prebivalca • indeks rasti cestnega tovornega prometa • intenzivno obdelana kmetijska zemljišča na prebivalca • ocena kakovosti zraka • komunalni odpadki na prebivalca • delež območij Natura 2000 • poraba vode na prebivalca • povprečne investicije v varstvo okolja v deležu BDP • delež pozidanih površin • prečiščene vode na prebivalca • delež stanovanj z daljinskim ogrevanjem • število osebnih avtomobilov na 1000 prebivalcev • živinorejska gostota Povzeto po: Vintar Mally, v tisku. Po izračunu posameznih kazalnikov so bile razlike zaradi merskih enot spremenljivk odpravljene s standardizacijo tako, da so bile pri vsakem kazalniku regijam pripisane ocene v razponu od –2 do +2, in sicer s pomočjo standardnega odklona od aritmetične sredine regij. V podeljenih ocenah so upoštevane tako zaželene smeri razvoja (tj. priporočljivost zviševanja ali zniževanja vrednosti pri posameznem kazalniku) kot tudi uspešnost posamezne regije pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja v primerjavi z drugimi (tj. nadpovprečno ali podpovprečno uspešno približevanje ciljem). Iz ocen regij za posamezne ekonomske kazalnike je bila izračunana povprečna oce- na regij za ekonomsko področje (Preglednica 1.2), pri čemer je imel vsak kazalnik enako težo vpliva na končno vrednost povprečne ocene ekonomskega področja. Na enak način so bile iz ocen dvanajstih socialnih kazalnikov izračunane povprečne ocene socialnega področja in iz ocen štirinajstih okoljskih kazalnikov povprečne oce-ne okoljskega področja regij. Na koncu je bil izračunan še tako imenovani kazalnik 15 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije trajnostnega regionalnega razvoja (KTRR), ki je aritmetična sredina povprečnih ocen ekonomskega, socialnega in okoljskega področja. Vsem povprečnim ocenam razvoj- nih področij in sinteznemu kazalniku trajnostnega regionalnega razvoja smo pripisali tudi range, pri čemer pomeni rang 1 najugodnejši položaj regije, rang 12 pa primer-jalno najslabšo uvrščeno slovensko regijo. Dodatno smo na podlagi rezultatov opisane analize ocenili tudi možnosti regij za prihodnje udejanjanje trajnostnega razvoja z razvrstitvijo v štiri različne tipe (Vintar Mally, v tisku) glede na izkazano kombinacijo (negativnih ali pozitivnih) povprečnih ocen posameznih razvojnih področij na eni strani in glede na višino sinteznega kazalnika (KTRR) regij na drugi strani (Slika 1.1). Preglednica 1.2: Povprečne ocene in rangi slovenskih statističnih regij na glavnih razvojnih področjih, 2010–2014. Ekonomski Socialni Okoljski kazalniki kazalniki kazalniki KTRR povprečje rang povprečje rang povprečje rang povprečje rang Pomurska −1,17 11–12 −1,08 12 −0,07 7–8 −0,77 12 Podravska −0,83 9–10 −0,67 9–10 −0,79 12 −0,76 11 Koroška −0,83 9–10 −0,08 7 0,50 3 −0,14 7 Savinjska 0,17 5 −0,67 9–10 0,00 5–6 −0,17 8 Zasavska −1,17 11–12 −0,92 11 0,00 5–6 −0,70 10 Spodnjeposavska −0,67 7–8 −0,58 8 −0,36 10–11 −0,54 9 Jugovzhodna Slovenija 0,67 2 0,08 6 0,57 1–2 0,44 3 Osrednjeslovenska 2,00 1 0,92 2–4 −0,36 10–11 0,85 1 Gorenjska 0,00 6 1,17 1 −0,21 9 0,32 4 Notranjsko-kraška −0,67 7–8 0,92 2–4 0,57 1–2 0,27 6 Goriška 0,50 3–4 0,92 2–4 −0,07 7–8 0,45 2 Obalno-kraška 0,50 3–4 0,25 5 0,14 4 0,30 5 Povzeto po: Vintar Mally, v tisku. Glede na višino kazalnika trajnostnega regionalnega razvoja je v najboljšem položaju Osrednjeslovenska regija, ki z najvišjo možno povprečno oceno 2,00 izrazito izstopa na ekonomskem področju in deloma tudi na socialnem področju, na katerem se sku- paj z Goriško in Notranjsko-kraško uvršča takoj za najbolje ocenjeno Gorenjsko regijo. Nasprotno pa se Osrednjeslovenska regija uvršča na rep lestvice po povprečni oceni okoljskega področja, kar vodi v domnevo, da se socialno-ekonomski napredek odvija na račun nadpovprečnega poseganja v okolje oziroma okoljske vire. Slednje je z vidi- ka trajnostnega razvoja dolgoročno nesprejemljiva praksa, zato ocenjujemo razvojne možnosti v Osrednjeslovenski in Gorenjski regiji, kjer prihaja do tovrstnih razvojnih neravnovesij, za manj ugodne kot v primerih Jugovzhodne Slovenije, Goriške in Obalno-kraške regije. Navedene tri regije imajo prav tako pozitivno oceno kazalnika trajnostnega regionalnega razvoja, hkrati pa tudi vseh glavnih razvojnih področij (ekonom- skega, socialnega in okoljskega). Izjema je le Goriška regija, ki ima v zadnjem obdobju na okoljskem področju nekoliko negativno oceno in se bo šele sčasoma pokazalo, ali je ta ocena morebiti znanilec negativnih okoljskih trendov (Slika 1.1). 16 E-GeograFF 9 Slika 1.1: Rangi regij po razvojnih področjih in ocena možnosti prihodnjega udejanjanja trajnostnega razvoja. Šesterica regij v vzhodnem delu države ima negativne vrednosti sinteznega kazalnika, negativna pa je tudi večina povprečnih ocen za vključena razvojna področja, kar opozarja na splošno razvojno zaostajanje tega dela države in omejene možnosti za hitrejše doseganje ciljev trajnostnega razvoja zaradi vrste že obstoječih razvojnih težav. Glede na vključene kazalnike izkazujejo najslabši položaj Pomurska, Podravska, Zasavska in Spodnjeposavska regija, ki na nobenem področju ne dosegajo pozitivne povprečne ocene. Nekoliko manjše zaostajanje oziroma manj omejitev izkazujeta Koroška in Sa- vinjska regija, ki po višini kazalnika trajnostnega razvoja zasedata sedmo oziroma osmo mesto. Koroška zlasti po zaslugi povprečne ocene okoljskih kazalnikov, kjer se uvršča celo na tretje mesto za Notranjsko-kraško regijo in Jugovzhodno Slovenijo. V preučevanem obdobju 2010–2014 se je enako kot v predhodni raziskavi izkaza- lo, da so največje medregionalne razlike na ekonomskem področju (s povprečnimi ocenami v razponu od –1,17 do +2,00), nato pa sledi socialno področje (s povpreč- nimi ocenami v razponu –1,08 do +1,17). Na obeh omenjenih razvojnih področjih opažamo najbolj trdno zasidrane razlike ter delitev države po uspešnosti na vzhodni in zahodni del. Najmanjše medregionalne razlike (s povprečnimi ocenami v razponu –0,77 do +0,85) so prisotne na okoljskem področju, kjer tudi ni zaznati posebnega prostorskega vzorca pri razporejanju ocen. 17 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije 1.3 Ranljivost slovenskih regij na prihodnje izzive trajnostnega razvoja Večina sistemov za vrednotenje udejanjanja trajnostnega razvoja temelji na analizi obstoječega stanja in razvojnih teženj ter na oceni doseganja ciljev trajnostnega razvoja. Dosedanji globalni razvojni vzorci in pričakovane spremembe, ki se nanašajo na pestro paleto vplivov človeške družbe na različne sestavine prostora in okolja, postavljajo pred vrednotenje trajnostnega razvoja nove izzive. Pri tem se zastavi vpra- šanje, katere prihajajoče razvojne izzive na področju trajnostnega razvoja je treba vključiti v sistem vrednotenja. Prihodnji razvojni izzivi so po navadi prikazani skozi niz kategorij, ki povezujejo nove ali nastajajoče razvojne trende oziroma odprta vprašanja trenutnega razvoja s prihodnostjo. Njihova opredelitev je z izpostavljanjem specifičnih tem tesno po- vezana s teoretičnimi pristopi, ki se uporabljajo za vrednotenje regionalnih razvoj- nih problemov, potencialov in omejitev (Kušar, 2016). Trajnostni razvoj med priha- jajočimi ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi izzivi na posebno mesto postavlja ekonomske in socialne vidike globalizacije (posebno njen vpliv na povečevanje neenakosti), revščino, vpliv podnebnih sprememb, dostopnost vode in hrane ter oskrbo z energijo (Population Challenges …, 2005; Regions 2020 …, 2008; Boden in sod., 2010; Gelsdorf, 2010; Sustainable development challenges …, 2013; Polycen- tric Regions, 2015). Za vrednotenje prihodnjih razvojnih izzivov na področju trajnostnega regionalnega razvoja Slovenije smo oblikovali sistem kazalnikov ter sintezni kazalnik ranljivosti regij na razvojne izzive (KRR – kazalnik ranljivosti regij). Metodološki pristop temelji na kvantitativni in kvalitativni analizi izbranih kazalnikov, s katerimi merimo vrednosti izbranih dejavnikov štirih ključnih vidikov trajnostnega razvoja: ekonomskega, socialnega in dveh okoljskih vidikov (podnebne spremembe in trajnostna raba energije). Ekonomski vidiki merjenja ranljivosti regij na prihodnje razvojne izzive v kontekstu trajnostnega razvoja vključujejo izbrane ekonomske in socialne dejavnike globalizacije. Globalizacija zahteva neprestano strukturno prilagajanje regionalnih ekonom- skih in socialnih sistemov. Konkurenca na globalni ravni je izziv posebno regijam z delovno intenzivnimi dejavnostmi, saj imajo s ceno delovne sile in skupno ceno iz- delkov v globalni ekonomiji lokacijsko prednost države v razvoju. Zaradi težav pri razvoju družbe znanja se v teh regijah pričakuje nadaljnje slabšanje razvojne situacije. V prednosti so predvsem regije z veliko človeškega in socialnega kapitala, ki svoje izdelke, procese in upravljanje z inovacijami stalno prilagajajo hitrim spremembam (Regions 2020 …, 2008). Socialni vidiki merjenja ranljivosti regij na prihodnje razvojne izzive v kontekstu trajnostnega razvoja izpostavljajo tri med seboj povezane demografske procese v Slove- niji: daljšanje življenjske dobe, padanje stopnje rodnosti in zmanjševanje skupnega števila prebivalcev, tudi zaradi izseljevanja mlajših prebivalcev. Demografske projek-cije opozarjajo na postopno zmanjšanje števila delovno aktivnih prebivalcev, kar bo zamajalo dosedanje koncepte socialnih praks in socialnih politik. 18 E-GeograFF 9 Okoljski vidiki merjenja ranljivosti regij na prihodnje razvojne izzive v kontekstu trajnostnega razvoja izpostavljajo problematiko podnebnih sprememb in zagotavljanje varne energetske oskrbe. Podnebne spremembe bodo v prihodnosti pomembno zaznamovale ekonomski in socialni razvoj regij, saj se te med seboj razlikujejo po stopnji ogroženosti, pa tudi po sposobnosti prilagajanja novih razmeram. Veliko eko- nomsko škodo povzročajo že kratkoročni učinki podnebnih sprememb, ki se kažejo v obliki izrednih vremenskih dogodkov (neurja, suše, vroča poletja). Posledice podneb- nih sprememb bodo vplivale na izpostavljene ekonomske dejavnosti, kot so kmetij- stvo, proizvodnja energije in turizem (Regions 2020 …, 2008). Trendi varne oskrbe z energijo s primerno ceno in čim manjšimi okoljskimi učinki gredo v smer nizkoogljič- ne družbe, predvsem s povečanjem energetske učinkovitosti z novimi dognanji in uporabo sodobne tehnologije. Preglednica 1.3: Dejavniki, ki opredeljujejo prihodnje izzive doseganja trajnostnega razvoja. Okoljski vidiki – Okoljski vidiki – Ekonomski vidiki Socialni vidiki podnebne trajnostna raba spremembe energije 1. vključenost v terciar- 1. rodnost 1. ekstremni vremenski 1. zaloge – kvalitativno no izobraževanje 2. emigracije dogodki vrednotenje obnovl- 2. izobraženost in pro- 3. skupna rast števila 2. podnebnim spre- jivih virov energije v duktivnost delavcev prebivalcev membam najbolj regiji 3. vključenost na trg 4. delovno sposobno izpostavljene gospo- 2. poraba – osebna delovne sile prebivalstvo darske dejavnosti motorizacija 4. dejavnosti z visoko 5. staranje prebivalstva 3. prilagajanje na pod- 3. poraba – energetsko in nizko dodano nebne spremembe intenzivne gospo- vrednostjo 4. ocena vpliva pod- darske dejavnosti 5. raziskovalne in ino- nebnih sprememb 4. investicije v energet- vacijske dejavnosti sko učinkovitost Povzeto po: Kušar, 2015. Ekonomske vidike prihodnjih izzivov doseganja trajnostnega razvoja vrednotimo s petimi dejavniki, ki izpostavljajo človeški kapital, delovno aktivnost in razvoj dejavnosti s pomembnejšim vplivom na ranljivost regij. Kot problematične dejavnosti, ki se srečujejo z veliko konkurenco na globalni ravni, izpostavljamo kmetijstvo, goz- darstvo in ribištvo, rudarstvo, predelovalne dejavnosti, oskrbo z električno energi- jo, plinom in paro, oskrbo z vodo, ravnanje z odplakami in odpadki, saniranje okolja in gradbeništvo (dejavnosti A, B, C, D, E in F Standardne klasifikacije dejavnosti 2008, 2015), medtem ko nove priložnosti prinašajo razvojno in raziskovalno inten- zivne dejavnosti. Socialni vidiki so tesno povezani z demografskim stanjem, zato so v ospredju kazalni-ki, ki merijo vitalnost prebivalstva (naravni prirast, selitveni prirast, skupni prirast prebivalstva, staranje prebivalstva) s posebnim poudarkom na najbolj ustvarjalni skupini prebivalstva (delovno aktivni). Okoljski vidiki kot posebej problematične izpostavljajo pričakovane podnebne spremembe in trajnostno oskrbo z energijo. Oba izziva sta tesno povezana z eko- nomskim in s socialnim vidikom, saj dejavniki vplivajo na prilagajanje socialno-eko- nomske strukture. 19 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Preglednica 1.4: Kazalniki, ki pojasnjujejo dejavnike prihodnjih izzivov doseganja trajnostnega razvoja. Okoljski vidiki – Okoljski vidiki – Ekonomski vidiki Socialni vidiki podnebne trajnostna raba spremembe energije 1. delež oseb starih 20 1. naravni prirast na 1. ocenjena škoda 1. možnosti rabe ob- –24 let, vključenih v 1000 prebivalcev elementarnih nesreč novljivih virov ener- terciarno izobraževanje 2. skupni selitveni – delež v BDP gije 2. delež delovno aktiv- prirast na 1000 2. delež bruto dodane 2. število osebnih vozil nega prebivalstva z prebivalcev vrednosti »proble- na 1000 prebivalcev višješolsko in visoko- 3. skupni prirast na matičnih« dejavnosti 3. delež bruto dodane šolsko izobrazbo 1000 prebivalcev 3. vrednost investicij vrednosti »problema- 3. stopnja delovne 4. delež prebivalcev, v varstvo zraka in tičnih« dejavnosti2) aktivnosti starih 15–64 let klime na prebivalca 4. višina subvencij za 4. delež bruto dodane 5. koeficient starostne (v EUR) energetsko učinkovi- vrednosti »problema- odvisnosti starih 4. kvalitativna ocena tost na prebivalca (v tičnih« dejavnosti1) vpliva podnebnih EUR) 5. bruto domači izdatki sprememb (tempe- za raziskave in razvoj rature, padavine) (delež BDP) Opombi: 1) kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo, rudarstvo, predelovalne dejavnosti, oskrba z električno energijo, oskrba z vodo, gradbeništvo 2) kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo, rudarstvo, oskrba z električno energijo, oskrba z vodo, turizem Povzeto po: Kušar, 2015. Podnebne spremembe se že danes odražajo v naraščajoči škodi zaradi ekstremnih vremenskih pojavov. Na podnebne spremembe so še posebej ranljivi kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo, rudarstvo, oskrba z električno energijo, plinom in paro, oskrba z vodo, ravnanje z odplakami in odpadki, saniranje okolja in turizem (dejavnosti A, B, D, E, G, H in I Standardne klasifikacije dejavnosti 2008, 2015). Na drugi strani prožnost regij na izzive podnebnih sprememb povečujejo investicije v varstvo zraka. Vrednotenje upošteva tudi dejstvo, da se regije med seboj razlikujejo glede na pričakovane spremembe padavinskega režima in povprečnih letnih temperatur. Na trajnostno rabo energije vplivajo možnosti rabe obnovljivih virov energije, poraba v prometu in energetsko intenzivnih dejavnostih, predvsem v predelovalnih dejavnostih, gradbeništvu, trgovini, prometu in turizmu (dejavnosti C, F, G, H in I Standardne klasifikacije dejavnosti 2008, 2015) ter povečevanje energetske učinkovitosti. Izbor kazalnikov je bil prilagojen dostopnosti socialno-ekonomskih podatkov na rav- ni statističnih regij v Sloveniji. Podatki so povzeti po javno dostopnih bazah Statistič- nega urada Republike Slovenije (tj. podatki za leto 2013), za posamezne kazalnike pa iz drugih virov (tj. izračuni Urada za makroekonomske analize in razvoj, podatki Eko sklada) oziroma znanstvene in strokovne literature (Dvoršek, 2015 – kvalitativ- no vrednotenje podatkov o trendih temperatur in padavin v obdobju 1961–1990 ter srednjih projekcij do leta 2050; Gumilar, 2008 – možnosti regionalne rabe obnovljivih virov energije v Sloveniji). Vrednosti kazalnikov so bile v naslednjem koraku standardizirane, s čimer smo odpra- vili vpliv velikosti prostorskih enot na interpretacijo in vrednotenje podatkov z vidika 20 E-GeograFF 9 stopnje prihodnjih izzivov na področju trajnostnega razvoja Slovenije. Sledilo je rangiranje, pri čemer je bil standardizirani vrednosti kazalnika, ki prikazuje najmanjše razvojne izzive z vidika posameznega dejavnika, pripisan rang 1, regiji z največjimi izzivi pa rang 12. Sledilo je seštevanje rangov, kar je omogočilo opredelitev relativnega položaja slovenskih statističnih regij za posamezen vidik trajnostnega razvoja, tudi kot izhodišče za primerjavo regij med seboj in za oblikovanje sinteznega kazalnika ranljivosti regij na razvojne izzive (KRR). Končna ocena ranljivosti razvojnih regij na razvojne izzive je seštevek rangov vseh razvojnih izzivov, ki jih nato ponovno rangiramo. Na prihodnje izzive trajnostnega razvoja je z ekonomskega vidika najbolj ranljiva Zasavska regija. Kljub takšni skupni uvrstitvi pa Zasavske regije ni med najbolj ranljivimi regijami pri posameznih kazalnikih, saj se je tam uvrščala večinoma na začetek zadnje četrtine regij (Kušar, 2016), kar kaže na splošno slabo stanje na področjih človeškega kapitala in delovne aktivnosti ter na prisotnost ekonomskih dejavnosti, ki pomembneje vplivajo na ekonomsko ranljivost regije. Spodnjo četrtino regij zaokrožata Spodnjeposavska in Pomurska regija. V naslednji četrtini regij sta še dve regiji iz vzhodnega dela Slovenije: Koroška in Podravska regija. Skupino regij sklepa Obalno-kraška regija, ki pri tej uvrstitvi pomembno odstopa od ranga glede na bruto domači proizvod na prebivalca, po katerem se nahaja v najvišji četrtini regij. Razvojno najmanj ranljive z ekonomskega vidika so Goriška, Gorenjska in Osrednjeslovenska regija. Njihova uvrstitev pri posameznem kazalniku ni enoznačna, saj pri nekaterih kazalnikih izkazujejo večjo ranljivost (Kušar, 2016). Slika 1.2: Rangi regij po razvojnih področjih in ranljivosti regij na razvojne izzive. 21 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije S socialnih vidikov trajnostnega razvoja lahko slovenske regije razdelimo v tri skupine. V prvi skupini so Zasavska, Goriška in Pomurska regija, ki imajo v primerjavi z drugimi statističnimi regijami v Sloveniji najslabšo demografsko strukturo. V srednji skupini je pet regij, ki se z demografskimi značilnostmi razporejajo zelo heterogeno. Koroška, Savinjska, Gorenjska, Spodnjeposavska in Podravska regija namreč pri določenih kazalnikih izkazujejo ugodno strukturo, pri drugih pa so rangirane slabše. Najnižjo ranljivost na pričakovane demografske spremembe izkazujejo Jugovzhodna Slovenija, Obalno-kraška, Notranjsko-kraška in Osrednjeslovenska regija. Najbolj ranljiva na podnebne izzive je Spodnjeposavska regija. Sledijo tri regije (Pomurska, Notranjsko-kraška, Goriška), ki prav tako izkazujejo razmeroma visoko ranljivost na podnebne spremembe, vendar pa se glede vzrokov za takšno uvrstitev razli- kujejo med seboj. Pri Pomurski regiji ranljivost povečujejo elementarne nesreče, pri Notranjsko-kraški regiji nizke investicije v varstvo zraka in klime, pri Goriški regiji pa ob nizkih investicijah v varstvo zraka in klime tudi visoka ocena vpliva podnebnih sprememb (Kušar, 2016). Razvojno najmanj ranljive na podnebne spremembe so Go- renjska, Koroška in Osrednjeslovenska regija. Na podlagi analiziranih kazalnikov največjo ranljivost z vidika trajnostne rabe energije izkazujejo Obalno-kraška, Jugovzhodna Slovenija, Notranjsko-kraška in Savinjska regija. Glede pripravljenosti na izzive, povezane s trajnostno rabo energije, prednja- čita Zasavska in Podravska regija. Zasavska regija bi se lahko uvrstila na rang 1, če bi imela več možnosti za rabo obnovljivih virov energije, vendar je z rangom 11 označe-na kot regija, ki bo odvisna od uvoza energije (Kušar, 2016). Preglednica 1.5: Rangi ranljivosti slovenskih regij na razvojne izzive. Eko- So- Okoljski vidiki Okoljski vidiki Kazalnik ranljivos- Regija nomski cialni – podnebne – trajnostna ti regij na razvojne vidiki vidiki spremembe raba energije izzive (KRR) Pomurska 10 10 11 5 12 Spodnjeposavska 11 6 12 3 10–11 Zasavska 12 12 6 2 10–11 Goriška 3 11 9 7 8–9 Obalno-kraška 7 3 8 12 8–9 Koroška 9 9 2 8 7 Jugovzhodna Slovenija 6 4 5 11 4–6 Notranjsko-kraška 4 2 10 10 4–6 Savinjska 5 8 4 9 4–6 Podravska 8 5 7 1 3 Gorenjska 2 7 3 6 2 Osrednjeslovenska 1 1 1 4 1 Povzeto po: Kušar, 2015. Skupna ocena ranljivosti regij na izzive trajnostnega razvoja je na osnovi izbranega vrednotenja pokazala, da je na razvojne izzive najbolj ranljiva Pomurska regija. Vsota rangov jo uvršča na zadnje mesto, čeprav se pri nobenem razvojnem izzivu ni uvrstila v najnižji rang (rang 12). Pri izzivih globalizacije in demografskih sprememb se je uvrstila na začetek zadnje tretjine regij (rang 10), medtem ko se je na področju izzivov 22 E-GeograFF 9 zagotavljanja ustrezne energetske oskrbe uvrstila med manj ranljive regije (rang 5). Po vsoti rangov ji sledita Spodnjeposavska in Zasavska regija. Na rang 10–11 sta se uvrstili kljub zelo nizki ranljivosti na področju izzivov, povezanih z energijo (ranga 3 in 2), se pa razlikujeta glede na socialne vidike trajnostnega razvoja (v ugodnejšem razvojnem položaju je z rangom 6 Spodnjeposavska regija) in ranljivost zaradi podnebnih izzivov (v ugodnejšem položaju je z rangom 6 Zasavska regija). Tudi Goriška in Obalno-kraška regija si delita isti rang (8–9). Regiji, ki ju družijo številne podobne geografske in razvojne značilnosti, se glede ranljivosti na razvojne izzive kljub enaki vsoti rangov med seboj precej razlikujeta. Goriška regija izstopa v primerjavi z Obalno-kraško na področju demografskih izzivov (rang 11), Obalno-kraška pa na področju trajnostne rabe energije (rang 12), zlasti zaradi visoke stopnje motorizacije in manjših investicij v povečevanje energetske učinkovitosti. Koroška regija, ki se uvršča v končni rang 7, se glede večine razvojnih izzivov uvršča v tretjo četrtino regij v Sloveniji. Veliko bolje pa je rangirana na področju podnebnih sprememb (rang 2), predvsem za- radi visokih naložb v varstvo zraka in klime ter nizkih ocen pri podnebnih spremembah. V nadaljevanju so se kar tri regije z enako vsoto rangov uvrstile v končni rang 4–6. To so Jugovzhodna Slovenija, Notranjsko-kraška in Savinjska regija. Vse tri regije druži razmeroma nizka ranljivost na področju socialno-ekonomskih vidikov globalizacije oziroma pri ekonomskih in socialnih vidikih trajnostnega razvoja. Z veliko večjimi izzivi se srečujejo na področju trajnostne rabe in oskrbe z energijo, kjer so rangirane na range 11 (Jugovzhodna Slovenija), 10 (Notranjsko-kraška) in 9 (Savinjska). Notranjsko-kraška regija je ranljiva tudi na področju podnebnih sprememb (rang 10), medtem ko je Savinjska regija nekoliko bolj ranljiva na področju pričakovanih demografskih sprememb (rang 8). Podravska in Gorenjska regija imata razmeroma nizki vsoti rangov, s katerima odsto- pata od drugih regij v Sloveniji. Podravski regiji h končnemu rangu 3 pripomore zelo nizka ranljivost pri izzivih trajnostne rabe energije (rang 1), Gorenjski regiji pa nizka ranljivost pri izzivih, povezanih z globalizacijo (rang 2). S končno vsoto rangov izstopa Osrednjeslovenska regija (končni rang 1). Najmanjšo ranljivost na preučevane izzive izkazuje pri vseh kategorijah (rang 1), izjema so izzivi trajnostne rabe in oskrbe z energijo, kjer se je uvrstila slabše (rang 4). To pomeni, da je na prihajajoče izzive trajnostnega razvoja Osrednjeslovenska regija najbolje pripravljena regija v Sloveniji. 1.4 Razvoj slovenskih regij – med priložnostmi trajnostnega razvoja in razvojno ranljivostjo V Sloveniji se za potrebe razvojne politike uporablja razvrščanje regij po razvito- sti glede na tako imenovani indeks razvojne ogroženosti (IRO), ki se izračunava za posamezna programska obdobja. Za obdobje 2014–2020 velja indeks, izračunan iz skupno štirinajstih kazalnikov, ki obsegajo bruto domači proizvod na prebivalca, bruto dodano vrednost na zaposlenega, delež bruto investicij v osnovna sredstva v bruto domačem proizvodu, stopnjo registrirane brezposelnosti mladih (15–29 let), stopnjo delovne aktivnosti (20–64 let), delež prebivalstva s terciarno izobrazbo (25– 64 let), delež bruto domačih izdatkov za raziskovalno in razvojno dejavnost v bruto 23 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije domačem proizvodu, delež prečiščene odpadne vode z vsaj sekundarnim čiščenjem, delež površine varovanih območij v regiji, delež ocenjene škode zaradi elementarnih nesreč v bruto domačem proizvodu, stopnjo registrirane brezposelnosti, indeks sta- ranja prebivalstva, razpoložljivi dohodek na prebivalca in gostoto poselitve (Pravilnik o razvrstitvi …, 2014). V nadaljevanju so podane primerjave rezultatov indeksa razvojne ogroženosti s predhodno predstavljenima sinteznima kazalnikoma. Razmeroma dobro usklajenost med rangi IRO, KTRR in KRR izkazuje pet od dvanajstih slovenskih regij (41,7 %). Popolna usklajenost med rangi vseh treh sinteznih kazalnikov, vključno z rangi IRO in KTRR v dveh različnih obdobjih preučitve, je pri najbolj in najmanj razviti regiji: pri Osrednjeslovenski (rangi 1) in Pomurski (rangi 12). Osrednjeslovensko regijo označujejo najugodnejše razvojne razmere, najugodnejše možnosti za udejanjanje trajnostnega razvoja in najmanjša ranljivost na prihodnje razvojne izzive. Podrobnejša analiza pokaže, da razvoj poteka na račun nadpovprečnega poseganja v okolje oziroma okoljske vire, regija pa se srečuje tudi s problematiko trajnostne rabe energije. V nasprotju z njo Pomurska regija izkazuje slabo stanje na področju ekonomskega in socialnega stebra trajnostnega razvoja, a ima boljši položaj pri okoljskih kazalnikih in razmeroma nizko ranljivost na področju izzivov trajnostne proizvodnje in rabe energije. Pomurski regiji glede na range sledi Zasavska regija. Pri KTRR in KRR se nahaja na rangih 10–11, podobno velja za IRO v obdobju 2010–2014 (rang 11). Najbolj pa je pro- blematičen padec ranga glede razvojne ogroženosti, saj je kot edina regija v Sloveniji med obdobjema 2001–2005 in 2010–2014 pri IRO nazadovala za tri mesta. Podobno kot za Pomursko velja tudi za Zasavsko regijo. Najslabše vrednosti kazalnikov dosega pri ekonomskih in socialnih vidikih trajnostnega razvoja, bolje pa je rangirana na področju okoljskih vidikov trajnostnega razvoja in okoljskih razvojnih izzivov. Preglednica 1.6: Spremembe indeksa razvojne ogroženosti in kazalnika trajnostnega regionalnega razvoja od konca 20. stoletja dalje v primerjavi s kazalnikom ranljivosti regij na razvojne izzive. IRO* KTRR KRR 2001-2005** 2010-2014*** 1996-2002 2010-2014 2014 vrednost rang vrednost rang vrednost rang vrednost rang rang Osrednjeslovenska 8,7 1 35,5 1 0,74 1 0,85 1 1 Obalno-kraška 82,4 2 81,4 4 0,42 4 0,30 5 8–9 Gorenjska 83,1 3 66,6 3 0,67 2 0,32 4 2 Savinjska 92,3 4 92,6 5 -0,19 7 -0,17 8 4–6 Goriška 93,8 5 100,4 6 0,57 3 0,45 2 8–9 Jugovzhodna Slovenija 101,7 6 64,7 2 0,28 5 0,44 3 4–6 Koroška 103,9 7 121,6 8 -0,30 8 -0,14 7 7 Zasavska 113,9 8 125,1 11 -0,82 11 -0,70 10 10–11 Spodnjeposavska 116,8 9 101,5 7 -0,70 10 -0,54 9 10–11 Podravska 116,8 10 123,9 9 -0,70 9 -0,76 11 3 Notranjsko-kraška 127,0 11 124,8 10 0,07 6 0,27 6 4–6 Pomurska 159,5 12 161,8 12 -1,12 12 -0,77 12 12 *Z višanjem vrednosti indeksa se veča razvojna ogroženost regije. **Obdobje podatkov, s katerimi je bil izračunan indeks razvojne ogroženosti za programsko obdobje 2007–2013. *** Obdobje podatkov, s katerimi je bil izračunan indeks razvojne ogroženosti za programsko obdobje 2014–2020. Viri: Vintar, 2003; Pečar, Kavaš, 2006; Pravilnik o razvrstitvi …, 2014; Kušar, 2015; lastni izračuni avtorjev. 24 E-GeograFF 9 Koroška regija se pri vseh treh sinteznih kazalnikih uvršča na sedmo ali osmo mesto, kar jo sicer umešča med manj razvite regije v Sloveniji z nekoliko manjšimi omejitvami za trajnostni razvoj, predvsem na račun boljšega relativnega položaja pri okoljskih vidikih trajnostnega razvoja. Gorenjska regija izkazuje usklajenost rangov po IRO, KTRR in KRR, pri čemer se uvršča na najvišja mesta (rang 2 ali 3). Problematično je nazadovanje pri KTRR za dve mesti, tako da se v obdobju 2010–2014 Gorenjska regija ne uvršča več v zgornjo četrtino regij. K padcu pomembno pripomoreta skromen rang pri okoljskih kazalnikih in eko- nomska struktura z razmeroma večjim pomenom problematičnih ekonomskih de- javnosti, kar regijo sooča s pomembnimi izzivi na področjih prilagajanja podnebnim spremembam in trajnostne rabe energije. Največji razkorak med IRO ter KTRR in KRR ima Notranjsko-kraška regija. Glede na IRO se v obeh obdobjih uvršča med razvojno najbolj problematične regije v Sloveniji, medtem ko jo rangi pri vrednotenju trajnostnega razvoja uvrščajo v sredino (rang 6 pri KTRR; rang 4–6 pri KRR). Zanimive pa so velike razlike v notranji strukturi obeh sinteznih kazalnikov s področja trajnostnega razvoja. KTRR strukturo Notranjsko-kraške regije vrednoti razmeroma ugodno, zlasti na okoljskem področju, medtem ko vre- dnotenje ranljivosti na prihajajoče razvojne izzive v kontekstu trajnostnega razvoja kaže na ugodnejše stanje pri ekonomskih in socialnih vidikih. Slika 1.3: Primerjava sinteznih mer razvoja slovenskih statističnih regij. 25 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Spodnjeposavska regija se glede na razvojne težnje uvršča med slabše razvite slovenske regije, vendar izkazuje razvojni napredek, saj je glede na IRO napredovala za dve mesti. Pri vrednotenju področij trajnostnega razvoja se regija nahaja na nižjih rangih in je ena najmanj uspešnih pri udejanjanju trajnostnega razvoja (rang 9) ozi- roma izkazuje večjo ranljivost na prihodnje razvojne izzive (rang 10–11). Regija Jugovzhodna Slovenija je izredno napredovala glede na razvojno ogroženost in glede na sintezni kazalnik trajnostnega regionalnega razvoja. Med preučevanimi obdobji se je uspela povzpeti na rang 2 (IRO) oziroma 3 (KTRR), pri čemer napredek ni potekal na račun izstopajoče velikega poseganja v okolje. Nekoliko nižji rang ima pri KRR (rang 4–6), kjer so najbolj problematični visok delež energetsko potratne industrije in izzivi na področju soočanja s podnebnimi spremembami. Obalno-kraška regija, ki spada med najbolj razvite regije v Sloveniji tudi na podro- čju udejanjanja trajnostnega razvoja, izkazuje razmeroma slabo pripravljenost na razvojne izzive (rang 8–9) predvsem na okoljskih področjih (visoka stopnja moto- rizacije, nizke investicije v energetsko učinkovitost, visok delež gospodarskih de- javnosti, pri katerih se pričakuje velik vpliv podnebnih sprememb). Podobno je pri Goriški regiji. KTRR jo uvršča v sam vrh (rang 2), IRO ji pripisuje nekoliko večjo razvojno ogroženost (rang 6), po KRR pa deli rang 8–9. Slednje je posledica največje ranljivosti na področju socialnih izzivov, kjer je v ospredju zlasti demografska problematika v regiji. Savinjska in Podravska regija imata glede na KRR razmeroma nizko ranljivost na pri- hajajoče razvojne izzive, pri čemer se Podravska regija uvršča na tretje mesto. K njeni uvrstitvi najbolj prispeva zelo ugodno stanje na področju trajnostne rabe (in proizvodnje) energije. V nasprotju s Podravsko izkazuje Savinjska regija slabšo pripravljenost na razvojne izzive na področju socialnih in okoljskih vidikov trajnostnega razvoja. Njen skupni rang 4–6 pri KRR se ujema z rangom pri IRO, medtem ko je manj uspešna pri doseganju uravnoteženega trajnostnega razvoja (rang 8). 1.5 Geografske razsežnosti razvojnih neskladij Za analizo in vrednotenje dosedanjega udejanjanja trajnostnega regionalnega ra- zvoja ter vrednotenje ranljivosti slovenskih regij na prihodnje izzive na področju trajnostnega razvoja smo uporabili dva sistema kazalnikov, s katerima smo merili značil- nosti slovenskih regij na treh razsežnostih trajnostnega razvoja: ekonomski, socialni in okoljski. Medsebojna primerjava razvrstitve statističnih regij (rangov) v Sloveniji po uspešnosti udejanjanja trajnostnega regionalnega razvoja in ranljivosti na razvojne izzive ni statistično pomembna (r = 0,509; p = 0,091), so pa statistično pomembno pozitivno povezane razvojne značilnosti regij, merjene z indeksom razvojne ogro- ženosti, s posameznim sinteznim kazalnikom za vrednotenje trajnostnega regional- nega razvoja (povezanost IRO in KTRR: r = 0,811; p = 0,001; povezanost IRO in KRR: r = 0,608; p = 0,036). To statistično pomeni, da je udejanjanje trajnostnega razvoja najšibkejše v gospodarsko najmanj razvitih slovenskih regijah, ki so tudi najbolj ranljive na prihodnje globalne izzive. Z metodološkega vidika pa ta statistična analiza potrjuje upravičenost uporabe predstavljenih dveh naborov kazalnikov, ki torej vsak 26 E-GeograFF 9 zase služita določenemu posebnemu namenu preučevanja trajnostnega regionalne- ga razvoja in se pomembno vsebinsko dopolnjujeta. Podrobnejša analiza po posameznih področjih trajnostnega razvoja kaže na izjemno ra- zvojno raznolikost slovenskih regij, ki ne sledi ugotovitvam korelacijske analize med vsemi tremi kazalniki. Pomurska in Zasavska regija, ki sta se uvrstili na rep po razvojni ogro- ženosti, uspešnosti udejanjanja trajnostnega razvoja in ranljivosti na prihodnje razvojne izzive, imata razmeroma boljši položaj na področju okoljskih vidikov trajnostnega razvoja. Na drugi strani so regije (Osrednjeslovenska, Gorenjska, Jugovzhodna Slovenija), ki imajo sicer ugodne možnosti za udejanjanje trajnostnega razvoja in so dobro pripravlje-ne na prihodnje razvojne izzive, a hkrati izkazujejo pomanjkljivosti na področju okoljskih vidikov trajnostnega razvoja, kar je pomembno opozorilo, da ugoden ekonomski in socialni razvoj poteka na račun izčrpavanja okoljskih virov. To je sicer razvojni konflikt, ki ga želi preseči prav trajnostni razvoj, a je bil v preteklih desetletjih trdno zakoreninjen v razvojnem modelu gospodarsko razvitih držav in tudi Slovenije, odražal pa se je v pove- čevanju ekološkega odtisa oziroma naraščanju snovno-energetskih tokov. Preučevanje dosedanjega udejanjanja trajnostnega razvoja in ranljivosti regij na prihajajoče razvojne izzive je ponovno izpostavilo veliko geografsko pestrost slovenske-ga ozemlja, ki pomembno vpliva na razlike v možnostih za doseganje višje stopnje trajnostnega razvoja Slovenije oziroma uravnoteženega napredka na vseh glavnih področjih. To pa zahteva premišljene, regionalno specifične strategije, pripravo po- sameznim regijam prilagojenih odzivov na zaznane razvojne grožnje in predvsem smotrno rabo njihovih endogenih virov. Viri in literatura Agenda 21. 1992. Programme of Action for Sustainable development, Rio declaration on environment and development. The United Nations Conference on Enviro- nment and Development. Rio de Janeiro, 294 str. A Sustainable Europe for a Better World. A European Union Strategy for Sustainable Development. 2001. Brussels, Commission of the European Communities. Boden, M., Cagnin, C., Carabias, V., Haegeman, K., Könnölä, T., 2010. Facing the future: time for the EU to meet global challenges. Luxemburg, Publications Office of the European Union, 41 str. URL: http://ftp.jrc.es/EURdoc/JRC55981.pdf (citirano 29. 12. 2015). Bolte, T., Gjerek, M., Šegula, A., Koleša, T., Murovec, M., Lešnik, M., Turk, D., Rode, B., Komar, Z., 2010. Ocena onesnaženosti zraka z žveplovim dioksidom, dušikovimi oksidi, delci PM10, ogljikovim monoksidom, benzenom, težkimi kovinami (Pb, As, Cd, Ni) in policikličnimi aromatskimi ogljikovodiki (PAH) v Sloveniji za obdo- bje 2000–2009. Ljubljana, Agencija RS za okolje, 40 str. Dvoršek, D., 2015. Podnebne spremembe v Sloveniji. Agencija RS za okolje. URL: http://www.arso.gov.si/podnebne%20spremembe/Podnebje%20v%20priho- dnosti/DDvorsek%20Podnebne%20spremmebe%20v%20Sloveniji.pdf (citirano 22. 7. 2015). 27 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Evidenca dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč. Podatkovna zbirka za leto 2012. MKGP – Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. URL: http://rkg. gov.si/GERK/ (citirano 27. 8. 2015). Evropa 2020. Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast. Bruselj, Evropska komisija, 34 str. Gelsdorf, K., 2010. Global Challenges and their Impact on International Humanitarian Action. OCHA, PDSB, 21 str. URL: https://docs.unocha.org/sites/dms/Documents/ Global_Challenges_Policy_Brief_Jan10.pdf (citirano 29. 12. 2015). Gumilar, D., 2008. Možnosti regionalne rabe obnovljivih virov energije v Sloveniji. Diplomsko delo. Ljubljana, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 109 str. Kušar, S., 2015. Ranljivost za prihodnje razvojne izzive – poskus primerjalne analize razvojnih regij v Sloveniji. V: Nared, J., Polajnar Horvat, K., Razpotnik Viskovič, N. (ur.). Globalni izzivi in regionalni razvoj. Ljubljana, Založba ZRC, str. 21–29. Kušar, S., 2016. System of indicators for assessing vulnerability of regions on future development challenges: The case of development regions in Slovenia. Geografski pregled, 37, str. 103–121. Natura 2000 – Seznam zbirk prostorskih podatkov. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (citirano 29. 7. 2015). Pečar, J., Kavaš, D., 2006. Metodologija izračuna indeksa razvojne ogroženosti za obdobje od 2007 do 2013. Ljubljana, Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, 62 str. Podatkovni portal SI STAT. Statistični urad Republike Slovenije. 2015. URL: http:// pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/statfile2.asp (citirano 27. 8. 2015). Polycentric regions. URL: http://www2.vlaanderen.be/ruimtelijk/docs/RWO_polycen- tricregions_proceedings.pdf (citirano 29. 12. 2015). Population Challenges and Development Goals. 2005. New York, United Nations, 57 str. URL: http://www.un.org/esa/population/publications/pop_challenges/Po- pulation_Challenges.pdf (citirano 29. 12. 2015). Poročilo o razvoju 2016. 2016. Ljubljana, Urad Republike Slovenije za makroekonom- ske analize in razvoj, 183 str. Pravilnik o razvrstitvi razvojnih regij po stopnji razvitosti za programsko obdobje 2014–2020. 2014. Uradni list RS, št. 34, str. 3868–3869. Prenovljena strategija EU za trajnostni razvoj. 2006. Bruselj, Svet Evropske unije, 29 str. Regions 2020. An Assessment of Future Challanges for EU regions. 2008. Brussels, Commission of the European Communities, 45 str. Slovenska oglaševalska zbornica. MOSS. 2014. Več kot četrtina slovenskih spletnih uporabnikov je iz osrednjeslovenske regije. URL: http://www.moss-soz.si/si/novi- ce/12502/detail.html (citirano 10. 8. 2015). 28 E-GeograFF 9 Standardna klasifikacija dejavnosti 2008. Statistični urad Republike Slovenije. URL: http://www.stat.si/klasje/tabela.aspx?cvn=5531 (citirano 25. 7. 2015). Strategija razvoja Slovenije. 2005. Ljubljana, Urad Republike Slovenije za makroeko- nomske analize in razvoj, 54 str. Sustainable development challenges. 2013. New York, United Nations, 181 str. URL: https://sustainabledevelopment.un.org/content/documents/2843WESS2013. pdf (citirano 29. 12. 2015). Sustainable development in the European Union. 2015 monitoring report of the EU Sustainable Development Strategy. 2015. Luxembourg, Publications Office of the European Union, 351 str. Sustainable development in the European Union. A statistical glance from the vi- ewpoint of the UN Sustainable Development Goals. 2016. Luxembourg, Publica- tions Office of the European Union, 163 str. Suvorov, M., Rutar, T., Žitnik, M., 2010. Kazalniki trajnostnega razvoja za Slovenijo. Ljubljana, 48 str. Transforming our world: the 2030 Agenda for Sustainable Development. 2015. Uni- ted Nations, General Assembly, 35 str. Vintar, K., 2003. Okoljevarstveni vidiki sonaravnega regionalnega razvoja Slovenije. Magistrsko delo. Ljubljana, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 179 str. Vintar Mally, K. Regionalne razlike v Sloveniji z vidika doseganja trajnostnega ra- zvoja Evrope. Acta geographica Slovenica, v tisku. doi: https://doi.org/10.3986/ AGS.3309 29 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije 2 Prožne kmetije kot gibalo trajnostnega razvoja slovenskega podeželja Barbara Lampič, Irma Potočnik Slavič Podeželje 21. stoletja je raznolik, dinamičen in zapleten prostor, fluiden in globaliziran; z raziskovalnega in življenjskega vidika ni ustaljena in zaprta, niti geografsko omejena kategorija (Hidle, Shank, Nesje, 2006; cv. Klemenčič in sod., 2008). Sodobno podeželje ni le prostorska, gospodarska, socialna idr., ampak je kompleksna kategorija. Hkrati je podeželje večfunkcijski prostor, v katerem sobivajo in se dopolnjujejo, si konkurirajo in tudi nasprotjejo bivalna, gospodarska, pridelovalna, izobraževalna, kulturna, storitvena, prostočasna, politična, varstvena idr. funkcije. Med ključne razvojne probleme nedvomno sodijo: demografski in okoljski problemi, oteženi pride- lovalni pogoji, omejene površine kmetijskih zemljišč skupaj z zemljiško-posestno razdrobljenostjo, pogosta prepuščenost prebivalstva lastni »nemoči« (kapitalski, or- ganizacijski, podjetniški), razkrajanje vaške skupnosti (t. i. atomizacija), neusklajeno delovanje razvojnih dejavnikov. Sintezna analiza razvoja podeželja v Sloveniji nakazuje, da je ta izrazito selektiven, saj krepi le nekatere akterje. Pogosto je tudi uniformiran (praviloma enotni ukrepi ne glede na strukturno raznlikost podeželja), pa tudi zelo prostorsko netrajnosten zlasti na t. i. suburbaniziranem podeželju. Prispevek se osredotoča predvsem na kmetijsko funkcijo, ki pa je ključno poveza- na z ostalimi in pomembno sooblikuje razvoj podeželja. Kmetijstvo kot gospo- darska dejavnost ima skromno vlogo v slovenskem bruto domačem proizvodu, posamezno gospodarstvo zaposluje 1,03 polnovrednih delovnih moči, leta 2013 je bilo v Sloveniji le še 6134 oseb zavarovanih kot kmet (še leta 2004 jih je bilo 13.851) (Poročilo o stanju …, 2016). Izjemno pomembna (a včasih težko merljiva) je njegova prostorska in okoljska (obseg in ohranjanje obdelovalnih površin, gozdov, zagotav- ljanje različnih storitev) ter družbena vloga (skoraj vsak deseti aktivni prebivalec je povezan s kmetijsko dejavnostjo, pomen vitalnih kmetij za ohranjanje poselitve ipd.). Družinske kmetije ohranjajo pomembno vlogo pri razvoju evropskega in slovenske- ga podeželja, čeprav njihovo število stalno upada (Darnhofer, 2016). V prispevku se raziskovalno osredotočamo na prepoznavanje vloge oz. doprinosa posamezne kmetije k širšemu trajnostnemu razvoju podeželja v Sloveniji. Tega kvalitativno in kvantitativno preučujemo na ravni kmetije z zelo preprostim vprašan- jem: Kako prožne naj bi bile kmetije, da bi prispevale k udejanjanju trajnostne- ga razvoja podeželja v Sloveniji? S tem vprašanjem se je nekaj članov programske skupine ukvarjalo več kot desetletje, in sicer preko različnih raziskovalnih projektov, projektnih nalog in ciljno naravnanih 30 E-GeograFF 9 Slika 2.1: Prožnost kmetije in prilagoditveni cikel kmetije v sistemu razumevanja trajnostnega razvoja podeželja. 