nimm znrast

nns pnra

Naš panj.

Opis in praktičen navod, kako
naj čebelarimo v njem.

Po lastnih izkušnjah za slovenske čebelarje

priredil

Anton Žnideršič,

čebelar v Ilirski Bistrici.

Pojasnjeno s 107 podobami.

Ljubljana 1925.

.. Samozaložba.

Tiskala Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani.

Vse pravice pridržane.

030019531

KAZALO.

Predgovor in uvod . . - ' • # # 1

L Bistvo Gerstungove teorije ..

II. Albertijev listovni panj.• •••'••

1. Opis našega panja in mere.. s

2. Naš in ameriški panj. •••;,.  ^

3. Eksportni panj.U

4. Nekatere preuredbe in izboljšave našega panja • • • • • 21

a) Žlebičje. «■*’■>  22

b) Druge izboljšave... 24

III. Orodje, stroji in druge priprave. .....  26

1. Priprave in pripomočki za opravljanje čebel ,.26

2. Priprave za pokladanje hrane (pitalniki) . .32

3. Stroji in priprave za spravljanje medu ..35

4. Posode za shranjevanje medu. 39

5. Druge priprave in potrebščine.40

IV. Kako opravljamo razna dela v panju. 45

1. Splošna pojasnila .  45

2. Začetek čebelarskega leta ..47

3. Jesensko špekulativno pitanje. 48

4. Dodatno pitanje ..  49

5. Zimska opravila. 51

6. Spomladna opravila. 53

7. Spomladno špekulativno pitanje. 57

8. Prevešanje ali prestavljanje. 58

9. Vsajanje rojev .  60

10. Narejeni roji. 61

11. Uporaba satnic.  63

V. Vzgoja matic.  67

1. Naravna vzgoja.  67

2. Umetna ali prisilna vzgoja matic..68

3. Prašilniki in matičnjaki.• • • - . 72

VI. Kako jemljemo in trčamo med.. 81

VII. Čiščenje, shranjevanje in prodaja medu .. 86

VIII, Prevažanje v pašo.90

1. Splošna pojasnila.  90

2. Priprave za prevažanje.93

3. Prevažanje čebel s konji.96

4. Prevažanje z železnico.  98

5. Prevažanje z avtomobilom.99

6. Moje izkušnje pri iskanju paše.  100

7. Čebelnjak na vozu. 102

IX, Čebelnjak.107

1, Stalni (domači) čebelnjak. 107

2- Zunanji čebelnjaki.115

X. Preseljevanje čebel iz kranjičev na premično satje.120

XI, Pridobivanje medu iz kranjičev. 123

XII. Pridobivanje medu v satju.127

1. Splošna pojasnila.127

2. Pripomočki.129

3. Medišče za naš panj.132

4. Kako ravnajmo.  133

Dodatek: Najvažnejše čebelarske resnice.135

Predgovor in uvod.

4t-

Leta 1910. sem v »Slovenskem Čebelarju« nakratko opisal panj,
ki sem ga že več let prej preizkušal v večjem obsegu in ki se
je dobro obnesel. Že pred vojno sem pa nameraval, da ga obširneje
opišem in obrazložim, kako čebelarim v njem. Toda vojna in razne
druge neprilike so bile krive, da sem odlašal toliko časa, da me je
prehitel moj prijatelj in vztrajni zagovornik mojega panja, gospod
M. Humek, ki je leta 1923. dodal Janševemu »Popolnemu nauku o
čebelarstvu« kratek opis tega panja in nekaj najvažnejših navodil o
njegovi uporabi. Pa tudi ta opis ne nudi dovolj. Zato sem priredil
našim naprednim čebelarjem tole nekoliko obširnejše delce. V njem
sicer ni posebnih novosti niti ni vse izvirno. Učil sem se pri velikih
mojstrih — seveda le po knjigah. Prevzel sem od vsakega, kar se mi
je zdelo primerno, in zgradil to, kar podajam v tej knjižici. Črpal
sem zlasti iz Gerstungovih, Prjeussovih in Alber¬
ti  je  v ih  del ter iz knjige »ABC čebelarstva«,  ki jo je
izdala Root Company v Ameriki. Na izkušnjah teh priznanih čebe¬
larskih veljakov sem začel graditi svoj panj  in urejati način
čebelarjenja v njem.

Pri sestavljanju te knjižice sem se oziral pred vsem na prak¬
tične izkušnje,  ki sem si jih pridobil v svojem dokaj obširnem
čebelarstvu. Teh izkušenj je pa že samih toliko, da obsegajo pre¬
cejšnjo knjigo. Ni torej kazalo, da bi bil prevzel vanjo tudi splošne
nauke o čebelarstvu, To sicer neogibno potrebno znanje si čebelarji
lahko pridobe iz drugih knjig (Janša, Lackmayer itd.). Tu sem zbral
m podrobneje obdelal le tisto, kar je potrebno za spoznavanje mojega
panja in načina, kako čebelarim v njem. Poudarjati moram torej,
da mislim, kjerkoli omenjam panj, vedno na panj, ki so ga naši na¬
predni čebelarji krstili za A,-Ž, panj. Kjer govorim o satju in meri,
imam v mislih vedno le satnik racijonalne mere, t, j, 26 X 41 cm
zunanje mere.

Odkar sem začel čebelariti, sem imel v mislih vedno le čebe¬
larjenje na med.  Prodaja čebel mi je bila postranska stvar.

Žnideršič: Naš panj. ^

2

Trgovine s čebelami sicer nočem podcenjevati, vendar pa sem
prepričan, da dosezamo skoraj povsod po naši domovini najmanj
tolikšen dobiček, ako čebelarimo na med. In baš za ta način čebe¬
larstva sem uredil naš panj in ves čebelarski obrat, ki ga podrobno
opisujem v pričujočem delu. Pri tem pa sem se oziral na ameriški
način čebelarjenja in uredil panj in čebelarski obrat tako, da so
se uveljavila tudi temeljna načela ameriškega čebelarstva, in sicer:
velik panj, velika mera in podolžna lega sat¬
nikov,  Ker pa čebelarimo v čebelnjakih  in moramo čebele
prevažati,  sem zunanjo obliko panja uravnal po teh naših
posebnih razmerah.

Nenavadno nagli razvoj našega čebelarstva, ki je kolikor toliko
v zvezi z razvojem v mojem čebelnjaku, dokazuje, da sem pravo po¬
godil, ko sem se oprijel racijonalne  (Gerstungove) mere,  in
da ni bila napaka, ko sem začel čebelariti po Preussovem na¬
činu v Albertijevem panju.  Zato mislim, da tudi ne bo
pogrešno, ako se bodo naši čebelarji ravnali po praktičnih navodilih
v tej knjižici. Pristaviti moram pa seveda, da sem svoje čebelarstvo
prikrojil po pašnih razmerah svojega bivališča  in bližnje
okolice, kjer je v rani pomladi le slaba paša in kjer se glavna paša
pričenja šele okrog 10. junija, ko cveto travniki in pa španska de¬
teljica. Paša mine, ko odcvete lipa, t. j, okoli 10. julija. Jeseni je le
toliko paše, da se panji preveč ne zlajšajo.

Po naši slovenski domovini so zelo različne pašne razmere.
Ako nam ne nudi narava dovolj v enem kraju, si moramo poiskati
pa v drugem.

Pričujoči spis sta pregledala in uredila gospoda Avgust
Bukovec in Martin Humek. Za to uslugo se jima na tem mestu
iskreno zahvaljujem.

G. Bukovec je bil mnenja, da nimam prav, da ne postavljam v
svojem sistemu pozitivnih pravil, ampak dopuščam razne možnosti.
Opazovanje življenja mi je pokazalo, kako nedostatna je človeška
veda. Na kar danes prisegamo, vržemo jutri med staro šaro. Dvom¬
ljivec sem tak, da si upam reči: Bog zna, bodo li za vedno obveljali
Dzierdzonov izum premičnega satja, Mehringov izum satnic in
Hruškov izum trčalnice. Morda bo imelo tudi to moje delce v kratki
dobi le še zgodovinsko vrednost za razvoj čebelarstva med nami.

Marsikdo bo opazil, da so v knjigi nekateri članki, ki jih je
že čital v »Slovenskem Čebelarju«, Ako sem hotel zgraditi celoto,
sem moral privzeti tudi vse tisto, kar sem že pisal. Je pa tudi za

3

čebelarje potrebno, da imajo v knjigi zbran celoten nauk. Na koncu
sem dostavil Humekov spis, kako pridelujemo med v predalčkih.
Tudi ta spis spada v knjigo o novodobnem čebelarstvu, zato ga
nisem smel izpustiti,

Spisu bi rad še marsikaj dodal, a mi žal ne preostaja časa.
Morda bo kdaj pozneje še prilika, da ga izpopolnim.

Anton Žnideršič.

Izumitelj in propagatorja A,-Ž, panja.

(Od leve proti desni: Bukovec, Žnideršič, Humek.)

t


I. Bistvo Gerstungove teorije.

Janez Mehring, izumitelj satnic (umetnega satja), preprost mi¬
zarski mojster, je spisal znamenito knjigo, ki v njej dokazuje, da
moramo smatrati panj (čebelno družino) za nedeljivo enoto, bolje
rečeno, za celoto. Označil jo je z besedo »D er B i e n ■<.  Hrvati
imajo za ta pojem besedo »pčelac«, Slovenci pa zato nimamo pri¬
mernega izraza. Lahko bi rekli »čebelec«, čeprav je ta izraz nekako
tuj našemu ušesu,

Mehring je primerjal »čebelca« z vretenčarjem, To seveda ni,
ker spada med žuželke. Posamezna bitja: čebelo, matico, trota si
je predstavljal kot ude (organe) enotnega telesa — »čebelca«.

Šele Gerstungu je bilo prisojeno, da je znanstveno podprl in
izpopolnil Mehringovo teorijo. Dokazal je, da je panj enoten orga¬
nizem in da posamezni njegovi členi — čebela, matica, trot — niso
zmožni življenja sami zase. Ako izločimo iz te celote, panja, le en
člen, bodisi čebele, matico, trote ali pa satje, ki je tudi važen se¬
staven del tega organizma, propade »čebelec« popolnoma.

Gerstung uči tudi, da so istotako v notranjščini »čebelca«, to
je v njegovem voščenem telesu, ki je sestavljeno iz samih celic, po¬
samezni udje in sestavni deli urejeni po naravnih zakonih, katerim
je »čebelec« podrejen, ne da bi se tega zavedal, ali da bi mogel
uveljavljati svojo voljo. Stara čebelarska šola je pripisovala čebeli
inteligenco in si je vse nerazumljive pojave pri njej razlagala s člove¬
škega stališča, Zaradi tega ni hotela priznati Gerstungove razlage.

Če pregledujemo spomladi panj, opazimo, da se zalega širi iz
sredine gnezda in da ima celotno gnezdo, oziroma prostor, ki ga za¬
vzema zalega, obliko krogle. Zalega, odprta in pokrita, je razvrščena
po natančnem redu, obdaja jo pa venec obnožine, to pa venec medu
(medena oglavnica).

Dalje je Gerstung dognal, da matica zalega jajčeca po strogem
naravnem redu in da je od tega reda odvisen ves razvoj zalege. Kmalu
po novem letu začne staviti zalego. Najprej zaleže majhno ploskev na
obeh straneh srednjega sata. Potem razširi ta dva kroga in zaleže

Pod. 1. Obrazec, ki kaže kako matica zalega posamezne kroge na satih.

6

na obeh sosednjih satih toliko ploskev, kolikršna je zaležena na
srednjem satu. Nato se vrne na ta sat, razširi krog zalege, preide

na stranska sata, poveča zaleženo ploskev
na obeh straneh in pritegne v krog še na¬
daljnje dva sata. Vselej se pa vrne, ko je
opravila zaleganje na krajnih satih, zopet v
sredino gnezda in riše tam nove kroge.

Čez 21 dni se začno polegati v sredini
gnezda mlade čebele. Ko so celice prazne,
jih matica iznova zaleže. Za krogom zalege v
sredini se zvrsti drugi, tretji krog itd., dokler
ne pride matica na periferijo, kjer razširi
zadnje kroge. Ker polega matica jajčeca prve
zastave natančno po tistem redu, kakor so
bila ležena, mora na novo zalegati po istem
redu kakor prvikrat, če ne motijo njenega
dela zunanji vplivi (vreme, paša) ali pa no¬
tranji (nevešča roka).

V svojih delih razpravlja Gerstung tudi
o razvoju posamezne čebele in celotnega panja
na fizijološki podlagi. Ta nauk imenuje »nauk
o hranilnem soku«. On trdi: Ves »čebelec«
in vsi njegovi udje ter vsi sestavni deli so
kljub temu, da se njih oblika in delovanje
menjavata, samo plod čudne mešanice treh
snovi, to je medu, obnožine in vode. To velja
za vso dobo njihovega po prirodnenem nagonu
uravnanega življenja.

Za določitev velikosti satnikov je vzel
Gerstung mero po satu, ki ga je izdelala nor¬
malna čebelna družina na planem, kjer je ni
oviral prostor. Našel je, da prezimuje in se
razvija v gnezdu, ki ima vedno obliko krogle.
Neposredno poleg gnezda (zalege) kopiči ob-
nožino, nad njo pa medeno zalogo. Tisočera
merjenja so pokazala, da je normalno zimsko
gnezdo krogla, ki meri v premeru približno
25 cm. Širino voščene ploskve za posamezen sat je bilo torej lahko
ugotoviti, istotako tudi tisto število satov, ki so potrebni, da tudi
globina panja ne more ovirati tvorbe krogle. Nič več nego 7 ulic ali

7

8 satov je treba za to. Sedaj nam je še izračunati satnikovo višino.
Pozimi ne sme čebelno gnezdo segati prav do spodnjih robov sat¬
nikov, ker bi čebele zaradi mraza, ki prihaja skozi žrelo v panj,
preveč trpele. Med spodnjim robom in prvimi čebelami zimskega
gnezda mora biti zato 5 cm praznega satja. Potemtakem potrebu¬
jejo čebele za zimsko gručo skupno 30 cm satja v višini. Misliti pa
moramo še na prostor, ki ga potrebujejo za zimsko zalogo. Potre¬
bujejo je približno 10 kg, Nad čebelnim gnezdom je torej treba
vrhu tega pustiti še toliko prostora, da morejo čebele to zimsko
zalogo medu tam nakopičiti, Gerstung je odločil v ta namen 10 cm
satja in ugotovil, da mora biti ves sat visok 40 cm.

Prerez zaležene krogle v normalnem panju znaša poleti, ko je
panj na vrhuncu razvoja, 30 cm, zato je treba 9 satovnih ulic ali
10 satov, Ker so sati le po 25 cm široki, so čebele prisiljene, da
razširijo zaleženo kroglo do spodnjih robov satja, navzgor pa s tem,
da izrinejo med v medišče, ki ga nastavimo nad plodiščem.

V panjih s podolžnimi sati (v tako zvanem mrzlem delu) pre¬
zimujejo čebele spredaj ter imajo zalogo medu v zadnjem delu satja,
torej za seboj. Zaradi tega ustreza tudi podolžni sat kolikor toliko
Gerstungovim zahtevam,

Gerstung pravi: Ako smatramo družino za enoto, se moramo
zavedati, kake ovire nastanejo v razvoju in življenju panja, ako so
v plodišču polsatniki, in kako zmešnjavo delamo med zalego, ako
jemljemo sate iz srede gnezda ter jih nadomeščamo s praznimi. Kdor
premisli vse to, takoj spozna, kak nered dela, ako pri pregledovanju
panjev ne postavlja satov nazaj v istem redu, kakor so stali prej.

II. Albertijev listovni panj.

Že pred Albertijem so poskušali veliki čebelarski mojstri po¬
stavljati satnike na tak način, kakor so postavljeni v sedanjem
Albertijevem panju. Med temi čebelarji je bil tudi baron Berlepscb.
Rothe je tudi sestavil take vrste panj, ki je pa imel ta nedostatek,
da se satniki niso dali odzadi razmikati, ker so bile razstojnice pri¬
trjene na pokrovu in na dnu panja. Šele nemškemu učitelju Albertiju
je prišlo 1. 1873. na misel, da je uravnal satnike s kvačicami, ki jih
je zabil v sprednjo steno, zadi pa v okenca. Posnel je to po Graven-
horstovem slamnatem panju, ki se opravlja od spodaj in ki ima pod
stropom enak razstop.

Ker je možno v Albertijevem panju s satniki listati, kakor se
lista v knjigi, je imenoval svoj izum listovni panj.

Naš panj je torej sestavljen po načelih izumitelja Alber¬
tija,  Satnik ima neizpremenjeno Gerstungovo  mero ter stoji
v panju v podolžni ali mrzli  legi. Medišče je tolikšno kakor
plodišče ter je s plodiščem nedeljiva celota.

1. Opis našega panja in mere.

Naš panj kažejo od vseh strani pričujoče slike št. 2. do 14.
Ako bi bile označene na njih še mere, bi skoraj lahko opustil po¬
seben opis, ker so tako jasne, da ga brez težave lahko napravi vsak
mizar, ki izdeluje panje. Ker pa jih ni, moram to izpopolniti. Panje
sicer lahko izdelujemo tudi po vzorcu, Saj je dandanes že tako raz¬
širjen, da si ga lahko skoraj vsakdo ogleda pri sosednjem čebelarju
in posname mere. Prav pa je vendarle, da te mere določimo, ker
nam je znano, da mizarji pri izdelavi panjev niso vedno tako natančni,
kakor bi bilo potrebno,

Obod, vratca in okenca naj bodo iz 25 mm debelega lesa,
sprednja notranja stena in bradi iz 20 mm, zaklopnica pri spodnjem
okencu, sprednji oboj in tablica pa iz 10 mm debelega lesa. Najboljši
je smrekov ali lipov les. Ne sme pa biti grčav, vsaj velikih ali celo

9

trhlih grč ne sme biti v njem. Debelejši les ne škoduje, a za pre¬
važanje je tak panj težak. Tanjšega lesa ne priporočamo, ker panj
iz tankega lesa rad razpade in sploh ni dovolj trden. Panj na
9 satnikov je, odznotraj merjen, 58 cm visok, 84 cm širok in 55 cm
globok, Obodovi vogli so staknjeni na zobe (cinkani). Tovarne
izdelujejo panje zaradi lažje izdelave tudi na zarezo.

Sprednja stena je dvojna, da ne propušča mraza in vročine.
Prostor med stenama je natrpan s kakim slabim prevodnikom toplote:
s strugotinami, s slamo, s pezdirjem
itd. Dvojna stena je vsekakor po¬
trebna, da čuva čebele, zlasti spom¬
ladi naglih vremenskih izprememb, in
pa zato, da jih pozimi vsak solnčni
žarek ne izvabi iz panja. Končno pa
je dvojna stena tudi zaradi tega po¬
trebna, da v vročem poletju salnce
ne pregreje panja, ker bi se satje
lahko v njem jelo taliti. Zadostovala
bi tanjša stena le tedaj, ako bi vmes
vložili ploščo iz plutovine ali iz po¬
dobne tvarine. Na zunanji strani je
sprednja stena obita s prečnimi de¬
ščicami, ki so spojene z zarezami,
katere segajo druga preko druge,

Panj ima dve žreli: eno pri dnu,
drugo pa tam, kjer se začenja medi-
šče. Spodnje naj bo 15—20 cm široko
in 1 cm visoko. Gorenje žrelo je lahko
ožje. V zadnjem času napravljamo v
medišču namesto širokega žrela le po
2 cm velike luknje, ki jih zapiramo z
zamaški. Te zadostujejo popolnoma.

Nekateri čebelarji nasvetujejo za plo-
dišče ameriško žrelo, ki sega čez vso širino in je 2 1 / 2  cm visoko. Navadno
je zaprto s primerno zagozdo, v kateri je vrezano običajno žrelo. Ta
uredba se mi zdi jako praktična, zlasti za spomladansko snaženje,
ker skozi tisto žrelo poberemo spomladi obenem iz panja vso
nesnago, ki se je nabrala na lepenki.

Vratca so izdelana na okvir. Odprtina je na notranji strani
zaprta z mrežo, ki rabi za zračenje pri prevažanju, na zunanji strani

Pod. 2. Podolžni prečni prerez.

10

pa s tablico, ki je pobarvana z lakom za table, da nam obenem rabi
za beležnico. Tablica je vdelana tako, da jo lahko snemamo. Kdor
ne prevaža, napravi lahko vrata iz ene same deske, v katero vdela
prečnike, da se les ne krivi.

V notranjščini je pritrjeno šest železnih palic, na katerih stoje
satniki. Paziti moramo, da so palice vdelane v pravi razdalji. Gornja

vrsta mora biti 26'6

cm od stropa, spod¬
nja pa 27'4 cm pod
zgornjo. Pod spod¬
njimi palicami je
2'6cm prostora, ozi¬
roma več ali manj,
kolikor ga nam pre¬
ostaja. Na ta način
izravnamo razdaljo,
ako se slučajno pri¬
peti, dajeobodmalo
previsok ali pre¬
nizek. Ta prostor
ne sme biti mnogo
nižji, sicer ne mo¬
remo devati pital-
nikov pod njega.
Oddaljenost palic
od sprednje stene

znaša pri prvi 4 cm, pri drugi 21 cm, pri tretji 38 cm. Palice naj bodo
po 7 mm debele in dobro pocinkane, da ne rjave. V obeh vrstah mo¬
rajo biti vdelane v isti ravnini, da leže satniki na vseh enako. 8 mm
pod palicami v medišču so pritrjeni na stranicah panja nosilci iz že¬
lezne pločevine, ki so tudi pocinkani. Na teh leži, ko je medišče od¬
prto, okvir z rešetko, čez zimo pa deščice, na katere polagamo slamnico.

Ako seštejemo navedene mere znašajo:

Pod. 3. Podolžni pokončni prerez.

od stropa do palic.26'6 cm

debelost palice. 0 7 ,,

okvir za rešetko. 0'8 „

od okvira do palice v plodišču . . . 26'6 „

debelost palice.0'7 „

pod palicami. 2’6 ,,

Notranja višina panja znaša torej . . 580 cm

11

Na sprednji steni so zabite v štirih vrstah kvačice v popolnoma
enakih razdaljah po 36Va mm vsaksebi. Na drugem mestu pojasnjujem,
zakaj predpisujem to razdaljo, Kvačice zabijamo s posebno jekleno
šablono, ne da bi bilo treba kaj meriti, V čebelarskih trgovinah dobimo
tudi kvačice, ki se drže skupaj, tako da jih kar vse obenem pribijemo.
Ne stoje pa tako trdno kakor posamezne. Razdalja kvačic od stropa
znaša za prvo vrsto 4 */ 2  cm, za
drugo 23 cm, za tretjo 32 cm in
za četrto 50 1 /%  cm.

Okenci sta staknjeni na za¬
reze iz 3—4 cm širokih letev.

Okence v medišču je 27'2 cm,
v plodišču pa z nožicami vred
30 cm visoko. Široki sta 2 mm
manj, nego je panj znotraj širok,
torej 32'8 cm. Na spodnjem delu
okenca je 2'6 cm visoka odpr¬
tina, široka 27 cm, ki jo zapi¬
ramo z zaklopnico. Zaklopnico
držita dve vzmeti, boljši je pa
lesen ali kovinski utor, ker tako
zaklopnico laže odpiramo. Na
zaklopnici je izrezek za pitalnik.

Na notranji strani okenca je pri¬
bita pocinkana žična mreža, ki
ima 2 ] /2 mm  velike zanke. Na
gornjih in spodnjih prečnicah so
zabite kvačice v isti razdalji ka¬
kor na sprednji steni. Ko stoje p 0 d. 4. Pogled na končnico,

satniki v panju med kvačicami

v pravi legi, zapiramo okenci s kovinastimi zapahi, ki so vdelani na
zunanji strani. Zapahe zasukavamo v raze, ki so vdelane na panjevih
stranicah.

Satniki morajo biti zunaj merjeni natančno 41 cm dolgi, 26 cm
visoki in 25 mm široki. Ker les, ki ga uporabljamo za izdelavo satni¬
kov, ni vedno popolnoma enako debel, ne smemo meriti satnikov zno¬
traj. Tudi je brez pomena, ako meri satnik znotraj nekaj milimetrov
več ali manj. Vendar priporočamo enotnost. Jaz sem poGerstungovem
vzorcu delal iz početka vse dele satnikov iz 6 mm debelega lesa, a
za podolžno satnikovo lego je bil tak les prešibek. Če so bili sati

Pod. 4. Pogled na končnico.

12

težki, se je spodnja letvica skrivila, na gornji pa so čebele napravljale
mnogo prizidkov. Za spodnjo in zgornjo letvo rabim sedaj 12 mm,
za stranske pa 6 mm debel les. Ameriški čebelarji napravljajo zgor¬
nje letvice celo iz 25 mm debelega lesa. Nekateri čebelarji delajo
na notranji strani gornje letve, in sicer po sredi 3 mm široko in prav
toliko globoko zarezo, da laže pritrde satnico. Les za satnike sme biti
tudi ožji nego 25 mm (n. pr. 22 mm). Tak manj ovira pogled med satje

in med laže odkrivamo. Ima pa
to hibo, da pri prijemanju sat¬
nika s prsti kvarimo satje. Od¬
ločiti pa se moramo za enotno
širino, ker različnih širin v enem
in istem čebelnjaku ne moremo
rabiti.

Panji s premičnim delom
imajo to veliko napako, da pri¬
trjujejo čebele satnike na strop.
Temu sem izkušal tudi na ta
način odpomoči, da sem vzel
za gorenjo letvo 20—25 mm de¬
bel les. Na zgornji strani sem
vrezal 2 cm širok in 1 cm glo¬
bok polkrožni žleb. V svojem
čebelarstvu uporabljam take sat¬
nike že mnogo let in prepričal
sem se, da jih čebele le ob robu
prav na rahlo pripenjajo na strop,
oziroma na rešetko. Tudi drugi
čebelarji, ki so tak satnik pre¬
izkusili, ga hvalijo. Edina težava
je, ker so taki satniki na žleb nekaj
dražji. Izdelati se dado le s stroji.

Nekateri čebelarji uporabljajo panje z 10 in celo zli satniki
in trdijo, da v takih več pridelujejo. Jaz sem že pred vojno preizkušal
take panje, a nisem dosegel boljših uspehov. Slepi sat na strani, ki
ga vlagamo na mesto desetega sata, se je zdel mojemu čebelarskemu
mojstru nepotrebna navlaka. Nikakor pa nočem reči, da ne bi bilo
s tem nekoliko olajšano opravljanje, zlasti za začetnike. Izvežban
čebelar pa ne potrebuje tega. Pač pa bi nam dva slepa sata utegnila
koristiti tedaj, ko hočemo omejevati zalego. Iz srede vzamemo dva

Pod. 5. Pogled v panj od zadi,
(Brez vratič in brez okenc.)

13

sata in ju prestavimo v medišče, na to mesto pa vtaknemo dva
slepa sata. Seveda moramo paziti, da ne prestavimo tudi matice.
V prazni prostor vtaknemo dva slepa sata in matica je omejena
na oni prostor v plodišču, kjer ravno biva. Veliki čebelarski mojster
Švicar Strauli trdi namreč, da matica dveh slepih satov ne pre¬
korači, Jaz sem nekoč slepe sate preizkušal, pa je ušla matica
iz zagrajenega prostora vendarle
na stransko satje. Morda je bilo
to samo izjemno. Slepe sate —
ločilne deske — napravimo iz
deske v debelini sata, to je 25
mm, in tako visoke in dolge,
kakor je visok in dolg satnik.

Bolje pa je, da jo napravimo
12 mm krajšo in pribijemo na
vsak konec 6 mm debeli de¬
ščici, da se ne krivi.

Odkar je nemški mojster
Kuntzch napravil v svojih panjih
sanke, so nemški čebelarji se¬
stavili razne vrste panjev s san¬
kami. Posebno se pa nekateri
ogrevajo za panje, v katerih
stoje satniki le v eni vrsti, to
so tako zvani podolžni panji z
mediščem na strani. Jaz sem v
podolžnih panjih prej čebelaril,
preden sem sestavil pokončni
panj. Ne pravim, da panj ni
uporaben, a to ni, kar je po¬
končni panj. V podolžnem panju
nanašajo čebele med najprej v plodišče in šele potem, ko tu nimajo
več prostora, ga odlagajo v medišču. Zaradi tega v tem panju čebele
tudi tako pridno ne berejo kakor v pokončnem, kjer imajo nad za¬
lego skoraj vedno prazno satje. Ko sem spoznal prednosti pokonč¬
nega panja, sem podolžne zavrgel.

Poizkušal sem tudi trinadstropne panje, to je panje z dvema
mediščema, Hotel sem v dobrih letih dvakrat prevešati in pa odpreti
drugo medišče, ko bi bilo prvo polno. Ne le, da je treba za tak
panj več satnikov, sem imel s prevešanjem in z opremo drugega

14

medišča več opravka, nego bi bil zamudil, ako bi bil čebelam pravo¬
časno pobral med in ga iztrčal.

Ako v panj gornje palice trdno zabijemo,
jemljemo rešetko, ki jo čebele prilepijo, z veliko
težavo iz panja. Zaradi tega je bolje, da pri¬
trdimo palice na ta način, da tiče na eni strani
v luknji, na drugi strani pa napravimo iz luknje
navzgor zarezo, po kateri moremo palico iztak¬
niti. Največ mojih panjev iz predvojne dobe je
izdelanih na ta način. Drugi način za pritrje¬
vanje palic obstoji v tem, da napravimo palice
le toliko dolge, kolikor je širok okvir matične
rešetke, oziroma kolikor je panj v svetlobi širok. Palice pritrdimo
potem na okvir rešetke, tako da se da vse skupaj obenem vzeti iz

panja. V zadnjem času je
pa neki čebelar nasvetoval,
naj bi panj z nepremičnimi
palicami predelali na ta na¬
čin, da sedanje nosilce za
rešetko odstranimo in pri¬
bijemo na panjevo sprednjo
steno dve kvačici, ki držita
rešetko spredaj. Na zad¬
njem koncu pa izvrtamo v
stranici pod matičino re¬
šetko dve luknjici in v te
vtaknemo dva klinčka, da
držita rešetko zadi. Kadar
plodišče izpraznimo, z lah¬
koto vzamemo rešetko iz
panja, ako jo potisnemo
navzdol. Vselej pa moramo
izprazniti ali medišče ali
pa plodišče, ako hočemo
vzeti rešetko iz panja.

Panji morajo biti na-
Pod. 8. Raznovrstne kvačice iz enega kosa. tančno in trpežno izdelani.

/ V slabo izdelanem panju

je delo prava muka in ni čuda, da izgubi začetnik veselje do
čebelarstva, ako takoj iz početka naleti na težave. Zlasti je važno,

Pod. 7. Navadna kvačiča
iz žice ie najboljša.

15

da so panji iz suhega lesa. Les pa ni še suh, ako ga naglo na
zraku posušimo. Ležati mora več mesecev na solncu in dežju,
da se pozneje ne veži in ne poka. Sicer pa pri tem panju ni baš
posebna nesreča, ako se les malo usuši, ker se prvotne mere lahko

<

Pod, 9. Nosilec za rešetko.

skrčijo le v globino, ne pa v širino in višino, kakor se to rado do¬
gaja pri panjih drugih oblik. Ker ni dobro, da bi delali obod iz širokih
desek, kakršne bi pravzaprav potrebovali, vzemimo ožje in jih stak¬
nimo in zlepimo. Ni pa umestno, da lepimo stike kar na gladko,


Pod.’10. Naš panj od zadi z odprtimi vratci in zaprtimi okenci.

ampak napraviti moramo utore, v katere vlagamo remeljce, ki
branijo, da se deske v stikih ne razmaknejo. Paziti pa moramo, da
se stiki posameznih stranskih in zgornjih ali spodnjih obodovih delov
križajo, sicer se nam utegne primeriti, da se panj o kaki priliki
razkolje, ko je starejši in lepilo odneha.

16

Mizar, ki sam ni čebelar, nam panjev ne bo izdelal pravilno,
ako ga ne nadzorujemo, ker bo morda natančen tam, kjer ni treba,
ali pa narobe. Najboljše panje more izdelovati
strojna mizarnica. Delo je v vsakem oziru na¬
tančnejše nego ročno. Vendar ostane še mnogo
ročnega dela, ki ga čebelar opravi tudi lahko sam.

Čebelarju, ki je sposoben, da kovinske dele
sam pritrdi v panj, mizar ne more napraviti
posebne škode, ako je le panj staknjen pravo¬
kotno. Napačno višino lahko popravi na ta na¬
čin, da prostor pod satniki zviša ali zniža,
širino pa s tem, da razstojišča nekoliko bolj
stisne ali razmakne. Razlike v meri globočine so brez pomena,
čeprav znašajo več centimetrov. Seveda se bo pa čebelar po tem
ravnal le v skrajni sili, ker prvi pogoj za dober panj so natančne
notranje mere,

2. Naš in ameriški panj.

Kdor je čital »Slovenskega Čebelarja« od 1. 1912. dalje, se je
mogel prepričati, da se je ustanovil naš panj med slovenskimi če¬
belarji tako trdno, da ga ne bo mogel izpodriniti izlepa katerikoli
drug panj. Poročila o uspehih s tem panjem so tako ugodna, da se
takih sam nisem nadejal. Uspehe so ugotovili stari praktiki, ki so
preizkusili že marsikak panj.

V tej knjigi sem nameraval opisati tudi ameriški panj, ki sem
ga včasih priporočal, a prepričal sem se, da se poprime malone vsak
čebelar našega panja, če ga je le nekaj časa preizkušal. Priznati
moram, da ima ameriški panj mnogo vrlin, a za naše razmere ni
ugoden. Velik nedostatek njegov je, da ga ne moremo postavljati
v čebelnjaku v skladnico, za postavljanje na planem pa potrebujemo
mnogo prostora, Mi tudi ne potrebujemo več medišč kakor ameri¬
ški čebelarji, Ako je kako leto posebno dobra paša, moramo pač
med večkrat iztočiti, da napravimo prostor novemu medu. Toda to
se žal le redkokdaj primeri. Kaj pa šele opravljanje čebel na planem,
zlasti ob večjem številu panjev! Ameriški čebelarji jako tožijo zaradi
tega nedostatka. Kadar ni paše in so ropnice nadležne, postavijo
nad panj nekak šator. Kako lahko pa delamo mi v čebelnjaku, zlasti
odkar poznamo begalnico na oknu! Kako hitro in lahko pogledamo
v notranjščino, ne da bi prišli s čebelami v stik! Pri ameriškem panju
pa to ni drugače mogoče, nego da privzdignemo pokrov. Kadar ga

Pod. 11. Prerez skozi
gornjo žlebasto letvico
satnika.

17

pa snamemo, toplota naglo izpuhti iz panja. Ameriški čebelarji si
pomagajo z ozkimi deščicami, ki jih vlagajo pod pokrov. Kadar pre¬
gledujejo panje, odkrijejo le tiste sate, ki jih hočejo premotriti. Ve¬
lika napaka je tudi, da ne moremo pregledati plodišča drugače, nego
da odstranimo medišče. Ako so med satniki medišča in plodišča

Pod, 12. Naš panj od strani.

prezidki, je to delo zelo neprijetno. Za prevažanje pa je ameriški
panj bolj nepripraven nego katerikoli drug.

V našem panju dela začetnik res nekoliko teže, a kdor je po¬
trpežljiv, si kmalu pridobi potrebno ročnost in spretnost.

3, Eksportni panj.

Pred več nego dvajsetimi leti sem sestavil panjiček s premičnim
delom, ki naj bi izpodrinil kranjiča. Moj namen je bil, da bi v panju
te oblike razpošiljal našo čebelo po svetu. Namenjen je bil torej eks-
portu in je dobil zaradi tega ime eksportni panj. Take panje raz-
posojam vsa leta čebelarjem po naši okolici. Dosegel sem s tem, da
so kranjiče kaj kmalu popolnoma opustili. To se je zgodilo ne le
zaradi tega, ker so se čebelarji prepričali, da jim čebele v eksportnih
panjih bolje uspevajo, ampak tudi zato, ker sem jim med nekoliko
draže plačeval, nego so jim ga plačevali medarji.

Žnideršič, Naš panj.

2

18

V »Slovenskem Čebelarju« je bilo že mnogo pisanega v prilog
temu panju. Naj tukaj navedem, kar je o njem zapisal gospod Hu¬
mek 1. 1919, v XXII. letniku:

»Vsakdo, ki čebelari v A.-Ž. panjih, pozna tega našega znanca.
Vidimo ga pa tudi že po mnogih čebelnjakih v raznih izpremenjenih
oblikah in velikostih. Nekaj jih je pa že med staro šaro, ker jih
nekateri čebelarji pravzaprav ne znajo rabiti.

Za svoj prvotni namen, ki mu ga je določil njegov iznajditelj,
za razpošiljanje čebel se je uporabljal menda bolj malo. Navadno

Pod. 13. Eksportni panj.

ga imajo za nekako prehodno bivališče za roje in za družine v
reservi. Glede na to najbolj razširjeno in tudi povsem pametno
uporabo pa njegovo ime »eksportni« panj ni primerno, Ker se ga
je pa že prijelo, naj za enkrat ostane tako, dokler kdo ne nasvetuje
kaj boljšega.

