MARCELLO POTOCCO Quatuor pour la fin du Temps Steps back Spominjam se slike v vasici Vrtovin, spominjam se kristalno čistih zvokov, ki so prihajali daleč spodaj iz vasi, kot da so čisto ob naju, ki sva iskala rimske ostanke. In sva si zaželela, da bi se ljubila sredi trave. Spominjam se plavajočih oblakov, ki sva jih štela v Štanjelu, ki so postajali kočije in so naju prenašali prek hribov, spominjam se dima, kakor da so oblaki dim. Spominjam se odkritih prsi na vrhu grajskega stolpa, v Braniku, strastno obsipane s poljubi so bile kot vzbrsteli majski hrošči, ki sva jih videla, kako so se parili na poti; in vem, da sem hotel prav to, ko so prihajali po stopnicah ljudje; a sva morala bežati pred njimi. Spominjam se tvojega spečega obraza ... In potem neba v Koštaboni, ki sva ga gledala s spoštljivim pogledom, s kakršnim gledaš monštranco v cerkvi. Ti si pred cerkvijo tkala marjetice. Spominjam se stark v vaseh. So nama zavidale ali so samo krevsljale naprej, Sodobnost 2000 I 810 Poezija spravljene z Bogom, s svetom in s soncem? Prav kakor pes, ki te je zasledoval in ovohaval in se mi ni dalo, da bi ga napodil. Vem, da sem ti veliko govoril o ljubezni, vem, da sem veliko pisal. Spominjam se jutranjega kakava v motelu. In kako si se oblačila. Ampak včasih se počutim kakor starci (in morda kakor tiste starke), stvari mi uhajajo iz spomina, samo še slepo zaupam, in vem, da so dnevi lahko nedolžni, ali pa polni težkih, zamorjenih spogledovanj. opolnoči dokler ne zaspim, mi ne povej, kako se končajo zgodbe le božaj me naprej, da bom sladko spal vso noč Sodobnost 2000 I 811 Epimetej Od tod do mrtve noči brez zvezd je samo korak. In od tod do prvega drevesa s slivami je tudi le korak. In spomin ne zmore dojeti te natrpanosti s slivami in jablanami, ki se že v naslednjem trenutku posušijo pred zaprtimi očmi; čeprav bi bilo zadosti samo odpreti oči, da jih vidim, lepe, polne, tihe. Take, kakor je vonj sena, ki ga je spomin tudi pozabil; le za trenutek začutil, dojel, preplavil in odplavil... Naplavine me čakajo, da jih oživim, kakor lutke: lesene, balijske lutke pred zaslonom, ki jih zadaj oživlja luč, ki je bog - na platnu samo svetloba oživlja videnje: ostanke, ki preplavljajo telo ... Jaz, skozi svetlobo baterije samo rečem besedo, ki bo iz naplavin sešila podobe; modrost mi tega ne more nadomestiti. In to gotovost najdem v skrbnih ljudeh, šele potem v stvareh, ki jih obdajajo, in šele potem podobe bivajo pred mano, z mano, ko se v meni spreletavajo kakor listje, kakor bilke sena, kakor statve ... Jaz tkem. Ne vem, ali Sodobnost 2000 I 812 Poezija bom stkal blago: ali pisano tkanje ali čisto laneno belino ... Ne vem, ali bom stkal, toda vem, da sem tkalec, okoli mene so statve sveta in z besedo jim dahnem začetek dela: koliko časa, preden bom lahko še bolj skromen, da bom tkal, ne da bi hotel stkati, in bom vesel, ne da bi hotel gledati veselje okoli sebe, in žalosten, ne da bi delil svojo žalost? Koliko časa bo trajalo, da se odenem v to laneno belino? Rožmarin Sprašuješ se, zakaj sem otrpnil, da ti ne odgovorim? Morda, ker sem se spomnil piša burje, nepretrganega in silovitega, ki me je suval med valove čolnov - Prvi dež samo šklopota, ko brskaš po mojih starih slikah - Praviš, da sem na prvi sliki kot slepa balerina, ki kadar izbira pot, vedno izbere napačno, ker se ulice vijejo kakor kače ... Obseden z goloto, z besedami, kakor da se golota da ubesediti, v resnici stopicam korak za korakom, poln strahu, da bom zakril svojo goloto otroka ali da bom ostal otrok. Sodobnost 2000 I 813 Poezija Quatuor pour la fin du Temps Še ovenela roža, ki napoveduje konec časa angelov, postane naricanje, ki požira vase brezno ptičev, v tišino požira vse njihove zvoke, grozo konca in večnost mavrice za čas ... Kje sem torej: majhen, ponižen, neviden in v sebe zvit? Sključeno telo? Tak je tvoj umirjeni dotik; zdaj vidiš, kako krhek sem. Ali boš pazila, da me ne raniš? In ali se bom nežno odzval? Da ne bom izgubil še spreletavanj a kril zadnjega angelčka, ki ga vidim? Temni angel Nebo, ki ga ni mogoče obhoditi z minutnim kazalcem od ure do ure. Z enim neizpolnjenim pričakovanjem tukaj, in tam z drugim. Manjka mavrica, ki bi povezala zemljo z drevesom. Manjka zaveza iz pradavnine, ko je Noe nekega temnega dne dogradil barko. Toda en sam dež bi jo lahko razbil. Samo čakam, da pričakovanje prinese dež, potem ko se je štirideset dni suša izmenjevala z nevihto, Sodobnost 2000 I 814 Poezija ki ni dopustila, da bi na zemljo padla ena sama kaplja. Ne hodi na pot danes, ker tvegaš, da se ne vrneš. Vsak dan tvegaš odhod, in na koncu naletiš na temo; ne na noč, na temo, ki tvoj vdih prešine z vsakodnevnim preznojenim strahom. In ostaneš suh od nevednosti. Ne, ni minilo toliko časa, da bi pretrgal večno zavezo, Tvoja mavrica se bo še vedno rodila samo iz teme, čeprav si že davno pozabil, kje jo lahko iščeš. Ona ni pozabila, kje naj se rodi. Spomnil se boš, ne moreta obhoditi neba. Nikoli ne boš vedel, kaj v resnici blodi po misli Indijancem, ki si jih želiš srečati. Potem se pač ne začudiš, če ni mogoče prenesti bolečine, ki bi te zares prešinila, in bi potem poklenil in poljubil tla pred sabo, v ponižnem joku, da je celo tema dobra, da ne moreš nič, razen poljubiti tal. In se prikloniti pred sleherno ljubeznijo, ki si jo čutil nekoč, in zdaj. Vse so te že pozabile, razen ene. Kako pravi tvoj ljubljeni pesnik - da sta ljubezen in bolečina danes družici? Ker si se hotel samo izprati, kot v dežju. In prikloniti pred s tančico zakritim telesom, za katerega ne boš vedel, ali je njeno telo, ali telo vseh tvojih ljubic, ali samo dokončna podoba zemlje, po kateri hodiš, ali morda tvoj privid. Sodobnost 2000 I 815 Sodobnost 2000 I 816