31 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije longitudinalnih raziskav. Postopno so se razvijali metodološki pristopi, dopolnjevala se je terminologija, krepila so se teoretska in empirična znanja, povezana s prilagodit-venimi modeli, prepoznavanjem različnih vidikov prožnosti kmetij in vrednotenjem udejanjanja trajnostnega kmetijstva in razvoja podeželja. V pričujočem delu pa smo prvič pojasnili prožnost kmetije s prilagoditvenim ciklom, s katerim smo kvalitativno predstavili različne vrste sprememb in odzive (slovenskih) kmetij nanje. Ker v prispevku združujemo različne, tako predhodne kot povsem nove ugotovitve, smo temu ustrezno prilagodili strukturo dela. Uvodoma so opredeljeni temeljni poj- mi, njihova uporaba, opozarjamo tudi na nekatere terminološke zagate in nejasnosti, ki so vezane predvsem na uvajanje nove terminologije iz tuje literature. Osrednje vprašanje predstavljajo metodološko-empirična izhodišča za oblikovanje koncepta prožnosti kmetije. Gre za poizkus konkretne opredelitve posameznih pri- lagoditvenih faz kmetije po posameznih področjih sprememb (področje kmetijske proizvodnje, trženja, človeških virov, okoljsko-podnebnih sprememb idr.). Predstavili smo tudi nekaj najuspešnejših poizkusov opredelitve prožnosti kmetije v preteklih raziskavah. Gre za razvoj vrednotenja posameznih vidikov prožnosti kmetije, zato smo te poizkuse poimenovali »prepoznani gradniki prožnosti«. Na podlagi vključevanja znanj iz različnih (tujih) virov, razvoja lastnih metodoloških pristopov in številnih empiričnih raziskovanj se jasno kaže, da so za prilagoditveni cikel posamezne kmetije v smeri bolj trajnostnega razvoja (kmetije in podeželja) od-ločilni trije procesi: • širjenje nabora uporabe naravnih virov, kjer nove kmetijske dejavnosti na kmetiji predvidevajo bodisi uporabo povsem novih virov ali pa drugačen vzorec uporabe že obstoječih virov, • aktiviranje virov s ponovnim vključevanjem v širšo skupnost: gre ali za uporabo novih virov ali drugačne kombinacije virov, ki so na voljo v lokalnem okolju, v ospredju je zaposlitev izven ozke kmetijske dejavnosti, • krepitev povezav kmetije z zunanjim okoljem in uvajanjem inovativnih pristopov: pri proizvodnji dobrin in storitev se uvajajo nove metode, vklju- čujejo se novi deležniki, nastajajo nove povezave, nove mreže. Novi proizvodi (ki spodbujajo večjo dodano vrednost v lokalnem okolju) so prilagojeni novim zahtevam družbe. 2.1 Opredelitev pojmov in terminološke dileme Trajnostni razvoj podeželja lahko opredelimo zgolj na »načelni« ravni, saj je pogosto – podobno kot izraz trajnostni razvoj – označen kot družbeni in politični konstrukt (Sonnino, 2004; cv: Sonnino in sod., 2008). Ker gre za pojem, katerega pomen se skozi čas in pod vplivom družbenih sprememb razvija in nadgrajujeje, zahteva njegova opredelitev nenehne dopolnitve. Če netrajnostni razvoj podeželja označujejo procesi, kot so: demografsko praznjenje ali stagnacija, zmanjševanje števila delovnih mest in dostopnost storitev, upad kmetijske pridelave (v obsegu in kakovosti), neustrezna raba 32 E-GeograFF 9 naravnih virov idr., potem trajnostni razvoj podeželja zmanjšuje asimetričnost (neu- skljenost) odnosov med družbo in naravo, tehnologijo in znanjem (Sonnino in sod., 2008). Med strateškimi elementi trajnostnega razvoja podeželja je torej prepoznana soodvisnost ter sinergija med dejavnostmi ne le na ravni posamezne kmetije, ampak tudi širše, tj. med kmetijami ter drugimi dejavnostmi in deležniki na podeželju. Posebej so poudarjene sinergije med lokalnim in regionalnim eko-sistemom, inovativnimi oblikami kmetovanja, lokalnimi prehranskimi verigami itd. (van der Ploeg in sod., 2000). Temelji za trajnostno kmetijstvo so bili postavljeni pred skoraj 60 leti s podpisom Rimske pogodbe in prvo opredelitvijo ciljev takrat oblikovane Skupne kmetijske politike. Za cilje so si postavili zagotavljanje redne oskrbe z živili, dvig storilnosti v kmetijski pridelavi, primerno rabo naravnih virov in varovanje okolja (Erjavec, 2007). Sledile so številne reforme, ki so bile največkrat reakcija na aktualne spremembe v kmetijskem sektorju in družbi nasploh. Ob presežkih hrane v 80-ih letih 20. stoletja so v ospredje prišla okoljska vprašanja. Predvsem za geografe, ki že desetletja v številnih (predvsem regionalno naravnanih) študijah dokazujemo neločljivo povezanost kmetijske dejavnosti s procesi na podeželju (Kladnik, Ravbar, 2003; Klemenčič, 2006; Bedrač, Cunder, 2007; Klemenčič in sod., 2008; Potočnik Slavič in sod., 2016), je zanimivo, da v kontekstu razvoja pojma trajnost kmetijstva najpogosteje prepoznavamo širšo vlogo kmetijstva v povezavi z razvojem podeželja in podeželskega prebivalstva. Pri prvem vrednotenju doseganja trajnosti v slovenskem kmetijstvu na nacionalni in regionalni ravni (Slabe Erker in sod., 2015) smo pri širši vsebinski opredelitvi »kmetijske trajnosti« za izhodišče vzeli več kot dvajset let staro, a celovito zakonsko opredelitev trajnostnega kmetijstva ameriške vlade. Ta v svoji opredelitvi poleg povezovanja vseh treh vidikov trajnosti vključuje tudi geografsko dimenzijo. Trajnostno kmetijstvo opredeljuje kot celovit sistem pridelovanja rastlin in vzreje živali v skladu z značilnostmi pridelovalnega območja, ki dolgoročno zagotavlja zadovoljevanje potreb po hrani za ljudi in živali, izboljšanje stanja okolja in tistih naravnih virov, ki so ključni za obstoj kmetijstva, najbolj optimalno rabo neobnovljivih virov in virov na sami kmetiji, vključuje naravni biološki krogotok in nadzor, vzdržuje ekonomsko živost kmetijske proizvodnje in izboljšuje kakovost življenja kmetov in družbe nasploh (GRACE Com- munication Foundation, 1990, povzeto po Slabe Erker in sod., 2015). Uveljavljeni koncept trajnosti (ekonomski, okoljski, družbeni vidik) pa se širi in postopoma vase vključuje tudi element inovativnosti. Trajnostno kmetijstvo mora namreč odražati oz. združevati proizvodne (ekonomske), okoljske in družbene (socialne) funkcije (Gaetano, 2010; Indicators of the integration …, 2011; Lampič in sod., 2016). Kvantitativna opredelitev trajnosti (kmetijstva) pa zahteva drugačne pristope. Po vzoru nekaterih tujih študij (Sands, Podmore, 2000; Hatai, Sena, 2008; Gomez-Limon, 2010; Vintar Mally, 2009) smo metodo kategorizacije in izbora kazalnikov dopolnili z metodo standardizacije (vrednosti raznoterih kazalnikov na brezenotsko skalo), v nadaljevanju kazalnike utežili in na koncu z agregacijo na ravni vidikov trajnosti za slovenske regije izračunali skupni indeks trajnosti (Lampič in sod., 2016). Kmetija kot družinsko kmetijsko gospodarstvo ima posebne podjetniške in sociološke značilnosti, ki močno determinirajo njeno aktivnost na proizvodnem ter investicijskem področju, ki je za razvoj ter obstoj kmetije odločilnega pomena (Kovačič, 2001). Kmeč- ko gospodinjstvo je po Zakonu o dohodnini (2013) opredeljeno kot »skupnost ene ali 33 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije več fizičnih oseb, članov enega ali več gospodinjstev, evidentiranih na istem naslovu, ki so na dan 30. junija v davčnem letu po predpisih o prijavi prebivališča stalno ali začasno prija-vljene na tem naslovu, niso najeta delovna sila, ter se vsaj za enega ali več članov kmečkega gospodinjstva šteje, da opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost in njihov skupni dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti znaša najmanj 200 EUR«. Kmetijsko gospodarstvo je po Zakonu o kmetijstvu (2012) organizacijsko in poslovno zaokrožena gospodarska celota, ki obsega eno ali več proizvodnih enot, se ukvarja s kmetijsko ali kmetijsko in gozdarsko dejavnostjo, ima enotno vod- stvo, naslov ali sedež, ime ali firmo; vpisano je v Register kmetijskih gospodarstev. Slika 2.2: Opredelitev trajnosti kmetijstva Slovenije na regionalni ravni. Vir: Lampič in sod., 2016. Kmetija mora za izvajanje svoje osnovne proizvodnje zagotoviti vse klasične vrste proizvodnih virov: naravne, kapitalske in človeške vire. Med naravnimi viri so najpomembnejše površine kmetijskih zemljišč in gozda, saj so v tej dejavnosti nenado- mestljiv proizvodni vir. Njihova prava vrednost za proizvodnjo se ne odraža samo v njihovem fizičnem obsegu, temveč tudi v njihovem proizvodnem potencialu, ki je v večji meri odraz obstoječih naravnih pogojev za kmetijsko dejavnost, ki se odražajo v vrsti možne rabe (njive, travniki, pašniki ali gozd) in v manjšem obsegu dodatnih kapitalskih vlaganj (izboljšave zemljišč, namakanje ipd.). Kapitalske vire, ki so se v Sloveniji praviloma oblikovali z generacijskimi vlaganji razpoložljivih finančnih virov kmečkega gospodinjstva, na kmetiji razdelimo na opredmeten (stvarni) kapital, 34 E-GeograFF 9 katerega značilne pojavne oblike so opremljenost z zgradbami, stroji in opremo, pro- izvodna usmerjenost oz. specializacija in tehnologije, ter neopredmeten kapital, ki se odraža v tržnosti in kontinuiranosti razvoja kmetije (investicije, sledenje tehnolo- škemu razvoju, gotovost nasledstva ipd.). Trenutna moč finančnih virov kmečkega gospodinjstva se odraža v strukturi in obsegu obstoječih virov dohodka, ekonomski učinkovitosti kmetijske dejavnosti in investicijskem potencialu. Človeške vire na kmetijah tradicionalno primarno predstavljajo člani kmečkega gospodinjstva, ki jih poleg številčnosti kot proizvodni vir pomembno opredeljuje njihova izobrazba oz. usposobljenost, starost in osebnostne značilnosti (podjetnost, iniciativnost, želja po napredku, tradicija itd.). Zunanje okolje na učinkovitost rabe razpoložljivih proizvodnih virov vpliva predvsem preko stanja in razvitosti trga (domači in tuji), konkurence (drugi kmetje in podjetniki), kmetijske politike in zakonodaje (spodbude, zahteve, omejitve ipd.), finančnih virov za spodbujanje/omogočanje investicij ter davčne politike in posredno vpliva ostalih politik (Potočnik Slavič in sod., 2016). Zaradi zelo nezanesljive proizvodnje, spreminjajočih tržnih pogojev ter relativno omejenih virov za prilagajanje na spremembe obstaja zlasti v skupnostih na obrobnih po- deželskih območjih potreba, da povečajo svojo sistemsko prožnost. Prožnost se nana- ša na sposobnost sistema (v našem primeru kmetije), da absorbira motnje, se prilagodi na spremembe in sočasno ohranja ključne funkcije oz. kapital (Mrak, 2011). V razpoložljivih razpravah o prožnosti kmetij obstajajo trije pristopi (Darnhofer in sod., 2016): • prvi se osredotoča na materialne strukture (velikost, tip kmetije, prsti, trgi, politike), ki vplivajo na prožnost kmetije; • drugi se osredotoča na deležnike (kmetje, potrošniki, mreže) in kritično analizo širših odnosov moči; • tretji se osredotoča na odnose, tj. kako okoljski in družbeni procesi medsebojno součinkujejo v toku časa pri krepitvi ali zmanjšanju prožnosti kmetije. Zadnji pristop je najbolj ambiciozen, saj naj bi presegal dihotomijo med strukturami in deležniki oziroma okoljem in družbo, predvsem pa se usmerja na preučevanje vzorcev odnosov, ki omogočajo prožnost na kmetiji ter v njenem ožjem in širšem okolju. 2.2 Metodološko-empirična izhodišča pri oblikovanju koncepta prožnosti kmetij v Sloveniji Prožnost je izjemno popularen termin tako v politiki kot tudi v znanstvenih razpra- vah. Razmišljanja o prožnosti izpostavljajo dvoje: prvič, da je sprememba vseprisot- na; drugič, da so vrsta, trajanje in učinki sprememb pogosto nepredvidljivi. Iz tega izhaja dejstvo, da se mora kmetija (kot sistem) neprestano prilagajati, če se želi ob-držati v daljšem časovnem obdobju. Pri pojasnjevanju prožnosti smo uporabili t. i. prilagoditveni cikel (Darnhofer in sod., 2016): gre za hevristični model, s katerim zajamemo nelinearne dinamike družbeno-okoljskih sistemov in kvalitativno ponazo-rimo različne vrste sprememb. Prilagoditveni cikel ni enkraten ali občasni dogodek, ampak kontinuiran proces, ki ga sestavljajo štiri faze: 35 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije • raba: kmetovanje je prilagojeno okolju in usmerjeno k povečanju učinkovitosti, kmetija izvaja drobne in neključne prilagoditve; • ohranjanje: sistem je racionaliziran, uniformiran, zmanjšana je variabilnost, po-večana stabilnost, kmetija izvaja le nujne, a večinoma manjše spremembe; • razbremenitev: ko sistem postane okorel, se zmanjša njegova zmožnost za spremembo, zato ga ogroža že najmanjša sprememba; posledično se organiza- cija poruši, vezi so pretrgane, viri razbremenjeni; kmetija to občuti kot močno negotovost, ki hkrati vključuje tudi kreativno eksperimentiranje, inovacijo in preusmerjanje; • reorganizacija: vzpostavijo se nove povezave, novi viri se uporabijo in povežejo na neobičajne načine, ta faza vodi v nov prilagoditveni ciklus. Prožna kmetija, ki je družbeno-okoljski sistem, mora biti sposobna upravljati prilagoditveni cikel. Naloga je zelo zahtevna, saj mora upravljati vse štiri faze in dva kvalitativno različna tipa sprememb: upravljati mora z relativno dolgimi fazami, za katere je značilna stabilna rast, prav tako pa mora upravljati tudi bolj nemirne in negotove faze reogranizacije in radikalne preobrazbe. Z družbenimi spremembami in spremembami v kmetijski dejavnosti so tudi na kme- tijah vse bolj pogoste negotove faze. Kmetija se mora naučiti reagirati na motnje, blažiti šoke, se prilagoditi spremembam in (razmeroma hitro) oblikovati prožnostne vzorce. Številne študije primerov so poskušale razviti načine merjenja prožnosti (Darn hofer in sod., 2016). Tovrstni poskusi nakazujejo, da prožnost razumemo kot sposobnost sistema (kmetije). Kritično ovrednotenje omenjenih poskusov dokazuje, da natančnih in univerzalnih kazalcev in kriterijev ne moremo oblikovati. Večje možnosti za udejanjenje trajnostnega razvoja podeželja povezujemo z večjim številom prožnih kmetij. Prožnost posamezne kmetije pa je odvisna od prilagoditve- nega cikla oz. pozicije, v kateri se posamezna kmetija v danem obdobju nahaja. Če v teoriji Darnhofer in sod. (2016) prepoznavajo štiri faze prilagoditvenega cikla, smo jih mi, na osnovi empiričnih izkušenj in večje preglednosti, nekoliko poenostavili in združili v tri – fazo rabe in ohranjanja, fazo razbremenitve in fazo reorganizacije. Glede na razvojno fazo smo po različnih ključnih področjih opredelili nekatere naj- pogostejše odzive na spremembe (spremembe po različnih ključnih področjih, npr. pridelavi oz. proizvodnji, trženju, človeških virih itd.). Prilagodljivost je razvidna iz raznolikih aktivnosti, pridelkov, tržnih poti, strukture dohodka, razpoložljive delovne sile in njenih veščin ipd. V Preglednici 2.1 je tako prika-zanih šest najpogostejših sprememb, ki smo jih zabeležili na preučevanih kmetijah v Sloveniji. V fazi rabe različne spremembe kmetije zaznajo kot motnje in jih večinoma hitro ublažijo; v fazi ohranjanja pa se kmetije racionalizirajo in relativno hitro absor-birajo motnje z drobnimi prilagoditvami. Faza razbremenitve zahteva od kmetije in kmečkega gospodinjstva večje napore pri udejanjanju sprememb. V fazi reograniza- cije kmetija ponovno oblikuje svoje (nove) povezave, na drugačen način uporablja vire in se na spremembe odziva z izdelano strategijo oz. s t. i. prožnostnim vzorcem odnosov v ožjem in širšem okolju. 36 E-GeograFF 9 Preglednica 2.1: Pogoste oblike udejanjanja prilagoditvenega cikla na preučevanih slovenskih kmetijah. Faza prilagoditvene- Fazi 1 in 2 – raba in ga cikla ohranjanje Faza 3 – razbremenitev Faza 4 – reorganizacija področje spremembe način absorbcije način prilagoditve na oblikovanje prilago- in primer najpogos- motnje na preuče- spremembe na preuče- ditvenih vzorcev od- tejše motnje vanih kmetijah vanih kmetijah nosov na preučevanih kmetijah konstantna in inovativna tržna sprememba – umestitev na trge, ki so vlaganja v obstoječi trg; nenaden upad in/ali iskanje bolj ugod- stabilnejši; stalna gostitev individualne ali skupinske nihanje cen proizvodov nih trgov za proi- in širjenje prodajne mreže; (preko zadruge) dolgoroč- in storitev zvode in storitve preusmeritev (delna ali v nejše pogodbe; aktivno celoti) vključevanje v kratke oskrbne verige proizvodna spremem- iskanje novih od- odločitev za predelavo na inovacije na področju ba – povečana količina jemalcev v bližini kmetiji; oblikovanje novih pridelave, predelave in pridelkov, proizvodov (zgostitev obstoječe tržnih poti (samostojnih trženja; koriščenje namen- in storitev mreže) ali pod skupno blagovno znamko) skih finančnih podpor certificiranje proizvodov, družbena in tržna povezovanje v skupnosti ki omogoča sledljivost sprememba – prehran- osebni odnos z proizvajalcev, ki na trgu kakovosti in porekla (izdel- ske afere, spremembe (dovzetnimi) po- izvajajo aktivnosti za oza- ki višje kakovosti, certifikat nakupovalnih navad trošniki, ki gradi na veščanje kupcev in širše za ekološko pridelavo, potrošnikov zaupanju javnosti; preusmeritev v blagovna znamka); pre- ekološko idr. pridelavo vzemanje aktivne vloge v interesnih združenjih sprememba na pod- optimalna raba človeških ročju človeških virov zapolnitev vrzeli virov (usmerjanje mlajše subvencioniranje mladih – zmanjšanje razpo- z razpoložljivimi generacije); postopno prevzemnikov; odprtost za ložljivih delovnih moči delovnimi močmi razmišljanje o pristopu inovativne prenose lastni- na kmetiji (odselitev, na kmetiji, pri so- k partnerskemu kmeto- štva na kmetiji; izobraže- bolezen, delovna ne- rodnikih in sosedih vanju; zmanjšanje obsega vanje; prenos znanja med sreča) oziroma preusmeritev generacijami sprememba na pod- iskanje povezav vnašanje novosti, ki bodo ročju človeških virov med potencialom vključevale mlajše ge- – povečanje razpoložl- novih virov (člo- neracije; specializacija in kmetija se pozicionira jivih delovnih moči na veški) ter obstoje- predelava na kmetiji; po- in vkoreninja v ožjem in kmetiji (zaključek šo- čim (ne)rabljenim večanje obsega pridelave; širšem okolju; prevzema lanja, izguba zaposlitve potencialom na usmeritev v nekmetijske vlogo inovacijskega jedra izven kmetije) kmetiji dejavnosti na kmetiji povezovanje kmetov in vlo- ga zadrug/zadružne zveze, krepitev medsebojne solidarnosti na vseh rav- posledice okoljskih/ prijava škode in ob KGZS pri izposlovanju bolj neh; usmerjanje subvencij podnebnih sprememb primeru zavaro- ugodnih zavarovalnih v tehnološke inovacije – suše, toče, pozebe, vanja njeno (delno) pogojev; prilagajanje in (vlaganje v namakalne poplave, ujme, škod- povračilo; vloga za spremembe ustaljenih sisteme, sisteme zaščite ljivci itd., ki prizadenejo državno pomoč ob kmetijskih praks (pomemb- pred točo, izgradnjo pridelke, kmetijska izrednih dogod- no ponovno dosledno lastne vrtine itd.), ki bodo zemljišča, živino, gozd, kih; preusmeritev uvajanje kolobarja), izbora zmanjšale ranljivost kmetij objekte na kmetiji finančnih virov v kultur (vrsta, ponekod odpravo škode ponovno uvajanje avtohto- ob nesrečah; korenita nih sort), izbora ustreznih prilagoditev pridelovalne območij idr. usmeritve 37 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije 2.3 Gradniki, ki sooblikujejo prožnost kmetije Pri preučevanju prožnosti na kmetijah v Sloveniji smo izhajali iz navedenih teoretič- nih izhodišč, ki smo jih v daljšem časovnem obdobju empirično preverjali (z obsežni- mi anketami in poglobljenimi intervjuji (Lampič in sod., 2013; Slabe, 2015; Boštjan- čič, Lampič, 2015; Potočnik Slavič in sod., 2016) in postopno razvijali metodološke pristope. Na ravni kmetij so se naše empirične raziskave večinoma osredotočale na strukture, ki omogočajo večjo prilagodljivost. Za razumevanje sposobnosti sistema (kmetije), da doseže ustrezno prožnost, ki ji bo povečala zmožnost za hitrejše odzive na neprestane spremembe (tržne, družbe- ne, okoljske idr.), je nujno tudi kvantitativno pristopiti k vrednotenju oz. določanju stopnje prožnosti. V različnih raziskavah in časovnih obdobjih smo kot ključne elemente prilagodljivosti prepoznali različne gradnike. V nadaljevanju predstavljamo tri preučene elemente oz. gradnike prožnosti, ki smo jih v preteklih raziskavah, sicer ob uporabi nekoliko drugačne terminologije, že preučevali in prepoznali kot nujne za ustrezno odzivnost kmetije na spremembe in učinkovito delovanje v sodobnem družbenem prostoru (za boljše razumevanje glej Sliko 2.1). V eni najbolj celovitih raziskav slovenskega podeželja (projekt Ciljnega razisko- valnega programa »Strukturni problemi in razvojni izzivi slovenskega podeželja v evropski razsežnosti«; izveden v letih 2003–2005) smo razvili tudi vrednotenje demografske vitalnosti (kmečkih) gospodinjstev, kjer je izhodišče za ocenje- vanje prožnosti predstavljala demografska kapaciteta gospodinjstva, tj. število in starost članov. »Slabost« omenjenega vrednotenja je način pridobivanja ustreznih podatkov: pridobimo jih lahko le z razmeroma zamudnim terenskem zbiranjem. Analiza starostno-generacijske strukture gospodinjstev se je pokazala kot zelo primerna metoda za oceno dejanskih in potencialnih razvojnih možnosti tako na ravni kmetije kot tudi manjših (podeželskih) območij. Metoda temelji na tipologiji gospodinjstev glede na starostno-generacijsko sestavo članov; z razvojnega vidi- ka smo opredelili sedem tipov gospodinjstev. Od ostarelih, kjer so vsi člani gospo- dinjstva starejši od 70 let (in so z vidika prilagoditev na spremembe skoraj pravi- loma najmanj odzivna), do najbolj »prožnih gospodinjstev«, kjer govorimo bodisi o trigeneracijskih gospodinjstvih, gospodinjstvih s srednjo in mlado generacijo ali o mladih gospodinjstvih, kjer so vsi člani mlajši od 35 let. Z vidika gospodarske funkcionalnosti in bodočega razvoja smo sedem navedenih tipov kmečkih gospodinjstev razvrstili v perspektivne (mlade družine, kmetije s srednjo in mlado generacijo ter trigeneracijske kmetije), pogojno perspektivne (kmetije s srednjo ter kmetije s srednjo in starejšo generacijo) in manj perspektivne (t. i. starejše in ostarele kmetije). Kot najbolj prožna ocenjujemo trigeneracijska gospodinjstva, saj je zaradi števila družinskih članov in sestave gospodinjstva na takšnih kmetijah mogoče celovito in dolgoročno načrtovanje razvoja kmetijske dejavnosti. K temu bistveno pripomore razpoložljivost in prilagodljivost lastnega dela, kombinacija izkušenj in znanja, ki jih prenaša starejša generacija, ter podjetnosti, inovativnosti in pripravljenosti na prevzemanje poslovnih tveganj, ki jih običajno pripisujemo mlajši generaciji (Slabe in sod., 2011). Razvita metodologija je bila v kasnejših (terenskih) raziskavah 38 E-GeograFF 9 slovenskih kmetij še večkrat uporabljena (Slabe in sod. 2011; Lampič in sod., 2013; Potočnik in sod., 2016). Skoraj desetletje kasneje smo z opredelitvijo profila vitalne kmetije nadgradili predhodno demografsko vrednotenje, in sicer smo demografskemu vidiku dodali še gospodarski element. Omenjeno raziskovanje »prožnosti kmetij« v Sloveniji je bilo osnova tudi pri empiričnem delu Ciljnega raziskovalnega programa (projekt »Po- tenciali dopolnilnih dejavnosti in podjetništva na podeželju«, izveden v letih 2010– 2012). Anketirali in intervjuvali smo kmetije (z registrirano dopolnilno dejavnostjo) in pristojne kmetijske svetovalce: dopolnilne dejavnosti v našem raziskovanju prožnosti kmetije umeščamo v fazo razbremenitve. Predpostavljali smo, da bodo pri vzpostavitvi in razvoju dopolnilnih dejavnosti na kmetiji (raziskava se je osredotočila zlasti na turizem na kmetiji) bolj uspešne t. i. vitalne kmetije, za katere smo izdelali profil. Kmetije smo primerjali na podlagi devetih elementov (1-starost nosilca, 2-starost prevze-mnika, 3-starostno-generacijska vitalnost gospodinjstva, 4-končana formalna izob- razba nosilca, 5-zgodovina kmetovanja, 6-število gospodinjskih članov, vključenih v dopolnilne dejavnosti, 7-dohodek, pridobljen izven kmetije, 8-vzroki za ukvarjanje z dopolnilno dejavnostjo, 9-prihodnji načrti za dopolnilno dejavnost na kmetiji; vsakogar smo vrednotili na lestvici od 1 do 5), kar je vodilo k oblikovanju kvalitativnega profila kmetije, ki se ukvarja z dopolnilno dejavnostjo (Sliki 2.3 in 2.4). Slika 2.3: Kvalitativni profil 1 (kmetija I6). Kmetija I6 je vitalna, ukvarja se z izletniškim in stacionarnim turizmom, z jasno vizijo, štirimi generacijami visoko izobraženih članov, večina jih pridobiva dohodek izven kmetije. Nekoliko nižjo oceno so dobili pri prihodnjih načrtih, kar pa ne izkazuje najbolje realnosti: družina želi obdržati sedanje kapacitete, usmerja se v visokokakovostni turistični produkt z veliko avtentičnosti, inovativnosti in vključevanjem celotnega naselja. 39 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Slika 2.4: Kvalitativni profil 2 (kmetija I21). Na kmetiji I21, ki nudi prenočišča, sicer živijo tri generacije, a nihče nima volje in ambicije ukvarjati se s turistično dejavnostjo. Ta je bolj v funkciji pridobitve dodatnega vira dohodka, saj je nosilka že v prehodu v tretje življenjsko obdobje. Tudi motiv za ukvarjanje s to dejavnostjo ni prišel iz družine same. K temu jih je usmeril poziv soseda, ki ima večjo turistično kmetijo (izletniška in z nastanitvijo), ki pa zaradi prevelikega obiska ne more sprejeti vseh gostov. Kvalitativni profil je naslavljal predvsem materialne strukture in deležnike, ki sooblikujejo prožnost kmetije; zadovoljivo je pojasnil tudi načine prilagajanja na spremembe znotraj kmečkega gospodinjstva. Kot tretji gradnik prožnosti na kmetiji prepoznavamo inovativnost. Nekonvencional- ni, drugačni vzorci delovanja in pristopi v kmetovanju, predelavi pridelkov, trženju, koriščenju sredstev in virov so v fazah razbremenitve ali reorganizacije prilagoditvenega cikla kmetije odločilni. Želeli smo vrednotiti pomen oz. zastopanost inovativnih pristopov na kmetiji (oz. inovativnosti njenih ključnih članov). Tako smo prilagodili metodo kariernih sider (Brečko, 2004; 2008) in jo razvili v metodo ugotavljanja prevladujočih kariernih sider gospodarjev na kmetiji. Prvič smo jo preizkusili pri gospodarjih tržno naravnanih ekoloških kmetij v Sloveniji (Lampič in sod., 2013; Slabe, 2015), kasneje pa dopolnili še z raziskavo na konvencionalnih tržnih kmetijah v Sloveniji (Boštjančič, Lampič, 2015). Pri ugotavljanju zastopanosti kariernih sider v določenem poklicu oz. podjetju uporabljamo vprašalnik kariernih sider, za namen raziskave o prevladujočih kariernih sidrih gospodarjev kmetij pa smo vprašalnik pri- lagodili. Anketirani gospodarji so s pomočjo 6-stopenjske lestvice (1- nikakor ne velja zame, 6 - popolnoma velja zame) ocenjevali strinjanje s posamezno trditvijo. Vprašalnik meri, katero sidro je pri posamezniku prevladujoče. 40 E-GeograFF 9 Karierno sidro predstavlja značilno specifično podobo o lastnih sposobnostih, po- trebah, vrednotah, stališčih in motivih, ki vplivajo na težnjo posameznika k opravljanju določenih poklicev oziroma delovnih nalog (Schein, 1974; 1996; cv: Boštjančič, Lampič, 2015). Schein (1974) je opredelil osem kariernih sider (izziv, živjenjski slog, varnost in stabilnost, predanost, podjetniška ustvarjalnost, samostojnost in neodvisnost, upravljavsko sidro, tehnično-funkcionalno sidro), ki predstavljajo samozazna- ne sposobnosti in so pomemben del posameznikove karierne usmeritve (DeLong, 1982; cv: Boštjančič, Lampič, 2015). Eno do tri sidra skupaj najpogosteje oblikujejo posameznikovo kariero in delovno učinkovitost. Ugotovitev, da med kmeti prevladujeta sidri varnosti in stabilnosti ter sidro življenjskega sloga, je bila deloma pričakovana in kaže, da gospodarji slovenskih kmetij še vedno želijo stabilno, varno in predvidljivo delovno okolje ter hkrati določeno mero neodvisnosti pri organizaciji svojega dela. Stopnja izraženosti kariernih sider pri razis kovanih kmetijah pa opozarja na pomanjkanje upravljavskih sposobnosti kme- tov in razmeroma skromno prisotnost kariernega sidra izziva – torej iskanja novih, nekonvencionalnih rešitev (Boštjančič, Lampič, 2015). Razvoj kmetijstva in velika konkurenčnost znotraj panoge danes od slovenskega kmeta zahtevata neprestano premagovanje in reševanje številnih izzivov, iskanje novih priložnosti in odgovorno ter suvereno vodenje kmetije – torej hitro odzivnost oz. prožnost. Trenutne razmere na slovenskih (tržnih) kmetijah nakazujejo, da je element inovativnosti v kontekstu razumevanja prožnosti še razmeroma skromno prisoten. Od tod tudi precej težav pri prilagajanju kmetij in kmetijstva novim izzivom in spremembam, ki smo jih zaznali v poglobljenih intervjujih. 2.4 Prepoznani procesi, ki vodijo v trajnostni razvoj podeželja Kmetijstvo je dejavnost, ki najbolj neposredno vpliva na trajnostni razvoj podeželja. Razpeto je med zahtevami po pridelavi hrane, visoko porabo energije (in drugih snov- nih vnosov), varovanjem tal in vode, ohranjanjem biotske pestrosti (Narodoslawsky in sod. 2011; cv: Bavec, M., Bavec, F., 2014). Programu razvoja podeželja, ki s svojimi ukrepi najbolj neposredno vpliva na razvoj kmetijstva in podeželja širše v Sloveniji in Evropski uniji, običajno očitajo dokaj skromne merljive ekonomske učinke, ne odrekajo mu pa srednje- in dolgoročnih pozitivnih učinkov na družbenem in tudi okoljskem področju (Mühlinghaus, 2002; Potočnik Slavič, 2010; Perpar, 2014 itd.). Tudi kvantitativna ocena trajnostne naravnanosti kmetijstva v slovenskih statističnih regijah, ki temelji na vrednotenju izbranih kazalnikov, opozarja, da trajnostna usmeritev temeljne gospodarske dejavnosti na podeželju pomembno zaznamuje celotno razvojno usmeritev podežel- ske regije (Lampič in sod., 2016). Regionalne specifike kmetijske pridelave pa lahko vplivajo na skupno oceno trajnostne naravnanosti dejavnosti do takšne mere, da ta odstopa od širšega stanja na področju trajnostnega razvoja podeželja. Tak primer je npr. Pomurska statistična regija, ki med slovenskimi regijami izkazuje najvišjo stopnjo trajnosti na področju kmetijstva (predvsem na račun visoke ocene na ekonomskem in družbenem polju), po drugi strani pa zaradi razmeroma intenzivne pridelave, skromne 41 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije zastopanosti ekološko obdelanih kmetijskih zemljišč, deleža njiv na vodovarstvenih območjih idr. precej zaostaja na okoljskem področju (Lampič in sod., 2016). Tradicionalno podeželsko gospodarstvo je temeljilo na treh stebrih: uporabi naravnih virov, aktiviranju drugih virov ter proizvodnji dobrin in storitev. Literatura (npr. van der Ploeg, Marsden, 2008; Potočnik Slavič in sod., 2016 idr.) navaja, da bi se moral trajnostni razvoj podeželja okrepiti oz. razvijati v smeri okoljsko-inovativno naravnanega gospodarjenja (v nadaljevanju eko-gospodarstvo). To naj bi vključevalo gospodarske dejavnosti, ki na trajnosten način uporabljajo različne oblike okoljskih virov na podeželju ter prinašajo podeželju dobrobit in dodano vrednost (Kitchen, Marsden, 2006). Prehod iz tradicionalnega podeželskega v eko-gospodarstvo, ki kmetije, kme- tijstvo in podeželje postopno usmerja k večfunkcionalnemu in trajnostnemu razvoju podeželja, zahteva tako od posamezne kmetije kot tudi od širšega okolja določene prilagoditve oziroma prožnost. Slika 2.5: Prikaz procesov prilagajanja v smeri eko-gospodarstva (na ravni kmetije). Prirejeno in dopolnjeno po: Sonnino in sod., 2008. Z večletnim ukvarjanjem s kmetijami v Sloveniji smo poskušali prepoznati znake, vzor-ce oz. načine in predvsem konkretne primere, kako se kmetije »obnašajo« v prilagodi- tvenem ciklu. Pokazalo se je, da so večinoma precej odzivne na motnje, ki se jim hitro prilagodijo. Seveda sta način prilagajanja spremembam in oblikovanje prilagoditvenih 42 E-GeograFF 9 vzorcev vedno odvisna od strukture sistema (konkretne kmetije) in vplivov zunanjega okolja. Precej preučevanih kmetij se je znašlo v fazi razbremenitve, ki je z vidika usmerjanja bodočega razvoja kmetije najbolj usodna in nestabilna: kmetije v tej fazi iščejo nove poti, iskanje je polno poizkusov in napak, tveganj, tudi porazov in uspehov, ki tlakujejo pot v zaključno fazo reorganizacije – tu pa se pokaže različna stopnja prilagoditve, ki je vezana na stopnjo prožnosti vsakega posameznega kmetijskega gospodarstva. Na kakšen način kmetije udejanjajo prilagoditveni cikel, je razvidno tudi iz njihovih kritičnih mnenj, ki smo jih pridobili s poglobljenimi intervjuji (identiteta kmetije je zakrita s kodo). I6 (prilagoditvena faza razbremenitve – kaže na uspeh): »V začetku je šel ves dohodek od moje službe v dejavnost, tudi danes še večinoma investiramo, stalno nekaj novega, vsako leto moraš ponuditi nekaj več. Sicer zaslužiš. A vlagaš. Vendar ne vlagamo celotne moje plače v turizem. Tudi dohodki drugih družinskih članov se prelivajo v investicije.« I9 (prilagoditvena faza razbremenitve – kaže na težave): »Če velike kmetije v Zahodni Evropi ne morejo kmetovati, kako bomo mi z našimi, slovenskimi? S takimi površinami in kolikor je razdrobljeno vse. Dopolnilne dejavnosti so samo neka izboljšava dohodka, ampak tudi samo dodatno delo. In skrbi! Ni pa prave podpore kmetu, niti razumevanja. Čedalje bolj me to življenje na kmetiji omejuje, s to administracijo, samo nalaga se nam delo, da lahko drugi zaslužijo.« I19 (prilagoditvena faza reorganizacije): »Eno tretjino dobimo z živinorejo, tretjino z gozdom, tretjino pa s turizmom. To je naša prednost, saj se lahko zelo hitro obrnemo, če bi bilo treba kaj spreminjati.« O možnih smereh razvoja (s ciljem povečati prihodek na kmetiji) za, v povprečju pra- viloma majhne slovenske kmetije, Bavčeva (2014b) ugotavlja, da je možnosti več. V nadaljevanju navajamo štiri možne smeri razvoja, od dohodkovno najmanj do do- hodkovno najbolj učinkovite. • S povečanjem velikosti kmetije (npr. obsega obdelovalnih površin) ali poveča- njem intenzivnosti pridelave (npr. povečanje hektarskega pridelka ali večje mleč- nosti) se prihodek na kmetiji poveča, vendar v razmeroma skromnem obsegu. • S preusmeritvijo kmetije v ekološko pridelavo se dohodek na kmetiji sicer poveča predvsem na račun nekoliko višjih prodajnih cen ter dodatnih subvencij, še ved- no pa je možnost povečanja in nadaljnjega razvoja razmeroma omejena. • Dohodkovno pomemben pozitiven premik za kmetijo pomeni inovativna spre- memba dosedanjih ustaljenih vzorcev kmetovanja, npr. uvajanje predelave kme- tijskih pridelkov, direktno trženje, sprememba pridelovalne usmeritve (v tržno bolj zanimivo, npr. zelenjadarstvo, zeliščarstvo), uvajanje druge dopolnilne de- javnosti, povezane s kmetijo ali izven nje. • Bistven preskok v dohodkovnem smislu pa se na kmetiji zgodi ob npr. preusmeri- tvi v ekološko pridelavo skupaj s še vsaj eno pomembno inovativno spremembo na kmetiji (predelava, nove oblike trženja, uvajanje delovno intenzivnejše pano- ge, uvajanje dopolnilne dejavnosti). Učinkovitost razvojne spremembe kmetije s preusmeritvijo v ekološko kmetijo sku- paj z razvojem različnih oblik dopolnilnih dejavnosti ali uvajanjem novih, inovativnih 43 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije tržnih poti smo empirično dokazali tudi v nekaterih drugih slovenskih raziskavah (Lampič in sod., 2012; Slabe, 2015; Cigale in sod., 2013; Potočnik Slavič in sod., 2016). Glede na realne razmere v kmetijskem sektorju ter različna teoretična izhodišča ugo- tavljamo, da so za trajnostni razvoj podeželja odločilnega pomena okoljsko odgo- vorno in inovativno naravnana kmetijska gospodarstva. Razvoj v smeri eko-gospo- darstva bo od slovenskih kmetov in kmetij, kmetijstva in drugih (ne)gospodarskih dejavnosti ter podeželja v celoti zahteval oblikovanje ustreznih prilagoditvenih vzorcev, ki jih sooblikujejo trije ključni procesi (van der Ploeg, Marsden, 2008). 1. Širjenje (angl. broadening) nabora naravnih virov: nove kmetijske in deloma tudi nekmetijske dejavnosti na kmetiji predvidevajo uporabo drugih virov ali pa le drugačen vzorec uporabe obstoječih virov. Te dejavnosti vzpostavljajo nove odnose med kmetijo, lokalno skupnostjo, naravnim in družbenim okoljem. Med tovrstne dejavnosti prištevamo: turizem na kmetiji, upravljanje z naravnim oko- ljem in kulturno pokrajino, socialne storitve na kmetiji, predelavo na kmetiji ipd. Te (ne)kmetijske dejavnosti povečujejo dodano vrednost na kmetiji in tudi v šir- šem okolju, tako npr. turizem na kmetiji ne poveča samo neposrednega dohodka kmečkega gospodinjstva, ampak krepi podeželske skupnosti z dohodkom in za- poslitvijo v turizmu in z njim povezane dejavnosti. Tovrstne povezave med pode- željem in deležniki krepijo različne oblike socialnega kapitala, povečujejo znanja in komunikacije, promovirajo lokalno/regionalno identiteto. Širjenje nabora na- ravnih virov tako v materialnem, deležniškem in odnosnem smislu krepi prožnost posameznika, lokalne in širše skupnosti, da z več izkušnjami oz. zmožnostmi od- reagirajo na neprestane motnje in spremembe. Na ta način se postopoma izgra- juje tudi institucionalna prožnost, ki je razvidna iz pojava inovacij ter učinkovitih mehanizmov lokalnega in regionalnega upravljanja (zadruge, konzorciji), ki naj bi varovale in skrbele za lokalne oblike inovacij. I3: »Na kmetiji se z dopolnilno dejavnostjo ukvarjamo že štiri leta, vendar nam gre iz leta v leto bolje z organizacijo in z vsem, tako da trenutno ni nobene ovire, da bi s tem ne nadaljevali. Seveda pričakujem še večji razcvet. Če bi se pa moral še enkrat odločati, bi zagotovo izbral isto varianto. Se strinjam, da lahko z dopolnilno dejavnostjo izboljšamo dohodek na kmetiji. Da se, res pa je, da je pot dolga in trnava. Jaz bom rekel: pridno delati, čim več svojih izdelkov porabiti in jih spraviti v prodajo. Tam bomo zaslužili in od tega mogoče tudi živeli.« I6: »Veliko pozitivnega se je z odprtjem dopolnilne dejavnosti odprlo za družino. Že v za- četku se je spremenil odnos do turizma: v začetku so ljudje gledali čudno na turiste. Zdaj cela vas živi s tem, so prijazni, so pozitivni, povezani, neko življenje na vasi je bolj kakovostno zlasti na kulturnem področju. Ljudi potegne za sabo. Jaz sem bila ena prvih »tujcev«, ki sem prišla tja. Tudi drugi so se veliko naučili od mene. Kraju nekaj daš.« 2. Aktiviranje, prepletanje različnih virov s ponovnim vključevanjem v širšo skupnost (angl. regrounding). Gre za ali uporabo novih virov ali drugačne kombinacije virov, ki so na voljo v lokalnem okolju, pri čemer težimo k zmanjšanju od- visnosti od odločanja izven lokalnega sistema. V ospredje tako prihaja zaposlitev izven kmetije, ki stabilizira dohodek kmečkega gospodinjstva in poveča prožnost kmetijskega gospodarstva. V Sloveniji je bil zaradi drobne agrarne strukture po- men polkmetov pri ohranjanju kmetijske dejavnosti izjemen, a v sedanjem času 44 E-GeograFF 9 doživlja velike spremembe (Logar, 2013). Pomembno vlogo ima tudi vključeva- nje zgodovinske dediščine, energetske proizvodnje (iz različnih obnovljivih virov energije) in drugih potencialnih virov v razvoj (ne)kmetijske dejavnosti na kmetiji in podeželju. I1: »Kmetijstvo predstavlja 65 %, dopolnilna dejavnost 35 % dohodka. Načrtovan je razvoj kmetijske dejavnosti (govedoreja, mehanizacija). Pomembna je vloga lesa. Ker smo se odločili, da bomo neko dopolnilno dejavnost pač morali ustanoviti in imamo zelo veliko lesa, zelo veliko lesnih odpadkov, smo se pač odločili, da jih pametno uporabimo in jim dodamo dodano vrednost. Bi se isto odločil. Načrt je še povečati. Zelo dobro na tem je, da je pač dopolnilna dejavnost dodatni vir zaslužka na kmetiji, ki je fiksen. Ker pa tako kot zgleda, cena kurilnega olja zaenkrat ne bo padla in je v bistvu to dobro zame. Imam pa tudi odjemalce take, da so fiksni. Šola bo verjetno še obstajala, gasilski dom tudi. Čakam še pa, da se bomo še malo razširili in da lahko ponudim še drugim toploto.« I3: »Življenje na kmetiji bi lahko rekel, da mi pomeni vse. Komaj čakam, da pridem domov, takrat ko uredim na kmetiji. Seveda je pa potem, ko pridejo ljudje na to izletniško kmetijo in izrazijo svoje mnenje, mogoče celo pohvale. To ti seveda pomeni največ. Seveda pa si želim, tako kot sem že prej dejal, da bi morda nekoč od tega tudi živel. Ker zdaj hodimo v službo. Ves denar, ki ga zaslužimo, vlagamo v kmetijo. Mogoče bo nam kmetija še enkrat kaj nazaj dala. V teh dvajsetih letih – lahko se pohvalim – smo že res veliko naredili. In sem zelo zadovoljen in želim, da bomo še naprej tako uspešni in še več kaj naredili. Način oziroma motivacija, da sva prevzela to kmetijo, je, da sva jo podedovala in sva praktično bila prisiljena, da ta naravni biser ohraniva in zopet postaviva to kmetijo na noge.« 3. Prožnost se povečuje v procesu krepitve povezav kmetije z zunanjim okoljem in inovativnih pristopov (angl. deepening). Pri proizvodnji dobrin in storitev se uvajajo nove metode, vključujejo se novi deležniki in institucije, nastajajo nove povezave, nove mreže, katere skušajo posredovati nove proizvode, ki spodbujajo večjo dodano vrednost v lokalnem okolju in so prilagojeni zahtevam družbe v najširšem smislu. Med tovrstne oblike prilagoditev uvrščamo: ekološke proizvo- de, nove kratke prehranske verige, nove načine predelave z vključevanjem znanj in veščin na kmetiji ipd. To je primer strateških odzivov s strani kmečkih gospo- dinjstev na cenovne pritiske (nižanje cen osnovnih kmetijskih proizvodov). Na ta način generirajo več dodane vrednosti s pomočjo razvijanja proizvodov in stori- tev, ki bolj odgovarjajo potrebam širše skupnosti (alternativne prehranske verige pomenijo relokalizacijo prehranskega sistema, endogeni razvojni model temelji na lokaliziranem znanju in novostih ter gradi na lokalnih virih); gre za zmožnost, da potencialno prestrukturiramo odnose med naravo in družbo in spodbujamo ponovno vključevanje kmetijskih praks v lokalno okolje. I8: »….zadnje čase pa, kako bi rekel, so se začeli tudi potrošniki obračati; da dajo nekaj na kmeta in družinske kmetije. Sploh zadnji dve leti vedno več ljudi tako gleda. Mi smo šli v partnersko kmetovanje in smo bili prav presenečeni. Prav prijatelj postaneš z vsemi temi ljudmi.