Torej eksportni panj! Jaz bi pa nasvetoval zanj še neko drugo
uporabo, ki jo je imel na umu tudi izumitelj, ko je panj sestavljal
in ki jo je prakticiral z najboljšim uspehom veliko let. Eksportni
panj bi namreč lahko služil za nekak pomožni panj  vsem če¬
belarjem začetnikom v A.-Ž. panjih in vsem drugim čebelarjem, ki
hočejo čim hitreje povečati svoje čebelarstvo in pomnožiti število
panjev.

19

Vsak začetnik, ki hoče v svojem čebelarstvu vpeljati A.-Ž.
panje v količkaj večjem številu, ima nekaj let velike težave, preden
»pridela« dovolj satja in vzgoji zadostno število družin. Primanjkuje
mu iz početka vsega. Ko hoče prevešati, nima satja; kadar naj ple¬
menjaki roje, nima medu; na jesen mu manjka čebel za okrepitev
plemenjakov, mladih matic itd. Pomagajo si na razne načine. Izre¬
zujejo kranjiče, kupujejo roje, matice, na jesen čebele, prazno satje
— kakor pač kdo more; pa vse to skupaj ne zaleže dosti, dela in
stroškov pa prizadeva mnogo.

Kako lahka, hitra in temeljita odpomoč je mogoča z našim
ekspertnim panjem! Pri nas je še mnogo čebelarjev (zlasti na Do¬
lenjskem), ki čebelarijo po starem, v kranjičih na roje, in ki vsako
jesen ali doma podirajo panje ali jih pa vozijo medarjem v trganje,
bolje povedano, v »mesnico«. Ali bi ne mogli ti čebelarji spravljati
rojev v ekspertne panje, a ne v kranjiče? Ali bi v pravilno priprav¬
ljenem eksportnem panju roj manj nanesel nego v kranjiču?

Od prej omenjenih starokopitnih čebelarjev pa ne moremo za¬
htevati, da bi si sami pripravili eksportne panje, ampak priskrbeti
jim jih moramo mi in jim jih dati tako rekoč naposodo s pogojem,
da vsade vanje roje, ki jih bodo jeseni prodali nam, a ne medarjem.

Jaz si mislim to reč takole: Čebelar, ki bi rad uspešno in hitro
začel, oziroma razširil čebelarstvo v A.-Ž. panjih, pripravi pozimi ali
o pravem času na pomlad primerno število eksportnih panjev, ki
jih opremi s satnicami ali pa tudi le z osnovami. Panje zaznamenuje
z zaporednimi številkami. Ko jih je popolnoma opremil, jih natančno
iztehta, zapiše težo na panj in tudi v svojo beležnico, ki jo napravi
nalašč v ta namen. Potem se dogovori z enim ali z več bližnjimi
ali po potrebi tudi z bolj oddaljenimi čebelarji in sklene z njimi
nekako pogodbo. Čebelar s kranjiči, recimo mu kratko K. P,, se
zaveže ali vsaj obljubi, da prevzame toliko in toliko eksportnih
panjev, v katere vsadi roje, ki jih jeseni, recimo do 15. septembra,
proda lastniku eksportnih panjev, Ta, recimo mu A. Ž., se pa za¬
veže, da prevzame te roje in jih plača po teži, in sicer nekoliko
draže nego medar. Seveda je treba to kupnino določiti, da se iz¬
ognemo vsakemu nesporazumu. Ako medar plačuje kilogram n. pr.
po 8 Din, dam jaz 9 Din.

Poglejmo sedaj še koristi, ki jih nudi ta »barantija« čebelarju
A. Ž., čebelarju K. P. in koristi za razširjanje umnega čebelarstva.

Čebelar A, Ž. dobi jeseni po zmerni ceni roje na satju njegove
mere. Te roje lahko deloma prezimi kot plemenjake, deloma jih podre,

2 *

20

čebele pa porabi, da podpre druge plemenjake. Mlade matice se
tudi nihče ne bo branil. Najbolj bo pa vesel 5, 6 ali celo 7 mladih
satov, zlasti lepo izdelanih na satnicah in medenih. Seveda ga bo
iak roj veljal precej dinarčkov, toda to je vse kaj drugega nego
kranjič, ki je tudi drag, a ne dobi iz njega niti štirih poštenih satov
normalne mere — pa še te s kakim trudom! Utegnil bi kdo ugo¬
varjati, češ, da bi dosegli isto in ceneje, če bi poleti nakupili rojev
in jih sami vsajali v eksportne ali pa kar naravnost v A.-Ž. panje.
Ta ugovor pa ne velja. Noben čebelar ne prodaja rad rojev, ker z
njimi itak ni skoraj nič dela. Če je čez leto količkaj paše, ima od
njih jeseni mnogo več dobička. Z nakupom rojev tudi precej tve¬
gamo, zlasti pri drujcih. Ob kupčiji na zgoraj opisani način se nam
ni bati izgube, ker plačamo panj (roj) po teži.

Pa tudi čebelar K. P. pri tej kupčiji nima škode, ampak le do¬
biček. Kolikor bi roj naredil v kranjiču, toliko naredi gotovo tudi v
eksportnem panju. Ker mu pa A. Ž. plača nekoliko več nego medar,
ima vsekakor dobiček. Poudarjati moramo tudi, da mu ta kupčija
ne dela nič neprilik pri čebelarstvu, ker po svoji volji lahko izbira
roje zase za pleme in tiste, ki jih misli vsajati v eksportne panje
za prodaj. Poleg zanesljivega dobička ima pa tudi zabavo, ker lahko
opazuje premično delo.

Največje so pa koristi, ki jih ima od tega splošno čebelarstvo.
Z oddajanjem praznih eksportnih panjev za vsajanje rojev vsaj ne¬
koliko omejimo barbarsko žveplanje in »podiranje« čebel, ki ga noče
in noče biti konec. Pametnemu čebelarju, ki sicer nima prilike, da
bi se poučil o važnosti premičnega dela in sploh o modernem čebe¬
larstvu, se na ta način nudi najlepša prilika, da se polagoma in
neprisiljeno privadi opravljanju takih panjev. Večinoma pa tudi dobi
veselje do umnega čebelarstva. Marsikateremu mlajšemu in napred¬
nejšemu čebelarju, ki se je pogodil, da bo redil roje v eksportnih
panjih za prodaj, se bo premično delo morebiti že prvo leto tako
priljubilo, da bi najrajši roje pridržal zase. Tedaj naj bo lastnik panja
kolikor mogoče popustljiv in naj mu kak panj prepusti za lastno ceno.

Omenjam še, da imajo nekateri čebelarji čebele v eksportnih
panjih tudi zato, da iz njih jemljejo spomladi posamezne sate s po¬
krito zalego in jih dodajajo oslabelim plemenjakom, da si prej opo¬
morejo.«

Eksportni panj je napravljen samo iz 12 mm debelih desek,
ki so vse križema zbite tako, da so vse po 24 mm debele. Po dolgo¬
trajnih poizkusih se mi je posrečilo tako sestaviti panj, da se nikakor

21

ne more usušiti, čeprav ni izdelan iz popolnoma suhega lesa, in da
je tako trden, da kljubuje največjim neprilikam. Satniki — sedem jih
gre vanj — stoje na treh palicah. Okenca nima, razstojišča so pri¬
trjena na vratcih. Zaradi priročne oblike je izredno pripraven za
prevažanje in prenašanje, prav tako za postavljanje v skladnice v
čebelnjaku. V eksportnem panju krmimo lahko z istim pitalnikom
kakor v velikih panjih, in sicer spredaj pri žrelu, Ako imamo v ve¬
likem panju premične palice, vtaknemo eksportni panj v sili lahko
kar noter, ako ga dobimo iz oddaljenega kraja. Preselimo ga v velik
panj pozneje, kadar nam čas dopušča.

Nekateri čebelarji uporabljajo solidnejše, iz debelejših desek
izdelane eksportne panje na 9 ali 10 satnikov in z okencem. Pravijo
jim polovičarji,  ker so natančno toliki kakor spodnja polovica,
plodišče našega panja.

4. Nekatere preuredbe in izboljšave našega panja.

Nobena stvar na svetu ni popolna. Tako ni in ne bo nikdar
popoln noben panj. Vedno bodo ljudje kaj našli, s čimer se bo dal
na ta ali oni način izboljšati. In kakor je danes skoraj pozabljen
Janšev način čebelarjenja, Dzierzonov panj in stotine panjev drugih
velikih mojstrov, tako se zgodi tudi z našim panjem. Človek pač
stremi po vedno večji popolnosti, a kdo ve, kakšen bo panj v pri¬
hodnosti! Kakor so pa mojstri pred nami ustvarjali podlago, na
kateri gradimo mi, ustvarjamo jo mi za naslednike!

V prvi številki »Slovenskega Čebelarja« letnika 1915. je priobčil
urednik gospod Rojina opis mojega izuma, to je žlebičje v listovnem
panju. Pri sklepu članka je pripomnil tole: »Ni pa treba misliti, da
kaže zdaj dosedanje Alberti-Žnideršičeve panje zaradi te novosti
zavreči. Kaj še! Saj to ni kaka taka bistvena iznajdba, ki bi znatno
vplivala na razvoj čebel ali na donos medu, le opravljanje je z njo
morebiti nekoliko olajšano. To hodi v poštev le v čebelarstvih z
mnogimi panji, kdor jih ima pa le malo, bo tudi še nadalje brez po¬
sebnih težav dobival iz njih sladki pridelek. Seveda bo moral tem
oprezneje delati, čim močnejši in bogatejši bodo panji, da se žival
kolikor najbolj mogoče varuje.«

To so bile besede, ki so prišle iz peresa nepristranskega oce¬
njevalca! Pri tem naj tudi ostane, ako bom jaz svoj izum morda čez
mero hvalil.

22

a) Žlebič) e.

Kdor čebelari v listovnih panjih, kjer stoje satniki na palicah,
mu je znano, kako neprilično je včasih devati nazaj v močen panj
sat, ki smo ga vzeli iz njega. Ker je prva palica že precej globoko
v panju, denemo satnik že na to palico nekoliko teže. Ko ga potis¬
nemo čez prvo palico, tedaj iščemo drugo. Največkrat nagnemo sat¬
nik prenizko. Tretjo palico najdemo že laže. Redkokdaj pa se zgodi
da bi zadeli na prvi mah s satnikom med razstojišča na sprednji
steni. Treba je zopet iskati na desno in levo. Vsi ti nedostatki
store, da zmečkamo in poškodujemo dosti čebel, zlasti tistih nad
satom ali pa pod njim, pa tudi na sosednjih satih. Obziren čebelar
ohrani sicer z opreznim ravnanjem pač marsikateri čebeli življenje,
kolikor toliko pa čuti tudi on hibo takega panja.

Iskal sem sredstva proti temu in končno sestavil pripravo, ki
jo hočem tukaj opisati.

Namesto palic sem vdelal v plodišče in medišče pripravo, ki
sem jo nazval »žlebičje«. Napravil sem jo iz podolžnih letvic, ki so
vdelane v dve končni prečni deščici. Žlebičje je veliko tako kakor
okvir z matičino rešetko v navadnih panjih. Za vsak panj potrebujemo
dvoje žlebičje. V žlebičjih stoje satniki tako kakor sicer na palicah.
Podolžne letvice žlebičja, ki imajo širino satnikovih letvic (25 mm),
leže vzporedno s podolžnimi deli satnikov. Pritrjene so toliko vsak¬
sebi, da je med letvicami žlebičja natančno tolika ulica, kolikršna
je med satjem. Na zgornji strani teh letvic so napravljeni po sredini
vse dolžine žlebički, ki se iztekajo na prečno deščico pri okencih.
Vsak satnik mora imeti po dve nožiči. Tvorita ju dve konici, ki sta
zabiti od spodaj v končna remeljca. Na teh nožicah stoje satniki v
žlebičkih. Nožiče so tako visoke, da znaša razdalja med žlebičjem
in satniki 6 mm. Ker stoji zadnja nožiča na prečni deščici, ki nima
žlebičkov, moremo satnike na eno ali drugo stran premikati, ali,
kakor pravimo, moremo z njimi listati.

Kadar vlečemo kak sat iz panja, tedaj teče njegova sprednja
nožiča po žlebičku, in sicer natančno po sredini med sosednjima
satoma. Sat se nikjer ne zadeva, zlasti ne ob stropnico, ker ga nič
ne dvignemo. Satnik moremo potegniti iz notranjščine popolnoma,
vendar stoji s sprednjo nožico še vedno na žlebičju.

Na enak način se da satnik potisniti nazaj v panj. Ker so
žlebički zadi razširjeni in jih imamo pred očmi, lahko posamezen
satnik postavimo s sprednjo nožico v žlebiček ter ga potisnemo v

23

panj. Sat ne zadeva niti ob levi niti ob desni sat, ne ob strop, ne tare
čebel in ne kvari sosednjih satov, marveč ga pomičemo z lahkoto in
naravnost nazaj, kjer se ujame natančno v svoja razstojišča na spred¬
nji steni. Da ne omahujemo s satom navzgor ali navzdol, ko ga
vlečemo ven ali potiskamo nazaj, sta zabiti dve majhni kvačici na
desni in levi strani zadnjega konca letvic.

Pa še neko prednost ima žlebičje. Dočim je v panjih s palicami
med plodiščem in mediščem skoraj 2 cm presledka, ki ga čebele

Prerez

našega panja z raznimi izboljša-vami.

Na^fprerezu"] se
vidi veranda,
ameriško žre¬
lo, prehod  iz
medišča skozi
končnico v ve¬
rando, zaklop-
nica  nad oken¬
cem v medišču in
preurejena vra¬
tiča.

Pod. 14.

ob dobri paši zadelajo tako, da moremo satnike le z velikim trudom
potegniti iz panja, je v panjih z žlebičjem med satniki plodišča in
medišča samo 6 mm presledka. Čebelam ni treba tega prostora
premostiti, ker drži pot iz plodišča po žlebičju naravnost v medišče.

Rešetka je pribita na spodnjo stran žlebičja medišča ali pa
je vdelana v ozkih pasovih med letvami.

Ker čebele kovinastih nožič, kakršne imajo satniki, ne pri¬
trjujejo na žlebičje, moremo sate razmakniti, razlistati mnogo laže
nego v panjih s palicami, ki nanje čebele kaj rade prismolijo spodnje
letvice satnikov.

24

W9i-

'


Pod. 15, Izboljšani naš panj.
Levo: pogled spredaj, desno: pogled
zadi.

Nadaljnja prednost žlebičja je v tem, da imamo v njem na¬
tančno merilo za postavljanje satnikov v prave razdalje, Ako po¬
stavimo satnike v žlebičje, se bodo
kvačice na okencih vselej gladko za¬
sadile v ulice med satniki. Pa še ne¬
kaj; če so v panjih žlebičja, ni treba
raznih železnih delov, ki pravzaprav
ne spadajo v čebelno bivališče.

Jaz sem ta svoj izum opisal
v marčevi številki nemškega časo¬
pisa »Deutsche illustrierte Bienen-
zeitung«, letnik 1914, Leto po¬
zneje pa je v tem časopisu opi¬
sal del te moje naprave sin izumi¬
telja A. Albertija, Oton Alberti, ki izdeluje panje sistema svojega
očeta. Naprava je izdelana kakor moja iz letvic, ki so vdelane

v prečne deščice, nima pa niti žlebičkov po
letvicah niti nožič po satnikih. Rabi mu le
za zmanjšanje presledka med plodiščem in
mediščem. Tudi s tem je panj nekoliko izboljšan.

Žlebičja ni mogoče tako opisati, da bi
ga po opisu lahko izvršili. Napravo si je treba
najprej ogledati, potem jo pa vsakdo lahko
pogodi. Sicer pa moram poudarjati, da žle¬
bičje le s stroji natančno izdelamo. Ročno
delo je jako zamudno in vedno pomanjkljivo.

b) Druge izboljšave.

Izboljšal sem še nekatere stvari, ki bi
utegnile izpopolniti naš panj. Omenjam jih v
naslednjih vrsticah.

Veranda ali izletnica.  Na panju
sem napravil pred žrelom nekako vežico,
verando, imenujem jo izletnico. Zavzema vso
širino panja in je tako visoka, kakor je brada
široka, torej približno 12 cm. Zunanje deščice
na sprednji steni segajo samo do izletnice,
notranja deska te stene pa do ameriškega žrela, ki je tako kakor
pri dosedanjih panjih novejše sestave.

Pod. 16. Vratiča izboljša¬
nega panja v prerezu.

25

Če zaklopimo brado in obrnemo ključico, je panj spredaj po¬
polnoma zaprt. To je jako važno zlasti pri prevažanju čebel, ker
nam ni treba žrela še posebe mašiti in preganjati čebel, če prisedajo.

Skozi sprednjo steno je napeljana iz medišča poševno navzdol
v izletnico cevka, kakršno je vpeljal pri svojih panjih znani
čebelar Kuntzsch. Uporabljamo jo kot begalnico, kadar hočemo
pobrati med. Takrat denimo v panj med plodišče in medišče tako
zvano ločilo! Čebele v medišču kmalu pogrešijo matico in ker slišijo
šum čebel v izletnici, gredo za šumom. Medišče je kmalu brez čebel.
Nazaj po cevki pa ne silijo, ker te poti niso vajene. Zaradi te na¬
prave tudi ni bilo treba žrela v medišču, ker odletajo troti po tej
poti. Izletnica čuva čebele ob slabem vremenu, ko prilete domov,
da jih veter ne zanaša, kadar nasedajo, Čebele padajo namreč na¬
ravnost v izletnico.

Mreža in tablica na vratci  h. Pri novejših panjih
ne delamo mreže v vratcih tako velike kakor doslej, ampak za
polovico krajšo. Ta velikost zadostuje. Tablico pritrdimo na vratca
s tečaji tako, da se lomi v sredi in odpira navzdol. To je bolje zaradi
tega, ker tablice ni treba snemati kadar prevažamo, in pa da ne
moremo nasprotnega panja pritisniti tesno do vrat, ker bi se čebele
zaradi pomanjkanja zraka lahko zadušile.

III. Orodje, stroji in druge priprave.

Tehnika se bolj in bolj izpopolnjuje v vseh panogah gospo¬
darstva. Neprestano iščemo sredstev, da bi izboljšali izdelek in
pridelek in da bi si delo skrajšali in olajšali, oziroma da bi z istim
delom dosegli več. Zaradi tega pa potrebujemo vedno več pripo¬
močkov. To velja tudi za novodobno čebelarstvo.

V cenikih inozemskih čebelarskih trgovin je mnogo najraz¬
ličnejšega orodja. Marsikaj pa se izkaže v praksi za popolnoma
nerabno, čeprav se na prvi pogled zdi prav pripravno. Toda brez
orodja pa dandanes nikakor ne moremo čebelariti. Pred vsem naj
bo orodje prvovrstno, ako hočemo, da nam pojde delo od rok. Naj
opišem priprave, ki so potrebne za čebelarski obrat.

1, Priprave in pripomočki za opravljanje čebel.

a) Sipalnik, Za panje, ki imajo v plodišču nepremične palice,
je zelo priročen lesen sipalnik, kakršnega kaže podoba 18. Ni

ga treba posebe pritrjevati
na panj, ampak ga kar pri¬
taknemo, pa je s panjem
trdno spojen. Oba roglja
mu segata pod prvo palico
v plodišču in se trdno opi¬
rata obnjo. Z lahkoto ga
zopet iztaknemo, ko smo
čebele pometli v panj. Na
sipalnik stresemo roj, ko
ga hočemo spraviti v panj,
in čebele iz zabojčka, ko
pobiramo med. Rabi nam
pa tudi, kadar pregledujemo
panj, da nam mlade čebele in matica ne padajo s satov na tla. Si¬
palnik je lahko tudi iz pločevine. Glej podobo 17! Na gornjih voglih
ima pripravo za pritrjevanje v panjeve stranice.

I i I

Pod. 17. Navadni pločevinasti sipalnik.

27

Pod. 18. Navadni sipalnik za plodišče.

Zadnja leta so čebelarji sestavili še razne druge sipalnike, ki
jih pa lahko pogrešamo razen enega, ki je pa omenjen pozneje.

b) Kozica je priprava, ki
nanjo postavljamo satje, ko
smo ga vzeli iz panja. Prvotna
kozica je bila sestavljena iz
dveh pravokotno zbitih, po¬
ševno stoječih sten, ki ju no¬
sijo štiri noge. Ljubljanski če¬
belarji so kozico izboljšali
tako, da jo lahko sklopimo.

Zapremo jo kakor knjigo in

obesimo na steno, ko jo ne rabimo. Glej pod, 19! Normalna ko¬
zica je napravljena za 10 satnikov, da pustimo lahko, če treba, med
kakim satom presledek. Za
večje čebelarstvo potrebu¬
jemo več kozic.

c) Strgulja. Za čiščenje
voščenih prizidkov po dnu,
stenah, deščicah, satnikih itd.
rabimo strguljo, ki ima na
nasprotnem koncu dleto. Z
dletom odpiramo zalepljena
okenca. Oboje nam rabi tudi
pri raznih drugih opravilih.

č) Grebljica je orodje,
s katerim snažimo panjevo
dno. Pod. 21. Napravimo si

jo lahko sami, ako zakrivimo kos železne palice, debele, kakor jo
rabimo za panje, ter na plosko stolčemo zakrivljeni del. Bolje pa
je, ako na koncu ravne, 6 mm
debele in 45 cm dolge železne
palice prikujemo 12 mm široko,

12 cm dolgo in 2 mm debelo
železno ploščico. Drugi konec
vtaknemo v lesen ročaj.

d) Metlica ali omelce (podoba 22.) mora biti iz trdih ščetin.
Žima je za to nerabna. Metlico rabimo za ometanje čebel s satja.
Posamezna gosja peresa in cele peruti so ravnotako pripravna za
to delo.

Pod. 19. Sklepna kozica zaprta in odprta.

Pod. 20. Dletasta strgulja

za snaženje in razmikanje satja.

28

e) Matičnice so različne. Jaz uporabljam le take, ki si jih
napravim sam na preprost način. Iz žične mreže, kakršno rabimo
za okenca, prirežem 10 X 6 cm velik kos, ga zvijem okoli IV 2
do 2 cm debelega klinčka, ga zarobim in na zlogu sešijem. Nastalo

Pod. 21. Strgulja za snaženje dna.

pa imam ma-

Pod. 22. Čebelarsko omelce.

cevko zamašim na obeh koncih z lesenimi zamaški,
tičnico, ki je za vsako priliko.

f) Brizgalnica, To orodje rabimo, kadar čebele prevažamo, da
jim skozi okence pred odhodom in med potjo večkrat brizgamo

vode. Tudi takrat, kadar če¬
bele roje, brizgamo vodo v
zrak tako, da pada nanje od
zgoraj kakor dež. S tem pre¬
prečimo, da roj ne pobegne
in da sede niže.

g) Lovilnik za roje, Ako čebelariš s kranjiči, vzameš prazen
panj lahko s seboj na drevo in ogrebeš roj kar naravnost vanj. Pri
velikih panjih pa to ne gre. Zaradi tega si moramo pripraviti po¬
seben lovilnik. Najboljši lovilnik je
lesen zabojček, ki ne sme biti pre-
težak; 10 do 12 mm debele deske
popolnoma zadostujejo. Naprav¬
ljamo ga približno tako velikega,
kakor je plodišče našega panja,
to je okrog 45 cm dolgega, 33 cm
širokega in 28 cm visokega. Ta ve¬
likost je potrebna, da se ne usipajo
čebele mimo zabojčka, ko stresemo
roj z veje, ako sedi na široko.

Lovilnik naj bo znotraj gladek,
da čebele rajši popuste, ko jih
stresamo v panj. Zbit je kakor
navaden zaboj. Pokrov polagamo
kar na vrh. Spodaj je vrezano žrelo. Ko ogrebemo del roja, pokri¬
jemo lovilnik s pokrovom in ga primaknemo z žrelom do ostanka
roja, ki je ostal še na veji, Preuredil sem zabojček še toliko, da

Pod. 23. Matičnice.

29

ima razen žrela, ki sega preko vse panjeve širine, tudi brado. Poleg
tega pa pritrjujem pokrov s štirimi zapiricami. Tudi ima držaj. V
to svrho izvrtam na pokrovu dve
luknji, skozi nju vtaknem kos vrvi
in jo na notranji strani zvežem.

S korcem ogrebam potem čebele Pod. 24. Brizgalna za roje.

kar na brado, ne da bi zabojček

odpiral. Bolje opravljamo to delo, da postavimo, ko ogrebamo, za¬
bojček tako, da stoji žrelna stran nekoliko poševno. Ker prija če¬
belam tema v za¬
bojčku, zato prav
rade lezejo vanj.

Lahko pa je
lovilnik napravljen

tudi tako, da je po- Pod ' 25 ’ Matie “ ica za  Planje matice,

krov trdno pribit,

premično dno pa teče po utorih, ki so vrezani ob dnu stranic.
Kadar roj ogrebamo, je dno seveda odprto. Ko je večina roja v lo-
vilniku, pripremo dno toliko, da nastane
majhna raza, lovilnik pa primaknemo k
čebelam, ki so še ostale na veji. Zaboj¬
ček obešamo na vejo s kavlji, ki so po¬
dobni mesarskim kljukam.

Za ogrebanje rojev rabijo čebelarji
tudi vrečast lovilnik. To je vreča, ki je
na odprtem koncu napeta na železen
obroč, preko katerega je napravljen po¬
krov. Lovilnik je nasajen na dolg drog.

Od pokrova visi navzdol vrv, s katero
ga od tal zapiramo. Tak lovilnik rabimo
zlasti takrat, kadar visi roj na koncu
kake šibke veje, ki je ne moremo do¬
seči z roko. Tudi okrogel slamnat koš
je pripravna posoda za ogrebanje rojev,
ker je lahek.

h) Vrša. Nekateri čebelarji, ki ne
utegnejo in ki ne marajo plezati po Pod. 26. Vrečast lovilnik za roje.
drevju, love roje tudi pod žrelom. Za

to imamo razne vrše. Jako pripravna je vrša, kakršno uporabljajo
gorenjski čebelarji. Narejena je iz tankih desek in žične mreže.

31 )

i) Korec za ogrebanje rojev (o g r e b a 1 n i c a) je tudi jako
potrebno orodje. V trgovinah imajo štirivoglate in okrogle. Meni
okrogli bolj ugajajo. Roč mora biti na koncu zakrivljen, da korec
lahko obesimo na vejo. Stari čebelarji so imeli za ogrebanje velike
lesene žlice.

j) Kadilnik, Najpripravnejši kadilnik izmed mnogobrojnih vrst,
ki jih priporočajo, je Dathejeva pipa.  Prirejena je tako, da
ne ugasne, čeprav jo za kratek čas odložimo. Dim puhamo naravnost
iz pipe. Za kadilce prodajajo v trgovinah nalašč prirejene pipe, ki

Pod. 28 . Dathe-jeva pipa za nekadilce.

imajo v pokrovcu cevko, skozi katero puhajo dim. Pri malih opra¬
vilih rabimo cigareto ali cigaro. Dim puhamo iz ust na čebele, Ne¬
kateri čebelarji rabijo kadilnik, ki je napravljen na meh. Prodajajo
pa celo take, ki jih navijemo kakor uro, da ne ugasnejo. Če delamo
ves dan, bi nam utegnil meh bolje rabiti, ker puhanje opravljamo z
rokami, ne z usti. Za kadilo rabimo popolnoma trhlo vrbovo ali
jagnedovo trhljad. Tobak preveč draži čebele.

31

k) Klešče za satnike. Nekateri čebelarji ne jemljejo satov iz
panja z rokami, ampak s posebnimi kleščami, ki so nalašč za to
napravljene. Pravijo, da opravlja delo hitreje in laže, kdor se na-

Pod. 29. Navadni kadilnik
na meh,

Pod. 30. Klešče za satje.

vadi na klešče, ker mu ne lazijo čebele po rokah. Mi slovenski
čebelarji smo do sedaj delali brez klešč. Jaz sem si jih sicer pred
davnim časom omislil, a moral bi se bil menda dolgo uriti, da bi
bil spoznal njih prednosti, zato sem jih kmalu zavrgel.

l)  Čebelarsko pokrivalo. Izkušen
čebelar rabi pokrivalo le redkokdaj.

Najpripravnejša je mrežasta tenčica,
ki jo nataknemo čez klobuk in za¬
taknemo okrog vratu pod suknjič.

Tenčica je lahka in zračna in nas
pri delu ne ovira kaj prida. Spredaj
ima majhno odprtino, skozi katero
vtikamo pipo ali smotko.

m) Skrinjica za prenašanje satja.

Jaz sem si napravil skrinjico za pre¬
našanje pokončnih satov, ki so imeli
ušesa. Zato je imela skrinjica v gor¬
njem robu stranic zarezi, ki so se
na nju sati obešali. Sedaj pa rabim
to skrinjico za sate iz sedanjih pa¬
njev in jih prav tako pokonci po¬
stavljam drugega poleg drugega, ne
da bi rabil kaka razstojišča. Zunaj Pod. 31. Navadna pipa za tobak
ob stranicah sta pritrjena dva kosa s cevko za dim.

ploščnatega železa. Ta vežeta na gor¬
njem koncu okroglo leseno držalo, ki mora biti tako dolgo, da
sega preko pokrova, ko ga spustimo, tako da ne zapira odpr¬
tine. Skrinjico zapiramo s pokrovom. Velika je, znotraj umerjena,

42 X 27 X 20.

32

2. Priprave za pokladanje hrane (pitalniki).

a) Navadni pitalnik za pokladanje od spodaj, Ako prezimu¬
jemo v plodišču, uporabljamo pitalnik, kakršnega kaže pod. 33. Po¬
tisnemo ga skozi odprtino
v spodnjem okencu pod
plodišče. Pitalnikov vrat
vtaknemo v zarezo zaklop-
nice, ki brani čebelam, da
ne morejo v prostor med
okenci in vrati. V tulec
pitalnika, ki je zunaj, po¬
veznemo s hrano napol¬
njeno steklenico. Del teko¬
čine mora takoj izteči v
pitalnik, ostanka pa toliko,
kolikor jo čebele iz pital¬
nika použijejo. Ako čez
kratek čas vidimo, da se
dvigajo v steklenici zračni
mehurji, je to znamenje,
da čebele uživajo krmo in
Pod. 32. čebelarsko pokrivalo. da pitalnik dobro deluje.

Včasih ga moramo zadi ne¬
koliko podložiti, ako tekočina gladko ne izteka. Steklenico napol¬
nimo lahko iznova, ko so jo čebele izpraznile. Navadno uporabljamo

steklenice, ki drže približno 1'80 kg
sladkorne raztopine 1:1,  ki vsebuje
90 dkg suhega sladkorja.

Ako nimaš pitalnikov, si lahko
pomagaš z vsakršnimi steklenicami.
Steklenico napolni s krmo, jo zamaši
s palcem, ako pa ima širok vrat, pa
s koščkom kositra ali stekla. Nato jo
obrni in postavi v panj za okence ter
odmakni naglo prst ali steklo. Steklenico
potem prisloni v kot, da stoji malo
nagnjena. Nato odpri zaklopnico pod okencem, da morejo čebele
do krme. Da jo hitreje najdejo, razmažemo nekoliko hrane blizu
steklenice v smeri proti plodišču. Ako je dno panja, kjer stoji

Pod. 33. Pitalnik za pitanje
od spodaj.

33

steklenica, suho in stoje panji na vodoravni podlagi, se ne bojimo,
da bi krma iztekla.

b) Pitalniki za pokladanje od zgoraj. Za pitanje od zgoraj je
sestavil urednik »Slovenskega Čebelarja«, g. Humek, zelo pripraven
pitalnik, ki drži 3 litre in sega čez vse medišče. Pod. Jr5i

Pod. 34. Pitalnik za medišče.

a) panj, b) obod pitalnika, c) odprtina za dohod čebel, d) korito, e ) prostor za hrano
f) zaklopnica, g) pregraja, h) prostor med palicami, i) odeja.

Zelo priročen pitalnik je turinški  (Gerstungov) balon (pod.
35). V našem panju se da porabljati v medišču, ako snamemo v
sredi deščico in ga postavimo naravnost na satnike, Ker pa pri¬
demo pri tem s čebelami v dotiko in
ker uhaja toplota, je bolje, ako izvrtamo
v deščici luknjo, ki ima 8 cm v premeru.

V luknjo denemo skledico, nanjo pa po¬
veznemo balon. Krmimo lahko tudi z
več baloni hkrati.

Neke druge vrste pitalnik je štiri-
voglata posoda iz pločevine, ki je lahko
dolga in široka kakor medišče, visoka
pa do 10 cm. V sredi ima 6 cm veliko
luknjo, v katero je vdelan tulec, ki je ne¬
koliko nižji, nego so stranice posode. Preko tulca poveznemo lončku
podobno posodico, ki sega pitalniku do dna in ki je 8 mm višja

Pod. 35. Turinški balon

za pokladanje od zgoraj.

Žnideršič, Naš panj.

3

34

in 3 cm širša nego tulec. Luknja v posodi mora biti na tistem
mestu v medišču, kjer smo razmaknili deščice. Bolje je pa, da imamo
v srednji deščici izvrtano tako veliko luknjo, kakor je pitalnikova.
V pitalniku ni treba plavača. Nalijemo ga lahko v panju. Krma ne
izteče, čeprav ne stoji panj vodoravno. Pitanje v mediščih ima le
to hibo, da posoda rada rjavi. Pitalniki, pri katerih ne potrebujemo
steklenic, so še posebno pripravni za tiste, ki prevažajo, ker se
ne razbijejo in ker ostanejo lahko v panjih, dokler ne prevešamo.

Pod. 36. Lončeni pitalnik za pokla- Pod. 37. Trčalnica s pogonom

danje od zgoraj (v medišču). od spodaj.

Ako so gori opisani pitalniki napravljeni s poševnim tulcem, ki je
navzgor izožen, in s poševnimi stenami, jih lahko vlagamo enega v
drugega. Prav tako vložimo lončke, ako so napravljeni na enak
način.

Vse te pitalnike lahko polnimo, ne da bi prišli s čebelami v
neposreden stik.

c) Pitalniki za pokladanje med satjem. Za pitanje med satjem
uporabljamo Doolitlov pitalnik.  Posoda je narejena iz lesa,
in sicer v obliki in velikosti satnika. Od obeh satnikovih straneh
sta pribiti tanki deščici. Gorenja stran bodi odprta! Da pitalnik ne
propušča, ga oblijemo znotraj po vseh kotih z voskom. Pitalnik drži
D/a litra. Kadar hočemo pitati, ga napolnimo in potisnemo v panj

35

v bližino gnezda na mesto kakega sata. Ta pitalnik uporabljamo le
tedaj, ako ne moremo pitati ne od zgoraj ne od spodaj.

Za polnjenje pitalnikov vzamemo škropilnico, kakršno rabijo
za zalivanje po vrtih. Ta priprava je tako priročna, da ne bi smel
biti brez nje noben čebelar, Ako imamo pa vrt, jo lahko uporabljamo
za oboje.

3, Stroji in priprave za spravljanje medu.

a) Trčalnica. Za vsakogar, ki čebelari s premičnim satjem, je
trčalnica neogibno potrebna. Izumil jo je avstrijski major pl, Hruška.
Njegov sin je namreč krožil košarico z medom v satju, da bi se
iznebil čebel. Hruška je pozneje pri pregledovanju košarice zapazil,
da se je satje na eni strani izpraznilo in da se je izcedil čist med. To
ga je nagnilo, da je sestavil prvo trčalnico. Prejšnje čase medu niso
mogli pridobivati drugače, nego da so razdrobili satje. S trčalnico pa
satje obranimo nepoškodovano. To je za čebelarstvo mnogo vredno.
Prej tudi ni bil med tako čist, kakor je trčan. Sčasoma so trčalnice,
ki so bile v začetku jako preproste, v vsakem oziru izpopolnili.

Za mala čebelarstva zadostuje trčalnica na tri, za večje pa na
štiri sate. Pri preizkusu neke nove vrste trčalnice po tovarišu Bu¬
kovcu smo ugotovili, da trčalnica na tri sate najlepše teče. Morda
velja za to isti razlog kakor pri trinožni mizi ali pri stolu, ki stoji v
vsakem položaju trdno. Pripravna je trčalnica s tornim pogonom. Ima
pa ta nedostatek, da jo težko vrtimo. Trčalnica s spodnjim pogonom
teče sicer lahko, toda koš se pa hitro razmaja in pokvari. Trčalnice
na jermen ne priporočam, ker je večen križ z jermenom, pač pa
delujejo zanesljivo trčalnice z verižnim pogonom. Najnovejša trčalnica
je opremljena s polžastim pogonom; stroj teče popolnoma tiho. Ome¬
niti moram tudi trčalnico brez bednja. Daši je jako pripravna, se
doslej ni mogla uveljaviti. Kadar kupuješ trčalnico, pazi da je trpež¬
no izdelana. Beden mora biti pocinjen ali, kar je še bolje, postekljen.
Upoštevaj, da ti bo moral stroj služiti deset ali še več let. Zato ne
kupuj šibkega in površno izdelanega! Veliki ameriški čebelarji imajo
celo trčalnice na 8 satov. Goni jih motorna sila.

