10-2006
30
Baba zadaj nima več sončne pozlate. Nekam 
črnikasta postaja. Vojaška postojanka iz prve 
svetovne vojne na Monturi s črnimi okenski-
mi odprtinami bedi pod vrhom. Spominja na 
belino hladnega posmrtnega obraza s prazni-
mi očmi. Breg za jezerom strmo pada v dolino. 
Tudi te skale, ki strmino oblikujejo, jokajo, tako 
kot Ajdovska deklica na Vršiču − sivkaste proge 
na njih so sledovi potokov solza. Le zakaj? Kot 
da bi iz tal izvijajoča se voda spominjala na tek 
krutih časov tu okrog. Pred leti nam je oskrb-
nik zavetišča pod Krnom pod sojem tisočerih 
zvezd v najbolj cvetočem poletju pripovedoval 
o bojih tam okrog in tako sklenil svojo pripo-
ved: »Vse te rože rastejo iz mladih fantov.«
Sneg na koncu travnate drče z nekaj kamni 
na sredi se je ohranil od globoke zime in se 
temno beli ob jezeru. Na njem trohnijo iglice, 
zlomljene macesnove veje, ostanki odpadlih 
jesenskih trav in ruše. Dolgo bo še kopnel. Nad 
bližnjimi skalami se poveša grmovje, macesni 
pa vitki silijo v nebo. Na grbinah trat se rumeno 
odražajo rože. Od nekod se je predirljivo 
oglasil ptič. Posamezni, nedrobeči žvižgi so 
močni, glasni. Poznavalcu ga ne bi bilo težko 
prepoznati. Temačnost se zgosti in mrak leže 
na gorsko pokrajino.
***
Tudi zjutraj sem ob jezeru. Popolnoma 
mirno je. Ptiči tokrat gostolijo in oblaki kot 
drobne ovčice gledajo z neba. Gorski mir veje 
po dolini pod Krnom. Ko njegov vrh obsije 
sonce, zaveje rahel veter. Kdor je zdaj na vrhu, 
se lahko zanosno razgleduje po goratem slo-
venskem, tudi zamejskem prostranstvu. Črta 
med obsijanim in senčnim delom pogorja se 
čedalje bolj niža. Lep dan bo tudi danes. Bo 
ob večerni zarji veter sejalec spet metal zračne 
kapljice v jezero? m
zelen le
v gorskem jezercu
stari macesen
 -- -
 podrt kozolec
pomladni veter
brez harfe
 - - -
 sunek vetra –
jata ptic vzleti
druga se spusti
- - -
seževa si v roke
veter prepleta veje
javora in breze
-- -
oddahnem si
veter prinese vonj
materine dušice
-- -
strma steza
potna koža 
v vonju ciklam
---
huda pripeka
trop ovac pod
edinim drevesom
---
brezpotje ...
veter je že
vrh hriba
-- -
ni steze –
le mavrična
polževa sled
-- -
strm vzpon
meglena steza
se konča v soncu 
-- -
vrh hriba
težki gojzarji in
peresna duša
-- -
ožuljene noge
potoček je že 
v dolini
-- -
nočna prha
ušesa so še
polna slapa
 
Alenka Zorman