« I6: »A veste … pri družinskih kmetijah je to, prvič, ohranjanje tradicije (kar ni najbolj pomembno); drugič, je to ohranjanje kulturne krajine: če imaš kmetijo, imaš vse pospravlje-no, pokošeno; tretjič, je pogoj, da imaš svoje pridelke doma, da to prodaš na mizi, kar je 45 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije zelo pomembno. S finančnega vidika pa je pomembno še to: če ni to družinska kmetija ali kar koli drugega, je pomembno, da imaš v družini urejene odnose. To ne pomeni, da morajo vsi člani družine delati za skupno dobro, dobrobit. Samo tako gre naprej. Mogoče vam povem primer. Ko je hčerka končala šolo za turizem, jo je mož stalno silil, naj gre v službo. Ona pa je stalno govorila: »Jaz nočem službe! Jaz imam službo doma!« Niti mož ni tedaj vedel, da je mogoče iz take kmetije (bolj uboge, majhne, v takih razmerah – v hribih, kjer ni možno vsega strojno obdelovati) kaj narediti. A je možno. Vendar je res potrebno biti pogumen, ne se ustaviti pri vsaki oviri, pa mora ti biti v veselje. Kmečka pamet je tudi zelo uporabna: enostavne rešitve so na koncu.« Če na regionalni ravni zgoraj omenjeni procesi potekajo na dovolj velikem številu (ali deležu) kmetijskih gospodarstev, je prehod v trajnostno usmerjen razvoj podeželja na dobri poti. Viri in literatura Bavec, M., Bavec, F., 2014: Ekološko kmetijstvo kot dejavnik prilagajanja spreminja- jočemu se okolju. Posvet SAZU in Umanotere Sporočila znanosti o podnebnih spremembah. URL: http://www.umanotera.org/upload/files/05___Martina_Ba- vec.pdf (citirano 12. 11. 2016). Bavec, M., 2014. Ekološko kmetijstvo kot tržna priložnost za drugje zaposlene lastnike kmetij in za manjše kmetije. 2. EKO posvet na Sejmu Agra, Gornja Radgona. Boštjančič E., Lampič B., 2015. Varnost, stabilnost, življenjski slog: prevladujoča karierna sidra gospodarjev slovenskih tržnih kmetij. Ljubljana, Dela, 44, str. 5–23. Brečko, D., 2004. Karierna sidra kot model za načrtovanje kariere. HRM, 2(3), str. 32–37. Brečko, D., 2008. Karierna sidra kot instrument za načrtovanje kariere: Povej mi, katero sidro imaš in povem ti, kakšna bo tvoja kariera. HRM, 6 (25), str. 24–29. Cigale, D., Lampič, B., Potočnik Slavič, I., 2013. Interrelations between tourism offer and tourism demand in the case of farm tourism in Slovenia. European Countryside, 5, 4, str. 339–355. Cigale, D., Lampič, B., Potočnik Slavič, I., 2014. Geografske značilnosti turizma na kmetiji. V: Cigale, D., Lampič, B., Potočnik Slavič I., Repe, B., (ur.). Geografsko raziskovanje turizma in rekreacije v Sloveniji, GeograFF, 15, Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, str. 67–88. Darnhofer, I., Kamine, C., Straussd, A., Mireille, N., 2016. The resilience of family farms: Towards a relational approach. Journal of Rural Studies 44, str. 111–122. URL: https://www.researchgate.net/publication/292949687_The_resilience_of_fa- mily_farms_Towards_a_relational_approach (citirano 5. 12. 2016). Gaetano, V., 2010. EU rural policy: proposal and application of an agricultural su- stainability index. URL: http://mpra.ub.uni-muenchen.de/27032/ (citirano 5. 5. 2011). 46 E-GeograFF 9 Kitchen. L., Marsden, T., 2006. Assessing the Eco-economy of Rural Wales. Research Report 11, Cardiff, Wales Rural Observatory. Kladnik, D., Ravbar, M., 2003. Členitev slovenskega podeželja (prispevek k usmerjanju skladnega regionalnega razvoja). Geografija Slovenije, 8, Ljubljana, Založba ZRC, 196 str. Klemenčič, M. M., Lampič, B., Potočnik Slavič, I., 2008. Življenjska (ne)moč obrobnih podeželskih območij v Sloveniji. GeograFF, 3, Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 149 str. Kovačič, M., 2001. Podjetniške in sociološke značilnosti kmetij v Sloveniji. URL: http:// stari.bf.uni-lj.si/daes/index_files/DS-1-kovacic.pdf (citirano 5. 2. 2017). Lampič, B., Slabe, A., 2013. Tržna pridelava na ekoloških kmetijah kot dejavnik razvoja na podeželju. V: Nared, J., Perko, D., Razpotnik Visković, N. (ur.). Nove razvojne perspektive, Ljubljana, Založba ZRC, str. 111–125. Lampič, B., Slabe, A., Mrak, I., Šebenik, U., 2013. Ekonomika ekoloških kmetij v Sloveniji. Končno poročilo (del ULFF in ITR), Ljubljana, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Inštitut za trajnostni razvoj. Lampič, B., Bedrač, M., Cunder, T., Klun, M., Mrak, I., Slabe Erker, R., 2016. Trajnostna naravnanost kmetijstva v slovenskih regijah. GeograFF, 20, Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 146 str. Logar, E., 2013. Sodobne razvojne smeri polkmetov na primeru Voklega. Ljubljana, Dela, 39, str. 67–86. Mrak, I., 2011. High mountain areas and their resilience to tourism development = Visokogorska območja in njihovo odzivanje na razvoj turizma. GeograFF 11, Lju- bljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 168 str. Mühlinghaus, S., 2002. Eigenständige Regionalentwicklung als Strategie für periphe- re ländliche Räume.Geographica Helvetica, Heft 2, 57. Jhg., str. 127–134. O kmetijstvu doma in drugje po EU, SURS, 2013. Perpar, A., 2014. Ključni dejavniki razvojne uspešnosti podeželskih območij v Sloveni-ji. Doktorska disertacija, Ljubljana, Biotehniška fakulteta,180 str. Poročilo o stanju kmetijstva, živilstva, gozdarstva in ribištva v letu 2015, 2016. Kmetijski inštitut Slovenije, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. 259 str. URL: http://www.kis.si/f/docs/Porocila_o_stanju_v_kmetijstvu_OEK/ZP-2015- -splosnopriloge-NET.pdf (citirano 12. 1. 2017). Potočnik Slavič, I., 2010. Endogeni razvojni potenciali slovenskega podeželja. Geo- graFF, 7, Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 131 str. Potočnik Slavič, I., Cigale, D., Lampič, B., Perpar, A., Udovč, A., 2016. (Ne)raba razpolo- žljivih virov na kmetijah v Sloveniji. GeograFF, 19, Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 166 str. Slabe Erker, R., Klun, M., Lampič, B., 2016. Assessment of agricultural sustainability at regional level in Slovenia. Lex localis, 14, št. 2, str. 209–223. 47 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Slabe Erker, R., Lampič, B., Cunder, T., Bedrač, T., 2015. Opredelitev in merjenje trajnosti v kmetijstvu. GeograFF, 16), Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakulte- te, 154 str. Slabe, A., 2015. Razvojni potencial ekološkega kmetijstva v Sloveniji v povezavi z do-seganjem trajnostne samooskrbe s hrano. Doktorska disertacija. Ljubljana, Uni- verza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 203 str. Slabe, A., Lampič, B., Juvančič, L., 2011. Potenciali ekološke pridelave za trajnostno lokalno oskrbo s hrano v Sloveniji. Dela, 36, str. 93–109. Sonnino, R., Kanemasu, Y., Marsden, T., 2008. Sustainability and rural development. Unfolfing Webs: The Dynamic of regional and Rural Development. V: van der Plo- eg J. D., Marsden, T. (ur.), Assen, str. 29–53. van der Ploeg, J. D., Marsden, T., 2008. Unfolding webs. The dynamics of regional rural development. Van Gorcum, 272 str. Zakon o dohodnini. Uradni list RS, št. 45/2008, 57/2012, 90/2012. Zakon o dohodnini. Uradni list RS, št. 96/2013. 48 E-GeograFF 9 3 Mesta in trajnostni razvoj Dejan Rebernik 3.1 Trajnostni prostorski urbani razvoj: temeljni koncepti, izzivi in dileme Sedanja prevladujoča razvojna paradigma človeštva je nesonaravna, netrajnostna. To pomeni, da globalni razvojni model in praksa ne upoštevata biološke in geograf- ske realnosti planeta, torej imata omejeno zmogljivost sprejemanja različnih emisij, končne zaloge neobnovljivih naravnih virov in omejeno obnovljivost naravnih virov. Mesta sveta so žarišča svetovnega okoljskega neravnovesja in načina materialnega delovanja, ki na planetu z omejenimi količinami virov okolja in samočistilnimi zmo- gljivostmi dolgoročno nima prihodnosti. Zlasti mesta torej potrebujejo prostorsko organizacijo ter način proizvodnje in potrošnje, ki bosta trajno v ravnovesju z zmo- gljivostjo okolja (Plut, 2006, str. 10). Eden od najpomembnejših ciljev trajnostnega razvoja je izboljšati kakovost življe- nja človeka znotraj nosilnih zmogljivosti oskrbnih ekosistemov (Munro, 1995, str. 29). Zato je treba slediti trem ključnim razvojnim ciljem (Loucks, Gladwell, 1999): • razvoj, ki ne uničuje ključnih življenjskih oskrbnih sistemov planeta (zrak, voda, prst, biološki sistemi): udejanjanje ekosistemske in okoljske trajnosti; • razvoj, ki omogoča stalen tok dobrin in storitev, izhajajočih iz naravnih virov planeta: udejanjanje gospodarske trajnosti; • razvoj, ki zagotavlja pravično razporeditev koristi proizvodnje dobrin in storitev ter ohranja življenjske oskrbne sisteme: udejanjanje socialne trajnosti. Mesta imajo za človeštvo izjemen pomen: v mestih je lociran večji del gospodarskih potencialov in proizvodnje, so središča izmenjave blaga, storitev in informacij, so centri moči in odločanja ter središča, v katerih se oblikujeta kulturno življenje in socialna reprodukcija. Tudi podeželska območja so v sodobnem svetu pod močnim vpli- vom mest, saj je urbani način življenja postal prevladujoč vzorec družbenih odnosov. Prostorska širitev mest in urbanih območij ter hkratna preobrazba ruralnih območij pod vplivom mest brišeta razlike med urbanim in ruralnim (Rebernik, 2008). Trajnostni urbani razvoj vključuje ekonomsko, družbeno in okoljsko trajnost, torej ozna- čuje željo po splošni urbani blaginji, visoki kakovosti življenja za vse mestne prebivalce, primerni materialni blaginji ter stopnji socialne varnosti in pravičnosti, ob hkratnem ohranjanju primernih prostorskih, življenjskih pogojev prihodnjim mestnim generacijam. Trajnostni urbani razvoj je zasnovan tudi na preprečevanju uničevanja urbanega okolja, ohranjanju ambientalnih vrednot za prihodnje rodove in na zagotavljanju vi- šanja življenjske ravni za vse prebivalce različnih socialnih skupin na vsem območju 49 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije mesta (Dimitrovska Andrews in sod., 2001). Spodbujajo se mešana raba urbanega prostora, okolju prijazna organizacija prevoza, varstvo kulturne dediščine in narave v mestu, izboljšanje kakovosti bivalnega okolja, sonaravna raba naravnih virov. Tako mešana raba zmanjšuje število in razdalje nujnih voženj, ohranjanje zelenih površin v mestnem središču pa omogoča povezovanje s prehodnim zelenim sistemom mestne regije in izenačevanje pogojev bivanja v mestu in na podeželju (Koželj, 2007). Da bi dosegli trajnostni razvoj mesta in urbanega prostora, so v večini dokumentov s področja trajnostnega razvoja določili sledeče cilje: • mešana raba – mesto kratkih poti, • preprečevanje razpršene poselitve oz. širjenja mest (urban sprawl), • strnjena poselitvena struktura, • uravnotežen in policentrični urbani sistem, • obnova degradiranih urbanih območij, • revitalizacija obstoječih mestnih območij, • izboljšanje kakovosti zraka in vod, • zmanjševanje hrupa, • kakovost oskrbe s pitno vodo, • zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, • uporaba obnovljivih virov energije, • zmanjševanje količine odpadkov, • razvoj kakovostnega javnega prometa, • kakovost življenja, • ohranjanje kulturne dediščine, • biotska pestrost, • ohranjanje in širitev javnih zelenih površin. Oblika urbane poselitve je temeljni strateški dejavnik, ki določa mestno trajnost. Vpliva na vzorce privatnega in javnega prometa in s tem na porabo goriva in emi- sije, učinkovitost in racionalnost izrabe mestnih zemljišč, širitev urbanih površin na kmetijska zemljišča in v naravno okolje, na izgubo habitatov za rastline in živali (Plut, 2007). Koncept kompaktnega mesta se je uveljavil kot ena od rešitev za trajnostni razvoj mest. Prinaša razvoj, ki poudarja mestno gostoto, hkrati pa preprečuje širjenje mest navzven. Pomembna je mešana raba zemljišč, gradnja večje gostote (intenziviranje mesta) ter čim boljša dostopnost za vse prebivalstvo, pri čemer je pomemben razvoj javnega prometnega sistema. Koncept kompaktnega mesta prinaša prednosti, a tudi slabosti, saj prevelika gostota vpliva na kakovost življenja v mestu. Zasnova kompaktnega mesta je ena od glavnih alternativ za rešitev problema širje- nja mest: poudarja urbano intenziviranje, ustvarja omejitve za rast mest, spodbuja 50 E-GeograFF 9 večnamenski razvoj ter daje večji poudarek vlogi javnega prevoza in kakovostnega urbanističnega načrtovanja (Arbury, 2005). Poglavitne značilnosti kompaktnega me- sta so sledeče: • visoka gostota poselitve in delovnih mest, • mešana raba zemljišč – mesto »kratkih poti«, • urbani razvoj z jasno določenimi mejami, • urejena urbana infrastruktura (kanalizacija, vodovod), • visok delež in prednost javnega prometa, omejevanje osebnega prometa in • nizek delež odprtega prostora. Pri raziskovanju koncepta kompaktnega mesta so različni avtorji izpostavljali tako prednosti kot slabosti tega koncepta. Frey (1999) je na primer izpostavil naslednje prednosti: • Zadrževanje širitve urbanih območij; ponovna uporaba infrastrukture in že komunalno opremljenih zemljišč; racionalna raba zemljišč, preprečevanje razrašča- nja urbanih površin na kmetijske in druge površine. • Cenovno dostopen in učinkovit javni prevoz, ki izpolnjuje dnevne potrebe tistih, ki nimajo osebnega avtomobila, torej večine mestnega prebivalstva, zaradi česar se poveča dostopnost in mobilnost; javni prevoz predstavlja zmanjšanje površin, namenjenih prometu, zmanjšanje onesnaževanja in tveganja za smrt ali poškod- be v prometu; zmanjševanje prometnih izdatkov vodi k manjšemu onesnaževa- nju, zastoji pa so porazdeljeni na več prometnic in so krajši. • Mešana raba, ki je posledica splošno visoke gostote prebivalstva; zmanjšanje potovalnih razdalj zaradi mešane rabe in splošno višje gostote prebivalstva; ko-lesarjenje in tek kot najbolj energetsko učinkovita načina za dostop do lokalnih objektov; manjša odvisnost od osebnega avtomobila; bolj vitalne in živahne so- seske v mestu. • Bolj kvalitetno okolje – zaradi splošno zmanjšanih emisij in toplogrednih plinov ter manjše porabe fosilnih goriv – in posledično boljše zdravje. Istočasno pa je v konceptu kompaktnega mesta prepoznal tudi kar nekaj slabosti: • Koncept kompaktnega mesta je v nasprotju z vse večjo priljubljenostjo suburbanih in semiruralnih območij; še posebej ob visokih gostotah se lahko prednosti koncentracije prevesijo v slabosti skozi zastoje, ki bi prevladali nad koristmi po- rabe energije v kompaktnem mestu; hkrati telekomunikacije omogočajo ljudem, da živijo na podeželju, kar je v nasprotju s konceptom kompaktnega mesta. • Pojem zeleno mesto (ki ga prav tako spodbuja Evropska komisija) je v nasprotju s konceptom kompaktnega mesta; v primeru, da mestu vzamemo odprte površi-ne, trpi kvaliteta okolja. • Politika kompaktnega mesta bi povzročila zanemarjanje podeželskih skupnosti in prej nastalih centrov rasti, ki so nastali v času politike razpršenosti; tak gospodarski razvoj podeželja bi bil ogrožen skozi težišče aktivnosti v okviru obstoječih mest. 51 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije • Kompaktno mesto lahko povzroči zmanjšano kvaliteto bivanja: prometne zasto-je, s povečanim onesnaževanjem pa izgubo privlačnosti prostora in zmanjšanje zasebnosti. Kontradiktornost v kompaktnem mestu je predvsem dejstvo, da hkrati teži k rabi ob- stoječih zemljišč in k ohranitvi zelenih območij. Uporaba obstoječih zemljišč namreč lahko mnogokrat vodi k uničenju bogatih naravnih notranjih mestnih habitatov. Hkrati je vprašljiva tudi kakovost življenja, saj ljudje v želji po povečanem obsegu prostega časa, zavrnitvi dela kot identitete posameznika in večji kontroli nad življenjskimi odločitvami težijo k večji kakovosti življenja, kar se v njihovih očeh pojavlja kot življenje na podeželju v lastni enodružinski hiši. Ob tem pa mnogi okoljevarstveniki menijo, da so ljudje pripravljeni prenašati vedno večje zastoje, onesnaževanje in vse-splošno poslabšanje okolja, dokler bodo uživali svobodo in ugodje moderne potro- šniške družbe (Thomas, Cousins, 1996). Sklenjena (kompaktna) mesta so energetsko najbolj primerna oblika bivanja, ker je poraba energije za promet najmanjša, obenem pa je največ možnosti za učinkovito orga- niziranje javnega prometa (Plut, 2006, str. 168). Gosto, kompaktno mesto, ki varčuje s prostorom in rešuje probleme prevoza, postaja urbanistični ideal (Petršin, 2000). Koncept kompaktnega, gosto naseljenega mesta z delno mešano rabo mestnega prostora naj bi zagotavljal energetsko učinkovitost urbanega razvoja, ki zmanjšuje potovalne razdalje in omogoča zelo učinkovit javni prevoz (Pacione, 2001, str. 591). Z vidika trajnosti je po mnenju Kempa (2004, cv: Plut, 2006) smiselna tipologija naslednjih faz in oblik urbanega razvoja. a. Strnjeno, zgoščeno (kompaktno) mesto: obkroženo z mesti in vasmi različnih ve- likosti, omejeno prometno omrežje različne kakovosti, visoka stopnja samozado- stnosti mesta. b. Zgoščeno mesto s satelitskimi naselji in zelenimi območji: okrepljen razvoj satelitskih mest, izboljšanje in večja gostota prometnega omrežja, zaščita podeželja z zelenimi območji. c. Urbani razvoj v smeri prometnih koridorjev (trakov): zgostitev pozidave vzdolž glavnih cestnih povezav mesta in satelitskih skupnosti, kakovostna cestna mreža, obremenjevanje podeželja vzdolž glavnih vzdolž glavnih cestnih povezav. d. Razraščanje mesta (»urban sprawl«): velika gostota cestnega omrežja, razvoj ob- močij bivanja in storitev v celoti nadomesti naravno okolje, glavno mesto in sate- litska naselja se zlivajo v metropolitansko območje. Obstajajo tri alternative nadaljnjega poselitvenega vzorca zgostitvenih območij: razpršena razporeditev prebivalstva in dejavnosti, zgostitev v regionalnih središčih (kompaktno mesto) in decentralizirana koncentracija. Primerjalne analize kažejo, da je z vidika treh ključnih ciljev sonaravnega razvoja optimalna decentralizirana kon- centracija. Ta pomeni zmerno krepitev regionalnih središč in določenih poselitvenih središč na obrobju z mešano rabo prostora in funkcij (Hilligardt, 1998, str. 15). Haughton in Hunter (1994, str. 294) sodita, da naj bi bila prav decentralizirana koncentracija prednostna urbana oblika bivanja zaradi okoljskih razlogov, zlasti zaradi 52 E-GeograFF 9 svojega potenciala za zmanjševanje porabe energije, delno zaradi možnosti večje uporabe javnega prometa in soproizvodnje energije (električna energija in toplota za ogrevanje). Vključevala naj bi razvoj v ločenih mestih izven glavnega mesta, povezanih z učinkovitim javnim prometom do glavnega urbanega središča in suburbanih območij. V obeh primerih naj bi način gostejše poselitve spodbujal različne uporabe sistemov javnega prometa. Decentralizirana mešana raba površin je po mnenju Ravbarja (2002) eden od možnih kompromisov med varčno (strnjeno) in razpršeno poselitvijo, saj upošteva simbiozo funkcij bivanja, dela in rekreacije v funkcionalno in geografsko zaokroženih območjih mestnih regij. Taka usmeritev ohranja pokrajinsko pestrost, podpirajo jo tudi poglavitna ekološka načela ravnovesja. Zagotavlja bolj raznoliko strukturo delovnih mest, večnamensko rabo prostora in tudi težnje k preprečevanju naraščajočega obreme-njevanja okolja, povezanega s pretežno individualnim načinom prometa. Poglavitni nalogi usmerjanja urbanizacije s pomočjo mešane rabe površin (bivanja, dela) pa sta zavarovanje presledkov oziroma odprtega prostora in krajšanje dnevne poti zaposle- nih. Spremeniti je treba prevladujoče mnenje, da je treba sodobne, okolju bolj prijazne industrijske in druge dejavnosti oddaljiti od bivalnega okolja. Pogačnik tako zagovarja mrežno-mozaični model kot optimalni poselitveni vzorec za Slovenijo. To je optimalna »mešanica« rabe tal, vozlišč in aktivnosti na mreži komunikacij in infrastrukture (Pogačnik, 2000, str. 175). Mesta prihodnosti se bodo tako po mnenju avtorja fizično razblinila v obsežne ruralno-urbane zgostitvene regije. Defi-nicijo mesta naj bi zamenjala definicija mestnega teritorija oziroma mestne regije. 3.2 Strateške usmeritve v prostorskem razvoju Slovenije in Ljubljane z vidika trajnostnega prostorskega razvoja 3.2.1 Strategija prostorskega razvoja Slovenije V Strategiji prostorskega razvoja Slovenije so glede prostorskega razvoja mest in širših mestnih območij v skladu z izbranim »vzdržnim prostorskim razvojem« kot osnovni cilji in usmeritve poudarjeni: usmerjanje poselitve v poselitvena območja urbanih naselij ob ohranjanju kakovosti naravnega in bivalnega okolja, »notranji razvoj naselij«, ki se zagotavlja z izkoriščanjem prostih ali neprimerno izkoriščenih zemljišč znotraj naselij in prenova naselij, s katero se ob upoštevanju varovanja kulturne dediščine izboljšuje kakovost bivalnega okolja in sanira degradirana urbana območja. Notranji razvoj naj bi imel prednost pred širjenjem naselij na nova območja, ki je dopustno le v primeru, če površine znotraj naselja ne zagotavljajo možnosti za ustrezen razvoj v skladu z razvojnimi potenciali določenega mesta. Za doseganje tako zastavljenih ciljev na področju poselitve Strategija prostorskega razvoja Slovenije predvideva izvajanje ustreznih ukrepov, zlasti aktivno zemljiško politiko (Strategija prostorskega razvoja Slovenije, 2004). V pripravi pa je že nov strateški prostorski dokument in glede na dostopno gradivo pred-videvamo, da bodo usmeritve in cilji na področju poselitve in razvoja naselij nadaljevali prizadevanja iz aktualne Strategije po racionalnem in vzdržnem prostorskem razvoju, vsebinsko pa lahko pričakujemo nekoliko drugačne poudarke. 53 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Omenjena Strategija kot temeljni državni dokument o usmerjanju razvoja v prostoru podaja prioritete, cilje, usmeritve in zasnovo urejanja prostora na področju poselitve. V okviru prioritet prostorskega razvoja so posebno izpostavljena vitalna in urejena mesta in usklajen razvoj širših mestnih območij. Strategija naselja razvršča v več tipov (velika, srednja in mala mesta, druga urbana in podeželska naselja). Nova poselitev se usmerja predvsem v poselitvena območja urbanih naselij. Naselja se načrtuje v skladu z naravnimi in drugimi omejitvami ter tako, da je zagotovljena smotrna raba energije. Notranji razvoj naselij, ki pomeni zapolnjevanje in zgoščanja oziroma intenzivnejšo rabo ekstenzivno izrabljenih ali praznih zemljišč, ima prednost pred širjenjem na nova področja. Na ta način se zmanjšuje pritisk na nova zemljišča na obrobjih mest (prav tam). Zgoščevanje in notranji razvoj mest pomeni tudi priložnost za bolj učinkovito in racionalno zagotavljanje dostopnosti do oskrbe, storitev in delovnih mest ter organizacijo javnega prometa. Strategija ugotavlja, da zemljišča, ki so v prostorskih planih občin namenjena gradnji, v večini primerov zadoščajo potrebam razvoja določenega naselja, da pa se zaradi zadrževanja parcel vedno znova pojavljajo zahteve po širitvi naselij. Potrebna je torej aktivna zemljiška politika, tudi z uveljavitvijo višjih davčnih stopenj za ekstenzivno izrabljena zemljišča. Prenova naselij, ob upoštevanju varovanja kulturne dediščine, predstavlja predno- stno razvojno usmeritev. Prenova naselij zagotavlja izboljšanje kakovosti bivalnega okolja in sanacijo degradiranih urbanih območij. Še posebno je poudarjena prenova degradiranih urbanih območij (območja opuščene rabe, zlasti opuščena vojaška, in- dustrijska, transportna in stanovanjska območja), ki v večini slovenskih mest zaseda-jo velike površine in predstavljajo velik razvojni potencial mest. Za ustrezen razvoj mest in naselij ter še zlasti za konkurenčnost nacionalnih urbanih središč bo potrebno zagotoviti površine za širitev naselij. Zaradi koncentracije prebivalstva in dejavnosti v pomembnejših zaposlitvenih središčih se bo po oceni, ki je podana v Strategiji prostorskega razvoja Slovenije, potreba po novih stanovanjih povečala za 9 % oziroma približno 42.000 stanovanj. Ob upoštevanju potreb po širi- tvi ostalih urbanih površin se bo potreba po novih urbanih površinah v nacionalnih, regionalnih in medobčinskih središčih povečala za 2419 ha (prav tam). Gradnja zunaj poselitvenih območij je usmerjena prvenstveno v sanacijo razpršene poselitve, ki je obravnavana kot negativen pojav. Razpršena gradnja je sporna pred- vsem zaradi nizke gostote poselitve, zlasti na obrobju mest in v obmestnih naseljih. Ne omogoča racionalne komunalne opreme in rabe energije. Razpršeno gradnjo v predmestjih in obmestnih naseljih se sanira z zgoščevanjem stanovanj in urbanih de- javnosti. Zgošča in zaokroža se predvsem tisto razpršeno gradnjo, ki ima možnosti za ustrezno prometno in komunalno ureditev, oskrbo z urbanimi dejavnostmi in navezavo na javni promet. Za doseganje trajnostnega prostorskega razvoja mest in drugih naselij je bistvenega pomena racionalna raba zemljišč in objektov v naseljih. Pri prostorskem razporeja- nju zemljišč po namenski rabi in dejavnosti se stremi k takšnemu prepletu funkcij, ki so medsebojno združljive in ne motijo druga druge (mešana raba). Uveljavlja se nova organizacija v mestih, kjer se funkcije prepletajo. Preprečuje se izrazita mono-funkcionalnost posameznih delov naselij z uvajanjem raznovrstnosti dejavnosti ter 54 E-GeograFF 9 mešanjem funkcij bivanja in dela. Uvaja se torej »mešana raba«, ki zmanjšuje tran- sportne razdalje, povezane z dnevnimi migracijami na delovno mesto (prav tam). 3.2.2 Mestna občina Ljubljana: Občinski prostorski načrt – temeljne usmeritve Med vsemi slovenskimi mesti Ljubljana doživlja najbolj intenziven gospodarski razvoj, ki se kaže zlasti v hitrem naraščanju števila delovnih mest v mestu in celotni urbani regiji. Število delovnih mest v Mestni občini Ljubljana se je tako s 139.000 (leta 1995) povečalo na 177.000 (leta 2005) in na 213.000 (v letu 2016) (Delovno aktivno prebivalstvo ..., 2016). Koncentracija delovnih mest in širitev oskrbnih ter storitvenih dejavnosti povzroča po-večevanje obsega in intenzivnosti dnevne migracije in prometnih tokov. Kljub nadaljevanju upadanja števila prebivalstva v Ljubljani (med leti 1995 in 2005 za približno 10.000 prebivalcev) je zaradi sprememb v demografski strukturi in strukturi gospodinjstev ter višanja stanovanjskega standarda značilno tudi veliko povpraševanje po novih stanovanjih. Poleg tega je po letu 2005 število prebivalstva v Ljubljani začelo ponovno naraščati in v letu 2016 doseglo že 288.000 prebivalcev (Prebivalstvo po starosti in spolu ..., 2016). Vse to prispeva k povečevanju povpraševanja po komunalno opremljenih zazidljivih ze- mljiščih v mestu za stanovanjsko gradnjo in za širitev trgovskih, poslovnih, storitvenih in proizvodnih dejavnosti, predvsem s strani zasebnega kapitala. Zaradi zadrževanja zazidljivih zemljišč pri zemljiških špekulantih, neurejenih lastniških razmerij ter neskladja med plansko določeno namensko rabo in interesi ter potrebami investitorjev prihaja v Ljubljani do velikega pomanjkanja in posledično zelo visokih cen zemljišč. Za regionalni razvoj mesta je značilna krakasta oziroma zvezdasta oblika. Širša ljubljanska aglomeracija se razvija v somestje, zato je upoštevan skladni razvoj celote. Razvoj je predviden po načelu decentraliziranega zgostitvenega modela poselitve, ki vključuje razvijanje strnjenega mesta z zgodovinskim jedrom (prenova mestnih površin z izbolj- šavo urbanega tkiva), na suburbaniziranih območjih pa dekoncentrirano zgoščevanje ob poteh javnega potniškega prometa, zlasti tirnega. Mesto naj se razvija znotraj avto-cestnega (AC) obroča ter ob vpadnicah z vmesnimi zelenimi klini (Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana, 2010; Šašek Divjak, 2008). Postavljena so naslednja izhodišča in cilji prostorskega razvoja MOL (Dopolnjeni osnutek IPN MOL – obrazložitev, 2009): • dopolnjujoče prepletanje dejavnosti, • prestrukturiranje prometa, • zdravje in varnost, • dostopnost, • zgoščevanje mesta, • prenova in umirjanje, • povezava zelenih in športno-rekreacijskih površin mesta ter obmestne krajine v sistem, • razpoznavnost in središčna vloga Ljubljane. 55 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Slika 3.1: Načelo zgoščevanja mesta znotraj AC-obroča z ohranjanjem zelenih klinov. Vir: Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana, 2010. Slika 3.2: Načelo okrepljenega razvoja mesta ob krakih – mestnih vpadnicah. Vir: Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana, 2010. 56 E-GeograFF 9 Upoštevana je mnogosrediščnost mesta, kjer se enakomerno razporejene funkcije medsebojno prepletajo (delo, bivanje, rekreacija, promet). V osrednjih območjih je značilna mešana raba površin (ne več consko planiranje), kjer se povezujejo različne vsebine: družbena, poslovna, oskrbna in stanovanjska (Šašek Divjak, 2008). Zasnova organizacije prostora je narejena za tri značilna območja MOL: kompaktno mesto, območje obmestja in hribovito zaledje. Kompaktno mesto sestavljajo območja strnjene poselitve, predvsem znotraj avtocestne obvoznice, in območja večjih gostot pozidave v zaledju vpadnic zunaj obvoznice (na primer Dravlje, Ježica). Model krakastega mesta je dopolnjen z novimi razvojnimi kraki. Štajerski krak se razvija ob Šmartinski cesti, Dunajska cesta v povezavi z Barjansko ce-sto dobi pomen mestne magistrale, proti vzhodu mesta se razvijata kraka ob Zaloški in Litijski cesti. Vzporedno se središče mesta širi proti severu, jugu in vzhodu. Za strnjeno urbano območje z osrednjimi mestnimi predeli je predviden razvoj s prenovo, revita-lizacijo in transformacijo na obstoječih urbanih površinah. Predvidene so ohranitev in krepitev radiocentričnega morfološkega modela mesta s koncentrirano pozidavo ob krakih, ohranitev zelenih klinov med njimi ter prenova karakterističnih mestnih območij. Na ravni mestnega središča sta predvideni ohranitev in dograditev obstoječega morfo- loškega modela, ki je sestavljen iz koncentričnega mestnega jedra med Grajskim gričem in Ljubljanico, ter ortogonalnega mesta med njim in notranjim cestnim obročem. Na območju obmestja se stikajo urbana, kulturna in naravna krajina. To je prostor hi-trih sprememb, večjih pritiskov na poselitev, večjih težav, povezanih s suburbanizacijo Slika 3.3: Namenska raba prostora MOL. Vir: Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana, 2010. 57 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije (razpršeno gradnjo, slabim izkoristkom prostora, neorganizirano gradnjo z nizko gostoto). V tem območju so predvideni racionalna raba prostora z zgostitvami poseli- tve znotraj sedanjih zazidalnih površin, preprečevanje in sanacija razpršene gradnje, širitev poselitve, kjer je to potrebno. Med naselja v obmestju so uvrščeni Šentvid, Polje, Črnuče, Podutik, Stanežiče, Tomačevo, Ježa, Podgorica, Zalog, Vevče, Gameljne, Sostro, Bizovik, Črna vas in druga naselja. Hribovito zaledje sestavljajo redkeje poseljena območja: Polhograjsko hribovje, Šmarna gora, Rašica, Dobeno in Posavsko hribovje. Nova poselitev je predvidena v območju naselij, kjer je treba najprej izkoristiti proste in slabo izkoriščene površine (zapolnitve, zaokrožitve, prenove vaških jeder). Pri odprti krajini se povečujeta ekološka in socialna funkcija (rekreacijska, izletniška, turistična) (Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana, 2010; Šašek Divjak, 2008). 3.3 Analiza in vrednotenje temeljnih procesov v prostorskem razvoju Ljubljane in Ljubljanske urbane regije z vidika trajnostnega urbanega razvoja Slovenska mesta doživljajo v času gospodarske tranzicije, globalizacije in evropske integracije temeljito gospodarsko, socialno, funkcijsko in prostorsko preobrazbo. Kljub jasno zastavljenim ciljem in usmeritvam v nacionalnih in evropskih strate- ških prostorskih dokumentih se v Sloveniji nadaljujejo izrazito (ne)trajnostne obli- ke in procesi prostorskega razvoja mest in širših mestnih območij. Učinki prehoda v tržno gospodarstvo so vidni še zlasti v procesih preobrazbe funkcijske zgradbe in rabe tal v mestih, v povečevanju prostorske socialne segregacije prebivalstva ter v prostorskem razraščanju urbanih območij in somestij. Funkcijska preobrazba mest tako postavlja nova razmerja in odnose med posameznimi deli mesta, kot so na primer mestno središče in stanovanjska, oskrbno-storitvena, proizvodna in rekreacijska območja. S prostorskim razvojem in preobrazbo se postopno spremi- nja tudi prometna dostopnost, vrednost in intenzivnost izrabe mestnih zemljišč. Posledično prihaja do razvrednotenja in degradacije posameznih urbanih območij. Pomanjkanje in visoke cene zazidljivih zemljišč, poslabšana prometna dostopnost in zniževanje kvalitete bivalnega okolja v osrednjih delih mest povzročajo decen- tralizacijo prebivalstva in dejavnosti (trgovina, storitve, poslovne dejavnosti) v šir- ša mestna območja. K temu prispevajo tudi obremenitve okolja, povezane zlasti z zgoščenim prometom, ki vplivajo na poslabšane bivalne razmere (zmanjšana kako- vost zraka, hrup) v osrednjih delih mest. Neposredna posledica takšnih procesov je prostorska širitev mest v obliki razpršene in (ne)načrtovane urbanizacije širših mestnih območij (»urban sprawl«) in decentralizacija prebivalstva ter zaposlitve (Rebernik, 2007). Mesta in širša mestna območja smo kljub deklarativni podpori razvoja javnega prometa torej razvijali »po meri« osebnega avtomobilskega pro- meta. Tudi v Sloveniji se tako oblikujejo sodobne post-industrijske mestne regije oziroma mestne pokrajine, ki jih označujejo procesi dekoncentracije in decentrali- zacije prebivalstva in dejavnosti, policentrična mrežna prostorska struktura (poleg mestnega središča nastajajo posamezna obmestna oskrbno-storitvena in poslovna 58 E-GeograFF 9 središča), intenzivni prometni tokovi in tokovi dnevne migracije. Ravbar ugotavlja, da najintenzivnejši razvoj doživljajo naselja v širših mestnih območjih oziroma ob- mestja, ki postajajo najvitalnejše življenjsko in hkrati gospodarsko območje za bi- vanje in delo (Ravbar, 2002). V zadnjih 20 letih so se v mestih in širših mestnih območjih z vzpostavitvijo tržne- ga gospodarstva močno okrepili interesi in pritiski zasebnega kapitala. Zasebni kapital je s svojimi investicijami postal poglavitni akter (pre)oblikovanja mesta in njegovih grajenih struktur. Usklajevanje zasebnega in javnega interesa v prostoru je tako postalo osrednja naloga prostorskega načrtovanja v Sloveniji. V večjih slovenskih urbanih območjih zasebni kapital intenzivno investira v stanovanjsko gradnjo, trgovska in storitvena središča ter poslovne cone (Rebernik, 2007). Gra- dnja stanovanjskih in poslovnih zgradb je bilo zelo intenzivna zlasti med letoma 2000 in 2008. Po letu 2008 se je zaradi gospodarske krize, ter posledičnega zmanj- šanega povpraševanja in propada številnih podjetij, ki so investirala v gradnjo, intenzivnost nepremičninskih investicij močno zmanjšala. Posledica so številni nedokončani projekti oziroma opuščene »gradbene jame« v mestu. Ob tem bi se bilo primerno spomniti strukturalističnega pogleda v urbani geografiji, ki se je na osnovi neo-marksistične filozofije razvil v sedemdesetih letih 20. stoletja. Strukturalizem zgradbo in razvoj mest pojasnjuje s temeljnimi značilnostmi kapitalistič- nega družbeno-ekonomskega sistema, v prvi vrsti s procesom akumulacije kapita- la. V kapitalistični družbi je mesto tržišče, kjer se izmenjujejo dobrine, informacije, delo ter politična in gospodarska moč. Akumulacija kapitala je proces, v katerem se kapital obnavlja in povečuje s stalnim vlaganjem profita, njegove zakonitosti pa se odražajo tudi v prostoru. Zgradba ter prostorski razvoj in preobrazba mesta so torej rezultat procesa akumulacije kapitala. Kapital v mestih išče optimalne loka- cije in oblike za investiranje ter doseganje čim višjega profita. To seveda povzroča zelo neenakomeren in z vidika javnega interesa pogosto netrajnostni prostorski razvoj. Visok profit spodbuja intenzivno vlaganje v določeno obliko nepremičnin na določenih lokacijah v mestu, zmanjšanje profita pa povzroči umik kapitala in postopno degradacijo celotnih mestnih predelov. Fizična in socialna degradacija določenih nepremičnin ali mestnih območij pa predstavlja priložnost za ponovno vlaganje kapitala v obliki prenove (redevelopment). Harvey (1981), glavni pred- stavnik strukturalističnega pristopa v geografiji, pravi, da »v kapitalizmu poteka stalna borba, v kateri kapital v mestih ustvarja določeno fizično okolje (stavbe, infrastrukturo), ki mu odgovarja v določenem trenutku, da ga pozneje uniči in nato ponovno obnovi«. Ob tem strukturalisti opozarjajo na posamezne akterje, ki preko zasledovanja svojih ciljev in interesov v procesu akumulacije kapitala (pre)obliku- jejo mesta. Izpostavljajo zlasti lastnike zemljišč, zemljiške špekulante, razvojnike, investitorje, finančne inštitucije in nepremičninske agencije. Vsi ti akterji s svojim delovanjem, ki ga usmerja doseganje čim večjega profita oziroma zasebni interes, odločilno vplivajo na prostorski razvoj mest in širših mestnih območij. Država in lokalna skupnosti (občine) imajo zato seveda izjemno pomembno vlogo zašči- te in uveljavitve javnega interesa v prostoru. To dosegajo s pomočjo prostorske zakonodaje (zakoni, uredbe, odločbe in druge oblike predpisov s področja pro- storskega načrtovanja in urejanja prostora), prostorskih aktov (prostorski načrti in druge oblike prostorskih dokumentov na državni, regionalni in občinski ravni) 59 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije ter aktivne zemljiške oziroma prostorske politike (davčni, finančni, pravni, tržni in urbanistični inštrumenti). Jasna, učinkovita in dosledna uporaba in izvajanje prostorske zakonodaje in prostorskih aktov ter ukrepov aktivne zemljiške politike so ključnega pomena za uveljavitev javnega interesa in s tem trajnostnega prostor- skega razvoja. Ob tem je potrebno poudariti, da javni interes ni nujno v nasprotju z zasebnim. Prostorsko načrtovanje zato ni le omejevanje in zaviranje zasebnega interesa, temveč zlasti iskanje ustreznega kompromisa in skupnih interesov. Do- kaz za to so številni uspešni projekti javno-zasebnega partnerstva v evropskih in svetovnih mestih. Slovenska praksa prostorskega načrtovanja in prostorskega razvoja mest in širših mestnih območij v zadnjih dvajsetih letih kaže na veliko premoč zasebnega nad javnim interesom v prostoru. Ob vstopu v tržno gospodarstvo je slovenska prostor- sko-načrtovalska stroka in politika očitno ostala nepripravljena in neprilagojena na vse spremembe, ki jih je to prineslo. Simptomatično je izredno pozno sprejetje in stalno spreminjanje nove prostorske zakonodaje ter popolna nesposobnost države in lokalnih skupnosti za sprejetje novih (državnih in občinskih) prostorskih načr- tov. Po letu 2010 je večina slovenskih občin in mest vendarle sprejela in potrdila občinske prostorske načrte kot osnovo za načrtovanje prihodnjega prostorskega razvoja. V takšnih razmerah je zasebni kapital s svojimi »akterji« seveda neprimerno močnejši partner, ki usmerja in pogojuje prostorski razvoj slovenskih mest. 3.3.1 Prebivalstveni razvoj in širitev naselij Tudi po letu 1991 se v Ljubljanski urbani regiji nadaljuje intenzivna suburbanizaci- ja. Razseljevanje prebivalstva iz Ljubljane v suburbanizirano obmestje se še okrepi, saj se je v mestu Ljubljana število prebivalcev med leti 1991 in 2002 zmanjšalo za 9.000 oziroma 3,5 %. Po letu 2005 se je upadanje prebivalstva v Ljubljani ustavilo in do leta 2016 narastlo za okoli 5 %. Lahko torej ugotovimo, da je v Ljubljanski urbani regiji prišlo tudi do procesa reurbanizacije. Posebno velik selitveni prirast izkazujejo občine Domžale, Grosuplje, Ivančna Gorica, Medvode, Škofljica, Ig, Brezovica in Trzin. Po letu 1995 je najhitrejša rast prebivalstva značilna za manjša ruralna naselja v Ljubljanski urbani regiji. V primerjavi z obdobjem 1981 do 1991 se je območje na-raščanja prebivalstva prostorsko razširilo iz ožjega in gosto poseljenega obmestja tudi na podeželska območja v regiji – suburbanizacija torej prehaja v periurbaniza- cijo. Nova poselitev na podeželju je izrazito razpršena, pogosto izven ali na obrobju obstoječih ruralnih naselij. Pojav ima vse značilnosti procesa »urban sprawl«. Izrazit primer opisanega vzorca poselitve so podeželska območja v občinah Škofljica, Ig, Brezovica in Vrhnika. Gre izključno za novogradnje v obliki enodružinskih hiš, najpogosteje za »individualno samogradnjo«. Novogradnje se locirajo posamično ali v manjših skupinah. Kot del tega procesa je za regijo značilna tudi preobrazba naselij sekundarnih počitniških hiš v naselja s stalno naselitvijo, kot v primeru naselij Rakitna, Golo in Smrjenje. Takšno poselitev spodbujajo pomanjkanje in visoke cene stanovanj in zazidljivih zemljišč v Ljubljani in tudi v suburbaniziranih obmo- čjih (Rebernik, 2014). 60 E-GeograFF 9 Slika 3.4: Razvoj prebivalstva v Ljubljanski urbani regiji med letoma 2002 in 2012. Vir: Rebernik, 2014 3.3.2 Notranji razvoj mesta Prostorski razvoj naselij v Sloveniji je večinoma ekstenziven, naselja se širijo pre-težno na nepozidane površine v okolico, najpogosteje v obliki razpršene pose- litve, kar velja tudi za Ljubljansko urbano regijo. Kljub temu je po letu 1995 z razmahom zasebne stanovanjske gradnje in razvojem poslovnih, oskrbnih in sto- ritvenih dejavnosti opazno povečanje izrabe prostih zemljišč znotraj Ljubljane. Zasebni kapital je s svojimi investicijami postal poglavitni akter (pre)oblikovanja mesta in njegovih grajenih struktur. V Ljubljani zasebni kapital intenzivno inve- stira v stanovanjsko gradnjo, trgovska in storitvena središča ter poslovne cone. Pri tem sta se v zadnjih letih vzpostavila dva vzorca prostorskega razvoja mesta in urbane regije. Na eni strani se nadaljuje (ne)načrtovano širjenje poselitvenih površin v širšem mestnem območju, zlasti v obliki razpršene gradnje enodružin- skih hiš, skupin večdružinskih hiš, nakupovalnih središč in gospodarskih con. Na drugi strani pa se krepi tudi »notranji razvoj mesta« v obliki gradnje in zgoščeva- nja urbanih struktur znotraj strnjenega urbanega območja, predvsem na obrobju 61 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije mestnega središča, v obstoječih stanovanjskih, proizvodnih in oskrbno-storitvenih območjih ter v degradiranih urbanih območij. Praviloma gre za posamezne večstanovanjske zgradbe, redkeje tudi za manjše stanovanjske soseske oziroma za objekte in površine, namenjene poslovnim ali storitvenim dejavnostim. Na ta način prihaja do zgoščevanja urbanih struktur in izrabe prostih površin znotraj mesta, kar je ena izmed temeljnih usmeritev prostorskega razvoja mest v strate- ških dokumentih slovenskega prostorskega razvoja, toda ta »notranji razvoj« je v celoti prepuščen zasebni iniciativi, kar se pogosto odraža v neprimernih, nepri- lagojenih in neusklajenih posegih v prostor, ki zmanjšujejo kvaliteto bivalnega okolja, povzročajo nove prometne tokove in dodatno degradacijo urbanih obmo- čij. Gradnja na prostih parcelah znotraj mesta je večinoma »točkovna«, najpogo- steje v obliki posameznih večstanovanjskih hiš (»vila blok«). Gradnja pogosto ni usklajena z morfološkimi značilnostmi območja. Izraba parcele je pogosto previ- soka, kar poslabšuje kvaliteto bivalnega okolja oziroma preobremeni prometno omrežje v določenem delu mesta. Ob tem opozarjamo na pomanjkanje ustreznih urbanističnih normativov in mejnih vrednosti v prostorski zakonodaji in doku- mentih (Rebernik, 2007). 