Glede rabe besede »trčati« omenjam tole: Kmalu potem, ko
sem začel čebelariti, sem slišal pri nekem čebelarju v našem kraju,
da rabi za delo, ki ga opravlja, ko izpraznjuje s strojem med iz
satja, besedo trčati. Znano„mi je bilo, da rabimo v našem kraju ta
izraz za dela, ki so temu slična. Na primer; iztrčamo tekočino,
kolikor je ostane v kozarcu, steklenici ali keblu, potem ko smo jo

3 *

36

prej iz posode iztočili. To delo opravimo na ta način, da kolebamo
s posodo po zraku. Vodo tedaj s silo ven izmečemo. Ta izraz sem
potem rabil v svojih spisih v »Slovenskem Čebelarju« in so se ga
že dodobra oprijeli slovenski čebelarji. Ko je pa dr. Šmid nasvetoval

Pod. 38. Stojalo za odkrivanje medenega satja.

Pod. 39. Vilice za odkrivanje
satja.

izraz »točiti«, ga je pričel rabiti tudi list. Vsakdo ve, da rabimo be¬
sedo »točiti« za druga dela, ki jih opravljamo v čebelarstvu. Na
primer: čebelar med najprej iztrča, potem pa ga toči v deže in
steklenice. Že ta stavek kaže, da moramo imeti za vsako delo
poseben izraz, zlasti pa, ako najdemo primernega med narodom,

b) Stojalo za odkrivanje satja. Preden postavimo sate v trčalnico,
moramo vse pokrite celice odkriti. Sat položimo na poševno stoječe
stojalce, pod katerim je pekači podobna posoda, ki lovi tudi med,
ki kaplja od sata. Tja odlagamo tudi pokrovce.

c) Vilice in nož za odkrivanje satja. Za odkrivanje satja rabimo
večinoma nalašč za to narejene vilice, ki morajo biti dobro pocinjene.

Ko to delo opravlja¬
mo, morajo teči igle
tik pod pokrovci, da
ne poberemo preveč
medu in ne poškodu¬
jemo satov. Tu in tam
je še vedno v rabi nož, ki je zakrivljen kakor čevljarski krivec. Nož
za odkrivanje medu so uporabljali, preden so poznali vilice. Nekateri
čebelarji, zlasti ameriški ga čislajo še dandanes.


Pod. 40. Čevljarski krivec za odkrivanje
medenega satja.

37

č) Cedilo za med. Postavljamo ga pod trčalničen lijak, Naprav¬
ljeno naj bo iz kositra in iz dobro pocinjene goste mrežice. Cedilo ne
sme biti premajhno, da moremo med večkrat premešati, ako ne
odteka dovolj hitro,

d) Čistilnik za med, Ako hočemo med in vosek dobro pre¬
čistiti, ga moramo segreti in čakati, da se prav počasi ohlaja. Za

Pod. 41. in 42. Cedili za med.

mala čebelarstva je priporočen čistilnik, ki je sestavljen iz dveh
loncev. Manjši je postavljen v večjega. V notranji lonec natočimo
med, v zunanjega pa vode. Iz notranjega lonca je izpeljana cev na
zunaj, vanjo je pa pritrjen izlivek. Tak čistilnik postavimo lahko
na vsako ognjišče. Pomagamo si pa lahko tudi z navadnim loncem,
ako ga postavimo v drugega večjega, kamor natočimo vode. Lonca
z medom ne smemo pristavljati nikdar naravnost k ognju, da se nam
ne prismodi. Porjavel bi in izgubil značilni vonj. Dokler je bilo moje
čebelarstvo manjše, sem uporabljal za čiščenje preprost kositrn
lonec za 50 kg medu. Ob spodnjem robu pri dnu je imel 2 cm široko
odprtino. Vanjo je bila vdelana kratka cevka, ki je bila zunaj oja¬
čena z liju podobnim obročem. V tej cevki je tičal lesen klin, ki
je bil tako dolg, da sem ga lahko prijel in obračal z roko. V lonec
smo natočili medu ter ga postavili v kotel z vodo. Ko se je med v
loncu dodobra segrel, smo ga vzeli iz kotla in ga obvili z vrečami,
da se je vsebina počasi ohladila. Ako pa kotla nismo takoj rabili
za kako drugo kuho, smo pustili lonec z medom, da se je shladil v
kotlu. Iz čistilnikov smo topili med naravnost v steklenice in druge
posode.

e) Lij za ometanje čebel, Nekateri čebelarji pravijo, da je
najtežje čebelarsko delo pobiranje medu. Ako pa imamo vse pripo¬
močke, ki so za to potrebni, bomo lahko opravili tudi to delo. K tem
pripomočkom spada lij za ometanje. Težko je čebele ometati s satov
naravnost v panj. Ako pa_ prestavimo sate iz medišča na kozico in
počakamo, da se čebele napijejo medu, ter jih šele potem ometamo,
se nam bo delo zdelo igrača. V spodnje panje lahko ometamo čebele

38

v sipalnik »Ideal«, kakršnega je sestavil g. Stojkovič (pod. 78). V
gornjih panjih pa bo opravilo s tem sipalnikom malo težje. Na mojih
čebelnjakih ometamo čebele v lij, kakršnega kaže pod. 44. Izdelan
je iz kositra in ima na gornjem delu 50 cm, na spodnjem pa 8 cm v
premeru. Ta velikost je potrebna, da ne padajo čebele po tleh. Pod
lijem je skrinjica s pokrovom, ki ima tako veliko luknjo, da lahko

lij vanjo vtikamo. Lij mora imeti
na zunanji strani vratu nekak
kolobar, da se ne ziblje ko po¬
stavimo sat s čebelami na prečno
paličico, ki je pritrjena na notranji
strani. Zabojček mora imeti na
strani najmanj 1 dm 2  širok dušnik,
ki je prevlečen z mrežico, skozi
katero dobivajo čebele zrak. Po-
Pod. 43, Lij za ometavanje čebel. krov je po robih obit z letvami,

da se ne krivi in da tesno zapira.

Jaz sem to skrinjico tako preuredil, da spravljam čebele v
panj, ne da bi jih moral pretresati na sipalnik. Napravil sem pri

dnu 3 cm visoko
odprtino po vsej
širini skrinjice. To
odprtino zapiram
na znotraj z zaklop-
nico. Ko odprem za-
klopnico na panje-
vem okencu in vza¬
mem iz skrinjice lij,
udarim z njo krepko
ob tla, da zdrknejo
čebele na dno. Po¬
tem postavimo na¬
glo skrinjico v panj
in odprem še to za-

Pod. 44, Posoda za ometanje čebel. klopnico. Nato zbe-

že hitro v plodišče.

Dobro je, če panj zgoraj zasenčimo, da je notri popolna tema. Skrinjica
mora biti na zunanji strani, kjer ima odprtino, tako prirejena, da
tesno zapira, ko jo primaknemo k okencu plodišča, sicer nam čebele
pri strani uhajajo. Tudi mora biti prirejena po širokosti panja. Da

39

ni treba skrinjice podkladati, ima dva roglja, da prijemlje pod palice
kakor sipalnik. Pokrova pri tem delu ne smemo nazaj polagati, ker
čebele beže v temen panj le, ako pada svetloba v skrinjico. Delo
opravljamo še hitreje, ako imamo dve skrinjici, in sicer eno, ki jo
praznimo, drugo pa, da vanjo dalje ometamo.

4. Posode za shranjevanje medu.

Med moramo shranjevati v čistih posodah, ki nimajo nika-
kega duha. Najpripravnejše so kositrne deže z ročaji za 25 in 50 kg
vsebine. Ako je med v posodah strjen in ga hočemo raztopiti, po¬
stavimo kar vse vkup v kotel. Kadar jih pa razpošiljamo, jih po¬
stavimo v zaboj, ki sme biti tudi brez pokrova. Pokrov na deži ne
zapira povsem dobro,
zato ga moramo, ako po¬
šiljamo tekoč med, oviti
in zalepiti s papirnatim
trakom; nato zaporo
plombiramo.

V Sloveniji uporab¬
ljamo za med že od ne¬
kdaj lesene sodčke. Sod¬
čki imajo pa to hibo, da
vsrkavajo dva do pet od¬
stotkov medu in da radi Pod. 45. Pločevinasta
puščajo. Razen tega se posoda za med.
ne dado z lahkoto do

čistega izprazniti. Opozoriti moram čebelarje, da uporabljajo za
med le posode iz pokositrene (počrnjene), ne pa iz pocinkane plo¬
čevine. Cink oksidira in je zdravju škodljiv.

Za prodajo medu na drobno rabimo steklenice za 14 , V 2
in 1 kg vsebine. Najbolj pripravne so steklenice s pokrovcem na
vijak, ki ima dva vložka: enega iz plutovine, drugega iz pergament¬
nega papirja. Tak pokrov dobro maši steklenico. Gospodinje jih
kupujejo rade, ker jih lahko rabijo v razne druge svrhe, Ako
pošiljamo steklenice v zabojih, jih moramo vlagati med slamo ali
med enako tvarino in pritisniti zabojev pokrov tako, da stoje ste¬
klenice popolnoma na tesnem. V steklenicah je tekoč med posebno
lepo viden, zlasti ako je lepe barve, dobro prečiščen in ako so
okusno opremljene z etiketami.

Pod. 46. Posoda za
razpošiljanje medu.

40

5, Druge priprave in potrebščine.

a) Stiskalnica za satnice. V začetku so naši čebelarji izdelavali
satnice večinoma sami na ročne stiskalnice. Ko pa sem jaz pričel z
izdelovanjem na valjarje, so večinoma opustili domače izdelovanje.
Z valjarji delamo lepše, pa dobimo tudi več satnic, ker so tanjše.
Izdelovanje satnic na valjarje se je močno popolnilo, ker jih ne
izdelujemo več s pomakanjem lesenih tabel v vosek, ampak na ta

način, da vlivamo debele plošče in jih najprej valjamo na gladkih
valjarjih in potem šele na graviranih. Na Slovenskem je prevzelo
društvo, na Goriškem pa zadruga izdelavo satnic. Lahko se zane¬
semo, da dobimo satnice iz čistega voska. Nepoštene tvrdke pri¬
mešajo vosku ceresina, parafina in podobnih nadomestil. Satnice s
tako primesjo so nerabne, ker primesi nimajo tiste trdnosti kakor

vosek, zato se celice v panju
raztegnejo in jih čebele ne
morejo rabiti.

b) Matičina rešetka.
Rešetko je izumil Brazili-
janec Hannemann. Z njo
ločimo plodišče od medišča
tako, da matica ne more v
medišče. Raze na rešetki
so namreč tako velike,
da lazijo čebele skoz nje,
matica pa ne. Ako nam matica ubeži v medišče, ne moremo satov
točiti, ker je v njih zalega. Brez rešetke bi opravljali le v izredno
dobri letini, a le do trčanja. Ko bi medišče izpraznili, bi utegnila
matica zagospodariti v njem. Rešetko izdelujejo iz cinkaste plo-

Pod. 48. Navadna pločevinasta rešetka.

41

čevine, pa tudi iz lesa. Jaz imam že več let v rabi leseno rešetko,
ki je pripravljena iz okroglih palčic. Služi mi ravno tako kakor
kovinasta. Izdelujejo tudi rešetke iz desek. v katere so vrezane pri¬
merne reže. Ako obtipljemo na kovinasti rešetki ostre robove, jih
moramo pobrusiti
s smirkovim papir¬
jem, da se čebele
preveč ne ogolijo,
ko lazijo skozi.

c) Begalnica,
zamedišče. Pri ve¬
likih čebelarstvih
uporabljajo pri¬
pravo, s katero
preženejo čebele
iz medišča, kadar
hočejo trčati. Pri¬
pravo imenujemo
begalnico. Pri ame¬
riških panjih je be¬
galnica vdelana v
posebno desko, ki
je tako velika, da
tesno zapira plo-
dišče, Begalnica
obstoji iz nizkega
kositrnega žlebiča,
v katerega sta vde¬
lani po dve tanki
vzmeti. Čebele se
skozi žlebič z lah¬

Pod. 49. Rešetka z ločilom.

koto prerinejo, na¬
zaj pa ne morejo. Desko z begalnico v sredi vlagajo čebelarji med
medišče in plodišče na predvečer, kadar hočejo drugi dan med
pobirati. Ko se čebele v medišču začutijo ločene od matice, se pre¬
rinejo skozi begalnico v plodišče. Zjutraj je medišče prazno, Z upo¬
rabo begalnice si čebelarji prihranijo ometanje čebel in se na ta
način rešijo zamudnega dela.

Ako hočemo begalnico uporabljati pri našem panju, moramo
predelati okvir z matičino rešetko. Pribijmo na stranske dele in po

42

sredini tanke letvice, tako da lahko vtaknemo pod železne palice
ločilo iz pločevine. Okvir rešetke, kakor ga kaže pod. št. 49, je
razen tega izpolnjen z letvami, ki leže natančno med satniki plodišča

in medišča. Z njimi izpol¬
nimo nepotrebni in kvarni
prostor med satniki plodišča
in medišča.

Stare panje moremo na
ta način predelati le tedaj,
ako spodnje palice znižamo
za toliko, kolikor so debele
letvice, ki jih pribijemo na

Pod. 50. Porterjeva begalnica na vzmeti

(od zgoraj).

okvir. Ako imamo tako pri¬
pravo na panju, vtaknemo
na predvečer tistega dne, ko
hočemo trčati, ločilo na rešetko. Čebele se preselijo čez noč iz me¬
dišča v plodišče. Preprečiti pa moramo, da nam ne zaidejo ropnice
v medišče, ki je brez straže. V to svrho nataknemo na žrelo po¬
sebne vrste begalnico,
obstoji iz več majhnih
jezičkov iz tankega ko¬
sitra. Te jezičke čebele
lahko privzdignejo, če
silijo ven, za njimi se pa
zapirajo, da nikakor ne
morejo od zunaj nazaj.
— Pod. 52.

Kot popolnoma za¬
nesljivo sredstvo pripo¬
ročajo, da napeljemo od
zgornjega žrela navzdol
blizu do dolnjega žrela
leseno ali kositrno cevko.
Ostali del žrela, kolikor ga ne zapira cevka, moramo zamašiti. Če¬
bele v medišču slišijo škod to cevko svoje sestrice na spodnjem
žrelu, ki se prašijo in, ker se čutijo brezmatične, se preselijo hitro
k njim. Ta priprava bi lahko ostala kar gori, ker po cevi lahko
odhajajo tudi troti iz medišča. Še bolje je pa, da vdelamo pri novih
panjih tako cev v predelek, kakor je to delal mojster Kuntsch pri
svojih panjih in kakor je opisano na strani 25.

Pod. 51. Porterjeva begalnica od spodnje strani
(zaprta in odprta).

43

č) Korito za prirezavanje letvic za satnike. Po navadi ne
kupujemo izgotovljenih satnikov, ampak le remeljce, ki jih moramo
šele za satnike prirezati. Popolnoma enaki bodo remeljci le tedaj,
ako jih prirezujemo na tej preprosti pripravi. To je koritu podoben

Pod. 52. Begalnica na zaklopnice za žrelo v medišču.

žleb, ki je na eni strani odprt. Stranice morajo biti iz trdega lesa.
Na njih so zareze. Ako režemo remeljce po zarezah, bodo vsi na
milimeter natančno dolgi.

d) Zbijalo za satnike. Prirezane remeljce sicer lahko kar na
roko zbijemo. Delo pa nam gre bolj od rok in tudi povsem enaki

bodo satniki, ako jih zbijamo na zbijalu. Ta priprava obstoji iz
deske, na katero so pribite letve. Med letve se vlagajo remeljci in
pričvrstijo s posebnimi zapahi.

44

e) Blazine. Panje izdelujemo tako, da je sprednja stena dvojna.
Ob straneh jih tesno pritisnemo drugega k drugemu, od zgoraj in
od zadnje strani pa jih zavarujemo z blazinami. Blazina, ki jo
položimo v medišče, mora biti tako velika, da pokrije, ko smo sneli
okence, ves prostor. Pokončna blazina pa naj bo tolika, da zakrije
odzadi prostor z mediščem vred. Najboljše blazine so po 8 cm
debele slamnice. Jaz sem si dal za čebelnjake na vozovih napraviti
blazine iz klobučevine. Napravimo jih pa lahko tudi iz vrečic, ki jih
natrpamo s slamo, s pezdirjem, s plevami ali s podobno tvarino.

f) Shramba za satje. Za shrambo za satje so najbolj pripravne
omare, ki pa se morajo tako tesno zapirati, da nam, ko satje žve¬
plamo, plin ne uhaja. Satje vlagamo v omaro tako, kakor stoji v panju.
V to svrho so v omari ali police ali pa po dve letvi v vsaki vrsti.
Razstojišč ne potrebujemo, ker stoje sati pokonci, ako jih pritisnemo
k zadnji steni. Med sati naj bo nekoliko presledka, da jih lahko
obkrožuje plin, ko žveplamo. Zgoraj v omari pustimo nekoliko
prostora, da postavimo noter posodo z žveplom. Žvepleni dim se
vali namreč navzdol.

g) Priprava za utiranje žice in prilepljanje satnic v satnike.

Kolesce za utiranje žice je neogibno potrebno orodje. Kako ga
uporabljajmo, je opisano na drugem mestu. Majhen topilnik za vosek
s pečico na vinski cvet in cevka za zalivanje z voskom so istotako
priprave, ki si jih je treba omisliti, preden moremo lepiti satnice
v satnike.

h) Deska za utiranje žice je 12 mm debela in toliko dolga in
široka, da gre prav na rahlo v satnik. Da ne zdrsne skozi, ima na
eni strani pribita remija, ki segata na vsakem kraju po 1 cm čez desko.

IV. Kako opravljamo razna dela v panju.

1, Splošna pojasnila,

Kakor pri vsakem, tako opazimo tudi pri tem panju že na
žrelu, ako ni v njem vse v redu. Nekoliko več doženemo odzadi
skozi okence, ne da bi ga odmaknili. Jaz pregledujem svoje čebele
včasih celo pozimi z električno svetiljko, Mirno snamem slamnico ter
posvetim v ulice med satje. Čebele se ne ganejo. Vidim jih lahko,
kje sede in koliko ulic zasedajo. Ko sem se prepričal, da je vse
v redu, potisnem slamnico nazaj v panj. Čebelnjak zapustim tiho,
kakor sem prišel, da ne motim čebel med zimskim počitkom. Ako
imamo v panju kaj opravit^ si moramo že prej pripraviti potrebno
orodje: kozico za satje in kadilnik. Sicer opravimo tudi brez dima,
vendar priporočam za vsako večje opravilo kadilnik, zlasti tedaj,
kadar so satniki močno prilepljeni. Za kajenje s kadilnikom uporab¬
ljamo le trhel les. Najboljša je vrbova trhljad, ki pa mora biti prav
suha. Za mala opravila zadostuje tudi smotka ali cigareta. Sicer pa
ne uporabljajmo tobakovega dima, ker čebele preveč draži. Takoj
ko smo odprli vratca, nakadimo čebele skozi mrežasto okence in
spodaj pod satjem, in to toliko, da žival završi. Dobro je, ako mažemo
okence z oljem, z vazelinom ali z lojem, da ga čebele preveč ne
zalepijo. Napravljeno mora biti toliko ožje, da gre noževo rezilo v
razo med okencem in rešetko, ker se les pozimi napne in raztegne.
Treba je, da namažemo tudi druge dele, ki jih večkrat premikamo,
n. pr. matičino rešetko in deščice za medišče, in sicer na tistem
mestu, kjer se stikajo. Na mazanih mestih ne prijemlje zadelavina
tako močno. Zaradi tega potem laže premikamo predmete.

Ko smo odprli zapaha, ki držita okence, privzdignimo spodnjo
deščico, primimo za gornji in spodnji del okenca ter ga potegnimo
nekoliko nazaj. Ako so čebele na okencu, ga nekoliko privzdignimo
ter krepko udarimo z njim ob dno! Nato ga potegnimo še nekoliko
nazaj ter ponovimo udarec! Na ta način spravimo naglo vse čebele
z okenca. Ako se drže še posamezne, jih brsknemo s prstom v panj.

46

Delo v panju opravljajmo z golimi rokami! Sat primimo za
spodnji in gornji vogel! Kdor je posebno boječ, naj si natakne mrežo
na glavo ali pa naočnike na oči. Najlaže pa seveda delamo brez
vseh teh varnostnih pripomočkov.

Ko smo določili sat, ki ga hočemo pregledati, razmeknimo
nekoliko sosednja sata vsakega na svojo stran, nato vlecimo določeni
sat polagoma iz panja. Tuintam malo odnehujmo! Ko si na ta način
napravimo prostor v panju, vlečemo lahko sate poševno ven, zadnjo
polovico sata pa vzdigujmo iznad drogov tako da ga tako rekoč v
zraku nesemo iz panja. Ako so se čebele tedaj, ko vtikamo zadnje
sate nazaj v panj, nabrale v praznem prostoru, potiskamo sat pola¬
goma naprej ter odnehujmo nazaj, tako da nam čebele same naprav¬
ljajo prostor za sat. Če imamo opraviti z mladim satjem, moramo
paziti, da se nam ne prelomi. To se začetniku prav lahko primeri.
Tak sat je treba držati vedno po robu, to se pravi navpično, tudi
ko ga obračamo. Prav tako oprezno moramo ravnati s težkimi, me¬
denimi ali pa zaleženimi sati, zlasti v poletnem času, ko so zaradi
toplote zmehčani.

Ob dobri paši napravljajo čebele mnogo voščenih prehodov in
spon med posameznimi sati in nad satniki. Proti temu ni pomoči.
Ne preostaja drugega, nego da jih potrgamo s silo, ko razmikamo

Pod. 54. Nož za izpodrezavanje satja.

in vlečemo satje iz panja, ali pa da jih nad sati z izpodrezilnikom
porežemo. Vse take prizidke in prezidke moramo odstraniti iz panja
iz raz satnike, sicer nam delajo pri nadaljnjem opravljanju mnogo
neprilik.

Ko pregledujemo čebele, bodimo popolnoma mirni! Vsaka
kretnja mora biti mirna. Ako smo z obrazom blizu čebel, imejmo usta
zaprta in zadržujmo sapo! S potnim obrazom ne hodimo pred čebele!
Zlasti ne trpe čebele pijancev. Kdor si pridobi vajo, spozna čebelno
razpoloženje po njih vedenju in glasu. Vsako delo opravimo kolikor
mogoče na kratko, ker čim dalje imamo panj odprt, tem bolj raz¬
burjamo čebele. Zaradi tega pripravimo vse, kar bomo potrebovali,
preden panj odpremo, da ni med delom nepotrebnega iskanja in
razburjanja.

47

Najlaže opravljamo dela pri čebelah, kadar živahno izletavajo,
zlasti ob dobri paši. Ko solnce zaide, skoraj ne kaže panjev odpirati.
Ako se pripeti, da so čebele le prerazdražene, prenehajmo z delom
nekaj časa! Tudi ob deževnem vremenu jih lahko pregledujemo, pa
takrat niso vedno dobre volje. K čebelam moramo priti vedno kot
prijatelji. Ako jih mi varujemo, varujejo tudi one nas, Mi Slovenci
imamo to posebno srečo, da so naše čebele najkrotkejše na svetu.
Lahko pa tudi podivjajo, ako ne znamo z njimi ravnati. Kadar sem
razkazoval v svojih čebelnjakih čebelarjem čebele, so se čudili, da
niso pikale. Večkrat so bili čebelarji naročili pri meni matice, ker
bi si radi vzgojili tako krotke čebele, kakršne so videli pri meni,
a odgovoril sem jim vedno, da imajo enake čebele sami, le same
sebe morajo izpremeniti in vzgojiti.

Še bolj nego v vsakem drugem je potrebna natančnost v
našem panju, V panju, ki je natančno izdelan, nam je vsako delo
igrača, dočim bomo opravljali v slabo izdelanem vsa dela ne le
z veliko zamudo, temveč s trudom. Kdor ni sam dovolj vešč mizar¬
skemu delu, naj si naroči panje pri zanesljivem mojstru. Čeprav plača
zanje par kron več, se mu ta večji strošek kmalu izplača. Isto je s
sati, V listovnih panjih čebelarimo najlaže, ako smo dali čebelam
pravilno pritrjene satnice. Tak sat je veselje pogledati, ko je izdelan;
raven je kakor deska.

Opomniti moram še, da je treba za opravljanje tega panja neko¬
liko več vaje nego za druge panje, toda s potrpežljivostjo, ki jo
zahtevamo od vsakogar, ki se hoče šteti med prave čebelarje, prav
lahko premagamo vse težkoče v kratkem času.

2. Začetek čebelarskega leta.

Splošno mislijo, da se začne čebelarsko leto s pomladjo; to pa
ni res. Ko smo jeseni spravili svojo čebelarsko letino, izločili, kar
ni za pleme, in oskrbeli panje za zimo, takrat se že pričenja novo
čebelarsko leto, kajti novo leto se pričenja vedno tedaj, ko se
konča staro. Čebelar mora skrbeti, da imajo plemenjaki, od ka¬
terih hoče v prihodnjem letu dohiti mnogo medu, že takoj v začetku
čebelarskega leta vse pogoje, da se bodo razvijali v prihodnjem
letu v vsakem oziru povoljno. Prvi pogoj, da dosežemo zaželene
uspehe, so močni panji. Ti porabijo razmeroma manj medu čez
zimo in laže kljubujejo vsem nezgodam, ki jim prete v mrzlem
zimskem času. Živalni panji nam napolnijo ob dobri paši medišče,

48

slabiča bomo pa morali negovati, ne da bi imeli dobiček od njega.
Združevati moramo zaradi tega jeseni vse slabotne panje. Ako je
mogoče, kupimo jeseni čebele iz kranjičev, ki jih čebelari sicer
zažveplajo. Z njimi podpremo svoje slabejše panje.

Združevanje panjev ni težavno. Enemu izmed panjev vzemi
matico, in sicer tistemu, ki ima slabejšo. Brezmatično družino pre¬
stavi v medišče tistega panja, s katerim jo hočeš združiti. Zgornje
čebele kmalu pogreše matico in se preselijo navzdol. Ako si pa
ometel čebele v zabojček, jih stresi na sipalnik, kakor ravnamo,
kadar točimo. Družina v panju je zaradi velikega navala novih
čebel največkrat tako iznenadena, da priseljenk nikdar ne napada.
Na mojih čebelnjakih se je združilo na ta način že tisoče družin
brez vsake škode. Ako združujemo čebele v lastnem čebelnjaku,
delajmo to takrat, kadar čebele malo letajo ali pa nič. Dobro je, da
čebelam pokladamo potem, ko smo jih združili, S tem dosežemo,
da se izpraše in se potem vrnejo v novi panj. Le posamezne bodo
nekaj časa obletavale staro mesto, naposled se pa tudi privadijo
novemu bivališču.

Vse družine ne ostanejo močne do pomladi, čeprav so bile
jeseni vse zelo živalne. Zakaj ne? Zato, ker imajo nekatere mnogo
onemoglih čebel, ki niso dosti vredne. Družina, ki ima jeseni mnogo
starih čebel, oslabi spomladi kmalu. Da se to ne zgodi, moramo
skrbeti, da izpodredi družina že jeseni dovolj mladih čebel, Taka
družina kljubuje vsem spomladanskim neprilikam. V krajih z dobro
jesensko pašo, zlasti z ajdovo, in ob ugodnem vremenu si družina
sama pomore, ker matica sama od sebe zastavi dosti zalege. Dru¬
gače je pa tam, kjer ni take paše ali pa če je ob jesenski paši
slabo vreme. Matica močno zalega le tedaj, če je bera dobra, ko
pa paša mine, preneha z zaleganjem. Zato moramo ob slabi jesenski
paši prisiliti matico do zaleganja s tem, da pokladamo družinam
to, kar jim odreka narava, namreč med. Pokladanje ob takih pri¬
likah imenujemo špekulativno pitanje.

3. Jesensko špekulativno pitanje,

S špekulativnim pitanjem moramo začeti avgusta meseca,
dokler je še toplo vreme in ni prišlo še ono mrtvilo v čebele,
kakršno nastopa v poznejšem času. Računati moramo tudi s tem,
da minejo trije tedni, preden se poležejo mlade čebele iz tistih jajčec,
ki jih bo matica stavila zaradi pitanja. Ako pitamo pozno in nastane

49

mrzlo vreme, utegnejo čebele na stranskih satih zapustiti zalego,
ki potem pomrje. Pitati moram odvajset dni zaporedoma. V krajih,
kjer imajo čebele še kaj paše, pokladamo vsak tretji ali četrti dan
po 1/2  litra, sladkorne raztopine ali razredčenega medu, v krajih,
kjer pa ni več paše, pa po %.do  1 liter. Najboljša krma je seveda
sam med ali pa vsaj mešan s sladkorjem. Če pa ni medu, pokla-
dajmo čist sladkor! Nikdar pa ne smemo pokladati medu, če nismo
prepričani, da je od zdravih čebel. Med moramo pred pitanjem
razredčiti. Na 1 kg prilijemo četrt litra vode. Če hočemo pokladati
sladkor, raztopimo 1 kg sladkorja v enem litru vode. Pitati moramo
ponoči. Steklenice natočimo lahko že čez dan in jih postavimo v
mraku v panje. Splošno priporočajo, da naj bo krma mlačna. Jaz
sem pokladal mrzlo in toplo, celo vročo, pa nisem opazil na dru¬
žinah nikake razlike.

Preden začnemo pitati, moramo izprazniti medišča, sicer bi
utegnile čebele odložiti krmo tja. Tudi matičino rešetko moramo
odstraniti in jo nadomestiti z deščicami, ki zapirajo dohod v me-
dišče. Ko je špekulativno pitanje končano, počakamo še toliko časa,
dokler se večina zalege ne poleže. Nato pričnemo z

4, dodatnim pitanjem.

Kdor bi hotel oboje pitanje izvršiti hkrati, ne bi ravnal
pravilno, ker bi zaradi obilne zalege nanesle čebele krmo v stranske
sate. Kadar bi se potem na zimo stisnile v zimsko gručo, ne bi
imele medu neposredno nad seboj in za seboj. Z dodatnim pokla-
danjem ne smemo torej pričeti pred sredo septembra meseca.

V naših krajih je do maja meseca redkokdaj izdatna bera,
zato potrebujejo panji 10 do 12 kg zimske zaloge. Kolikor imajo
premalo, jim moramo jeseni dodati. Za zimsko prehrano je po
splošnih izkušnjah sladkor večinoma boljši nego marsikatera vrsta
medu. Hojev med in med iz resja moramo brezpogojno zamenjati
s sladkorjem ali z boljšim medom, ker je obupno, ako se nam zaradi
slabega medu pojavi griža že sredi zime. Sladkor je zanesljivo
sredstvo proti griži. Jaz puščam panjem 5 do 7 kg medu, kolikor
ga primanjkuje, pa dodam sladkorja. Potem žive čebele čez zimo
od sladkorja, ko pa zastali matica prvo zalego, načno med. Ako
prezimujemo čebele v plodišču, jih pitamo s pitalnikom, kakor ga
kaže pod. 33,

Žnideršič, Naš panj.

4

50

Mnogo manj razburjamo čebele, ako jim pokladamo v me-
dišču. Tam uživajo krmo, tudi če je tako hladno, da so jo spodaj
zapustile, čeprav so jo že začele uživati. Jako pripraven za tako
pitanje je Gerstungov pitalnik, kakršnega kaže podoba 35. V
medišču jih nastavimo lahko več hkrati. Kdor pita le s tem pital-
nikom, naj izvrta v sredini po 8 cm široko luknjo. V sili lahko
snamemo deščico nad zimskim gnezdom in postavimo skledico s
pitalnikom naravnost na satnike.

Za pitanje od zgoraj je priredil g. Humek zelo pripraven
pitalnik za 3 litre vsebine, ki sega čez vse medišče. Krmo lahko
dotakamo, ne da bi nas motile čebele. Pitalnike s steklenicami na¬
polnimo lahko zvečer, preden gremo spat. Nekatere družine jih
izpraznijo naglo. To priporočam zaradi tega, ker moramo opraviti
vse delo v kar najkrajšem času, sicer nam matica zastavi novo
zalego. To rada stori zlasti ob toplem vremenu, če pokladamo med.
Kdor je zamudil pokladanje ob toplem vremenu, mora pozneje po-
kladati v medišču, ker čebele zaradi mraza ne segajo po krmi, ki je
na dnu panja. Jaz sem moral med vojno večkrat krmiti prav pozno
in nisem opazil, da bi družinam škodovalo pokladanje v poznih
mrzlih dnevih. V neki nujni priliki sem krmil panj sredi zime. Dal
sem mu tople krme v balonu iz medišča in ga dobro odel. Ovrgel
sem s tem domneve, da se krma skvari, ako je čebele ne zadelajo.
Kdor ne more krmiti iz kateregakoli vzroka, a ga skrbi, da so
čebele že porabile vso zalogo, naj položi na satnike kose slad¬
korja. Čebele se tudi na ta način prežive. Kadar krmimo sladkorno
raztopino, moramo računati s tem, da ostane čebelam le teža su¬
hega sladkorja. Drugo porabijo čebele ob prenosu in predelavi
(invertaciji).

Jaz ne prezimujem slabotnih panjev. Kdor pa tako ravna,
lahko panj zoži na ta način, da si napravi tako zvan slep sat, to
je desko, veliko in debelo kakor sat. Da se ne izveži, naj pribije
v obeh čelnih straneh podolžne lestve. S tem slepim satom lahko
zoži prostor v panju za toliko, kolikor je pobral iz njega satov
praznino pa izpolni s slamo ali z vrečami.

Ako imaš le nekoliko panjev in ako prezimuješ čebele v me¬
dišču, lahko krmiš iz plodišča v loncih, ponvah ali v podobni po¬
sodi. Položiti jih pa moraš toliko, da stoji posoda tik pod satniki.
Nastaviš lahko več posod obenem in daš tako družinam naenkrat
vso količino, ki je potrebujejo. Na vrh krme deni slame, strugotin ali
pa lesenih plavačev, da čebele ne tonejo. Ako ti ni trda za denar,

51

si nabavi štirivoglate pločevinaste posode, po 38 cm dolge, 16 cm
široke in 8 cm globoke, ki imajo na gornjem robu vdelan okvir
iz prilično debele žice, da so dovolj trdne. Taki pitalniki drže po
4V 2  litra. Deneš lahko dva v panj.

Zadnji čas pri nas čebelam ne dajemo jeseni vse količine, ki
je potrebujejo do spomladanske paše, ampak nekaj kilogramov
manj. Ko spomladi panje pregledamo, krmimo le tiste, ki so po¬
trebni. Poraba je namreč zelo različna; nekateri panji znajo bolj
varčevati nego drugi. Obenem pomaga to krmljenje, da se panji
spomladi hitreje razvijajo. S tem nadomeščamo deloma spomla¬
dansko špekulativno pokladanje.

5. Zimska opravila.

Zadnje čebelarjevo opravilo pred zimo je, da panje toplo odene.
S tem delom pa se ne prenagli! Počakaj, dokler ne pritisne mraz in
se čebele ne stisnejo v zimsko gručo. Doslej so čebelarski teoretiki
trdili, da so čebele ob 6" toplote najmirnejše. Kolikor nastopa hujši
mraz, toliko použivajo več medu, da se grejejo. Če je pa topleje, se
tudi vznemirjajo, ker jih žeja in toplota silita in vabita iz panja. Že
večkrat so se čebelarji prerekali o tem, ali je bolje, da imamo čebele
pozimi bolj na hladnem ali bolj na toplem. Do sedaj so zmagali
vedno zagovorniki toplega prezimovanja. Oni hočejo, da so panji
kar najbolj toplo zapaženi. Trdijo, da čebela ne otrpne kakor osa,
ki prespi vso zimo, ne da bi kaj zaužila. V novejšem času se pojavljajo
glasovi, da čebele ob nižji toploti manj použijejo nego ob višji in da
jim zaradi tega topla odeja bolj škoduje nego koristi. Jaz imam
tudi v tem oziru svoje izkušnje in bi pritrdil zadnjemu domnevanju.
Zadeva pa ni še toliko godna, da bi se mogel odločno izjaviti. Po¬
čakajmo, da vidimo, kaj pokaže bodočnost! Vsekakor pa moramo
imeti panje tako urejene, da jih vsaj spomladi toplo odenemo, če
ne prej. Takrat je že zalega v panju in čebele potrebujejo brez dvoma
mnogo toplote.

Družine pažimo zadi in zgoraj z 8 cm debelimi slamnicami,
ki so narejene nalašč v ta namen. Slamnica zadi naj bo tako visoka,
kakor je panj v čisti odprtini visok, Zapira naj torej tudi medišče, da
se v njem topli zrak, ki prihaja iz plodišča, ne shladi. Toliko visoke
slamnice rabimo tudi spomladi, ko so čebele že prevešene, da ostane
medišče toplo, ako nastopijo slaba vremena. Slamnica v medišču naj
bo pa tako velika, da pokriva ves prostor. Slama, ki jo rabimo v

4 *

Pod. 55. Heidenreichov zapah za žrela.

