Jure Grgurevič, novi ravnatelj v Šentvidu
Prosveta ni voda
Z Juretom Grgurevičem sva si sedeta nasproti za nizko mizo v ravnateljevi pisarni sred-nje šole usmerjenega izobraževanja za elektroniko. Tista veliko višja in večja miza v tem prostoru nekdanje šentviške gimnazije je bila ravnateljeva. Pravzaprav je bil Jure Grgure-vič moj sogovornik in ravnatelj šentviške šole hkrati. Toda klasične ravnateljske strogos-ti ni bilo zaznati na njegovem obličju, polikano obleko je nadomeščala ohlapna jopica. Prej bi sogovorniku naprtil zapoznela študentovska leta, kot mu priznal vodstvo pomem-bne ustanove usmerjenega izobraževanja.
»Ravnatelj,« se je smejal Jure, »ravnatelj sem šele od lanskega oktobra. Je pa čisto do-volj, da nimam več mirnega spanja.«
37-letni diplomirani psiholog in absolvent matematike je v svet pokukal nekje med Vičem in Trnovim. Sla po znanju in delu med mladino ga je, se zdi, vodila naravnost v prosveto. V mladinskem klubu na Koleziji so fantje brez-poselnim organizirali razvažanje mleka. Na-zadnje so se vsi »mlekarji« raztepli po drugih službah, strank, vajenih prejemanjajutranjega mleka, pa seveda niso smeli pustiti na cedilu. Tako je Jure nekaj časa mleko razvažal sam.
Tudi mu ni bilo sojeno delo industrijskega psi-hologa v novogoriškem Cicibanu. Dve leti je nadomeščal delavke na porodniškem dopustu na žirovski šoli:
»Prosveta se mi zdi kot teater, vonju odrskih šmink enostavno več ne uideš. Tam v Žireh je bilo res aktivno delo. Učil sem maternatiko, zvečer igral kitaro, orgle, se razdajal v drama-tiki in lutkarstvu. V manjšem kraju, menim, uči-telj lahko veliko naredi in še vedno precej po-meni.«
Nekdanji dolgolasec se je po služenju voja-škega roka najprej zaposlil na bežigrajski gi-mnaziji in 1976. leta na šentviški. Zakaj vendar si je skrajšal grivo?
»Z leti človek očitno postane nekoliko kon-servativen. Ali še bolje, z odgovornostjo, po-roko in očetovstvom dolžina las najbrž ni več bistvenega pomena.«
Danes Jure Grgurevič vodi ustanovo s 700 učenci. Srednjo šolo usmerjenega izobraže-vanja. Kako ocenjuje to po eni plati hvaljeno, po drugi pa močno kritizirano usmeritev na-šega izobraževanja?
»Marsikatera trditev je preuranjena, saj bodo prvi diplomanti prispeli na fakultete in v delovne organizacije šele leta 1986. Vsaka re-forma pa seveda nosi svoje breme. Posledice bodo torej šele prišle. Bistveno je, da učenec, ki bo končal šolo, pravzaprav še nima docela izdelanega poklica. Tu prihaja do nesporazu-mov, kajti del izobraževanja mora potem prev-zeti združeno delo, ki naj bi diplomanta do-končno usposobilo. Na to pa najbrž res še nismo povsem pripravljeni.«
Usmerjeno izobraževanje je po mnenju Ju-reta Grgureviča kar drago šolanje, ki pa je bilo nujno. Ni mogoče, da bi naše univerze v nedo-gled proizvajale izobražence, ki bi potem ne dobili zaposlitve. Razlogi za šolsko reformo so torej bili:
»Seveda. Je pa reforma šolskega sistema zelo temeljna stvar, morda smo premalo ra-zmišljali o nekaterih posledicah in problemih, ki se pojavljajo. Nemara smo vse to premalo preizkusili in ne bi vedel, koliko je pri tem sode-lovala tudi naša znanost. Res je tudi, da imamo sedaj zelo moderen šolski sistem, ki ga pa uresničujemo z zelo malo denarja in pre-malo kadri.«
Jure Grgurevič je bil dolga leta na šentviški šoli psiholog, danes je ravnatelj. Kaj meni o mladini in katera poklicna ali dolžnostna usmeritev prevladuje v njegovem ravnanju?
»Starejši navadno pravimo, da je bilo v časih naše mladosti bolje. V resnici pa se stvari zelo počasi spreminjajo. Kar spomnimo se: nas so v klubu preganjali in nam marsikaj podtikali. Vprašanje je torej, s katerega zornega kota mladino gledamo. Mladina je pogosto odsev našega celotnega življenja, pa vendar mo-ramo trezno računati, da bo ta mladina nekoč razreševala težave. Pri tem pa ne smemo po-zabiti, da moramo živeti tudi dandanašnjik.«
Oče Jureta Grgureviča je imel težko roko. Kovinarsko, žuljavo in ubogati je bilo treba. Jureje danes ravnatelj. Koliko pomeni taka av-toriteta?
»Zdaj kot ravnatelj laže psihološko učinku-jem,« se je nekoliko nasmehnil, »in kdaj me to skrbi. Pa vendar, če pet Ijudi dviguje težak tovor, mora vendarle eden reči ho-ruk...«
Toliko in še malce več sva spregovorila. Ljudje, pravi Jure Grgurevič, so sicer priprav-Ijeni ubogati, kar pa je premalo. Gre tudi za vlaganje sposobnosti, svojih zmožnosti, ustvarjalnosti. Tu pa nekateri odpovedo, pota se ločijo. Konjiček... hm... bo kar šola in te-koče življenje. Škoda le, da mora ravnatelj po-gosto preveč duha in zmožnosti razdajati tudi neizogibnemu administrativnemu delu. Res, Jure Grgurevič, prosveta še zdaleč ni voda...
Bogomir Šefic