3.3.3 Degradirana urbana območja V povezavi s trajnostnim prostorskim razvojem velja izpostaviti še degradirana urba- na območja, ki so nekakšen stranski produkt procesov ekonomske, funkcijske, soci- alne in prostorske preobrazbe mest. Degradacija urbanih območij je praviloma »za- časno« stanje, ki spremlja preobrazbo vsakega urbanega sistema. To vodi do slabše izrabe urbanega območja ali popolne opustitve rabe. Koželj navaja, da je bilo sredi devetdesetih let 20. stoletja povprečno 15 % površine slovenskih mest degradiranih (Koželj, 1998), degradacijo urbanega prostora pa razume v najširšem pomenu bese- de: opredeljena je bodisi funkcionalna, fizična, socialna ali okoljska degradacija. Degradirana urbana območja v slovenskih mestih so torej predvsem rezultat nji- hove stalne gospodarske, socialne, prometne in prostorske preobrazbe. V Ljubljani se je obseg degradiranih urbanih območij v obliki opuščenih industrijskih obmo- čij povečal še zlasti zaradi procesa deindustrijalizacije in selitve starejše industrije v industrijske cone na obrobje mesta. Deloma so degradirana urbana območja v Ljubljani tudi posledica opuščanja nekaterih drugih dejavnosti (na primer vojaška območja, gramoznice), ali pa so rezultat neustreznega prostorskega planiranja (na- menska raba tal ni usklajena z potrebami in interesi investitorjev), špekulativnega zadrževanja zemljišč ali neurejenih lastniških razmer (še posebno zaradi nedokon- čanih postopkov denacionalizacije). V Mestni občini Ljubljana je bilo v okviru projekta Sonaravna sanacija okoljskih bremen kot trajnostno razvojna priložnost Slovenije evidentiranih 11 degradiranih območij, s skupno površino 25,6 ha. V okviru te naloge so se popisovala le povsem ali delno opuščena industrijska, vojaška, rudarska in infrastrukturna območja. Ve- činoma so bila v Ljubljani evidentirana industrijska degradirana območja (Zelena jama, Kajuhova, Litostroj, Smodinovec, Kurilniška, Rog, Kamniška, Kolinska, nek- danji IMP, Javna skladišča), eno je bilo infrastrukturna (transportna) degradirana 62 E-GeograFF 9 površina (Železniški muzej SŽ), ki pa je bila hkrati tudi največja med vsemi (5,62 ha) (Špes in sod., 2012). V zadnjih 15 letih pa v Ljubljani prihaja tudi do intenzivnejše sanacije, prenove in ponovne rabe degradiranih urbanih območij. Najpogosteje gre za prostorske uredi-tve zasebnih investitorjev, nekaj pa je tudi primerov javnih investicij. Najpogostej- ša oblika ponovne rabe degradiranih urbanih območij so stanovanjska območja in nakupovalna središča, redkeje pa tudi nova gospodarska območja ali poslovne dejavnosti. V primeru degradiranih urbanih zemljišč gre pogosto za večje sklenje- ne površine, zato se gradijo zaključene stanovanjske soseske v obliki organizirane stanovanjske gradnje, večja nakupovalna središča ali poslovne cone. To je skladno z večino ciljev in usmeritev SPRS. Potrebni bi bili usklajeni in predvsem celoviti ukre-pi za spodbujanje nadalje sanacije in revitalizacije degradiranih urbanih območij (subvencije, davčne olajšave, komasacija parcel, predkupna pravica, zasebno-javno partnerstvo ipd.) (Rebernik, 2007). 3.3.4 Območja razpršene poselitve Razpršena poselitev (razpršena gradnja) predstavlja izrazito netrajnostno in nera- cionalno obliko rabe prostora. Preprečevanje tega pojava in tudi sanacija izbranih območij razpršene poselitve je mogoča le ob dovolj veliki ponudbi stavbnih zemljišč znotraj območij, za katera je izdelana urbanistična dokumentacija (občinski lokacijski načrt) in ob hkratnem doslednem preprečevanju gradnje na vseh ostalih zemljiščih – preprečevanje prakse spremembe namenske rabe zemljišč, na primer iz kmetijske v stanovanjsko, na osnovi pobud in interesov krajanov ter zasebnih investitorjev. To bi od lokalnih skupnosti zahtevalo aktivno izdelavo podrobnih občinskih prostorskih načrtov in komunalno opremljanje zemljišč na zalogo znotraj strnjenih naselij. To mora nujno spremljati tudi aktivna zemljiška politika v obliki ukrepov in inštru- mentov za usmerjanje poselitve in urejanja naselij (davčni, tržni, finančni, upravni in nadzorni inštrumenti). Območja razpršene poselitve z nizkimi gostotami prebivalstva, prevlado prosto- stoječih enodružinskih hiš in nizko izrabo površin so značilna tudi za posamezne predele znotraj naselja Ljubljana. Pogosto gre za (nekdanja) stanovanjska obmo- čja črnih gradenj, ki so bila kasneje legalizirana, oziroma za »urbanizirana« ruralna naselja, ki so nastala s postopno preobrazbo nekdanjih kmečkih vasi v okolici mesta. Takšna območja so se razvijala nenačrtno in brez enotne urbanistične ali morfološke zasnove. Značilno je prepletanje različnih oblik rabe tal (enodružin- ske stanovanjske hiše, kmetijske površine, obrtne in storitvene dejavnosti), izra- zito slaba komunalna in infrastrukturna opremljenost (neurejena kanalizacija, neurejene prometnice in javne površine), slaba opremljenost z oskrbnimi in sto- ritvenimi dejavnosti ter praviloma tudi nekvalitetna gradnja in relativno nizek so- cioekonomski položaj prebivalstva. Območja razpršene gradnje imajo tako dolo- čene značilnosti degradiranih stanovanjskih območij. Največja in najbolj značilna območja razpršene gradnje znotraj naselja Ljubljana so na primer mestni predeli Sibirija, Rakova Jelša, Ilovica, Galjevica, Dobrunje, Sostro, Zadvor, Spodnji Kašelj, Šmartno, Glince in Kozarje. 63 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Slika 3.5: Območja razpršene poselitve v Ljubljani. Vir: Rebernik, 2007. 3.4 Zaključek Prostorski razvoj slovenskih mest in širših mestnih območij po eni strani označuje nadaljevanje razpršene urbanizacije znotraj širših mestnih območij, ki v zadnjem času sega tudi izven mestnih regij na dobro dostopna podeželska območja. Od konca de- vetdesetih let 20. stoletja je ob povečanem povpraševanju po stavbnih zemljiščih za stanovanjsko in poslovno gradnjo prišlo do pomembnega premika v smeri intenziv- nejšega notranjega razvoja mest. Ob tem je očitno, da pobuda za posege v prostor in s tem prostorski razvoj prihaja s strani zasebnega kapitala, ki v zasledovanju svojega primarnega interesa – doseganja čim višjega profita –izkorišča pomanjkanje prave strategije in inštrumentov za usmerjanje prostorskega razvoja s strani države in lokalnih skupnosti. Še zlasti občine, ki razvoj večinoma razumejo kot privabljanje investicij v gradnjo stanovanj, gospodarskih con, poslovnih prostorov in infrastrukture, svoje prostorske načrte servilno prilagajo interesom potencialnih investitorjev. Na ta način prihaja do številnih primerov neprimernih posegov v prostor in lociranja napačnih dejavnosti na napačnih lokacijah. To v prvi vrsti poslabšuje kvaliteto bivalnega okolja naših mest in širših mestnih območij ter prinaša tudi njihovo urbanistično in estetsko razvrednotenje. Občine, ki imajo na področju urejanja prostora velike pristojnosti in s tem tudi odgovornost, brez izvajanja aktivne zemljiške politike tudi v prihodnje ne bodo kos pritiskom zasebnega kapitala. 64 E-GeograFF 9 Literatura in viri Arbury, J., 2005. From Urban Sprawl to Compact City – An analysis of urban growth management in Auckland. M.A.Thesis. Auckland, University of Auckland, 175 str. Delovno aktivno prebivalstvo po občinah delovnega mesta, Slovenija, mesečno. Statistični urad Republike Slovenije, 2016. http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/ varval.aspma=0700941S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/05_akt_ preb_po_regis_virih/01_07009_ak tivno_preb_mesecno/&lang=2 (citirano 15. 2. 2017). Dimitrovska Andrews, K., Mihelič, B., Stanič, I., 2001. Razpoznavna struktura mesta: primer Ljubljane. Urbani izziv 12,1, str. 5–16. Dopolnjeni osnutek OPN MOL – obrazložitev. 2009. Ljubljana, Mestna občina Ljublja- na, Mestna uprava, Oddelek za urejanje prostora, 104 str. Frey, H., 1999. Designing the city: Towards a more sustainable urban form. London, E & FN Spon, 148 str. Harvey, D., 1981: The urban process under capitalism. V: Dear, M., Scott, A.(ur.): Urbanisation and Urban planning in Capitalist Society. London: Methuen, str. 91–121. Haughton, G., Hunter, C., 1994. Sustainable Cities. London, Jessica Kingsley Publis- hers, 368 str. Hilligardt, J., 1998. Planungsprinzipien fuer eine nachhaltige Siedlungsentwicklung in Verdichtungsraeumen. Raumforschung und Raumordnung Heft 1.1998, Bonn – Hannover, str. 9–19. Koželj, J., 1998: Degradirana urbana območja. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor, Urad RS za prostorsko planiranje, 252 str. Koželj, J., 2007. Opredelitev sodobnega mesta. V: Čerpes, I., Dešman, M. (ur.). O urba-nizmu, Kaj se dogaja s sodobnim mestom? Ljubljana, Krtina, str. 195–208. Loucks, D. P., Gladwell, J. S., 1999. Sustainability criteria for water resource systems. Cambridge, New York, Cambridge University Press. 139 str. Munro, D., 1995. Sustainability: Rhetoric or Reality? V: Tryzna, T. (ur.) A Sustainable World: Defining and Measuring Sustainable Development. Sacramento, International Center for the Environment and Public Policy, str. 27–35. Odlok o Strateškem občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – stra- teški del. Dopolnjeni osnutek. 2010. Ljubljana, Mestna občina Ljubljana, 93 str. URL: http://www.ljubljana.si/Static/upload/file/2010-78-4263-NPB7.pdf (citirano 10. 1. 2017). Pacione, M., 2001. Urban Geography – a Global Perspective. London, Routledge, 663 str. Petrešin, V., 2000. Evropske transformacije med virtualnim in realnim. Urbani izziv, 11, 1, str. 43–49. 65 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Plut D., 2006. Mesta in sonaravni razvoj. Geografske razsežnosti in dileme urbanega sonaravnega razvoja. Univerza v Ljubljani. Filozofska fakulteta. 226 str. Plut, D., 2007. Ljubljana in izzivi sonaravnega razvoja. Ljubljana, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, 183 str. Pogačnik, A., 2000. Urejanje prostora za tretje tisočletje. Študentska založba, Ljubljana, 178 str. Prebivalstvo po starosti in spolu, Slovenija, polletno. Statistični urad Republike Slovenije, 2016. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05C4002 S&ti=&path=../Database/Dem_soc/05_prebivalstvo/10_stevilo_preb/20_ 05C40_prebivalstvo_obcine/&lang=2 (citirano 15. 2. 2017). Ravbar, M., 2002: Suburbanizacijske težnje v razvoju prebivalstva in delovnih mest v ljubljanski mestni regiji. V: Pak, M. (ur.). Geografija Ljubljane. Ljubljana: Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, str. 215–233. Rebernik, D., 2014. Population and spatial development of settlements in Ljubljana Urban Region after 2002. Dela, št. 42, str. 75–93. Rebernik, D., 2007. Trajnostni prostorski razvoj in novejši procesi v prostorskem razvoju Ljubljane. Dela, 2007, 17, str. 17–38. Rebernik, D., 2008. Urbana geografija: geografske značilnosti mest in urbanizacije v svetu. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 294 str. Strategija prostorskega razvoja Slovenije, 2004, Ljubljana: Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Direktorat za prostor, Urad za prostorski razvoj. Šašek Divjak, M., 2008. Urbanistično načrtovanje strateškega prostorskega razvoja Ljubljane. Urbani izziv, 19, 1, str. 11–24. Špes, M. in sod., 2012. Sonaravna sanacija okoljskih bremen kot trajnostno razvojna priložnost Slovenije. Degradirana območja. Ciljni raziskovalni program: zaključ- no poročilo. Ljubljana, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Thomas, L., Cousins, W., 1996. The Compact City: A Successful, Desirable and Achievable Urban Form? V: The Compact City: A Sustainable Urban Form? London, New York, E&FN Spon, str. 53–65. 66 E-GeograFF 9 4 Trajnostne perspektive družbenega roba: integracija romskih naselij v slovenski naselbinski sistem Jernej Zupančič Z nekaj načrtovalske drznosti si lahko postavimo izzivalno vprašanje: ali je mogo- če postaviti trajnostno razvojno paradigmo kot realno opcijo marginaliziranih delov slovenskega naselbinskega sistema. V mislih imamo predvsem romska naselja – po strukturi in problematiki nedvomno posebnosti v naselbinski mreži države (Zupančič, 2007b, str. 24). Romska naselja obsegajo okrog 400 km2 površin, v njih pa po ocenah živi 8.000 prebivalcev. Spremembe v teh naseljih so razvojna nuja. Ob uvodnem pre- misleku, ki daje trajnostnemu razvoju značaj postmoderne družbene in upravljavske perspektive, se zdi taka premisa skoraj povsem iluzorna. Vendar pa je zaradi kom- pleksnosti načrtovanja modernizacije in sanacije marginalnih družbenih prostorov pomembno vzpostavljati inovativne razvojne sheme. Ker koncept trajnosti temelji prav na uporabi dostopnih (lokalnih) potencialov ter v nadaljevanju njihove skrbne rabe in varovanja, je ta lahko prav zato primerna razvojna smer tudi pri nadaljnjem razvoju romskih naselij. Zaradi položaja, strukturnih razmer in prevladujoče interventne miselnosti v krogih upravljavcev (občin, državnih institucij) ter še posebej med stanovalci marginalnih okolij pa je tak načrt razvojno zahteven in terja specifične, prav tem prostorom prilagojene pristope. Za posebnosti romske »problematike« je v znanosti in strokah v zadnjih dveh dese- tletjih zaznati porast zanimanja, in sicer na različnih področjih. V prvi vrsti odstopa problematika kakovosti bivanja v romskih naseljih. Ta so se zaradi ločenega razvoja ter posebnih zgodovinskih in kulturnih razlogov ter socialnih okoliščin razvila v ru-ralne in urbane slume. Neurejena naselja so nedvomno razlog tako za osebno kakor tudi kolektivno (lokalne skupnosti, soseske) marginalizacijo in izključenost. Upravi- čeno je govoriti o procesu getoizacije in o naseljih kot o getoiziranih prostorih (Zupančič, 2003). V nekaterih romskih naseljih je velika gostota zazidave problem ne le nizkih bivalnih standardov, temveč tudi generator medsosedskih sporov in celo odprtih konfliktov. Slabe bivalne razmere so po eni strani odraz družbene marginalnosti (Štrukelj, 1991), po drugi pa so med najpomembnejšimi razlogi za vztrajanje v njej (Klopčič, 2010). Res pa je tudi, da reševanje stanovanjskih problemov Romov neredko temelji na iluzornem pričakovanju, da so rešljivi predvsem z instrumenti socialnega intervencionizma na eni ter sistematičnega opremljanja romskih naselij in zaselkov (z električno napeljavo, vodovodnim omrežjem, kanalizacijo, prometnimi površinami s povezavo na javno cestno omrežje, odvozom komunalnih odpadkov ter kanalizacijo) na drugi strani. Hkrati naj bi dosegli tudi dovolj prepričljive indikatorje integracije, 67 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije kot so na primer boljša obiskanost vzgojno-izobraževalnih zavodov, učni uspeh v šoli in posredno potem tudi uspešnejše tekmovanje na trgu dela. Sedaj je na razpolago vsaj desetletja intenzivnejših interventnih posegov v romska naselja s ciljem njiho- ve tehnične sanacije in legalizacije. Obstajajo podatki, načrti, analize stanj in dobrih praks, kar omogoča presojo učinkovitosti različnih pristopov in ukrepov. Komunalno infrastrukturo so v zadnjem desetletju že zgradili v marsikaterem romskem naselju, cilji integracije pa s tem še zdaleč niso doseženi. Sodeč po nekaterih najnovejših raziskavah, opravljenih v okviru raziskovalnega dela s študenti geografije (primer Keri-novega grma v občini Krško leta 2015), je mogoče govoriti celo o nazadovanju – in to kljub občutnim vlaganjem v javno infrastrukturo (Zupančič, 2015, str. 16). Razmerje med vloženimi sredstvi in (vsaj ocenjeno) stopnjo povezanosti lokalnih romskih sku- pnosti z njihovo soseščino nikakor ni premočrtno. Integracija je vsekakor želeni cilj večine programov, namenjenih Romom kot ranlji- vi družbeni skupini (Žugel, 1991). Termin inkluzija se ponuja kot nadgradnja inte- gracije v smislu doseganja socialnoekonomskih ciljev. Vprašanje bivanja je izposta- vljeno kot eno od primarnih, žal pa se prepogosto omenja zgolj v ožjem smislu, to je v funkciji stanovanja, ne zajema pa pojma bivalnega prostora, ki obsega poleg »doma« (hiše, stanovanja) še bližnjo sosesko. Ta ima namreč za kakovost življenja velik, če ne odločilen pomen. V politikah do Romov kot socialno šibke skupnosti prevladujejo permisivni in hkrati minimalistični pristopi (Zupančič, 2012, str. 93). Ustvarjajo vtis stalne pomoči Romom in imajo zato široko razumevanje s strani do- mačih politik, obenem pa je to sprejemljivo tudi na mednarodni ravni. Vtis je, da je socialno, prostorsko in politično tutorstvo obče sprejeto v politikah do Romov, ta skupnost pa jih samoumevno sprejema kot kategorijo specifične pravice, zadol- žene za kompenzacijo ekonomske neuspešnosti večjega dela te skupnosti in kot obliko nadomestila za zgodovinske krivice do njih. Ti intervencionizmi ustvarjajo vtis Romom prijazne politike, dejansko pa prinašajo le skromne rezultate. Romska skupnost je s tem še naprej predmet toleriranja večine (Komac, 2005), kar pa jih pri družbenem vključevanju prej omejuje kot spodbuja. Ohranja namreč status specifične skupine, izvzete iz obvez celotne družbe, a tudi omejene pri prednostih, s ka- terimi razpolaga slovenska družba. Intervencionizem je v nekaterih primerih nujen, a je skoraj brez razvojne perspektive. V zadnjih desetletjih romska skupnost doživlja naglo socialno in demografsko preo- brazbo, kar se odraža prav v spremembah načina bivanja in njihovem prostorskem obnašanju. Porajajo se nove prostorske potrebe in drugačen odnos do materialnih dobrin, s tem pa se spreminja tudi odnos do prostora. Te spremembe so marsikdaj dramatične spričo novih želja, starih navad, okoliščin in razmer. Razvojno gledano je zdaleč najpomembnejši pozitivni pokazatelj hotenje članov te skupnosti po do- seganju konformnosti z obdajajočo slovensko okolico, kar bi logično generiralo tudi potrebo po boljši komunikaciji s sosedstvom. Lokalna slovenska sosedstva pa pričakujejo rešitev nekaterih dosedanjih praks, ki jih doživljajo kot »probleme«, za katere se oblasti ne zmenijo dovolj (Zupančič, 2006a). Tako nastane v odnosu med romskim in slovenskim sosedstvom komunikacijski vakuum: distanca, ki ne enim ne drugim ne omogoča dovolj prožnega odziva na nove situacije. Zato so integracijski koraki romskih naselij tako težki, negotovi in neredko neuspešni. Romska naselja so nedvomno specifičen načrtovalski zalogaj. Njihova preobrazba in sanacija je v prvi 68 E-GeograFF 9 vrsti strokovni izziv: od analize do načrtovanja in upravljanja. Potrebno jih je načrtno in sistematično demarginalizirati. V nadaljevanju so obravnavana vprašanja norma-tivne in funkcijske integracije romskih naselij v slovenski naselbinski sistem. Pri tem so romska naselja vzeta kot prostorske celote (lokalno sklenjene romske poselitve), ne glede na to, ali se prebivalci v njih etnično opredeljujejo kot Romi ali ne. Celostna obravnava romskih naselij upošteva njihovo notranjo raznolikost, njihove prostorske, materialne in kulturne potenciale ter zatečene značilnosti komunikacije med Romi in njihovim sosedstvom. Analizirani primeri dobrih praks (kot na primer v Pušči, Vanči vasi, Vejarju (prej Hudeje)) kažejo, da je vsaj parcialno sodelovanje romske soseske in njenih predstavni- kov stanovalcem omogočilo boljše sodelovanje s slovensko okolico, ter več stikov in več možnosti reševanja problemov (Zupančič, 2015). Rezultati so sicer skro- mnejši od pričakovanj, a napredek je vendarle opazen. Velja tudi obratno: romske soseske, ki so zavestno iskale oblike povezovanja bodisi z institucijami na lokalni ali državni ravni bodisi so bile deležne večje komunikacije s te strani, izkazujejo boljši napredek tudi pri infrastrukturnem opremljanju lastnih naselij. Iz tega sledi, da je za dosežek tako na področju prostorskega urejanja, sanacije in tehničnega (infrastrukturnega) opremljanja naselja kot celote kakor tudi vključevanja teh na- selij v slovenski naselbinski sistem pomembno povečevanje socialnih stikov Ro- mov s svojimi sosedi ter institucijami in organizacijami. V tem smislu govorimo o konceptu odpiranja romskih naselij (Zupančič, 2014), ki naj omogoči povečanje informacijskega pretoka v lokalnem okolju. Na podlagi komunikacije bodo lažje reševali probleme. Najpomembnejše pri tem pa je, da stanovalci bolje razumejo svoj zasebni in javni prostor v naselju in sosedstvu. Prepoznati lastne razvojne mo- žnosti in potenciale, tako materialne kot nematerialne, je pomembna popotnica tudi pri konceptih trajnosti. Vzpostavljanje zavesti in odgovornosti do zraka, vode, tal, prostora, grajene kulturne in tehnične dediščine ter okoliških naravnih vrednot pa obenem povečuje tudi komunikativnost in na koncu sprejetost. To pa je realni cilj integracijskih prizadevanj. 4.1 Romska naselja v Sloveniji Prepričanje, da živi velika večina Romov v etnično homogenih »romskih« naseljih, ni povsem točno. Novejše raziskave potrjujejo večjo heterogenost romskih naselij ter ve- čji delež in število etničnih Romov, ki živijo razpršeno po Sloveniji. Različni podatki o številu romskih naselij so posledica različnega razumevanja pojma »romsko naselje«. Po evidenci jih je 107 (Zupančič, 2011). Pozneje so raziskave odkrile še večjo prostorsko razpršenost Romov; ti naj bi živeli tudi v mnogih manjših zaselkih, tako da se število teh naselbinskih enot povzpne na okrog 130 (Zupančič, 2014, str. 35). Poleg tega živi kar nekaj Romov, ki so odšli iz svojega okolja in žive v mešanih zakonih, v mestnem okolju. Z novimi podrobnimi raziskavami pa odkrivamo, da so mnoga romska naselja pravza- prav že etnično mešana (Pirc, 2013). V primerjavi z več kot 6.000 »statističnimi« naselji v Sloveniji predstavljajo romska naselja manj kot 2 %, medtem ko predstavljajo Romi komaj 0,5 % skupnega prebivalstva naše države. Povsem nova skupina so populacije v večjih mestih, predvsem v Ljubljani in Mariboru; slednji so večinoma imigranti iz držav 69 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije nekdanje Jugoslavije, ki so prišli v slovenski prostor v zadnjih treh desetletjih (Zupančič, 2014, str. 48). Le deloma živijo v manj ugodnih urbanih slumih. Romska naselja so večinoma mlajšega nastanka, saj je stalna naselitev uspela v ve- liki meri šele v sedemdesetih letih 20. stoletja in pozneje. Že v 18. stoletju so bili na prostoru nekdanje Habsburške monarhije za časa Marije Terezije izpeljani poskusi stalne naselitve, ki pa niso uspeli (Štrukelj, 1979). Poznejše naselitve, povezane tudi s precej nasilnimi ukrepi, prav tako večinoma niso imele trajnejšega učinka (Klopčič, 2007). Vendar pa so bili Romi vsaj delno »teritorializirani«; registrirani so bili na oze-mljih določenih občin, čeprav niso stalno bivali na enem kraju, temveč so se zaradi preživljanja (opravljanja različnih »potujočih« obrti, pa tudi prosjačenja) selili. Ob prej omenjeni »teritorializaciji« se je določen del Romov vendarle pričel prostorsko usta-ljevati. Zlasti prekmurski Romi so se v precejšnji meri za stalno naselili že med obe-ma vojnama in po njej. Nomadizem je pri njih postopoma postajal zgolj še folklora (Štrukelj, 2004, str. 8–30). Oblikovanje stalnih romskih naselij je bilo na Dolenjskem, v Beli krajini in v Posavju za dobro generacijo zapoznelo. Stalna naselitev je dejansko uspela šele po socialnih spremembah in modernizacijskih procesih romske družbe in ne toliko zaradi načrtnih prizadevanj oblasti. S tem so bile Romom vsaj deloma do- stopne nekatere dobrine moderne družbe. Toda stalna naselitev se je hitro izkazala za nadaljevanje obrobnega družbenega položaja. Prostorsko gledano je bila največkrat omejena na eno samo razširjeno družino. Kasneje se je ta zaradi porok in visoke ro- dnosti precej razširila, neredko pa so se tja naselili še bližnji in daljni sorodniki. Zato je večina romskih naselij manjših, večina stanovalcev pa je bila v sorodstvenih razmer-jih. Zaradi neurejenega lastništva zemljišč, pomanjkanja pravnih regulativ, finančnih sredstev in tudi sistema vrednot so bile gradnje zelo različne, večinoma pa slabših kvalitet. Romska naselja so dobila nekatere strukturne in fiziognomske posebnosti ter postala odkriti »slumi« tako na podeželju kot v mestih. Posamezne stanovanjske hiše so tehnično povsem enakovredne stavbam v slovenskem okolju, ali pa jih po nekaterih elementih celo presegajo. Vse to je odraz nagle socialne stratifikacije med Romi, kar se odraža tudi v izboljšanem stanovanjskem fondu. Slika 4.1: Vila v romskem naselju, odraz socialnih sprememb. Vanča vas v Prekmurju. (foto: J. Zupančič) 70 E-GeograFF 9 Nastanek romskih naselij je vezan na posebnosti romske kulture in socialnih proce- sov. Do stabilizacije je pričelo prihajati v fazi intenzivnega socialnega preslojevanja slovenske družbe iz kmečke v polkmečko in industrijsko. Nekatere družine so se od nekdanje sorodstveno povezane skupnosti ločile bodisi zaradi možnosti preživljanja bodisi (kar ni bila redkost) zaradi različnih sporov. V tem je treba gledati tudi proces razkroja tradicionalne romske družbe, ki se je ob modernizaciji srečevala tako z izzivi gospodarske kakor psihološke narave. Zaradi te sorodstvene povezanosti so romska naselja delovala (in še vedno delujejo) socialno zelo homogeno. Odselitev je pogosto pomenila neke vrste zavestno asimilacijo, odmik od romske identitete. Večja romska naselja, kot so na primer Pušča, Vanča vas ali Sotina v Prekmurju, Kerinov grm pri Krškem, Hudeje, Brezje – Žabjak na Dolenjskem in Lokve v Beli krajini ter podobni, so nastala z doseljevanjem stanovalcev, ki niso imeli medsebojnih sorodstvenih vezi. V teh naseljih se je začela v fazi družbene modernizacije oblikovati nova, bolj teritorialno in vse manj rodbinsko povezana romska skupnost. Zemljišče (lokacija), ki v fazi polnomadizma ni pomenilo kaj dosti, je pričelo dobivati novo veljavo. Romstvo v smislu kulturne identifikacije ni moglo več vztrajati zgolj na izročilu in na- činu življenja, temveč se je začelo vse bolj nanašati tudi na ozemlje stalne naselitve; prostor stalne naselitve je pričel postajati tudi izhodišče identitete. Stalno bivališče je postalo prizorišče družabnosti in izhodiščna točka oskrbe ter ostalih funkcij. Novo razsežnost prostorske mobilnosti je predstavljala motorizacija, saj so nova prometna sredstva omogočila vzpostavljanje širšega akcijskega prostora. Prostorska ustalitev je bila dramatična, po svoje celo šokantna ali pa razumljena kot svojevrstna prisila. Niso je razumeli niti Romi (čeprav so jo doživljali) niti večinsko prebivalstvo; slednji so bili marsikdaj svojevrstna žrtev, saj so zasedali njihova zemljišča. Verjetno je bila težava tudi v odsotnosti konceptov, ki bi proces stalne naselitve spremljali in usmerjali. Zato je bil nastanek današnjih stalnih romskih naselij iz zornega kota večine videti stihijski (Zupančič, 2007b, str. 25). V resnici je večina današnjih romskih naselij locirana zelo premišljeno in pravzaprav dokaj posrečeno. Oblikovala so se tam, kjer je bilo največ možnosti za preživetje in kjer je bilo nasprotovanje lastnikov zemljišč še znosno. Verjetno so bile mnoge lokacije najprej začasne, sčasoma pa, ker so se izkazale za bi- valno primerne, so postale stalna naselja. Pozneje so se širile tako zaradi naravnega prirastka kot tudi z doseljevanjem. 4.2 Koncepti sanacije in integracije romskih naselij v Sloveniji Leta 2007 je bil v okviru dela posebne Strokovne skupine za reševanje prostorskih problemov romskih naselij v Sloveniji (vodil jo je avtor tega besedila, delovala pa je v okviru takratnega Ministrstva za okolje in prostor) izdelan okvirni razvojni načrt romskih naselij v Sloveniji, po katerem bi bilo glavnino romskih naselij mogoče razvija-ti in modernizirati na obstoječih lokacijah. Vzpostaviti bi bilo treba mere legalnosti, urediti lastniške odnose in vzpostaviti vsaj minimalne gradbeno – tehnične standar-de, nato pa jih vključiti v slovenski naselbinski sistem. Le nekaj romskih naselij nima teh možnosti in je zanje potrebno iskati ali nadomestne lokacije ali pa individualne 71 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije stanovanjske rešitve. Legalnost je eden od temeljnih ciljev na področju reševanja bivalne problematike Romov, doseči pa jo je mogoče na več načinov. Omenjene so bile že sistemske in sistematične rešitve, možne so tudi različne intervencije s poceni gra-dnjami montažnega tipa. Improvizirane gradbene rešitve so bile posebej pogoste v obdobju nagle prebivalstvene rasti, kar je zaradi omejenega prostora vodilo v (pre) velike gostote pozidave in s tem povezane medsosedske probleme. V tem kontekstu velja omeniti tudi idejo o intervencijskem zakonu (1993) in ad hoc legalizacijo z namenom vzpostavljanja čim prejšnje formalne legalnosti. Izkušnje s tem intervencio- nizmom pa so slabe; problemi so se namreč še povečali. Interventne rešitve povečajo aspiracije po državnem intervencionizmu, zmanjšujejo pripravljenost prebivalcev po legalnih oblikah prostorskega obnašanja ter utrjujejo pričakovanje, da je ustvarjanje dobrih pogojev bivanja naloga (tudi finančna) družbe oziroma države in ne možnost posameznika (lastnika, uporabnika). Dolgoročno vodi v izrazito inertni, v lastne kroge obrnjeni razvoj in vstran od integracijskih prizadevanj. Prevladalo je stališče o posto-pnem strukturnem prilagajanju in hkratnem vzpostavljanju legalnosti. Romska naselja naj bi postopno strukturno modernizirali, opremili s povsem enakovredno komunalno infrastrukturo kot ostala naselja v Sloveniji, legalizacija pa bi bila dosežena kot admini-strativno-pravni zaključek teh procesov (Zupančič, 2007a, str. 680–682). Ideja temelji na tekmovalnosti tudi med romskimi naselji oziroma občinami, saj je izgradnja komunalne infrastrukture skoraj v celoti vezana na državna sredstva prek javnih razpisov. Ob tem se je treba zavedati upravljavske dediščine, po kateri so bila prostorsko-ra- zvojna vprašanja romskih naselij večinoma odrinjena na stran in so vanje posegali sporadično in s planerskim minimalizmom, in še to večinoma le korektivno (Zupančič, 2006b). Razvojna naravnanost je bila v tem kontekstu sila redek pojav. Do neke mere gre razumeti te situacije v luči vrednot k egalitarizmu stremeče socialistične družbe (do leta 1990). Veliko verjetneje so romski stanovanjski in bivalni »problem« preprosto odrivali na stran kot neperspektivno delovno področje. Okvirnih načrtov sanacije ter razvoja strukturno specifičnih romskih naselij ni bilo, zato tudi ne sistemskega vira financiranja na primer infrastrukturnih projektov. Poleg tega je bilo prostorsko na- črtovanje naselij pretežno v domeni občin, ki pa kljub velikosti in upravni moči niso razpolagale z dovolj materialnimi sredstvi. Ne gre prezreti, da so si lokalne skupnosti izgrajevale potrebno osnovno infrastrukturo s samoprispevki. Reševanje problemov romskih naselij se je predvsem na podeželju odrivalo na poznejši čas, odgovornost so prelagali drug na drugega, težave pa prepuščali lokalnemu prebivalstvu (Zupančič, 2015). Taka miselnost se je zadržala deloma tudi zaradi prepričanja, da je treba “romsko problematiko” reševati od zgoraj, pokroviteljsko, tj. delati “za Rome” in ne graditi z njimi partnerskega odnosa ter vzajemnosti. To ni nikakršna slovenska posebnost, saj je podoben odnos domač v mnogih evropskih državah (Zupančič 2006c, str. 619–622). Tudi resne kritike in apel po pomoči na lokalne ali državne institucije, ki so ga slovenski sosedje naslavljali nanje spričo težav v bližnjem prostorsko-socialnem stiku (z romskimi naselji oziroma Romi), je del slovenske javnosti in politike karakteriziral z očitki od egoizma do nestrpnosti ali celo šovinizma (Zupančič, 2006a, str. 68). Taka drža ni bila posebej zahtevna, saj je pričakovala predvsem spremembo stališč sosedstva ter trajno toleranco, problemi pa so ostajali. Te konstelacije so utrjevale opazno distanco v odno-sih med tistimi, ki bi lahko bili partnerji v razreševanju lokalnih težav, s čimer so se problemi dejansko le poglabljali (Zupančič, 2004, str. 512; podobno ocenjuje razmere tudi 72 E-GeograFF 9 Žnidarec Demšar, 2006, str. 45–49). Izkušnje projektnega dela z določenimi skupinami Romov kažejo na sinergetske integracijske učinke tudi v širšem smislu (Žagar, Klopčič, 2006). Zaradi vztrajanja pri trajnem tutorstvu so prevladovale ideje o “reševanju od zgoraj” in uveljavljanju interventnih zasilnih rešitev tedaj, ko težav lokalne skupnosti ni več mogoče obvladovati. S slednjim samo utrjujejo marginalnost teh naselbin in jim podaljšujejo agonijo, prve pa so drag poskus izkazovanja državne in lokalne dobrote, dejansko pa ignorirajo tisto, kar je najbolj dragoceno: izkušnje in ambicije stanovalcev. Po izkušnjah, pridobljenih z analizami dobrih praks (Zupančič 2014, str. 173–175) ti kažejo na težnjo po bivalni konformnosti in sledenju slovenskim zgledom. Tako naziranje je med Romi prisotno in je, razvojno gledano, dejansko potencial, emo-tivna energija ljudi, ki si želijo povsem slovenskim razmeram primerljivega standarda (Zupančič 2013, str. 6). Utemeljeno je mogoče predvidevati, da bo taka težnja eno od vodil prihodnjega prostorskega ravnanja, zato je bistvenega pomena narediti paradi-gmatični preskok v razmišljanju o možnostih razvoja ter perspektivah in potencialih romskih naselij. Pri tem je smiselno slediti načelom trajnostne razvojne paradigme, in sicer upoštevajoč načela gospodarnosti, partnerstva, legalnega delovanja in profesio-nalizma v vseh korakih planerskega procesa (Zupančič, 2014, str. 212–214). Trajnostna razvojna paradigma je smiselna, dosegljiva in uresničljiva, zato lahko velja kot splošna usmeritev ne le za Slovenijo prihodnosti, ampak tudi za romska naselja in poselitveni prostor drugih marginalnih družbenih skupin. Njena prednost je v zahtevah po par-ticipaciji in spremenjenem odnosu stanovalcev do lastnega bivalnega okolja ožje in širše. Utemeljeno je mogoče pričakovati bolj odgovorno držo Romov ter večjo mero komunikativnosti in sodelovanja tudi s strani slovenskega sosedstva, če bo to poveča-lo zaupanje na podlagi pozitivnih izkušenj. Ta predpostavka ni brez pasti: do sedaj se je pasivna drža sosedstva dodobra utrdila kot vedenjski pragmatizem, ki pa romskim sosedom ne prinaša bistvene prednosti vse dotlej, dokler ne postane komunikacija relativno stalna, široka in tematsko raznovrstna. V to paradigmo se postavlja vizija razvoja romskih naselij oziroma širše marginalni poselitveni prostor v Sloveniji. Nadaljnji razvoj romskih naselij naj bi sledil trem glav-nim smerem: a) Romska naselja naj v celoti in enakovredno postanejo del slovenskega na- selbinskega sistema na istih lokacijah; le v redkih primerih so potrebne pre- lokacije. Načrtovalski proces naj poteka na podlagi partnerskega odnosa med stanovalci (Romi kot investitorji), lokalno skupnostjo (občino kot upravljavcem) ter državnimi institucijami (resorna ministrstva in službe kot usmerjevalci, nad- zorniki in financerji). b) Izgradnja javne tehnične infrastrukture in sanacija individualnih stanovanj- skih zgradb po modelu postopnosti, ki upošteva tudi lastne izkušnje. Pri tem je pomembno upoštevati zatečene razmere glede tlorisne zasnove in pri tehnič- no – gradbenih in arhitekturnih standardih izhajati iz načela varnosti, pri ostalih vidikih pa je smiselno dopuščati večja odstopanja (na primer gradbenih stilov). Model primarno upošteva endogene sile v naseljih kot ključne dejavnike sanacije in ne hiti z zunanjim intervencionizmom, da bi zadostil tehničnim in estetskim standardom, značilnim za slovenska naselja. Intervencionizem se je izkazal kot kratkoročen ukrep. 73 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije c) Razvojna naravnanost romskih naselij in varovanje kulturne dediščine Romov, upoštevajoč lokalne prostorske možnosti in kulturne posebnosti arhitek- turnih stilov do mere, ko so ti še varni. Smernica vključuje razvoj javnega, odprte- ga in zasebnega prostora ter dinamično uporabo lokalnih potencialov, na drugi strani pa zaščito naravnih vrednot ter kulturne dediščine. Model zagovarja celo- vitost romskih naselij na poti v povsem običajna naselja v slovenski naselbinski mreži, vključujoč pri tem tudi možnosti pridelovanja hrane na vrtovih, gospodar- ske dejavnosti, primerne za notranjost naselij ter objekte družbene infrastruktu- re (za izobraževalne, kulturne, športno-rekreacijske, družabne in verske namene) (Zupančič, 2015, str. 18–22). Postavljena vizija razvoja romskih naselij je zahtevna, ker mora precej neurejene razmere smiselno in učinkovito urediti. Vizija zahteva analitičen uvid v dosedanji razvoj in stanje, obenem pa pričakuje tudi določeno drznost stanovalcev (to je Romov) in upravljavca prostora. Temeljnega pomena je, da se vsa romska naselja, ki nimajo iz- recnih ovir za pridobitev legalnih statusov (te ovire so predvsem tam, kjer je lokacija povsem neprimerna zaradi dejavnosti ali rabe prostora v neposredni soseščini, kjer so pogoji bivanja neprimerni tudi ob sanacijskih ukrepih ali kjer so načrtovalski interesi lastnikov zemljišč povsem drugačni ter neskladni s stanovanjsko funkcijo), v procesu postopnega prilagajanja izvedejo sanacijo razmer in se v celoti vključijo v slovenski naselbinski sistem. Romska naselja naj bi dolgoročno imela enak infrastrukturni standard kot slovenska naselja in tudi vzdrževati bi se morala na enak način. To nalaga Romom vrsto obvez, saj bo potrebno skrbeti tudi za financiranje različnih enkratnih in sprotnih vzdrževalnih stroškov, v zameno pa bo “legalnost” omogoča- la stanovalcem in občinam kandidiranje za sredstva na javnih lokalnih, državnih in mednarodnih razpisih ter zavarovanje svojih nepremičnin. Nepremičnine so kapital. S tem ko stanovalci uredijo nepremičninske odnose, tj. pravno pridobijo lastnino, se sprožajo novi odnosi do sosedstva. Večja mera odgovornosti in senzibilnosti za reševanje oziroma odpravljanje lokalnih težav (na primer v prometnem režimu, varstvu pred poplavami ali požari) jih rešuje, ambiciozno poseganje v prednostne lokacije (razvojni projekti, trženje kulture ipd.) pa so že nadgradnja. V tem procesu največ pridobijo zlasti stanovalci sami, saj se jim z legalnim bivanjem odprejo možnosti prav- nega prometa z nepremičninami ter možnosti zavarovanja svojega premoženja. To zahteva odgovoren odnos ne le pri vzpostavitvi (kjer so možnosti zunanje pomoči), ampak še bolj v nadaljevanju, ko so izpostavljeni trgu dela, v procesu izobraževanja, pri oskrbi in drugih vsakodnevnih funkcijah. Vzpostavljanje legalnosti torej implici-tno zahteva spremembo prostorskega obnašanja v smeri odgovornosti, vzajemnosti in končno tudi solidarnosti. Ni dvoma, da bo ta miselni preskok izjemno zahteven in morda v posameznih primerih omahujoč ali celo neuspešen. Toda razvojna vizija je potrebna, saj določa dolgoročno smer razmišljanja in delovanja, na katero se nasloni-jo državni strateški dokumenti in za njimi občinski prostorski akti. Vključevanje večine romskih naselij v slovenski naselbinski sistem, sanacija stanja v naseljih in ob tem vzpostavljanje legalnosti je tudi s stališča principov trajnostnega razvoja logična ter racionalna izbira. Toda njeno uresničevanje je na lokalnih ravneh vendarle problematično zaradi dveh okoliščin. Prvič: v praksi zadnjega desetletja se je pokazal velik vpliv romskih svetnikov v toku sodelovanja med občino in lokalno romsko sosesko. V nekaterih primerih je bila skrb posvečena predvsem večjim romskim 74 E-GeograFF 9 naseljem in tem, s katerimi so ti svetniki dobro sodelovali. Romski svetniki so imeli tu očitno zelo pomemben vpliv, kar je povečalo njihov ugled tako znotraj lokalnih romskih skupin kakor tudi v uradnih lokalnih okoljih. Zlasti manjši romski zaselki so ostali v senci interesov načrtne preobrazbe. Drugič: na državni ravni se kaže očitna tendenca zapostavljanja manjših naselij. Manjša naselja v občinah z manjšim številom Romov sploh niso v dometu (so)financiranja infrastrukturnih projektov. Obseg sredstev je omejen in že zaradi tega ni bilo mogoče hkrati reševati legalizacije in infrastrukturnih zadreg v vseh romskih naseljih. Tendenco je očitno nekoliko pospešilo tudi določilo, da mora za prijavo na razpis vlagatelj (občina) izpolnjevati pogoj vsaj delne organiziranosti v odnosu do Romov, na primer imeti sosvet, komisijo, ali dru- štvene oblike organiziranosti. Ker nekatera okolja tega niso izpolnjevala, na natečaju niso mogla sodelovati (na primer občini Ribnica in Brežice), čeprav po primerjalni analizi (Zupančič, 2011) ni očitnih ovir glede nesprejemljivosti lokacij. Po načelu celovitega reševanja tematike romskih naselij ter navsezadnje tudi ostale naselbine z značaji slumov je potrebno iskati razvojne možnosti tudi za te primere. 