52

to svrho, ne varuje čebel le mraza, ampak vsrkava in odvaja tudi
vlago, ki se dela v panjih. Pripeti se, da so vratca in slamnica

vsi namočeni, satje pa je suho in ne plesni.
Slamnica je tudi kaj priročna zimska odeja,
ker moramo spomladi panj večkrat odpreti.
Slamnico brez težave odstranimo ter denemo
nazaj. Žrelo v medišču mora biti zamašeno.
Špranje med panji zatlačimo s papirjem, z
mahom ali z bombaževino. Jaz uporabljam
v to svrho posebne vrvice iz bombaževine,
kakršne rabijo za mašenje oken v stanova-
niih. Polagam jih na zunanje in notranje ro¬
bove skladov navpično in vodoravno. S tem
so zaprte vse špranje. Dobro služi tudi kra-
jevina, to so robovi od sukna.

Čez zimo je treba žrela pripreti. Za ta
namen je pripraven pločevinast zapah, kakrš¬
nega kaže pod. 54. Rabimo ga ne le za pri-
tikanje žrela, ampak tudi proti ropnicam in
pri prevažanju.

Odkar je Kuntzsch začel prezimovati če¬
bele v medišču, se o tem mnogo piše. Jaz
sem že pred vojno del svojih panjev prezi¬
moval v medišču. Neprilik nisem imel. Pred¬
nosti ne morem zanikati. Čebele sede bolj
mirno v zgornjem zatišju. Solnčni žarki jih
ne privabljajo tako lahko iz panja. To je dobro,
zlasti kadar je sneg pred čebelnjakom. Ptice
in miši jim ne morejo tako lahko do živega.
Vetrovi ne pihajo naravnost v zimsko gnezdo
in zrak prihaja kolikor toliko segret do čebel-
Tudi žrelo, kakor uči Kuntzsch, lahko pripremo
toliko, da more le posamezna čebela iz pa¬
nja ali v panj. Zraka prihaja v panj toliko,
da ga ne more zmanjkati. Nedostatki pa so
v tem, 1. da čebel ne morem od zgoraj odeti
ob mrazu s slamnico, 2. da jih ne morem
krmiti od zgoraj in 3. da nam pozimi tudi ob
ugodnem vremenu ne izletajo, kar želimo tedaj, ako prezimujejo
na medu, ki bi utegnil provzročiti grižo. Nikakor pa tega načina

53

prezimovanja ne smemo kratkomalo zavreči, dasi nekateri čebelarji
mislijo, da je prezimovanje v medišču krivo, ako so imeli v zimi
1923/24 velike izgube. Kakor slišim, se je ta način prezimovanja
pri mnogih drugih čebelarjih prav dobro obnesel.

V našem panju prezimujemo lahko v medišču brez vseh po¬
sebnih priprav. Ko poberemo zadnji letni pridelek, zamašimo zgornje
žrelo in položimo na plodišče deščice. Potisniti pa jih ne smemo
do kraja, ampak toliko proč od sprednje stene, da nastane 1-—2 cm
široka odprtina preko vse panjeve širine. Potem prevesimo vso
družino z matico vred v medišče, v plodišče pa postavimo v sredino
star sat, da čebele lahko po njem lazijo. V pozni jeseni priprimo žrelo
in denimo slamnico na okence! Gornjo vrsto panjev pokrijemo s kako
odejo, ker čebele so ob takem prezimovanju slabeje zavarovane,
nego če jih prezimujemo v plodišču. Kako krmimo čebele v me¬
dišču, sem opisal na drugem mestu. Ako bi tako prezimovanje povsod
prodrlo, bi utegnilo koristiti, ako napravimo nad mediščem še okrog
deset cm visok prostor, ki bi ga rabili za odevanje čebel in za
krmljenje od zgoraj, ali pa bi morali panj prirediti tako, da bi po¬
maknili lahko celo zimsko gnezdo toliko niže, da bi nastal zgoraj
prostor za zimsko odejo.

6- Spomladmi opravila,

►

Kdor ni dovolj zavaroval čebel jeseni ali pozimi proti mrazu,
naj stori to v rani pomladi. Čebele nikdar bolj ne potrebujejo
tople odeje nego spomladi. Vreme je še nestalno, Ako je več dni
toplo, zalega matica čimdalje večje ploskve. Če nenadoma pritisne
zopet mraz, zapuste čebele stranske zaležene sate ter se stisnejo v
gručo, zapuščena zalega pa pomrje in jo čebele kasneje pomečejo
iz celic. Njih trud je bil torej zaman. S toplo odejo pa kolikor toliko
preprečimo take nezgode.

Čebelar, ki prezimuje večje število panjev, ve dobro, da
utegnejo nekateri panji čez zimo izgubiti matico. Največkrat zapazi
brezmatične panje šele takrat, ko navale nanje ropnice. Če se začne
rop pri enem panju, nastane nevarnost za vse slabiče.

Kako se da nevarnost preprečiti?

Lepega dne februarja meseca sem se nekoč vračal s kolesom
domov. Spotoma sem se ustavil pri svojem čebelnjaku, ki ga imam
zunaj doma. Odprl sem vratca pri nekaterih panjih, potrkal s
prstom po dnu in prisluškoval. Čebele, ki so bile prej tihe, so na

54

moj udarec zašumele z nizkim glasom in se naglo zopet pomirile.
V enem panju pa je bil šum drugačen, neenakomeren in jokajoč.
Čebele se niso hotele umiriti in so vreščale dolgo časa. Zaprl sem
vratca in napravil s kredo velik vprašaj. Tako sem preizkušal panj
za panjem in našel kakih šest sumljivih nemirnežev. Ko pridem
domov, povem to svojemu čebelarskemu mojstru in mu naročim, naj
takoj, ko bo dopuščalo vreme, pregleda zaznamenovane panje. Storil
je to in ugotovil, da so bili vsi tisti panji brez matice. Drugi, ki
jih je pregledal pozneje, so bili v redu. Brezmatičnim panjem smo
dodali matice iz naše zaloge. Od takrat dalje skrbim za to, da panje
v rani pomladi ali pa še prej na ta način preiščemo. Tega nisem
izumil jaz, marveč priporoča to vsaka dobra čebelarska knjiga, a do
takrat nisem verjel, da je to sredstvo tako zanesljivo.

Namesto trkanja izveš lahko, kako se čebelam godi, tudi na
ta način, da vtakneš kavčukasto cevko skozi žrelo do srede panja.
Cevka mora biti tako dolga, da vtakneš drugi konec v uho. Ako
slišiš, da šume čebele na rahlo, se počutijo dobro, ako močno vršo,
že ni kaj v redu, so ali žejne, ali jim primanjkuje zraka, ali pa jih kaj
vznemirja, Ako pa ne dado glasu od sebe, so — mrtve. Pomanjkanje
zraka nastane zaradi pretesnega prostora, pregorke odeje, zaprtega
žrela, žeja zaradi strjenega ali gostega medu. Ako so žejne, jim daj vode
v pitalniku iz medišča ali pa vtakni z vodo napojeno gobo blizu gnezda.

Drugo važno spomladansko opravilo je, da osnažimo panj
mrtvic in izjedi, ki pokrivajo panjevo dno. Najlaže opravimo to delo,
ako smo jeseni položili na dno panja lepenko, ki naj bo tolika,
kolikršno je dno v panju. Da nam je čebele ne izglodajo, jo nama¬
žemo s kuhanim lanenim oljem. V navadnih panjih vlagamo lepenko
od zadi, odmakniti pa moramo prej okence. Bolj pripravni so panji
z ameriškim žrelom. V te devamo in odvzemamo lepenko spredaj.
Dno osnažimo lahko tudi z ozko grebljico. Lepenka pa nam pokaže
marsikaj zanimivega, kar grebljica zabriše. Ko jo spomladi poteg¬
nemo iz panja, se nam kaže popolna slika zimskega početja dotične
družine, Po legi izjedi doženemo, na katerem mestu so čebele pre¬
zimovale in koliko ulic zasedajo. Po številu zasedenih ulic lahko
presodimo moč panja in kam se čebele pomikajo. Iz levnih kožic
na lepenki lahko sklepamo, da je matica že pričela z zaleganjem.
Ako prezimujejo čebele na strjenem medu, najdemo medene drobce
na lepenki. Med mrtvicami najdemo včasih tudi matico. In še razne
druge zanimivosti nam naznanja lepenka. Panj moramo osnažiti takoj
po prvem izletu, to pa vedno le takrat, kadar čebele izletajo, torej

55

zjutraj ali zvečer. Z osnaženjem dna prihranimo čebelam mnogo
dela. Ako opazimo pri snaženju kaj nenavadnega, napišemo to s
kredo na tablico. Sumljive panje o prvem lepem vremenu temeljito
preiščimo! Do tedaj pa položimo lepenko nazaj na njeno mesto!

Pred vsakim čebelnjakom moramo imeti tudi majhno napa¬
jališče. Meni je utonilo v potoku, ki teče po našem trgu, že premnogo
čebel. Spomladi je po navadi vreme vetrovno. Po suhi burji, ki če¬
belam izsuši hrano v panju, silijo kar trumoma na vodo. Veter pa
seje z njimi, da je žalostno gledati. Napajališče moramo postaviti pred
prvim trebežem, sicer silijo čebele tja, kjer so se prvikrat napojile.
Za napajališče izberemo v bližini čebelnjaka kak zaveten kraj, ki ga
solnce že zgodaj in dolgo obseva.

Napajalniki so različni. Najmanj dela nam provzroča napajalnik,
na katerega je napeljana cevka iz vodovoda. Takega napajalnika pa ni
mogoče napraviti povsod in tudi za mala čebelarstva ne znaša. Voda
v takem napajalniku je rada premrzla. Pod izlivkom postavimo plitvo
posodo kakršnekoli oblike, vanjo pa naložimo kamenja do roba.
Voda naj teče počasi. Kar je je odveč, odteka čez rob posode. Ka¬
menje mora moleti iz vode, da čebele lahko sedajo na suho. Kdor
nima vodovoda, naj postavi nad napajalnikom sod s pipo, ki pušča
vodo kapljo za kapljo. Lahko pa tudi napolniš steklenice z vodo in
jih povezneš na kamenje. Da stoje pokonci, moraš napraviti pripravno
držalo, Kolikor čebele odpijejo vode, toliko je priteče v napajalnik.
Napravljen je torej po istem načelu, po katerem so pitalniki. Namesto
posode s kamenjem postavimo pod vodovod ali sod lahko tudi de¬
ščico, in sicer poševno. Na gornjem koncu kaplja voda in teče po
deščici navzdol. Povprek po deščici nabijemo ozke letvice, da teče
voda po vsej širini deščice. Skrbeti moramo, da je je v napajalniku
vedno dovolj, sicer se čebele navadijo na kako drugo napajališče.
Ne priporočam, da bi dajali v napajalnik mah namesto kamenja,
ker mah je mrzel in tudi rad gnije.

Napajamo lahko tudi v panjih samih. Takrat, ko sem imel
čebele še v gerstrungovcih, sem jih napajal z vrha z balonom. Od
prvega izleta dalje sem skrbel, da je bilo v balonih vedno dovolj
vode. Koliko je to čebelam koristilo, sem spoznal iz tega, da sem
vsakokrat, kadar sem prišel na vrt in opazil, da iz tega ali onega
panja lete čebele, lahko z gotovostjo sklepal, da je dotičnim panjem
zmanjkalo vode. Ko sem balone napolnil z vodo, so žejni panji nehali
leteti. Stara voda v balonih se skali. Ko sem opazil v čebelnjaku
gnilobo, ne da bi dognal, kdaj in odkod je prišla, sem sumil, da

56

je čebelam morda škodovala pokvarjena voda. Pripominjam, da sem
vodo tudi solil, ker trde nekateri čebelarji, da potrebuje čebela soli.
To je baje tudi vzrok, da obiskujejo rade gnojnične luže. Iz početka
namažimo napajalnik malo z medom, da privabimo nanj čebele.

Znano je, da iščejo čebele rano spomladi, ko še ne morejo brati
obnožine, kako nadomestilo zanjo. Ako je v bližini kak mlin ali stope
za phanje ječmena, letajo rade tja v goste. Tudi na sveže izžaganib
suhih deskah berejo rade lesni prah. Meni so uničili mlini in žage,
katerih je več v našem trgu, mnogo čebel. Takih nezgod jih lahko
obvarujemo, ako jim pokladamo moko doma. Ržena moka je boljša
nego pšenična. Ako bi jim nasuli moke na kupčke, bi jo raztrosile
in razpihale. Najlepše jo berejo, ako je naspemo v staro, prazno
satje, in sicer tako, da jo natlačimo v celice na eni strani sata,
kar je je odveč, pa otresemo. Sate položimo na deske v kako
prisojno zatišje in ga zavarujmo proti dežju. Jaz postavim sate z
moko v prazno kad, ki jo zavalim v zatišje. Čebele lete na moko
tako živahno kakor na med. Koliko čebelam z moko koristimo,
ni dognano. Trdijo, da se moka v celicah sprime, ako je čebele
preveč naneso, in sicer tako, da je ne morejo odstraniti iz njih. Jaz
tega nisem opazil, ker so jo porabile sproti. Res pa je, da se čebele
ne zmenijo za moko, kadar najdejo obnožino v prirodi,

Pred marcem mesecem pregleduj čebele le, če se bojiš, da bi
jim zmanjkalo živeža! Lačnemu panju daj en ali dva litra tople krme!
To storiš lahko ob vsakem vremenu. Ako je hud mraz, družinica
pa šibka, segrej panj z razgretim kamenom ali z opeko, ki jo deneš
vanj. Pazi pa, da ne bo kamen prevroč, sicer lahko zanetiš požar.
Ob mrazu smeš krmiti le v medišču, Za take prilike je pripraven
pitalni balon. Najbolje pa je seveda, ako si jeseni prihranil nekaj
medenih satov, ki jih daš v panj. Za silo odvzameš tak sat kakemu
drugemu panju, ki ima preveč medu, ali pa takemu, ki mu ga lahko
nadomestiš pozneje.

Od začetka marca meseca dalje so pa dnevi že toliko topli,
da moremo temeljito pregledati vse tiste panje, ki se nam ne zde
v redu. Izkušen čebelar najde že ob zimskem opazovanju panje, ki
potrebujejo pomoči. Po nepotrebnem ne bo brskal po njih. Ako najde
dovolj medene zaloge in zalego v panju, mu ni treba ničesar več
iskati. Sedaj je tudi čas, da združimo vse slabiče. Vsako delo mo¬
ramo izvršiti naglo, da se plodišča po nepotrebnem ne hlade.

Po tem pregledu pustimo panje v miru, dokler ne nastopi toplo
vreme. Šele takrat je pravi čas za natančno splošno pregledovanje.

57

Preglejmo najprej, kolika je medena zaloga v panjih! Opozoriti mo¬
ram, da naj bo povsod, kjer ni do junija meseca kolikor toliko iz¬
datne paše, konec aprila meseca vsaj še kake 3 kg medu v panju.
Čebele ga ne porabijo čez zimo mnogo, pač pa spomladi. Meni se
je že večkrat pripetilo, da sem moral maja meseca pokladati, celo
v juniju, ker čebele niso mogle brati zaradi dežja. Če imamo v
čebelnjaku gnilobo, moramo zalego posebno skrbno pregledati. Vsako
sumljivo celico preizkusimo s klinčkom ali z vžigalico, ki jo moramo
potem v kadilniku sežgati. Zalega mora biti lepo razvrščena, in sicer
jajčeca, ličinke in zaprta zalega. Presledkasta zalega nam priča, da
je matica slaba in da jo moramo prej ali slej zamenjati. Trotovce
ometemo pred čebelnjak, panj pa zapremo, da se osirotele čebele
izprosijo v druge panje.

7, Spomladno špekulativno pitanje.

Spomladno špekulativno pitanje je dvorezen nož, pravijo če¬
belarski strokovnjaki. Ob nekih okoliščinah in pogojih pa čebelam
lahko mnogo koristi. Ako pokladamo prezgodaj ali ako izvedemo
to delo nepravilno, napravimo lahko mnogo škode. Jaz se tega
sredstva ne poslužujem redno, kadar pa krmim, se mi obnese vsekdar
dobro. V krajih, kjer ni spomladanske paše, pomagamo čebelam s
krmljenjem, da se hitreje množe. Nekateri čebelarji trdijo, da na¬
berejo srednje močni panji več medu nego zelo močni. Ako preuda¬
rimo, zakaj to trdijo, lahko ugotovimo, da utegne biti na tem
vendarle nekaj resnice. Namreč znano je, da se izleže čebela šele
po treh tednih. Nad štirinajst dni mine, preden je sposobna za
bero. Ako se tedaj večina čebel izleže šele med glavno pašo, ima
panj sicer mnogo mladic in obilo zalege, toda razmeroma malo za
bero godnih čebel. Zaradi tega prekosi slabejši panj, ki ima med
čebelami ugodnejše razmerje, močnejši panj. Nasprotno pa prekosi
panj, ki je dosegel višek moči par tednov pred glavno pašo, vse
druge. Da spravimo panje na ta višek, jim pomagamo v krajih brez
glavne spomladanske paše s špekulativnim pitanjem.

Kdaj naj torej pitamo? Na to vprašanje moremo določno od¬
govoriti šele tedaj, ko vemo, kdaj se prične glavna paša. V našem
kraju se pokažejo prebitki že maja meseca, a ti so redki in pičli. Glavna
paša nastopi šele okrog '10. junija. Tedaj prično cvesti travniške cve¬
tice in po naši gori zablešči cvetje španske deteljice. Omenil sem že,
da bo tisti zarod, ki ga zaleže matica pet tednov pred glavno pašo,

58

goden takrat za bero. Tedaj moramo začeti družinam pokladati
sredi aprila meseca, če hočemo doseči, da si izpodrede mnogo čebel
za glavno pašo. Pokladati smemo le med. Najboljši pitanec napra¬
vimo, ako jeseni nakupimo zdravih kranjičev. Zalego in čebele po¬
rabimo tako, kakor je omenjeno na drugem mestu te knjige. Sate
z medom in s cvetnim prahom zdrobimo, zmes pa shranimo v lesenih
posodah. Paziti moramo, da se med med ne pomeša zalega, ker bi
po takem medu čebele utegnile oboleti. Spomladi dolijemo tej zmesi
nekoliko tople vode in ožmemo med iz satja. Ožete voščine raz¬
drobimo in namočimo iznova v toplejši vodi ter jih še enkrat ožmemo.
Na ta način izperemo med in obnožino popolnoma. Vode prilijmo
30 kg na 100 kg medu. Družini, ki nima dovolj medu, lahko dodamo
nekoliko sladkorne raztopine, in sicer na vsak kilogram medu 1 liter.

Našim družinam ne pokladamo, kakor nekateri priporočajo, po
eno žlico hrane na dan, potem pa postopoma vedno več, ampak
vsak tretji ali četrti dan po pol do enega litra take klaje, kakršna
je omenjena v prejšnjem odstavku. Špekulativno pitamo tudi, če v
presledkih odkrivamo zalite medene sate, to pa le tedaj, ako je
v panjih medene zaloge v izobilju. Sate odkrivamo z vilicami ali
z nožem, kakor ravnamo, ko točimo med.

8. Prevešanje ali prestavljanje.

Ne glede na špekulativno pitanje puščamo družine, ako so
sicer v redu, tako dolgo v miru, da čebele vse ulice gosto zasedejo.
Pri nas so družine take navadno okrog srede maja meseca, nekatere
prej, druge pozneje. Takrat se že pripravljajo močnejše družine na
rojenje. Ako ne bi ničesar ukrenili, bi nam druga za drugo rojile,
Velika večina bi tudi prerojila, ako bi jim samo odprli medišče,
kamor smo postavili prazno satje. Vsakdo mora priznati, da družina,
ki roji, ne more nabrati toliko medu kakor družina, ki ne roji. Tega
tudi ne zmoreta roj z izrojencem vred, ker so moči razcepljene.
Ako ti je do tega, da naglo pomnožiš število družin, pusti ple¬
menjake še nadalje v miru. Dali ti bodo močne roje. Tisti čebelar
pa, ki hoče pridelati med, mora storiti vse, da mu panji ne roje.

Kadar čebele zasedajo ulice tako gosto, da ne vidimo več
niti satnikov, odstranimo slamnice in deščice nad plodiščem, denemo
v panj na mesto deščic matičino rešetko in prestavimo sate iz plo-
dišča v medišče. To prestavljanje satov iz plodišča v medišče smo
doslej imenovali prevešanje.  Ker pa satje v našem panja ne

59

visi, ampak stoji  na palicah, bi bilo bolje, da bi imenovali to
opravilo prestavljanje.  Pri prestavljanju moramo skrbno pre¬
gledovati sat za satom, dokler ne najdemo matice. Ako je matica
na satu z odprto zalego, postavimo kar ta sat v sredino plo-
dišča, ako je pa na kakem medenem satu, jo ujamemo in denemo
na kak sat z odprto zalego, vse ostale sate pa prestavimo v me-
dišče. Kakor rečeno, sat z matico postavimo v sredino plodišča, na
desno in levo pa po štiri prazne sate, ako pa takih nimamo, pa
satnice. Ako pustimo več zaleženih satov v plodišču, nam družine
rade preroje. Zaradi tega ne morem tega priporočati. Če matice ne
moremo najti, prestavimo satje vendarle. Nekaj dni nato poglejmo
v panj, in videli bomo takoj, kje je več čebel, spodaj ali zgoraj. Kjer
jih je več, tam je tudi matica. Ako je zgoraj, jo moramo poiskati
in prestaviti v plodišče.

Kadar najdemo pri prestavljanju v panju zaležene matičnike,
jih moramo podreti. Pametno pa je, če tak panj čez osem dni še
enkrat pregledamo, ker se lahko primeri, da prezremo kak matičnik.
Družina bi nam sicer rojila. Preuss, ki nas je učil prevešanja ali
prestavljanja, je tudi nasvetoval, naj pred prestavljanjem izenačujemo
družine. To je dosegel s tem, da je močnim družinam odvzemal sate
s čebelami in z zalego ter jih dodeval slabejšim. Za časa prestav¬
ljanja je imel potem vse družine približno enako močne,

Jaz izenačujem družine takrat, ko prestavljam. Prav močnim
družinam odvzamem enega ali več satov s pokrito zalego in s če¬
belami vred in jih dodenem slabejšim. S tako prevredbo sem do-
malega vselej ozdravil močne družine, ki so hotele rojiti. Kdor pa
ima mnogo oslabelih družin, naj jih nikdar ne ojačuje na popisani
način, ker s tem pokvari še svoje najboljše družine. Slabiče je treba
brez izjeme združevati tudi še ob prestavljanju.

S prestavljanjem ali s prevešanjem satja dosežemo: prvič, da
nam družine ne roje, drugič, da privabimo čebele v medišče, ki ga
sicer nerade zasedejo, in tretjič damo s tem čebelam priliko, da
nanašajo med tja, kjer jim je najljubše, to je v satje, iz katerega se
pravkar izlegajo mladice. Žrelo v medišču odpremo šele čez nekaj
dni, da morejo odleteti troti, ki smo jih s satjem vred prestavili v
medišče. Pri novejših panjih je zgornje žrelo okroglo in meri 2 cm
v premeru ter ga zatikamo s čepom, Brada ni neogibno potrebna.

Nekateri čebelarji zaznamenujejo matice tako, da jim pobarvajo
z živo barvo hrbet. Navadna barva ni za ta namen, ker se prepočasi

60

suši. Rabiti smemo le barve, ki so narejene iz vinskega cveta in iz
posebne vrste laka. To delo je sicer zamudno, pa trud znaša, ker
zaznamenovano matico laže najdemo.

9. Vsajanje rojev.

Najugodnejši čas za vsajanje roja je proti večeru. Ko smo roj
ogrebli v zabojček, ga pokrijemo, da se čebele zbero in umirijo.
Potem ga postavimo do večera v hladen in temen prostor. S panja,
kamor nameravamo vsaditi roj, iztaknemo vratca, odpremo spodnje
okence in podstavimo sipalnik (pod. 55). Nato prinesemo oprezno

in mirno zabojček, dvignemo po¬
krov in iztresemo s krepkim
sunkom roj na sipalnik. V za¬
bojčku ostane vselej še peščica
čebel. Zato primemo zabojček z
obema rokama, udarimo z njim
prav krepko ob tla in potem na
rob zabojčka, tako da čebele
zdrsnejo skupaj. Nato jih naglo
iztresemo na sipalnik, naglo zato,
da se iznova ne oprimejo za¬
bojčka. Ako jih ostane še kaj
v njem, jih spravimo ven s tem,
da krepko udarimo z roko po
dnu zabojčka, ko ga držimo
narobe nad sipalnikom. Še hitreje in bolje izpraznimo zabojček,
če vzamemo večji kos lepenke, ga položimo na tla, poveznemo nanj
zabojček in udarimo z njim krepko ob tla. Čebele iztresemo nato
urno z lepenke na sipalnik, da ne odlete. Čebele se potem same
izpraše v panj. Ako se obotavljajo, jih s peresom ali s ščetko pri¬
silimo, da se hitreje spravijo. Nato prislonimo okence in zapremo
vratca.

Panj, v katerega hočemo vsaditi roj, moramo prej dobro očistiti
in pripraviti. V satnike prilepimo začetke iz naravnega satja ali
ozke trakove satnic, ali pa ulijemo iz voska na gornjo letvico raven
sled, po katerem začno čebele staviti satje. Komur pa ne gre trda
za denar, naj kupi satnice in jih pritrdi v satnike z žico. Iz satnic
izdelajo čebele krasne, ravne sate, ki so potrebni zlasti pri čebe¬
larstvu v našem panju, ker nam znatno lajšajo vsa opravila. Vrh

Pod. 56. Navadni sipalnik za plodišče,
vtaknjen v panj.

61

tega prihranimo čebelam mnogo truda in medu, ki ga porabijo, ko
stavijo satje. Ker stavba satja naglo napreduje, začne matica takoj
z zaleganjem. Tako satje se obnese zlasti pri točenju in prevažanju,
ker je trdno in se na potu ne podre, v točilu pa ne polomi izlahka.

Kdor opremi satnike samo z začetki, mora rojevo delo nadzirati,
da stavi satje natančno v satnike. Če je treba, moramo satje pravo¬
časno uravnati. V panjih, kjer so ulice 11V£ mm  široke, tako da
znaša razdalja od srede do srede sata 36 x /£ mm, bodo čebele satje
pravilno stavile. Kjer so ulice ožje ali širje, ne stavijo satja natančno
v sredino satnikov, ampak se drže svojega zakona, Te izkušnje sem
si pridobil pri svojih tisočerih eksportnih panjih, v katere smo roje
vsajali samo na začetke.

10. Narejeni roji.

Večkrat nanese potreba, da moramo roje narediti, zlasti če
jih prodajamo in razpošiljamo ali če nočemo ali ne moremo čakati,
da bi panj sam rojil. Tudi če hočemo pomnožiti družine, pa nočejo
rojiti, narejamo roje, ali pa, če so družine pri prestavljanju tako
močne, da bi utegnile rojiti, lahko to preprečimo s tem.

Kadar delamo roje za prodajo, uporabljamo lijak, kakršnega
kaže pod. 44. Ta lijak vtaknemo v luknjo posebnega pokrova in
oboje skupaj na zabojček, v katerem bomo roj odposlali. Da se
čebele ne oprimejo lijaka in laže drse v zabojček, ga omočimo na
notranji strani z vodo. Omočiti pa moramo tudi omelce, ki z njim
delamo. Najprej poberemo iz močnega plemenjaka vse sate in jih
postavimo na kozico in sicer toliko vsaksebi, da čebele ne morejo
prehajati z enega sata na drugega. Čez nekoliko časa, ko so se
čebele napile medu, poiščemo matico in jo pripremo v matičnico.
Sat primemo z obema rokama s konca na vogalih in otresemo čebele
s krepkim sunkom v lijak, da zdrsnejo v zabojček. Lahko pa tudi
primemo satnik na zgornjem vogalu z levo roko, s pestjo desne roke
pa krepko udarimo po levi pesti. Na tak način je mogoče čebele
otresati le, če sat ni pretežak. Težke sate pa moramo omesti.
Ometene sate postavljamo takoj nazaj v panj. Ako prodajamo roje
na težo, postavimo prazen zabojček z lijakom na tehtnico in ga
iztehtamo. Potem pa denemo na tehtnico še toliko uteži, kolikor nai
ima roj čiste teže. Ko .je v zabojčku dovolj čebel, odstranimo lijak,
primemo zabojček in udarimo z njim ob tla, da padejo čebele s
pokrova na dno. Na to naglo odstranimo pokrov z luknjo, odpremo

62

matičnico in vržemo matico med čebele. Takoj nato pokrijemo
zabojček s pravim pokrovom in ga pribijemo. Matico moramo pri¬
preti zaradi tega, da nam med ometanjem ne odleti.

Nekateri naročniki zahtevajo, naj se jim pošlje matica priprta.
Tedaj pritrdimo matičnico na pokrov zabojčka.

Na ta način narejeni roj porabimo lahko tudi v domačem
čebelnjaku, ne smemo ga pa iztresti kar v nov panj, ker bi večina
čebel odletela nazaj v plemenjak. Če ga pa postavimo za tri dni v
hladen in temen prostor, ne bodo čebele več uhajale na staro mesto.

Ko bi pa vendarle hoteli postaviti roj takoj na mesto, ga mo¬
ramo napraviti toliko močnejšega, da bo ostal še primerno močan,
čeprav bodo stare čebele odletele v prejšnji panj. Čebele za tak roj
lahko ometemo naravnost v panj, ki smo ga roju namenili, Za to
priliko nam bo dobro služil sipalnik »Ideal«. Za tak roj odvzamemo
lahko čebele tudi več panjem. Ne bojmo se, da bi se klale! Čebele
se rade sprijaznijo, če smo jih presenetili in če so site. Družiti pa
ne smemo čebel oprašenih matic s čebelami neoprašenih. Preden
otresemo ali ometemo čebele v zabojček ali v nov panj, pustimo sate
kratek čas na kozici, da se žival napije medu. To pospešimo, če po
kozici nalahko trkamo. Dobro je, če damo družini, ki smo ji vzeli
čebele, novo matico, bodisi oplojeno, bodisi mladico. Ako nimamo
ne ene ne druge, dajmo ji goden matičnik. Le v sili bomo morali
dopustiti, da si čebele same vzgoje matico, toda tedaj bo družina
opešala, ker traja predolgo, Ako narejencu ne pokladamo, ga
moramo prve 3—4 dni vsaj napajati, ker še nima takih čebel, ki bi
prinašale vodo. Sicer pa ravnajmo z njim kakor z naravnim rojem!

Drugi način: Iz močnega plemenjaka prestavimo v prazen panj
vse sate s čebelami vred. V plemenjaku pustimo le tisti sat, ki je
na njem matica. Poleg tega sata denemo na obe strani izdelane sate
ali pa satnice, To delo je v marsičem slično onemu, ki ga opravimo
pri prestavljanju. Vse stare čebele odlete nazaj v stari panj. V roju
ostanejo same mladice, ki še nikdar niso letele. Razen teh je panj
dobil skoraj vso zalego, ki se naglo izlega, od dne do dne v večii
množini. Tak roj moramo 3—4 dni krmiti, če nima dovolj zaloge
in pa napajati. Ako roj ni dobil s satjem vred tudi matičnika, je
treba, da mu damo novo matico ali pa vsaj goden matičnik, da ne
zamudi preveč časa z odgojo matice.

Tretji način: V plemenjaku poiščemo matico in jo prestavimo
z dotičnim satom vred v novi panj. Ob strani tega sata denemo do¬
delane sate ali pa satnice. Potem otresemo ali ometemo vse sate s

63

čebelami in pa vse ostale čebele iz plemenjaka v nov panj. Ometene
sate damo nazaj plemenjaku, odvzeti sat pa nadomestimo s kakim
praznim. Matico nadomestimo, čebelam pokladamo in jih napajamo
v novem panju tako, kakor sem povedal zgoraj. Roj dobi na ta način
sat z zalego, matico in vse mladice, plemenjaku pa ostanejo vse
letalke in skoraj vsa zalega. Takega roja ne smemo postaviti poleg
starca ali vrh njega. Stare brezmatične čebele bi ga našle, ker
iščejo matico in bi se vanj izprašile. — Tega načina se lahko poslu -
žimo tudi tedaj, kadar prestavljamo, in sicer ako najdemo pri pre¬
stavljanju matičnike v panju in hočemo rojenje vsekakor preprečiti.
Če obglavimo trotjo zalego in izrežemo matičnike na stranskih satih
čebelnega gnezda, poderejo čebele tekom šestih dni še tiste matič¬
nike, ki smo jih pustili v sredini gnezda. Roj potem lahko plemenjaku
vrnemo ali pa ga združimo s kakim slabičem. Za tako začasno na¬
mestitev rojev so prav pripravni eksportni panji.

Čebelarski praktiki narejajo roje še na razne druge načine, ki
so istotako dobri, ako jih izvršujemo o pravem času in če rojem
primerno postrežemo. Roje narejamo v večjem številu zlasti tedaj,
kadar hočemo plemenjake pomnožiti. Kadar pa imamo čebelarstvo
urejeno in dovolj panjev, se pečamo z narejanjem rojev le izjemoma.

11. Uporaba satnic,

Satnice so za napredno čebelarstvo neprecenljive vrednosti.
Dandanes ni čebelarja, ki čebelari s premičnim satjem, ne da bi
uporabil satnice. Velika uporaba satnic pri nas nam dokazuje, da
so tudi naši slovenski čebelarji spoznali važnost tega pripomočka.
Čebele izdelujejo
satje brez hibe le
iz satnic. Zlasti za
naš panj so satnice

skoraj brezpogojno Pod. 57. Kolesce za vtiranje žice v satnice.

potrebne. Le po¬
glejmo iz satnice izdelan sat; enakomeren je in raven kakor deska
in ne kazi ga niti ena trotja celica. Pa kako je tudi trden! S takimi
sati je veselje čebelariti.

Malo je takih čebelarjev, ki satnice izdelujejo sami na ročne
stiskalnice. Odkar jih čebelarska društva izdelujejo na stroje, po¬
šiljajo člani vosek rajši društvom v predelavo. Na stroj izdelamo

64

Pod. 58. Gorilec za razgrevanje kolesca.

več satnic iz kilograma voska nego na stiskalnico. Na ta način
izdelane satnice so tudi mnogo manj krhke nego ulite.

Iz početka smo satnice lepili v satnike. Odkar pa so izumili
pritrjevanje satnic s tenko žico, smo lepljenje opustili, Z žico pri¬
trjeno satnico izdelajo čebele same
od sebe popolnoma pravilno in
natančno po sredini satnika. Zlasti
je potrebno, da satnice pritrjujemo
z žico, če prevažamo čebele v pašo.
Prej nismo mogli prevažati tistih
panjev, ki niso imeli dodelanega satja, in tistih z mladim, nežnim sat¬
jem, ker se je tako satje kaj rado posulo. Teh težav ne poznamo več.

Satnice, ki jih nameravamo pritrditi z žico, moramo prirezati
tako, da so ob straneh in spodaj približno 1/2 cm  ožje, nego meri
satnik v čisti odprtini. To delamo zato, ker se satnice na toploti raz¬
tezajo, zlasti take, ki so izdelane na ročni stiskalnici. Če bi pri¬
trjevali tako velike satnice, da bi se dotikale satnikov, bi bili iz¬
delani sati vzbočeni in grbasti.

Jaz vpletam žico v satnik navpično, ameriški čebelarji jo pa
vpletajo vodoravno. Navpičnih žic je treba vpeljati navadno štiri do
šest, vodoravne pa zadostujejo tri. Nekateri čebelarji vpletajo žico
navzkriž.

Če hočeš satnike preprezati navpično s šestimi žicami, kakor
delamo pri nas, se ravnaj po naslednjem navodilu.

Pred vsem si napravi merilo za vrtanje luknjic: ureži približno
6 mm debelo deščico, ki naj bo toliko dolga in široka kakor satnikova
daljša kraka, torej 41X2M>cm. Na obeh koncih deščice, 2 ] /g cm od

roba, izvrtaj s šilom luk-
njico, med njima pa še štiri
■ — - - v ena t;i razdalji. Luknjice

morajo biti točno v podolžni
sredini deščice. Še boljše je,
če vzameš namesto deščice kos tanke pločevine. Skozi luknjice na
tej pripravi vrtaš potem luknjice v zgornjo in spodnjo satnikovo
letvico. Ko si to delo opravil, zabij majhen žebljiček v oba zgornja
satnikova vogala. Zabij ju le do polovice. Nato vzemi posebno žico,
kakršno dobiš nalašč za ta namen v kaki zalogi čebelarskih po¬
trebščin, in jo razreži v dva metra dolge kose. En konec takega kosa
žice ovij okrog zgornjega žebljička, ki ga potem dobro zabij. Nato
primi drugi konec žice, vtakni ga skozi prvo luknjico gornje letvice,

Pod. 59. Cevka za pritrjevanje satnic v satnike.

65

Pod. 60. Takole držimo satnik, kadar zalivamo
robove z voskom s pomočjo cevke.

izpelji ga skozi prvo luknjico spodnje letvice v drugo zgornjo, potem
zopet doli in gori, dokler ne končaš pri luknjici poleg drugega
žebljička, ki nanj oviješ zadnji konec žice. Potem zabij še ta žebljiček.
Žico moraš sproti nategavati, da ostane napeta, sicer se pa pri
luknjicah sama zaje v les
toliko, da potem nerada
popusti. Ko napenjaš žico,
jo pri vsaki luknjici zadr¬
žuj s palcem leve roke, da
ne odneha, še preden si
pri koncu. Z žico opremi
naenkrat le toliko satnikov,
kolikor jih potrebuješ sproti.

