LETNIK Vlil ŠTEV. 1./2. VSEBINA: M. Hanziovsky: Obris lovskega živaioslovja. (Dalje prih.) 1 Dr. Sfanko Bevk: Naše podnevne ujede. (Konec prih.) . 7 Evgen Križaj: Mladinske tekme .......... 13 Dr. Fran Ogrin: Lov in lovsko pravo v povojni luči . . 19 inž. A. Š.: Zakoniti predpisi glede zaprisege lovskega varstvenega osebja . . . . . . . . . . . ... 21 Milan Pugelj: Lov na moža. (Listek.).. . 23 Iz lovskega oprtnika ........... 26 Mala oznanila ................ 32 Dražba lovov ................ 32 Ose šparins in modne potrebščine zb gospode in dečke priporoča CM l KgffE? Ljubljana Hleksandroua CEsta šIeu. 3 Slovensko lovsko društvo .fejjlidei S™ Sbi®£ Članarina znaša letno 60 K, za zaprisežene lovske čuvaje 30 K. Kdor plača enkra! za vselej 500 K, poslane ustanoven član in je nadaljnjih letnih prispevkov oproščen. Društvo izdaja svoje glasilo „Lovec“, ki izhaja 1. in 15. vsakega meseca. Vsak član ima pravico do trikratnega-brezplačnega „Malega oznanila“, nečlani morajo plačati za vsako iako oznanilo 10 K naprej, sicer se ne priobči. Rokopisi se naj pošiljajo na uredništvo „Lovca“, Ljubljana, Stro8mayerjeva ulica štev. 1. —- Odgovorni urednik: dr. Janko Lokar v Ljubljani. PEiei KOzma e-. ko priporoča slovenskim lovcem svojo bogato zalogo dobrih, trpežnih čevljev iz prvovrstnih vrst usnja z izbornimi podplati ___ lalegas Ljjisbijaiia, ^r©g ____ GLASiLO SLOV. LOVSKEGA DRUŠTVA V LJUBLJANI UREDIL DR. JANKO LOKAR | LETNIK VIII. LJUBLJANA 1921 j j NATISNILA JUGOSLOVANSKA TISKARNA f Ti1111111111111111■ 1111111111111111111111111111111111111111111111111111111111j|im 111111111111111111111■ 1111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111■ iiT I. Lov. A. članki. Dr. Stanko Bevk: Naše podnevne ujede .... 7, 35 France Bračun: Razbojnik............. 316, 349, 367 Tihotapec......................230 Vrana............85,101,117,134 Henrik Erhardt: Ljubljanska, tekma . . ..... 335 Peter Gilly: Med soško vojno in po njej v domačih loviščih . . . 187, 202, 233 M. Hanzlovsky: Obris lovskega živaloslovja 1, 33, 49, 65, 81, 97, 113, 129, 149, 165, 181, (§J, 217, 289, 313, 329, 361 Kapitan Zvonko: Volčji lov na Krninu . . . . 53, 67 KI.: Letošnji širji poljski tekmi ptičarjev 331 Sirji poljski tekmi ptičarjev letošnje jeseni.........................258 Evgen Križaj: Mladinske tekme....................13 O kosmodlakih pasmah ptičarjev . 249 Prva mladinska tekma ptičarjev . 138 Ptujska tekma.....................340 L. D.: Nova določila o lovskih pristojbinah ..............................292 Dr. J anko Lokar: Epilog............................344 Dr. Fran Ogrin: Lov in lovsko pravo v povojni luči 19 J anko Ravnik: Kratka zgodovina razvoja puškar- stva ..........................270 Miloš Roš: To in ono o gozdni jerebici . . 239 Franjo Sicherl: Tri jutra .........................87 Inž. A. Š. Dolžnosti in pravice osebja, postavljenega za varstvo lova . .151 Podatki lovske siatistike v Sloveniji za L 1920 .................. 264 Usposobljeno lovsko in lovskovar- stveno osebje................55 Zakoniti predpisi glede zaprisege lovskega varstvenega osebja . 21 Fran Tavčar: Volkovi na Krimu................168 B. Iz lovskega oprtnika. Beličnost divjega petelina. V. Her- . fort...........................28 Bel škorec. I. Erhartič..........63 Cene kož divjačine, -r 27, 286,359, 380 Cene lovišč. —r..................27 Centralni savez lovačkih udruženja Jugoslavije...................74 Člani na delo! V. Herfbrt . . .128 Človeška grdobija. J. D. . . . . 378 Čuden lov. Fr. Tavčar.................285 Deseti redni občni zbor. —r . 44, 74 Divja svinja..........................379 Divje koze na Lobniku pri Škofji Loki. Inž. A. R....................145 Divje koze v soteski Iške. I. Goe- derer...............................62 Divji lovec. J. D.....................326 Divji petelin v Savinji. —o— . . 285 Divji prašiči v Belokrajini. Albin Čebular.............................46 Določila o lovskih karlah. Inž. A. Š. 30 Drag pes. —r...........................64 Dražba lovov 32, 96, 148, 164, 180, 196 Dva naša sedemdesetletnika. —r . 309 + Golob Gašpar........................193 Gozdarji — logarji. M. Hanzlovsky 377 Gozdarsko društvo v Ljubljani . . 176 Izvrševanje občinskega lova po izvedencih. Inž. A. Š...................161 Jugoslavenska Šuma. Inž. A. Š. . . 48 Jugoslavenski šumarsko-lovački ka-lendar za g. 1921. Inž. A. Š. . . 48 Jugoslovansko šumarsko udruženje* Inž. A. J. R................ . . 213 Kako se ugotovi kakovost črnega smodnika. J. R.....................325 Kam so izginile naše skalne jerebice? V. Herfort.....................28 Kazen. Fr. Andolšek...................215 Klub ljubiteljev ptičarjev. — r 93; 124, 145, 325, 356 Kolek za lovske karte. Inž. A. Š. . 96 Kožuhovina.............................48 Kupčija s kožuhovino. — r ' . . . 48 Labod-pevec. V. H.....................146 Lastnikom psic - ptičark v uvaževa-nje. E. Križaj.................... Lepa bodočnost......................311 Lov na Sardiniji. A. N..............161 Lov na vidre. Fr. Stele .... 63 Lovopuslni čas za jerebe. Fr. Klemenc ................................46 Lovostaja vodnih ptic. Niko Lenček 125 Lovska nezgoda. -A...................63 Lovski klub za sodni okraj Velike Lasiče...........................176 Lovski ples..........................45 Hala oznanila 32, 48, 64, 80, 96, 112, 128, 148, 164, 180, 196, 216, 288, 312, 328, 360 Mlade divje svinje. A. P. . . . 146 Mladinska tekma. —r . . ... 110 Na prežo in zalaz srnjakov. —r . 215 Naše sodnije. V. J..................359 Na zanko ulovljene jerebice. — r . 48 Nekaj opazk k članku „Nova določila o lovskih pristojbinah“. A.S. 326 Nekoliko doneskov o ptičjem življenju v Beli Krajini za L 1920. L Šašelj..........................127 Nesreča vsled neprevidnega ravnanja z orožjem. —r.................47 Noivežani in mi. —r...................26 Nov grob (Janko Košir.) r . . 310 Nov lovski zakon. —r.................325 Obmejne čete in divjačina. —r . 325 Odborove seje 26, 61, 109, 124, 176, 281, 310, 356, 377 O dehorjih v Beli Krajini . . . 379 O divjem petelinu, —o— . . . 214 O „divjih mačkah v Beli Krajini. L Šašelj ...........................358 Od„ Sv. Marjete niže Ptuja. Drago Cepič ■;..........................110 O jazbecih v Beli Krajini. L Šašelj 145 Orožarna v Sfeyru. —r .... 32 Orožni listi. —r......................47 O udomačeni vidri. I. Šašelj . . 63 Pametna misel. Tomo Koprivc . . 63 Pasja zaprtija. —r...................326 Pavlov semenj. —r.....................80 Pegami v novomeški okolici. A. P. 146 Planinski orel. H....................380 Planinski orli v bohinjskih gorah. Inž. C. B.........................379 Podatki glede jelenov, medvedov in volkov. — r ....................96 Podružnica za ptujski politični okraj 161 Poostren nadzor nad izvrševanjem lova .............................193 Posvetovanje glede ribarstva . . 95 Poštne položnice .....................359 Pravila Kluba ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani. —r....................176 Prehrana naših ujed. S. B. . . . 357 Preizkušnja za lov in lovskovarstve-no službovanje. Inž. A. Š. . . 80 Pri letošnjem zastrupljevanju lisic. M. Roš.............................110 Pritajeno orožje in orožniki. —r . 112 Prošnja za napoved jelenov, medvedov in volkov.. —r .... 194 Prve velike divje golobe. L Rozman 95 Puškarska obrt v Sloveniji. . . . 194 Razpis pisateljskih nagrad . . . 213 Redek gost. V. Herfort .... 62 Redek gost ljubljanskih ulic. V. Herfort .................................128 Redka šoja. A. Čebular .... 180 Savinjski lovci. A. Hočevar . . . 176 S Čateža ob Savi. —b— . . . 147 Severni gostje. V. Herfort . . . 146 Slovensko ribarsko društvo. —n— 94 Sprelet kljunačev. R. Drachsler . 110 Sramota. —r...........................378 Srečni lovec, koračnica .... 359 S Trate nad Škofjo Loko. A. . . 147 Svatba ruševcev na Roglji. 1. Erinar 195 Škodljivci lovišč. Starina .... 147 Tečaj za gozdne in lovske čuvaje 95 Upravništvo . 180 Uspešen lov na volke. R. Gansl- mayer..............................283 Ustanovni obči zbor gorenjske podružnice ........................161 Ustanovni obči zbor ptujske podružnice ........................193 Varstvo redkih živali, rastlin in špilj v Sloveniji. Inž. A. Š.............125 Večfer Zelenega križa. —r ... 78 Vesel lovski prigodek. Zoratti . . 162 Vestno orožništvo. —r .... 378 Vidra. — r............................145 Vidra v pasti. Dr. Milan Gorišek . 