4.3 O konceptu trajnostnega razvoja romskih naselij Poseben poudarek namenjamo možnostim trajnostnega razvoja v romskih naseljih. Princip trajnosti izpostavlja iskanje, prepoznavanje, uporabo in zaščito tistih elementov, ki z nekaj prizadevanja postanejo uporabne dobrine. Dostopna podtalnica, zrak, rodovitno zemljišče ali že uporaba streh za zbiranje padavinske vode – vse to so re- alni potenciali, ki z nekaj iznajdljivosti postanejo povsem uporabne dobrine, ki lahko vplivajo na boljšo energetsko oskrbo, oskrbo z vodo, hrano itd. Pred desetletjem so se zdele ideje o vrtičkarstvu v romskih naseljih nerealne, sedaj pa postajajo prve prakse in v bližnji prihodnosti bodo lahko dovolj pogost ali celo tipičen pojav. Poleg tega lahko pomembno vplivajo tudi na estetski izgled širšega bivalnega prostora v naselju in ob njem. Zelo ugodno vplivajo tudi na reakcijo soseščine, glede na to, da je bila »vi-zualna zasmetenost« problem, ki so ga v različnih terenskih raziskovanjih sogovorniki pogosto navajali kot motečega. Urejeni drevoredi v Pušči in Kamencih so zelo dobro sprejeti tako med stanovalci (Romi) kakor med obiskovalci (Zupančič, 2014, str. 202). Pušča pri Murski Soboti se izkazuje tudi s svojo monografijo (Rudaš, 2011) in precej živahno društveno dejavnostjo, z ambicijami, da privabi in sprejme obiskovalce. Med razvojne potenciale sodijo tudi elementi materialne kulturne dediščine, tako arhitekturne (nepremične) kakor še številčnejše nematerialne dediščine in tradicije (Bešter, Medvešek, 2013). Ta segment je sicer zelo pomemben tudi za razvoj in ohra- njanje jezika in identitete kot pomembne podpore romskega lokalnega zavedanja in samozavesti. Nekoliko bolj ambiciozno zastavljeni projekti ekonomizacije kultur- ne dediščine pa so lahko tudi poslovno zanimiva niša (Varga, Friškič, 2013). Poleg tega je pomemben posredni družabni učinek naporov lokalne romske soseske pri prizadevanjih za skupne dobrine v naselju. To je predvsem javni prostor (na primer prometne površine in območja ob njih, morda zelenice, šolski objekt oziroma vrtec, klubski in športni prostori, verski objekti, drevoredi in zavarovana območja kulturne dediščine). Skrb za skupno dobro skupnost povezuje, utrjuje, identificira in solidari-zira, povečuje komunikacijo in različne interakcije navznoter (med prebivalci sosesk) 75 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije in tudi navzven, v odnosu do slovenskega sosedstva ter različnih institucij. Večja in-teraktivnost navzven poveča pretok ljudi, ustvarja družabne povezave in prek njih skrbi za prenos izkušenj in praks. V nadaljnji razpravi je navedeno, kako pomembni so ti mali koraki za razvoj romskih naselij in predvsem za dosego integracijskih učinkov, ne nazadnje pa tudi za uspešnost želenih postopkov legalizacije. V dosedanjih konceptih sanacije romskih naselij so bili socialni in kulturni momenti (Zupančič, 2009, str. 28) skoraj dosledno prezrti. Romska naselja so bila predvsem skrb in dolžnost, ne pa razvojna priložnost. Miselni preskok je najprej potreben na državni oziroma strateški ravni, izpostavljajoč dejstvo, da je trajnostna paradigma ne le mogoča, temveč tudi smiselna in racionalna odločitev. Kot sledi v nadaljevanju, imata trajnostni razvoj ter koncept odpiranja romskih naselij skupno polje: obe zahtevata razvoj od znotraj, uporabljata lokalne potenciale, dvigata zavest odgovornosti do lokalnih resursov in ohranjata komunikacijo znotraj skupnosti ter s soseščino. Slika 4.2: Starejši stavbni fond je lahko kulturna točka v naselju. Pušča v Prekmurju. (foto: J. Zupančič) Slika 4.3: Oblikovanje vrtičkov ob stavbah je trend, ki potrebuje podporo. Pušča v Prekmurju. (foto: J. Zupančič) 76 E-GeograFF 9 Omenjene podrobnosti so v praksi sicer povsem domena lokalnih romskih skupnosti in načrtovalcev na lokalni ravni. Toda ker jih doslej večinoma niso vključevali v celovitost načrtovanja, ampak vztrajali zgolj pri ozkih tehničnih, pravnih (postopkovnih) in ekonomskih postavkah ter kazalcih, je bil načrtovalski proces večidel omejen na majhno število ljudi in Romom dejansko odtujen. Lokalna romska soseska je postop- ke večinoma le opazovala kot statist, ki mu drugi realizirajo kategorijo minimalne stanovanjske pravice. Postopkovno gledano je to skrajšalo in poenostavilo procedure, a premalo animiralo bodoče uporabnike in skrbnike teh objektov. Ker je bilo načelo participativnosti sprejemanja prostorske dokumentacije oddaljen in skromno uresni- čljiv pojem, Romi pri teh projektih največkrat niso dejavno sodelovali in zato tudi niso razvili elementov odgovornosti in vzajemnosti. Zato je potrebno poudariti potrebo po spremembi razmišljanja in ravnanja v smeri večje vključenosti in sodelovanja pri sprejemanju prostorske dokumentacije in njenega uresničevanja v praksi. Te elemen- te je smiselno izpostaviti v izhodiščih načrtovanja romskih naselij. 4.4 Pet korakov prilagojenega načrtovanja razvoja romskih naselij Razen umeščanja infrastrukture državnega pomena ter drugih objektov in posegov, katerih skrbnik in uporabnik so državne institucije ter njihovi organi v sestavi, so vsi ostali posegi v prostor v pristojnosti občin in s tem posredno in neposredno odvisni od občinskih svetov ter županov, da pričnejo določene postopke v kontekstu urejanja romskih naselij, pridobijo sredstva in projekte tudi zaključijo. Zato je izjemno pomembno sodelovanje lokalnega prebivalstva. Uresničevanje strategije razvoja romskih naselij je odvisno od osveščenosti, zavzetosti in tudi strokovne kompeten- tnosti lokalnih ravni; od ekonomskih, prostorskih in kadrovskih potencialov občin ter pripravljenosti lokalnih romskih skupin za sodelovanje. Načrtovalska dinamika je izpostavila zapletenost procesa prostorskega odločanja ter pomen neformalnih dejavnikov ter razgalila slabosti pretežno tehnično, postopkovno in ekonomsko narav- nanega sistema prostorskega načrtovanja. Legalizacija je dolg in naporen proces doseganja zakonske skladnosti in urejenosti. V šir- šem kontekstu jo razumemo kot dinamično prepletanje različnih pravno-normativnih, ekonomskih, socialnih, socialnopsiholoških, kulturnih in političnih korakov, usmerjenih k istemu cilju. Če je integracija romskih naselij v slovenski naselbinski sistem strateški cilj države, je doseganje legalnosti taktični etapni cilj na ravni občine kot upravljavske enote. Ta mora slediti normativno-pravnim vidikom in smernicam na eni ter iskati na- čine doseganja planske učinkovitosti glede na specifične probleme romskih naselij na drugi strani. V procesu je zahtevano tripartitno sodelovanje lokalne, državne in romske strani. Na podlagi analize dobrih praks kot temelj nadaljnjega dela je bil pripravljen nabor in zaporedje postopkov, ki okvirno določa potek ukrepov in aktivnosti, opredeljuje posamezne nosilce ter predvideva etapne cilje na poti integracije romskih naselij. Ni nujno, da koraki potekajo v enakem zaporedju, kot je prikazano. Kako poteka kompleksen načrtovalski proces razvoja romskih naselij na lokalni ravni, je torej stvar upošte-vanja morebitnih posebnosti, v splošnem pa je mogoče zagovarjati naslednjo shemo. 77 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Preglednica 4.1: Pet korakov do prostorske vključenosti romskih naselij v slovenski naselbinski sistem Korak Opis aktivnosti Glavni dejavniki Glavni pričakovani rezultati 1. definicija opredelitev območja romskih na- občina območje postane v OPN selij za stavbno zemljišče, primerno primerno za vzpostavljanje za stanovanjsko rabo legalnosti 2. urejanje Romi prek različnih shem pridobijo Romi parcelacija lastništva lastniško pravico; občina ureditev lastniških odnosov izvaja se parcelacija in pripravi podjetja načrt sanacije naselja lastniki zemljišč 3. koncept prek različnih aktivnosti Romi v Romi stanovalci povečajo stopnjo odpiranja naselju odpravijo bariere, se vklju- državne institucije odgovornosti do skupnih naselja čujejo v lokalno okolje stroka dobrin. civilna družba Postopoma se oblikuje pozi- tivna percepcija naselja. 4. razvojno prek razpisov in drugače občine pri- vstop državnih pridobitev razvojnih sred- načrtovanje dobijo sredstva, strokovne rešitve, institucij stev in vsebinskih progra- izvaja se sanacija in prenova, pri- strokovne insti- mov pravi se razvojni model naselja tucije 5. sanacija in sanacija degradiranih površin, občina formalna vključitev naselij v legalizacija ureditev javne infrastrukture in Romi slovenski naselbinski sistem povezave v okolju in sanacija stanja Vir: Zupančič 2014, str. 206; Zupančič, 2015, str. 17–25. Pri tem so posamezni delovni koraki načrtovalskega procesa podrobneje razloženi v nadaljevanju. Prvi korak. Opredelitev aktualne površine romskega naselja za stanovanjsko rabo je ukrep občine. Ta opredeli trenutni prostor naselja kot območje stavbnih zemljišč (in ustrezno podrobno namensko rabo) in s tem izrazi namero legalizacije. Brez tega koraka ostali niso mogoči. To je ukrep določenega načrtovalskega poguma in zaupanja, da bodo stanovalci v procesu dejavno sodelovali. V okoljih, kjer Romi zaradi različnih razlogov enostavno “čakajo” na interventno rešitev, ukrep nima razvojnega pomena. V tem kontekstu je treba izpostaviti problem varovanja kmetijskih zemljišč ter za- varovanih območij. Težava je prisotna marsikje na kmetijsko ugodnih in tudi manj ugodnih zemljiščih, medtem ko se varovanje uveljavlja zlasti v bližini vodnih virov in ob zavarovanju določenih habitatov. Prvi lahko predstavlja resen problem in celo nepremostljivo oviro, drugi pa zahteva omilitvene ukrepe ali pa spremembe aktov o zavarovanih območjih. Drugi korak obsega vzpostavljanje lastniških odnosov bodisi s pridobitvijo lastni- ške ali pa uporabne stavbne pravice. Prodaja zemljišč Romom je izjemno težavna in počasna. Ne glede na razloge zadržanosti predstavlja v koncepciji urejanja romskih naselij veliko oviro. Ta korak je mogoče spremeniti le v zaupanja vrednem ozračju medsebojnega sosedstva. Da bi spodbudili pravni promet z nepremičninami, je temu področju potrebno nameniti bistveno več pozornosti, taktnosti ter stimulativnih in ekonomsko vzdržnih modelov. 78 E-GeograFF 9 Tretji korak predstavlja niz ukrepov in postopkov za povečevanje stikov med pre- bivalci romskih naselij in njihovim bližnjim sosedstvom. Verjetno je to tudi osrednji del bodočih prizadevanj za modernizacijo romskih naselij. Po vsebini je ta faza za sisteme planiranja povsem netipična, saj ni postopkovne narave, temveč neke vrste ustvarjalec družbene klime. Ustvarja torej razmere, v katerih je participativni pristop k lokalnemu načrtovanju sploh izvedljiv. Narava zatečenih problemov marginaliziranih in še posebej getoiziranih okolij potrebuje specifične ukrepe in socialne vidike. V praksi to pomeni uvajanje bodisi stikov neposredno (na primer organizacija srečanj, pogosti obiski predstavnikov institucij, organizacij, društev in drugih dejavnikov civil-ne družbe, pospeševanje kulturne in športne dejavnosti, skrb za naravno in kulturno dediščino ipd.) bodisi umeščanje institucij in objektov ter javnih ter odprtih površin v romska naselja, ki so po svoji naravi namenjena druženju ob različnih dejavnostih. Poglavitni namen je povečanje obsega človeških stikov. Z odpiranjem se lahko obli- kuje atmosfera, v kateri je mogoče reševanje problemov. Četrti korak je ekonomsko – strokovne narave; predvideva udeležbo strokovnih institucij ter podpornih finančnih instrumentov in deluje večinoma prek sistema javnih razpisov. Pripravijo se operativni načrti izgradnje infrastrukture, potek vaških ulic in razporeditev objektov do mer gradbenotehnične dopustnosti. Tu je potrebna razvojna vizija naselij; dokument, v katerih so opredeljeni lokalni potenciali in zavarovanja vredna arhitekturna kulturna dediščina prav tako natančno, kot je opredeljen sanacijski načrt z izgradnjo temeljne komunalne infrastrukture. Vprašanje varovanja in gospodarnosti kulturne dediščine je posebnost, saj večina načrtovalcev doslej na to ni bila pozorna. Peti korak obsega postopke sanacije in legalizacije, s katerimi se romska naselja formalno vključijo v slovenski naselbinski sistem. Zaradi financiranja je vezan na javne razpise, organizacijsko pa razdeljen na etape. Vizualno ga določa predvsem cestno omrežje, ki mu daje tudi glavne smernice prostorskega razvoja. Vaške ulice služijo dostopnosti do vseh objektov, dovozna ali tranzitna cesta naselje povezuje z javnim cestnim omrežjem. Posebnost kar nekaj romskih naselij so dovozne ceste, ki vodijo do naselja in iz njega, ter omejevalne ceste, ki naselje obkrožajo; te so značilnost izključno romskih naselij. Po eni strani omogočajo lažjo dostopnost do vseh objektov in so torej posledica prilagoditev aktualni tlorisni zasnovi in veliki zgoščenosti bivalnih objektov, po drugi pa delujejo kot oblika prostorskega zamejevanja naselja pred nadaljnjim širjenjem. Na stik dovozne in obvozne ceste se navezujejo druge javne po- vršine in objekti, od postajališča javnega prometa, morebiti parkirišča, lahko pa je to tudi dobra priložnost za postavitev drugih objektov ali priprava prostorov – na primer parkirišč, pozdravne table, zelenice, drevoredi ipd., mestoma tudi ekološki komunalni otoki za zbiranje in odvoz odpadkov. Pomemben element naselij so tudi odprti in še posebej javni prostori: zelenice, igrišče, dvorišča, parkirišča, športne površine, površine zavarovane narave, objekti, namenjeni športu, izobraževanju, vzgoji, kulturni dejavnosti in družabnosti. Zaradi prostorske utesnjenosti je te objekte mogoče umeščati predvsem na rob naselja. Tedaj pridejo obvozne ceste zelo prav. Omeniti je treba še tretji vidik sanacije, in sicer estetski. Skrb za urejen videz naselja je izključno v domeni in dolžnosti vaščanov (Zupančič, 2015, str. 26). 79 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije 4.5 Poseben pomen javnega prostora v romskih naseljih Koncept sanacije in vzpostavljanja legalnosti romskih naselij je pot, ki vodi te prostorsko-socialne enote od nelegalnih in strukturno slabih do vključitve v slovenski naselbinski sistem. Posebno poglavje v tem procesu predstavlja uveljavitev javnih površin in ureditev javne komunalne infrastrukture ter rezervacija površin za splošne skupne namene, vključujoč tudi odprte zelene površine. To predvideno javno dobro je za stanovalce novost in se z njim prej niso soočali, zato je v načrtovalskih praksah neredko podcenjen. Nekoliko drugače je s pripravo prostega zazidalnega zemljišča za izobraževalne, dru- žabne, športne in kulturne potrebe. Interesi so tudi nad postavitvijo verskih znamenj in kapelic. Posebno mesto v romskem naselju pa imajo kot javna institucija prostori za vrtec in morebitne izobraževalne aktivnosti. Vrtec ima kot objekt javne infrastrukture praktičen in simbolen pomen. Poleg osnovnega namena – vzgoje in izobraževa- nja otrok – je izpostavljen kot točka “države” v naselju. Bližina omogoča otrokom lažji vstop v šolo, njihovi starši pa šoli, ki je sedaj na dosegu roke, posledično bolj zaupajo. Zato je praviloma večje tudi zanimanje in sodelovanje z vrtcem oziroma s šolo. Stal- no prihajanje in odhajanje učiteljev in drugih šolskih sodelavcev poleg tega prične povečevati pretok ljudi med romskim in ostalimi naselji. Romi imajo več možnosti za srečevanja s svojimi sosedi in drugimi. Poleg vzgojno-izobraževalne vloge (v tem primeru) vrtcev je tako treba poudariti tudi socialno komponento, ki nastane kot vzpo- redna posledica obstoja in delovanja javne institucije. V romsko naselje vnaša dolo- čen pretok drugačnih ljudi in izkušenj in tudi od staršev terja določene prilagoditve. V praksi so se večinoma pozitivno obnesli “dnevni centri”, katerih lokacija je bila bodisi vrtec bodisi kak drug namenski prostor. V dnevnih centrih so romski šolarji dele- žni dodatne učne pomoči, nekateri starejši šolarji pa jo tudi uspešno dajejo. Tako se razvijajo oblike medsebojne pomoči in solidarnosti v okviru “javne” sfere, kar naj bi neposredno vodilo k večji uspešnosti šolarjev, obenem pa tudi utrjevalo delovne in učne navade. Javne institucije in njihova podporna infrastruktura (dnevni centri, klubi, igrišča, prostor za družabnosti) so pot, ki naselja odpira navzven. Javne ustanove, tudi vrtci, vnašajo svežino in izpostavljajo “javno”. S tem naselje kot celota pridobi določeno raznolikost in vsakdanjost, s čimer je romskim prebivalcem omogočeno, da gredo “ven”. Po drugi strani so zlasti večja romska naselja primerna, da imajo poleg bivanja tudi druge funkcije: delo, izobraževanje, sprostitev, kulturno življenje ipd. Omogoča-jo torej večfunkcionalnost romskih naselij, njihovo pot navzven in s tem uveljavitev v širšem lokalnem okolju. 4.6 Sklep Dosežene oblike tehnične modernizacije in vzpostavljene legalnosti v več kot polo- vici romskih naselij v Sloveniji so sicer spodbudni rezultati dokaj izdatnih vlaganj v demarginalizacijo romskega bivalnega prostora. Ureditev dostopa do elektrike, vode, 80 E-GeograFF 9 komunalnih instalacij, prometnega omrežja in drugih tehničnih dobrin pa same po sebi še ne prinašajo tudi najbolj želenega: integracije. Ta je bolj naporen in predvsem zapleten proces, ki zahteva močnejšo, intenzivnejšo interakcijo med udeleženci v procesu prostorskega načrtovanja romskih naselij. Očiten napredek nekaterih romskih naselij je dokaz, da je predstavljena shema načrtovanja lahko učinkovita. Demargi- nalizaciji romskih naselij bo potrebno v prihodnje še posvečati pozornost predvsem v segmentu notranjih kulturnih in socialnih momentov prostorskega obnašanja. Po drugi strani je kampanjski zagon reševanja “problematike” romskih naselij z neeno- tno postavljenimi sistemi meril, spodbud in sankcij kriv, da so rezultati v planerski učinkovitosti v celoti gledano skromnejši. To postavlja celovit kompleks sanacije in legalizacije romskih naselij nazaj na izhodiščno točko, k razvojni paradigmi romskih naselij: način, pristop in navsezadnje ključni cilj integracijskih prizadevanj. Ali je bolj primeren (dolgoročno učinkovit in trajen) pristop z dviganjem mer socialnega intervencionizma ali pa – nasprotno kot sedaj – model kompetitivnosti, pri katerem ima socialno reševanje funkcijo doseganja tudi drugih ciljev, ni pa vrednota sam po sebi. Bolje se je nagibati k drugi možnosti, saj po prvem pristopu Romi bolj ali manj traj-no ostajajo v nekem nadzorovanem »refugiju« kot večni uporabniki socialnih trans- ferjev, miloščine in preizkušanja praga sosedske tolerance. Navkljub napakam in stranpotem, ki so bile, so in še bodo na tej poti, velja zaupati v razvojno moč Romov. Intervencionizem je potreben, a predvsem v vlogi instrumenta počasnejšega, a za- nesljivejšega, trajnejšega in gospodarnejšega participativnega razvojnega modela marginalnih prostorov, še posebej če bo politika zaposlovanja, izobraževanja in socialnega varstva bolj usklajena ter podrejena načelu tekmovalnosti in opolnomočenja Romov na trgu dela. Romski poselitveni prostor je smiselno razumeti tudi v smislu prostorskega in kulturnega kapitala (v večji meri neizkoriščenega), ki more uresničiti svoje cilje v paradigmi trajnostnega razvoja in se otresti dosedanjega ekonomskega in upravnega tutorstva. Opisani proces ne bo ne hiter, ne enostaven in tudi ne pre- močrten. Na določene zastoje in težave, izhajajoče iz nerazumevanja in nevednosti, je skoraj treba računati, nikakor pa ne pristajati na trajno specifičnost romskih naselij, razen morda v oziru materialne kulturne dediščine, kar pa je že drugo poglavje, ki se ga v tej razpravi ne lotevamo. Viri in literatura Bešter, R., Medvešek, M., (ur.), 2013. O projektu Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti, Inštitut za narodnostna vpra- šanja, Ljubljana, 135 str. Klopčič, V., 2007. Položaj Romov v Sloveniji. Romi in Gadže, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 279 str. Klopčič, V., 2010. Romi v Evropi. Ljudstvo brez doma in brez groba. Ars & Humanitas, 4, 1/2, str.182–202. Komac, M., 2005. Izvlečki iz slovenske “romologije”. Treatises and documents/ Razpra-ve in gradivo, 47, str. 134 – 159. 81 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Pirc, J., 2013. Od skritosti do točke na zemljevidu. Socialno-prostorski razvoj izbranih romskih naselij v Sloveniji. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 97 str. Rudaš, D., (ur.), 2011. 100 let naselja Pušča, Krajevna skupnost Pušča. Murska Sobota, 61 str. Štrukelj, P., 1979. Romi na Slovenskem. Cankarjeva založba, Ljubljana, 323 str. Štrukelj P., 1991. Etnološke raziskave romske populacije v Sloveniji. Treatises and documents/ Razprave in gradivo, 25, str. 36–55. Štrukelj, P., 2004. Tisočletne podobe nemirnih nomadov. Družina, Ljubljana, 335 str. Varga, R., Friškič, S., (ur.) 2013. Strategija razvoja romske skupnosti v Pomurju do leta 2020. Pregled stanja, vizija razvoja, programi in projekti za razvoj romske skupnosti v Pomurju. RRA Mura, Murska Sobota, 116 str. Zupančič, J., 2003. Romska vprašanja v luči prostorskih odnosov. V: Klopčič, V., Polzer, M., (ur.) Evropa, Slovenija in Romi: zbornik referatov na mednarodni konferenci v Ljubljani, 15. februarja 2002. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, str. 112 – 129. Zupančič, J., 2004. Prostorski problemi romskih naselij na Dolenjskem in v Sloveniji. Rast, 15, 5, str. 510 – 523. Zupančič, J., 2006a. Funkcije in problemi romskih naselij v luči boljše družbene integracije Romov. V: Žagar, N., Klopčič, V., (ur.) Poklicno informiranje in svetovanje za Rome – PISR: zbornik projekta. ZIK - Zavod za izobraževanje in kulturo, Črnomelj, str. 56–74. Zupančič, J., 2006b. Razmere kličejo po resni strokovni presoji: problematika romskih naselij. Delo, 48, 255, Sobotna priloga, 4. november 2006, str. 17 – 18. Zupančič, J., 2006c. Poti k reševanju prostorske problematike romskih naselij, Rast, 17, 6, str. 616 – 627. Zupančič, J., 2007a. Premisleki h koncepciji urejanja romskih naselij v Sloveniji. Rast, 18, 6, str. 676 – 688. Zupančič, J., 2007b. Romska naselja kot posebni del naselbinskega sistema v Sloveni- ji . Dela, 27, str. 21 – 52. Zupančič, J., 2009. Etnična in politična podoba ozemlja med Muro in Rabo. V: Kikec, T. (ur.) Pomurje: geografski pogledi na pokrajino ob Muri. Zveza geografov Sloveni- je, Ljubljana, Društvo geografov Pomurja, Murska Sobota, str. 19–34. Zupančič, J., 2011. Koncept modernizacije romskih naselij v Sloveniji. Elaborat. Strokovna skupina za reševanje prostorske problematike romskih naselij v Sloveniji, Ministrstvo za okolje in prostor RS, Ljubljana, 85 str. Zupančič, J., 2012. Vključevanje romskih naselij v slovenski naselbinski sistem. V: Hu-mljan Urh, Š. (ur.) Država želi, da ostanemo cigani!: teoretske refleksije in prakse izključevanja/vključevanja Romov v Sloveniji. Fakulteta za socialno delo, Ljubljana, str. 89 – 101. Zupančič, J., 2013. Romi in romska naselja v Sloveniji v procesih modernizacije. Geografski obzornik, 60, 1/2, str. 41 –5 3. 82 E-GeograFF 9 Zupančič, J., 2014. Romi in romska naselja v Sloveniji. Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana, 255 str. Zupančič, J., 2015. O integraciji romskih naselij v slovenski naselbinski sistem, Treatises and documents/ Razprave in gradivo, 75, str. 5–26. Žagar, N., Klopčič, V., (ur.), 2006. Poklicno informiranje in svetovanje za Rome – PISR. Zavod za izobraževanje in kulturo, Črnomelj, 360 str. Žnidarec Demšar, S., 2006. Romi kot objekt toleriranja večine. V: Žagar, N., Klopčič, V., (ur.) Poklicno informiranje in svetovanje za Rome – PISR. ZIK - Zavod za izobraževanje in kulturo, Črnomelj, str. 42 – 55. Žugel, J., 1991. Integracija romske skupnosti v slovensko družbo, Treatises and documents/ Razprave in gradivo, 25, str. 113–121. 83 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije 5 Trajnostna regionalna kakovost življenja Marko Krevs Ob prebiranju vse obsežnejše svetovne in tudi domače literature, ki obravnava kako- vost življenja, manj pozoren bralec zlahka dobi občutek, da se na tem področju po letu 1970 ni prav veliko spremenilo. Še vedno je potrebno zelo pozorno prebrati, kaj si avtor ob njeni omembi predstavlja, saj je postala nekakšen krovni pojem za filozof-sko in empirično zelo različno opredeljene »značilnosti življenja«. Velja tudi obratno, v rabi je precejšnje število pojmov, ki se vsebinsko in metodološko popolnoma ali deloma prekrivajo s katero izmed različic kakovosti življenja. Avtorji vedno znova ugotavljajo, da gre za večrazsežnosten pojav, za merjenja katerega obstaja naraščajoča količina merskih instrumentov, ki pa so med sabo le delno in pogojno primerljivi. V političnem diskurzu se pojem kakovost življenja pogosto pojavlja, morda tudi zaradi izmuzljivega pomena in obenem pozitivne konotacije. V Viziji Slovenije 2050 je del predvidenih ciljev opisan takole: »V sozvočju z okoljem in s časom smo našli ravno- vesje kakovostnega življenja« … »Slovenci smo leta 2050 srečni ljudje. V vsakdanjem življenju občutimo, zakaj nas globalne lestvice blaginje uvrščajo čisto pri vrhu. Živi-mo kakovostno: bolje, bolj zdravo in dlje«. Je ohlapnost rabe pojma v političnem in javnem govoru njegova zloraba ali prav nasprotno, postmodernistično omogočanje soobstoja različnih razumevanj in ravnanj, ki morda delijo le skupno ime in del vre- dnostne usmerjenosti? Politika izrecno in nedvoumno postavlja kakovostno življenje med cilje razvoja družbe. S tem nadaljuje svoj pomemben vpliv tudi na raziskova- nje kakovosti življenja, saj je šele politična raba pojma prenesla težišče obravnave iz skoraj izključno akademskih razprav v uporabne raziskave, strateško gospodarsko, družbeno in prostorsko načrtovanje ter udejanjanje načrtovanega razvoja. Številnim raziskovalcem iz različnih strok bo to dodaten izziv za usmeritev naporov v iskanje jasneje opredeljene in merljive kakovosti življenja in še bolj v iskanje načinov, kako bi se lahko temu razvojnemu cilju, viziji približali – družba, posamezniki, lokalne ali regionalne skupnosti. V poglavju pišemo o kakovosti življenja »v širšem smislu«. Uporabimo jo kot krov- ni pojem, ki daje splošen vsebinski okvir številnim sorodnim pojmom, ki na ozek ali širok, neposreden ali posreden, kvantitativen ali kvalitativen, objektiven ali subjektiven način odražajo kakovost življenja prebivalcev. Med takšne »ožje« pojme sodijo na primer blaginja, življenjske razmere, življenjska raven, kakovost bivalnega oziro-ma življenjskega okolja, pa tudi kakovost življenja »v ožjem smislu«. Ne želimo is- kati sistematičnega teoretičnega ali empiričnega odgovora na temeljna vprašanja opredeljevanja in merjenja trajnostne regionalne kakovosti življenja. Nasprotno, z razpravo o izbranih problemih, primerih dobrih praks, vprašanji in idejami s širokega 84 E-GeograFF 9 interdisciplinarnega področja proučevanja in doseganja trajnostne kakovosti življe- nja želimo dodati morda nekoliko neobičajen in razdrobljen, a konstruktiven pri- spevek k razvoju tega raziskovalnega področja. Bralca želimo prepričati o zmotnosti uvodno nakazanega vtisa o stagniranju raziskovanja kakovosti življenja. Področje je živahnejše, kot je bilo v »zlati dobi« t. i. gibanja družbenih kazalcev (ang. social indicators movement) v 70-ih letih 20. stoletja (obsežen pregled razvoja do danes v Land, Michalos, 2015) oziroma gibanja območnih prostorskih kazalcev (Smith, 1973; Krevs, 1998). V poplavi objavljenih del so inovacije lahko dokaj neopazne; na primer spre- memba filozofske opredelitve, kaj nas osrečuje, izboljšanje načina merjenja nekega elementa kakovosti življenja, standardizacija merjenja nekaterih vidikov kakovosti življenja na velikih območjih in v različnih raziskavah, privlačen in učinkovit način sporočanja rezultatov vrednotenja kakovosti življenja. Na podlagi takšnih, na videz drobnih novosti, poskušamo pokazati, da so razmere morda že dozorele za vzpostavitev sistema trajnostne kakovosti življenja, ki ga v grobih obrisih skiciramo v nadaljevanju. V prvem delu tako predstavljamo tesno prepletenost pojmov kakovosti življenja in trajnostnega razvoja ter opredelimo trajnostno območno oziroma trajnostno regi- onalno kakovost življenja. V nadaljevanju poglavja na kratko izpostavimo nekaj po- membnih vidikov napredka pri merjenju kakovosti življenja, s posebnim poudarkom na merjenju območne kakovosti življenja. Ker je objektivnim kazalcem za merjenje trajnostnega regionalnega razvoja namenjeno posebno poglavje te knjige (Vintar Mally, Kušar), večjo pozornost namenimo subjektivnemu vrednotenju regionalne kakovosti življenja. Predstavimo nekaj rezultatov novejših raziskav subjektivnega vrednotenja izbranih elementov kakovosti življenja po statističnih regijah v Sloveniji, med njimi tudi raziskave, ki smo jo leta 2015 izvedli s pomočjo študentov. V zaključ- nem delu izpostavimo nekaj temeljnih izzivov za raziskovanje in udejanjanje trajno- stne območne kakovosti življenja v prihodnje. 5.1 Kakovost življenja in trajnostni razvoj V literaturi ter tudi v javnem in političnem govoru se pojma kakovost življenja in trajnostni razvoj praviloma tesno in skoraj sopomensko prepletata. Primeri takšnega po- enostavljenega načina izražanja te soodvisnosti so nekatere opredelitve trajnostne- ga razvoja kot »dostopnosti in trajanja določene kakovosti življenja« (Robeyns, van der Veen, 2007, str. 5), »zagotavljanja boljše kakovosti življenja za vsakogar zdaj in za naslednje generacije« (Local …, 2010, str. 4) ter kakovosti življenja kot končnega cilja (trajnostnega) razvoja (po Slabe Erker, Lavrač, 2009, str. 14). Kakovost življenja »izhaja iz sreče, hkrati pa je končni cilj trajnostnega razvoja, če ga pravilno pojmujemo. Lahko bi rekli, da prav kvaliteta življenja povezuje oboje, srečo in trajnostni razvoj, v konsistentno celoto« (prav tam). Že bežen pogled v resničnost nas opozori, da pojma kakovost življenja in trajnostni razvoj nista nujno in samoumevno istoznačno povezana. Kakovostno življenje danes pogosto temelji na prekomernem izkoriščanju neobnovljivih naravnih virov ter pov- zroča onesnaževanje okolja, s čimer poslabšuje možnosti kakovostnega življenja na- slednjih generacij. Kljub vse pogostejšemu povezovanju pojmov kakovosti življenja 85 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije in trajnostnega razvoja v literaturi najdemo le redke poskuse opredelitve trajnostne kakovosti življenja ali sorodnih pojmov, kot sta na primer trajnostna življenjska raven (Krevs, 1998, str. 33) ali trajnostna sreča (Seligman, 2002, str. 45). Jedrnata opredelitev trajnostne kakovosti življenja, ki nam zadošča za potrebe nadaljnje razprave, bi torej lahko bila kakovostno življenje, ki upošteva načela trajnostnega razvoja, poteka v smeri ciljev trajnostnega razvoja, ali se odvija v okviru trajnostnega razvoja. Trajnostna območna kakovost življenja je združena predstavitev trajnostne kakovosti življenja za prebivalce obravnavanega območja. Trajnostna regionalna ali državna kakovost življenja sta različici trajnostne območne kakovosti življenja. Izmed številnih filozofskih pogledov, ki vplivajo na opredeljevanje, merjenje in udejanjanje kakovosti življenja, izpostavimo dva, hedonističnega in evdemoničnega. V sodobni zgodovini raziskovanja in statističnega merjenja kakovosti življenja, ki je bilo zlasti intenzivno od 70. let 20. stoletja, je prevladoval hedonističen pogled. V skladu s tem vidikom je kakovost življenja sestavljena iz užitka in sreče oziroma pozitivnih učinkov pridobivanja ali lastništva materialnih stvari ter možnosti delovanja (Kraut, 1979, cv: Anić, 2012). Med začetniki hedonističnega razumevanja blaginje v literaturi navajajo Aristipa iz 4. stoletja p. n. š. (Anić, 2012, str. 10). Med njegovimi nasledniki (prav tam) so na primer de Sade (ki se je osredotočil bolj na telesne užitke), utili-taristični filozof Bentham (ki je pogled razširil na maksimiziranje užitkov, apetitov, osebnih koristi) ter številni avtorji, ki so užitkom dodali tudi doseganje imenitnejših ciljev ter maksimiziranje sreče. V nekoliko razširjenem smislu hedonistične pristope uporablja tudi pretežni del sodobnih raziskovalcev kakovosti življenja, ki se ukvarjajo na primer s subjektivno blaginjo, zadovoljstvom z življenjem, pozitivnimi (prijetnimi) in negativnimi (neprijetnimi) čustvi. Evdemonični vidik blaginje (v žargonu tudi »aristotelski«, OECD, 2013, str. 259) je Aristotel povezoval z »dobrim življenjem«, »zaželenim življenjem«, ki se bolj kot na srečo naslanja na uresničitev človekovih potencialov (Waterman, 1993, cv: Anić, 2012; Ostenfeld, 1994). Izkusiti evdemonično blaginjo pomeni živeti v skladu s svojim pravim značajem (gr. daemon) oziroma v skladu s samim sabo. Posameznik si izbe-re in zasleduje cilje, ki so skladni z njegovim pravim značajem, kar daje njegovemu življenju namen in pomen (Anić, 2012, str. 8–9). Evdemonija torej ni opredeljena z užitki in zadovoljstvom s svojim življenjem, temveč s subjektivno izkušnjo, poveza- no z delanjem tistega, kar je vredno delati, in imetjem tistega, kar je vredno imeti (Norton, 1976). Aristotel je hedonično srečo razumel kot vulgaren ideal, ki dela ljudi sužnje želja, pravo srečo pa kot izražanje kreposti, ki ne vodijo do užitkov, pač pa so standard, s katerim primerjamo človeška življenja (Anić, 2012, str. 22). Evdemonija torej ni običajna sreča, ampak zaželeno stanje, ki ga presojamo z vidika nekega vre- dnostnega okvira. Merilo ni lastno zadovoljstvo, ampak ocena zunanjega opazovalca. Evdemonija ni stanje duha, zadovoljstvo ipd., ampak je način življenja (prav tam). Na podlagi te zgoščene primerjave med dvema filozofskima pristopoma želimo izpo- staviti zlasti skladnost evdemoničnega pogleda s principi opredeljevanja trajnostne- ga razvoja, izkoriščanja endogenih lokalnih ali regionalnih virov in seveda trajnostne kakovosti življenja. Navezavo filozofskih razmišljanj z razumevanjem trajnostnega vidika kakovosti življenja dopolnimo še z razmišljanji psihologa Seligmana (2002, str. 45) o tem, kaj najbolj prispeva k trajnosti posameznikove sreče (ang. enduring level of 86 E-GeograFF 9 happiness). To niso njegove podedovane značilnosti ali okoliščine, v katerih živi, temveč dejavniki, nad katerimi ima prostovoljen nadzor in temeljijo na pozitivnih čustvih o preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti. Na meji med filozofskimi in metodološkimi pristopi so se v evropskem proučevanju kakovosti življenja oblikovale štiri tradicije (po Robeyns in van der Veen, 2007; Rudar Neral, 2013). Prva temelji na objektivno izmerjenih dostopnih virih za življenje, druga, utilitarna, na subjektivno zaznanem zadovoljstvu z življenjem ter zadovoljitvi potreb (stopnja sreče, subjektivne koristi), tretja na posameznikovih zmogljivostih za uspešna »delovanja« v njegovem življenju (v sozvočju z lastnimi pogledi na to, kaj je »vredno« v življenju) ter četrta na uporabo več (tudi vseh treh) pristopov hkrati. Prva pristopa se najbolj navezujeta na hedonistično razumevanje kakovosti življenja. Tretji pristop temelji na Senovem zmožnostnem pojmovanju blaginje posameznika ali lokalne skupnosti (Sen, 1994; cv: Mandič, 2015, str. 834 in str. 828), ki je blizu evdemonični kakovosti življenja. Ta pristop se zdi obetaven (a še malo preizkušen, po Robeyns in van der Veen, 2007) tudi z vidika udejanjanja trajnostnega kakovostnega življenja, ki mu v nadaljevanju namenimo posebno pozornost. Navezuje se namreč tudi na moč, ki jo čutijo prebivalci ali pripadniki (lokalnih) skupnosti pri delovanju v svojem življenju, oziroma njihovo zmožnost za doseganje blaginje, ki jo Mandičeva povezuje s pojmom opolnomočenje (2015). Navezanost opredeljevanja in nato merjenja kakovosti življenja v razmerju do ci- ljev trajnostnega razvoja sproža številna zanimiva vprašanja in razmišljanja, ki lahko krepko spremenijo dosedanje lotevanje problematike. Vsak posameznik in vsaka ob-močna skupnost (od lokalnega do mednarodnega merila) sta posebna, različna od drugih. Logična posledica je, da ima vsak posameznik ali skupnost drugačne cilje, jim daje drugačno težo in se jim približuje na drugačne načine in z drugačno hitrostjo. Različni cilji so lahko na primer zastavljeni v različnih prostorskih (se na primer nana- šajo na stanovanje, lokalno bivalno območje, regijo, …), časovnih (trenutni, dolgo- ročni, ponavljajoči se, ...), družbenih (jih deli s svojim partnerjem, družino, prebivalci občine ali države, …) »merilih«. Poleg tega pa se s časom cilji lahko močno spreminjajo. Ali torej potrebujemo posameznikom in skupnostim prilagojene opredelitve ciljev in merjenje stopnje doseganja ciljev trajnostne kakovosti življenja? Morajo biti te opredelitve dinamične? Ne želimo problematizirati obstoja skupnih ciljev območnih skupnosti, saj si dosega- nja ciljev trajnostnega razvoja in trajnostnega kakovostnega življenja, ki se nanašajo na večje skupnosti ali območja, ne moremo predstavljati brez usklajevanja in sodelovanja članov skupnosti. Pač pa je bila doslej premalo izkoriščena možnost dejavnega vključevanja posameznikov v sistem sooblikovanja, vrednotenja, spremljanja in ude- janjanja teh ciljev. Z jasnejšo navezavo »njegovih« ciljev (vsaj tistih, za katere obstajajo meritve) s cilji lokalne in širše skupnosti, bi namreč prispevali k boljši seznanjenosti o doseganju posameznikovih in skupnostnih ciljev, o pomenu njegovega prispevka k uresničevanju skupnostnih ciljev, o »uspešnosti« njegove lokalne, regionalne, dr- žavne skupnosti v primerjavi z drugimi in podobno. Z učinkovito obveščenostjo in ozaveščenostjo bi se povečalo posameznikovo opolnomočenje, posledično pa tudi skupno zavedanje o zmožnosti in uspešnosti lokalne ali širše skupnosti pri udejanja- nju ciljev trajnostnega razvoja oziroma trajnostne kakovosti življenja. S krepitvijo 87 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije pripadnosti območni skupnosti bi se okrepili ne le bolj tekmovalni, hedonski, ampak tudi globlji evdemonični, samouresničitveni vidiki kakovosti življenja, s tem pa tudi skupna stopnja dosežene kakovosti življenja. Da je ustrezno motiviranje posameznikov za doseganje »višjih«, evdemoničnih skupnih ciljev mogoče v praksi, v Sloveniji dokazujejo na primer prostovoljne čistilne akcije, vključevanje v dobrodelne dejav- nosti ali uspešno delovanje sistema ločenega zbiranja odpadkov. Ne dvomimo, da je doseganje in ohranjanje visoke kakovosti življenja dovolj imeniten in privlačen cilj za aktivnejše vključevanje posameznikov pri njegovem doseganju. Zato se k razmišljanju o možni izvedbi in posledicah ideje vrnemo tudi v nadaljevanju poglavja. 