Če satnike dalj časa ne
boš rabil, bo žica med tem
popustila.

Utiranje žice v satnice. Za to delo potrebuješ prilično 1 cm
debelo deščico, široko in dolgo pa toliko, kolikor meri satnik v čisti
odprtini. Na eni strani deščice pribij dve letvici, ki naj bosta toliko
daljši, da molita roglja na obeh koncih po 1 cm čez deščico. Na
deščico položi satnico, pre¬
ko nje pa potisni satnik,
v katerem je žica napeta,
tako globoko, da se pri¬
leže žica na satnico.

Za utiranje žice po¬
trebuješ zobčasto kolesce,
za ogrevanje kolesca pa
majhno špiritovo svetiljko.

Oboje dobiš v kaki zalogi
čebelarskih potrebščin.

Ko si kolesce segrel,
popelji ga urno po žici, da
se žica lepo zaje v podlo¬
ženo satnico in da jo za¬
lije vosek, ki ga kolesce sproti tali. Pazi, da kolesca ne pregreješ,
sicer se bo satnica pod žico preveč talila in nastale bodo luknje.
Taka satnica ni za rabo,,, ker čebele celic po luknjah ne morejo staviti,
ker jih ovira gola žica. Ako ni žica na kakem mestu povsem zalita,
potegni čeznjo s kurjim peresom, ki ga pomočiš v raztaljen vosek.

Pod. 61. Topilnik za vosek „Blisk".

Žnideršič, Naš panj.

5

66

Drugi način pritrjevanja satnice je s pomočjo kuhinjske sve-
tiljke. Vzemi z žico preprežen satnik, položi vanj satnico, primi ga
z obema rokama za stranska kraka in ga dvigni nad svetiljko.
Satnika ne smeš držati popolnoma vodoravno. Nagni ga z gornjim
delom nekoliko proti sebi. Žico moraš imeti pred očmi. Satnico nato
približaj toploti, ki prihaja iz svetiljke. S palcem odmakni satnico
od žice, da razgrevaš le žico in da se' satnica ne tali. Ko je žica
vroča, pritisni s sredincem od zadi satnico na žico, da se vanjo vtopi.
Pričeti moraš vedno na spodnjem koncu ter prehajati polagoma gori.

Kako daleč od svetiljke moraš držati
satnik ti kmalu pokaže izkušnja.

Jaz ne pritrjujem satnic na ravno¬
kar opisani način, ampak utiram žico
s kolescem. Nekateri čebelarji pa, ki
so se temu načinu privadili, trdijo,
da gre to delo s pomočjo svetiljčne
toplote hitreje od rok in se zlasti
tanke satnice lepše pritrdijo.

Satniki novejšega izdelka imajo
po sredi notranje strani gornje letvice
2 mm široko in okoli 3 mm globoko
razo, v katero potisnemo zgornji rob
satnice. Ta rob nazadnje lahko po
eni strani zalijemo z raztaljenim vo¬
skom, ki mu pridenemo nekoliko kolofonije. Jaz tega sicer ne delam,
ker satnice dovolj trdno vise v satniku, ako je le žica pravilno na¬
peta in utrta vanje. Škoduje pa tako pritrjevanje ne, ker satnice
tem zanesljiveje stoje v satnikih.

Američani utirajo žico s pomočjo elektrike. Pri nas še nimamo
takih strojev, dasi bi jih lahko rabili povsod, kjer je električna raz¬
svetljava.

Pritrjenih satnic ne smeš shranjevati v vodoravni legi; satniki
naj stoje pokonci.

Vpeljavanje žice v satnike je težko tako opisati, da bi se po
opisu lahko delalo. To moramo vsaj enkrat videti, potem pa je treba
nekoliko vaje, pa gre delo kmalu gladko od rok.

V. Vzgoja matic.

1, Naravna vzgoja.

Vsakemu izkušenemu čebelarju je znano, kako velika razlika
je med posameznimi panji, dasi neguje vse enako skrbno. Nekateri
prezimujejo dobro, so odporni proti boleznim, spomladi čvrsto na¬
predujejo, ne ropajo, so krotki in varčujejo z medom. Tudi mu ne
delajo preglavice z rojenjem, za bero so izredno marljivi in prvi
napolnijo medišče. Zakaj niso vsi taki? Zato, ker so matice različne!
Popolne enakosti ne bomo nikdar dosegli. Kolikor toliko pa se bomo
približali temu cilju s sistematično in umno plemensko odbero in
z vzgojo matic.

Kakor znano, podedujejo čebele vse lastnosti, dobre in slabe,
po matici iri po dotičnem trotu, ki je matico oprašil. Že v tistih časih,
ko so bili panji s premičnim delom neznani, so puščali čebelarji panje
z najboljšimi maticami za pleme in jemali matičnike iz posebno dobrih
plemenjakov. Bila je to najenostavnejša vzgoja matic. Pravilna,
umetna vzgoja matic se je razvila pa šele v zadnjih petdesetih letih.
Začetkoma niso trotom pripisovali posebne važnosti, sčasoma pa so
spoznali njih veliki vpliv na pleme in so začeli pošiljati mlade matice
v samotne kraje, da jih tam opraše izbrani troti. Tudi med Slovenci
se tu in tam kak čebelar že ukvarja z vzgojo plemenitih matic in
trotov.

Uspehi se seveda dostikrat ne kažejo že v prvih letih in se
plemenite lastnosti ne pojavljajo takoj na prvem zarodu. Te lahko
počivajo v zarodih več let nevidne in neopažene. Mahoma se pa
pojavijo, dostikrat šele v poznih rodovih.

Ako hočemo vzgajati dobre matice, moramo opazovati, kateri
panji se v vsakem oziru odlikujejo. Iz njih jemljemo zarod (jajčeca,
ličinke in matičnike) za odgojo matic.

Najenostavnejše pridobivanje matic je, ako pustimo, da ple¬
menjak sam roji. To pospešimo s tem, da mu medišča ne odpremo.
Takoj, ko odide prvec, razdelimo starca na več majhnih družinic.

5 *

68

Vsaki damo dva do tri sate in en lep matičnik, Družinice naselimo
v panjičih prašilnikih, kakršni so opisani pozneje. Roj postavimo na
izrojenčevo mesto.

Tudi na drug način porabimo lahko take matičnike, ako jih,
razen enega po vrsti, kakor dozorevajo, izrezujemo in dodajemo pra-
šilnikom ali pa naravnost tistim panjem, katerim hočemo izmenjati
matice. Tem družinam pa moramo že dva dni prej uničiti stare
matice.

Tudi s pomočjo drujcev iz žlahtnih plemenjakov moremo število
dobrih matic pomnožiti. Roj iztresemo na rjuho, polovimo vse matice,
ki jih denemo v matičnice vsako zase, ter dodenemo vsaki del roja.
Ko se rojčki zbero v kepe in umirijo, jih pretresemo v prašilnike in
izpustimo matice. Na ta način pridobljene matice so boljše nego one,
ki jih odgojimo na umeten način, ker so jih odgojile čebele same,
ko so se pripravljale na rojenje in ko je bil panj na višku razvoja
in moči,

2. Umetna ali prisilna vzgoja matic.

Za umetno, prisilno vzgojo matic potrebujemo pred vsem
čebelnih celic, ki naj jih čebele predelajo v matičnike. Lahko na¬
pravimo iz voska umetne celice sami ali pa uporabljamo posebne
lesene celice, ki jim notranjščino prevlečemo z voskom.

Ako hočemo vzgajati matice iz zaleženih čebelnih celic, izre¬
žemo iz kakega posebno dobrega plemenjaka ozek trak (eno vrsto)

Pod. 63. Košček sata z mlado zalego za vzgojo matic.

takih celic, v katerih so 1 do 2 dni stare ličinke. Rezati moramo po
sredi sosednjih vrst celic. Trak položimo na mizo ter uničimo vse
ličinke na eni strani, na drugi pa pustimo živo vsako drugo ali tretjo.
To storimo zaradi tega, da ne napravijo čebele dveh ali treh ma-
tičnikov skupaj. Celice moramo z ostrim in tankim nožem na polo¬
vico skrajšati. Nato vzamemo star sat in odrežemo v obliki loka
spodnjo polovico. S toplim voskom prilepimo potem trak z ličinkami
na odrezano mesto. Celice stoje lahko v isti legi kakor prej ali pa
jih obrnemo navzdol. Lahko pa prilepimo trakove na posebne deščice,

69

ki jih nato utrdimo v satnik drugo nad drugo. Med vsako deščico
moramo napustiti 3 do 4 cm razdalje za matičnike, ki jih bodo čebele
potegnile. Satnik postavimo potem v medišče dotičnega panja, ki
smo ga določili za vzgojo matic. V 24 urah podaljšajo čebele celice
ali jih pa poderejo in uničijo zalego. Za vzgojo matic moramo odbrati
le panje, ki so čez in čez zasedeni. V panju z izprašeno matico
moremo vzgajati matice le tedaj, kadar je pripravljen za roj. Taki
plemenjaki so za vzgajanje matic najboljši. Sicer si pa moramo po¬
magati s kakim brezmatičnim panjem, ki pa mora biti močan.

Pod. 64. Priprave za izdelavo matičnikov.

a) klinček za narejanje matičnikov, b) in c) žličici za prenašanje ličink, č) iz voska
narejen matičnik, v njem prenesena ličinka.

Ko so matičniki pokriti, jih lahko damo v nadaljnjo odgojo dru¬
gim panjem, zlasti ako nameravamo v istem panju vnovič odgajati
matice. Ni pa potrebno, da so panji, v katere smo dejali pokrite
matičnike, tako močni kakor panji za odgojo. Ob slabem vremenu
ali kadar ni paše moramo panju, ki vzgaja matičnike, pokladati.

Kdor hoče delati umetne matične celice, naj si prireže klinček
iz trdega bukovega lesa, ki mora biti na konici tako zaokrožen, kakor
je naraven matičnik. Klin¬
ček mora biti toliko debel,
da ga lahko potisnemo v
naravni matičnik. Poleg
klinčka potrebuje čebelar
še žličico za prenos soka in
kaveljček za prenos ličink.

Obe si lahko izreže iz lesa
(dveh vžigalic) ali izpili iz 2 mm debele žice. Ličinke tudi lahko
prenaša z majhnim čopičem.

Kadar se lotimo dela, pomočimo klinček najprej v vodo in ga
površno obrišemo. Potem ga večkrat potaknemo v raztopljen, ne
prevroč vosek, prvikrat prilično 1 Va cm  globoko, potem parkrat
malo manj, tako da je celica, ko jo snamemo s klinčka, na dnu

Pod. 65. Kovinski žličici
za prenašanje krmila in ličink.

70

debelejša, proti odprtini pa polagoma tanjša. Te celice prilepimo z
voskom na deščice, ki so tako dolge kakor satnik v čisti odprtini.
Na deščico prilepimo lahko do 12 matičnih celic v enolikšni razdalji
drugo od druge. Ko so celice pritrjene, začnemo s prenašanjem re¬
dilnega soka in ličink. Ta dela smemo izvršiti le v takem prostoru,
kjer je 20 0  toplote. Najprej si moramo priskrbeti matičinega redilnega
soka. Ako ne najdemo v panjih zaleženih matičnikov, v katerih je
soka v izobilju, moramo tri dni, preden začnemo z vzgojo malic, vzeti
kakemu panju matico, da nastavi matičnike, ki nam dado redilnega
soka za naš namen. Sok iz pokritih matičnikov ni za rabo, ker je


Pod. 66. Iz voska narejeni matičniki pritrjeni v satnik.

pregost. Prenašal sem že ličinke v umetne celice brez redilnega soka,
pa se je vzgoja matic bolj ali manj tudi posrečila.

Ko smo dobili matičin sok, ga v matičini celici z žličico malce
premešamo, zajamemo in denemo nekoliko na dno vsakega nare¬
jenega matičnika. Potem vzamemo iz izbranega plemenjaka sat, kjer
so prav majhne ličinke — čim manjše, tem boljše — in jih začnemo
prenašati v celice. Celico, iz katere hočemo vzeti ličinko, pri vrhu
nekoliko razširimo. Nato sežemo s koničastim koncem žličice pod
ličinko in jo predenemo v sok v pripravljeni matičini celici. Ličinka se
potopi v soku tako, da je skoraj ni videti. Deščice s celicami denemo
nato; v satnik, ki pa mora imeti pod vrhom še nekoliko satja. Pri¬
trdimo jih na ta način, da spojimo konce deščic s satnikom s pomočjo
toplih voščenih kepic. Lahko pa pritrdimo v satnik več takih deščic
drugo nad drugo v primerni razdalji. Satnik postavimo v določeni
panj, kakor sem že povedal pri prvem načinu.

Lesene matične celice imajo to prednost, da jih laže pregle¬
dujemo in prestavljamo. Ako imajo na zgornjem koncu zabit žebljiček

71

z ostro glavico, jih nabadamo na letvice od spodaj navzgor. Bolj pri¬
ročne pa so take, ki jih vtikamo v leseno letvico, kakor kaže pod. 68.
V to svrho vzamemo satnik s starim satom. Na gornji deščici izvrtamo
luknje, kakršne so potrebne, da vtaknemo vanje lesene celice. Boljše
pa je, ako so te letvice
premične. V letvice iz
trdega lesa se dajo
luknje laže izvrtati.

Pod vrhom izrežemo
kos sata, da dobimo
prostora za matič-
nike, ki jih bodo
čebele gradile. Vrh
ostalega sata pa po¬
ložimo drugo letvico,

da čebele od spodaj gori ne zadelajo tega prostora. Pod, 67. kaže
lesene matičnike v več oblikah. Dobimo jih po trgovinah s čebelar¬
skimi potrebščinami ali pa jih naročimo pri strugarju.

Notranjščino lesenih celic prevlečemo z voskom takole; V
celico kanemo nekoliko voska, potem pa ga nagnemo v vodo¬
ravno lego in ga naglo sučemo med prsti, da se enakomerno
oprime notranjščine. Potem ga razmažemo ob robu odprtine toliko,
da sega rob voščene notranje celice čez rob zunanje lesene celice.

Pod. 67. Leseni matičniki v treh oblikah (praznih

Pod. 68. Leseni matičniki v satniku, sprejeti, izdelani in pokriti.

Hitreje in enostavneje prevlečemo celice, ako si napravimo lesen
klinček, ki je nekoliko tanjši, nego je celica široka. V matičnik
kanemo nekoliko voska ali vržemo vanj košček mehkega voska.
Nato potisnemo vanj klinček, ki mora biti nekoliko vlažen. Nato
ga sučemo, dokler se celica lepo zaokroži, Robčka, ki se je pri
stiskanju izrinil iz celice, ne smemo odstraniti. Rabi čebelam, da
izdelajo celico.

72

V matične celice, ki smo jih napravili na ta način, vlagamo
ličinke prav tako, kakor sem že opisal. Matičnike porabimo lahko
takoj potem, ko jih čebele zadelajo, boljše pa je, da jih pustimo,
dokler niso matice v njih skoraj godne. Deseti ali enajsti dan se izleže

Z  matica, ako smo vlagali 2 do 3 dni stare ličinke. Ako

je vreme slabo ali če sploh ni paše, moramo panju po-
kladati, dokler čebele ne zadelajo matičnikov. Naravne
matičnike moramo izrezavati jako previdno, a tudi z
narejenimi moramo ravnati oprezno. Pritrditi jih mo¬
ramo blizu zalege. Po robeh satov je dosti takih vrzeli,
da je v njih za matičnik dovolj prostora; če ga ni, ga
pa napravimo z ostrim nožem. Matičnikova konica mora
biti obrnjena vedno navzdol.

3. Prašilniki in matičnjaki.

Pri vzgoji matic razlikujemo tri stopnje, dobe raz¬
voja. V prvi se vzredi, v drugi se godi in izleže, v
tretji pa opraši. Prvo dobo sem že opisal, ostaja mi
še opis druge in tretje. Drugo dobo je matica prav¬
zaprav tudi že prebila, ker prenesemo matičnik v pra-
šilnik šele takrat, ko je že toliko goden, da se matica
kmalu potem izleže.

Za goditev in prašenje matic naredimo navadno
majhne rojčke, prašil čke.  Zanje pripravimo primerna
bivališča, ki jih imenujemo prašilnike. Matice dode-
nemo najprej malim družinicam zaradi tega, da jih pre¬
izkusimo, to se pravi, da jih nadzorujemo, ali se izpraše,
ali stavijo pravilno zalego, ali so zdrave in so li tudi
sicer v vsakem oziru brez hibe. V močnem panju je
nadzorovanje mnogo težje. Tudi je panju zelo v škodo,
ako se matica pri prahi izgubi ali pa če moramo mla¬
dico, ki se ne obnese, zamenjati. Pametno je, ako
imamo več matic v zalogi, da vsak čas lahko nado¬
mestimo izgube pri plemenjakih. Zato jih po več skupaj
tudi prezimujemo v matičnjakih.

Kdor ima prazne panje v čebelnjaku, jih lahko uporabi v to
svrho. Sicer si pa moremo napraviti posebne matičnjake, ki morajo
biti tako narejeni, da je mogoče v njih opravljati naglo in brez težav.

Jaz sem jih v začetku delal po švicarskem vzorcu. Matičnjak je
bil sestavljen iz več majhnih skrinjic, prašilnikov. V vsaki je bilo

Pod. 69.
Leseni
matičniki
v prerezu,
a) nategnjen,

b) prazen,

c) dodelan.

73

prostora za en sat. Na obeh straneh so imeli steklo, da sem matico
lahko opazoval, ne da bi prašilnik odpiral. Prašilnike — bilo jih
je 20 skupaj — sem postavljal drugega tik drugega.

Pozneje sem si napravil po ameriškem vzorcu majhne pra¬
šilnike z dvema satičkoma, velike 10X10 cm. Te prašilnike sem
obešal zunaj po čebelnjaku in po drevju na vrtu. Toda zadovoljen
nisem bil niti s tem niti z onim. Zato sem napravil matičnjak z mno¬
gimi prašilniki po lastnem načrtu.

a) Moj matičnjak  je sestavljen iz dvanajstih po 35 mm de¬
belih okvirov, ki so tako široki in visoki, da lahko postavimo vanje
satnike iz naših panjev.

Ako zložimo te okvire
drugega poleg drugega
in jih zapremo na obeh
koncih s končnicami,
imamo panj, kakršnega
je izumil že Huber, ki
je bil Dzierzonov pred¬
hodnik. Novost pa je,
da sem jaz napravil za
ta panj sate, ki jih ne
morejo čebele pregristi.

Srednja stena teh satov
je namreč iz celuloida.

Poizkušal sem vse mo¬
goče tvarine: pločevino,
aluminij, trdo lepenko,
žično mrežo i. t. d. in
končno spoznal, da je
celuloid za ta namen
najboljši. Satniki zapi¬
rajo spodaj, zgoraj in
ob straneh tako tesno,
da čebele ne morejo
prehajati iz ulice v ulico. Vsaka ulica ima svoje žrelo, prva desno,
druga na levo, tretja zopet na desno stran itd. Žrela niso vsa
v enaki višini. Ena so spodaj, druga v sredi, izmenoma na obe
strani. Huber je svoj panj na okvire vezal, jaz pa sem ga napravil,
da se na spodaj odpira. V to svrho so zvezani vsi okviri na spodnji
strani s tečaji, na zgornji strani pa se zapirajo s kaveljčki. Matič-

Pod. 70. Moj matičnjak.

74

njak je na enem koncu pritrjen na stojalo. Da ga lahko odpiramo,
stoji primerno od tal. Ako se postavimo za matičnjak in odpnemo
kaveljčka, moremo odpreti katerokoli ulico. Mogoče je odpirati
okvir za okvirom prav na ta način, kakor obračamo v knjigi list
za listom. Odprti del podpiramo s kolenom; tako imamo obe roki
prosti, da lahko opravljamo potrebna dela. Pred nami je razgrnjena
družinica in vse njeno satje. Ni kotička, kamor bi se mogla skriti
matica. Najdemo jo brez težave.

V vsaki ulici je majhna družinica s svojo matico. Ako potre¬
bujemo opraženo matico, jo odvzamemo, družinici pa damo nov

Pod. 71. Kleinov matičnjak, kakor ga uporablja g. Vadnal v Dobovi.

matičnik, da si izvali drugo. Krajni dve družinici zasedata po dve
ulici. Te družinici morata biti tudi nekoliko bolj živalni, ker sta
najbolj izpostavljeni mrazu. Druge družinice pa se grejejo med seboj,
kakor se grejejo čebele v normalnem panju, kjer prehaja toplota ene
ulice v drugo. Krajni dve ulici imata žrelo v končnici. Okvir je na vseh
štirih straneh na znotraj poševno porezan tako, da ne stremo nobene
čebele, če smo le količkaj previdni.

Okviri so za 2 cm višji zato, da lahko podložimo pod satnike
tako široke letvice, iz kakršnih so napravljeni satniki. Podložimo
jih takrat, kadar hočemo družinice združiti, bodisi dve, bodisi več.
Spomladi moramo odvzemati matice vselej po vrsti, brezmatično

75

Pod. 72. Zunanji oklep Kleinovega matičnjaka.

Vanj so vloženi prašilniki.

družinico pa pridružimo sosednji. Slednjič ostane v matičnjaku le
ena matica s čebelami vseh osirotelih družinic.

Za pitanje so izvrtane na gornjem delu satnikov po 1 14  cm ve¬
like luknjice. Čez zimo denemo na obe strani matičnjaka okvire z
vdelano klobučevino, da so čebelice varne mraza.

b) Kleinov matičnjak  je tudi zelo pripraven. Zložen
je iz 12 enakih premičnih prašilnikov, ki jih obdaja močan oklep z
močnim dnom in s streho.

Podoba 72. nam kaže zunanji oklep, postavljen na dva tramiča,
tako da je precej od tal in da je pristopen od vseh strani. Po¬

stavimo ga lahko tudi nekoliko više na primerno kozo ali kakršno¬
koli stojalo, tako da lahko stoje opravljamo vsa dela. Preprosto
streho odpiramo kakor pokrov pri skrinji, in sicer od zadnje strani.
Lahko pa je prirejena tudi tako, da jo moremo sneti in postaviti
na tla. Žrela so vsa na eni strani, in sicer po dve in dve s skupno
brado in z ločilno deščico. Trije pari so blizu dna, trije pa nekoliko
više. Oklep je toliko večji, da je med njegovimi stenami in pra¬
šilniki okrog in okrog za dobra dva prsta praznine za zimsko
odejo. V tem matičnjaku namreč lahko hranimo matice tudi čez
zimo, kjer so jako na toplem, ker se grejejo tudi med seboj,

S pod. 75. je jasno razvidno, kako so izdelani posamezni pra¬
šilniki. Sestavljeni so iz štirih delov. Dno in končnici so trdno stak¬
njeni. Obe stranici pa sta gibljivi, da ju lahko odmaknemo in od¬
stranimo ter tako na prav enostaven način združimo po dve ali

76

tri družinice v eno samo. Na eni končnici sta vrezani dve žreli,
od katerih se eno vedno ujema s predorom pri dnu ali više v
oklepu. To je natančno vidno na prerezu. Končnici in stranici so
blizu vrha tako prirezane, da jih lahko primemo in dvignemo vsak
prašilnik iz oklepa. Da v rokah ne razpade, poskrbe čebele, ki
raze kmalu toliko zalepijo s smolo, da se dovolj trdno sprimejo,
vendar ne toliko-, da bi jih ne mogli ločiti, ako je treba. Obe končnici
imata zgoraj na notranji strani zarezo, kjer vise satniki na kotvicah
iz žice. Pokrov je prevrtan in zaprt s pilko. Skozi to odprtino

g pitamo prašilčke. S pod, 75.

tudi lahko razberemo, kako
morajo biti izdelani vsi ti
deli, da se les ne krivi, in
kako morajo biti deske
obrnjene, da se v navpični
smeri ne morejo krčiti ali
raztezati. V vsakem prašil-
niku vise na žičastih kot¬
vicah po trije satniki, kakor
je razvidno iz prerezov.

Iz opisanih štirih delov
zloženi prašilniki so po
stavljeni v zareze v obeh
podolžnih kotih oklepa to¬
liko na rahlo, da se dado
izlahka premikati na desno
in levo in dvigniti iz oklepa.
Da se stranice tesno pri¬
tisnejo k dnom in konč¬
nicam, dosežemo na ta

Pod. 73. Vodoravni prerez skozi prašilnike.
a) oklep, b) pokrit prašilnik, c) čep, č) odkrit
prašilnik, d) prašilnik s tremi satniki, e) prostor
med zunanjim obodom in prašilniki, £) dvojna
brada, g) žrelo.

način, da z obeh koncev potisnemo med zadnji prašilnik in oklepovo
končnico primerne zagozde v obliki prašilnikove stranice, ki je
proti spodnjemu robu nekoliko zašiljena.

Kakor že omenjeno, vise satniki v prašilnikih na žičastih
kotvicah, kakor kaže pod. 76. Seveda moramo te kotvice narediti
sami, najbolje iz lasnih igel, in jih sproti pritrditi v satnike, kadar
jih hočemo uporabljati v prašilnikih.

Za vseh 12 prašilnikov je treba;

36 stranic po 46'2 cm dolgih, 32T cm širokih in T2 cm debelih,

24 končnic po 301 cm dolgih, 12 cm širokih in 2 cm debelih,

77

12 dnes po 46'2 cm dolgih, 12 cm širokih in 2 cm debelih,

12 pokrovov po 46'2 cm dolgih, 12 cm širokih in 2 cm debelih.

Samo ob sebi je umevno, da morejo biti vsi deli prašilnikov
za las enaki, tako da vsakega uporabljamo kjerkoli in da je ozna¬
čevanje s številkami nepotrebno. To more izvršiti pa le mizar ali
še bolje le tisti čebelar, ki je obenem izurjen mizar. Zato je ta
matičnjak kljub vsej preprosti in šablonski ureditvi vendarle raz¬
meroma drag, zlasti ker gre vanj mnogo lesa.

Za prašilnike bi bil najprimernejši lipov ali lahek smrekov
les, ki mora biti popolnoma suh in brez grče. Oklep je lahko iz
jelovine ali borovine. Jako
trpežen bi bil iz macesno¬
vega lesa. Prevlečen naj
bi bil zunaj z oljnato barvo
ali s karbolinejem; prašil-
niki naj bodo nepobarvani.

Komur bi bil opisani
matičnjak prevelik, naj ga
skrči na 8 ali celo na 6
prašilnikov.

Menda ni treba po¬
udarjati, da tak matičnjak
lahko priredimo za vsako
mero. Merodajna je le ve¬
likost satnika, ki ga name¬
ravamo uporabljati. Vse¬
kakor pa je iz praktičnih
razlogov potrebno, da vza¬
memo za matičnjak isto
mero, katero imamo uvedeno v svojem čebelarstvu. Tako lahko
prestavljamo satje iz plemenjakov v matičnjak in iz njega nezaj v
plemenjake.

Matičnjak mora stati sam zase na planem, na kakem zavetnem
prostoru, stran od čebelnjaka.

Kakor sem že rekel, porabimo lahko za matičnjake kakršne¬
koli panje, tudi eksportne. Ako postavimo v sredino panja družinico
na treh satih, moramo ostali prostor zagraditi z deščicami (s slepimi
sati), v praznino pa natlačiti slame ali pa kak drug slab prevodnik
toplote. Lahko pa panj v sredi pregradimo, seveda tudi žrelo in
brado. Potem lahko denemo vanj dve majhni družinici. Lahko pa

Pod. 74. Pokončni prerez skozi prašilnik.
a) oklep, b) brada z ločilno desko, c) žrelo,
č) brada, d) pokrov, e) čep, £) prašilnik, g) pod¬
lage, h) satnik, i) kotvica, j) prazen prostor med
obodom in prašilnikom.

78

napravimo matičnjak v medišču kakega normalnega panja. Tam se
bodo čebele bolje počutile, ker jim bo toplo. Pristaviti pa moram,
da bo tedaj spodnja družina na slabšem, ker uhaja toplota v me-

dišče. Vem to iz izkuš-

p p_ A  Jg

^ ^ nje. Prezimoval sem ne¬

koliko družin v mediščih.
Čebele v plodiščih so
spomladi slabo napredo¬
vale, mnogo bolj pa ži¬
val v mediščih. Spodnje
so toploto oddajale gor¬
njim, a gornje je niso
mogle vračati. Zaradi
tega ne svetujem niko¬
mur, da bi prezimoval
2 družini v enem panju.

Za matičnjak lahko
uporabimo tudi kak za¬
boj , ki se od zgoraj
odpira. Razdelimo ga
v toliko predelov, da
denemo lahko v vsa¬
kega po dva sata. Žrela napravimo deloma pri dnu, deloma v sredi,
delpma na eni, deloma na drugi strani. Skrbeti moramo, da je
matičnjak po vseh straneh toplo odet, ker majhne družinice ne pre¬
našajo toliko mraza kolikor močni panji.

Preden vsadimo čebele v prašilnik, ga moramo prej pripra¬
viti. Ako vsadimo vanj majhne roje z neoprašeno matico, jim smemo

dati satnice, da jih izdelajo. Ako jim
pa damo sat z matičnikom, ga moramo
postaviti v sredo, na vsako stran pa sat
z medom in obnožino. Prašilniku na dva
sata damo seveda le en meden sat.
Družinica mora biti toliko močna, da
čebele gosto zasedejo vse ulice; če jih
je premalo, jih moramo dodati iz dru¬
gih panjev, in sicer na ta način, da vza¬
memo močnemu panju zasedeni sat in ga
pustimo toliko časa na kozici, da se čebele napijejo medu. Ko
začno begati po satu, ker pogrešajo matico, jih ometemo v pra-

Pod. 75. Razložen prašilnik.
a) stranici, b) končnici, pribiti na dno, c) pokrov,
č| čep.

Pod, 76. Kotvica iz žice.
a) na satniku, b) sama.

79

šilnik. Krmiti jih smemo šele prihodnji dan, ko so stare čebele
odletele, sicer bi se vračale ropat. Ako vsadimo v prašilnike na¬
rejene roje, moramo v sat natočiti vode, ker ostanejo v prašilniku
samo mladice, ki niso še izletavale. Prihodnji dan moramo po¬
gledati, ali je ostalo dovolj čebel v prašilniku. Paziti moramo, ali
niso kakega matičnika pokvarile ali da se ni matica izgubila. Vse,
kar ni v redu, moramo popraviti, Prašilnike moramo stalno nad¬
zirati, sicer ne bomo imeli uspehov.

*

*

Naj končno opišem še preprosti način matičine vzgoje brez
matičnjaka, brez prašilnikov in brez prašilčkov. Ta način bi utegnil
ugajati marsikomu, ki bi rad prav zgodaj spomladi zamenjal stare
matice z mladimi, da bi s tem zabranil rojenje.

Za vzgojo izberemo plemenjaka, ki se je že v prejšnjih letih
izkazal za najboljšega medarja, ki ima sploh vse lastnosti dobrega
panja in ki se je že zarana spomladi tako razvil, da je prav zgodaj
zrel za prevešanje. Pri nas se to dogaja v začetku maja meseca.
V tem času vtaknemo v sredo plodišča mlad prazen sat. Po ne¬
kaj dneh je zaležen. Takoj na to prevesimo sate s čebelami
in z matico v medišče, v plodišču pustimo sat z jajčki, kateremu
damo na levo in desno po en sat z zalego, z obnožino in z medom,
ostali prostor pa izpolnimo z izdelanim satjem. Ločilnih deščic med
mediščem in plodiščem ne odstranimo, ampak jih pustimo v panju,
pač pa odpremo žrelo v medišču. Na ta način smo razdelili prvotno
družino v dve, in sicer v gornjo, ki ima obilo zalege in matico, in
v spodnjo, ki pa je brez matice, a ima priliko, da si vzgoji iz danih
jajčec novo matico. Gornji družini ostanejo vse čebele, ki niso še
izletavale, vse letalke se pa vrnejo k spodnji družini. Zaradi tega
moramo zgornjo družino par dni napajati. To izvršimo najenostav¬
neje s tem, da nabrizgamo v prazni sat vode. Tej družini moramo
itak dati tri ali štiri prazne sate, da izpolnimo praznino, ki je
nastala s tem, da smo nekoliko satov pustili v plodišču. Sat z
jajčeci v spodnji družini prerežemo vodoravno na polovico ter od¬
stranimo spodnji del. S tem napravimo prostor, kjer nastavijo brez-
matične čebele matičnike, ki jih bomo pozneje izrezali. Tudi drugo,
to je ono polovico sata, ki* smo jo odstranili, porabimo lahko na ta
način, da je vdelamo v prazni satnik, ki smo mu odrezali toliko
spodnjega dela, da smo prišli do jajčec. Tudi ta satnik postavimo

80

lahko v spodnji del panja, ako je v njem močna družina in ako
potrebujemo več matic. Slamnico vtaknemo od zadi nazaj, da
ostane kolikor mogoče toplo v panju. Ako je vreme ugodno, pri¬
našajo čebele v spodnji del nektar in obnožino, grejejo ga dobro in
matičina zalega se razvija ob najugodnejših pogojih. Po prilično
destih dneh je že zadelana tako, da jo moremo porabiti. Matičnike
porežemo in jih spravimo v škatlico na toplo.

Med tem časom je dozorela že večina naših panjev za pre-
vešanje. Prevesimo jih tako kakor smo gori opisali, le s to razliko,
da jim ne pustimo spodaj satov z jajčeci in z odprto zalego, ampak
zadelano zalego. V srednji sat vsakega panja vdelamo po en ma-
tičnik, ki jih imamo pripravljene. Čez nekaj dni se matica izvali
in se pri lepem vremenu kmalu izpraši. Ko to opazimo, poiščemo
matico v gornji družini in jo uničimo. Obenem pa zamenjamo
ločilne deščice z rešetko in združimo na ta način obe družini.

Ako so pašne razmere take, da rabimo močne panje za
poznejšo dobo, lahko zalegata nekaj časa obe matici. Družini potem
združimo neposredno pred glavno pašo.

VI. Kako jemljemo in frcamo med.

Če je ob glavni paši vreme ugodno, se medišča naglo na¬
polnijo. Ni treba čakati, da bi čebele zadelale ves med. Med je
goden, ko ga čebele prično pokrivati na zgornjih plasteh satja. V
naših krajih trčamo navadno proti koncu junija meseca, v septembru
pa le tedaj, ako je bila dobra jesenska paša ali pa če hočemo del
medu panjem pobrati in ga nadomestiti s sladkorjem. Res je sicer,
da se med izboljša, ako počakamo, da je popolnoma pokrit; toda
dandanes ga pri nas noben čebelar ne pušča toliko časa v panju.
Ko bi hoteli čakati, bi ga pridelali manj, ker se med čimdalje bolj
gesti, čim več vode izhlapeva iz njega. Tudi več dela imamo s po¬
kritimi sati, ker moramo vse celice odpreti. Znano nam je dandanes
tudi, da čim pogosteje jemljemo med, tem hitreje čebele zopet na¬
polnijo medišča. Izpraznjevanje medišča sili čebele, da so še marlji¬
vejše.

Kadar hočemo med jemati, si moramo pripraviti vse, kar je
za to delo potrebno: omelce za čebele, vedrico mrzle vode, lij s
skrinjico, zabojček za odnašanje satov, kozico, sipalnik in kadilnik
potem točilo, stojalo za polno satje, vilice, posodo za voščene po-
krovce, vedrico vroče vode in posodo za med. Zavezati si moramo
rokave in hlačnice, da nam čebele ne silijo pod obleko.

V čebelnjaku trčamo le tedaj, kadar je dobra paša. V takem
času se čebele ne zmenijo za trčanje, čeprav bi trčali na planem.
Drugače pa je, če se paša pretrga. Čebele najdejo vsako špranjo, in
gorje nam, ako morejo ven in noter. Ako je čebelnjak dobro zaprt
in imamo begalnice na oknih, potem trčamo lahko v njem tudi v času,
ko paša preneha. Po navadi pa je v čebelnjaku malo prostora, zaradi
tega bi svetoval vsakomur, da si pripravi za trčanje poseben prostor.

Pred delom moramo pregledati vso pripravo, da je v popolnem
redu. Zlasti trčalnico moramo dobro pritrditi, namazati in preizkusiti.

Pričnimo z delom! Lijak omočimo z vodo, da čebele gladko
zdrkavajo v skrinjico. Iz istega razloga mora biti tudi metlica vedno
mokra.

Žnideršič, Naš panj.

6

82

Glede odvzemanja satja čitaj odstavek »Kako opravljamo dela
v panju« v IV. poglavju.