284 Vojna psihoza. —r......................26 Volčja nadloga. R. Ganslmayer . 178 Volk. A. P............................179 Volk pred vrati Ljubljane. —r . . 378 Vpisi v Jugoslovanski rodovnik ptičarjev. —r.................... 281, 357 Wittmann Pavel, --r....................44 Zahteve antante glede divjačine. S E. 148 Zajčji lov. —r.........................61 Zalaz srnjaka. I. D...................284 Zanimiva pravda o merjascu iz 1. 1643. J. Barle.................29 Zanimiv srnjak. !. D................194 Zasega pritajenega orožja. A. . .47 Zaslužena kazen. —r..................96 Zaščita srn. —r.....................126 Za Zeleni križ . . . 48, 112, 163, 195 Zbirka za podporo preostalih po lovcu Grmu..................48, 112 Zgodnji znanilci pomladi. Albin Čebular ...........................110 Znamenje časa. Dr. Fr. Roš . .161 Žalostna usoda lovskega tatu. I. D. 326 II. Ribarstvo. A. Članki. Dr. Avgust Munda: O osnutku enotnega ribarskega zakona za kraljevino SHS . . . 302 Slavko Plemelj: Kratke črtice o glavnih panogah športne ribolovi . . 206, 275, 370 Preureditev slovenskega ribarstva 71, 89 B. Ribarska mreža. Iz Avstrijskega ribarskega časnika. Iv. Franke......................287 Kako je treba vlagati ovadbe radi ribje tatvine, —n—..............360 Kako spuščamo rake v vodo. —n— 360 Kako velika bodi riba, ki jo uporabljamo za vado. - n— . . . 360 K osnutku novega ribarskega zakona. —n—.......................359 Letošnja drst sulcev. Iv. Franke . 286 Letošnja vročina in ribe. Dr. Ivan Lokar...........................328 Lov z umetnimi muhami. —n . 360 Mirovna pogodba in ribarstvo.—n— 287 Moja največja postrv. P. Gillj' . .163 Odborova seja Slov. rib. društva v Ljubljani, —n—..................311 Odbor Slov. ribar. društva. —n— 288 Od Savinje. Dr. Fr. Roš .... 164 Onečiščenje voda. —n .... 195 Posli ribarskega odbora. n— . 288 Prostovoljna lovostaja za sulce, n— 195 Provizorični športni ribolovni red za državne ribje vode v Bohinju . 327 Račja kuga. —n—....................360 Ribarski odbor, —n—................287 Riba v boju proti malariji. Dr. A. Munda...........................328 Ribje oči. —n—......................196 Sulec, težak 17 kg . . . . . . 164 Sarena postrv.......................287 Umiranje rib. Dr. A. Munda . . . 328 Zarod salmonidov v Ljubljanici uničen, —n-.........................311 IH. Listek. Anarhist: Neuspel petelinar...............173 France Bračun: Ob polni luni...................190 Josip Brinar: Aeroplani.......................156 Pri ognju.................. 320, 352 S. Er h ar ti č: Aza.............................41 Iz lovskega dnevnika............58 Velikonočni zvonovi.............142 VI. Kapus: Ruševec (pesem).................160 Dr. Janko Lokar: Lovski aforizmi.................175 Spominski stihi.................188 Milan Pugelj: Lov na moža.....................23 Miloš Roš: Moj prvi...................105, 121 IV. Slike. Flot Konigsstein dr. Iv. Lovrenčiča 251 Glava ostriža...................10 Glava sokola-morilca.............9 Glava sokola-selca...............9 John dr. Janka Lokarja .... 253 Kraljevi orel...................11 Letalna peresa roke pepelastega splinca .........................38 Logar Lackner z ujetimi volčiči . 237 Lunj beloritec ......................38 Planinski orel..................11 Podolžen prerez roga sedemletnega divjega kozla...............152 Pregled kraguljev...............40 Resavka Živa Podjunska .... 133 Roglji kozla in koze............153 Spodnji del repa: divje kokoši, spačnice, ruševke...........226 Tel Grlovski dr. Iva Tavčarja . . 255 Udeleženci ljubljanske tekme ptičarjev ...........................337 Filip Bizjak,krznar Ljubljana, Gosposv. cesta 13 se prinoroča za vsa krznarska dela v najmodernejši obliki. Kupuje kože divjačine po najvišjih dnevnih cenah in jih sprejema tudi v strojenje. Shajališče lovcev ie kavarna ,prešeren“ y j^jubfjani ff]arij in ing „CROATIA“ zavarovalna zadruga v Zagrebu ustanovljena od mestne občine Zagreb leta 1884 sprejema v elementarnem in življenjskem oddelku vsakovrstna zavarovanja pod najugodnejšimi pogoji in najmodernejšimi tarifi. ZAHTEVAJTE PROSPEKTE katere pošilja in daje vsa potrebna pisna in ustna pojasnila PODRUŽNICA ZA SLOVENIJO Ljubljana, Stari trg štev. 11. Sprejemamo sposobne potnike in zastopnike, katerim se nudi prilika velikega zaslužka. Ljubljana Židovska ulica 8 Ljubljana Židovska ulica 8 priporoča svojo veliko zalogo pušek, pištol in samokresov lastnega izdelka in najnovejšega sestava kakor tudi belgijskih, sulskih in čeških strogo preizkušenih pušek z najboljšim strelnim učinkom. Zlasti opozarja na širom znane lahke trocevke s Kruppovimi cevmi, na brezpetelinarice za brezdimni smodnik in na browning-puške. Velika zaloga vseh lovskih in ribiških potrebščin po najDižjih cenah. Popravila in naročila izvršuje točno in zanesljivo. Ludovik Borovnik, puškar v Borovljah na Koroškem Priporoča najmodernejše puške za lov (dvocevke, risanice, irocevke iid.), dalje Mannlicher-repefirke z najboljšim strelnim učinkom, pripravne za lov, Mannlicher-Schönauer - repefirke, Browning - pištole kakor tudi pištole sistema »Steyr«, krogla Ö.35 in 7.65, po prvotnih cenah. Priporoča se tudi za izdelovanje novih kopit in cevi. Popravlja in prenareja vsakovrstne stare puške po najnižjih cenah n^T! nwn nwfi iron nwn n^n n^n nwn iiwT! nwn nwn nwn iiwn nwn iwn irwn ii^| j I. IN NAJVEČJA JUGOSLOVANSKA TOVARNA ZA BARVANJE, g | KEMIČNO ČIŠČENJE, PRANJE IN SVETLO-LIKANJE PERILA g | BARVA ČISTI PERE | e vedno vsakovrstno blago obleke vsakovrstno blago || j SVETLO LIKA. | H ovratnike, zapestnice in srajce H 1AQ fPPirUi TOVARNA: POLJANSKI NASIP 4 § | JAJO. i PODRUŽNICA: ŠELENBURGOVA ULICA 3. | 1 POŠTNA NAROČILA SE TOČNO IZVRŠUJEJO. | I PODRUŽNICE: MARIBOR, GOSPOSKA ULICA 38; NOVO MESTO, i GLAVNI TRG 73; KOČEVJE ŠT. 39. I 5S== ■■ ■■ ■■ . ■ -----------" n V. H@rfort, zoolog, preparator ]J Ljubljana jf Vrazov trg štev. 1. Sv. Petra nasip štev. 71 — - M. Hanziovsky: Obris lovskega živaloslovja. Zgodovina lova je enako stara kot človeštvo. V tistih temnih časih, kamor še ni prodrla popolnoma luč razkritja, je prestal človek brez dvoma hude boje z raznimi zvermi, ki so mu grenile življenjski obstanek. Braniti se je moral z vso telesno silo, ako je hotel ostati zmagovalec. Um mu je ta čas še malo pomagal, ker mu še ni podajal v roke uspešnejših sredstev. Edino orožje, s katerim se je stavljal v bran, mu je bil oster kamen, s katerim je pobijal nasilne zveri. Uporabljajoč razne brloge kot zavetišča, je prišel cesto v položaj, da se je moral boriti za imenovani količek z raznimi zvermi-brlogarkami. Ker mu je nudil poletni čas obilo raznega sadja in drugih rastlin, se gotovo ni bavil v tem času naš praded z lovom živali, medtem ko ga je zimski čas silil v to. Ker še ni poznal veljave ognja, je zaužival ulovljeno, t. j. potolčeno ali zadavljeno divjačino sirovo. Polagoma se je povzpel naš praprednik do tega, da je začel dolbsti in ostriti kosti ter jih nasajati, ali pa si je pritrdil oster kremen na kratek ročaj, kar je bilo že uspešnejše orožje kot sam kamen. Začel je nastavljati polagoma tudi čisto enostavne pasti, v katere je lovil manjše živali. Posebne iznajdljivosti mu ni bilo treba, ker je bilo vsakovrstne divjačine zadosti. Od živalskih vrst, ki so živele v dobi diluvijalnega človeka, jih je ostalo do današnjega dne malo; Na mesto izumrlih pa so stopile podobne vrste. Prvotno je hodil človek sam na lov; mogoče ga je spremljala pri tem poslu še njegova družica. Pozneje je lovila vsa obitelj bodisi posamezno, ali pa skupno, podpirajoč se medsebojno v opas-nejših slučajih. Ce je dobil semtertja pri svojih lovskih pohodih mladiče živali, jih je vzel na dom, kjer jih je udomačeval. Tako se je Lovec, 1921. 