5.2 Razvoj proučevanja območne kakovosti življenja Kakovost življenja je predmet širokega večdisciplinarnega proučevanja. Izmed števil- nih primerov razvoja tega raziskovalnega področja smo izbrali predvsem takšne, ki kažejo dosedanji metodološki napredek oziroma nakazujejo možen napredek prou- čevanja trajnostne območne kakovosti življenja v prihodnosti. Prvo veliko področje številnih novosti predstavlja merjenje objektivnih in subjektivnih kazalcev posameznih vidikov kakovosti življenja. Prizadevanja se odvijajo v dveh smereh. Za države, regije, tudi večja mestna območja se uveljavljajo standardizirani, med obravnavanimi območji in v časovnem zaporedju primerljivi kazalci oziroma nabori kazalcev kakovosti življenja (na primer OECD Better Life Index, Eurostat Statistics on Income and Living Conditions EU-SILC, Eurofund European Quality of Life Survey EQLS, Mercer Quality of Living Index, International living, Gallup World Pool, Legatum Prosperity Index). Nekatere od teh raziskav izvajajo v rednih časovnih razmikih, z njimi pokrivajo velika območja ali vključujejo zelo veliko število anketiranih, kar vse prispeva k izgradnji referenčnega znanja o kakovosti življenja. Časovna in medobmočna primerljivost teh kazalcev je izredno pomemben temelj za kopičenje in utrjevanje znanja o spreminjanju kakovosti življenja v prostoru in času, merjenje učinkov razvojnih politik na kakovost življenja, ali na ocenjevanje približevanja različnim dolgoroč- nejšim ciljem trajnostne kakovosti življenja. Na podlagi statistične povezanosti med temi in drugimi kazalci raziskovalci preizkušajo uporabo novih kazalcev, ki razkrivajo dodatne vidike kakovosti življenja, iščejo dejavnike, ki vplivajo na spreminjanje kakovosti življenja, ali obratno, ugotavljajo na katere pojave in procese ima dosežena stopnja kakovosti življenja vpliv na proučevanih območjih. Druga smer razvoja teži k iskanju novih, območno in časovno specifičnih kazalcev kakovosti življenja. Tovrstne raziskave pogosto proučujejo kakovost življenja na lokalni ravni, za katero ni na voljo prej omenjenih »standardiziranih« kazalcev. Pogost pristop za izboljšanje primerlji-vosti takšnih lokalnih raziskav je, da poleg specifičnih kazalcev merijo tudi katerega izmed zgoraj omenjenih referenčnih kazalcev. Prav pri merjenju specifičnih kazalcev območne, praviloma lokalne ali regionalne kakovosti življenja, je opazen izrazit prispevek geografskih raziskav (Krevs, 2000; Tiran, 2017). K metodološkemu napredku zlasti prispevajo uporaba geoinformacijskih orodij, razpoložljivost vse bogatejših zbirk prostorskih podatkov, uporaba metod večkriterijskega vrednotenja, strojnega učenja in podobno. Med primeri tovrstnega 88 E-GeograFF 9 metodološkega prispevka k proučevanju različnih elementov območne kakovosti ži- vljenja v Sloveniji so preizkušanje uveljavljanja lokalne prostorske dostopnosti dolo- čenih storitev ali območij za zadovoljevanje različnih (na primer rekreacijskih) potreb, naravnih razmer in naravne ogroženosti na območju bivanja kot elementov lokalne kakovosti življenja (Krevs, 1996, 1998, 2002), ocenjevanje prometne dostopnosti sre- dišč, javne in oskrbne koristi (Kozina, 2013, 2016), lokalne prometne varnosti, estetske vrednosti bivalnega okolja, peš dostopnosti mestnih dobrin in storitev, dostopnost javnega potniškega prometa, lokalne ocene onesnaženosti zraka in hrupa (Tiran, 2015, 2016, 2017). Za izračune večine omenjenih kazalcev so uporabljeni bistveno po- drobnejši prostorski podatki, kot so prikazani v rezultatih raziskav. Za nadaljnji razvoj raziskovanja lokalne kakovosti življenja je izredno pomembno zavedanje, da bi lahko bili končni rezultati že zdaj prikazani prostorsko podrobneje – na primer kot v primeru raziskave kakovosti bivalnega okolja na območju Celja (Vurunić, 2012; slika 5.1). Slika 5.1: Primer lokalnega večkriterijskega vrednotenja kakovosti bivalnega okolja na Polulah, v Ločnici in Zagradu. Vir: Vurunić, 2012. Na področju subjektivnega merjenja območne kakovosti življenja opažamo dva trenda. Prvega predstavlja uveljavljanje subjektivnega merjenja kakovosti življenja v okviru rednih statističnih raziskav (na primer Eurostat EU-SILC; SURS-SILC), v rednih časovnih razmikih in na razmeroma velikem številu anketiranih. Drugi trend se kaže v vključevanju splošnejših standardiziranih merskih instrumentov za ocenjevanje ka- kovosti življenja v geografskih raziskave lokalne kakovosti življenja, v katerih sicer 89 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije prevladujejo vprašanja o zadovoljstvu s številnimi vidiki kakovosti okolja oziroma območnimi življenjskimi razmerami. V sicer redkih slovenskih primerih tovrstnih ge- ografskih raziskav zasledimo na primer uporabe merskih instrumentov za ocenjeva- nje zadovoljstva z življenjem (na primer Cantrilova lestev, ali lestvica zadovoljstva z življenjem, SWLS) (Tiran, 2015; Krevs, 2015), poleg hedonističnih pa tudi instrumente, ki merijo evdemonične vidike kakovosti življenja, vključno z ocenami opravnomočenosti (Krevs, 2015). V dosedanji zgodovini raziskovanja subjektivne kakovosti življenja je bilo razvito veliko število merskih instrumentov. Številni raziskovalci so pričakovali, da različne mere subjektivne blaginje in sreče pravzaprav merijo isto stvar. Razlike med rezultati so jih običajno odvrnile od uporabe tovrstnih kazalcev nasploh ali pa so izbrali enega od njih, kot boljšega od ostalih (World…, 2015, str. 15). Podrobnejše in obsežnejše raziskave so pokazale, da so razlike med rezultati različnih merskih instrumentov razumljive in zaželene. Danes prevladuje zavzemanje za hkratno uporabo več različnih mer subjektivne blaginje, ki naj omogoči vse boljše poznavanje njihovih medseboj- nih razlik, dopolnjevanja ter povezanosti z drugimi merami kakovosti življenja. Med odmevnejšimi publikacijami, ki spodbujajo hkratno uporabo raznovrstnih standar- diziranih merskih instrumentov (vprašalnikov in metod izračunavanja skupnih kazal- cev), je OECD-jev priročnik za merjenje subjektivne blaginje (OECD, 2013). Pomemb- no vlogo na področju vključevanja subjektivnih kazalcev kakovosti življenja v svoje redne raziskave igra tudi Eurostat. Z modeliranjem sestavljenih kazalcev zadovoljstva z življenjem ter proučevanjem dejavnikov, ki na te kazalce vplivajo (Eurostat, 2016) se pripravlja na vključevanje več doslej le eksperimentalno preizkušenih (Eurostat, 2012) kazalcev subjektivne blaginje v osrednje merilne instrumente EU-SILC, ki se bodo uporabljali vsako leto (Eurostat, 2017). Na podlagi doslej zapisanega se objektivno in subjektivno proučevanje območne kakovosti življenja izvaja v različnih prostorskih merilih. Standardizirano merjenje kakovosti življenja prevladuje v raziskavah po državah in regijah, standardizirano subjektivno merjenje se šele poskusno uporablja tudi v raziskavah lokalne kakovosti življenja. Lokalne raziskave kakovosti življenja pa vključujejo več dodatnih, lokalno specifičnih informacij o različnih elementih kakovosti življenja. Območna kakovost življenja pomeni posplošitev kakovosti življenja posameznih prebivalcev, ki si vsa- kodnevno »delijo« neko območje. S tega vidika se med geografskimi obravnavami kakovosti življenja tovrstni povezavi med prebivalci nekega območja najbolj pribli- žamo na lokalni ravni, na primer na ravni sosesk, delov večjih naselij ali območju več manjših bližnjih naselij. Na ta način je namreč vsaj del elementov kakovosti življenja znotraj obravnavanega območja podoben za večino tamkajšnjih prebivalcev, s čimer se izboljša možnost zaznave razlik med območji, prepoznavanja dejavnikov ugoto- vljene stopnje kakovosti življenja ter učinkovitejše ukrepanje v primeru jasneje za- znanih problemov. Načelno zavzemanje za lokalno raven kot temeljno prostorsko raven proučevanja kakovosti življenja (življenjske ravni, blaginje, kakovosti življenjskega okolja ipd.) se sicer pojavi že v času t. i. gibanja za območne družbene kazalce. Vendar izpostavljanje temeljnega pomena lokalne ravni vrednotenja območne kakovosti življenja ne pomeni, da zanikamo pomen tudi drugih ravni dojemanja in vrednotenja kakovosti 90 E-GeograFF 9 življenja, prostorskih od regionalne, do državne in mednarodne, a tudi osebne in družbene (na primer družinske). Helliwell in sodelavci (World…, 2015, str. 42) na primer v raziskavah kakovosti življenja pogrešajo hkratno obravnavo v več merilih (ang. multi-level studies). Naslednje pomembno področje, ki terja in prinaša novosti v raziskovanje trajnostne kakovosti življenja, je poznavanje povezanosti meritev kakovosti življenja z »realnostjo« in realno opredeljenimi cilji trajnostnega razvoja. Združeni narodi v obdobju 2015–2030 delujejo v smeri intenziviranja razvoja in uporabe novega metodološke- ga okvira za merjenje razvojnega približevanja 17 univerzalnim globalnim trajno- stnim razvojnim ciljem ( sustainable development goals, SDG) in 169 nadaljnjim pod- -ciljem ( targets) (OECD, 2015, str. 42), ki naj bi pomembno vplival na razvoj tovrstne metodologije v svetovnem merilu. Vendar kljub obsežni literaturi in opravljenem raziskovanju še vedno le malo vemo o povezanosti meritev različnih elementov in vidikov kakovosti življenja z zmožnostjo posameznika in skupnosti, da dejansko vpliva na približevanje konkretnim ciljem trajnostnega razvoja oziroma trajnostni kakovosti življenja. V prejšnjem poglavju smo razpravljali o potencialnem pomenu opredelitev oseb- nih in skupnostnih trajnostno-razvojnih ciljev, uporabe ustreznega informiranja za povečanje ozaveščenosti, opravnomočenja in nato dejanskega delovanja v smeri doseganja trajnostne kakovosti življenja. Glede na pomen, ki ga ima v tem procesu učinkovito informiranje za delovanje posameznika pri doseganju njegove in skupno- stne trajnostne kakovosti življenja, opisani proces poimenujemo informacijsko-akcij- ska zanka. Poleg ustrezne vsebinske (gospodarske, družbene, okoljske) in količinske opredelitve razvojnih ciljev, ki omogočata uspešno merjenje približevanja ciljem trajnostnega razvoja oziroma trajnostni kakovosti življenja na določenem območju, je v sklopu informacijsko-akcijske zanke pomembno odprto vprašanje, kako v ta proces uspešno vključiti posameznika. Vključitev posameznika namreč pomeni, da ne sprej- me le vloge opazovalca, temveč se »včlani« v delovanje lokalne, regionalne in širše skupnosti pri zasledovanju lokalnih, regionalnih, državnih, globalnih ciljev trajno- stne kakovosti življenja. Ustrezno neprestano obveščanje, ki je razumljivo, pritegne pozornost, motivira (na primer z opozarjanjem na ugodne ali neugodne premike v vrednostih kazalcev v kratkem času ali v daljših obdobjih, s primerjavami z drugimi območji, ki jih lokalno ali regionalno prebivalstvo morda dojema kot zgled ali želi z njimi »tekmovati«), obenem ozavešča, da se trajnostna kakovost življenja spreminja vsak dan in da prav vsak prebivalec vsakodnevno vpliva na te spremembe. Ker gre za kombiniranje hedonističnih in evdemoničnih principov, bi bilo posamezniku sodelo- vanje hkrati vznemirljivo z vidika »tekmovanja« z drugimi območji in izpolnjujoče z vidika doseganja višjih, skupnih ciljev. Čeprav se ideja morda zdi utopična, po našem mnenju že obstajajo potrebna znanja z različnih strokovnih področij, tehnološke možnosti ter zadostna raven informacijsko- -komunikacijske pismenosti, okoljske ozaveščenosti in evdemonične odzivnosti pre- bivalstva, ki omogočajo vzpostavitev »sistema trajnostne kakovosti življenja«. To bi bil sistem, ki bi omogočal učinkovito postavljanje ciljev trajnostne kakovosti življenja oziroma trajnostnega razvoja, nazorno spremljanje teh ciljev na različnih prostorskih ravneh v realnem času, posamezniku in javnosti prilagojeni načini informiranja, tudi 91 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije o tem, kako in koliko lahko prispevajo k približevanju zastavljenih ciljev. Povezoval bi ustanove, ki bi merile oziroma modelirale ustrezne elemente kakovosti življenja, medije, raziskovalne in izobraževalne ustanove, lokalne, regionalne skupnosti, državno upravo in posameznike. Seveda vzpostavitev takšnega sistema prinaša vrsto tehnič- nih, informacijskih, tudi političnih in etičnih vprašanj. Vendar se zdi cilj, doseganje trajnostne kakovosti življenja, vreden takšnega truda. Morda bi bila Slovenija idealna za pilotni preizkus takšnega sistema. Katera so torej ključna odprta vprašanja in področja, ki bi po našem mnenju po- membno prispevala k učinkovitosti sistema trajnostne kakovosti življenja? Poleg informacijsko-komunikacijske infrastrukture in vseprisotne mobilne informacijsko- -komunikacijske tehnologije bi bili ključnega pomena na primer zasnova delovanja v več merilih hkrati (tako z vidika doseganja ciljev, kot primerjanje z drugimi območji) ter delovanje v realnem času (tovrstno vizijo smeri razvoja izpostavljata tudi Land, Michalos, 2015). Vseprisotnost informacijske tehnologije, ki vključuje tudi mobilne naprave in s tem tehnično omogoča neprestan dvosmeren dostop do sistema traj- nostne kakovosti življenja, predstavlja pomembno tehnološko podlago sistema. Po drugi strani pa lahko zavede snovalce in uporabnike sistema, da s slabo premišlje- no poplavo informacij (o tako kompleksnem pojavu bo količina informacij neizo- gibno velika) dosežejo neželen odklonilen odziv uporabnikov, namesto njihovega motiviranega vključevanja v sistem in v spreminjanje lastne in skupnostne območ- ne trajnostne kakovosti življenja. Potrebno bo torej dobro premišljeno, učinkovito informiranje posameznikov in javnosti, ki vključuje izkušnje s področja infografike (na primer SURS – Kakovost življenja; OECD, 2015c) in personaliziranega prilagajanja predstavitve in vrednotenja življenjskih razmer (na primer OECD, 2015b). Pomemben bi bil prenos izkušenj s področja javnega obveščanja, celo s področja oglaševanja, koliko informacij, na kakšen način in kdaj naj bodo posredovane (na primer redno tudi preko javnih medijev, a ne preveč), da posameznike in lokalne skupnosti pritegne in motivira za delovanje. Za ozaveščanje, krepitev opolnomočenja in tudi učinkovitej- še delovanje posameznikov v smeri trajnostne kakovosti življenja lahko pomembno vlogo odigra uporaba umetne inteligence, ki na podlagi posameznikovih preferenc in zmožnosti, območja, na katerem živi, lokalne skupnosti, v katero je vključen ter podatkov v različnih merilih o doseganju trajnostne kakovosti življenja podaja razlage, namige, usmeritve za delovanje. Primer uporabe umetne inteligence in virtualnega sveta v t. i. resnih igrah s področja trajnostnega razvoja, namenjenih za učinkovito predstavljanje in učenje učinkov našega odločanja in ravnanja, smo lahko preizkusili v »igri« SOS-21 (Le Gonnidec, 2009). Žal »igra« danes na spletu ni več dostopna. A pred desetletjem je njen avtor, tudi za tovrstno ekspertno delo za Združene narode, prejel številna priznanja. Predvsem pa je pokazal, da so vsebinsko, oblikovalsko, informacijsko znanje in računalniška tehnologija že lep čas zreli za inovativno in učinkovito uporabo tudi v sistemu za trajnostno kakovost življenja, o kakršnem razmišljamo v tem poglavju. Uvodoma smo navedli cilj države, da do leta 2050 svojim prebivalcem pomaga doseči kakovostno življenje. Velik del dosedanjega in bodočega dela na področju omogoča- nja proučevanja kakovosti življenja se odvija v državnih raziskovalnih, izobraževanih in drugih ustanovah. Tudi vzpostavljanja skiciranega sistema za trajnostno kakovost življenja si ni mogoče predstavljati brez temeljne vloge državnih ustanov. Tukajšnje 92 E-GeograFF 9 poudarjanje pomena vključitve posameznikov torej cilja na prebivalce Slovenije, ki bodo glavni izvajalci doseganja kakovostnega življenja. Navedeno naj pripomore k temu, da vse večji del prebivalstva sprejme sodelovanje v »igri trajnostna kakovost življenja« kot del svojega vsakodnevnega življenja. 5.3 Subjektivno vrednotenje regionalne kakovosti življenja v Sloveniji V okviru tematike trajnostnega regionalnega razvoja v Sloveniji želimo na kratko osvetliti tudi proučevanje regionalne kakovosti življenja v Sloveniji, kot ene izmed različic območne kakovosti življenja. Kot smo pojasnili že uvodoma, nekoliko več pozornosti namenimo subjektivnemu vrednotenju regionalne kakovosti življenja ter razpravi o njegovem potencialnem prispevku k udejanjanju trajnostne kakovo- sti življenja. Za ilustracijo obravnavane problematike med drugim uporabimo nekaj izbranih rezultatov raziskave subjektivnega vrednotenja območne, tudi regionalne kakovosti življenja v Sloveniji, ki smo jo leta 2015 izvedli s pomočjo študentov geografije Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Krevs, 2015). Doslej je bilo izvedenih malo raziskav subjektivnih vrednotenj regionalne kakovosti življenja v Sloveniji. Več lahko zasledimo primerov proučitve subjektivne območne kakovosti življenja na primer po mestnih, obmestnih, podeželskih območjih (na pri- mer Verlič-Dekleva, 1996; Krevs, 1996, 1999), pasovih oddaljenosti od središč (Kozina, 2013; Krevs, 2015), delu naselja, strnjenosti in velikosti naselja (Krevs, 2015) ter po izbranih mestih (Tiran, 2015). V eni redkih raziskav, ki se večrazsežnostno loti subjektivne regionalne kakovosti življenja v Sloveniji, Rudar Neralova (2013) uporabi podatke Eurofund-ove raziskave Euro- pean Quality of Life Survey EQLS iz leta 2007. Rezultati EQLS so sicer dostopni za leta 2003, 2007 in 2012 (Eurofund), a ne po statističnih regijah. Za namen medregionalnih primerjav je avtorica pridobila podatke neposredno od Eurofund-a. Osrednji del njene raziskave predstavlja prikaz porazdelitve odgovorov ter ugotavljanje statističnih povezav med izbranimi (27) kazalci kakovosti življenja ter med statističnimi regijami. Drugi vir podatkov o subjektivni regionalni kakovosti življenja za Slovenijo predstavljajo rezultati Eurostat-ovega merjenja splošnega zadovoljstva z življenjem EU-SILC (Eurostat, 2015). Od leta 2012 do 2015 so rezultati dostopni tudi na spletnih straneh Statističnega urada Republike Slovenije (SURS-SILC, 2017). Glede na velikost vzorca (v Sloveniji okoli 28.000 oseb) in izvedbo vzorčenja (SURS, 2012–2015) so rezultati neprimerno bolj zanesljivi, kot v omenjeni Eurofund-ovi raziskavi ali v nadaljevanju predstavljeni lastni raziskavi. Na sliki 5.2 so prikazane povprečne ocene splošnega zadovoljstva z življenjem po statističnih regijah v Sloveniji v letu 2015, izmerjene na 10 stopenjski lestvici. Vprašanje je podobno enorazsežnostni Cantrilovi lestvi (Cantril, 1965; OECD, 2015a), ki sodi med najbolj razširjene hedonistične mere kakovosti življenja. Najvišjo stopnjo splošnega zadovoljstva z življenjem izražajo anketirani v Osrednjeslovenski, Gorenjski in Goriški statistični regiji, najnižjo pa v Koroški, Pomurski in Spodnjeposavski statistični regiji. 93 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Na sliki 5.3 je prikazano spreminjanje ocen splošnega zadovoljstva z življenjem po statističnih regijah v obdobju 2012–2015. Glede na velikost vzorca ocenjujemo, da precej intenzivna nihanja zadovoljstva med leti odražajo dejansko precejšnjo obču- tljivost zadovoljstva z življenjem od leta do leta. Posebno izrazita skoka v zadovoljstvu z življenjem sta v obravnavanem obdobju izmerjena v Zasavski ter v Goriški sta- tistični regiji in sicer med letoma 2014 in 2015. V raziskavi, ki smo se je v letu 2015 lotili s študenti, smo izvedli večrazsežnostno vrednotenje subjektivne območne kakovosti življenja. Raziskava je bila izvedena z name- nom ugotavljanja stopnje podobnosti spoznanj o subjektivno vrednoteni kakovosti življenja, do katerih pridemo s pomočjo izbranih uveljavljenih »merskih instrumen- tov« (vprašanj, npr. Cantrilove lestve, ali skupin vprašanj, na primer hedonističnih in evdemoničnih sestavljenih kazalcev kakovosti življenja) ter izbranih vprašanj o zadovoljstvu z razmerami v svojem življenju in življenjskem okolju, ki so bila uporabljena v raziskavah območne kakovosti življenja (na primer Krevs, 1996; Tiran, 2015, 2016, 2017). Nenaključni način vzorčenja in porazdelitev 815 anketiranih po statističnih regijah ne omogočata zanesljivega ocenjevanja regionalnih parametrov posameznih vidikov kakovosti življenja. Za ilustracijo v nadaljevanju izpostavimo le pogleda na ugotovitve raziskave, ki se navezujeta na problematiko, obravnavano v poglavju. Na sliki 5.4 sta kartografsko prikazana agregirana kazalca subjektivne ocene kakovosti življenja po statističnih regijah v Sloveniji leta 2015. Zgornja karta prikazuje rangirano Slika 5.2: Samoocena splošnega zadovoljstva z življenjem po statističnih regijah v Sloveniji leta 2015. Vir: SURS-SILC (2017). 94 E-GeograFF 9 Slika 5.3: Spreminjanje samoocen splošnega zadovoljstva z življenjem po statističnih regijah v Sloveniji v obdobju 2012–2015. Vir: SURS – SILC (2017). agregirano oceno hedonističnega ocenjevanja zadovoljstva z življenjem na podlagi 5 vprašanj (merski instrument Satisfaction with life scale, SWLS; Diener, Emmons in sod., 1985). Vprašanja se nanašajo na strinjanja z izjavami, da je anketirančevo življenje blizu idealnemu, so njegovi življenjski pogoji odlični, je zadovoljen s svojim življenjem, je dosegel pomembne stvari, ki jih želi v svojem življenju ter da ne bi skoraj ničesar spremenil, če bi še enkrat živel svoje življenje. Spodnja karta predstavlja rangirane agregirane ocene evdemoničnega vrednotenja kakovosti življenja na podlagi 3 vpra- šanj. Vprašanja se nanašajo na strinjanja z izjavami, da se anketirancu zdijo stvari, ki jih počne v življenju, vredne njegovega časa, denarja in truda, da je svoboden pri odločanju o tem, kako živi ter da na splošno nase gleda pozitivno. Primerjava kart 95 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije podpira zavzemanje za uporabo več subjektivnih merskih instrumentov hkrati, saj de- jansko odražajo različne vidike kakovosti življenja. V kontekstu regionalnega razvoja kakovost življenja nujno obravnavamo na večkratno posplošen način: agregirano na Slika 5.4: Primer hedoničnega (a) in evdemoničnega (b) pogleda na regionalno kakovost življenja v Sloveniji. Opomba: povprečne ocene vrednotenj po statističnih regijah so pretvorjene v range; nižji rang pomeni višjo oceno stopnje kakovosti življenja. Vir: Lastna raziskava s pomočjo študentov leta 2015, n=815. 96 E-GeograFF 9 prebivalstvo večjih območij, na podlagi posplošenih trendov spreminjanja dejavni- kov in elementov kakovosti življenja prebivalstva, z izpostavljanjem poenostavljenih povezav med dejavniki in elementi kakovosti življenja, s poenostavljeno empirično opredelitvijo proučevanega pojava, s povezovanjem le posredno povezljivih doseda- njih raziskav kakovosti življenja in sorodnih pojavov. Regionalna raven merjenja kakovosti življenja se ne zdi najprimernejša z vidika prostorskega merila, v katerem poteka vsakodnevno življenje večine prebivalcev. Regije, v našem primeru statistične regije, so zaradi svoje velikosti notranje lahko zelo okoljsko, gospodarsko in družbeno heterogene in so praviloma veliko večje, kot »območja vsakodnevnega življenja« prebival- cev. Posplošitev ocen kakovosti življenja na regionalno raven nujno zmanjša razlike med obravnavanimi območji. Vendar obstaja pomemben razlog, da izvajamo posplo- šitve po regijah: na regionalni ravni poteka pomemben del načrtovanja in spremljanja (trajnostnega) razvoja v Evropski uniji in tudi v Sloveniji. Zato je nujno, da regionalno raven vrednotenja trajnostne kakovosti življenja vključimo kot eno izmed prostorskih ravni v sodobnem raziskovanju kakovosti življenja. 5.4 Izzivi in priložnosti raziskovanja trajnostne območne kakovosti življenja Pregled izbranih »dokazov«, ki odražajo različne dileme ali nakazujejo korake naprej na področju raziskovanja območne kakovosti življenja prinaša več vprašanj, kot odgovorov. Tega so raziskovalci na tem področju pravzaprav vajeni, saj se proučevanje predmeta, o katerem ni vsaj približnega soglasja niti na filozofski ravni, nujno sooča z nedorečenostjo tudi na empirični raziskovalni ravni. Rešitev teh nedorečenosti ni preprosta. Morda nam pomaga iz zagate prav pre- dlagani pogled od daleč, na kakovost življenja kot »dejanski pojav« in ne le kot teoretičen konstrukt in predmet akademske razprave. Poleg številnih vprašanj in komentarjev naša razprava prinaša tudi eno večjo, na videz utopično idejo, ki jo imenujemo sistem trajnostne kakovosti življenja. Predlog ima zelo racionalno podlago. Premik od načelnega podpiranja in zavzemanja za trajnostni razvoj in trajnostno kakovost življenja proti dejanskim trajnostnim kakovostnim življenjem zahteva spremenjena življenja posameznikov, lokalnih skupnosti, družbe. Sistem trajnostne kakovosti življenja bi lahko pri spremembah življenj odigral zelo po- membno, z marsikaterega vidika morda kar ključno vlogo. Predlagani sistem teme- lji na povezavi med opredelitvijo ciljev trajnostnega razvoja družbe, ki vodijo do trajnostne kakovosti življenja, ter načinom udeležbe posameznikov na poti proti tem ciljem. Posameznikova udeležba naj bi temeljila na zavestnem sodelovanju, kot »člana« v lokalni in širši skupnosti, učinkovitem, posamezniku prilagojenem načinu informiranja, ozaveščanju, opolnomočenju, ob hedonističnem in morda še bolj evdemoničnem načinu spremljanja približevanja zastavljenim ciljem. Uspešno kombiniranje hedonističnih in evdemoničnih principov bi se lahko odražalo v opre- deljevanju ciljev, kazalcev in razlag stopnje udejanjanja trajnostne kakovosti življenja, a tudi na ravni neposredne uporabniške izkušnje. Na primer bolj tekmovalna, sebična, torej bolj hedonistična nagnjenja bi uporabniki zadovoljevali z meritvami 97 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije uspešnosti pri zasledovanju ciljev trajnostne kakovosti življenja. Evdemonična načela, vrline, globlje občutenje sreče in odgovornosti do drugih pa bi na primer razvijali in krepili ob vsakokratnem nazornem seznanjanju s prispevanjem k ciljem trajnostne kakovosti življenja lokalne skupnosti, regije ali človeštva kot celote. Regionalna raven bi bila le ena od ravni vrednotenja, primerjav, prikazov, oziroma eden od vpogledov v sistem kakovosti življenja. V razpravi smo problematizirali razkorak med lokalno ravnjo, na kateri večina posameznikov vsakodnevno živi in jo razmeroma dobro pozna, ter regionalno ravnjo, ki jo posameznik manj dobro pozna, si zato na primer težje predstavlja primerjave z drugimi regijami ali lasten prispevek k doseganju trajnostne regionalne kakovosti življenja. Vendar bi zaradi zelo visokega političnega in gospodarskega pomena regionalne ravni v EU, ki se odraža tudi v bogatih zbirkah podatkov, prav regionalna raven sistema trajnostne kakovosti življenja lahko najhitreje zaživela na ozemlju celotne EU. Pilotno preizkušanje sistema bi bilo najbrž smiselno na več (manjših) območjih hkrati, kar bi omogočalo medsebojno primerjavo uspešnosti delovanja sistema in s tem morda tudi večjo spodbudo za sodelovanje posameznikov in lokalnih oziroma regionalnih skupnosti pri uporabi sistema. Slovenija se zdi zelo primerna – kot eno od izbranih območij - za pilotno preizkušanje takšnega sistema: zaradi velikosti in raznolikosti ozemlja, dobre informacijsko-komunikacijske pokritosti in opremlje- nosti, velikega obstoječega znanja v številnih vedah in dejavnostih, potrebnega za zasnovo učinkovitega sistema, dosedanjo odzivnost javnosti na »velike projekte«, kakršen je bil na primer Očistimo Slovenijo, nenazadnje pa tudi izrecno zavzema- nje vodstva države za doseganje kakovostnega življenja v že omenjeni Viziji za Slo- venijo 2050. Sistem trajnostne kakovosti življenja bo morda ostal zgolj zanimiva ideja, o kateri bomo razmišljali kdaj kasneje. Izmed ostalih izzivov na tem področju pa za raziskoval-ce v prihodnje morda kot »najglasnejše« izpostavimo naslednje: • načela trajnostnega razvoja in teženje k manj površinskim merilom kakovosti življenja postavljata pred raziskovalce izziv, da iščejo načine dopolnitve hedoni- stičnih z bolj evdemoničnimi in trajnostno usmerjenimi cilji razvoja družbe; • učinkovita povezanost merjenja stopnje približevanja trajnostni kakovosti ži- vljenja z merljivimi elementi vsakodnevnega življenja posameznikov in lokalnih skupnosti; s tem je povezano nadaljevanje dvosmernega razvoja kazalcev traj- nostnega razvoja – v smeri standardizacije »temeljnih« kazalcev ter v smeri »al- ternativnih«, »specifičnih« kazalcev kakovosti življenja; na to bo navezana tudi metodologija »zgoščanja informacij« o kakovosti življenja, saj bodo primerljivi skupni oziroma agregirani kazalci primerljivi v času in med območji le, če bodo izračunani na primerljiv način; • učinkovita »informacijsko-akcijska zanka« - sistem obveščanja, ozaveščanja, opolnomočenja in pomoči pri delovanju posameznikov in lokalnih oziroma regi- onalnih skupnosti na poti k udejanjanju trajnostne kakovosti življenja; • iskanje učinkovitih poti za uveljavitev vrednot in praks, ki omogočijo, da trajnostna kakovost življenja postane temeljni cilj posameznika in družbe. 98 E-GeograFF 9 Viri in literatura Anić, P., 2012. How to find happiness: adolescent‘s life goals and free time activiti-es. Doktorska disertacija. Oddelek za psihologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 195 str. URL: https://bib.irb.hr/datoteka/629215.Anic_P_2012._How_ to_find_happiness_Adolescents_life_goals_and_free_time_activities.pdf (citirano 17. 2. 2017). Cantril, H., 1965. The pattern of human concerns. Rutgers University Press, 427 str. Diener, E., Emmons, R. A. in sod., 1985. The satisfaction with life scale. Journal of Personality Assessment, 49, str. 71–75. Eurofund, Evropska raziskava o kakovosti življenja EQLS izvedena v letih 2003, 2007, 2012. URL: https://www.eurofound.europa.eu/sl/surveys/european-quality-of-li- fe-surveys (citirano 17. 1. 2017). Eurostat, 2012. EU-SILC 2013 Module on Well-being. URL: http://ec.europa.eu/euro- stat/documents/1012329/6071326/2013_Module_Well-being.pdf/93ac2517- -f6ac-4ed5-8c42-ca89568ea5c9 (citirano 17. 1. 2017). Eurostat, 2015. Quality of life indicators - overall experience of life. URL: http:// ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/Quality_of_life_indica- tors_-_overall_experience_of_life (citirano 17. 1. 2017). Eurostat, 2016. Analytical report on subjective well-being, 2016 edition, 38 str. URL: http://ec.europa.eu/eurostat/web/products-statistical-working-papers/-/KS- -TC-16-005 (citirano 17. 1. 2017). Eurostat, 2017. Quality of life (QOL) – Context. URL: http://ec.europa.eu/eurostat/ web/gdp-and-beyond/quality-of-life/context (citirano 17. 1. 2017). Kozina, J., 2013. Življenjsko okolje prebivalcev v ustvarjalnih poklicih v Sloveniji. Doktorska disertacija. Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljublja- ni, 231 str. Kozina, J., 2016. Življenjsko okolje ustvarjalnih ljudi v Sloveniji. Geografija Slovenije, 35, 137 str. Krevs, M., 1996. Geografski vidiki življenjske ravni prebivalstva. V: Pak, M. (ur.). Spodnje Podravje s Prlekijo: možnosti regionalnega in prostorskega razvoja. Zveza geografskih društev Slovenije, str. 335–349. Krevs, M., 1998. Geografski vidiki življenjske ravni prebivalstva v Sloveniji. Doktorska disertacija. Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 234 str. Krevs, M., 1999. Glavne razlike v življenjski ravni med slovenskimi mestnimi, obme- stnimi in podeželskimi območji. Dela, 14, str. 151–162. Krevs, M., 2000. Geographical contribution to the level of living research. V: Zbornik referatov. II. Kongres na geografite od Republika Makedonija so strucen seminar za nastavnicite po geografija, Ohrid, 3.–5.11.2000. Makedonsko geografsko dru- štvo; str. 354–361. 99 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Krevs, M., 2002. Geografski vidiki življenjske ravni prebivalstva Ljubljane. V: Pak, M. (ur.). Geografija Ljubljane. Ljubljana: Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, str. 117–132. Krevs, M., 2015. Geografija kakovosti življenja 2015. Raziskava s sodelovanjem štu- dentov Oddelka za geografijo, Filozofske fakultete, Univerze v Ljubljani. Neobja- vljeno gradivo. Land, K. C., Michalos, A. C., 2015. Fifty years after the social indicators movement: has the promise been fulfilled? An Assessment and an Agenda for the Future. URL: http://www.miqols.org/howb/wp-content/uploads/2016/06/LandAndMichalos- -50YearsPaper-Draft7.pdf (citirano 17. 2. 2017). Le Gonnidec, P., 2009. SOS-21. Jeu de monde virtuel pour le développement dura- ble. URL: http://cursus.edu/institutions-formations-ressources/formation/13138/ sos-21-jeu-monde-virtuel-pour/#.WLFlqvnhCPq in http://serious.gameclassifica- tion.com/FR/games/14092-SOS-21--le-jeu/index.html (citirano 17. 1. 2017). Legatum Institute. 2011. Index prosperity database. URL: www.prosperity.com (citirano 17. 2. 2017). Local quality of life counts, 2010. A handbook for a menu of local indicators of sustainable development. Department of the Environment, Transport and the Regi- ons. URL: http://www.proveandimprove.org/documents/localqolc.pdf (citirano 17. 1. 2017). Mandič, S., 2015. Opolnomočenje kot nova paradigma spreminjanja družbe in poten- cial v Sloveniji. Teorija in praksa, 52, 5, str. 825–843. Norton, D. L., 1976. Personal destinies: a philosophy of ethical individualism. Prince-ton University Press. OECD, 2013. Guidelines on measuring subjective well-being. OECD Publishing. URL: https://www.oecd.org/statistics/Guidelines%20on%20Measuring%20Subjecti- ve%20Well-being.pdf (citirano 17. 1. 2017). OECD, 2015a. How‘s Life. Measuring well-being. URL: http://www.keepeek.com/ Digital-Asset-Management/oecd/economics/how-s-life-2015_how_life-2015- -en#page44 (citirano 17. 1. 2017). OECD, 2015b. Better Life Index. URL: http://www.oecdbetterlifeindex.org/ (citirano 17. 1. 2017). OECD, 2015c. Regional Well-being. URL: https://www.oecdregionalwellbeing.org/ (citirano 17. 1. 2017). Ostenfeld, E., 1994. Aristotle on the good life and quality of life. V: Nordenfeld, L. (ur.), Concepts and measurements of quality of life in health care. Kluwer Academic Publishers; str. 19–34. Robeyns, I. , van der Veen, R. J., 2007. Sustainable quality of life. Conceptual analysis for a policy-relevant empirical specification. Netherlands Environmental Assessment Agency (MNP), 99 str. URL: http://citeseerx.ist.psu.edu/viewdoc/downloa d?doi=10.1.1.606.9074&rep=rep1&type=pdf (citirano 28. 1. 2017). 100 E-GeograFF 9 Rudar Neral, M., 2013. Razlike v kakovosti življenja med slovenskimi regijami po raziskavi EQLS 2007. Magistrska naloga. Fakulteta za uporabne družbene vede, Nova Gorica; 152 str. Seligman, M.E.P., 2002. Authentic Happiness. Nicholas Brealey Publishing, 322 str. Slabe Erker, R., Lavrač, V., 2009. Mesto sreče v ekonomiji in strategiji trajnostnega razvoja. IB Revija, 3–4, str. 5–20. URL: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC- -DTTJ7EQH/ (citirano 17. 1. 2017). Smith, D.M., 1973. A geography of social well-being in the United States. McGraw-Hill. SURS – Kakovost življenja. URL: http://www.stat.si/qol/index_sl.html (citirano 17. 1. 2017). SURS - SILC, 2017. Samoocena splošnega zadovoljstva z življenjem – SILC, podat- ki po statističnih regijah, letno, 2012–2015. SI-STAT. URL: http://pxweb.stat.si/ pxweb/Database/Dem_soc/08_zivljenjska_raven/18_08720_silc_zadovol_zi- vljenje/18_08720_silc_zadovol_zivljenje.asp (citirano 27. 1. 2017). SURS, 2012–2015. Samoocena splošnega zadovoljstva z življenjem – SILC. Me- todologija. URL: http://www.stat.si/StatWeb/Common/PrikaziDokument. ashx?IdDatoteke=8291 (citirano 17. 1. 2017). Tiran, J., 2015. Geografsko vrednotenje bivalnega okolja v izbranih slovenskih mestih. Doktorska disertacija. Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Lju- bljani, 323 str. Tiran, J., 2016. Measuring urban quality of life : case study of Ljubljana = Merjenje kakovosti življenja v mestu : primer Ljubljane. Acta geographica Slovenica 56, št. 1, str. 57–73. URL: http://ojs.zrc-sazu.si/ags/article/view/828/4006 (citirano 28. 1. 2017). Tiran, J., 2017. Kakovost bivalnega okolja v Ljubljani. Georitem 28. 110 str.; URL: http:// zalozba.zrc-sazu.si/p/1398 (citirano 28. 1. 2017). Verlič-Dekleva, B. 1996: Prostor in kakovost življenja. V: Svetlik, I. (urednik), Kakovost življenja v Sloveniji. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana; str. 233–252. Vizija Slovenije 2050. URL: http://slovenija2050.si/vizija-slovenije-2050/ (citirano 15. 2. 2017) Vurunić, S., 2012. Večkriterijsko vrednotenje kvalitete bivalnega okolja v občini Celje. Projektno poročilo. Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Lju- bljani; 34 str. World Happiness Report 2015, 2015. Helliwell, J. F., Layard, R., Sachs, J. (ur.). URL: http://worldhappiness.report/wp-content/uploads/sites/2/2015/04/WHR15- -Apr29-update.pdf (citirano 17. 1. 2017). 101 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije 6 Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj Tatjana Resnik Planinc in Matej Ogrin Nova vizija vzgoje in izobraževanja poudarja celovit, interdisciplinaren pristop k pri-dobivanju znanja, sposobnosti in veščin, potrebnih za trajnostno prihodnost, pa tudi za spremembo vrednot, vedenja in življenjskih navad. Izobraževanje za trajnostni razvoj mora težiti k skupnemu cilju – spoznati in razumeti medsebojno povezanost treh stebrov človekovega življenja in delovanja: okolja in prostora, gospodarstva ter družbe. Te prvine je treba dojemati in obravnavati v med- sebojni odvisnosti, pri čemer morata imeti okolje in prostor prednost, saj družba in ekonomija dolgoročno ne moreta obstajati brez podpore našega planeta (Shallcross, 2006). Mladostnike je treba torej ozavestiti, da zadovoljevanje naših potreb zahte- va prostor. Če želimo to omejeno dobrino ohraniti takšno, da bo zadovoljevala tudi potrebe prihodnjih generacij, je treba rabo prostora smiselno načrtovati in usmerja- ti. Odgovornost za ravnanje s prostorom pa morajo prevzeti tako posamezniki kot družba, saj se lahko vsi vključujejo v proces sprejemanja odločitev (Demšar Mitrovič in sod., 2007). Ob zavedanju mednarodnih razsežnosti družbenih potreb ter posledic odločitev in ravnanja tako posameznika kot celotne družbe vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj iščeta načine, kako državljane pripraviti na to, da se soočijo z izzivi sedanjosti in prihodnosti, nosilce odločanja pa do tega, da bodo pri vodenju sveta ravnali odgovorno. Gre za kompleksen koncept, ki se nenehno razvija, čeprav univerzalnega modela vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj ni. So pa ključne vrednote, ki jih morata spodbujati: • spoštovanje dostojanstva in človekovih pravic vseh ljudi po svetu ter zavezanost k doseganju socialne in ekonomske pravičnosti za vse; • spoštovanje človekovih pravic prihodnjih generacij in prizadevanje za medgene- racijsko odgovornost; • spoštovanje širše skupnosti in skrb zanjo v vsej njeni različnosti, kar vključuje za- ščito in obnovo Zemljinih ekosistemov; • spoštovanje kulturne raznolikosti in prizadevanje za vzpostavitev lokalne in glo- balne skupnosti strpnosti, nenasilja in miru (YouthXchange, 2007, str. 9). Celoten izobraževalni sistem mora učence spodbujati k vsem že navedenim ciljem, še pomembneje in lažje pa je to dosegati pri pouku oz. študiju geografije, ki nudi možnosti za aktiven, odgovoren in v prostor usmerjen pristop. Geografska izobrazba 102 E-GeograFF 9 omogoča, da se posameznik zave vpliva svojih dejanj oziroma ravnanja družbenega okolja ter da s pomočjo najnovejših informacij in veščin ter na temelju okoljevarstve-ne etike sprejema odločitve, ki ne zanemarjajo okolja (Resnik Planinc, 1994). Skrb za okolje in poudarek na okoljevarstvenih temah sta bila nadgrajena v Smernicah vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj od predšolske vzgoje do douniverzitetnega izobraževanja, ki jih je leta 2007 izdalo takratno Ministrstvo RS za šolstvo in šport, in v katerih je zapisano, da »… vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj ni le dodatek k sedanjemu splošnemu izobraževanju niti ni njen cilj zgolj in samo varovanje narave, ampak je obsežen, celovit, skladen pedagoški proces, ki vključuje odnos med človekom in naravo ter odnose med ljudmi; vodi do razumevanja vsestranske zveze med naravnim, gospodarskim, družbenim in političnim sistemom ter soodvisnosti ljudi, ki živijo v različnih delih sveta, ter skuša dejavno in tvorno reševati sedanja in prihodnja okoljska in družbena vprašanja človeštva« (Smernice …, 2007, str. 2). Po priporočilih UNECE Strategije (2009) bi moralo teoretično in metodološko dode- lano (geografsko) izobraževanje z vidika trajnostnega razvoja vključevati (Learning from each other, 2009): • akcijsko učenje; konkretna dejanja in aktivnosti učencev bi morala biti integralni del izobraževalnega procesa, kar naj bi razvijalo učenčeve sposobnosti za sa- mostojno aktivnost/delovanje ter omogočilo trajnostne spremembe v kratkem in dolgoročnem obdobju; • kritično mišljenje; ob zavedanju obstoja različnih ideologij ter razvijanju druž- bene kritičnosti se moramo zavedati, da ne obstajajo politično nevtralne vredno- te izobraževanja. Kritično mišljenje v procesu izobraževanja definiramo kot po- sameznikovo zavestno sprejemanje informacij, z namenom razumevanja lastnih obstoječih vrednot, zanimanj in znanja. V svoji najboljši nameri lahko kritično mišljenje vodi v družbeno, kulturno in intelektualno fleksibilnost ob zavedanju, da se vse informacije dejansko navezujejo na prostor in čas; • dinamiko kot kakovost; pri čemer je poudarjena kakovost izobraževanja, ki daje učencu aktiven in sodelovalen položaj, s čimer razvijeta učenec in učitelj bolj vza-jemen odnos, ki spoštuje tako obstoječe znanje kot sposobnosti učečega se; • interdisciplinaren pristop; • multidisciplinaren pristop; • problemski pristop; • procesno orientiran pristop; pri čemer dojemamo učenje in poučevanje kot proces in tako damo namesto vsebini večji poudarek aktivnostim, dinamiki, ude- ležencem v procesu, posameznim etapam itd.; • reševanje problemov; učne vsebine podajamo v kontekstu realnih problemov ali primerov; • projektno delo; • učenje v naravi, na prostem, v pokrajini (izkustveno učenje), pri čemer naj bi učni proces prevzel obliko kompleksne, strukturirane »delavnice«. 103 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije V Sloveniji je v Smernicah vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj v celotni verti-kali izobraževanja zapisano, da to prednostno vključuje »spoštovanje občečloveških vrednot, dejavno državljanstvo in participacijo, medkulturni dialog in jezikovno raznovrstnost, ohranjanje narave in varovanje okolja (ekološko ozaveščenost in odgovornost), kakovostno izobraževanje - spodbudno delovno in učno okolje, kakovostne medosebne odnose, razvoj socialnih kompetenc (nenasilje, strpnost, sodelovanje, spoštovanje itd.), zdrav življenjski slog (duševno in telesno zdravje), krepitev zdrave samozavesti in samo-podobe, kakovostno preživljanje prostega časa, razvijanje podjetnosti kot prispevka k razvoju družbe in okolja ter spoznavanje različnih področij kulture in spodbujanje ustvar-jalnosti in dejavnosti« (Smernice …, 2007, str. 2). Geografija je nedvomno šolski predmet, ki lahko brez težav vse zgoraj zapisano vključi v učni proces. Tako osnovnošolsko kot srednješolsko izobraževanje bi moralo upoštevati večplastnost obravnavanih tematik, njihovo odzivnost na družbene spre- membe ter jih sprejeti kot živ organizem, ki se v različnih situacijah različno odziva. Tudi s tem bomo mladino učili (če si sposodimo besede ameriškega znanstvenika Alana Kaya), da je bolje ustvarjati prihodnost, kot pa jo napovedovati. V nadaljevanju se osredotočamo na razvijanje kompetenc mladega človeka za traj- nostni razvoj v procesu geografske vzgoje in izobraževanja, osvetljujemo delo z bo- dočimi učitelji geografije na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter podajamo primer dobre prakse na primeru vzgoje in izobraževanja za trajnostno mobilnost. 6.1 Razvijanje kompetenc za trajnostni razvoj v procesu geografske vzgoje in izobraževanja Izkušnje se pri mladem človeku od otroštva do odraslosti stalno in hitro povečujejo, saj se širi njegov prostor bivanja in delovanja. Ob tem, tako Kolenc-Kolnikova (1996), mladostnik spoznava vse širši krog različnih ljudi, ki prispevajo k širjenju njegovega znanja o družbi in stanju v njej. Enako velja za pridobivanje prostorskih izkušenj, saj hodi na izlete, ekskurzije in potovanja. Ker je v stiku z večjim številom ljudi, mu mnogi od njih vede ali nevede posredujejo svoja stališča, prepričanja, vrednote in poglede. Mladostnik zato razpolaga z bistveno večjimi in bogatejšimi informacijami in izku- šnjami kakor otrok. S pomočjo pridobljenih izkušenj in informacij si oblikuje celosten pogled na prostor, ki ga obdaja (Kolenc-Kolnik, 1996). Vloga učitelja geografije je tu izjemno pomembna. Geografi si pogosto postavljamo vprašanje, kako skozi proces geografske vzgoje in izobraževanja spodbujati mišljenje in ustvarjalnost mladih, da bodo sprejemali pro- stor kot vrednoto, delovali v skladu s trajnostnim razvojem in postali odgovorni do ljudi in prostora, ki jih obdaja. V zadnjem desetletju se je potrdila teza, da je doseganje pozitivnih rezultatov pogojeno s prepletanjem več področij: od različnih znanj do raznih sposobnosti in veščin, odnosov in vrednot (Preglednica 6.1). 