Kdor ne uporablja v svojih panjih begalnice, mora ravnati
takole: Ko je vse pripravljeno, odprimo panj in nakadimo čebele

prav dobro, da se kolikor
toliko umaknejo v plodišče.
Nato odprimo gornje okence
in jemljimo sat za satom iz
panja ter ga odlagajmo s če¬
belami vred na kozico. Ko
smo vzeli iz panja vse satje,
ga pustimo nekoliko časa na
kozici, da se čebele napijejo
medu. To pospešimo, če po
kozici nekoliko potrkamo. Site
čebele padajo v lij kakor pe¬
čke. Potem mirno poberimo
z levico sat za satom s ko¬
zice ter ometimo čebele v lij.
Omelce držimo tako, da ne
dražimo čebel, to se pravi,
da ne podvijamo ščetin. Ome¬
tati pričnimo pri roki, ki drži
sat. Ako med v satih ni pre-
tekoč in niso sati pretežki,
opravimo delo hitreje, če pri¬
memo sat z levico na enem voglu in napravimo pest, potem pa
parkrat krepko udarimo z desno pestjo po levi pesti. Večina čebel
se osuje že po prvem udarcu. Kar jih ostane, jih pa ometemo.

Pri dobri paši in ako je v plodišču preveč medu, iztrčamo lahko
tudi dva krajna sata plodišča. Navadno si pripravimo že takoj iz po-
četka 9 praznih satov, ki jih denemo takoj v prvi panj, ko smo mu
izpraznili medišče. Če jih pa nimamo, počakajmo, dokler ta dan kon¬
čamo delo, ter šele nazadnje vrnimo satje prvemu panju. Sate, ki
smo jih pravkar odvzeli, denemo, ko jih iztrčamo, v drugi panj, od
drugega v tretjega itd.

Ako zasledimo kak sumljiv panj ali ako imamo gnilobo v
čebelnjaku, ne smemo satnikov zamenjavati, ampak moramo vračati
vsakemu svoje. Po vsakem opravilu v panjih moramo roke in orodje
umiti v vodi, ki ji primešamo kako razkuževalno sredstvo. Kadar

Pod. 77. Majhna ameriška trčalnica.

83

smo ugotovili v kakem panju gnilobo, nikar ne odlašajmo, ampak
zažveplajmo družino, potem pa vse skupaj zakopljimo ali sežgimo!
Ako pa vemo za kak kraj, kjer ni daleč na okoli čebel, prenesimo
bolne panje tja. V pozni
jeseni, ko ni več zalege
v panjih in ko smo
doma opravili pri če¬
belah že vse delo, za¬
žveplajmo bolne dru¬
žine. Izrežimo med, vse
drugo pa sežgimo ali
zakopljimo. Nikar ne
poskušajmo zdraviti gni¬
lobne družine !

Prazne sate deva-
mo v panje takoj, ko
smo pobrali medene.

Ko bi jih vračali šele
po končanem trčanju,
bi bilo delo mnogo te-
žavneje, ker bi se na¬
bralo med tem veliko
čebel v medišču, kjer
bi visele kakor roj. Pa
tudi bolj srdite so po¬
tem, zlasti na večer.

Kadar ni paše, moramo
biti prav oprezni. Ta¬
krat bomo vračali iztrčano satje šele proti večeru. Ako ga vračamo
takoj, moramo računati s tem, da bi jih medeni duh razburil in da
bi utegnile ropati.

Ko smo čebele ometli, spravimo sate v skrinjico, ki smo jo
opisali na str. 31. Na njej je pritrjen ročaj, da jo laže prenašamo. Da
ne silijo čebele vanjo, jo moramo pokrivati z mokrim prtičem. Čebele,
ki smo jih nametli s satja v skrinjico, moramo sedaj spraviti nazaj
v panj, V to svrho nastavimo sipalnik, vzamemo iz skrinjice lij, jo
primemo z obema rokama ter udarimo z njo krepko ob tla, tako da
padejo čebele s pokrova na dno. Nato odstranimo pokrov ter zopet
krepko udarimo ob enega izmed spodnjih robov, da se čebele zbe¬
rejo na enem kraju, potem jih pa hitro iztresimo na sipalnik. Kakor

Pod. 78. Stojkovičev sipalnik.

f

84

na povelje se žival začne valiti v panj. Ako jim še malo pomagamo
z omelom, jih imamo kmalu zopet v njem.

Nekateri čebelarji ne skladajo satja z medišča na kozico, ampak
"sproti, ko ga jemljejo iz medišča, ometajo čebele z njega v plodišče.
Takim dobro rabi Stojkovičev sipalnik, kakor ga kažeta pod. 78. in 79.

Pri odkrivanju satja in trčanju medu nam lahko pomaga kdor¬
koli; ni treba, da je čebelar, samo neroden ne sme biti. Po danih
navodilih kmalu pogodi pravo. Ako imamo mnogo panjev, najamemo

podajača, ki sate od¬
naša in prinaša ter
trča, drugega pa, ki
jih odkriva. Med mo¬
ramo takoj iztrčati,
dokler je še topel.
Ohlajen gre teže iz
satov, zlasti jelov in
smrekov. Izkusil sem
v zadnjem času, da
moram, ako trčam v
pozni jeseni, trčališče
kuriti, da se satje
ogreje.

Ko smo prinesli
medene sate v trča¬
lišče, postavimo na
mizo stojalce za od¬
krivanje satja. Za od¬
laganje pokrovcev je
pod stojalcem posebna
posoda. Trčalnica mo¬
ra biti na tleh dobro
pritrjena, da se ne
guglje in premika. Nož
za odkrivanje naj bo oster, kakor britev, ako hočemo, da pojde
delo naglo in gladko izpod rok. Z njim posnemamo pokrovee na ta
način, da ga premikamo tik pod pokrovci sem in tja, kakor bi
žagali. Vilice pa porivamo pod pokrovci naprej kolikor mogoče
pod vrhom. Paziti moramo, da celic preveč ne pokvarimo. Orodje
za odkrivanje pomakamo v vročo vodo in ga večkrat operemo z
majhno ščetko, da laže drči. Vse prizidke in vzbočke na satu po-

85

režemo. V trčalnico devamo obenem kolikor mogoče enako težke
sate, da se suče koš enakomerno in se ne zaletava. Če so v trčal-
nici mladi in nepopolno izdelani sati, vrtimo v začetku bolj počasi
in ne iztrčamo satov popolnoma. Obrnemo jih prej in jih na drugi
strani popolnoma izpraznimo, nato pa do kraja iztrčamo še prvo
stran. Opreznost je potrebna, sicer se nam tako satje rado zlomi,

V nekem časopisu sem bral, da je treba imeti med trčanjem
pokrov vedno na trčalnici, ker zračni valovi, ki jih provzroča naglo
vrtenje, pritiskajo na sate tako, da jih lomijo, ako pa je trčalnica
zaprta, se baje ni bati, da bi se satje lomilo.

Pod trčalnico postavimo posodo, v katero se cedi med. Nad po¬
sodo naj bo redkejše sito. Z njim polovimo večje drobce satja, ki
plavajo v medu.

VII. Čiščenje, shranjevanje in prodaja medu.

Če pristen je čebelni med,
je prava to nebeška jed.

Otroci se po njem rede,
odrasli se po njem krepe.

Vsak med pa nima te lastnosti,
ker dela umetnega se dosti.

Le kar čebelica nam da,
to nas poživi in krepča

A. Žnideršič.

Večje množine medu shranjujemo najbolje v pločevinastih dežah,
ki so tudi za čiščenje in razpošiljanje zelo pripravne. Tudi lesena
posoda je dobra, ako je solidno izdelana in popolnoma presušena.

Ako rabimo med samo za dom, ga ni treba še posebe čistiti,
ker je dovolj čist potem, ko je izmetal peno in voščene drobtinice,
ki jih posnamemo. Prav tako napravimo, ako prodajamo med trgov¬
cem na debelo ali zadrugi, ki ga sama čisti.

Drugače pa moramo z njim ravnati, ako ga prodajamo na drobno,
zlasti v steklenicah. Tedaj mora biti blago popolnoma prečiščeno. To
dosežemo, ako čistimo med z ogrevanjem, ker le na ta način
dobimo popolnoma čisto in neoporečno blago. Le za tako blago
dosežemo boljšo ceno. Nekateri čebelarji so nasprotniki ogrevanja,
ker se boje, da bi med ne izgubil preveč svojega značilnega vonja.
Toda kdor hoče imeti popolnoma čist med, se mora sprijazniti s to
sicer nekoliko zamudno manipulacijo. Ogrevati ga moramo tudi
zaradi tega, ker se sicer kmalu strdi, ljudje pa segajo raje po tekočem
medu. Tudi ostane po segrevanju dalj časa tekoč, zlasti ako še
toplega nalijemo v posode in jih takoj dobro zamašimo.

Med lahko ogrevamo v vsakem kotlu. Na dno položimo iz
lesenih letev zbito rešetko in jo obtežimo s težkim železom ali
s kameni, ki jih pritrdimo na spodnji strani, da rešetka ne splava
na vrh. Rešetka mora biti v kotlu zato, da nanjo postavljamo deže,
ki morajo stati ravno, ker kotel ima vzbočeno dno.

Ko smo peno na medu v dežah posneli, jih postavimo v kotel,
vanj pa natočimo toliko vode, da sega dežam do vratu. Kotel po-

87

krijemo in podkurimo. Voda mora ostati vroča, ne sme pa vreti.
Kadar hoče zavreti, moramo priliti mrzle. Tekoči med se kmalu
ogreje, zlasti ako ga nekolikokrat z dolgo kuhalnico premešamo.
Zamudneje je, če je strjen. Ko se je za krajem raztopil, preobračamo
s kuhalnico kepo, ki plava po sredini deže, in sicer zaradi tega, da
se okrog nje ne pregreje, kajti pregret se udiši, če se prismodi,
potemni in porjavi. S kuhalnico, ki jo vtaknemo v dežo in dvignemo

Pod. 80. Prostor za razgrevanje strjenega medu.

(V sredini moj mnogoletni čebelar Seebade, ki je padel v vojni.)

v zrak, da se med od nje cedi, preizkušamo, kdaj je dovolj tekoč in
dovolj ogret.

Za čiščenje medu rabimo poseben kotel čistilnik, ki je na¬
pravljen iz pločevine in ki ima spodaj posebne vrste pipo s širokim
lijem. Preden izlijemo ogreti med v čistilnik, postavimo nanj dvojno
sito. Gornje je iz prav tanke žice in prav gosto, spodnje pa iz svile.
Ko med na ta način precedimo, ga pustimo v miru kakih dvanajst ur.
V tem času priplavajo na vrh vsi najmanjši drobci voščin, kar jih je še
ušlo skozi sito. Peno, ki se napravi na vrhu medu, naposled še
enkrat posnamemo. Če smo ogrevali manjše posode medu, jih mo-

88

ramo dobro oviti z vrečami, da se med počasi hladi, ker se tako bolje
očisti. Kadar ga hočemo odtakati, potegnemo čep le toliko iz izlivka,
da pravilno odteka v posode, ki jih polnimo.

Navadno medu ne tehtamo, ko ga točimo v steklenice, kef so
že umerjene za določeno težo. To pa ne velja za hojev med, ki je
znatno težji nego n. pr. cvetlični. Pač pa moramo med tehtati, kadar
ga točimo v drugo posodo. Posodo z medom postavimo na mizo, na
tla tehtnico, nanjo pa posodo, ki jo nameravamo napolniti.

Pod. 81 . Moje skladišče s posodo za med.

Za prodajo medu po teži je prav pripravna posoda, ki ima
spodaj izlivek, kakor sem že gori omenil. Pod posodo postavimo
tehtnico z utežmi. Kadar pride kupec, je že vse pripravljeno, da
mu lahko hitro in ročno postrežemo. Nerodno je, ako moramo zaje¬
mati med od zgoraj.

Najokusnejši je videti med v steklenicah, zlasti ako jih opre¬
mimo z ličnimi etiketami. Prej je bilo treba steklenice mašiti z
zamaški ali jih pa zavezavati s pergamentnim papirjem, sedanje ste¬
klenice so pa opremljene z ličnim ponikljanim pokrovcem na vijak.
Najprikladnejše so take po *4, ^2  in 1 kg vsebine. Za razpošiljanje
po železnici uporabljamo deže s 25 in 50 kg vsebine. Deže vlagamo

89

v zaboje brez pokrova. Pokrov na deži moramo dobro zapreti. Pre¬
sledek med pokrovom in dežo zalepimo s papirnatim trakom.
Zaprto dežo zapečatimo ali pa plombiramo.

Med moramo shranjevati na suhem. Vlažni prostori škodujejo
posodi in medu, ker se navzame vlage in začne kipeti. V suhi shrambi
in dobro zaprt se ohrani mnogo let.

Otroci, le pridno ga jejte
in mamici, očku povejte,
da mnogo bolj med vam diši,
kot druge presladke jedi.

In kakor je roža rdeča,
postanejo lica cveteča.

In kdor je prav suh in oglat,
postane kar debel, mesnat.

In ako je slab in bolan,

postane res zdrav in močan.

Otroci le pridno ga jejte
in mamici, očku povejte,
da rajši kot drugo naslado,
naj dajo medu vam v nagrado.
Čebelice naše pa male
še pridneje vam bodo brale,
da nikdar ne zmanjka jedi,
ki vam tako dobro diši.

A. Žnideršič,

Pod. 82 . Slamnica za medičče s pitalnim balonom, svedrom in čepom.

VIII. Prevažanje v pašo.

1. Splošna pojasnila.

Z veseljem opazujemo, kako pri nas čebelarstvo napreduje. Iz
majhnih začetkov so sčasoma nastala velika napredna čebelarstva.
Mnogo čebelarjev imamo, ki so pravi mojstri v svoji stroki. Tako je
prav. Pokazati moramo, da smo vredni potomci našega velikega Janše.

Poudarjati pa moram, da prevažanje v pašo pri nas ni še
dovolj v navadi. Na podlagi izkušenj sem se prepričal, da je v naših
razmerah mogoče doseči resničen dobiček iz čebelarstva šele tedaj,
ako prevažamo svoje čebele v razne paše. Včasih se sicer pripeti,
da pripelje čebelar iz paše lažje panje, nego jih je postavil vanjo,
toda to nas ne sme plašiti. Tudi če prevažamo, ne smemo pozabiti
stare izkušnje, ki uči, da je v vsakem kraju v petih letih ena prav
dobra, ena prav slaba in tri srednje letine.

Kdor se je odločil, da bo prevažal, mora prevažati dosledno
in vztrajno, sicer se mu lahko pripeti, da ostane s čebelami doma
baš tisto leto, ko bi se mu prevažanje za več let uspešilo. Res je
tudi, da se je pri prevažanju ponesrečilo že mnogo panjev. Mar¬
sikdo bi nam vedel o tem kaj povedati. Celo starejšim izkušenim
čebelarjem se lahko kaj primeri, začetniku pa tem laže. Pridobiti
si bomo morali še mnogo izkušenj, preden bomo prevažali brez
nezgod in neprilik.

V nekaterih krajih na Gorenjskem, Dolenjskem in po Krasu
prevažajo že od pamtiveka. Ta običaj so uvedli pri nas baje rim¬
ski naseljenci. Nemci trdijo, da so ga od nas povzele podunavske
dežele, od teh pa narod v Nemčiji. Severnonemški čebelarji po
Linenburški planoti so sicer že prej prevažali, a so ohranili svoje
izkušnje zase kot tajnost. Zaslugo, da so začeli prevažati čebele
avstrijski Nemci, pripisujejo našemu rojaku Janši. Od njega se je
naučil prevažati bavarski čebelarski mojster Posel. Z Bavarskega
se je prevažanje razširilo po celi južni in srednji Nemčiji

Gotovo ga ni kraja, koder bivajo Slovenci, kjer bi se ne
dalo čebelariti, toda ne poznam kraja, kjer bi bila neprestano dobra

91

paša od rane pomladi do pozne jeseni. Navadno imamo čez leto
samo eno izdatno pašo, ki traja le kratek čas, sedaj v tem, pozneje
v drugem kraju. Kdor hoče imeti od čebelarstva večji dobiček,
mora čebele premakniti, ko v njegovem okolišu paša mine ali pa
preden se začne, v take kraje, kjer je paša bogata.

Če so nam kraji z dobro pašo že znani, lahko prevažamo tja
brez pomisleka. Drugače pa je, če mora čebelar šele iskati novih
pasišč. Jaz sem jih našel mnogo in jih še iščem. Pri takih prilikah

Pod. 83. Velik čistilnik za med.

je treba premagati precejšnje težkcče. Domači čebelarji ne dajo
radi odkritosrčnih pojasnil, ko zvedo, da namerava kak tuj čebelar
pripeljati svoje čebele v njih okoliš. Mnogi pa niti sami ne vedo,
kdaj je v njih kraju glavna paša.

Prevažanje znaša le tedaj, če postavimo v pašo večje število
panjev. Med stroški ni dosti razlike, ako prepeljamo 20 ali pa 40
panjev. Vsaj poln voz jih moramo naložiti, ako vozimo svoje čebele v
daljne kraje. Drugače je, ako se več čebelarjev domeni, da bodo
skupno vozili, ali pa če društvo uravna prevoz, kakor dela to
dunajsko čebelarsko društvo. Na Moravskem polju blizu Dunaja, to
je kraj, kamor je Janša vozil čebele, si je nakupilo društvo lastno
zemljišče in postavilo na njem čebelnjake. Tja vozijo ali pošiljajo

92

čebelarji svoje čebele v ajdovo pašo. Sprejema, postavlja, nadzo¬
ruje, oskrbuje in vrača jih čebelarski mojster, ki je nalašč za to
najet. Tudi pri nas bi lahko kaj takega ustanovili. Ljubljanska če¬
belarska podružnica nam daje s svojim čebelnjakom pod Krimom
prav lep zgled. Ugotoviti bi bilo treba vse kraje po Sloveniji, koder
so dobre paše, postaviti tam preproste čebelnjake in urediti prevoz
na enak način, kakor ga je uredilo dunajsko društvo. Tudi bi s tem
čebele pametneje porazdelili na posamezna pasišča, da bi čebe¬
larji ne hiteli vsi na en kup.

Pod. 84. Priprava medu za razprodajo v steklenicah.

Prvo izdatno pašo nudi čebelam spomladansko vresje, ki cvete
od marca do aprila meseca. Raste po več krajih na Gorenjskem
in Dolenjskem, zlasti pa okoli Tribuš na Goriškem. Za vresjem
cvete maja meseca kadulja (žajbelj, kuš). Izredno mnogo ga je ob
vsem morskem obrežju istrskem in hrvaškem. Videl sem ga pri
Trstu, v Moščenicah, na Reki in v Senju. Cvesti prične v nižini ob
morju in se pomika vedno više v gore, tako da traja paša izredno
dolgo. Neki čebelar iz Primorja mi je pravil, da je pridelal nekoč
na panj 100 kg medv Med je bil iz kadulje in materine dušice.

93

V tem času cvete po Goriškem akacija (nerod). Paša je zelo
bogata. Že okoli 15 let vozim tja čebele in vsako leto sem prav
dcbro opravil. Zvedel sem tudi, da so vozili goriški čebelarji spo¬
mladi svoje čebele na pašo v Furlanijo. Tam so se baje tako opo¬
mogle, da so jih'pripeljali domov v akacijo izredno močne.

V juniju cveto razne travniške cvetice. Zlasti izborno mede
nekatere vrste detelje. Po kraškem gorovju raste španska deteljica,
ki je razširjena bolj ali manj po vsem Krasu. Čebelarji iz Pazina
so mi pravili, da imajo čebele na španski deteljici tudi v njih krajih
najboljšo pašo.

V juliju cveteta lipa in pravi kostanj. Po nekaterih dolenjskih
in gorenjskih krajih so celi gozdovi pravega kostanja. V juliju cvete
tudi zgodnja ali prašna ajda, v avgustu pa strniščna. Junija in julija
medi tudi hoja, pa ne vsako leto. Jeseni cveteta jesensko vresje
in žepek (timijan). Dobra paša na žepku je zlasti , po Krasu. Te
rastline, ki ji pravijo tudi materina dušica, je posebno mnogo po
Hrvaškem primorju, to je ob obali med Reko in Dalmacijo. Cele
hribe je je polno. V »Hrvatski Pčeli« sem bral, da medi tako zelo,
da so se nekemu potovalnemu učitelju zmočile od medu vse hlač¬
nice, ko je hodil po žepku. Kadar je vreme ugodno in ako vmes
po malem dežuje, morajo ondotni čebelarji čebele po trikrat pregnati
v prazne panje in vsakokrat napravijo čebele novo satje ter ga
zanosijo z medom. Ako je pa leto suho, izsuši solnce plitvo in
nezaraščeno zemljo tako, da tudi na žepku ni paše. Kraji z dobro
pašo so tudi po Dalmaciji in njenih otokih. Prav tako sem se na
lastne oči prepričal, da so nekatere pokrajine v Srbiji v tem oziru
posebno blagoslovljene.

Prav previdni čebelarji pa ne prepeljejo čebel, dokler niso pre¬
pričani, da se je res paša pričela. Zato naroče kakemu čebelarju,
ki biva v pašnem kraju, naj jim takoj naznani začetek paše. Potem
šele nalože čebele in hajdi z njimi na pot.

2, Priprave za prevažanje,

V pašo kaže voziti le močne panje. Slabiči naberejo malo ali
pa nič, ko pa paša mine, jih po navadi uničijo ropnice. Take panje
moramo že prej podpreti s pokrito zalego ali pa jih združimo po
dva in dva ali pa po tri. Posebno moramo paziti, da ne postavimo
v pašo panjev brez matice, ker je nevarno, da nastane zaradi njih
rop. Tudi ne prevažajmo panjev, ki nimajo dodelanega satja, in pa

94

takih, ki niso povsem trdni in se ne zapirajo dobro. Satje v panjih
z veliko mero mora biti prepreženo z žico. Naravno satje, zlasti
ako je mlado, se rado posuje. Nikakor ne smemo dati družinam
praznih satnikov, da bi nam med pašo gradile satje. V dobri paši
ne morejo čebele zgraditi toliko satja, kolikor ga potrebujejo za
odlaganje medu, Ako ni drugače, dajmo jim z žico prepreženih
satnic. Kar ni sposobno za pašo, pustimo rajši doma.

Panjem, ki imajo medu odveč, ga moramo pobrati, še preden
jih prepeljemo. Nekoliko zaloge pa jim moramo pustiti, da ne pri¬
dejo v stisko, ko bi ne bilo takoj paše ali ako bi nastopilo slabo
vreme. Meni se je že primerilo, da sem moral pitati čebele v paši.
Ako so panji brez medu, jim dajmo že doma 2—3 kg hrane.

Kolikor panjev poznam do sedaj, se mi zdi naš panj najboljši
za prevažanje, ker je tako urejen, da se da pripraviti v najkrajšem
času za prevoz. Že zunanjost je pripravna za prevoz. Nobena reč
ne štrli iz njega in ne ovira zlaganja na voz. Pri panjih starejšega
sistema so celo brade in ključice na vratih nepraktične. Zlasti klju-
čice, ki se rade odpro, ako jih ne pritrdimo z žebljem, drgnejo rade
ob sosednje panje in trgajo pri prenašanju obleko. Za zapiranje
panjev so pripravne ključavnice, ki se zapirajo s preprostim ključem.
Obenem varujejo kolikor toliko tatov in radovednežev.

Panje moramo postaviti v pašo o pravem času — rajši pre¬
zgodaj nego prepozno. Ne odlašajmo torej s pripravami do zad¬
njega! Dela se proti koncu nakopičijo in lahko se nam pripeti, da
pripeljemo prepozno v pašo.

Najprej izteknimo z vratec tablico, da imajo čebele dovolj
zraka. Potrebno je, da ima vsak panj svojo številko, ki mora biti
tudi na posameznih premičnih delih panja (na vratcih, okencu itd.).
Tako mora biti označena tudi tablica. Shranimo jih v vrečo, ki jo
vzamemo s seboj ali jih pa uvrstimo po številkah in povežimo.
Ako je panj zelo močan, moramo odpreti tudi zaklopnico na spod¬
njem okencu, da se del čebel lahko pomakne v prazni prostor med
okenci in vratci. Zaklopnico moramo z žebljičkom pritrditi. Navzlic
temu se primeri, da čebele ob vročini in če so dolgo na potu po-
mrjejo v tem prostoru. Da bi to zlo preprečil, sem napravil pri
nekaterih panjih mrežico na gornjem okencu premično. Čebele silijo
vedno navzgor in tam potrebujejo prehoda. Lahko napravimo tudi
pod vrhom gornjega okenca enako zaklopnico, kakršno ima spod¬
nje okence, ki jo za tako priliko odpremo. Potem ne bo treba odpirati
spodnje zaklopnice. Rabila nam bo tudi za to, da lahko satnike

95

uravnamo, ko vtikamo okence. Pomagamo si pa lahko tudi s tem,
da izvrtamo na zgornjem okencu pod vrhom nekaj lukenj, ki jih
zapremo s čepi in jih odpremo, ko prevažamo. Spomladi, ko panji
niso še tako živalni in nimajo še mnogo zalege, zadostuje, ako
iztaknemo samo tablice. Če pa nimamo mrežic na vratcih, snemimo
samo kar vsa vratca. Tedaj pa morajo zapahi na okencih zanesljivo
zapirati, sicer jih moramo pritrditi še z žeblji.

Panje pripravimo za pot že podnevi. Zvečer pa, ko so vse
čebele doma, zapremo žrela. Poleti ob vročini je važno, da gremo
zapirat takoj v mraku.  Pozneje, ko nastane trda noč, je jako
težko spraviti žival v panj, ker navadno priseda po bradi in se rada
razkropi in razleze na vse strani, ako jo podkadimo, in posebno rada
pika. Ako je kaj čebel na bradi, jih pokadimo, da se umaknejo v
panj. Žrelo zapremo s posebnim premičnim zapahom, ki je tam pri¬
trjen z dvema vijakoma, ki imata namesto glavic obročka. Na¬
zadnje privzdignemo še brade in jih pritrdimo na panj s ključico
ali z žebljem. Ako nameravamo čebele odpeljati šele drugi dan
zjutraj ali čez dan, jih moramo zapreti prav zgodaj zjutraj ali pa
že prejšnji večer. Dati pa jim moramo od zadi zraka, zato odstra¬
nimo tablico z vratec.

Nekateri čebelarji svetujejo, naj bo žrelo popolnoma zaprto,
da ne prihaja od tam, kjer so čebele vajene izletavati, svetloba.
Žrelo zamašimo lahko z mahom ali pa s primernimi zagozdami.
Papir za to ni primeren, ker ga čebele preglodajo. Ob deževnem
vremenu lahko zapremo žrela tudi podne tik pred odhodom, ker
so vse čebele doma.

Za prenašanje panjev je treba močnega človeka, da jih lahko
zadene na ramo. Laže jih prenašamo, ako imamo nosila. Pri pre¬
našanju in prestavljanju ne smemo panjev nagibati na stran, pač
pa jih lahko zvračamo v smeri proti žrelu ali vratcem. Paziti mo¬
ramo, da z njimi nikamor ne zadevamo, da jih mirno privzdigujemo
in previdno nakladamo.

Preden panje odpeljemo, jim nabrizgamo z brizgalko precej
vode skozi mrežico. Vode potrebujejo čebele mnogo, zaradi tega
jim je moramo nuditi tudi med vožnjo, zlasti tistim panjem, ki se
vznemirjajo. Kdor nima brizgalke, naj naškropi vodo skozi mrežo
z omelcem.

Kadar vozimo v rano pašo in bi bilo treba, da tam čebele takoj
prestavimo v medišče, je boljše, če to delo opravimo že doma. Tedaj
pa moramo vzeti s seboj slamnice, da jih denemo na pasišču v panje.

96

3. Prevažanje čebel s konji.

Navadno vozimo čebele s konji. Ako jih lahko prepeljemo v eni
noči, vozimo zdržema celo noč. Če pa traja vožnja še podne in se
čebele vznemirjajo, moramo zapeljati voz kam v stran, panje odpreti,
da čebele čez dan letajo. Zvečer jih zopet zapremo in vozimo dalje.

Za prevažanje čebel s konji je najbolj pripraven voz na vzmeti,
ki ima ravno diro. Take vozove uporabljajo po mestih prevozniki.
Po deželi so redkokje. Na moj voz, ki meri 2  \ 4  metre, naložimo

Pod. 85. Voz naložen z našimi panji pred odhodom v. pašo.

39 panjev. To število je primerno zaradi tega, da postavimo na
pasišču tri enake vrste po trinajst panjev. Panje povežemo po-
dolgem in povprek z močnimi vrvmi, ki jih dobro zategnemo. Za
to uporabljamo železne kljuke, ki so pritrjene na spodnjem robu
vozne plošče. Ljubljanski čebelarji nič ne povezujejo panjev, ampak
pcdlože med obe vrsti po dva lesena remija, iz katerih mole na
obeh ploskih straneh na vsakih 15—20 cm prišiljeni, po 1 cm dolgi

97

žeblji. Ko postavijo gornjo vrsto panjev na spodnjo, se zabodejo
žeblji navzdol in navzgor in panji se pri prevažanju niti ne ganejo,
dasi niso nič povezani.

Kdor nima voza s podom, si pomaga lahko tudi z lestvenico.
Treba jo je le nekoliko pripraviti. Lestvice obložimo na debelo s
slamo, na njo pa položimo dolge deske drugo pri drugi. Na deske
skladamo panje tesno skupaj. Naložimo lahko dve vrsti. Panje
moramo dobro povezati. Tudi brez slame sem že prevažal čebele
na lestvičnih vozovih, in sicer na ta način, da sem položil vrh
lestvic deske počez. Paziti pa moramo, da denemo močne panje v
sredo voza, slabotne pa spredaj in zadi, ker na sredi sunki niso
tako hudi. Panje, ki jih prevažamo na vozovih, moramo tako na¬
kladati, da stoje podolgoma preko voza. Potem leže satniki spo-
redno z osmi. Če je panj v taki legi, je manj nevarno, da se satje
posuje, ker prihajajo sunki od strani. Nasprotno pa prihajajo sunki
na vlaku od spredaj in zadi. Zaradi tega morajo tam stati panji
podolgoma, to je v smeri vožnje.

Za prevažanje so najbolj ugodni hladni dnevi. Takih pa žal
ne moremo naročiti. Tudi je dobro, da prepeljemo čebele že nekaj
dni pred začetkom paše, da se ulete.

V začetku vozimo počasi, pozneje pa lahko konje poženemo.
Tu in tam ustavimo voz in preglejmo, se li ni morda kaj razmaknilo
in zrahljalo. Voznik mora biti trezen in zanesljiv človek. V temnih
nočeh in po slabih potih je potrebno, da hodi kaka oseba s svetiljko
50 korakov pred vozom in opozarja voznika na jarke in druge cestne
neprilike. Boljše je, da vozimo po dobri cesti, čeprav je daljša, nego
da krenemo na slabo bližnjico.

S seboj moramo vzeti vedrico vode in ročno brizgalnico,
kadilnik, kadilo in vžigalice, kladivo, klešče in nekaj žebljev. Iz
previdnosti vzamemo tudi kepo ilovice. Poškodbo, ki bi se nam
utegnila pripetiti, lahko popravimo s tem orodjem, razpoke pa za¬
mažemo z ilovico. Ako se izcedi kaj medu, ga pobrišimo ali pokrijmo
z zemljo. Ko bi se nam kak panj tako poškodoval, da bi vrele iz
njega čebele, je najbolje, da ga postavimo kam na stran in ga
uredimo šele drugi dan, ko se vračamo. Če se panj po poti od-
maši ponoči, se čebele razlezejo na vse strani in pikajo, kogar le
morejo. Razdražene, kakor so, postanejo lahko nevarne zlasti
konjem,  ker že en sam pik včasih provzroči, da žival podivja.
Takega konja je treba takoj za nekaj časa izpreči. Po slabih potih
naj hodi voznik zraven voza in naj skrbno pazi, da ga ne prevrne.

Žnideršič, Naš panj.

7

98

Ko pripeljemo na pasišče, izprežemo takoj, da ne izpostav¬
ljamo konj nevarnosti. Ako njimamo na pasišču čebelnjaka, mo¬
ramo podloge in streho pripeljati s seboj. Prostor uredimo na ta
način, da poravnamo zemljo s krampom, položimo na tla v dveh
vrstah plošnate kamene, nanje pa vodoravno dve gredici, ki smo ju
pripeljali s seboj. Bolj pripravno podlogo napravimo pa na ta način,
da zbijemo iz štirih desek, ki jih postavimo po robu, nekak obod
take oblike, kakršen bi bil kranjiček brez dna in pokrova. Taka
primerna podloga je 2 m dolga, 50 cm široka in 20 cm visoka. Lahko
pa postavimo panje tudi v dveh skladnicah drugo za drugo. Panji
so obrnjeni z vratci skupaj. Med skladnicama pustimo ozek hodnik,
da moremo panje opravljati. Streho lahko napravimo preko obeh
skladnic. Nekateri čebelarji vozijo s seboj skladen čebelnjak, dvo¬
mim pa, da se obnese.

Na podloge skladamo panje v tri vrste. Z razkladanjem
pričnimo takoj, ko pripeljemo čebele. Ko smo panje postavili,
odprimo takoj žrela!

Ako smo pustili čebele v prazni prostor za vratci, jih ne
preganjajmo v notranjščino, ampak pustimo odprt le zapah, da
najdejo čebele same nazaj. Končno panje zaprimo, vstavimo v
vratca tablice, panje pa pokrijmo s preprosto streho. Mi jemljemo
s seboj nekaj trikotno urezanih prečnikov, s katerimi napravimo
strehi naklon. Na prečnike položimo po 12 mm debele deske, neko¬
liko drugo preko druge, da voda ne zateka, na vrh pa naložimo
kamene, da veter ne odnese strehe.

Kjer je količkaj mogoče, se dogovorimo s kakim človekom,
da nam panje nadzira in ogreba slučajne roje. Če prepeljemo
čebele spomladi, vzemimo v to svrho s seboj vedno nekaj praznih
eksportnih panjev.

Čebele vzemimo domov takoj, ko paša mine. Ob veliki vro¬
čini in če ni nevarnosti za ropanje, zlasti pa, ako ne nameravamo
prevažati v drugo pašo, počakajmo hladnejših dni.

4, Prevažanje z železnico.

Za prevažanje v oddaljene kraje, ki so v bližini železniške
postaje, uporabljajmo železnico.

Z nakladanjem in razkladanjem izgubimo mnogo časa. Skrbimo
torej, da ne zamudimo vlaka in pripeljimo čebele pravočasno na
kolodvor. Kdor hoče odposlati večje število panjev, jih mora

99

naložiti v poseben vagon, ki ga mora nekaj dni prej naročiti. Če¬
bele prevažajo železnice kot brzovozno blago z osebnim vlakom.
Voznina je znižana.

V železniških vozovih moramo panje, kakor sem že omenil,
postavljati baš nasprotno nego na vozu. Ako ni dovolj prostora,
da bi vse panje razpostavili po tleh, in jih moramo postaviti dru¬
gega vrh drugega, moramo sklad dobro podpreti. Sunki so pri
premikanju na kolodvorih včasih tako močni, da se začno celo
dobro podprti skladi zibati in podirati. V vročem poletnem času
prevažajmo le tedaj, ako pripeljemo v eni noči ali vsaj v rani
jutranji uri na zadnjo postajo. Železnica dovoljuje, da se sme s
čebelami voziti spremljevalec, ki pa mora plačati vozovnico tretjega
razreda.

Ko dospemo na cilj, moramo skrbeti, da čebele hitro raz¬
ložimo in odpeljemo. Voz nas mora čakati na kolodvoru.

5. Prevažanje z avtomobilom.

Omeniti moram še svoje izkušnje pri prevažanju čebel z avto¬
mobilom. To novejše transportno vozilo izpodriva voz in konje
na vseh koncih in krajih. Jaz sem prepeljal že nekolikokrat svoje
čebele iz Ilirske Bistrice v Gorico in nazaj. Vožnja je uspela nad
vse pričakovanje. Čebele so se tako lepo vozile, da se jim ni prav
nič poznalo, da so napravile dolgo pot. Ostale so popolnoma
mirne, O kaki poškodbi ni bilo sledu. Reči moram, da mi ugaja bolj
nego vsi drugi, prevoz čebel z avtomobilom, zlasti za večje daljave. V
eni noči prevozimo daljavo, ki bi jo vozili s konji najmanj dva dni.
Koliko trpe čebele zaradi sunkov na vozu in na železnici, koliko
zaradi vročine, koliko časa traja vsa muka in koliko časa zamudi
čebelar sam, to je znano vsakomur, ki prepeljava čebele. Na
avtomobilu, ki ima prožna kolesa in dobre vzmeti, se vozijo če¬
bele kakor na blazinah.

Kakor vsaka stvar ima pa tudi avtomobil svojo slabo stran.
Z avtom ne moreš na travnik, ne moreš po slabih, pa tudi ne po
ozkih potih. Ena hiba pa je, ki se ji ne da odpomoči, to je draga
voznina. Ako pa izračunimo vse prednosti, ki nam jih nudi tako
prevažanje, spoznamo, da nam prevažanje z avtomobilom navadno
vendarle znaša. To velja seveda le za daljše vožnje, kadar bi z
vozom ne mogli priti v eni noči na cilj, sicer pa bomo še vedno
čislali voz.

7 *

100

Jaz sem naložil na tovorni avtomobil 75 panjev v treh vrstah.
Panje smo zložili tesno drugega poleg drugega in jih povezali. Brade
so branile, da panji niso popolnoma zastavili vratec in je mogel sveži
zrak vanje. Pri večjem številu panjev bi zadi lahko pripregli na
avtomobil še poseben voz,

6, Moje izkušnje pri iskanju paše.