1 jelo povečavati hkrati s človeškim rodom število udomačenih živali. Divje je začel skoro preganjati z lokom, z izpopolnjeno sulico in s kijem. S tem orodjem je bil divjačini že nevarnejši, ker je imel v rokah orožje, katero ga je usposabljalo, da je moril divjačino na večjo razdaljo. Divjačina se je redčila in postajala plašnejša, ker je čutila, da jo človek daleč nadkriljuje. Bilo je treba torej nastopati pri izvrševanju lova zviteje. Ko je dobil človek v roke bakreno sulico in nož, se je začel povzpenjati z veliko naglico od stopnje do stopnje. Ker je bila živinoreja edina stroka, s katero se je bavil poleg lova naš praded, lahko domnevamo, da je izvrševal že takrat lov po gotovih načelih, od katerih je bilo glavno ločitev koristnih živali od nekoristnih. Pasoč svojo žival, je potoval iz kraja v kraj in pridno lovil. Tega posla ni opustil niti pozneje, ko je obdeloval zemljo temeljiteje. Ko so se ustalili posamezni rodovi, so si jeli lastiti nekateri glavarji pravice do lova. Razdelili so kraje v več lovišč, katere so podelili starešinam rodbin v izkoriščanje. Dogodilo se je cesto, da je posegel ta ali oni rod čez določeno mejo. Kaj se je zgodilo s kršitelji ali -posegovalci v tujo last, si lahko mislimo. Takrat je odločevala samo moč in, poslati koga v večna lovišča, je bila malenkost. Omenjeni glavarji, oziroma velikaši so si lastili izključno pravico do lova, dokler ga niso dobili popolnoma v svoje roke. Ljudstvo se je sicer upiralo, loda vedno brezuspešneje. Začele so izhajati razne prepovedi in druge omejitve lova, kar je imelo za posledico lovske tatvine, o čemer poročajo stare odredbe, ki so določevale trde kazni za vsak tozadeven prestopek. V srednjem veku n. pr. so odsekali tatu jelena desno roko, mu iztaknili oči, pokvarili noge ali ga pa vrgli kratkomalo v stolp, kjer je poginil gladu. Prav krute kazni so uveljavljali tudi razni škofje in samostani, ki so imeli na več krajih svoja posestva. Za časa grofa Vatila, gospodarja kranjskega okrožja, je dobil briksenski škof Albuin leta 1004. skoro vso Gorenjsko z blejskim gradom v dar. S to podaritvijo so prešla tudi bogata lovišča v škofovsko last. V darilnem pismu kralja Henrika IV. (leta 1073.) je izrečno dostavljeno, da nima nobeden drug pravice loviti na darovanih posestvih kot edino samo briksenski škofje, oziroma njihovi pooblaščenci. Briksenski škofje so uveljavljali v loviščih Gorenjske po svojih oskrbnikih telesne kazni za vsak prestopek proti lovu. Ker je veljala lovska tatvina za smrten greh, se je moral pokoriti grešnik tudi na sramotilnem odru, kjer so mu privezali na glavo z jermeni za čas javne sramote težko jelenovo rogovje. Po tej kazni pa se je moral pokoriti še za cerkvenimi vrati v oddelku za spokorjene grešnike. V srednjem veku je veljal lov za najplemenitejši šport. Poleg viteških vaj v borenju se je moral vaditi vsak plemič tudi v lovu. Ta šola je bila zelo stroga. Pod vodstvom spretnega lovca je moral spoznavati mladi plemič vse vrste divjačine in načine lova. Poznati je moral vsak sled, kakor je moral znati tudi iz njega sklepati o vrsti in jakosti divjačine. To ni bilo tako lahko, kajti takratni lovci so poznali nič manj kot 72 fakozvanih nebeških znakov (sledov) samo pri jelenu. Poleg tega je moral1 znati, vzgajati tudi pse in sokole ter jih pripravljati za lov. Predvsem je'moral biti siguren strelec in zabadalec. Marsikdo današnjih lovcev bi obesil vso „jagarijo“ na klin, ako bi se bilo treba postaviti pred razdraženega neresca s samim ostnom, na katerega se je moral merjasec po pravilih sam nabosti, ko se je zaletel proti lovcu. Dokler ni bil mladenič proglašen za lovca, toliko časa ni smel nositi javno nobenega orožja. Sele po tri- do štiriletni strogi šoli je stopil pred skupino viteških lovcev, kjer je moral pokazati, kaj zna. Če je prestal izpit dobro, so ga peljali pred ležeče drevo, črez katero se je moral uleči. Nato so ga vprašali, ako hoče loviti in ščititi divjad po pravih lovskih nazorih, ali hoče očuvati lovski ščit svetel in neomadeževan in ali hoče zastaviti v prid lovstva, če treba, tudi lastno življenje. Na vsak odgovor je dobil po zadnjici udarec s ploskim rezilom lovskega noža. Po zadnjem udarcu je smel vstati, na kar so mu pripasali lovski nož kot znak izučenega lovca. Ta dan je bil za mladega viteza gotovo ravno tako pomemben kot dan imenovanja vitezom. Pa tudi lovskim pomočnikom se ni godilo nič bolje. Solati so se morali enako kot mladi plemiči. Služba lovca je veljala takrat povsod za višjo od vsake druge. Z' dnem, ko je bil imenovan za lovca, je postal prost in ni veljal več za nevoljnika. Ako se je pregrešil kak lovec zoper lov, je bil kaznovan. Za manjše pregreške jih je dobil pošteno s ploskim lovskim nožem po zadnjici, za večje je moral iti v, ječo. Po navadi so ga kaznovali tudi s tem, da ni smel nositi določen čas nobenega orožja. Vsak lovec je moral znati trobiti tudi vsa lovska znamenja, katerih je bilo 42. Ta strogi lovski red se je obdržal več stoletij in se začel izgubljati šele s propadom vifeštva. Gosposka, oziroma gospoda sama pa ni uživala mirno prilaščenih si lovskih pravic. Kmetje so zahtevali večkrat pravo lova zase ter se sklicevali pri tem na zapisano pravico, ki jo jim .je priznala gosposka v slabem trenutku. Tudi slovenski kmetje niso bili v tem oziru tako skromni, kot se navadno misli. Ko se je n. pr. ob koncu srednjega veka iž mnogoterih vzrokov položaj kmetskega stanu izdatno poslabšal in so došle iz Švice in Nemčije vesti, da sklepajo kmetje tam zaveze, se je ustanovila tudi „slovenska kmetska zveza", ki je zahtevala „staro pravdo", kakršna je bila zapisana v starih urbarjih. Kmetje so se pritoževali pri graščakih radi novih davščin, ki niso bile zapisane v starih urbarjih, in radi raznih krivic. Zahtevali so med drugim tudi, da nima gospoda, ki si je lastila izključno pravico do gozdov, voda in planin, več braniti kmetom lova rib in divjačine. Na Gorenjskem je vrelo zlasti med bohinjskimi in blejskimi kmeti. Sestavili so pritožbo na briksenskega škofa, v kateri se bridko pritožujejo, da so jim plemiči Jurij in Hartman Kraig in Jurij Puchheim, ki so imeli blejsko gospostvo v zakupu, vzkratili mnogo starih pravic. V pritožbi navajajo med drugim, da so smeli za časa celjskih grofov v vseh vodah prosto ribariti, izvzemši deset tednov med sv. Mihaelom in sv. Andrejem. Sedaj pa Kraig in njegovi hlapci sami ribarijo, njim pa branijo ribolov. Pobrali so jim že petkrat njihove mreže ter jih še niso vrnili. „Že od nekdaj smo imeli,“ pravijo v svoji spomenici, „po gorah prost lov s pastmi, zankami, vrvmi na divje koze in kune. Gospod Kraig pa je razdrl brez vzroka in pravice naše pasti in jih sesekal en dan 25. Vsakdo okoli nas lovi divjačino in mi, kraljevi podložniki, ki smo sredi gozdov, bi je ne smeli loviti 1“ Take in slične pritožbe so pa imele malo uspeha. Ostalo je le pri obljubah, da se zadeva vestno preišče. Toda pravniki so dokazali na podlagi rimskega prava, da je pravica na graščakovi strani. Ko ni mogel tudi deželni knez kmetom povsem ugodili, so se uprli 1.1515. Tri mesece je trajala nesrečna kmetska vojska. Končala se je s popolno zmago plemstva, a do sprave med gospodom in kmetom ni prišlo. Crez nekaj let je zopet tekla kri. Najhujši vstanek slovenskih kmetov je vzbuknil leta 1573. na Spodnjem Štajerskem in Dolenjskem. Na bližnjem Hrvaškem je Franc Tahi, posestnik graščine Sused-Stu-bica, tako odiral podložnike, da so se uprli pod vodstvom Elija Gregoriča in Matija Gubca. Poleg raznih davščin in bremen so morali kmetje Tahiju rediti in čuvati njegove lovske pse in so morali dati zanj vola, ako je kateri izmed njih poginil. Upornikom so se pridružili še sosednji dolenjski in štajerski kmetje. Toda sianovski vojaki so zadušili s kruto silo upor. Kmetska moč je bila strta za vselej, kajti poznejši upori so bili omejeni na posamezne kraje in tudi brezuspešni. Enako žalostno je končala nemška kmetska vstaja leta 1525. Vstaški kmetje so proglasili dvanajstero členov, v katerih so hoteli omiliti obstoječe neznosne gospodarske razmere. Zahtevali so med drugim, da smejo reveži prosto loviti in ribariti. Toda knezi in meščani so potolkli z dobro oboroženo-in izvežbano vojsko upornike ter jih spokorili. Lovske pravice so se preuredile šele leta 1789. Akoprav so dobile nekdanje fevdalne pravice s to preureditvijo močan sunek, so vendar ostale še v rokah nekaterih plemičev in samostanov, ki so se jih krčevito oklepali. Tudi to leto izdana določila za povračilo po-škodeb, storjenih po divjačini, so ostala povečjem samo na papirju, kajti tisti, ki je utrpel kako škodo, je bil tlačan in je moral biti tiho, ako ni hotel izzvati nevolje svojih gospodarjev. Šele vihar leta 1848. je napravil v lovskem razmerju pošten preobrat. To leto je sklenil prvi državni zbor na Dunaju, da se odpravi podložnost kmetov z desetino in tlako, in cesar Franc josip I. je določil v postavi z dne 4. marca 1849., da nehajo nekatere služnosti brezplačno, nekatere pa za zmerno odškodnino. Brez odškodnine so oprostili podložnika med drugim lovske tlake, t. j. dolžnosti, da mora prepustiti gosposki lov na svoji zemlji in celo pomagati kot gonjač, hraniti pse i. i. d. Brez odškodnine je nehala ribiška tlaka, t. j. več ni bilo treba voditi