104 E-GeograFF 9 Preglednica 6.1: Potrebno znanje, sposobnosti in veščine učencev in dijakov za trajnostni razvoj. Vedeti, poznati in znati Sposobnosti in veščine Učenci in dijaki naj: Učenci in dijaki naj: • vedo, da so viri na našem planetu omejeni; • se seznanijo z raziskovanjem in vodenjem • poznajo vire na Zemlji: prst, vodo, minerale, različnih študij o prostoru ter z zastavljanjem itd. ter njihovo razširjenost in vlogo pri ohran- vprašanj sebi in drugim; janju živih organizmov; • se naučijo, kako lahko uporabijo definicije • vedo, kako delujejo ekosistemi in biomi in konceptov, kot so prostor, družba, razvoj in kako le-ti vplivajo na zdravje okolja in ljudi; tehnologija v lokalnih, nacionalnih in global- • vedo, kakšen je bil odnos prvotnih družb do nih izkušnjah; okolja in v njem najdejo pozitivne vidike; • se pri reševanju problemov naučijo posluževa- • vedo, kako lahko naravni viri vplivajo na eko- ti različnih virov in tehnologij; nomski razvoj določenega območja; • prepoznajo predsodke, znajo poslušati različ- • poznajo značilnosti razvoja v nomadski, agrar- na mnenja ter poiščejo optimalno rešitev; ni, industrijski in postindustrijski dobi ter vpliv • razvijajo hipoteze na osnovi pravih informacij, tega razvoja na naravno okolje; kritičnih analiz in skrbne sinteze in jih preizku- • vedo, kakšno vlogo imata v razvoju znanost in šajo v novih kontekstih in izkušnjah; tehnologija ter kakšen vpliv imata le-ti na okolje; • razvijajo strategije za trajnostno naravnano • poznajo proces urbanizacije in njegovih posle- spreminjanje današnjih razmer med ekologijo dic za prostor; in ekonomskim razvojem; • razumejo povezanost političnega, gospodar- • bodo vzgojeni in naučeni sprejemanja kom- skega, okoljskega in družbenega; promisov v konfliktnih situacijah. • razmišljajo o možnih rešitvah za globalna vprašanja; • načrtujejo in sprejemajo odločitve v skupnosti na način, ki dojema prostor kot vrednoto. Poleg tega je treba vedeti, kako pomembno je na vseh področjih našega življenja sodelovanje vlad, gospodarstva, nevladnih organizacij in javnosti. Vir: Bandelj, 2007 (povzeto po Learning for a sustainable future, 2007). Že pred več kot desetimi leti so geografi poudarjali pomen razumevanja prostora ter njegovih vrednot in omejitev za vzgojo mladih v odgovorne, aktivne in kritične drža- vljane (Urbanc, Fridl, 2007). Tako smo v sklopu mednarodnega projekta R.A.V.E. Space - Raising Awareness of Values of Space through the Process of Education (INTERREG IIIB CADSES Programme, 2005–2007), v katerem je sodeloval tudi Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, v želji, da bi učence in dijake opremili z novimi védenji, za predmete, ki vsebujejo tako imenovano prostorsko dimenzijo, pre- dlagali dopolnitev učnih načrtov. Mednarodna raziskava, narejena v sklopu projekta, je namreč pokazala, da je učni načrt ključna prvina, ki zagotavlja uspešno vključitev novih vrednot v proces izobraževanja (Resnik Planinc, 2006). Pri tem smo si bolj kot za vpeljevanje novih vsebin prizadevali za nadgradnjo obsto- ječih. Ideje, ki so usmerjale naše delo, so bile: širjenje znanja o trajnostnem razvoju in vrednotah prostora, razmišljanje o prostorskih problemih in načini njihovega reševanja, zavedanje o posledicah različnih posegov v prostor, razumevanje prepletenosti in medsebojne odvisnosti dejavnosti v prostoru in razvijanje odgovornega odnosa do prostora kot naravne dobrine. Pri tem smo izhajali iz dejstva, da je mogoče doseči zastavljene cilje le z nadgradnjo védenja, njegovo osmislitvijo in uporabo v praksi. V okviru že omenjenega mednarodnega projekta in projekta Vključevanje elementov 105 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije trajnostnega prostorskega razvoja in vrednot prostora v izobraževalni proces je bilo med drugim ugotovljeno, da se obravnavanje prostorskih problemov pojavlja izjemoma in v senci okoljskih vsebin, ki so bile že pred prenovo učnih načrtov v prejšnjem desetletju v naših šolah dobro zastopane. Zato je bilo nujno v vzgojo in izobraževanje za trajnostni razvoj vključiti tudi razumevanje in razreševanje problemov in konfliktov, ki jih v odnosu do okolja in prostora prinaša spremenjen življenjski slog in družbe-noekonomski ter tehnični razvoj. Pregled obstoječih učnih načrtov je tudi pokazal, da je veliko prostorsko orientiranih vsebin v učne programe že vključenih. Zato so bile poudarjene nekatere specifične vsebine, posebno tiste s področja prostorskega načrtovanja. Zaradi družbenih sprememb, povezanih s postmodernimi vrednotami in participativno demokracijo, se je namreč čedalje bolj kazala potreba po večjemu vključevanju prebivalcev v proces prostorskega načrtovanja, s čimer bi se preprečilo netrajnostne oblike upravljanja s prostorom in doseglo boljše sodelovanje med prebivalci in investitorji ob upoštevanju vrednot prostora (Resnik Planinc, 2008). Naše težnje so sovpadle s prenovo osnovnošolskih in srednješolskih učnih načr- tov v Sloveniji, ki je potekala v letih od 2007 do 2008. Številna naša priporočila so bila upoštevana in danes lahko ugotavljamo, da predvsem učni načrti za geografijo vključujejo ustrezno število globalnih in etapnih učnih ciljev, povezanih s trajnostnim razvojem, obenem pa je težnje k trajnostnem razvoju prepoznati tudi v naboru kompetenc, sposobnosti in spretnosti. Prenova učnih načrtov z vključevanjem novih vsebin je seveda zahtevala nadaljnje strokovno spopolnjevanje učiteljev, zato je bilo organiziranih več seminarjev za učitelje na temo vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj, ki so bili dobro obiskani. Cilji, ki naj bi se jih doseglo pri izobraževanju za trajnostni razvoj, so povezani z dej-stvom, da je potrebno dojeti omejenost planetarnega ekosistema in naših zmožnosti njegovega izkoriščanja. Prav tako so povezani z že omenjenim razumevanjem vse- stranske zveze med naravnim, gospodarskim, družbenim in političnim sistemom ter soodvisnosti ljudi, ki živijo v različnih delih sveta, s širjenjem znanja o vrednotah prostora, razumevanjem povezanosti političnega, gospodarskega, okoljskega in družbe- nega, razmišljanjem o (prostorskih) problemih in načinih njihovega reševanja, zave- danjem posledic različnega ravnanja, razumevanjem prepletenosti in medsebojne odvisnosti dejavnosti v prostoru, razvijanjem odgovornega odnosa do prostora, ipd. Tako naj, če izpostavimo le najpomembnejše, učenci in dijaki: • razumejo, da ima vsaka odločitev posledice; • se zavedajo trajnih posledic posegov v prostor; • ugotavljajo in vrednotijo posledice določenih posegov v prostor; • spoznajo najbolj pereče prostorske probleme in predlagajo rešitve; • spoznajo poklice, ki so povezani z urejanjem naravnega in grajenega prostora; • razumejo pomen in vlogo prostorskega načrtovanja ter sodelovanja javnosti v postopkih sprejemanja odločitev o posegih v prostor; • samostojno raziščejo varne poti v šolo za pešce in kolesarje ter načrtujejo izboljšave; 106 E-GeograFF 9 • dajejo pobude za urejanje okolice šole; • razvijajo pozitiven odnos do lastne vloge pri načrtovanju prihodnjega razvoja (Fridl in sod., 2007). V okviru izobraževanja za trajnostni razvoj se od učencev pričakuje aktivno sodelo- vanje, podajanje predlogov, samostojno delo, kritično razmišljanje, prepoznavanje, ipd. V današnjem času poučevanje o globalnih temah samo po sebi ne zadostuje več, kajti ljudje potrebujejo praktične veščine, ki jim bodo omogočile nadaljevanje učenja tudi potem, ko zapustijo šolo. Razumevanje tako globalnih kot lokalnih vsebin v globalnem kontekstu pogojuje zavedanje, da so te pogosto medsebojno povezane in imajo obenem svojo preteklost in prihodnost. Sposobnost razumevanja stvari z različnih vidikov je ob upoštevanju različnih stališč ključnega pomena za intra- in internacionalno razumevanje kot osnove za ustvarjanje pogojev sodelovanja, ki podpirajo trajnostni razvoj (McKeown, 2002). Izsledki mednarodne raziskave, ki je potekala leta 2006 v sklopu že omenjenega mednarodnega projekta R.A.V.E. Space, in ki jo je kot projektni partner zasnoval Oddelek za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani ter jo izvedel s pomočjo drugih projektnih partner-jev iz Slovenije, Italije, Poljske, Grčije in Črne gore, so potrdili tezo, da med količino vsebin v učnih načrtih, ki se navezujejo na prostorski razvoj, in zanimanjem učencev zanje obstaja statistično pomembna povezava. Istočasno pa je po mnenju 1.897 učiteljev iz petih držav vsaj delno zanimanje učencev pogojeno tudi z okoljem, iz katerega prihajajo, saj je kar 67,7 % anketirancev prepričanih, da učenci prinesejo vsaj nekaj znanja tudi od doma. Če bi skušali na osnovi dobljenih rezultatov sklepati širše, bi prišli do zaključka, da teme, ki se nanašajo na trajnostni razvoj, prostor in njegove vrednote, pred desetimi leti še niso bile pomemben del vsakdana ljudi. Obenem pa na osnovi rezultatov raziskave lahko potrdimo dobro znano dejstvo, da bolj ko je družba izobražena, bolj stimulativno okolje oziroma osnovo za mladostnikovo nadaljnje izobraževanje predstavlja. Sodelovanje in vključevanje javnosti je za delovanje učiteljev izredno pomembno, vendar pa velik del učiteljev sam od sebe ni pripravljen spreminjati stvari, ampak je pri tem odvisen od »viš- je« avtoritete (v primeru Slovenije od učnih načrtov) (Resnik Planinc, 2006). 8.2 Izobraževanje bodočih učiteljev geografije Vsega zapisanega se dobro zavedamo tudi izobraževalci bodočih učiteljev geogra- fije. Študenti geografije že v času študija na prvi stopnji pridobijo različna znanja o trajnostnem razvoju, ki jih nato v sklopu drugostopenjskega pedagoškega študija geografije nadgradijo z možnostmi prenosa v šolsko prakso. V konkretnem prime- ru se je aplikativni pristop izkazal kot daleč najboljši. Preko analize učnih načrtov za geografijo z vidika določenih učnih ciljev, kompetenc, sposobnosti in spretnosti sku- šamo v praksi izpeljati različne pristope, učne oblike in učne metode z namenom nji- hovega uresničevanja v vzgojno-izobraževalnem procesu (Slika 8.1). Tako že od leta 2007 s študenti v predavalnici ter na terenu proučujemo trajnostni razvoj in vrednote prostora (npr. Portorož, Ljubljana), se ukvarjamo s trajnostno lokalno oskrbo s hrano, oblikovanjem predstav o pokrajinah med mladimi, razvijanjem zavesti o pomenu trajnostne mobilnosti med mladimi itd. 107 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Slika 6.1: Seznanjanje z različnimi pristopi, učnimi oblikami in učnimi metodami z namenom vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj. Didaktični vikend študentov pedagoške smeri geografije v CŠOD Breženka, november 2016. (foto: T. Resnik Planinc, 2016) Bodoči učitelji geografije se zavedajo pomena vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj in s svojimi idejami pogosto kakovostno nadgradijo že obstoječe oz. poznane pristope k tej tematiki (Slika 6.2). Slika 6.2: Terenskemu delu, v sklopu katerega je generacija študentov pedagoške smeri 2. stopnje proučevala vrednote prostora od marine Portorož do Sečoveljskih solin, je sledil prikaz izsledkov na Guliverjem zemljevidu v učilnici CŠOD Breženka. (foto: T. Resnik Planinc, 2016) 6.3 Primer dobre prakse – izobraževanje za trajnostno mobilnost v Sloveniji S smernicami trajnostnega razvoja in znotraj tega trajnostne mobilnosti se v Slove- niji srečujemo že vrsto let. Med prve glasnike trajnostnih prometnih praks pri nas 108 E-GeograFF 9 zagotovo sodijo okoljske nevladne organizacije (Focus, CIPRA Slovenija, Umanotera) in tudi javne ustanove (Urbanistični inštitut Slovenije). Na področju izobraževanja o trajnostni mobilnosti bi izpostavili zlasti nevladno organizacijo Focus, društvo za trajnostni razvoj. S prvimi aktivnostmi na področju neformalnega izobraževanja o traj- nostni mobilnosti so začeli že v letu 2004 (projekt Okolju in družbi prijazna mobilnost), v letu 2007 so v okviru projekta JPP je kul! organizirali nagradni natečaj za šole na temo javnega potniškega prometa. Leta 2008 so v okviru istega projekta pripravili učno gradivo z učnimi listi za učitelje in učence od 1. do 4. razreda osnovne šole na temo trajnostne mobilnosti. S podobnimi aktivnostmi so nadaljevali tudi v letu 2009, ko so organizirali nagradni natečaj na temo trajnostne mobilnosti za srednje šole in seminar za učitelje, in leto kasneje, ko so organizirali podoben natečaj za srednje šole (Benčina, 2016). Postopno se je krog izvajalcev izobraževanja za trajnostno mobilnost širil, a formalno pojem trajnostne mobilnosti še dolgo potem, ko so se posamezne šole že srečale z omenjenimi vsebinami, ni našel mesta v procesu izobraževanja. Prvi večji premik v tej smeri je Slovenija dočakala v letu 2011, ko se je začel projekt Dobimo se na postaji, ki je bil del aktivnosti tedanjega Ministrstva za infrastrukturo v smeri izboljšanja razmer v javnem potniškem prometu. Za naloge izobraževanja o trajnostni mobilnosti smo bili zadolženi na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter nevladna organizacija Focus, društvo za trajnostni razvoj. Osnovna ideja projekta je bilo izobraževanje, informiranje ter ozaveščanje o jav- nem potniškem prometu, ciljne skupine pa so bile od otrok v vrtcih preko učencev v osnovnih šolah in dijakov v srednjih šolah do študentov na fakultetah. Hkrati so ciljno skupino predstavljali tudi učitelji osnovnih in srednjih šol ter vzgojitelji v vrtcih. Projekt se je končal v letu 2013, v dveh letih in pol pa je pustil v procesu izobraževanja o trajnostni mobilnosti pomemben pečat. V vrtcih je bila opravljena promocija igre za otroke o trajnostni mobilnosti ( Beli zajček) in priročnik za vzgojitelje o poučevanju trajnostne mobilnosti z naslovom Trajnostna mobilnost - priročnik za vzgojitelje v vrtcih (Otrin in sod., 2013), izvedene so bile tudi delavnice za srednješolce ter seminarji za njihove učitelje. Priročnik je prvi tovrstni dokument v Sloveniji, ki je zasnovan skladno z aktualno prakso vzgoje in izobraževanja v slovenskih vrtcih, in ki ponuja ključne vsebine trajnostne mobilnosti in predloge različnih učnih oblik in metod dela (Otrin in sod., 2013, str. 7). Vključuje opis trajnostne mobilnosti in javnega potniškega prometa, slovar pojmov, didaktična priporočila za vključevanje vsebin trajnostne mobilnosti v kurikulum za vrtce, primere dejavnosti in učne liste. Nadalje vsebuje pet vsebinskih sklopov (Pravica do gibanja, Avtomobili potrebujejo veliko prostora, Čisto zares z javnim potniškim prometom, Ranljive skupine v prometu, Potovalne navade in okolje), ki dajo vzgojiteljem vsebinsko podporo pri izvedbi igric in ostalih aktivnosti. Na koncu priročnika je predstavljena še igra Beli zajček, ki je namenjena predšolskim otrokom. Osnovna ideja je, da z zmanjšanjem motoriziranih prihodov v vrtec otroci prispevajo k čistejšemu zraku in tako omogoči-jo zajčku, da njegov kožušček ponovno postane bel (Otrin in sod., 2013). Izobraževanje za trajnostno mobilnost se je v okviru projekta nadaljevalo z aktivnost-mi v osnovni šoli, ki je zajemalo izobraževalne seminarje za učitelje in nagradni na-tečaj za literarno delo ali risbo na temo trajnostne mobilnosti. Podobno kot za vzgojitelje v vrtcih smo tudi za učitelje osnovnih šol pripravili priročnik za poučevanje 109 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije trajnostne mobilnosti z naslovom Trajnostna mobilnost - priročnik za učitelje osnovnih šol (Ogrin in sod., 2013). Struktura priročnika je podobna priročniku za vrtce. Na začetku sta opisana trajno- stna mobilnost in javni potniški promet, nato sledijo didaktična priporočila učiteljem in tematski sklopi s primeri učnih ur (Javni potniški promet, Moja pot v šolo, Promet – okolje – človek, Potovalne navade razreda). Na koncu sledi primer igre na temo trajnostne mobilnosti za osnovne šole. To je igra Prometna kača, katere osnovna ode-ja je skozi igro doseči čim večje število trajnostnih prihodov učencev v šolo ne le v času trajanja igre, pač pa tudi po njej. Otroci zbirajo nalepke in jih nalepijo na plakat prometne kače, in bolj kot je kača polepljena, bolj uspešen je razred. Glavni namen igre je seveda ozaveščati o pomembnosti trajnostne mobilnosti in doseči večji delež trajnostnih prihodov v šolo tudi po koncu igre. Igro Prometna kača smo v okviru projekta Dobimo se na postaji s pomočjo učiteljic in učiteljev izvedli tudi na desetih slovenskih šolah v šolskem letu 2011/2012. Med leti 2014 in 2017 pa se igra izvaja v sklopu projekta Traffic snake game network, ki ga sofinancira program Intelligent energy Europe, na nacionalni ravni pa ga koordinira Razvojna agencija Sinergija. V šolskem letu 2014/2015 je igro izvajalo 29 slovenskih osnovnih šol, ki so v samo dveh tednih, kolikor traja igra, zabeležile v povprečju 77 % trajnostnih prihodov v šolo. V šolskem letu 2015/2016 je k tej igri pristopilo 65 slovenskih osnovnih šol (Karba, 2015). Slika 6.3: Pomemben del izobra- ževanja za trajnostno mobilnost je prikaz in doživljanje primerov dobre prakse. Fotogra- fija kaže zelo uspešen primer vinschgauske železnice z lepo urejeno železniško postajo v Meranu na Južnem Tirolskem, ki so si jo ogledali tudi nekateri učitelji. (foto: Š. Berlot, 2016) V letu 2016 je Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ponov-no sodeloval pri projektu, povezanem z izobraževanjem za trajnostno mobilnost. Šlo je za projekt Trajnostna mobilnost v praksi (financiran v okviru sredstev Sklada za podnebne spremembe s strani Ministrstva za okolje in prostor). Projekt je v proces izobraževanja, ozaveščanja in dela s šolami vstopil v obliki dveh seminarjev za uči- telje ter z vodeno izobraževalno ekskurzijo v Bolzano in okolico z namenom ogleda 110 E-GeograFF 9 dobrih praks trajnostne mobilnosti. Na dveh izbranih ljubljanskih osnovnih šolah so bile organizirane vodene kolesarske poti (Bicivlak) in vodeni pohodi (Pešbus) v šolo. V obeh primerih je bil odziv zelo pozitiven in je pokazal, da so trajnostne poti v šolo za učence tudi bolj vesele, družabne in prijetne. Omeniti moramo še projekt, ki je nadaljevanje projekta Trajnostna mobilnost v praksi in se imenuje Trajnostna mobilnost v šoli. Nosilni partner je Ipop – Inštitut za politike prostora. Namen tega projekta je občinam in šolam pokazati enostavne in napre-dene rešitve na poti k trajnostni mobilnosti v okviru šolskih okolišev. Cilj je, da se pripravi mobilnostna načrta za podeželsko in mestno osnovno šolo, poleg tega pa bo poudarek tudi na ozaveščanju o trajnostni mobilnosti v šolah – tako učencev in njihovih staršev, kot tudi tam zaposlenih (CIPRA Slovenija, 2016). Slika 6.4: Pešibus je zelo primerna oblika druženja ter varna, zdrava in trajnostna pot v šolo. (foto: Benčina/Zdravsolar.si) 111 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Slika 6.5: Zgledno urejena kolesarska infrastruktura je predpogoj za razvoj urbane trajnostne mobilnosti. Na sliki je kolesarski most v Bolzanu. (foto: Š. Berlot, 2016) 6.4 Sklepne misli Odnos med vzgojo in izobraževanjem ter trajnostnim razvojem je kompleksen. Razi- skave kažejo, da je izobraževanje ključno, da bi družba razvijala in dosegala trajnostne cilje. Ravno tako so raziskave potrdile, da je domišljena kombinacija visokošolskega izobraževanja, raziskovanja in vseživljenjskega učenja nujna za prehod v informacijsko oz. na znanju temelječe gospodarstvo, ki ga v večji meri kot (uvožena) tehnologi-ja poganjajo lokalne inovacije in kreativnost (Educational Innovation ..., 1998). Morda se sodobna družba še vedno v premajhni meri zaveda prepleta različnih in različno pomembnih vrednot vsakega posameznika ter lokalne in širše skupnosti v kateri živi, dela in se odloča. Posameznika ne vzgaja in izobražuje samo šola, temveč tudi domače in širše okolje. Naloga šole je, da ne samo uči o trajnostnih vrednotah, temveč da jih sprejema kot živ organizem, ki v različnih soodvisnostih različno reagira, ter da je obenem z ustrezno mero kritične distance odprta do njihove raznolikosti in večplastnosti. Le na tak način bomo vzgojili in izobrazili posameznika, ki bo usposobljen za življenje, delo in odločanje v sodobni družbi. Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj se organsko prepletata z raziskovalnim delom v okviru programske skupine na Oddelku za geografijo. Študijski programi geografije v precejšnji meri že vključujejo vsebine, ki so temeljne za razumevanje in udejanjanje ciljev trajnostnega razvoja. Viri in literatura Bandelj, I., 2007. Geografsko izobraževanje in vrednote prostora. Diplomsko delo, Oddelek za geografijo, Filozofska Fakulteta, Univerza v Ljubljani, 175 str. Benčina, M. Informacije o projektih v preteklosti. (Osebni vir 13. 12. 2016). 112 E-GeograFF 9 CIPRA Slovenija, 2016. Informacija o projektu. (Osebni vir, 15. 12. 2016). Demšar Mitrovič, P., Resnik Planinc, T., Urbanc, M., 2007. Geografsko izobraževanje o vrednotah prostora za zagotavljanje trajnostnega razvoja. Geografija v šoli, 16, 3, str. 3–11. Education for Sustainable Development. A Manual for Schools. The Royal Town Plan- ning Institute. London, 2004, 70 str. Educational Innovation for Sustainable Development. Educational Innovati- on for Sustainable Development Report of the Third UNESCO-ACEID In- ternational Conference. Bangkok, 1998. URL: http://unesdoc.unesco.org/ images/0011/001106/110683Eo.pdf (citirano 1. 12. 2016). Fridl, J., Kušar, S., Resnik Planinc, T., Simoneti, M., 2007. Vključevanje vrednot prostora v proces izobraževanja. V: Žakelj, A., 2007. Kurikul kot proces in razvoj: zbornik prispevkov posveta, Postojna, 17.-19. 1. 2007, Ljubljana. Karba, K., 2015. Informacije o prometni kači. (Osebni vir. 11. 12. 2015). Kolenc-Kolnik, K., 1996. Spatial perception of a frontier region by young people. V: Nove smeri prostorskega razvoja, Maribor, Pedagoška fakulteta. Learning from each other. The UNECE Strategy for Education for Sustainable Deve- lopment. 2009. United Nations Economic Commission for Europe, Genève, 150 str. URL: https://sustainabledevelopment.un.org/content/documents/798ece5. pdf (citirano 15. 12. 2016). McKeown, R., 2002. Education for Sustainable Development Toolkit. URL: http://www. esdtoolkit.org/default.htm (citirano 11. 10. 2016). Ogrin, M., Resnik Planinc, T., Ilc Klun, M., Plevnik, A.,.2013. Trajnostna mobilnost priročnik za učitelje v osnovnih šolah. Ljubljana, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, 93 str. Otrin, K., Benčina, M., Živčič, L., Resnik Planinc T., Plevnik, A., 2013. Trajnostna mobilnost priročnik za vzgojitelje v vrtcih. Ljubljana, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, 74 str. Resnik Planinc, T., 1994. Mednarodna listina o geografskem izobraževanju. V: Haubri- ch, H. (ur.). International charter on geographical education. Nürnberg: Hochschul-verband für Geographie und ihre Didaktik, 17 str. Resnik Planinc, T., 2006. Vrednote prostora kot integralni del izobraževanja. Geografski vestnik, 78, 2, Ljubljana, Zveza geografskih društev Slovenije, str. 9–24. Resnik Planinc, T., 2008. Geographical education and values of space: a comparative assessment from five European countries. Int. res. geogr. environ. educ, vol. 17, no. 1, str. 56–73. Shallcross, T., 2006. Whole school approaches, forging links and closing gaps bet- ween knowledge, values and actions. Creating sustainable environments in our schools, Wals, A. E. Y., Schallcross, T., Robinson J., Pace P. (ur.), Stoke-on-Trent, Trentham, str. 29–46. 113 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Smernice vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj od predšolske vzgoje do dou-niverzitetnega izobraževanja. 2007. Ljubljana, Ministrstvo RS za šolstvo in šport, 8 str. Urbanc, M., Fridl, J., 2007. Ozaveščanje o prostoru kot pomemben dejavnik izobraže- vanja za trajnostni razvoj; primer projekta R.A.V.E. Space. V: Veliki razvojni projekti in skladni regionalni razvoj, Regionalni razvoj 1, Ljubljana, Založba ZRC. YouthXchange. Izobraževalni priročnik za odgovorno potrošnjo. Ljubljana, Ministr- stvo za okolje in prostor, 84 str. 114 E-GeograFF 9 7 Vrednotenje geodiverzitete in trajnostni razvoj Uroš Stepišnik 7.1 Uvod Fizično okolje predstavlja najpomembnejši naravni vir, ki nam zagotavlja najosnov- nejše pogoje za preživetje. Vendar pa sta tako biotski kot abiotski del okolja bolj kot kdajkoli na udaru zaradi nesmotrnega in prekomernega izkoriščanja. Prav zato se je zavedanje o človekovem pretiranem izkoriščanju in degradaciji narave v zadnjih pet- desetih letih postopno krepilo. Na najbolj očitno in tudi najbolj dramatično izumiranje živalskih in rastlinskih vrst, ki je posledica izjemne dinamike izgube habitatov, je najprej začela opozarjati znanost. Posledice izumiranj so se najočitneje pokazale v nepovratnem procesu izgube raznolikosti živega sveta. Ne le število vrst, tudi raznolikost živega sveta je postala pomembna vrednota. Sledili so vse številnejši pozivi k ukrepanju s strani različnih nevladnih organizacij in celotne družbe. Prav zato je v današnjem času pri preučevanju narave veliko večja pozornost namenjena biotske-mu delu narave (Pettersson, Keskitalo, 2013). Po podpisu Konvencije o biološki raznovrstnosti v Rio de Janeiru leta 1992 se je število raziskav na tem področju skokovito povečalo; vrstile so se študije o vrednotenju, zaščiti in ohranjanju raznovrstnosti žive narave. Raznovrstnost žive narave se nanaša na gensko (ohranjanje genske raznovrstnosti), vrstno (zmanjšanje upadanja števila vrst) in ekosistemsko raznovrstnost (vzdrževanje in zaščita habitatov) ter na ohranjanje povezav med njimi. Izraz biotska ali biološka raznovrstnost se je kot znanstveni pojem začel uporabljati sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil splošno sprejet v skrajšani obliki kot biodiverziteta (Gray, 2013). Prvi primeri vrednotenja narave so temeljili na vrednotenju njenega abiotskega dela. To se je v devetnajstem stoletju odražalo tudi v oblikovanju prvih zavarovanih ob- močij na svetu, ki so temeljili na izredni geološki in geomorfološki pestrosti (Gray, 2013). Šele z razvojem celostnega pogleda na ohranjanje in zaščito narave se je namreč v zadnjih petnajstih letih iz koncepta varovanja ekosistemov postopno razvila misel o povezanosti habitatov in pokrajine oziroma žive in nežive narave, ki vključuje tudi vplive človeka (Serrano, Ruiz-Flaño, 2007). Ponovno se je začel kazati interes za varovanje in vrednotenje neživega dela narave (Gray, 2013; Melelli, 2014). Sodobni termin geodiverziteta tako predstavlja analogijo terminu biodiverziteta in obsega pestrost nežive narave v smislu geoloških (kamnine, minerali, fosili) in geomorfoloških elementov (oblike in procesi) ter prsti (Gray, 2013). Na ponovno oživitev interesa za vrednotenje nežive narave pa ne kažejo le strokovni članki in iskanje najustreznejših metod vrednotenja elementov nežive narave. Pojavlja se tudi vse večje zanimanje 115 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije za t. i. geoturizem, ki temelji na povezavi interpretacije geoloških in geomorfoloških prvin pokrajine in rekreacije (Necheş, 2016), ustanavljajo pa se tudi geoparki, ki so neposredna posledica povečanega zanimanja za nežive elemente narave. Identifikacija in ustrezno razumevanje ter vrednotenje elementov fizičnega okolja je ključ do učinkovitega trajnostnega razvoja. Poleg raznovrstnosti biotskega dela narave, na katerega je trenutno usmerjen večji del pozornosti varstva, je izrednega pomena tudi raznovrstnost abiotskega dela narave, ki z ustreznim razumevanjem in vrednotenjem lahko vodi v celostno sonaravno upravljanje s fizičnim okoljem. 7.2 Geodiverziteta in vrednotenje nežive narave Raziskovanje in zaščita geološke dediščine imata predvsem v Evropi in Ameriki mno- go daljšo zgodovino, kot jo ima zavedanje pomena raznovrstnosti žive narave. Usta- novitev prvega narodnega parka na svetu Yellowstone sega v leto 1872, v Evropi pa je bil prvi geološki rezervat Siebengebirge na območju današnje Nemčije zasnovan že leta 1836 (Gray, 2004). Danes je to naravni park. Oba omenjena primera sicer povezuje izstopajoči vulkanski relief, a tudi v Sloveniji ne moremo mimo ustanovitve Alpskega varstvenega parka v Dolini Triglavskih jezer, ki je predstavljal zametek našega edinega narodnega parka (Erhartič, 2011). Abiotski del narave (geološka podlaga, relief, hidrografske značilnosti) ima veliko vlogo pri vrednotenju oziroma ukrepih za varovanje. Kljub temu pa se je razumevanje pomena raznolikosti nežive narave šele pred kratkim uveljavilo kot samostojno znan- stveno in strokovno področje preučevanja z lastno terminologijo in metodologijo. Serrano, Ruiz-Flaño (2007) navajata, da je termin geodiverziteta (v obliki »geodiversi-dades«) prvič uporabil argentinski geograf Federico Alberto Daus leta 1940, in sicer za opisovanje razlik v kulturah določene pokrajine. Današnjemu pomenu so se sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja približevali izrazi pokrajinska ali geomorfološka pestrost (Serrano, Ruiz-Flaño, 2007; 2009; Gray, 2013). V proučevanju geoloških in geomorfoloških posebnosti Tasmanije je več avtorjev (Sharples, 1993; Dixon, 1995; Kiernan, 1996) uporabilo izraz geodiverziteta (Gray, 2004). Termin je bil uradno potrjen ob sprejetju dokumenta o varovanju avstralske naravne dediščine leta 1996, kjer se je definicija glasila: » Geodiverziteta je naravni razpon ali pestrost geoloških (kamnine), geomorfoloških (površinski procesi) in pedoloških značilnosti, skupin, sistemov in procesov« (Gray, 2013). Opredelitev pojma geodiverziteta je še veliko, večina temeljnih pa z različnimi poudarki opredeljuje elemente neži-ve narave (geološke, geomorfološke, hidrološke in pedološke) kot ključne dejavnike naravne raznolikosti. Nekateri avtorji pri tem zagovarjajo večjo vlogo raznolikosti ne- žive narave, saj ta omogoča pestrost in bogastvo biotopov, ekosistemov in habitatov. Tako naj bi bila biodiverziteta odvisna od geodiverzitete oziroma bi naj bila celo njen del (Sharples, 1993; Sharples, 1995). Naraščajoče zanimanje za neživi del narave je narekovalo oblikovanje metod vredno- tenja, s katerimi bi posredno omogočili sonaravno upravljanje z naravo, hkrati pa bi prispevale k trajnostnemu razvoju. Vrednotenje geodiverzitete je torej povezano s 116 E-GeograFF 9 celovitejšim varovanjem narave pa tudi boljšim upravljanjem zavarovanih območij. Pri tem je potrebno razlikovati med vrednostjo posameznega elementa geodiverzi- tete in vrednostjo, ki jo podaja pestrost elementov na posameznem območju (Gray, 2013), kar je pravzaprav osnova vrednotenja geodiverzitete. Identifikacija elementov geodiverzitete in njihovo vrednotenje je odvisno od odnosa človeka do narave, vpra- šanj varstva okolja in ekonomskega potenciala naravnega vira. Potem ko je bil razvit pojem geodiverziteta, je vsak prispevek s področja njenega vrednotenja predstavil svojo metodo, ki je bila prilagojena določenemu območju in namenu. Mednarodna geomorfološka zveza navaja tri ločene skupine vrednot, ki so v grobem skupne vsem metodam vrednotenja (Reynard, Coratza, 2007; Reynard in sod., 2007; 2016): • znanstvene vrednote, ki imajo pomen za poznavanje zemeljske zgodovine in za interpretacijo površinskih procesov in vključujejo redkost, tipičnost in celovitost oziroma ohranjenost elementov geodiverzitete; • dodane vrednote, ki vključujejo estetske, ekološke in kulturne vidike elementov geodiverzitete; • vrednote upravljanja in uporabnosti, ki obsegajo izobraževalne, ekonomske in varstvene potenciale posameznih elementov. Vrednotenje raznolikosti nežive narave je bilo sprva namenjeno inventarizaciji narav-ne dediščine, zato so metode temeljile zlasti na znanstvenih kriterijih. Z naraščanjem zanimanja za geodiverziteto in širjenjem pomena elementov nežive narave pa se je širil tudi kontekst uporabe z opredeljevanjem dodanih vednosti in vrednotenjem upravljanja in uporabnosti. Poskusi poenotenja in izdelave univerzalnih smernic za vrednotenje niso bili doseženi, saj je izbor metode odvisen od ciljev in namenov raziskave (Reynard in sod., 2016). Poleg različnih ciljev vrednotenja, ki so lahko namenjeni upravljanju z naravnimi viri (Serrano, González-Trueba, 2005; Panizza, Mennella, 2007; Pereira in sod., 2007; Zouros, 2007), vrednotenju ranljivosti okolja (Erhartič, 2010a; Ruban, 2010), ocenjevanju geoturističnega (Pralong, 2005) ter izobraževalnega potenciala (Newsome, Johnson, 2013; García-Rodríguez, Fernández-Escalante, 2016), se metode vrednotenja razlikujejo glede na način zajema prostorskih podatkov o elementih geodiverzitete ter njihovi pred- stavitvi v prostoru. Tako lahko v osnovi ločimo tri skupine metod. Najpreprostejše so metode, ki elemente geodiverzitete na nekem zaključenem območju obravnavajo kot posamezne točke. Druga vrsta metod temelji na vrednotenju večjih sklenjenih obmo- čij. Tretja skupina metod temelji na celovitem vrednotenju območja proučevanja. Najpreprostejšo metodo vrednotenja geodiverzitete, ki temelji na vrednotenju posa- meznih elementov geodiverzitete kot točk znotraj proučevanega območja, so razvili na Inštitutu za geografijo Univerze v Lozani v Švici (Reynard in sod., 2007). Metoda je zasnovana v šestih korakih določevanja vrednosti, pri čemer v prvem in drugem zberemo osnovne in opisne podatke elementov geodiverzitete, tretji in četrti korak vključujeta identifikacijo znanstvenih in dodanih vrednosti. Zadnji korak je sinteza, ki poda skupno vrednost posameznega elementa geodiverzitete (prav tam). Po tej metodi vsakemu izbranemu elementu geodiverzitete določimo več vrednosti, ki jih 117 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije obravnavamo točkasto in nato njihove vrednosti prostorsko prikažemo na zemljevi-dih. Pri tej metodi pravzaprav ne gre za vrednotenje geodiverzitete na izbranem pro- učevanem območju, ampak se le določa vrednost posameznega elementa. V litera- turi obstaja veliko različic te metode (Panizza, Mennella, 2007;Erhartič, 2007; Zouros, 2007; Hjort, Luoto, 2010), ki so si v osnovi precej podobne in so primerne za analize manjših območij. Najpomembnejše pomanjkljivosti te metode se odražajo v občutni subjektivnosti ocenjevalcev, saj je tako kvalitativno kot kvantitativno vrednotenje podvrženo odnosom ocenjevalcev do naravnega okolja in vprašanj varstva narave (Stepišnik, Repe, 2015). Dodatna pomanjkljivost te metode je odsotnost opredeljeva- nja pestrosti posameznih elementov ocenjevanja na določeno prostorsko enoto, kar bi morala biti osnova vrednotenja geodiverzitete. Druga vrsta metod temelji na razdelitvi proučevanega območja na manjše prostor- ske enote, katerim se opredeli vrednost geodiverzitete. Eno temeljnih tovrstnih me- tod so razvili na Oddelku za geografijo na Univerzi v Valladolidu v Španiji (Serrano, González-Trueba, 2005). Vključuje inventarizacijo in analizo posameznih elementov geodiverzitete znotraj posameznih prostorskih enot. Tem prostorskim enotam se določi vrednost oziroma indeks geodiverzitete na osnovi števila različnih elementov geodiverzitete znotraj posameznega območja in razčlenjenosti površja prostorske enote, ki je odvisna tudi od velikosti prostorske enote: Pri tem je G indeks geodiverzitete, N število različnih elementov geodiverzitete, R koeficient razgibanosti površja in ln S naravni logaritem površine območja v km2. V literaturi obstaja mnogo različnih uporab te metode za vrednotenje obsežnejših ob- močij (Serrano, Ruiz-Flaño, 2009; Erhartič, 2011; Pellitero in sod., 2011; Erhartič, 2012). Te metode upoštevajo odnose med posameznimi elementi geodiverzitete v smislu njihove gostote in pestrosti, zato jih lahko opredelimo kot primerne za ugotavljanje geodiverzitete na zaključenih prostorskih enotah. Kljub temu da je metoda zasnovana numerično, kar v veliki meri izloča subjektivne vplive ocenjevanja, je opredeljevanje manjših prostorskih enot še vedno stvar presoje ocenjevalcev. Vrednotenje geodiverzitete stremi k čim manjšemu vplivu subjektivnih presoj, zato se razvijajo nove delno avtomatizirane kvantitativne metode vrednotenja, ki so podprte z geoinformacijskimi orodji. Takšne metode vrednotijo celotno preučevano območje v okviru gostote elementov geodiverzitete, pestrosti elementov geodiverzitete na pro- storsko enoto ter razgibanosti površja (Pereira in sod., 2013; de Paula Silva in sod., 2014; Melelli, 2014; Stepišnik, Repe, 2015; Trenchovska, 2016). Eden prvih primerov uporabe takšne metode vrednotenja geodiverzitete je bil izdelan za regionalni park Monte Su-basio v Umbriji, Italija (Melelli, 2014). Metoda je primerna za različno velika območja, za katera imamo sistematično zbrane podatke o prostorski razporeditvi elementov geodiverzitete in dovolj natančne digitalne modele reliefa (Stepišnik, Repe, 2015). 7.3 Naravne vrednote in geodiverziteta v Sloveniji Vrednotenje abiotskega dela narave ima v svetovnem in slovenskem merilu dolgo tradicijo. Na območju Slovenije so se prvi primeri vrednotenja, ki so bili povezani z zakonsko ureditvijo naravnih spomenikov, pojavili leta 1958 (Zakon o varstvu kulturnih 118 E-GeograFF 9 spomenikov in naravnih znamenitosti, 1958). Takrat je bil sprejet Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti, ki je obravnaval vse zavarovane objekte enako, ne glede na njihovo pomembnost ali vrednost. Sledil je Zakon o varstvu narave, ki je urejal varstvo narave kot celote (Zakon o varstvu narave, 1970). Naslednji poskus vrednotenja naravne dediščine je bil narejen v okviru Inventarja najpomembnejše naravne dediščine Slovenije (Peterlin in sod., 1976) predstavljal pa je prvi pravi izbor vrednejših naravnih območij in objektov. Določena so bila merila vrednotenja identificiranih elementov naravne dediščine: znanstvena vrednost, izjemnost ali redkost, značilnost ali tipičnost, kulturno vzgojna vrednost, ekološka vrednost, krajinska oblikovana vrednost, rekreacijska vrednost in ogroženost. Inventar je bil nato dopolnjen leta 1988 (Skoberne, Peterlin, 1988) in 1991 (Skoberne, Peterlin, 1991), ko so bila merila vrednotenja tudi nekoliko modificirana. Sledil je Zakon o naravni in kulturni dediščini (1981), ki je zamenjal Zakon o varstvu narave (1970). Zakon je namesto termina naravni spomenik uvedel pojem naravna dediščina. Poleg tega je naravno in kulturno dediščino obravnaval skupaj (Zakon o naravni in kulturni dediščini, 1981). Leta 1993 je Zakon o varstvu okolja vzpostavil nov, celovit krovni sistem varstva okolja in narave. Za poimenovanje izbranih, posebej vrednih delov narave, je uvedel pojem naravne vrednote. Poleg tega je kot sestavni del narave vključil človeka ter opredelil trajnostno rabo in varstvo naravnih dobrin (Zakon o varstvu okolja, 1993). Danes je varstvo narave sistemsko urejeno z Zakonom o ohranjanju narave iz leta 1999 in kasnejšimi dopolnitvami (leta 2004, 2006, 2010 in 2014). Zakon je v celoti odpravil poimenovanje naravna dediščina, prevzel pa je pojem naravne vrednote ter tako v nov sistem prevzel tudi vse do tedaj prepoznane, strokovno evidentirane eno- te naravne dediščine (Zakon o ohranjanju narave, 1999). Z dodatnim zakonom so bile tudi jame opredeljene kot naravne vrednote (Zakon o varstvu podzemnih jam, 2004). Naravne vrednote se identificirajo v postopku vrednotenja narave. Zakon o ohranjanju narave (1999) opredeljuje naslednja strokovna merila za kvalitativno vrednotenje: • izjemnost: del narave ima izjemne merske, oblikovne ali druge lastnosti (izjemno velik, majhen, izstopajoče oblikovan); • tipičnost: del narave ima nazorno prepoznavne lastnosti, tipični deli narave so kot taki pogosto opisani v literaturi; • kompleksna povezanost: deli narave z različnimi naravnimi pojavi in oblikami so povezani v funkcionalno celoto ali se nahajajo na geografsko zaključenem območju; • ohranjenost: na delu narave je bil vpliv človeka majhen ali tako časovno odda- ljen, da lastnosti naravnih pojavov ali oblik niso bistveno spremenjene; • redkost: del narave vsebuje redke (absolutna/relativna redkost pojavljanja) na- ravne oblike ali pojave; • ekosistemska pomembnost: del narave je pomemben z vidika ohranjanja biotske raznovrstnosti; ima lastnosti ekološko pomembnega območja/genetske banke; 119 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije • znanstveno raziskovalna pomembnost: del narave je pomemben kot znanstveni dokaz (npr. pojav ali oblika, na podlagi katerega je nastala znanstvena teorija ali je bil pojav ali proces znanstveno poimenovan); • pričevalna pomembnost : del narave je povezan s kulturnimi dogodki, ima sim- bolni pomen za slovenski narod ali je značilen in prepoznaven za Slovenijo. Slika 7.1: Izvir Krupe je naravna vrednota, saj ustreza merilu tipičnega kraškega izvira pod zatrepom (Skoberne, Peterlin, 1991). (foto: U. Stepišnik) Naravne vrednote so osnovni deli narave, ki vsebujejo posebne vrednostne lastnosti, na osnovi katerih se naravne vrednote opredelijo po zvrsteh. Vsaka identificirana naravna vrednota se opredeli z eno ali več zvrstmi na (Zakon o ohranjanju narave, 1999): • površinsko geomorfološko, podzemeljsko geomorfološko ali geološko zvrst; • hidrološko zvrst; • ekosistemsko zvrst; • botanično ali zoološko zvrst; • drevesno zvrst; • zvrst oblikovane naravne vrednote; • zvrst krajinske vrednote. Sprejetje predpisa s strani ministrstva in s tem določitev naravne vrednote poleg same identifikacije obsega tudi evidentiranje naravne vrednote z opisom vredno- stnih lastnosti glede na zvrst ter njihovo geolociranje. Naravne vrednote obsegajo 120 E-GeograFF 9 tudi njihovo neposredno okolico, v primeru identifikacije večjih območij z vredno- stnimi lastnostmi se opredeli večja območja oz. velike naravne vrednote. Slika 7.2: Naravna vrednota Jezero pri Podpeči je po zvrsti hidrološka in botanična naravna vrednota (Skoberne, Peterlin, 1991). (foto: U. Stepišnik) Kljub temu da je vrednotenje abiotskega dela narave v smislu geodiverzitete relativ- no mlado (e.g. Gray, 2013), je bil prvi objavljen primer vrednotenja na območju Slor-venije izdelan že zelo zgodaj (Orožen Adamič, 1970). V povezavi z opredeljevanjem vrednosti slovenskih dolin v območjih gradnje hidroelektrarn avtor zapiše: » Zato se je v zvezi z varovanjem okolja treba odločiti, da ločimo dejstva od čustev in poiščimo metodo, s katero bi številčno ponazorili naše dokaze.