Pravijo, da smo Kranjci na glasu kot mojstri v prevažanju
čebel. Meni se pa zdi, da smo Slovenci na tem torišču sploh šele
začetniki. Koliko krajev je, ki bi dajali našim čebelam bogato bero,
pa so nepoznani in neizrabljeni. V naslednjih vrsticah hočem po¬
vedati o tem nekoliko, iz svojih izkušenj.

Nekaj let sem prevažal spomladi svoje čebele v Opatijo.
Upal sem, da se zaradi toplejšega podnebja in ranejšega cvetja hitreje
razvijejo. V Opatiji nisem dosegel, kar sem pričakoval, zato sem
nadaljnje poizkuse opustil. Ako bi bil peljal nekoliko kilometrov
dalje ob istrski obali, to je onkraj Moščenic, bi bil zadel na rano
spomladansko pašo na kadulji. Nato sem vozil v Št. Vid nad Vi¬
pavo, kamor so že pred menoj vozili nekateri notranjski čebelarji.
Tam je mnogo spomladanskega vresja. Tudi to prevažanje se ni
obneslo. Pred vojno sem pa zvedel za pašo na akaciji v goriški
okolici. Uspehi, ki sem jih dosegel, so bili nad vse pričakovanje
dobri. Pridelal sem medu kakor ob dobri glavni paši doma. Aka¬
cija cvete maja meseca. Ko paša mine, prepeljem čebele domov
na glavno pašo. Sedaj prevažam v goriško okolico vsako leto, doslej
vedno z uspehom. Jeseni sem svoječasno prevažal v Šiško pri Ljub¬
ljani, Kranj, Vremsko dolino, Divačo, a povsod je bil uspeh neznaten.
Le enkrat je bila v Divači letina prav dobra. Takrat sem pridelal v
Divači in sosednji Lokvi, kjer sem imel skupno 80 panjev, 1600 kg
medu. Točiti smo morali med pašo, ker so bili panji zaliti z medom.
Ko smo čebele pripeljali domov, smo ugotovili, da so vsi panji na¬
brali še za zimsko zalogo. Po pridelanem medu smo sodili, da je
tisto leto razen ajde medila močno tudi materina dušica (žepek).

Zadnja leta nisem več vozil v Divačo, pa tudi v druge kraje
na Krasu ne, ker nisem dobil dovoljenja od županstev. Na Goriškem
je namreč še vedno v veljavi deželni zakon, po katerem županstva
lahko vsakomur prepovedo, da postavi čebele v dotično občino.
Čebelarje ovirajo iz popolnoma ničevih razlogov. N, pr. v vinorodnih
krajih navajajo kot razlog za odklonitev, škodo, ki jo čebela baje

101

napravlja na grozdju. Čebelarji so že večkrat dokazali, da ima čebela
tako slabotne čeljusti, da ji je nemogoče pregristi kožico grozdne
jagode. Pač pa je dognano, da jo pregrizejo ose. Na sladki sok, ki
se cedi iz jagode, pa prihajajo tudi čebele v goste. Pa kaj hočemo
proti zakonu? Pokoriti se mu moramo!

Potem sem dognal na Kranjskem dve izborni jesenski paši,
to je pašo na ajdi v Št. Vidu na Dolenjskem, kamor sem vozil čebele
po železnici že pred vojno, in pašo na hoji pri Postojni, kamor jih
vozim še sedaj z vozom. Prva leta je bila v obeh krajih paša prav
povoljna. Zlasti bogata je bila v gozdu. Žal, da pobere ta paša čebele
tako močno, da izgube panji malone vso žival. Čebele si pri beri
na hoji močno krila poškodujejo.

Gozdni med marsikomu prav posebno ugaja, ceno mu pa jemlje
čudna barva, ki ni Bog ve kaj vabljiva. Na tem medu prezimujejo
čebele slabo. Nasprotno pa je ajdov med ne le za zimsko zalogo
najboljši, ampak tudi za razvoj čebel spomladi. Iz ugodne ajdove
paše prepeljemo tako živalne panje, da jih je veselje videti. Med
vojno nisem več mogel voziti na Dolenjsko, gozd pa je popolnoma
odpovedal.

Na gozdno pašo me je opozoril velečebelar Markelj z Vrhnike,
ki prevaža po sto in več panjev v gozd na Verd. Njemu daje baš
gozdna paša največ medu. Svetoval mi je, naj postavim svoje čebele
v gozd pri Logatcu. Ker pa tam nisem dobil primernega prostora,
sem jih postavil v gozd med Postojno in Rakekom. Tja jih še sedaj
vozim, V enem izmed prvih let je bila paša tako bogata, da smo
morali med pašo točiti, pa smo pripeljali še težke panje domov,
V te gozdove bi mogli postaviti na tisoče panjev, zlasti ker čebele
nimajo paše samo na hoji, ampak tudi na malinah in drugih cveticah,
ki rastejo po gozdu in cveto ob istem času.

Ljubljanski čebelarji, ki vozijo svoje čebele v hojo pod Krim,
trdijo, da medi vsako tretje leto. Moje čebele pa so imele v gozdu
več let zaporedoma bogato pašo. Pod Krimom začne gozd prej
mediti. Ker se ti gozdovi razprostirajo od Krima proti Snežniku in
še dalje, smo izrekli ob priliki nekega razgovora domnevo, da bi
utegnila hoja pričeti mediti pod Krimom in medila potem postopoma
dalje proti jugu. Ako bi se izkazalo, da je ta domneva prava, bi
lahko čebele pomikali za- pašo.

Lansko leto sem dognal zopet nekaj izredno važnega. V Bi¬
striški dolini so konci gorovja v okolici Snežnika. Neposredno pod
Snežnikom so veliki gozdovi, proti Bistrici pa je svet bolj in bolj

102

pust, kraški. Tu pa tam raste na njem borovina, po nekod pa španska
deteljica, ki sem jo že omenil. Ta daje bogato pašo. Dognal sem,
da cvete ta deteljica v višjih legah pozneje. Zato sem že večkrat
nameraval, da prepeljem svoje čebele na goro potem, ko paša mine
v dolini. Nisem se pa mogel odločiti, ker sem domneval, da bi morale
čebele pravzaprav tudi iz Bistrice doseči pašo v gori. Toda motil
sem se. Lansko leto sem pripovedoval o tej svoji nameri nekemu
drugemu tukajšnjemu čebelarju. Ta ni dolgo pomišljal. Ko je v dolini
paša nehala, je naložil čebele in šel z njimi v goro. Zaradi kontrole
je postavil srednje močan panj na tehtnico. In glej čudo! Panji so
nabrali kar po par kilogramov na dan. To ga je izpodbudilo, da je
prepeljal še druge panje. Ko je hodil k meni in mi o tem pravil,
sem se odločil še jaz in postavil še nekaj panjev v goro. Sponeslo
se mi je sicer dobro, glavno pašo sem pa že zamudil. Omenjeni
čebelar je pridelal po 20 kg na panj. Med pašo je moral enkrat
točiti, ker so bila medišča polna. Ako bo vsako leto tako, potem
Je naš kraj pravi pravcati eldorado za čebele.

Tako raste po marsikaterih krajih naše domovine mnogo me¬
dečih rastlin, ki bi na njih imele čebele izvrstno pašo, pa ne vemo
zanje. Kakor pa iščem jaz, bi morali iskati tudi drugi čebelarji, da
bi našli boljša pasišča. Prav tako je na Dolenjskem. Koliko polja je
posejanega z ajdo, a malo je čebel, ki berejo po njej, premalo tudi,
da bi zaplodile cvetje, ki bi potem dalo tudi več zrnja.

7. Čebelnjak na vozu.

Že kakih petnajst let imam dva čebelnjaka na vozeh. Voz in
čebelnjak sta tako rekoč iz enega kosa. Voz s čebelnjakom je po¬
doben vozovom naših prevoznikov pohištva ali vozu potujočih
glumačev.

S prvim vozom sem imel iz početka velike neprilike. V knjigah
in časopisih sem čital, da napravi skoraj vsak čebelar, ki si omisli
vozove, to napako, da jih napravi pretežke. Taki vozovi niso za
vožnjo po strmih in slabih cestah. Tudi jih ni mogoče postaviti na
travnike. Moj voz je zgrajen tako, da bi ne mogel biti lažji za toliko
število panjev. S čebelnjaKom vred tehta samo 1300 kg. Navzlic
temu pa je še pretežak. Na pasiščih so malokje trda tla. Navadno
moramo postaviti čebele na kakem travniku.

Ako pripeljemo v pašo navaden voz panjev in ne moremo z
vsem tovorom do mesta, si pomagamo lahko. Del panjev odlo-

103

žimo ter jih zapeljemo dva- ali trikrat tja, kjer jih nameravamo
postaviti, ali pa ustavimo voz na cesti, panje pa potem prenesemo
na pasišče. Včasih nam je pasišče na razpolago na kakem dvorišču,
vrtu ali v kaki rebri. Posamezne panje že še lahko prenesemo do
njega, z vozom pa ne moremo tja. Ako je svet namočil dež, je križ
še večji. Koliko truda je treba, preden spravi čebelar voz na cesto!
Najeti mora priprego, ljudi, in dostikrat minejo ure, preden se mu
posreči, da spravi voz v tir. Ni čuda, da nisem bil vesel svojega
prvega čebelnjaka na vozu. Nedostatek takega čebelnjaka je tudi,

Pod. 86. Dva Hocheggerjeva čebelna voza v Lipnici v Avstriji.

da v vročem poletnem času, ko pripeka solnce, skoraj ni mogoče
v njem delati. Nikdar pa bolj ne čutimo nedostatka takega čebel¬
njaka, pa tudi panjev sploh, ako so delani po dva ali več skupaj,
tako neugodno, kakor tedaj, če imamo gnilobo v panjih. Posamezen
panj lahko odstranimo in ižgemo ali ga prenesemo. Kako težko si
pa pomagamo pri panjih, če se jih več skupaj drži!

Navzlic vsem tem nedostatkom pa nisem obupal in sem si
zgradil potem, ko sem prvi voz nekaj let preizkušal, še drug tak
voz, Da bi se na travnikih ne udiral, bi morda preprečil s tem,
da bi napravil čez kolesa široke obroče, kakršne so uporabljali v
vojni za težke topove, toda tega nisem še poizkusil. Še boljše bi bilo.

104

da bi najel primeren prostor za več let in na njem napravil trden
tlak. Vročino bi morda ublažil s tem, da bi napravil znotraj pod
streho poseben strop in ga zatlačil s slamo.

Drugače pa ima čebelnjak na vozu svoje izredne prednosti:

1. Čebele se pri prevažanju izvrstno počutijo in ni mogoče*
da bi se zadušile, ker prihaja zrak neovirano v panje, zlasti med
vožnjo, ko je v čebelnjaku prepih. Pri prevažanju po železnici stoji
voz v odprtem železniškem vozu, kjer je zračno, dočim je v zaprtih
železniških vozovih včasih neznosna vročina. Žal, da je mogoče tak
voz natovoriti in raztovoriti z majhnim trudom le na velikih postajah,
kjer so taki dovozi, da lahko voz porinemo na vagon s konca.

2. Čebelnjak je z majhnim trudom in naglo pripravljen za
prevoz, ker ni treba nakladati. Na končni postaji pa ni razkladanja.

3. V vozu so posebne omare za satje. Pri spomladanskem pre¬
važanju ni zato treba voziti s seboj posebnih zabojev za satje.

4. Na pasišču ni treba postavljati podlog in strehe.

5. Ne potrebujemo nikake posebne pomoči. Če je ugodno, opravi
vse delo lahko ena sama oseba.

6. Posamezni panji, se med prevažanjem ne poškodujejo. Na
diri je pa vselej več ali manj škode.

7. Čebele so na pasišču varne nepoklicanih gostov, ker vrata
lahko zaklenemo.

8. Panje med vožnjo lahko neovirano nadziramo, ne da bi
morali voz ustaviti.

Opravljanje čebel ne provzroča večjega truda nego v stalnih
čebelnjakih. Čebele prezimujejo dobro. Spomladi skoraj bolje na¬
predujejo, ker solnce čebelnjak naglo ogreje.

Moj prej omenjeni čebelnjak na vozu je 4 metre dolg in 2 metra
širok. Na vsaki strani sta zgrajeni dve vrsti po 10 panjev, skupaj
40 panjev, ki jih ni mogoče vzeti vsaksebi. Spodnja vrsta je 30 cm
od tal, da panje laže opravljamo. Razen tega sta vdelani ob straneh
zadnjega konca dve omari za 360 satnikov. Streha je vzbočena in
ima v sredi okno, ki je pokrito s strešico. Nad panji in pod njimi
je prostor za orodje. Panji in streha so zgrajeni iz 12 mm debelega
lesa. Sprednja stran je dvojna. Deske so zbite križem, vmes pa je
vložena debela lepenka, ki odvrača mraz in vročino. Vrata za vhod
in izhod so spredaj in zadi. V zgornjem delu vrat je lesena lina, ki
se da snemati. Kadar opravljamo čebele, jo staknemo in nataknemo
mrežasto begalnico. Za vsako vrsto panjev je napravljena brada iz
enega samega kosa lesa in se da pri prevažanju zaklopiti. Voz ima

105

zavoro, ki jo moremo uporabljati spredaj ali zadi. Voznik zavre
lahko kolesa, ne da bi se premaknil s sedeža. Čebelnjak je zvezan
tako močno, da je zelo trpežen, čeprav je zgrajen iz tankih desek.
Voz nosi 2000 kg.

Ko pripeljemo voz na mesto, ga je treba uravnati, da stoji
vodoravno. Podložiti moramo kolesa ter podpreti čebelnjak na vseh
štirih voglih s stebriči, da razbremenimo vzmeti in da se voz ne
ziblje, kadar smo v njem. Pri prevažanju po železnici morajo biti
podloge posebno debele. Tudi jih moramo pribiti.

Pod. 87. A. Hocheggerjevi čebelni vozovi v Lipnici v Avstriji naloženi na vlak.

Podložki za kolesa so napravljeni iz debelih kosov lesa, ki so
v sredi udolbeni. S tem, da ne stoje kolesa na golih tleh, jih va¬
rujemo rje.

K vozu spada tudi dvigalo, kakršno rabijo vozniki pri zvra-
čanju gramoza. Z njim privzdignemo voz, ko podstavljamo podložke
pod kolesa in stebre na vogale. Dobro nam to orodje rabi, kadar
voz premikamo, posebno .pa, če se nam vderejo kolesa.

Voz s čebelnjakom me je stal pred vojno okrog 1000 kron.
Ako seštejemo, koliko bi nas stali posamezni panji, koliko čebelnjak
in koliko omare za satje, vidimo, da je tak čebelnjak z vozom vred

106

cenejši. Vrhtega nismo zaradi čebelnjaka prikovani na eno mesto ter
se vsak čas lahko selimo.

Lastnik velečebelarskega podjetja A. Hochegger iz Lipnice v
Avstriji si je svoje čebelarstvo priredil po mojem sistemu. Sedaj
čebelari z devetimi čebelnjaki, ki so vsi na vozovih. Sedem jih je
z našimi panji. Na moje vprašanje, ali je kaj izboljšal panje in vozove,
mi je pisal, da je napravil za vsaka dva panja skupno brado na voglu
in vežico pred žreli. V notranjščini je panj preosnoval le toliko, da
rabi lesene palice namesto železnih in da so palice premične. Pre¬
zimuje v mediščih. Vozovi so nekoliko višji, da se nad panji lahko
zračijo. Železni obroči na kolesih so 16 cm široki. Sistem listovnega
panja in velikega sata se mu zdi nedosežen. Hochegger prevaža
neprestano iz paše v pašo na velike daljave, večinoma pa po želez¬
nici. Dve podobi (86. in 87.) kažeta Hocheggerjeve čebelnjake na
vozovih. Na pod. 86. vidimo dva taka voza na pasišču. Pod. 87.
nam kaže pa kar cel vlak natovorjen s čebelnjaki na vozovih, pri¬
pravljen za odhod na oddaljeno pasišče.

IX. Čebelnjak.

1. Stalni (domači) čebelnjak.

Mi Slovenci postavljamo že od pamtiveka panje v čebelnjake.
Mislim, da pri tem tudi ostanemo. Po južnih pokrajinah naše države
in po nekaterih deželah v inozemstvu, zlasti v Ameriki, pa postav¬
ljajo panje vsakega zase na piano. Vsak panj ima podstavek in stre-

Pod. 88. Moj čebelnjak v Ilirski Bistrici.

V sredi amerikanci, na obeh straneh naši panji.

šico. Kdor čebelari samo ./ nekaj A.-Ž. panji, jih lahko postavi tudi
na piano. Boljše pa je, da zloži več panjev, nego da bi jih postavljal
vsakega zase, ker se v skladu med seboj grejejo in so tudi bolje
zavarovani proti škodljivim podnebnim vplivom. Tak sklad mora

108

stati na 50 cm visoki podlagi. Nanjo postavimo dve ali tri vrste pa¬
njev, na vrhu pa streho. Dve stranski zunanji steni takega sklada

morata biti dvojni. Tak sklad ima to
prednost, da se po štiri družine med
seboj grejejo, ima pa to hibo, da morajo
bili žrela vrezana na široki steni panja.
Satje stoji zaradi tega v topli in ne ka¬
kor pri našem panju v mrzli legi. Ko
sem imel nekoč tak sklad, nisem opa¬
zil, da bi bilo to v škodo čebelam, pra¬
vilno pa vsekakor ni. Streha naj ima
kolikor mogoče velik napušč, da panjev
ne moči dež.

Za večje število panjev pa moramo
imeti čebelnjak.

Preden postavljamo čebelnjak, pre¬
mislimo dobro, kako ga bomo zgradili,
da bo praktičen, in kam ga bomo po¬
stavili, Svetoval bi, da si ogledamo kake
vzorne čebelnjake in da se z izkušenimi čebelarji posvetujemo. Ako
postavljamo majhen čebelnjak, mislimo na to, kako bi ga pozneje
mogli povečati. Preskrbimo si načrt in zapišimo si mere!

V katero smer je čebelnjak obrnjen, je postranskega pomena.
Stati pa ne sme kje v senci, kjer ga nikdar ali le redkokdaj obsije

Pod. 89. Tloris tristranskega
čebelnjaka za 54 naših panjev.
(Primeren samo tedaj, ako
hočemo na majhen prostor
stisniti večje število panjev,
sicer pa nepraktičen.)

Pod. 90. Tloris enostranskega čebelnjaka s trčališčem za 54 naših panjev.

Po tem načrtu je zgrajen moj zunanji čebelnjak v Ribnici pri Ilir. Bistrici.
(Najbolj praktična oblika čebelnjaka.)

solnce. Slabo je tudi, ako je izpostavljen vetrovom, zlasti pa pre¬
pihu. Ako ne moremo izbrati prostora v zavetju, si moramo napra¬
viti v smeri proti vetrovom in prepihu visoko leseno steno. Kdor je
primoran, da si postavi čebelnjak blizu pota, naj postavi pred njim
dva metra visoko leseno steno. Čebele letajo potem preko stene

109

in ljudje in živina je varna pred njimi. Tudi ne postavljajmo čebel¬
njaka blizu večjih vod (rek, jezer, morja), sicer jih mnogo potone,
zlasti ob vetrovnem vremenu. Tudi ni dobro, ako stoje okrog če¬
belnjaka visoka drevesa, ker roji, zlasti drujci, kai radi sedajo v

vrh najvišjih dreves. Pač pa je
ugodno, ako raste okrog čebel¬
njaka pritlično sadno drevje ali
grmičevje, n. pr. ribez in kosmulja.
Roji radi sedajo na taka drevesca
in grme ter jih lahko ogrebamo.

Čebelnjak mora stati na
suhem. Boljše je, da so tla ne¬
koliko vzvišena, da nam ne za¬
teka ob deževnem vremenu voda
vanj. Ako nimamo takega pro¬
stora, dvignimo vso stavbo in
napravimo stopnico k čebelnjaku

OP 5TRa«|.

Pod. 92.

Tl_CRlS.

PREBtl.

Majhen čebelnjak v kranjskem sloga za 24 naših panjev.

Zgoraj tloris, na levi pogled od ene strani, na desni pogled od druge strani.

ali pa naspimo na to višino gramoza in peska pred vhodom. Pred čebel¬
njakom naspimo vsaj meter širok pas drobnega gramoza ali peska.
Ne pustimo, da prostor pred čebelnjakom prerašča plevel, ampak
ga čistimo. Čebele, ki popadajo pred čebelnjakom na tla, se iz trave
in plevela težko dvignejo, zlasti ob mrzlem in mokrem vremenu.

Preden postavljamo čebelnjak, pomislimo, ali razpolagamo s
prostorom za trčanje, ako hočemo trčati v čebelnjaku, drugače si

110

pa moramo prostor prigraditi, Za silo gre tudi v čebelnjaku, a na¬
vadno je velika tesnoba. Kdor le more, naj si trčališče uredi posebe.

Iz pričujočih podob so razvidni nekateri moji zunanji čebelnjaki.
Pod. 99. kaže čebelnjak na Topolcu. Oddaljen je od Bistrice pri¬
bližno 4 km. Čebelnjak stoji na kamenitih podstavkih, da so tla
vedno na suhem. Panji so razpostavljeni na tri strani. Na četrti strani
pa so okna in vrata. Na 50 cm visokih podlogah stoje panji v treh

Pod, 94. Dvostranski čebelnjak za 84 naših panjev. (Tloris.)
(Praktična oblika za majhen prostor in v olepševalne svrhe.)

vrstah drug vrh drugega. Na vsaki strani je po osemnajst panjev.
Nad panji so omare za satje. Okno, ki je zelo veliko, se zapira zunaj
z lesenimi loputami. Na znotranji strani je nastavljena ameriška be-
galnica. Navzlic velikemu oknu ni v čebelnjaku dovolj svetlobe, ker
ne pada naravnost na panje, ki stoje ob straneh. Posebnega prostora
za trčanje ni pri čebelnjaku, trčati moramo torej v čebelnjaku samem.

Bolj pripraven je čebelnjak, kakršnega kaže pod. 90. Ta če¬
belnjak stoji v Ribnici, ki je oddaljena od Bistrice 13 km. Po enakem
načrtu je napravljen tudi čebelnjak na Bukovici, oddaljeni od Bi-

111

strice približno 6 km. Čebelnjaka sta prirejena vsak za 54 panjev,
ki stoje v treh vrstah drug vrh drugega. Razlikujeta se od čebelnjaka
na Topolcu toliko, da stoje panji samo na eni strani. Zaradi tega
sta bolj dolga in ozka. Prostor za panje je 140 cm širok. Tolika
širina je potrebna, da je dovolj svetlobe za delo v panjih in da nismo
na tesnem. Oken je dvoje. Zapirata se tako, kakor že popisano pri
čebelnjaku na Topolcu. Prostor med oknoma zavzema omara za
satje, ki je vdelana v čebelnjak in pomaknjena na ven, da ni v napotje.

Nikomur pa ne bi svetoval, da bi omaro za satje napravil na
ta način, ker dež les moči, kap pa satje, ako pušča streha, to pa

kljub temu, da je omara prevlečena znotraj s strešno lepenko. Naj¬
boljše je, da je omara napravljena sama zase in sicer tako, da jo
lahko prestavljamo.

Na eni strani je prigrajen k čebelnjaku prostor za trčanje, ki
je ločen s posebnimi vrati. Odkar imamo izboljšane begalnice na
oknih, ne potrebujemo teh vrat, ker nas čebele ne nadlegujejo več.
V prostoru za trčanje je okno prav tako urejeno kakor v čebelnjaku.
Kdor mora prisloniti čebelnjak h kaki steni, naj napravi okna v
strehi. Svetloba od zgoraj je mnogo bolj živa, zaradi tega ni treba
velikih oken.

Ako bi danes postavljal nov čebelnjak, bi ga napravil en meter
globočjega in bi panje postavil za meter globoče vanj. Spredaj bi
potem nastala veža. Zunaj nje bi postavil v primernih razdaljah

112

stebre, na njih pa toliko vrat z dvema vratnicama, da bi na zimo
lahko čebelnjak zaprl tudi spredaj. Spomladi bi vrata po potrebi
odpiral ali pa zapiral, kakršno vreme bi pač bilo. Ko bi nastopilo

POGL.E.P OP z.e>peo.

Dvostranski čebelnjak za 84 naših panjev.

Zgoraj pogled od zadnje strani, spodaj lice z ene strani.

toplo vreme, bi jih lahko popolnoma odstranil. Čebele bi v takem
čebelnjaku prezimovale bolje nego v kleti. Pozimi bi jih solnce ne
vabilo iz panjev, bile bi varne vetrov in ptic. Spomladi bi jih pa
lahko zadrževal od nevarnih izletov ob slabem vremenu. Toda paziti

113

bi moral, da jim spomladi, ko jih toplota vabi iz panja, pravočasno
odprem, sicer bi prilezle iz panjev, nazaj pa ne bi več našle.

Še nekatere prednosti bi imel tak čebelnjak. Ni potrebno, da
ima velik napušč, kakršne vidimo pri sedanjih čebelnjakih. Pred

Pod. 98. Izboljšana, popolnoma zanesljiva ameriška begalnica za okna v čebelnjaku.
Zgoraj: del zamreženega okna in begalnice kakor se vidi od zunaj čebelnjaka.
Spodaj levo: del zamreženega okna in begalnice kakor se vidi od znotraj čebelnjaka.
Spodaj desno: del zamreženega okna in begalnice v prerezu. Tulci iz žične mrežice,
skozi katere vhajajo čebele ven. ne smejo biti obrnjene navzdol, kakor je videti
na sliki, ampak morajo štrleti navzgor.

čebelnjakom ne bi bilo neogibno potrebno, da bi bil prostor posut
s peskom, kajti čebele, ki bi padale na tla, bi cepale vedno na suh
les. Lahko bi' prislonili še kako desko na spodnje panje, da bi čebele
po njej lezle do žrel. Razen tega bi se panji ohranili mnogo dalj, ker

Žnideršič, Naš panj.

8

114

bi jih nikdar ne zmočil dež. Preizkušena ta novost sicer ni, a zdi se
mi, da bi se utegnila obnesti prav dobro.

Ako hočemo imeti spomladi močne družine, jih moramo zadrže¬
vati, da se prerano ne razvijajo in preveč ne izletavajo.

Nekoč sem prezimoval v Gorici večje število panjev. Mislil sem,
da bodo čebele tem manj porabile in da bodo spomladi hitreje
napredovale, a varal sem se. Panji, ki smo jih imeli čez zimo doma,
so mnogo bolje napredovali nego oni v Gorici. Čebele letajo v Gorici
celo zimo, ne da bi brale. Zgodaj začno staviti zalego, toda to jim
ni v korist.

Ako si hočemo delo v čebelnjaku posebno olajšati, postavljajmo
panje le v dve vrsti. Potem tudi ne potrebujemo stopnic. Samo ob sebi
umevno pa je, da mora biti tak čebelnjak toliko večji in da je zaradi
tega seveda tudi dražji.

Neogibno potreben je pri strehi žleb, sicer pobije kap mnogo

čebel.

V čebelnjak spadajo majhna mizica in dvostopne stopnice, ako
stoje panji v treh vrstah. Treba je tudi manjše in večje lestvice za
ogrebanje rojev. Čeprav je betonski tlak za čebelnjake zelo pri¬
poročen, ima to napako, da na njem otrpnejo mlade čebele, ki
padajo raz satje na tla. V tem oziru je lesen tlak boljši. Kdor pa
zmore, naj si napravi vrh betonskega še lesenega, ki je lahko iz
tenkih desek.

Blizu čebelnjaka ne sme stati drvarnica ali kaka druga stavba,
kjer je pozimi ropot. Prav tako ne smemo imeti v neposredni bližini
čebelnjaka kurnika ali golobnjaka, ker so te živali neprestano ne¬
mirne. V čebelnjaku in okrog njega mora biti pozimi popoln mir.

Velika nadloga pri čebelarskih opravilih so čebele, ki begajo
po čebelnjaku. Vedno nas ovirajo, kadarkoli imamo opravka v panjih,
posebno kadar trčamo ali prestavljamo satje. Še bolj neprijetne pa
nam postajajo, ako pustimo kje v čebelnjaku medeno satje ali pa če
iztaknejo kako špranjo v omari za satje. Jaz sem imel prej na čebel¬
njakih okna na osi. Če se je nabralo na njih nekoliko čebel, sem
obrnil okno in bile so zunaj. Ako pa je bil naval hud, se tudi ta
naprava ni obnesla. Napravil sem si potem ameriško begalnico, pa
tudi ta je ob takih prilikah odrekla. Potem sem to napravo izboljšal
in od takrat imam v čebelnjaku mir pred čebelami.

Za napravo take begalnice vzemimo tolikšen okvir, da ga lahko
vtaknemo v odprtino okna. Na zunanjo stran okvira pribijmo čez in
čez tako gosto mrežo, da čebele ne morejo skozi. Na drugo stran

115

okvira pritrdimo zgoraj po vsej njegovi širini 10 cm široko tanko
deščico. Prej pa pribijmo med to deščico in mrežo toliko trikotnikov
drug zraven drugega, kolikor jih gre v vrsto. Na vrhu trikotnikov
napravimo v mrežo približno po 3 cm široke luknje, nanje pa pritrdimo
približno po 10 cm dolge stožce iz mreže, ki imajo na konici tako
veliko odprtino, da more le posamezna čebela skozi.

Pod. 99. Moj zunanji čebelnjak na Topolcu pri Ilirski Bistrici.

Čebele, ki so v čebelnjaku, prilete na mrežo, lezejo po njej
navzgor in zaidejo v trikotnike. Odtod drži pot do lukenj in skozi
nje po cevki na piano. Včasih skušajo čebele, da bi prišle od zgoraj
nazaj. To se jim pri navadni ameriški begalnici posreči, pri tej na¬
pravi pa nikdar, ker vsaka pozabi, kje je prišla na piano.

2. Zunanji čebelnjaki.

Ameriški čebelarji, ki čebelarijo v krajih z izredno dobro pašo,
menijo, da ni koristno, ako postavljamo na enem kraju več nego 75
do 100 panjev. Na podlagi lastnih izkušenj in z ozirom na naše pašne

8 *

116

Pod. 100. Moj zunanji čebelnjak v Bitnjah pri Ilirski Bistrici.

ko smo odpeljali večino panjev na pašo. To dokazuje, da donašajo
panji na skromni paši le tedaj dobiček, ako bere na njej primerno
število družin. Spominjam se tudi prvih let svojega čebelarjenja,
ko sem čebelaril še z manjšim številom panjev. Takrat sem imel
lepše uspehe.

V tem, da je v nekaterih krajih preveč čebel, tiči glavni vzrok,
da ne dosezajo čebelarji posebnih uspehov. V Ljubljani in okolici mi
je naštel neki čebelar nad 500 panjev. Umljivo je torej, da se ne more
ob takih razmerah uspešno čebelariti. Tukaj ni druge pomoči, nego

razmere trdim, da bi v okrožju štirih kilometrov stalno ne smelo biti
več nego 60 panjev. Mogoče pa je, da bi za časa glavne paše in ob
ugodnih razmerah imelo dovolj paše tudi stotero panjev. Nastane
pa vprašanje, ali bi imele čebele za časa slabe paše toliko beriva,
da bi se preživljale in da bi matica ne prenehala staviti zalege. Ob
takih prilikah bi bil tudi donos v začetku in proti koncu paše pičlejši.
Prepričal sem se večkrat, da je panj na tehtnici postal težji takoj,

117

da se čebelar s svojimi družinami umakne ali pa da jih prevaža. Tudi,
kdor hoče čebelariti bolj na obilo, ne sme imeti vseh panjev na enem
kraju. Porazdeliti jih mora na različna pasišča, ki so dovolj oddaljena
drugo od drugega, to je vsaj štiri kilometre. Pri taki razdalji lahko
prenašamo panje iz čebelnjaka v čebelnjak, ne da bi se čebele vra¬
čale na staro mesto. Kdor nima lastnega prostora, da bi postavljal
zunaj svojega bivališča čebelnjake, si ga mora vzeti v najem. Ako le
mogoče, naj stoje čebelnjaki blizu kake hiše, da so čebele kolikor

Pod. 101. Čebele v paši na Topolcu pri Ilirski Bistrici. Na levi naši panji,

na desni eksportni.

toliko varne tatov. Jaz sem plačeval pred vojno od prostorov, kjer
so stali moji zunanji čebelnjaki, po 20 do 25 kron letne najemnine.
Pogodbe so bile sklenjene na deset let. Ako ne moremo pogodbe
skleniti za daljšo dobo, je dobro, da napravimo tak čebelnjak, ki
ga lahko brez znatne škode poderemo in prestavimo.

Čebelnjak naj stoji, če le mogoče v ravnini in blizu kake dobre
ceste, da moremo z vozom do njega. Ako je oddaljen od ceste,
imamo ob točenju mnogo dela in truda, preden znesemo težke po¬
sode z medom na voz ali .pa z voza ob jesenskem pitanju. Kjer se
je bati poškodbe in tatov, je treba prostor okrog čebelnjaka ograditi.
Jaz nimam čebelnjakov ograjenih, čeprav stojita dva kar na travnika

118

trideset korakov od državne ceste. V desetih letih pred vojno se je
le enkrat pripetilo, da so vdrli polodrasli dečki ob točenju v čebel¬
njak in odnesli iz posod par kilogramov medu. Med vojno so vdrli
vojaki, ki so taborili okrog čebelnjaka, in vzeli peterim panjem po par
satov, Ker so se pozneje tatvine ponavljale, sem bil končno primoran,
da sem ga izpraznil. V nekem čebelarskem listu sem čital o pripravi,
ki ustreli, ako vstopi tuj človek v čebelnjak. Jaz sem nastavil tatovom
neko drugo pripravo. Ker sem nanjo pozabil, sera bil sam prvi, ki
sem se ujel. Zaradi tega nočem pripovedovati o njej.

Trije moji čebelnjaki stoje ob državni cesti, ki vodi proti Trstu.
Taka razvrstitev je še ugodnejša, nego če bi stali v enaki razdalji

Pod. 102. Tristranski čebelnjak za 123 naših panjev.

Last sedanjega urednika ,,Sloven. Čebelarja"  g. A. Bukovca
iz Ljubljane.

okoli Bistrice, to pa zaradi tega, ker si prihranimo mnogo pota, ako
gremo v ravni smeri od čebelnjaka do čebelnjaka. Mnogo je vredno,
ako stoje čebelnjaki ob cestah, po katerih se lahko vozimo s kolesom.
S tem si prihrani čebelar kolesar dosti časa.

Kakor sem že povedal, ni zanesljivega sredstva, da bi popol¬
noma zabranili rojenje. Zaradi tega se moramo dogovoriti s kako
osebo, ki stanuje blizu čebelnjaka, da ogreba roje ali pa da nam vsaj
sporoči, kadar čebele roje. Ako nam pa včasih kak roj pobegne, nas
to ne sme plašiti. Tolažimo se s tem, da osreči koga drugega. Zanes¬
ljivo preprečimo uhajanje rojev, če pristrižemo maticam krila. Jaz
tega nisem še preizkusil v večjem obsegu, nameravam pa že več

119

lei. Pač pa delajo to, kakor čitamo, ameriški čebelarji. Pristrižena
matica ne more zleteti z rojem, ampak pade na tla pred panjem. Ke¬
pica čebel se zbere okoli nje, večji del roja pa se vrne v plemenjak.

Naj navedem še, kako prikrajšavajo krila maticam Američani.
Načinov za to je več. Prvi je, da ujamemo matico za krila z desno
roko. Potem jo primemo z levim palcem in kazalcem čez prsi. Tako
jo držimo dobro in trdno in pazimo, da je ne poškodujemo. Noge in
krila matica lahko giblje. Potem pristrižemo s tankimi škarjami obe
krilci na eni strani in sicer toliko, da ostanejo samo 3 mm dolgi štrclji.
Drugi par kril ostane nedotaknjen. Ko smo delo dokončali, spustimo
matico v panj. Delati moramo oprezno, da nam ne pade matica na
tla, ker bi se utegnila poškodovati. Nekateri čebelarji priporočajo,
naj jo držimo za nožiče, s tem pa tvegamo, da jih poškodujemo, ako
je ne znamo pravilno prijeti.

Kdor si ne upa opravljati tega dela z golo roko, mu priporočamo
pripravo: leseno kobilico na dva rogljička. Na koncu rogljičkov je
gumova nitka, ki je napeta le toliko, da drži matico, če jo pritisnemo
čez hrbet na sat. Pravo napetost nitke moramo preizkusiti poprej na
čebelah, da se zavarujemo proti poškodbi matice.

Da spoznamo enoletno ali dveletno matico — triletnih sploh
ne trpimo več v svojih čebelnjakih — strizimo eno leto desna, drugo
pa leva krila. Ako strižemo vsako leto, nam je potem mogoče, da
vselej lahko takoj doženemo starost matice, oziroma je li panj že
prelegel,

V »Slovenskem Čebelarju« je nekdo priporočal, naj vržemo
matico v vodo, ko pa leze mokra iz vode na sat, ki smo ga ji na¬
stavili, ji pristrizimo krila.