čolnov, nositi mrež, odpirati jezov, goniti rib v mreže in podobno. • •» ' V zvezi s kmetijsko odvezo je izšel 7. marca I. 1849., št. 154 drž. zak., cesarski patent (lovska postava), po katerem uživa varstva zakona divjačina. Prenehale so vse lovske pravice na tujem zemljišču, in sicer brez oškodnine, če ni mogel graščak dokazati, da je bil napravil s kmetom posebno pogodbo ali da plačuje kmetu najemnino za lov. Lovska pravica je prešla na občino, ki je daiala odslej to; pravico onemu, ki je največ pdnudil zanjo. Lovska najemnina pa ni bila povračilo za škodo, ki bi jo napravila divjačina. Kdor je imel najmanj 200 oralov lastnega zaokroženega, nerazirganega posestva, je smel loviti sam ali pa dati lov v najem. Ta cesarski patent tvori podlago raznim lovskim postavam, ki urejujejo izvrševanje lova v posameznih upravnih pokrajinah bivšega avstrijskega cesarstva še danes in so vsaj deloma zastavile uniče-' valno delo, ki se je pričelo v .letu dozdevne svobode, t. j. 1.1848., ko si je iskal kmet zadoščenja za'storjene mu krivice pri nedolžni divjačini, katero je pobijal na prav barbarski način. Takrat je izginila iz naših krajev, o katerih bogastvu na divjačini pričajo razna krajevna in druga imena, marsikaka živalska vrsta, katero smo pridobili svojim gozdovom v letih za viharjem ¡nastopivše umirjenosti s skrbnim negovanjem in z dragim novcem. Z:rastočim zmislom za pametno narodno gospodarstvo je začel giniti tudi gnev zoper postavno urejeno izvrševanje lova. Po stališču, ki ga zavzemajo dandanes pri nas posamezne upravne enote napram lovu, presojamo lahko narodnogospodarsko izobrazbo njihovih prebivalcev. Lovstvo je tvorilo že od nekdaj posebno znanost, ki se je bavila s spoznavanjem divjačine in njenih navad v vseh razvojnih stopnjah, z njenimi boleznimi in drugimi pretečimi ji nevarnostmi. Glavna naloga lovstva je negovanje, gojenje in povzdiga lova,, oziroma divjačine. Lovstvo vsebuje tudi nauk, kako se naj vršijo razni' lovi na divjačino in kako se naj urejuje njen odstrel. Znanje vseh veljavnih lovskih zakonov in predpisov tvori poleg psoslovja važen del tega, kar mora znati pravi lovec. To ime pa ne pripada vsakemu ki nosi lovsko puško. Kdor je izobražen v lovstvu praktično in teoretično, temu gre to častno ime. Lovec neguje in urejuje torej lov po smernicah, podanih po zakonih in po običajih, uveljavljenih po tradiciji. Največja čast vsakemu lovcu je, če postopa pri izvrševanju lova z divjačino plemenito in človekoljubno. Posebna lastnost lovca je tudi zatajevanje in obvladovanje samega sebe. Za lovca torej ni vsak, kdor čuti v sebi samo strast po ugonabljanju divjačine. Tak človek sme prestopiti prag lovišča šele tedaj, ko je vrgel od sebe vse strasti in ustalil svoj značaj v toliko, da sam sebe vedno lahko obvladuje. Lovcev poznamo več vrst. Navadno imenujemo lovca, ki poseduje lastno lovišče, lovca - posestnika, medtem ko je lovec - najemnik ali zakupnik, kdor ima v zakupu ali podzakupu kako lovišče. Lovci-športniki so člani lovskih družb, odnosno oni, ki izvršujejo lov kot vabljeni gostje in samo kot šport. Lovci, ki izvršujejo lovsko varnostno službo v zasebnih ali zakupnih loviščih, se zovejo za lovce po poklicu. Lovec-mrhar je pa vsak lovski nepridiprav, ki se ne drži lovskih pravil in postav; večkrat je slabši kot lovski tat, ki sicer krade divjačino, a se drži pri tem kolikor toliko med pravimi lovci veljavnih načel. Lov sam delimo v visoki in nizki lov. K visokemu lovu prištevamo : a) od koristne dlakaste divjačine: jelenjad, damjeka, divjo kozo, kozoroga in neresca; b) od škodljive dlakaste divjačine: medveda, volka in risa; c) od koristne perutnine: divjega petelina, ruševca, gozdnega jereba, fazana, dropljo, žerjava, čapljo in laboda ; d) od škodljive perutnine: orla in uharico. Nizki lov obsega vso drugo divjačino. Po tem uvodu prehajam k živaloslovju. Poudarjam pa, da ne nameravam podati popolne tozadevne razprave, ampak samo obris, kakor pove naslov. Monografije o posameznih živalih prepuščam spretnejšim rokam, želim le, da bi ne čakali naši lovci predolgo nanje. (Dalje prihodnjič.) Naše podnevne ujede. V Carnioli, oziroma v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo, izhaja od leta 1915. o naših ujedah obširno znanstveno delo strokovnjaka dr. Janka Ponebška. Prvi del tega spisa, ki obsega sove, je izšel kot posebna knjiga v založbi Muzejskega društva in jo priporočam prav toplo v nabavo vsem slovenskim naobražencem, predvsem tovarišem lovcem. Ponebškovo obširno delo o vseh naših ujedah ima namen, „podati slovenskemu občinstvu, posebno lovcem, popoln prirodopis naših roparic“; moj spis namerava vse drugo, zato se naj ne smatra za nadomestilo Ponebškovih ujed, marveč kvečjemu za uvod ali pripravo k študiju Ponebškovega znanstvenega dela. Moj namen je samo, popisati značilne znake naših navadnejših podnevnih ujed, ki jih mora poznati vsak lovec. Prepričal sem se namreč, da razločuje naše ljudstvo izmed vseh ptičev najmanj ujede; združuje jih pod skupnim imenom „orlov“, „jastrebov“ ali „sokoličev“, in to po raznih krajih tako različno, da nisi nikdar gotov, o kateri ujedi ti pripovedujejo. Zdi se mi zato prav in primerno, da orišem nakratko v Lovcu naše pogostnejše roparice, in sicer — kolikor se to sploh da — tako, da jih bo mogel spoznavati lovec že v prirodi, v svojem lovišču, ne pa šele doma s knjigo, šestilom in merilom v roki. S tem pa zasledujem še drug namen: upam namreč, da prizanese pravi lovec marsikateri ujedi, če jo spozna kot redko za naše kraje, in da se morda vendar nekoliko skrči število tistih prisiljenih izgovorov, da „nisem dobro znal, na kaj sem streljal“. Perečega vprašanja, ki je popilo že mnogo črnila, pa tudi mnogo vina ob razburljivih razgovorih, vprašanja namreč, katere ujede so škodljive, katere pa koristne, se dotaknem le mimogrede in le v toliko, da rečem: med prirodopisci se je že nehalo vsako prerekanje o samogoltnem vprašanju po škodljivosti in koristnosti živali. Vsaka živalska vrsta ima upravičen obstoj z ozirom na celokupen red v stvarstvu. To naziranje naj bi prodrlo vsaj za naše redkejše ujede tudi v vrste slovenskih lovcev, ki naj bi bili bolj ponosni na svoja lovišča z mnogovrstno divjačino kakor pa na to, da so iztrebili iz njih vse, kar ne spada v ponev in na krožnik. Ujede ali roparice so navadno precej veliki ptiči z močnim, ostrorobnim, kljukasto zavitim kljunom, ki ima na korenu voščenico in v njej nozdrvi (nosnici). Noge so kratke, štiriprstaste, oborožene z močnimi, srpastimi kremplji. Navadno so obrnjeni trije prsti naprej, eden nazaj ali pa je zunanji prst obratnik (pregibnik), ki ga morejo , ss* 7 obrniti ujede (sove, ribji orel) navzpred ali navzad. Ujede se hranijo' z mesom; vode menda ne pijejo; neprebavne snovi izmetavajo v kepah, ki jim pravimo izbljuvki. Svoje iztrebke, belo seč in mehko blato, štrcajo iz sebe obenem, in sicer več decimetrov daleč, pri-klonivši se z naščeperjenim perjem in privzdignivši rep precej visoko. V roki imajo 10 letalnih, v repu 12 krmilnih peres. Samice so večje kot samci in navadno manj živih barv. Mladiči se iz večine zelo razlikujejo od dorastlih poedincev svoje vrste, pa tudi dorastle ujede, posebno samci, izpreminjajo na starost svojo občo barvo in risbe v nji. Po barvi je tedaj ujede težko spoznavati. Najzanesljiveje jih določamo' po obliki risb, po nogah in po velikosti. Mere, ki jih navajam pri po-edinih vrstah, so v centimetrih, in sicer veljajo, če ni posebej povedano, manjša števila za samce (cfj, večja za samice (>p). Po vrsti slede mere tako-le: cela dolgost, čez razprostrte peruti, rep (perut),, krak, kljun. Ujede delimo navadno v dve skupini: v podnevne ujede ali kragulje (accipitres) in v ponočne ujede ali sove (striges). Kragulji imajo oči nastran, sove pa naprej obrnjene. Sove so tudi bolj čokate kot kragulji in imajo kratek, skoraj tako debel vrat, kakor je njihova okrogla glava. V naših krajih opažamo kakih 30 vrst kraguljev in samo s temi se bavi naš spis. Po sorodnosti in podobnosti jih zaradi pregleda razvrščamo tako-le: I. Kragulji. A. Družina sokolov. a) Pravi sokoli (gorenji kljun ima oster, dobro viden zob, ki se prilega v zarezo spodnjega kljuna. Nozdrvi so okrogle. Drugo letalno pero je najdaljše. Goli kolobarček okoli oči je take barve kot kraki. Peruti so ozke, proti koncu zelo zožene. Rep je tako dolg kakor trup ali daljši, enako širok ali celo ošiljen, le pri postovki proti koncu malo širji): , 1. Sokol selec (falco peregrinus Tunst.) je približno tolikšen kakor krokar, samica večja kot samec. Dorastel ptič je zgoraj pepe-last s temnejšimi lisami in povprečnimi progami. Spodaj je bolj ali manj rdečkast s srčastimi lisami, ki postajajo proti repu vedno širše in prehajajo v lokaste proge. Kljun je črn, voščenica rumena; oči (šarenica) so temnorjave. Mladiči vlečejo vobče na rjavo barvo; voščenico in krake imajo modrikaste. Sedeč selec skrči vrat, da sloni glava skoraj na ramenih; peruti segajo do konca repa. Po belem grlu ter belem zgornjem delu prsi in po črnih licih ga moreš spoznati od-daleč. Podnevi ne seda rad na drevje; spat hodi najrajši v jelovino. Leta zelo hitro, mahaje hlastno s perutmi, navadno nizko nad zemljo. S tat zleti nekaj časa vodoravno, potem se šele dvigne, do primerne višine. Sokol selec se prehranja samo s ptiči. Glas mu je poln in se čuje kot „kgijak, kgijak“ ali „kajak, kajak". Pri nas je precej pogosten. Mere po dr. Hennicku: d* 39—44, 84—106, p 42—49, 99—113; 16—18, 33 — 36. Krak je daljši kot srednji prst, zunanji prst pa je daljši kot notranji. 