« (Orožen Adamič, 1970, 152). Tako je s preprosto numerično metodo, ki je vključevala oblikovanost reliefa, faktor razgleda, krajinsko zanimivost in stopnjo urbanizacije, avtor opredelil značaj doline, oziroma stopnjo atraktivnosti (Orožen Adamič, 1970; Peterlin in sod., 1970). V zadnjem desetletju je prišlo do sistematičnega vrednotenja geodiverzitete različ- nih območij Slovenije (Erhartič, 2010b; 2010a; 2012). Prva metoda aplikacije vredno - tenja geodiverzitete (Erhartič, 2010b) je obravnavala slapove v Sloveniji, ki so že bili opredeljeni kot naravna vrednota (Zakon o ohranjanju narave, 1999). Temeljila je na aplikaciji štirih različnih metod vrednotenja geodiverzitete (Pralong, 2005; Serrano, González-Trueba, 2005; Pereira in sod., 2007; Reynard in sod., 2007), ki jih je avtor delno poenotil, tako da so bile končne vrednosti med seboj primerljive. Na podlagi rezultatov je avtor povzel, da so vse uporabljene metode problematične zaradi preti- rane subjektivnosti, ki jih dovoljujejo kriteriji vrednotenja (Erhartič, 2010b). Sledil je poskus inventarizacije geodiverzitete (Erhartič, 2010a) v okolici Blejskega jer-zera. Avtor ni izdelal osnovne morfografske karte, ki bi služila identifikaciji elementov 121 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije geodiverzitete, ampak je v karto vključil že znane naravne vrednote (Zakon o ohranjanju narave, 1999). Končni rezultat je bila splošna pregledna karta, ki vsebuje abiotske naravne vrednote, ki so osnova za nadaljnji geoturistični razvoj lokalne skupnosti (Erhartič, 2010a). Najobsežnejša aplikacija vrednotenja geodiverzitete je bila izdelana za območje Doline Triglavskih jezer (Erhartič, 2011; 2012). Celotno preučevano območje je avtor razdelil na 17 manjših območij oziroma geomorfoloških enot. Nato pa je na podlagi modificirane metode vrednotenja (Reynard in sod., 2007) opredelil posamezne vrednosti. Vsako ob)- močje je vrednotil na podlagi znanstvenih in dodanih vrednosti. Znanstvene vrednosti so vključevale redkost, tipičnost, celovitost in paleogeografsko vrednost. Dodane vrednosti pa ekološko, estetsko, kulturno in ekonomsko vrednost ter dostopnost. Znan- stvene in dodane vrednosti so podane numerično med 0 in 1, enako kot pri metodi, ki jo je predlagal Reynard in sod. (2007). Skupno vrednost z izobraževalno vrednostjo, posameznih geomorfoloških enot je avtor podal opisno (Erhartič, 2011; 2012). Prvi poskus vrednotenja geodiverzitete na osnovi metode, ki zajema celovito obmo- čje preučevanja, je bil uporabljen na primeru identifikacije območij z visokim inde- ksom geodiverzitete oz. vročih točk geodiverzitete v krajinskem parku Rakov Škocjan (Stepišnik, Repe, 2015). Metoda upošteva identifikacijo elementov geodiverzitete, ki ji sledi izračun pestrosti elementov geodiverzitete na posameznih delih površja ob upoštevanju razgibanosti površja. Slika 7.3: Primer celovitega vrednotenja geodiverzitete na območju Slovenije, kjer so bila na območju Rakovega Škocjana določena območja z različnim indeksom geodiverzitete (Stepišnik, Repe, 2015). 122 E-GeograFF 9 7.4 Zaključek Za uspešno doseganje koncepta trajnostnega razvoja, s katerim bi ohranili biotski in abiotski del narave, je poznavanje, razumevanje, evidentiranje in vrednotenje fizič- nega okolja izrednega pomena. Na področju biotske raznovrstnosti in živega dela narave obstaja mnogo pristopov, ki se uspešno uporabljajo za evidentiranje in vre- dnotenje genetske, vrstne in ekosistemske pestrosti ter za ohranjanje povezav med njimi (Gray, 2013; Pettersson, Keskitalo, 2013). Koncept varovanja nežive narave močno zaostaja za varovanjem žive narave. Pojem geodiverziteta se je sistematično začel uporabljati šele leta 1996, ko je bil prvič uporabljen kot analogija termina biodiverziteta v kontekstu varovanja naravne dediščine na Tasmaniji. Tako današnji termin geodiverziteta obsega pestrost nežive narave v smislu geoloških (kamnine, minerali, fosili) in geomorfoloških elementov (oblike in procesi) ter prsti (Gray, 2013). Kljub temu da je geodiverziteta mlad koncept identifikacije in vrednotenja posame- znih delov narave, je bilo do sedaj predlaganih mnogo različnih metod. Prve metode vrednotenja nežive narave, ki so hkrati tudi najpreprostejše, temeljijo na identifikaciji in vrednotenju posameznih točk nežive narave. Tovrstne metode sicer uspešno identificirajo elemente nežive narave in jim pripisujejo vrednosti po različnih kriterijih, ne vrednotijo pa prostorskih odnosov med njimi. Prav zato tovrstnih jih nikakor ne moremo šteti med metode vrednotenja geodiverzitete, saj ta zahteva opredeljevanje raznovrstnosti posameznih elementov na izbrano prostorsko enoto. Kljub vsemu pa te metode predstavljajo prve poskuse sistematičnega vrednotenja nežive narave in temelje razvoja metodologije vrednotenja geodiverzitete. Tudi postopek, ki ga pred- videva slovenski Zakon o ohranjanju narave (1999), identificira in opredeljuje naravne vrednote na tovrsten način. Prvim poskusom sistematičnega vrednotenja nežive narave so sledili pristopi, ki so opredeljevali vrednost nežive narave znotraj zaključenih prostorskih enot, na ka- tere je razdeljeno širše območje preučevanja. Čeprav te metode vrednotijo neživo naravo po kvalitativnih in kvantitativnih kriterijih in so kot take izredno podvržene subjektivni presoji ocenjevalca, je z njimi mogoče ugotoviti tudi število različnih elementov nežive narave znotraj prostorskih enot. Tovrstne metode so torej prilagojene osnovni identifikaciji pestrosti neživih elementov narave na prostorsko enoto oziro- ma ugotavljanju geodiverzitete. Takšna metoda je bila v Sloveniji uspešno aplicirana pri raziskavi na območju Doline Triglavskih jezer (Erhartič, 2011; 2012), kjer se je pri ugotavljanju različnih vrednostnih vidikov pokrajine izkazala za uspešno. Zaradi vrednotenja pestrosti posameznih elementov geodiverzitete, ki jih Erhartič (2012) imen- nuje geomorfološke naravne vrednote, ta raziskava velja za prvo pravo vrednotenje geodiverzitete na območju Slovenije. Najmodernejše metode vrednotenja geodiverzitete zajemajo vrednotenje razgiba- nosti celotnega preučevanega območja in pestrosti vseh elementov nežive narave na tem območju (de Paula Silva in sod., 2014; Melelli, 2014; Stepišnik, Repe, 2015; Treno-chovska, 2016). Prav zaradi celostnega pristopa k vrednotenju geodiverzitete, kjer je v veliki meri izločen subjektivni vpliv ocenjevalcev, ta tip metod velja za zelo uspešnega 123 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije pri identifikaciji in prostorski omejitvi območij z visokimi vrednostmi geodiverzitete. Pri metodi ne gre za ugotavljanje vrednosti določenim točkam v prostoru ali večjim vna-prej določenim prostorskim enotam, ampak je sama metoda, ki je delno avtomatizira- na v geografskih informacijskih sistemih, namenjana identifikaciji teh enot. Kljub temu da so prvi primeri uporabe tovrstnih pristopov relativno novi (de Paula Silva in sod., 2014; Melelli, 2014), je bil prvi primer uspešne aplikacije te metode uspešno uporabljen v Sloveniji, in sicer na območju krajinskega parka Rakov Škocjan (Stepišnik, Repe, 2015). Velik napredek v konceptu vrednotenja okoljskih virov, ki poleg biotskega dela narave upošteva tudi nežive elemente naravnega okolja, je nedvomno velik korak v smeri uspe- šnega razumevanja, vrednotenja in upravljanja z njimi. Kljub temu da je vrednotenje geodiverzitete še razmeroma v začetni fazi razvoja, so bili do sedaj predstavljeni in uspešno aplicirani številni poizkusi, ki bodo v prihodnje predstavljali temelj enotnega, preudarne-ga in smotrnega vrednotenja in upravljanja z okoljem in njegovimi viri ter na tak način prispevali tudi k implementaciji trajnostno naravnanega (regionalnega) razvoja. Literatura in viri de Paula Silva, J., Rodrigues, C., Pereira, D. I., 2014. Mapping and Analysis of Geodiversity Indices in the Xingu River Basin, Amazonia, Brazil. Geoheritage, 7, 4, str. 337–350. Dixon, G., 1995. Aspects of Geoconservation in Tasmania: A Preliminary Review of Significant Earth Features. Hobart, Parks and Wildlife Service, Tasmania, str. 126. Erhartič, B., 2007. Reliefne oblike kot geodiverziteta (geomorfološka naravna dedišči-na). Dela, 28, 1, str. 59–74. Erhartič, B., 2010a. Conserving geoheritage in Slovenia through geomorphosite ma- pping. V: Regolini-Bissig, G., Reynard, E. (ur.). Mapping geoheritage. Lusanne, Université, Institut de géographie, str. 47–63. Erhartič, B., 2010b. Geomorphosite Assessment. Acta geographica Slovenica, 50, 2, str. 295–319. Erhartič, B., 2011. Naravovarstveno vrednotenje geomorfološke dediščine v Dolini triglavskih jezer z metodo geomorfološkega kartiranja. Ljubljana, Univerza v Lju- bljani, Biotehniška fakulteta, 229 str. Erhartič, B., 2012. Geomorfološka dediščina v Dolini Triglavskih jezer. Ljubljana, Za-ložba ZRC, 187 str. García-Rodríguez, M., Fernández-Escalante, E., 2016. Geo-Climbing and Environmen- tal Education: the Value of La Pedriza Granite Massif in the Sierra de Guadarrama National Park, Spain. Geoheritage, str. 1–11. Gray, M., 2013. Geodiversity: Valuing and Conserving Abiotic Nature. Chichester, Wi- ley-Blackwell, 508 str. Hjort, J., Luoto, M., 2010. Geodiversity of high-latitude landscapes in northern Fin-land. Geomorphology, 115, 1–2, str. 109–116. 124 E-GeograFF 9 Kiernan, K., 1996. Conserving geodiversity and geoheritage: the conservation of gla- cial landforms. Hobart, Forest Practices Unit, 244 str. Melelli, L., 2014. Geodiversity: a New Quantitative Index for Natural Protected Areas Enhancement. GeoJournal of Tourism and Geosites, 13, 1, str. 27–37. Necheş, I.-M., 2016. Geodiversity beyond material evidence: a Geosite Type based in- terpretation of geological heritage. Proceedings of the Geologists‘ Association, 127, 1, str. 78–89. Newsome, D., Johnson, C. P., 2013. Potential Geotourism and the Prospect of Raising Awareness About Geoheritage and Environment on Mauritius. Geoheritage, 5, 1, str. 1–9. Orožen Adamič, M., 1970. Kako naj vrednotimo pokrajino? Proteus, 33, 4, str. 152–156. Panizza, V., Mennella, M., 2007. Assessing geomorphosites used for rock climbing. The example of Monteleone Rocca Doria (Sardinia, Italy). Geographica Helvetica, 62, 3, str. 181–191. Pellitero, R., Gonzalez-Amuchastegui, M. J., Ruiz-Flano, P., Serrano, E., 2011. Geodiversity and Geomorphosite Assessment Applied to a Natural Protected Area: The Ebro and Rudron Gorges Natural Park (Spain). Geoheritage, 3, 3, str. 163–174. Pereira, D. I., Pereira, P., Brilha, J., Santos, L., 2013. Geodiversity assessment of Paraná State (Brazil): An innovative approach. Environmental Management, 52, 3, str. 541–552. Pereira, P., Pereira, D., Caetano Alves, M. I., 2007. Geomorphosite assessment in Mon-tesinho Natural Park (Portugal). Geographica Helvetica, 62, 3, str. 159–168. Peterlin, S., Ravbar, M., Smerdu, R., Vardjan, F., 1976. Inventar najpomembnejše na- ravne dediščine Slovenije: stanje leta 1975. Ljubljana, Zavod SRS za spomeniško varstvo, 859 str. Peterlin, S., Sedej, I., Curk, I., Orožen Adamič, M., Vardjan, F., 1970. Predvidena HE Ko-barid v slovenskem krajinskem prostoru. Ljubljana, Zavod za spomeniško varstvo SR Slovenije, 93 str. Pettersson, M., Keskitalo, E. C. H., 2013. Adaptive capacity of legal and policy frame-works for biodiversity protection considering climate change. Land Use Policy, 34, str. 213–222. Pralong, J. P., 2005. A method for assessing tourist potential and use of geomorphological sites. Géomorphologie: relief, processus, environnement, 3, 1, str. 189–196. Reynard, E., Coratza, P., 2007. Geomorphosites and geodiversity: a new domain of research. Geographica Helvetica, 62, 3, str. 138–139. Reynard, E., Coratza, P., Hobléa, F., 2016. Current Research on Geomorphosites. Geo- heritage, 8, 1, str. 1–3. Reynard, E., Fontana, G., Kozlik, L., Scapozza, C., 2007. A method for assessing „scientific“ and „additional values“ of geomorphosites. Geographica Helvetica, 62, 3, str. 148–158. 125 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Ruban, D. A., 2010. Quantification of geodiversity and its loss. Proceedings of the Geologists‘ Association, 121, 3, str. 326–333. Serrano, E., González-Trueba, J. J., 2005. Assessment of geomorphosites in natural protected areas: the Picos de Europa National Park (Spain). Géomorphologie: re- lief, processus, environnement, 3, 1, str. 197–208. Serrano, E., Ruiz-Flaño, P., 2007. Geodiversity. A theoretical and applied concept. Geographica Helvetica, 62, 3, str. 140–147. Serrano, E., Ruiz-Flaño, P., 2009. Geomorphosites and geodiversity. V: Reynard, E., Coratza, P., Regolini-Bissig, G. (ur.). Geomorphosites. München, Velag Dr. Friedrich Pfeil, str. 49–61. Sharples, C., 1993. A Methodology for the Identification of Significant Landforms and Geological Sites for Geoconservation Purposes. The Forstry commission, Tasmania, 31 str. Sharples, C., 1995. Geoconservation in forest management - principles and procedu- res. Tasforests, 7, 1, str. 37–50. Skoberne, P., Peterlin, S., 1988. Inventar najpomembnejše naravne dediščine Sloveni- je; 1. del. Vzhodna Slovenija. Ljubljana, Zavod SR Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, 436 str. Skoberne, P., Peterlin, S., 1991. Inventar najpomembnejše naravne dediščine Sloveni- je; 2. del. Osrednja Slovenija. Ljubljana, Zavod SR Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, 606 str. Stepišnik, U., Repe, B., 2015. Identifikacija vročih točk geodiverzitete na primeru krajinskega parka Rakov Škocjan. Dela, 44, str. 45–62. Trenchovska, A., 2016. Inventarizacija in vrednotenje geodiverzitete na odmočju Kra- tova, Makedonija. Magistrsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta Univerze v Lju- bljani, Oddelek za geografijo, 73 str. Zakon o naravni in kulturni dediščini. 1981. Uradni list Socialistične republike Slovenije, št. 1/81 in 42/86. Zakon o ohranjanju narave. 1999. Uradni list Republike Slovenije, št. 96/04. Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti. 1958. Uradni list LRS, št. 22/58 in 26/61. Zakon o varstvu narave. 1970. Uradni list Socialistične republike Slovenije, št. 7 - 21/1970. Zakon o varstvu okolja. 1993. Uradni list Republike Slovenije, št. 32/1993 Zakon o varstvu podzemnih jam. 2004. Uradni list Republike Slovenije, št. 2/04. Zouros, N. C., 2007. Geomorphosite assessment and management in protected areas of Greece: case study of the Lesvos island - coastal geomorphosites. Geographica Helvetica, 62, 3, str. 169–180. 126 E-GeograFF 9 Summary Research and development practices and gaps related to sustainable development of Slovenia The basic premise of research within the research programme Sustainable Regional Development of Slovenia is that Slovenia has sufficient (geographic) potentials for a more decisive direction towards sustainable regional development. During the four-year period, we directed our research endeavours and activities towards developing new methodologies and forming new or adapted theoretical approaches – all with the goal of contributing to the transformation of the existing developmental model towards increased sustainability. Numerous applied studies that upgraded the theo- retical and methodological premises using direct empirical data are no less impor- tant, while regional studies provided insight into the circumstances and processes in the heterogeneous Slovenian territory. The decision for the sustainable regional development concept is paralleled by the initial finding that studies so far, mostly based on developmental paradigm in ac- cordance with the continuity of trends to date, have run out and that new approach- es have to be found. This is offered by the sustainable paradigm: the direction of future thinking, planning, working, and managing has to consider the principles of sustainability as a primary, most important aspect of development. In the last two decades in Slovenia, regional developmental differences and envi- ronmental pressures have been increasing. Economic development is still gener- ated through the exploitation of natural resources and human capital, landscape vulnerability is increasing due to climate changes, and the surface area of the best agricultural land is decreasing. New constructions are almost always undertaken on flatland and therefore most agriculturally suitable land, thereby directly and indi- rectly decreasing the level of national and regional self-sufficiency in food. Despite numerous measures and endeavours, this remains at a worryingly low level. The second significant problem is the quite localised regional development, which pri- marily solved issues of local infrastructure and developed small commercial zones, which resulted in much smaller gains than expected. On the other hand, these ap- proaches were often wasteful in terms of energy and space, provided short-term ef- fects, and were completely unambitious. Instead of the declared basis of increased use of knowledge, new technologies, and related growth of new jobs, it was the service sector that was primarily expanded, based on increased consumption and growth of demand. Environmental strains are becoming a significant cost and therefore a brake on the economy. In a world of limited resources, this does not represent a sustainable orientation. From the perspective of geographic potentials of Slovenian regions, it is therefore necessary or at least recommended to create a development orientation aimed towards a more coherent sustainable regional development, increased, planned and innovative use of regional developmen- tal potentials, a more sensitive and expertly evaluated future siting of activities, 127 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije directed promotion of environment-friendly products and services, development of sustainable transport and tourism, production of quality and healthy food, ap- propriate ecosystem evaluation and marketing of protected areas (Plut et al., 2004; Vintar Mally, 2009; Lampič, Ogrin, 2009; Lampič, Mrak, Plut, 2012; Potočnik Slavič et al., 2016; Lampič et al., 2016). The same applies to the local level. Because of the mentioned tendencies, it is necessary that geographers contribute to an actual and faster transition to a more sustainably orientated society. In addition to many scientific and expert contributions, monographs and parts thereof, presentations at renowned foreign and domestic scientific conferences, etc., we also pre- sent a portion of our findings in our joint monograph, warning of the fundamental obstacles and showing the possibilities for searching for some solutions. Due to its scope alone, the publication cannot present all fields included in the four-year studies. We’re only presenting some of the most relevant ones. The first, largest part analyses in detail the various aspects of sustainable regional development in the selected fields, from regional development of countryside town and urban environments to specific problems and perspective of marginal social groups. The presentation is logically concluded by the chapter of the quality of life: probably the key developmental premise if we talk about the purpose of sustainability. The second part presents a completely independent group of issue on schooling and education for sustainability. The conclusion of the publication presents the importance and some approaches of recognising and evaluating the geodiversity. The chapter on the challenges of sustainable regional development in Slovenia is based on two methodologically different studies, which consider the same prob- lem from two perspectives – evaluation of possibilities of Slovenian statistical regions for future, more sustainability-oriented development. For the pur- pose of both examinations, two comprehensive indicator systems were prepared, whereby the purpose of the first was the evaluation of performance of Slovenian region in implementing sustainable development so far (in terms of economic, so- cial, and environmental development), whereas the purpose of the second one was evaluation of vulnerability of regions to selected future challenges of sustainable development (i.e. challenges related to economic and social aspects of globalisa- tion, demographic changes, climate change, and sustainable energy use). The ex- amination results help us determine the relative rank of the regions by individual developmental field and their comparative analyses, and we also calculated two new synthetic indicators (i.e. sustainable regional development indicator and re- gion vulnerability indicator). Comparing the examination results, we can conclude that implementation of sustainable development is weakest in economically less developed regions of Slovenia, which are also the most vulnerable to future global challenges. On the other hand, economically less developed regions have better options in the environmental segment of sustainable development. It has been shown once again that Slovenian regions are extremely diverse in terms of devel- opment, and that sustainable development strategies adapted to individual re- gions with appropriately tailored responses to detected developmental threats will need to be prepared to achieve a higher level of overall sustainability. 128 E-GeograFF 9 Considering the settlement characteristics of Slovenia, a special consideration has to be given to the rural areas, which are an exceptionally diverse, dynamic, and change-able multi-function space. Sustainable development of rural areas, which is the goal of development policies, has been studied qualitatively and quantitatively by recognising diverse forms and levels of resilience of relevant stakeholders Even though their num-ber has been constantly decreasing, family farms play an important role in the development of European and Slovenian rural areas. It is therefore necessary to research how and in which fields farms should be adaptable, i. e. resilient in order to contribute to the implementation of sustainable development of rural areas in Slovenia. When explaining resilience, we use the so-called adaptive cycle (Darnhofer et al., 2016), with which we consider the non-linear dynamics of social-ecological sys- tems and qualitatively illustrate the different types of changes. This is a continu- ous process composed of four phases. In the (1) exploitation phase, agriculture is adapted to the environment and oriented towards increasing efficiency, with the farm implementing small adjustments; in the (2) conservation phase, work on the farm is rationalised, uniform, with increased stability, and the farm implementing only necessary changes; in the (3) release phase, the farm has well established ac- tivities, but any small change causes uncertainty and threatens its organisation, since it demands creative experimentation, innovation, and a new direction; in the (4) reorganisation phase, the farm established new connections, uses new resourc- es, and connects them in unusual ways. A resilient farm therefore represents a social-ecological system that has to be capable of managing the adaptive cycle. With social and other changes in agriculture, uncertain phases are becoming increasingly more common on farms as well: the farm has to learn to react to disruptions, buffer the shocks, adapt to changes and (relatively quickly) form new, resilient operational patterns. If we recognise a flexible farm as one of the key elements for the development of rural regions, the developmental dynamic of urban systems towards sustainable de- velopment requires different starting points. The current prevailing developmental paradigm of humanity is not compatible with nature and is not sustainable. Cities are the center of global environmental imbalance and of a material activity that does not have a future on a planet with limited environmental resources and self-purifying capacity. Cities, especially, therefore require a spatial organisation and method of production and consumption that will be in permanent balance with the environmental capacity (Plut, 2006). The form of urban settlement is a fundamental strategic factor that determines a city’s sustainability. The compact city concept has become one of the solutions for sustainable city development. This concept establishes a development model that emphasises urban density but also prevents the cities from spreading outwards. There are three alternatives of further settlement patterns of high-density areas: dispersed distribution of population and activities, concentration in regional centres (compact city), and decentralised concentration. Comparative analyses show that, from the perspective of the three key goals of sustainable development, the decentralised concentration is optimal. This means a moderate strengthening of regional centres and certain settlement centres on the margins, with mixed land use and functions (Hiligardt, 1998). Spatial development of 129 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Slovenian cities and wider urban areas on one hand represents a continuation of dispersed urbanisation within wider urban areas, which lately expanded outside urban regions to easily accessible rural areas . At the end of the 20th century, with increased demand for construction land for residential and commercial use, an important shift towards a more intensive internal development of cities occurred. Municipalities, which generally understand development as attracting investments for construction of apartments, economic zones, commercial premises, and infrastructure, have been obsequiously adapting their spatial plans to the interests of potential investors. Thus, many cases of inappropriate development and localisation of unsuitable activities on inappropriate locations have occurred. Settlement areas of marginal social groups require completely different approach- es. In Slovenia, these are primarily Romani settlements. Their primary problem is their disconnect with the local environment and lack of legality. City slums and primarily Romani settlements are islands of isolated world of Slovenian settlement system, which also burden their immediate surroundings, while not enabling their residents to participate on equal terms in education and later in the work envi- ronment. Practice so far has been dominated by minimalist corrective approaches, which maintained the dependency and a tutorial relationship. Developmental per- spective were most often not even mentioned. However, based on new studies in this field, we can confirm that sustainable development of Romani settlements is not merely possible, but that it is their only realistic option. Marginal settlement areas have a specific spatial, as well as human and cultural capital. Their activation mobilises residents for a more responsible attitude to their own residential environment (apartment, home) and to the public and open space, while also allowing the development of aesthetic features of settlements, promotion of cultural herit- age, and – in a limited scope – food production. A special subset of research was dedicated to the problems of defining, measur- ing, and implementing a sustainable regional quality of life in Slovenia. These problems were not addresses in a large-scale and systematic manner, but through a discussion to connect the views, problems, examples of good practices, ideas, and questions presented in the studies so far. We presented up-to-date and potential contributions of geography and related “spatial” sciences to the study and support for implementation of a sustainable quality of life. Because a special chapter of this book (Vintar Mally, Kušar) is dedicated to an objective measurement of sustainable regional development in Slovenia, this contribution focuses slightly more on the subjective evaluation of a regional quality of life and a discussion on its potential contribution to the implementation of a sustainable quality of life. To illustrate the discussed problems, we use some selected results of the study on subjective evaluation of district and even regional quality of life in Slovenia. Among the central challenges and opportunities for studying sustainable quality of life in the future, we would like to highlight the following: upgrade of hedonistic with more eudemonic and sustainability-oriented goals of development of society; effective correlation of measuring the level of achieving the sustainable quality of life with measureable elements of everyday lives of individuals and local communities; effective “informationaction loop” – a system of notifications, raising awareness, empowerment, and as- sistance for activities of individuals and local communities; searching for effective 130 E-GeograFF 9 ways for establishing values and practices that allow the sustainable quality of life to become the fundamental goal of individuals and society. Inclusion of sustainable development in the education process must not be just an extra subject – sustainable development, as a foundation of all human activities, must be included in educational programmes. Education must also be directed towards an active mind-set, critical thinking, and has to consider a multi-disciplinary, inter-disciplinary, as well as a problem-oriented approach. Contents and approaches covered by the sustainable paradigm are familiar to the teaching of geography. In its essence, geography originates from a horizontal, integrated approach, but is also based on the field method or experiential learning; therefore, integration of the principles of sustainability with the teaching of geography does not represent a revolu- tionary change. The principles of sustainable development, as well as other contents related to space, are being included in the geography education for over a decade. This practice is also being implemented in the Department of Geography at the Fac- ulty of Arts of the University of Ljubljana, as we participated in different projects related to the subject at hand. At first, the emphasis was on a sustainable attitude towards space, e.g. project R.A.V.E. Space – Raising Awareness of Values of Space through the Process of Education (INTERREG IIIB CADSES Programme, 2005–2007), but later developed into teaching sustainable mobility (project Sustainable Mobility in Practice and Let’s Meet at the Station). Experience obtained with these and similar projects show that, for sustainable development, schooling and education are both processes that require a comprehensive approach not only in the formal education process, but also outside educational institutions, in everyday life. Physical environment is the most important natural resource, basic conditions for sur-vival. Nevertheless, both the biotic and abiotic component of the environment are under threat due to reckless and excessive exploitation of nature. A comprehensive method for evaluating species, genetic, and ecosystem diversity, dealing with biotic part of nature, has been established so far. Even though the abiotic part of the natural environment is also an important natural resource, its systematic assessment, which could contribute to its effective use, has only been performed in the last fifteen years. The system of documenting, assessing, and protecting the abiotic nature is therefore lagging far behind the biotic nature protection. And even though geodiversity is a relatively new approach of identification and evaluation of individual abiotic parts of nature, many different methods have already been proposed. The first methods were intended only for identification of individual elements of nature with aim towards of geoconservation or geotourism. However, partially automatic methods are being re-cently employed, which comprehensively consider all elements of abiotic nature and terrain diversity in the studied region. Based on these two elements, indexes of diversity, density, and spatial distribution of individual elements aredetermined, which are the foundation for systematic and objective assesment of geodiversity indexes in a specific area. Even though geodiversity evaluation is lagging far behind, it is developing appropriate methodological foundations that will enable evaluation of abiotic nature on the same level as evaluation of biotic nature in the future. Translated by GRENS-TIM d.o.o. 131 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Kazalo preglednic Preglednica 1.1: Kazalniki vrednotenja udejanjanja trajnostnega razvoja v slovenskih regijah. 15 Preglednica 1.2: Povprečne ocene in rangi slovenskih statističnih regij na glavnih razvojnih področjih, 2010–2014. 16 Preglednica 1.3: Dejavniki, ki opredeljujejo prihodnje izzive doseganja trajnostnega razvoja. 19 Preglednica 1.4: Kazalniki, ki pojasnjujejo dejavnike prihodnjih izzivov doseganja trajnostnega razvoja. 20 Preglednica 1.5: Rangi ranljivosti slovenskih regij na razvojne izzive. 22 Preglednica 1.6: Spremembe indeksa razvojne ogroženosti in kazalnika trajnostnega regionalnega razvoja od konca 20. stoletja dalje v primerjavi s kazalnikom ranljivosti regij na razvojne izzive. 24 Preglednica 2.1: Pogoste oblike udejanjanja prilagoditvenega cikla na preučevanih slovenskih kmetijah. 37 Preglednica 4.1: Pet korakov do prostorske vključenosti romskih naselij v slovenski naselbinski sistem 78 Preglednica 6.1: Potrebno znanje, sposobnosti in veščine učencev in dijakov za trajnostni razvoj. 105 132 E-GeograFF 9 Kazalo slik Slika 1.1: Rangi regij po razvojnih področjih in ocena možnosti prihodnjega udejanjanja trajnostnega razvoja. 17 Slika 1.2: Rangi regij po razvojnih področjih in ranljivosti regij na razvojne izzive. 21 Slika 1.3: Primerjava sinteznih mer razvoja slovenskih statističnih regij. 25 Slika 2.1: Prožnost kmetije in prilagoditveni cikel kmetije v sistemu razumevanja trajnostnega razvoja podeželja. 31 Slika 2.2: Opredelitev trajnosti kmetijstva Slovenije na regionalni ravni. 34 Slika 2.3: Kvalitativni profil 1 (kmetija I6). 39 Slika 2.4: Kvalitativni profil 2 (kmetija I21). 40 Slika 2.5: Prikaz procesov prilagajanja v smeri eko-gospodarstva (na ravni kmetije). 42 Slika 3.1: Načelo zgoščevanja mesta znotraj AC-obroča z ohranjanjem zelenih klinov. 56 Slika 3.2: Načelo okrepljenega razvoja mesta ob krakih – mestnih vpadnicah. 56 Slika 3.3: Namenska raba prostora MOL. 57 Slika 3.4: Razvoj prebivalstva v Ljubljanski urbani regiji med letoma 2002 in 2012. 61 Slika 3.5: Območja razpršene poselitve v Ljubljani. 64 Slika 4.1: Vila v romskem naselju, odraz socialnih sprememb. Vanča vas v Prekmurju. 70 Slika 4.2: Starejši stavbni fond je lahko kulturna točka v naselju. Pušča v Prekmurju. 76 Slika 4.3: Oblikovanje vrtičkov ob stavbah je trend, ki potrebuje podporo. Pušča v Prekmurju. 76 Slika 5.1: Primer lokalnega večkriterijskega vrednotenja kakovosti bivalnega okolja na Polulah, v Ločnici in Zagradu. 89 Slika 5.2: Samoocena splošnega zadovoljstva z življenjem po statističnih regijah v Sloveniji leta 2015. 94 Slika 5.3: Spreminjanje samoocen splošnega zadovoljstva z življenjem po statističnih regijah v Sloveniji v obdobju 2012–2015. 95 Slika 5.4: Primer hedoničnega (a) in evdemoničnega (b) pogleda na regionalno kakovost življenja v Sloveniji. 96 Slika 6.1: Seznanjanje z različnimi pristopi, učnimi oblikami in učnimi metodami z namenom vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj. Didaktični vikend študentov pedagoške smeri geografije v CŠOD Breženka, november 2016. 108 133 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije Slika 6.2: Terenskemu delu, v sklopu katerega je generacija študentov pedagoške smeri 2. stopnje proučevala vrednote prostora od marine Portorož do Sečoveljskih solin, je sledil prikaz izsledkov na Guliverjem zemljevidu v učilnici CŠOD Breženka. 108 Slika 6.3: Pomemben del izobraževanja za trajnostno mobilnost je prikaz in doživljanje primerov dobre prakse. Fotografija kaže zelo uspešen primer vinschgauske železnice z lepo urejeno železniško postajo v Meranu na Južnem Tirolskem, ki so si jo ogledali tudi nekateri učitelji. 110 Slika 6.4: Pešibus je zelo primerna oblika druženja ter varna, zdrava in trajnostna pot v šolo. 111 Slika 6.5: Zgledno urejena kolesarska infrastruktura je predpogoj za razvoj urbane trajnostne mobilnosti. Na sliki je kolesarski most v Bolzanu. 112 Slika 7.1: Izvir Krupe je naravna vrednota, saj ustreza merilu tipičnega kraškega izvira pod zatrepom (Skoberne, Peterlin, 1991). 120 Slika 7.2: Naravna vrednota Jezero pri Podpeči je po zvrsti hidrološka in botanična naravna vrednota (Skoberne, Peterlin, 1991). 121 Slika 7.3: Primer celovitega vrednotenja geodiverzitete na območju Slovenije, kjer so bila na območju Rakovega Škocjana določena območja z različnim indeksom geodiverzitete (Stepišnik, Repe, 2015). 122 134 E-GeograFF 9 Stvarno kazalo A inovativnost 33, 38–44, 92 aktiviranje virov 32, 42, 44 integracija 11–12, 58, 67–69, 71–73, akumulacija kapitala 59, 76–77, 81 izkustveno učenje 11, 103 B izobraževalni sistem 102 blaginja 11, 14, 49, 84, 86–87, 90 izobraževanje 10–11, 14, 19–20, 37, 74, 79–81, 102–110, 112 Ccilji trajnostnega razvoja 12, 15, 17–18, K 49–50, 85–87, 91, 97, 112 kapitalski viri 34 karierna sidra 40–41 Č kazalnik ranljivosti regij 18, 21–22, 24 človeški viri 9, 14, 18–19, 21, 32, 34–37 kazalnik trajnostnega regionalnega ra- zvoja 15–16, 24–26, 85 D kazalniki trajnostnega razvoja 12–14, decentralizirana koncentracija 52 17, 98 degradirano urbano območje 50, 53– kmetijstvo 9–10, 19–20, 30–34, 41–42, 54, 62–63 44–45 demografska struktura 14, 22, 55 kompaktno mesto 50–52, 57 demografska vitalnost 38 kompetence 104, 106–107 dohodek na kmetiji 34–36, 43–44 dopolnilna dejavnost na kmetiji 39, L 43–45 Ljubljana 11, 53, 55–58, 60–64, 69, 93, družinska kmetija 30, 33, 45–46 104–105, 107, 109–111 Ljubljanska urbana regija 11, 58, 60–61 Eeko-gospodarstvo 42, 45 M ekološko kmetijstvo 15, 40, 42–43 marginalne skupnosti 73 ekonomski kazalniki 13, 15–16 marginalni prostor 67, 81 ekonomski vidiki 18–25 medregionalne razlike 17, 93 evdemonični pogled 86–88, 90–91, 95–98 mešana raba zemljišč 50–55, 57 mreženje 32, 35, 43 G geodiverziteta 11, 115–118, 121–124 N geoturizem 116–117, 122 nabor kazalnikov 10–11, 13–14, 26 globalizacija 18, 22–23, 58 napredek 10, 12–14, 16, 26–27, 35, 69, 81, 85, 88, 111, 124 H naravni viri 9, 11–12, 32–34, 42, 44, hedonistični pogled 86–87, 90–91, 93, 49–50, 85, 105, 115, 117 95–98 naselbinski sistem 11, 67, 69, 71, 73–74, 77–80 I neživa narava 115–117, 123–124 indeks geodiverzitete 118, 122 notranji razvoj naselij 53–54, 61–62, 64 indeks razvojne ogroženosti 13, 23–24, 26 135 Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega razvoja Slovenije O socialni kazalniki 14–16 občinski prostorski načrt 55–58, 60, 63 socialni vidiki 18–20, 22–25, 79 objektivni kazalci 85, 88 standardizacija 15, 33, 85, 98 obmestje 57–60 statistične regije 13, 16, 20–22, 25–26, obnovljivi viri energije 19–20, 22, 45, 41, 85, 93–97 49–50 Strategija prostorskega razvoja Slovenije okoljski kazalniki 13–17, 24–26 53–54 okoljski vidiki 18–20, 22, 24, 27, 33, 42 strukturalizem 59 okoljski viri 12, 16, 24, 27, 124 subjektivni kazalci 88, 90 opolnomočenje 81, 87, 92, 97–98 suburbanizacija 57, 60 ozaveščanje 37, 92, 97–98, 109–111 U P učinkovito obveščanje 87 periurbanizacija 60 učni načrt 105–107 podnebne spremembe 9, 18–20, 22–23, 25–26, 32, 37, 110 V prenova naselij 53–54, 78 veščine 36, 45, 102–105, 107 prilagoditveni cikel 31–32, 35–37, 40, vzgoja 11, 68, 79–80, 102–109, 112, 119 42–43 profil vitalne kmetije 39 Z prostorsko načrtovanje 55–60, 64, 72, zunanje okolje 32, 35, 43, 45 77, 81, 84, 106 prožna kmetija 11, 30–32, 35–36, 38–40 prožnost 11, 20, 35–36, 38–39, 41–45 Rrangiranje 21–24, 96 razbremenitev 36–37, 39–40, 43 razpršena poselitev 50, 52–54, 60–61, 63 razvojna ogroženost 13, 24, 26–27 razvojne možnosti 38, 69, 75 razvojni izzivi 18–20, 22–27, 38 regionalna kakovost življenja 11, 84–85, 93, 96, 98 regionalni razvoj 9–10, 12 reorganizacija 36–37, 40, 43 Romi 11, 67–75, 77–78, 80–81 romska naselja 11, 67–81 Ssintezni kazalnik 14, 16–18, 21, 24–26 sistem trajnostne kakovosti življenja 85, 91–92, 97–98 Slovenija 9–14, 16–18, 20–27, 30, 34–36, 38–42, 44, 53–54, 58–59, 61–62, 69, 71–73, 80, 84–85, 88–89, 96–98, 104, 106–109, 111, 116, 118–124 136 E-GeograFF 9 Doslej izdane publikacije iz zbirke E-GeograFF E-GeograFF 1 – 2010 Uroš Stepišnik: Udornice v Sloveniji E-GeograFF 2 – 2011 Uroš Stepišnik, Manja Žebre: Glaciokras Lovčena E-GeograFF 3 – 2011 Uroš Stepišnik: Reliktni vršaji kontaktnega krasa E-GeograFF 4 – 2012 Petra Gostinčar, Uroš Stepišnik: Geomorfološke značilnosti Kočevskega Roga in Kočevske Male gore s poudarkom na fluviodenudacijskem površju E-GeograFF 5 – 2012 Lea Nemec, Tatjana Resnik Planinc: Razvijanje kompetentnosti bodočih učiteljev geografije na primeru učne strategije pojmovnih mrež E-GeograFF 6 – 2013 Blaž Kodelja, Manja Žebre, Uroš Stepišnik: Poledenitev Trnovskega gozda E-GeograFF 7 – 2013 Dušan Plut, Tajan Trobec, Barbara Lampič: Regionalni viri Slovenije. Vodni viri Bele Krajine E-GeograFF 8 – 2015 Dejan Cigale: Prostočasna potovanja in slovensko prebivalstvo 137 O avtorjih Vsi avtorji so sodelavci Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in predstavljajo že uveljavljena imena na različnih raziskovalno-pedagoških geografskih področjih: Marko Krevs, Simon Kušar, Matej Ogrin, Irma Potočnik Slavič, Dejan Rebernik, Tatjana Resnik Planinc, Katja Vintar Mally, Uroš Stepišnik ter avtorja in urednika Barbara Lampič ter Jernej Zupančič so v tej monografiji prikazali širino, raznolikost in kompleksnost, a tudi povezanost in celovitost geografske vede. Poudarki iz recenzije Osnovni namen monografije je vsebinsko široko zasnovana geografska presoja potencialov, praks in omejitev Slovenije ter njenih regij z vidika koncepta trajnostnega razvoja. Avtorji iz različnih geografskih vsebinskih polj izhajajo iz razvojno-varovalne postavke, da vsebinsko troplastni (okoljski, ekonomski in družbeni) koncept splošnega in regionalnega razvoja predstavlja osnovnim geografskih strukturam potencialno optimalni prostorski koncept. Predlagajo uporabo geografskih gradnikov trajnostno sonaravnega regionalnega razvoja, kot so inovativne, prožne kmetije, prenovljena urbana območja, sanirana in v naselbinski sistem integrirana romska naselja, večplastno in trajnostno ovrednotenje geodiverzitete in geografsko polje regionalne in lokalne kakovosti življenja. dr. Dušan Plut V monografiji avtorji predstavljajo rezultate empiričnih raziskav, na drugi strani pa so prispevki, ki dajejo pregledno podobo stanja in procesov na posameznih področjih. Njihova pomembna dodana vrednost je hkratna obravnava različnih vsebinskih področij, ki so sicer le redko deležna obravnave na enem mestu. Pri tem raznolikost pristopov omogoča pogled na trajnostni razvoj v Sloveniji z različnih zornih kotov. Do izraza pride tudi pogost prepad med deklariranimi razvojnimi usmeritvami in dejanskim stanjem. Monografska publikacija tako ne predstavlja samo večplastne podobe stanja na področju trajnostnega razvoja v Sloveniji, ampak tudi dobrodošlo izhodišče za razmislek o nadaljnjih razvojnih smereh. dr. Dejan Cigale E-GeograFF Monografije iz serije E-GeograFF predstavljajo izvirne raziskovalne dosežke in rezultate znanstvenega ter strokovnega dela sodelavcev Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Namenjene so strokovni javnosti, študentom, učiteljem geografije in vsem, ki jih zanimajo poglobljene razlage aktualnih prostorskih procesov, problemov in izzivov.