X. Preseljevanje čebel iz kranjičev na
premično satje.

Kdor hoče hitro in poceni pridobiti družine za naš panj, naj si
nakupi kranjičev. Jeseni so cenejši, spomladi dražji. Ako hočemo
preseliti kranjiča na premično satje, dosežemo to na različne načine.
Prvi način je naslednji:

Priredimo si, še preden se čebele pripravljajo k rojenju, pre¬
prost podstavek ali pa prazen eksportni panj. Na vrhu vrežimo vsaj
osem centimetrov veliko luknjo. Vanj postavimo sedem satnikov z
dodelanimi sati ali pa s satnicami. Kranjiču odtrgajmo dno ali pa
vrežimo enako veliko luknjo. Potem ga poveznimo na podstavek
ter ga priredimo tako, da povsod tesno zapira. Iz kranjiča, ki mora
biti jako živalen, izrežimo vse prazno satje, kolikor ga lahko dose¬
žemo, in zaprimo praznino s primernima deščicama. Nato zaprimo
na kranjiču žrelo, da so potem čebele prisiljene, da izletavajo skozi
spodnji panj. Čebele spodnje satje zasedejo in matica ga zaleže. Čez
deset dni poglejmo, ali je matica že v plodišču. Ako jo najdemo,
položimo med podstavek in kranjiča rešetko in odprimo gornje žrelo,
da odlete troti. Čez tri tedne se je vsa zalega v kranjiču polegla
in ga lahko odstranimo. Na ta način postavimo tudi lahko kranjiča
v naš panj, ako ga toliko odžagamo, da gre v medišče.

Drugi način obstoji v tem, da čebele iz kranjiča preženemo v
prazen panj. Obrnimo kranjiča na hrbet in ga položimo na dolgo klop,
odstranimo zadnjo končnico in odtrgajmo dno. Fred zadnjim koncem
postavimo prazni panj, v katerega hočemo pregnati čebele. Kjer se
stikata, zagrnimo reže z rutami, da ne uhajajo ven. Prazni panj
mora biti popolnoma temen. Ko smo jih nekoliko nakadili, vzemimo
dve paličici in trkajmo z njima nekaj minut po sprednjem koncu
panja. Nato za nekaj minut prenehajmo, da se napijejo medu. Potem
nadalje trkajmo. Ako se čebele na kakem mestu zbero v kepo, jih
ogrebimo s koščkom lepenke in jih vrzimo v prazni panj. Tam se
začno prašiti, šum pa privabi še druge za njimi. Trkanje moramo

121

večkrat ponoviti, in sicer trkamo vedno bolj proti koncu panja. Ako
se čebele iz kranjiča nočejo izseliti, vzemimo tanko šibico in po¬
tegnimo na rahlo z njo nekolikokrat po ulicah od spredaj nazaj,
Večkrat se nam med tem posreči, da opazimo matico. Zaprimo jo
v matičnico in položimo jo v prazni panj, nato pojdejo čebele hitro
za njo. Ko so se iz kranjiča izselile, izpodrežimo satje in prirežimo
ga v satnike, kakor je opisano niže.

Na mojem čebelnjaku preseljujemo vsako leto mnogo kranjičev,
pa ne po teh načinih, ker so prezamudni. To opravimo hitreje takole:

Pripravimo si prostor na ta način, kakor sem ga opisal v navo¬
dilu za pridobivanje medu iz kranjskih panjev. Iz tega navodila lahko
posnamemo, kako moramo ravnati. Povedati moram le še, kako
vdelamo sate z zalego v satnike. Najprej si pripravimo za vsak sat¬
nik dve ali tri spone iz 3 mm debele in 54 cm dolge žice. Pre¬
ganimo jih s kleščami v tole obliko. Znotraj mora biti spona

_________ _*->

Spona iz žice.

tako široka, kakor so široke satnikove letvice. Ko smo izpodrezali
sat z zalego, ga položimo na suho desko in ga prirežimo na zgornjem
in spodnjem koncu toliko, da je popolnoma raven in da ima ostre
robove. Poveznimo nanj prazen satnik, označimo dolžino z nožem
tesno ob stranskih krakih in ga potem prirežimo. Medenih satov ne
prirezujmo v satnike, kamor stavimo zalego, če jih pa le, jih pritrdimo
vselej na spodnjem delu satnika, sicer preveč tlačijo satje z zalego.
Lahko jih tudi prirežemo same zase v poseben satnik. Ako je v
kranjiču podolžno delo, spravimo v naš satnik dva sata, drugega vrh
drugega. Ako pa imamo krajše sate, moramo novi sat sestaviti iz
več kosov. Iz praznega, ravnega satja brez trotovine se dado na¬
praviti prav lepi sati. Paziti pa moramo, da so celice obrnjene vedno
navzgor ali vsaj v stran, ako drugače ne moremo. Delamo s tankim,
ostrim nožem, ki ga večkrat segrejmo in umijmo v vroči vodi. Ko
satnik izpolnimo, vzemimo spone, več ali manj, kolikor jih baš po¬
trebujemo, raztegnimo krake in potisnimo jih od zgoraj navzdol preko
satnika do spodnjega roba. Ko smo delo opravili, postavimo satnike
v panj, zaležene v sredo-, druge pa ob straneh. Potem nastavimo
sipalnik in spravimo še čebele noter. Ako medenih satov nismo
vdelali v satnike, jih lahko postavimo v medišče, potem ko smo

122

odkrili pokrovce, da jih čebele izpraznijo. Ali pa jih zdrobimo, se-
grejmo in iztisnimo med in ga potem pokladajmo preseljeni družini.
Če primanjkuje satja za ves panj, si pomagajmo v sili s satnicami.
Slab panj bomo imeli, če preselimo samo enega kranjiča v naš panj;
največkrat moramo združiti dva ali celo tri. Čim močnejša bo dru¬
žina, tem več nam nanosi. Skrbeti pa moramo, da je panj vedno
na toplem. Zaradi tega ga moramo zožiti, ako je družina slabotna.
Vselej pa moramo v panj vložiti slamnice; spomladi nimajo čebele
nikdar preveč toplote. Tudi moramo pripreti žrelo, da panja ne na¬
padejo ropnice. Čez nekaj dni poglejmo, kako so pritrdile sate na
satnike; navadno že lahko spone odstranimo. Ko jih pobiramo, se
uprimo s satom, ki ga držimo s prsmi, v rob mize, da imamo proste
roke; nato primimo hkrati oba kraka spodaj, ju raztegnimo, da od¬
stopita od satja in ju potisnimo navzgor ter odstranimo. Nekateri
čebelarji pritrjujejo satje z bombažastimi nitkami, kositrnimi trakovi
itd, Jaz sem preizkusil vse in končno spoznal, da so žične spone
najboljše, ker se z njimi dela hitro in dobro.

Primeren čas za preseljevanje je tudi tri tedne po rojenju. Ta¬
krat ni zalege v panju, pač pa že mlada oprašena matica.

Jeseni po zadnjih dveh načinih ne smemo preseljevati, ker raz¬
mesarimo vse satje tako, da si čebele ne morejo urediti zimskega
gnezda. To operacijo lahko odložimo brez škode na pomlad. Če si
kupimo panje jeseni, jih nakrmimo, ako so potrebni, in lotimo se
dela šele v aprilu prihodnjega leta.

XI. Pridobivanje medu iz kranjičev.

V XVIII. letniku »Slovenskega Čebelarja« je bil priobčen moj
opis o pridobivanju točenega medu iz kranjskih panjev. To navodilo
sicer ne spada v to knjigo, ker nima stika z naprednim čebelarstvom.
Škoda se mi pa zdi dragocenega medu, ki ga medarji vsako leto
skvarijo. Smilijo se mi tudi tisočere čebelne družine, ki bi jim lahko
rešili življenje. Priobčujem to navodilo zaradi tega, da ga bodo imeli
napredni čebelarji vedno pri rokah,

»Med iz satja kranjskih panjev je prav tako dober kakor med
iz premičnih satov; a kaka razlika je med medom, ki ga pridela
napredni čebelar s trčalnico iz premičnih satov, in medom, ki ga pri¬
dobivajo medarji iz nakupljenih kranjičev! To bi bilo treba povedati
vsem tistim, ki tako brozgo uživajo. Dočim ostane s trčalnico pri¬
dobljeni med tako snažen, okusen in dišeč, kakor ga je čebela pri¬
pravila zase, ter je lepo čist in prozoren kakor kapljica rujnega
vinca, je med, ki ga pridobivajo medarji z drozganjem satja, čebel,
zalege in razne nesnage, moten in grd na pogled ter neprijetnega
okusa.

Odkar deluje naše čebelarsko društvo, se je oprijelo mnogo
čebelarjev panjev s premičnim satjem ne le zato, ker pridelujejo
lepši in boljši med, ampak tudi zato, ker ga dobivajo znatno več.

Idilski je kmečki dom, kjer stoji čebelnjak s kranjskimi panji.
A kakor dandanes ropočejo stroji po kmečkih domovih, kjer so se
prej gibali kosci, mlatiči, ženjice in predice, bodo izpodrinili tudi
moderni panj in čebelarski stroji kranjiča. Od danes na jutri pa se
to ne zgodi; zaradi tega ne smemo že danes prepuščati samim sebi
čebelarjev, ki tako ljubijo svoje kranjiče, ampak opozoriti jih mo¬
ramo na sredstva, s katerimi se v takih panjih dosegajo boljši uspehi.

V začetku svojega članka sem opozoril na razliko medu, ki
nastaja zaradi različnega pridobivanja. Ali se med iz kranjičev nt.
bi dal pridobivati na enak-način kakor iz modernih panjev? Gotovo!
Jaz sem že v prvih letih svojega čebelarjenja to večkrat preizkušal,
a ker nisem poznal pravih pripomočkov, sem delo opustil. Dalo pa

124

mi ni miru, dokler nisem pogodil pravega, in danes pridobivam iz
kranjičev prav tako lahko trčan med kakor iz premičnega satja.
Razen tega ohranim prazno satje ter rešim čebele in matice.

Popisati hočem, kako se to delo pri meni izvršuje.

Pred vsem je treba imeti pripraven prostor, ki se dobro zapira
ne le zaradi tega, da nam čebele ne uhajajo, ampak zato, da nam
zunanje čebele ne prihajajo noter. Iz medu, ki ga trčamo, puhti vonj,
ki privablja skozi vsako režico nebroj čebel v trčališče, zlasti ako
točimo, kadar ni paše. To vedo prav dobro čebelarji, ki čebelarijo
z nepremičnim satjem. V prostoru sme biti razsvetljeno le eno okno,
drugo je treba zagrniti. Pod oknom postavimo lijak z zabojčkom,
kakršnega rabimo pri panjih s premičnim satjem za ometanje čebel,
ko jemljemo satje iz medišč. Na vsako stran okna postavimo po eno
mizo. Kranjiču, ki mu hočemo pobrati med, zapremo v čebelnjaku
žrelo in ga prenesemo v prostor, kjer trčamo. Položimo ga na mizo
na levi strani okna, in sicer zato, da pada, ker izpodrezujemo z
desno roko, več svetlobe v panj. Panj obrnemo na hrbet ter ga skozi
žrelo s kadilnikom dobro nakadimo. Nato trkamo po panju s paličico
kakih pet minut, da se čebele nasrkajo medu. S tem dosežemo, da
preveč ne izletavajo in ne pikajo. Ko ta čas mine, odtrgamo dno in
čebele vnovič dobro nakadimo. Sneti moramo tudi obe končnici, da
moremo satje izpodrezavati. Ako stoji satje povprek, se dado mali
satiči lahko prijemati. Težje je to delo, ako so sati podolgoma po¬
stavljeni, zlasti ako so zelo medeni in je v panju mnogo čebel. Roč¬
nost si človek kmalu pridobi. Z dolgim, zakrivljenim, na obeh straneh
ostrim rezilnikom, ki ga vsakokrat pomočimo in operemo, izpod-
režemo en krajni sat. Ako je dolg in težak, ga primemo od zgoraj
z obema rokama, in sicer kolikor mogoče globoko. Pri takih satih
potrebujemo pomočnika, ki ometa z mokrim omelcem čebele s sata
v lijak, ki stoji pod oknom.

Preden nadaljujem, moram opisati pripravo, ki do sedaj ni bila
znana niti onim, ki čebelarijo s premičnim satjem. Ta priprava je
torbica, v katero položimo enega ali več satov, ko smo jih očistili
čebel. Torbica obstoji iz dveh enakih okvirov. Napravimo jo tako
veliko, da gre z lahkoto v trčalnico; prevelika ni nikdar. Štirikotna
okvira napravimo iz štirih 15 mm debelih in 20 mm širokih letvic.
Najboljše so iz trdega lesa. Okvir mora biti zbit iz letvic po robu,
ne po širokem, tako da ima torbica v čisti odprtini 30 mm. Na eno
stran vsakega okvira pribijemo spleteno žičnato mrežico iz prilično
1 cm širokih zank. Ako ta dva okvira zložimo tako, da sta mrežici

125

obrnjeni na ven, dobimo torbico, kakršno potrebujemo, da polagamo
vanjo satje, ki ga hočemo iztrčati. Da je pa torbica bolj trdna in se
lahko odpira, pritrdimo na daljšo stran
okvira, in sicer tam, kjer se zapirata,
po dva kaveljčka z zančicami ali pa ju
zvežimo s tečaji.

Ko smo čebele ometli, položimo
sat v okvir in poberemo pokrovce z
nožem ali z vilicami. Nato položimo
čez sat še drugi okvir, obrnemo torbico,
ter odkrijemo še drugo stran sata. Ako je
torbica dovolj velika, vložimo vanjo
lahko po dva sata. Torbic pa moramo
imeti najmanj toliko, za kolikor satnikov
je trčalnica urejena, torej tri ali štiri.

Tako izrezujemo in iztrčavamo
sat za satom, s kadilnikom pa prega¬
njamo čebele, kolikor se da, iz satov.

Ako se ob panjevi stranici nabere kepa
čebel, jih poberemo s tanko lepenko
in z omelcem ter stresemo v lijak. S tor¬
bicami iztrčamo lahko tudi male satiče.

Nekaj čebel odleti med delom na
okno. Od časa do časa jih je treba po¬
mesti v lijak.. Ker je pa ometanje čebel
z okna težavno, imamo pri nas okno
urejeno na poseben način. Okno ob¬
stoji namreč le iz enega stekla, velikega
100 X 50 cm, ki je vdelano v lesen
obod. Pomaknjeno mora biti toliko od
stene, da lahko podstavimo lijak pod
spodnji rob okvira, kakor kaže pride-
jana podoba. Ako je okno vedno mokro
in čisto, zdrsnejo čebele same v pod¬
stavljeni lijak. Zaradi tega mora biti
spodnji del oboda toliko tanjši, da je
na tem mestu steklo prosto. Ako pa
posamezne čebele kljub temu lazijo po
oknu, jih ometemo z omelcem v lijak. Omelce mora biti vedno mokro
in čisto, zato si pripravimo poleg lijaka posodo s čisto, hladno vodo.

Pod. 103. Priprava za trčanje medenega satja iz kranjičev.

126

□

Kadar hočemo pridejati čebele iz podrtih panjev slabejšim ple¬
menjakom, moramo paziti, da pri podiranju ujamemo matico. To
napravimo najlaže takrat, ko izpodrezujemo satje, sicer
jo je treba iskati v zabojčku, ko smo vse čebele spravili
vanj. To je pa mnogo težavnejše, zlasti ker čebele od-
letavajo.

Panje podirajmo takrat, ko se je že zalega polegla.
Ako je je pa še kaj v panju, vdelajmo jo v satnike, ki jih
denimo v kak panj s premičnim delom.

Kdor se hoče temeljito okoristiti z vsako kapljico
medu, naj proti večeru razpostavi satje na piano, seveda
nekoliko strani od čebelnjaka. Čebele ga temeljito osnažijo.
Seveda smemo to storiti le, ako je satje iz popolnoma
zdravih panjev in pa ako ni v čebelnjaku brezmatičnih
panjev ali slabičev, Lahko pa satje tudi izlužimo. To opravimo
na ta način, da ga najprej zdrobimo v toplo
vodo, nato pa stisnemo v kepe. Medeno vodo
zmešamo s sladkorjem in jo pokladamo ple¬
menjakom s pičlo zimsko zalogo. Ako ni med
take vrste, ki ga s težavo trčamo, n. pr. jelov
med, ga v satju itak ne ostane mnogo. S tr-
čanjem izpraznemo satje temeljiteje nego me-
darji s kuhanjem in s stiskanjem. Tako prido¬
bivanje je enostavnejše nego ono, ki je v rabi pri medarjih. Za
med in vosek izkupimo dvakrat toliko, kolikor bi dobili od medarja.

Jesensko nakupovanje panjev za podiranje bi lahko prevzele
in uredile naše podružnice ali pa naj bi se s tem bavili podjetni
čebelarji, ki čebelarijo s premičnim satjem, ker imajo že itak vso pri¬
pravo za to. Čeprav bi plačevali med v kranjičih nekoliko draže
nego prekupci in medarji, zaslužili bi navzlic temu prav lepe denarce.

r

L

XII. Pridobivanje medu v satju.

Že nekaj let pred vojno sem poizkušal pridobivati med v pre¬
dalčkih. Delo mi je končno uspelo po velikem trudu in po mnogih
neuspehih, a prepričal sem se, da tako pridobivanje ni za naše kraje.
Panji naberejo znatno manj. Da bi nam delo neslo, bi morali med
v predalčkih prodajati najmanj dvakrat draže nego trčani med. Tako
sodijo tudi drugi evropski čebelarji. Satje v predalčkih mora biti do
zadnje celice zalito in zadelano. Ako se paša pretrga ali ko ponehuje,
ostanejo nam napol pokriti predalčki, ki ne vemo kam z njimi. Pokla-
dati moramo družinam, da nam jih dovrše. V predalčke nosijo čebele
silno nerade. Rajši odlagajo med v plodišče, tudi če omeje zalego. Da
jih k temu prisilijo, uporabljajo ameriški čebelarji posebne vrste panj
s prav nizkimi satniki. V severni Nemčiji sem videl jeseni in pozimi
v izložbah med v satju, a ne v predalčkih, ampak v velikih satinah,
Prinašajo ga trgovcem čebelarji, ki čebelarijo v slamnatih peharjih.
Tak med bi lahko oddajali tudi naši čebelarji, ki čebelarijo s kranjiči.
Seveda bi smeli panje podirati jeseni šele tedaj, ko se je polegla že
vsa zalega.

Med v satju zahteva občinstvo le tam, kjer nima pravega za¬
upanja v točeni med in kjer uživa mnogo samega medu. Pri nas
pa uporabljamo do sedaj med po večini le za potice in za čaj.

Ako bi pa vendarle tu in tam kdo hotel poizkusiti pridobivanje
medu v satju po ameriškem načinu, naj se ravna po naslednjem spisu,
ki ga je priobčil v »Slovenskem Čebelarju« moj prijatelj Humek.

1. Splošna pojasnila.

Napredni evropski čebelarji pridelujejo v novejši dobi skoro
izključno le točen med, kakršen je dandanes tudi pri nas znan vsa¬
kemu količkaj zavednemu čebelarju. Če ga še sam ne toči, je pa videl
pri sosednjem čebelarju, kako se to dela. Pred nedavnim časom, ko
čebelarji niso še poznali premičnega satja in trčalnice, so pridobivali
med iz satja na razne načine. Na veliko so ravnali tako, da so me-

128

deno satje zdrobili in zmečkali in med iztiskali. Precej medu se
je pa použilo s satjem vred,  V take svrhe so navadno odbirali
mlado, z medom zaneseno in zadelano satje. Če pa takega ni bilo,
je bilo dobro tudi starejše satje. Lahko trdim, da se je pred 40,
50 leti použilo več medu v satju nego dandanes. Čisti med so v prej¬
šnjih časih uporabljali le bolj za pijačo in za pecivo. Čim bolj pa se

Pod. 104. Dvanajst predalčkov napolnjenih z medom.
Vsak predalček tehta približno '/» kg.

je jelo širiti novodobno čebelarstvo, tem bolj je izgubljal med v satju
veljavo, tako pri nas in v srednji Evropi sploh.

Drugače pa je v tem oziru v Ameriki. Tam še dandanes po-
užijejo neverjetne množine medu v satju, ki ga ondotni velečebelarji
prav nalašč pridelujejo za uživanje v tej pristni prirodni
obliki.  Ameriški uživalci medu cenijo med v satju precej bolj
nego točenega. Med v satju jim nudi popolno jamstvo, da ni po¬
narejen. Poleg tega imajo pa tudi poroštvo, da je popolnoma čist in
snažen. Vsaka tuja snov, ki bi se utegnila primešati pri trčanju
bodisi vedoma ali nevedoma, po naključju ali po malomarnosti, je
pri medu v satju izključena. Zato je pa tak med vedno nekoliko
dražji nego točen, ker ga je vobče tudi teže pridelati.

129

Pa ne mislimo, da ameriški čebelarji pridelujejo med v satju
kar v navadnih satnikih, kakršne imajo v mediščih, ali pa celo tako,
da bi medeno satje izrezavali iz satnikov. Kam pa bi s takim blagom,
ki se niti ne da prijeti, nikari da bi ga mogli vlagati v posode in
nepoškodovanega razpošiljati?

Za pridelovanje medu v satju so uvedli majhne, nalašč v ta
namen prirejene satnike kvadratne ali nekoliko podolžne oblike,
ki vsebujejo po 1 funt = V ‘2  kg medu. Imenujejo jih sekcije ali
boksese. Mi jim bomo rekli predalčki.  V posebnih mediščih
nalože te predalčke na panj, čebele izdelajo v njih satje, ga napol¬
nijo z medom ter zadelajo. Taki polni in zadelani predalčki imajo
jako prikupljivo zunanjost. Medeni satič je okrog in okrog obdan
z lesom, le obe snežno beli, gladki strani sata sta vidni. Pri vkla-
danju in prekladanju se z roko niti dotekniti ni treba medu. Za
navadno namizno uporabo so baš prav veliki. Pa tudi za prevoz v
daljavo so kaj pripravni. Ker so vsi za las enaki, se dado prav varne
vložiti v posebne zaboje po 12, 24 in še več skupaj, ne da bi se satje
le količkaj načelo ali da bi še izcejal iz njih med. Zato se je ta
oblika na ameriškem medenem trgu jako priljubila. Ameriški čebe¬
larji pridelajo in prodado vsako leto na milijone polnih predalčkov.
Nedavno umrli slavni ameriški če¬
belar dr. Miller je kako leto sam
pridelal po 50.000 predalčkov
medu v satju. Root pripoveduje v
svoji knjigi »ABC čebelarstva«,
da je neka čebelarica Barber v
Koloradi nekega izrednega leta od
75 panjev pridobila 80.000 polnih
predalčkov. Seveda so to take iz¬
jeme kakor pri nas, kadar nanese
en A.-Ž. panj 80 kg medu. 300—400 predalčkov na panj že ni tako
redko. Povprečno pa dosežejo na leto do 60 predalčkov na panj.

Predalčke in vse druge priprave, ki so potrebne za tako če¬
belarstvo, izdelujejo velike tvornice v silnih množinah in z ne¬
verjetno natančnostjo. Ker prodajajo med s predalčki vred, jih
potrebujejo večji čebelarji vsako leto na tisoče in tisoče,

.2, Pripomočki,

Omenil sem že, da moramo med v satju pridelati v taki obliki,
ki je tudi na zunaj prikupljiva, priročna, zlasti pa pripravna za raz-

Pod. 105. Piedalčki v treh oblikah.

Na levi: izrezan kvadratni, v sredi: gladek
kvadratni, na desni: gladek pravokotni
predalček.

(Mere so označene v angleških palcih.)

Žnideršič, Naš panj.

9

130

pošiljanje, da se satje ne more prav nič pokvariti. Vse te zahteve
je mogoče izpolnjevati, ako uporabljamo nalašč v to svrho prirejene
in preizkušene pripomočke.

Prvi tak pripomoček so mali satniki, v katere gre okoli Vz  kg
medu. Imenovali jih bomo — kakor že rečeno — predalčke. V ame¬
riškem čebelarstvu so v rabi posebno dve obliki, in sicer kva¬
dratna in pravokotna. Prvi tip meri 107 X 10‘7 cm, drugi pa
10 X 12-5 cm. Pravokotna oblika je še prikupljivejša nego kva¬
dratna, zato je najbolj razširjena in splošno v rabi. Pri teh ame¬
riških predalčkih pa vidimo še neko razliko. Starejši kvadratni tipi
so na dveh nasprotnih straneh izrezani, da imajo čebele med pre¬
dalčki prehode. Novejša pravokotna oblika je pa gladka in je treba
na drug način skrbeti za pravilne razstope. Vsi predalčki imajo pa
to posebnost, da se zganejo iz enega samega kosa letvice, ki je
v treh mestih primerno zarezana. Na konceh pa je letvica nazob¬
čana, da se lahko trdno stakne brez žebljev. Taka letvica iz bele
lipovine je dolga 45 cm, široka 35 mm in debela 3 mm. Umevno je,

da morajo biti letvice na las na¬
tančno in enako izdelane. S ka¬
kim ročnim orodjem jih ni mo¬
goče ponarediti in je vsaka po-
izkušnjavtem oziru brezuspešna.
Izdelati jih je mogoče le s po¬
sebnimi stroji.

Drugi pripomoček za pride¬
lovanje lepega medu v satju so
posebne satnice, ki so tako tanke
kakor papir. Tudi to blago se
ne da izdelati z našimi navadnimi valjarji, še manj pa s stiskalnicami
za navadne satnice. Izdelujejo ga s posebnimi samodelnimi stroji, in
sicer tako dovršeno, da je prav tako tanko in nežno kakor mlado
naravno satje. Navadne satnice, ki jih izdelujemo pri nas, niso za
rabo v to svrho, ker so predebele in zaradi tega neužitne. Satnice
vdelavajo v predalčke na razne načine, primeroma tako kakor na¬
vadne. Uporabljajo izvečine cele, pa tudi večje ali manjše začetke.

Tretji pripomoček je pa posebno medišče, v katerega vložimo
s satnicami opremljene predalčke. Američani imajo to zelo prak¬
tično urejeno, Panje opravljajo samo od zgoraj. Na plodišče lahko
nalože po eno, dve ali še po več medišč. Kdor se peča s pridelo¬
vanjem medu v satju, uporablja drugačna medišča nego oni, ki

Pod. 106. Letvice'za predalčke.

Zgornja za gladke pravokotne, srednja
za gladke kvadratne, spodnja za izrezane
kvadratne predalčke.

131

prideluje točen med. To medišče je preprost, štirivoglat obod brez
dna in brez pokrova, za spoznanje višji nego predalčki (okoli 13 cm).
Dolgo in široko pa je tako, da se natančno ujema s plodiščem panja,
na katerega ga naložimo.

Najprej vlože po 4 predalčke v primerne lesene nosilce,
ki so tako natančno izdelani, da vloženi predalčki prav tesno iz¬
polnjujejo notranji prostor, S predalčki napolnjene nosilce postavijo
potem v medišče. Navadno spravijo vanje po 8 nosilcev, torej
8X4=  32 predalčkov. Med vsaka dva nosilca po vlože posebno
leseno pregrajo, ki ima dvojen namen, Pred vsem loči posamezne
nosilce, oziroma predalčke, da
so vrste prilično po 1 cm vsak¬
sebi, Pregraja med posameznimi
vrstami predalčkov je pa po¬
trebna tudi zato, da čebele ne
morejo posameznih predalčkov
čez vrsto spojiti s satjem, am¬
pak so primorane vsak predal¬
ček zase lepo izdelati in gladko
zadelati, ko je poln medu. To
je neogibno potrebno, ako ho¬
čemo dobiti gladko zadelane
predalčke, ker le taki imajo
veljavo. Nazadnje stisnemo z
ene strani vse nosilce s pre¬
dalčki in pregraje prav močno
s primerno desko, ki jo po¬
tisnemo med zadnjo pregrajo in stransko steno medišča. To je po¬
trebno zato, da se kolikor mogoče zmanjšajo raze med predalčki in
med pokončnimi letvicami pregraj, kamor čebele tako rade odlagajo
nadležno smoleno zadelavino. Važno je namreč, da so predalčki ko¬
likor mogoče snažni. Zato je vse tako urejeno, da od zunanje strani
čebele sploh ne morejo do njih. Spodaj leže namreč na nosilcih, ki
so tako široki kakor predalčki (35 mm), od strani se med seboj tesno
tišče, na vrhu pa leži zopet tesno na njih panjev pokrov.

Na prvi pogled je videti tako pripravljeno medišče sicer precej
zamotano, toda ko ga razdenemo, vidimo, da je vse preprosto in
pa potrebno. Kdor se za, stvar zanima in ima nekoliko potrpljenja
in dobre volje, razbere iz tega popisa in iz obeh podob že toliko,
da uredbo razume. To je najprej potrebno.

Pod. 107, Napol razdjano 'medišče za
ameriške panje. Spredaj nosilec z dvema
predalčkoma, za njima pregraja, v ozadju
medišče, v njem pet s predalčki napol¬
njenih nosilcev. Med posameznimi pre¬
dalčki so pregraje.

9 *

132

Ameriški čebelarji imajo lahko, ker vse te pripomočke ku¬
pujejo natančno izdelane. Kadar potrebujejo medišč, jih zlože, kakor
opisano, brez truda in težav. Tam nikomur ne prihaja na misel, da
bi si kaj sam izdelaval, ker za to nima časa ne priprav in ne po¬
trebe. Pri nas je pa stvar drugačna. Prvič naši panji niso prirejeni
za pridobivanje medu v satju, drugič nam pa manjka vseh naštetih
pripomočkov. Vendar pa s tem ni rečeno, da bi se nikakor ne dalo
prirediti primerno.

3. Medišče za naš panj.

Za panj na 9 satnikov bi priredili medišče na naslednji način:
Iz 2 cm debelih in natančno 13 cm širokih desek zbijmo obod,
ki meri zunaj 34 X 38 cm. Obod je brez dna. Za pokrov vzemimo
tri po 38 cm dolge, po 11'50 cm široke in približno po 1 cm
debele deščice, ki jih pa ne pribijmo na obod, ampak jih samo
položimo nanj, ko je nastavek že v panju.

Potem si zbijmo 6 nosilcev  (glej podobo!). Oba kraka sta
po 35 cm široka, 2 cm debela in natančno po 12 - 5 cm visoka.
Spodnja deščica je 35 mm široka, 5 mm debela in 34 cm dolga. Pri¬
bita je od spodaj na oba kraka, in sicer tako, da je med njima
natančno 30 cm razdalje za 3 predalčke. Najbolje je, da delamo
nosilce šele tedaj, ko imamo predalčke že pri rokah, da po njih
umerimo.

Potrebujemo še 7 p r e g r a j, ki jih bo pa nekoliko teže iz¬
delati. Kdor ima nekaj mizarskega orodja in zna sukati žago in
stružeč, pa premaga tudi to težkočo. Za vsako pregrajo je treba
10 kosov, in sicer: 2 končnih krakov  (glej podobo 107.), dolgih
po 12‘5 cm, debelih po 1 cm in širokih po 3 cm, 4 deščic,  po
29'5 cm dolgih, 22 mm širokih in kvečjemu 2 mm debelih, 4 re-
m e 1 j c e v , po 10‘5 cm dolgih, 12 mm širokih in po 4 mm debelih.
Končna kraka zažagamo od ozke strani ravno v sredi podolgoma
8 mm na globoko. V to zarezo vtaknemo deščice, ki so razmak¬
njene med seboj po 5—6 mm, da morejo čebele lahko skozi. Od
zgornjega konca so odmaknjene tudi 6 mm, od spodnjega pa kakih
10 mm. Ostanejo nam še štirje remeljci, ki jih pribijmo pravokotno
na deščice po dva in dva z obeh nasprotnih strani, da je med njimi
prilično po 9 cm presledka.

Nosilci in pregraje stoje v nastavku na dveh pločevinastih
trakih, ki ju pribijemo na spodnja krajša obodova roba.

133

V tak nastavek gre 6 nosilcev, katerih vsak drži 3 predalčke,
torej skupaj 6 X d = 18 predalčkov.

Ko imamo vse gotovo, vložimo v nastavek najprej eno pregrajo,
potem nosilec s 3 predalčki, potem zopet pregrajo itd. Končamo s
pregrajo. Ostane pa še nekaj prostora, ki ga tesno založimo z desko,
ki je 34 cm dolga in 12'5 cm široka in okoli 2 cm debela. Da pa
tem čvrsteje stisne vse predalčke s pregrajami, potisnimo med
desko in obodovo stranico dve primerno debeli zagozdi.

Kdor ima panje na 10 satnikov, si priredi primerno bolj širok
nastavek, v katerega gre 7 nosilcev po 3 predalčke, torej 21 pre¬
dalčkov.

4, Kako ravnajmo.

Med v satju po ameriškem načinu v opisanih nastavkih se da
pridobiti samo ob izredno bogati in trajni paši, kakor je n. pr. včasih
na akaciji, na kostanju, na hoji in katerikrat tudi na ajdi. Za ta posel
odločimo najboljše panje, ki se posebno odlikujejo v pridnosti in
ki se ne pripravljajo na rojenje. Še preden se začne paša, moramo
pripraviti nastavke s predalčki, v katere vdelamo tanke satnice ali
pa mlado belo satje, da imamo v pravem trenutku pri rokah vse,
kar potrebujemo.

Napačno bi pa bilo, ko bi še pred začetkom prave paše na¬
stavek vložili v medišče in pričakovali, da ga čebele zasedejo kar
hitro same od sebe. Na ta način ne gredo rade vanj, ker se jim zdi
preveč pregrajen in zamotan. Ravnati moramo drugače. Čebele je
treba nekako premotiti, in sicer tako, da panj ob svojem času —
torej dokaj prej, preden se paša prične — na običajni način
prevesimo.  Ko pa se paša prične in čebele že gosto zasedajo
medišče in z vso vnemo nanašajo med, tedaj je pravi trenutek, da
vložimo v panje nastavke za med v satju.

V to svrho postopamo na tale način: Proti večeru zložimo
vse satje s čebelami vred iz medišča na kozico in postavimo v iz¬
praznjeno medišče pripravljeni nastavek. Kdor ima v medišču ne¬
premične palice, mora položiti nastavek kar nanje. Da mu pa od
spodaj ne uhajajo čebele v drugi prostor nad nastavkom, naj podloži
pod vse štiri spodnje nastavkove robove po 6 — 7 mm debele in 2 cm
široke remeljce, ki zapirajo razo med nastavkovim robom in med
okvirom rešetke. Ko je nastavek tako urejen, ga pokrijmo s pri¬
mernim pokrovom (s tankimi deščicami). Nazadnje položimo nanj še
slamnico, in da se pokrov ne krivi, denimo čez slamnico kako

134

desko, ki jo obtežimo s kamenom ali kosom opeke ali pa z leseno
podporo, ki jo vprimo panju v strop. Končno otresimo čebele s satja,
ki je na kozici, nazaj v plodišče dotičnega panja, satje pa shranimo
ali pa uporabimo v drugih panjih. Drugi dan bo nastavek že gosto
zaseden in, ako se paša ne pretrga, ni dvoma, da bi se čebele ne
lotile dela v njem.

Čez teden dni — ob prav dobri paši še prej — bodo predalčki
v nastavku že precej napolnjeni z medom in čebele jih začno za-
delavati. Ako se je nadejati, da bo paša držala, denemo v medišče
še en nastavek, in sicer tako, da ga podložimo pod prvega,
Seveda je treba prvi nastavek vzeti najprej iz panja, uravnati no¬
vega in nanj položiti prejšnjega, ne da bi ga kaj razdevali. Če in
koliko so čebele nanesle vanj, itak lahko presodimo po teži. Ker
je nastavek visok 13 cm, merita oba natančno 26 cm, Medišče meri
pa od palic do stropa 26'7 cm, torej je nad obema nastavkoma še
toliko prostora, da vrhnji nastavek izlahka pokrijemo s tankimi
deščicami. Odeje pa ni treba.

Ko je paše konec, počakajmo še nekoliko dni, da med pozori
in da ga čebele do kraja pokrijejo, potem pa vzemimo nastavke iz
medišč in jih razderirao. Čebele ometimo v panj, polne predalčke
pa spravimo na varno. Za kupčijo imajo veljavo samo tisti pre¬
dalčki, ki so popolnoma zadelani na obeh straneh. Napol zanesene
pa spravimo za drugo leto.

Poudarjam še enkrat, da se takšno pridobivanje medu v satju
obnese le ob izredno dobri paši in v najboljših panjih. Ob navadnih
razmerah, ko poskoči tehtnica za 20, 30 dkg na dan, je vsak
poizkus in ves trud zaman. Kadar kaže tehtnica 1—2 ali več kg
donosa na dan in traja taka paša vsaj 10 do 14 dni, takrat je pri¬
lika, da dosežemo kaj izrednega.

Pripomniti moram še, da ostane rešetka v panju na svojem
mestu, ker sicer je matica takoj v nastavku. Čebele mnogo rajši
zasedejo nastavek, ako vrežemo v nekaj predalčkov mlado, deloma
z medom zaneseno satje.

Dodatek

Najvažnejše čebelarske resnice

razpredelil P. Celestin M. Schachinger.





DRŽAVNA








NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000438059