2. Sokol morilec ali banatski sokol (falco sacer Gmel.) je večji kot sokol selec (49—54, 105—140, 18—20, 40—41). Zgoraj je temnorjav s svetlejše obrobljenimi peresi in s temnejšimi rebrci; grlo je rumenkasto, prsi in trebuh rdečkaste s podolžnimi, kapljam podobnimi lisami v podolžnih vrstah. Sedečega morilca spoznaš po teh marogah precej lahko. Izpod zloženih peruti gleda za kake 4 cm repa, ki ima jajčaste lise. Zunanji prst je tako dolg kot notranji. Kljun je modrikasto roženosiv, voščenica rumena, v mladosti modrikasta. Leta še brzeje kot selec, udarja s perutmi hitro in močno po večkrat zapored, potem pa plava nekaj časa z mirno razpetimi perutmi. Nad gnezdom se rad vozi v velikih krogih. Ni pogost. 3. Kraški sokol (falco Feldeggi Schleg.) je manjši kot morilec, a večji kot selec; vobče je selcu podoben, toda po rjastordeči glavi ga je lahko razločiti. Zunanji in notranji prst sta enako dolga. Pri nas je precej redek. 4. S okolic (falco aesalon Tunst. Merlin) je še manjši kot obče znana postovka; 28—32, 60—63; rep (12) gleda 2-5—3 cm izpod zloženih perutnic; perut 20, krak 375. Leteč izgleda sokolič na prvi hip kakor velika lastovica s krajšimi perutmi. Star samec ima zgoraj izrazito modro perje s črnimi rebrci; tudi rep je moder do končne petine ali šestine, ki je črna in ozko belo zarobljena. Spodaj je rep rjast in ima črne podolžne črte. Kljun je kratek, spredaj moder, na korenu rumen; voščenica rumena. Samica je zgoraj rjavo-siva, spodaj belkasta z ozkimi, rjavimi podolžnimi lisami. Rep ima temnorjav s povprečnimi rjasto-rdečimi pasovi. Sokolič pozimi pri nas ni ravno redek. Njegov glas zveni kot „kikikiki". Glava sokola selca. Glava sokola morilca. 5. Ost riž ali škrjančar (falco subbuteo L.) je malo večji' kot sokolič, posebno daljše ima perutnice (24), ki segajo celo nekoliko čez rep. Leta izvrstno, hitro in posebno okretno; če se spusti z drevesa, preleti po 300—400 korakov, ne da bi vidno deloval s perutmi. Rad se drži na prostem polju, sedeč na kaki vzvišini, prenočevat hodi v bližnji gozd. Barve je vobče temne, zgoraj temnosive,. spodaj sicer belkaste, toda od golše navzdol je posut z močnimi, črnimi podolžnimi lisami; le perje na nogah in koncem trebuha je rjasto. Ostriža spoznaš precej zanesljivo po beli lisi, ki drži čez grlo' na obe strani vratu, in po podkvasti, črni marogi, ki sega od oči v to liso. Pri nas ni redek. Glava ostriža. 6. Postovka (tinnunculus tinnunculus L.) je najbolj znan in prii nas najbolj pogost sokol; pravijo mu tudi mokosevka, menda zaradi; znanega podržavanja med letom na enem mestu. Samec je zgoraj, rjav; vsako pero ima proti svojemu vrhu črno liso. Letalna peresa, roke so črnorjava; glava je sivomodra, ravno tak je rep, ki se končuje v širok, črn pas s prav ozkim, belim robom. Spodaj je postovka rjasto-bela s podolžnimi črnimi lisami. Pri samici sta glava in rep rjave osnovne barve. Mere: 32—36, 68—73, 14—16, 24—27, 4'7; srednji prst s krempljem vred 36, zadnji 2'4; kremplji so črni. V zraku jo spoznaš po podržavanju in po dolgem repu. 7. Južna postovka (cerchneis naumanni Frisch.) je malo manjša kot navadna postovka, sicer pa precej podobna. Razločuje se najlaže po tem, da ima južna postovka rumenkasto-bele kremplje in da je samec zgoraj brez lis, spodaj pa posut s prav majhnimi, črnimi pikami. Pri nas je redka. 8. Rdeč e noga postovka (cerchneis vespertina L.) se malokdaj zaleti k nam. Prav lahko jo razločiš od ostalih postovk: zgoraj je temno-sivomodra (samec tudi po prsih), sicer pa rjastordeča, skoraj brez lis; rep ima samec črn, samica temnosiv. Voščenica in nogi so rdeče, kremplji rumenkasti. Mere: 30, 75, 13, 21. Lovi najrajši proti večeru. b) Orli (gorenji kljun na korenu raven, brez zoba, dolenji brez: izreze; zelo ploščato teme; peresa na temenu, tilniku in gorenjem delu vratu koničasta; oči globoko v glavi pod ploščato čelnico; noge do prstov porastle s perjem [glej izjeme štev. 7, 8, 9j; prvo letalna [vodilno] pero zelo kratko; v zraku.se vidijo prva letalna peresa prstasto razkrečena; rep je kratek in. navadno ravno odrezan). Za nas prihaja 9, oziroma, 6 orlovih vrst v poštev, če se oziramo na novejšo sistematiko, ki prišteva ribjega orla in postojno k lunjevcem, kačarju pa prisoja posebno: pleme med kanjevci. 1. Planinski orel (aquila .chrysaetus L, fulva) je temno-rjav. Rep, majčkeno zaokrožen, s širokim, črnim robom, sega nekoliko izpod zloženih perutnic. Usta so razklana do navpičnice pred očesom. Srednji prst ima 3—4 plošče. Mere: 80j-^9O, 188—200, 31—35, 58—64; kljun po loku 6 5, krak 9'5. i , 2. Kraljevi orel ali mogilnik1 (aquila melanaetus L.) je vobče tudi temno-rjav ali celo skoraj črn, toda na temenu in zgornjem delu vratu ima svetlejše perje in na ramah veliko, svetlo liso. Rep je ravno odrezan in ne sega izpod zloženih perutnic; počez ima temnejše proge ter se končuje v črn pas z belkastim robom. Usta so razklana do navpičnice za očesom. 3. Veliki klinkač (aquila clanga Pali.) je temno-rjavega, ba-krenasto izpreminjastega perja; tilnik, gorenji del hrbta in gorenji del prsi so brez lis. Usta ne segajo do pod srede oči; nozdrvi so okrogle. Peruti dosegajo konec repa ali ga celo presegajo. Redek ptič. Ljubi bolj bukove gozde kakor jelovino;. na drevesu ali na kaki drugi vzvišini čaka na plen; žre tudi mrhovino. Njegov glas „jef, jef, jef“ je podoben zvonjenju gonečega psa. Mere: 70, 175, 28, krak 11. 4. Mali klinkač (aquila naevia Meyer) je tenmoprstenorjav s svetlejšo glavo, tilnikom in gornjim krovnim perjem perutnic. Okrog-lasti nosnici stojita poševno. Peruti ne segajo čez rep. Mere: 60—65, 140—160, 25, 8, 3 9. 1 Glej podobo v Lovcu, VI., stran 23. Samuel Gmelin, ki je v prirodopisnem pogledu prepotoval Rusijo, je leta 1774. krstil kraljevega orla z imenom „Falco Mogilnik“. 5. Mali orel ali p u t u 1 j a k (nisaetus pennatus Gmel.) je pol metra dolg in torej naš najmanjši orel. Barve je bolj ali manj temno-rjave, tako da razločujejo temno in svetlo zvrst. Na ramah ima značilno belo liso, ki jo tvori 8—10 peres. Kraki so obrastli okrog in okrog s perjem, kar ga loči od koconoge kanje, s katero ga včasih zamenjujejo. Sicer pa nima tudi po trebuhu takih lis kakor kanja, ampak podolžne črte, ki so včasih le malo vidne. -Njegov glas doni prijetno žvižgajoče „tu, tli, tii", kadar kroži po zraku. Mere: 45—49, 109—117, 20-5, kljun 33. . 6. Ore 1-kraguljar ali Bonellijev orel (nisaetus fasciatus Vieill.) je pri nas menda velika redkost, dasi je v svoji domovini ob Sredozemskem morju precej pogost. Silovit in drzen ropar je. Spodaj je belega perja s črnimi rebrci, oziroma na repu z rjavimi pasovi. Zgoraj je vobče sivorjav, proti glavi belkast. V zraku se loči od ostalih orlov po beli barvi, po dolgem, na koncu črnem repu in po črnem polju sredi perutnic. Mere: 70, 160, 25; rep gleda izpod perutnic za 5—7 cm. 7. Postojna ali belorepec (haliaetus albicilla L.) ima v mladosti črnkasf, pozneje rumen kljun, bel, koničasto prirezan rep in spodnji del kraka gol. Sicer je po barvi podoben planinskemu orlu, toda starcu se pobelita glava in vrat. Mladič ima temnomarogast rep. Mere: do 90, 202—240, 28—33, krak 10, kljun 8—4. Glasi se navadno z nizkim „rra, rra“ ter drži pri tem vrat vodoravno; včasih dvigne vrat navzgor ter žvižga „kri, kri, kri“. Med letom tišči iztegnjeni vrat in rep nekoliko navzdol. 8. Ribji orel (pandion haliaetus L.) ima modre noge, pokrite z navzgor obrnjenimi luskinami; kremplji so jako ostri in močno ukrivljeni. Zunanji prst je obratnik in ima na notranji strani trnast izrastek. Prek očesa se mu vleče na vrat temnorjava proga. Zgoraj je temno-rjav, spodaj bel; na repu je šest pasov. Mere: 60, 160, 20, 4'8, 3'6. 9. Kačar (circaetus gallicus Gmel.) je ribjemu orlu podoben, toda ima rjasto glavo, vrat in prsi, belkast trebuh in po celi spodnji strani proge in črte. Na repu so trije pasovi. Noge in kljun so modrikaste barve. Mere: 65, 160, 27, 10, 5:4.. (Konec prihodnjič.) ¡1 Mladinske tekme. Glavna panoga angleškega gospodarstva je bila že v časih, ko se ni zmenila na celini še živa duša za to, smoirena vzreja človeku koristnega živalstva. Bistri, po ’ stari kulturi in po tradicijah oplojeni razum Angleža je spoznal že pred mnogo več kot 200 leti, da ga more dovesti do produktov najpopolnejših telesnih in plemenskih vrlin le vztrajna, na točnem opazovanju plemenskih Značil sloneča vzreja. Ne smemo se torej čuditi, če eiiamo v knjigah o angleški živinoreji, da so • imeli Angleži že pred dobrimi sto leti lastne pasme in so tako prednjačili celinskemu gospodarstvu ter mu dajali pravec. Stud book, knjiga o poreklu angleškega konja, se je ustanovila L 1791., medtem ko so nastali nemški rodovniki dobrega pol stoletja kasneje. Kot pri konjih in nekaterih' drugih živalskih vrstah so dosegli Angleži z doslednostjo in s sihofrenosijo sijajne uspehe tudi pri psih, zlasti lovskih. Vodilna misel pri odreji psov je bila Angležu kot pri konju potreba športa. Elegantne in prožne oblike, ki jamčijo za hitrost, do skrajnosti razvito mišičje, ki jamči za vztrajnost, in dober nos, ki je predpogoj vsakega stalnega uspeha na lovu, so bili cilji angleške pasjereje, katere razvoj so pospeševale kot kaka čarobna sila tekme na razstavah, dirkah, na smotrah in lovih. Telesce mladega, široko-šapega debeloglavca je komaj; dorastlo do izrazitejših in strumnejših oblik, ko je že računal njegov odrejalec: kaj bo, ali prekosim tekmece, ali se mi poplačata nega in trud ? Glas in kljubovalnost športnika sta porodila preizkušnje odrejenega naraščaja, mladinske tekme. Po spomladanskih tekmah je dobil angleški športnik in lovec vpogled v kakovost tekmujočega gradiva ier v hibe 'in prednosti posameznih pasem. Primerjalna ocena je spodbujala vsakega posameznika in mu širila obzorje glede poznanja živali. Prvoredno gradivo je pobijalo slabejše, ker je hotel imeti vsakdo potomce na tekmah zmagovitih prvakov. Pričela se je vršitevj' ki jo označuje geslo: po vrlinah do pasme! Prvi, ki so začeli smotreno in preudarno posnemati Angleže, so bili Nemci. Uspehi angleške psoreje so vplivali sicer počasi, a prevratno na okostenele tradicije' nemške lovske vzreje. Mlajši lovski naraščaj je pričel uvidevati, da bo minili časi germanskih pragozdov in lovskih dvorov. Težki, dobrosledni hanoveranski barvarji so izgubili pod izpremenjenimi kulturnimi razmerami svoj nadvladajoči pomen. Poljski lov je izpodrinil gozdnega in pes, ki je zagospodoval, je bil brzonog, visokosleden ptičar. Ker so si mogli nabavljati z Angleškega za visoke cene pse le imovitejši lovci, so bili manj imoviti po razmerah prisiljeni, razmišljevatiAo tem, kako bi si ustvarili na podlagi domačih, dosedaj zanemarjenih psovptičarjev boljše in novim razmeram prikladnejše tipe. Spodbujevalni uspehi angleške psoreje so jim služili za vzoren zgled. Njihova zadača pa ni bila lahka, ker je bilo razpoložljivega materijala malo in še ta je bil slab. Prilično na tej stopnji psoreje stojimo danes Jugoslovani. Razloček med nami in Nemci tedanjega časa je le eden. Oni so imeli najboljšo voljo in malo sredstev, mi pa imamo malo sredstev in nič volje. Pri Nemcih je bila vrhu tega zavest nekake kulturne zaostalosti in sramotne za-visnosti od tujine vsled visoke tradicije nemškega lovstva tako poniževalna, da je vse, kar je čutilo narodno in lovsko, tekmovalo pri prereditvi domačega psa s tako vnemo'in doslednostjo, da jo mora občudovati vsak. Kakor gobe po dežju so nastajala na vseh koncih in krajih psoslovna društva, klubi in udruženja. Imovitejši so prispevali znatne vsote za nakup uporabnega gradiva, tudi državne podpore in nagrade za vodilna društva niso izostale. Tako sta skoro završili ponosno delo v kratkem razdobju 50 let skrajna nemška požrtvovalnost in železna doslednost. Moja naloga ni danes raziskovati, v koliki meri so se naslanjali Nemci pri preroditvi svojih psov na plemenske vrednote angleških psov. To je poglavje zase in več ali manj tajnost starih nemških psoslovcev - preroditeljev. Tudi pri Nemcih so bile kakor pri Angležih zlati ključ, ki jim je odpiral pot do uspehov, razne tekme. Značilna razlika med angleškim in nemškim pojmovanjem tekem je pa ta, da odrekajo Nemci tekmam športni ter poudarjajo samo lovsko-psoslovni značaj. Za nas Slovence, ki smo še povečini psoslovni abecedarji, so take tenkosti še nepotrebno breme. Ko so prekvasiii Nemci po premišljenih načelih s krvjo najboljših lastnih in izbranih tujih ptičarjev domači materijal in je bila država polna mladičev, katere so ijnenovali starokopitneži „neudeutscher Plunder“, so pričeli večji klubi z mladinskimi tekmami. Določila za te pred prilično 30 leti vpeljane mladinske tekme pa niso bila preveč srečno sestavljena. Naslanjala so se preveč na angleške vzorce in mladi vsevedi so streljali vprek cilja. To, kar so zahtevali Nemci od početka od svojih enoletnih psov, spada na spomladanske tekme nad leto starih psov ali pa celo na jesenske poljske tekme. Kajti zahteva, da dela še ne enoleten pes v mrzli spomladanski vodi in da se že izkaže za ostrega pri roparicah, je gotovo pretirana. Mladinska tekma nedoletnih psov pokaže pred vsem !e osebno kakovost tekmujočega poedinca in splošno plemensko kakovost pasme, kateri pripada. Na mladinskih tekmah se ocenjuje gradivo predvsem po kakovosti podedovanih, sirovih nagonov. Primer za to: 10 ali 11 mesecev star pes išče pod vodstvom svojega reditelja ali voditelja na polju. Pogosti spodbujevalni klici in razno dobrikanje vodnika napram psu nas opozarja, da ni vse v redu. Ako dosežem le s prigovarja- mjem in z laskanjem skromen uspeh, da pes malo poskače po njivah, je to slabo znamenje za njegovo kakovost. Bog varuj pa, da bi zapustila vodnika še prepotrebna potrpežljivost, da bi postal bolj odločen ali celo osoren. Slika, ki bi se nudila v tem slučaju opazovalcu, bi bila vse prej kot lepa. Stisnjen rep in strahopezdljivo blodeče oči bi bile žalostna posledica takega poskusa. Pes, ki se boji z desetimi meseci na prostem polju osorne besede ali pa potrebuje bodrilnih besed, je slab. Temperament mladega psa in njegov lovski nagon morata biti tako močna, da ga mora voditelj brzdati in krotiti, ne pa spodbujati. Če ima lovec mladega psa, ki mu išče tako rekoč pod puško, ki pogosto postaja, ki ljubi bolj uglajeno stezo kot bodičasto strnišče, ki opazuje rajši vodnikove kretnje in gibe in se na polju dolgočasi, naj ga podari prvemu prijatelju - nelovcu, ki ga sreča. Takemu psu manjka lovska strast in ima čisto gotovo tudi pomanjkljiv nos. Pes, ki ne stoji pred jerebicami takoj od začetka trdno in vztrajno brez vsake dresure, ne bo stal nikdar dobro in zanesljivo, ker je podedoval značilno lastnost svoje pasme le v nepopolni meri. Dolgouhega in sedaj dragega prijatelja zajca naj nadobudni pes glasno požene. Nema gonja služi lovcu slabo, ker izgubi nadzorstvo nad psom in smer pogona. Taka plemenska nepopolnost diskvalificira psa za lov v gozdu. V tem oziru onemorejo mnogokrat najboljši rodovniki in psi, ki so sicer prvovrstni, izgube šanse za prvo oceno. Sporno je pa vprašanje, ali naj smatramo ta pojav pri plemenih, ki so se odrejala od prastaršev za dobre, hitre in visokosledne pse, le za dosledno zanemarjeni, v bistvu pa obstoječi nagon ali pa ta lastnost sploh ni značilna za ptičarje vobče. To vprašanje ni lahko in tudi ne spada v okvir mojega spisa. Omenim le, da se je rešilo začasno v kompromisnem zmislu. Ali postane pes, ki se izogiba gosto zarastle njive, ki obkrožuje starino in grmičevje, kdaj hraber in vztrajen pomočnik svojemu gospodu v robidovju in trnjevi gošči, kjer zoblje fazan sladko jesensko jagodičje? Ali obeta pes, ki opazuje bojazljivo z vsemi znaki neprijetnih čuvstev svojega vodnika, če se približuje močvirju ali vodi, da postane junak, ki se bo prerival dan za dnevom po bičevju in trhli-kastem ločku? Mokra koža in krvaveče šape ne vzbujajo baš prijetnih čuvstev, so pa znamenje, kaj vse preboli pravi lovski nagon, ki mora igraje premagati bolečine in zapreke, da obeta prvoredno in zanesljivo delo za bodočnost. Rahločutnega učenca z občutljivo kožico pusti doma za pečjo, ker je ustvarjen za bolj kavalirsko, ne pa za trdo in naporno lovsko življenje. Važno plemensko svojstvo vseh vrst naših ptičarjev je prirojeno sovraštvo do roparic. To svojstvo še ni popolnoma razvito pri mladih psih, a značilna znamenja se javljajo že dosii zgodaj. Ako kaže pes nekako slabo razpoloženje ali celo odvratnost napram v bran se postavljajoči mački ali strahopetno obnašanje pred lisico, ne bo imel tudi pozneje mnogo ostrosti. Mlad pes, ki neodločno poskakuje pred roparico in le v presledkih malo polaja in zagodrnja, tudi ne obeta mnogo. Enako se ne bo osokolil v poznejših letih do bolj junaških činov pes, ki se ozira po svojem vodniku, proseč ga z glasnim lajanjem, naj mu pomaga premagati režečega sovraga. Najtežja in najvažnejša ocena na mladinskih tekmah je pa ona kakovosti nosu. Mladič išče še breznačrtno in begotno, živahni psi prehitro in vihravo. Če je dosti divjačine v lovišču, da se nudi psu mnogo prilike, pokazati kakovost nosu, je olajšana sodniku pravilna ocena. V loviščih pa, kjer je malo živali, je naloga ocenjevalca težka in mnogokrat neizvedljiva. Da bi pisal o tem, kako se ocenjuje kakovost nosu, pravzaprav ni naloga tega spisa, toda radi boljšega razumevanja celote in vidikov, ki morajo biti za vodnika merodajni, dodam nekoliko pojasnila. Običajno sodimo, da ima pes dober nos, če stoji daleč na jerebice. To je površna sodba brez podlage. Kdaj pa moremo jamčiti, da stoji pes res neposredno na jerebice? V malodane vseh slučajih stoji pes le na sveži, komaj pred trenutki po bežečih jerebicah ostavljeni sledi, ne pa na tropo samo. Prilika, da stoji pes neposredno na tropo, se nudi le tedaj, če pade ta slučajno na svet, ki je čist prehodnih sledov, in če je tropa ali upehana, ali preplašena, da trdno leži. Tako tropo pustimo par minut v miru, da .se napoji ozračje z živalskim duhom. Potem šele peljimo z dobrim vetrom psa nanjo. Le taki in slični predpogoji nudijo lovcu priliko, da more pravilno oceniti kakovost nosu. Klevetev in pretirana hvala potem kaj radi umolkneta in bajke, da stoji pes čez toliko in toliko delov na žival, se razblinijo v nič. Pa tudi še v omenjenem slučaju je sodba le relativna, ker je rezultat odvisen od vremena in vetra. Slaboten in burjav piš ni dober. Srednjemočna sapa je vedno najboljša. Upoštevati pa moramo pri oceni pasjega nosu pred jerebicami tudi okoliš, v katerem se vrši preizkušnja. Če sedi tropa v mladi, komaj ped visoki setvi, je naravno, da se nasiti ozračje z živalskim duhom hitreje in enakomerneje, kakor če čepi tropa na veliki, z visokim žitom zarastli njivi. Vonj bujnega rastlinja omeji intenzivnost živalskega duha že sam po sebi znatno. Ker omejuje tudi enakomerno razprostritev živalskega duha, lahko vidimo, koliko terenskih in vremenskih okolnosti otežuje ocenjevalcu pravilno sodbo. Ocena je najtežja pri prilično enako dobrih in srednjih nosovih. Pobijati pa moramo nazore, da mora imeti pes, ki išče z nizkim nosom, vedno slab nos in da je dober nos zakupljen od visokoslednega psa. Posplošili se ne sme zlasti v psoslovju nikoli, ker je vsaka površna sodba kvarna stvarnemu napredku. Res dober nos je sličen treso-meru. Najneznatnejše- slede sprejema ter jih javlja lovcu po svojem izpreminjajočem se obnašanju različno. V takih slučajih spozna opazovalec hitro, da ima pred seboj po nosu prvovrstnega psa. Če zdirja pes po njivah, loveč veter s prirojeno spretnostjo, četudi z navidezno malomarnostjo, ki je čestokrat podedovana od po krvi in po občutljivosti nosnih sluznic slovečih rodov, vidimo takoj, da stoji pred nami izreden učenec. Način, kako prijavi prvi jerebičji pretek, kdaj in kako jih ugotovi končno po dolgem, po mačje previdnem zalezovanju in kako stoji, je užitek, ki ga občuti le lovec, ki je reditelj ali odgojitelj. Če pregledamo vse prej omenjene točke, vidimo, da se polaga na mladinskih tekmah pretežna važnost na podedovane lastnosti. Način iskanja, kakovost nosu, stoje ter celotno obnašanje so glavne točke preizkušnje. Na dresuro, ki itak še ne more biti v nikakem oziru dovršena, ne polagamo pri nedoletnih psih nikake važnosti. Pač pa se mora tudi pri teh zahtevati poslušnost. Neposlušen pes si skvari sam šanse in je v nadlego drugim. Glede reda, po katerem se vrše take prireditve, omenjam, da je treba predvsem razglasiti v društvenih listih pravočasno rok tekme in lovišče, v katerem se bo vršila. V sporedu prireditve morajo biti navedeni imenoma sodniki, največja in najmanjša starost psov, pri-puščenih k tekmi, ter zahteve, ki se stavijo glede pasme, čistokrvnosti, in slične določbe. Tudi je treba objaviti darila. Udeležbo mora prijaviti vsakdo pismeno predsedniku prireditvenega odbora. Hkrati mora plačati prijavnino. Ta pripade prirejajočemu društvu ali klubu, tudi če priglašenec odstopi od tekme. Za lovske čuvaje se zniža po navadi pristojbina na polovico. Kdor zamudi določeni rok za prijavo, plača višjo pristojbino. Naše tekme bi naj bile dostopne vsem čistokrvnim ptičarjem katerekoli pasme in vsem na letošnjih smotrah najmanj pohvalno omenjenim psom brez rodovnika. Tisti psi, ki so dosegli na smotrah prvo ali drugo oceno in ki dosežejo tudi pri mladinski tekmi povoljno oceno, naj bi imeli pravico do vpisa v slovensko rodovno knjigo. Sodili naj bi se manj kot leto in nad leto stari psi v posebnih skupinah. Od psov v starosti 12 V2—18 mesecev je treba zahtevati seveda več kot od mlajših. Pri ne leto starih tekmecih ocenjujemo le pasemske in lovske vrednote, torej pozitivno stran zmožnosti, pri nad leto starih poleg plemenskih vrlin tudi starosti primeren izrazitejši nastop in kolikor toliko prvo domačo dresuro. Mehkokostni, netipični in zanikarni psi se ne smejo pripustiti k tekmi, čeprav bi imeli rodovnik. Ali se naj vrši pred tekmo smotra prijavljenih psov ali ne, določi kakor tudi splošni red pri tekmah ter globe radi neosnovanih ugovorov predsednik tekmovalnega odbora. Pri tekmi potrebne roparice je treba sporazumno' z udeleženci nabaviti pravočasno, da se ne muči kak slučajno v zadnjem hipu ujeti mucek z desetkratno grozo. Voditelji psov smejo preklicati udeležbo le v izrednih slučajih, in to le v prvem razvoju tekme. Glavne in obče znane panoge preizkušnje, ki so na vseh mladinskih tekmah brezpogojno obvezne, so: I. Pes naj izsledi po svežem sledu svojega vodnika (5). II. Poljska tekma, in sicer: a) kakovost nosu (5), b) način iskanja (5), c) stoja (4), č) hitrost in vztrajnost ($¡5), d) poslušnost (1), e) gonja zajca: 1. glasna (5), 2. tiha (3). III. Pogum in ostrost napram roparici (5). IV. Zasnova glede vodnega dela (3). Navedenim točkam so v oklepajih pristavljena števila, ki označujejo sorazmerno cenilno vrednost pozameznih panog z ozirom na lovstvo in na plemensko podedovanje. Če pomnožiš ta števila s števili doseženega uspeha, dobiš število končne sodbe. Vsota vseh števil posameznih panog da vsoto celokupnega uspeha. Najvišja taka vsota določi oceno za prvo darilo. Mladinskih tekem dosedaj ni bilo na Slovenskem. Delo vzreje, izpopolnjevanja in odbire, vso skrb in trud ter pripadajoče žrtve smo prepuščali Nemcem, sami pa smo uživali samo sad njihovega dela. Čas bi bil, da se nekoliko osamosvojimo, sicer smo slični šo-larčkom, ki hodijo vedno v prvi razred. Vsak inteligenten narod si ustvarja sam svoje vrednote, da jih uživa. Poskusimo tudi mi! Osamo-svojenje nas lovcev se naj pričenja s tem, da se navadimo pravilno odrejati in prebirati naraščaj vsaj na podlagi dovedenih staršev. Za preporod naše psoreje naj nam služijo kot Angležem in Nemcem mladinske in jesenske lovske tekme. Naloga, ki nas čaka, ni lahka. Psoslovje je veda, ki zahteva resno in temeljito proučevanje, ne pa kaka plitka športna komedija. S tega stališča kličem vsem, ki so dobre volje in bratje po zeleni barvi: Složimo se v delu, da dosežemo cilj, ki so ga drugi že dosegli! Lov in lovsko pravo v povojni luči.1 Med vojno in po vojni se je pojavilo tudi v lovskem življenju in v lovskem pravu več vprašanj, ki zanimajo i občino kot lastnico občinskih lovišč i lovskega zakupnika, pa tudi širšo javnost. Mnogo teh vprašanj ta čas samo spi in čaka na priliko, da se spravijo na dnevni red. Taka je glede prostosti zajca in lova sploh. Tu bo treba veliko dela lovcev in lovskih prijateljev, da dokažejo škodljivost take odredbe s stališča javnih fiskalnih interesov, ohranitve naravnih krasot, s stališča harmonije med kmetskim in meščanskim prebivalstvom itd., preden se bo izdal noveliran lovski zakon za celo državo (v Srbiji imajo namreč prost lov). Tu se hočem dotakniti samo par lovsko-pravnih vprašanj. I. Veljavnost lovskih pogodeb. Koncem vojske, zlasti pa takoj po prevratu so začele izpodbijati veljavnost lovskih pogodeb bodisi občine ali pa interesenti, ki bi postali radi lovski zakupniki. Zastopali so pri tem dvojno stališče: a) Ne dražbenim potom podaljšane lovske najemne pogodbe so neveljavne; b) lovske zakupnine ne odgovarjajo več današnji vrednosti občinskih lovišč, torej naj gredo ponovno na dražbo, četudi še ni potekla zakupna doba. Kdor postavlja take trditve in zahteve, ta si ni v svesti, da so lovski zakupi ravno tako pogodbe kakor druge po zasebnem pravu. Kogar je tedaj okrajno glavarstvo v zmislu § 4 min. naredbe z dne 15. decembra 1852, drž. z a k. št. 257, odobrilo kot izdražitelja lova ali komur je po zaslišanju občine pravomočno podaljšalo 1 o v s k o - na j e m n o pogodbo v zmislu zakona z dne 27. septembra 1887, drž. z a k. št. 27, izvendražbenim potom, ta je dobil trdno lovsko pravico. Te ne sme nikdo kršiti, omejevati ali izpodbijati, v kolikor ne določajo to morda obči drž. zakon in posebni lovski zakoni. In za izpodbijanje lovske najemne pogodbe, češ da je zakupnina z ozirom na današnje valutne razmere premajhna in da bi se dosegla pri ponovni dražbi veliko višja zakupnina, ne govori nobena zakonita določba. Ako bi obveljalo to načelo, potem bi mogel tudi najemnik, ki je zdražil lov leta 1919. ali 1920. za neprimerno visoko najemnino, črez leta, ko bodo zopet vladale normalne denarne razmere (lov občine Ribnica na Dolenjskem n. pr. je veljal med vojno 1200 K, 1. 1919. pa se je zdražil za letnih 15.160 K), zahtevati, da se zakupnina primerno zniža ali zakupna pogodba celo razveljavi. > Podoben, vendar ne enak članek pisateljev je izšel v Slovenskem Pravniku •za leto 1920, št. 5-8. Taki pravni nazori so že z ozirom na stalnost pravnega reda nedopustni in neutemeljeni. Pri nastajanju lovskih pogodeb bodisi potom dražbe ali pa izven-dražbenim potom predvideva zakon le sodelovanje državne upravne oblasti ter občinskega zastopnika, odnosno občinskega odbora. Ker sklepa občinski odbor pri izvendražbenem podaljšanju lovsko-najemne pogodbe (večinoma) na poziv okrajnega glavarstva in ni to sploh vezano na mnenje občine, ako gre samo za petletno podaljšanje, tudi ni treba takih sklepov občinskega odbora javno razglašati, odnosno nabijati na občinsko desko. S tem pa tudi odpade vsaka redna pritoževalna pravica občanov. Ti imajo tedaj po splošnem administrativnem pravu le pravico do nadzorstvene pritožbe, na podlagi katere more nadrejena upravna oblast preiskati, ali je bilo postopanje podrejene oblasti formalno pravilno, ali odgovarja postavnim predpisom, ne da bi se smela spuščati v meritorna vprašanja. Razen nadzorstvene pritožbe, ki ni seveda časovno omejena,, morejo imeti občani v najboljšem slučaju pravico do regresa napram občini, oziroma njenim predstavnikom. Vendar pa bi bilo v danem slučaju regresno tožbo le težko subjektivno in objektivno utemeljiti. Lovske zakupne pogodbe se dajo tedaj praviloma le sporazumno med obema pogodbenikoma — med občino in zakupnikom — ter ob sodelovanju državne upravne oblasti izpreminjati. II. Delitev lovskih najemnin. O tem govorita § 8 lovskega patenta iz leta 1849. in § 11 min. naredbe z dne 15. decembra 1852, drž. zak. št. 257. Po teh zakonitih določbah se mora lovska zakupnina razdeljevati med zemljiške posestnike po razmerju njihovega zemljišča. Brez ozira na možnost tozadevnih sporov med posestniki samimi, oziroma med imejiteljem lastnega lova in ostalimi občani je treba smatrati gorenji zakonski predpis kot zastarel in za današnje razmere nepraktičen. Pri delitvi najemnine pride na vsakega posestnika le nekaj kronic, ki se zapravijo sproti v gostilni ali pa na drug ničvreden način, medtem ko bi lovska zakupnina, porabljena kot celota, nekaj zalegla. Ukreniti bi bilo treba tedaj postavnim potom: 1. d a se odpravi pravica zemljiških posestnikov do lovske najemnine; 2. da se natanko določi, v katere namene naj bi se uporabljala, n. p r. z enim delom v občinske in z drugim delom v humanitarne svrhe. Tako bi se tudi lahko ustvaril sklad za zidavo toliko potrebnih okrajnih ubožnic. iNamišljena odredba pa je nujna z ozirom na neenako postopanje občin glede uporabe zakupnin in z ozirom na korist občinskih ubožcev, ker so zlasti danes lovske najemnine silno visoke. Zakoniti predpisi glede zaprisege lovskega varstvenega osebja. Naredba bivšega ministrstva za notranje zadeve z dne 15. decembra 1852, avstr. drž. zak. štev. 257, obsega v § 13 za nas važno določilo, da morajo nastaviti zakupniki lova kakor tudi lastniki samosvojih lovišč pod lastno odgovornostjo za varstvo lova izučene lovce ali vsaj osebe, ki jih smatra okrajno politično ob la st vo za sposobne in izvedene za varstvo lova. Naredba pravi nadalje, da more biti s privoljenjem političnega oblastva tudi lovski upravičenec (lastnik ali zakupnik lova) sam izvedeni varuh lova. Po § 15 je bil določen takratnim lastnikom in zakupnikom lova trimesečen rok po pravomočnosti navedene naredbe, da ugodijo gori omenjenim predpisom, s pristavkom, da se morajo lastniki lova, ki se ne bi pokorili, k temu prisiliti s primernimi sredstvi, zakupnikom lova pa se mora takoj razveljaviti zakup in lovišče na njihovo nevarnost in stroške iznova dati v zakup. Nadaljnja naredba ministrstva za notranje zadeve in pravosodje z dne 2. januarja 1854, drž. zak. štev. 4, obsega določila, naglašujoča pogoje, pod katerimi se sme zapriseči osebje, postavljeno za gozdno in lovsko varstvo. Ta so: na zahtevo službodajalca se zapriseže osebje, uslužbeno za varstvo lova, pri okrajnem političnem oblastvu (§ 4 te naredbe navaja besedilo zaprisege). Podčrtati je treba, da poudarja § 2 omenjene naredbe, naj bodo varstveni organi izučeni lovci. Po § 3 se smatra zapriseženo osebje kot javna straža ter mu pristojajo v tej službi vse postavne pravice, ki so zajamčene v § 68 kazenskega zakonika. Osebje sme nosili v lovski službi običajno orožje, katerega pa se sme poslužiti le v pravičnem silobranu. Da se more to osebje spoznati in spoštovati kot javna straža, mora nositi v službi predpisani znak. Vsakdo je dolžan storiti, kar odredijo ti organi v službi; ko bi pa odredilo to osebje kaj nepostav-nega, se pokliče na strog odgovor. Obe navedeni naredbi obsezata prav primerne predpise, ki pa se — vsaj od prevrata — docela ne upoštevajo. Postopa se skoro izključno le po predpisih naredbe, izdane od istih ministrstev dne 1. julija 1857, razglašene v drž. zak. pod štev. 124. Ta naredba predpisuje splošne in posebne pogoje, pod katerimi je možno zapriseči gozdarsko in lovsko varstveno osebje. Splošen pogoj je neomadeževano vedenje, posebna pa sta ali z dobrim uspe- hom položena državna preizkušnja za gozdno-varstveno in tehnično-pomožno službovanje, ali izpolnitev 20. leta. (Nehote moraš sklepati, da nadomešča izpolnjeno 20. leto kolikor toliko državno preizkušnjo!) §§ 3 in 5 (odstavek 1) te naredbe, ki vsebujeta vzroke, vsled katerih se mora odreči zaprisega, sta preklicana vsled določeb § 7 kazenskega zakona z dne 15. novembra 1867, drž. zak. štev. 131. Zaprisego je treba torej odreči za dobo 10 let po preteku kazenske dobe onemu, ki je bil obsojen na najmanj 5 let zapora vsled nekaterih v zakonu navedenih hudodelstev, za dobo 5 let pa, ako je bila obsodba manjša kot petletna; za dobo 3 let po preteku kazenske dobe se ne zapriseže, kdor je bil obsojen vsled prestopka tatvine, poneverbe ali soudeležbe (§§ 460, 461, 463 in 464 kaz. zak.). Zaprisega se mora tudi odreči ljudem, ki jih zapušča spomin, dalje takim, ki se nagibajo k pijančevanju, k igri, pretepu, izgredom ali ki so na sumu, da so podkupljivi ali tihotapci. Sploh se ne sme zapriseči takih, ki so po mnenju oblastev vsled telesnih ali duševnih hib manj sposobni ali pa popolnoma nezmožni, opravljati službo s pravicami javne straže. Kdor čita določbe naredbe z dne 1. julija 1857 brez na prvem mestu navedenih dveh, poreče, da so pogoji, ki se zahtevajo pred zaprisego, jako enostavni, ker bi ne bilo treba dvajset- ali večletnemu lovcu, ki ga predlaga lovski upravičenec-gospodar v zaprisego, o lovstvu in lovskih predpisih tako rekoč ničesar vedeti. Temu pa ni tako! Naredba iz leta 1857. se sklicuje namreč takoj uvodoma na naredbo iz leta 1854. ter jo je treba smatrati kot njeno dopolnilo, odnosno poostritev. Kolikor nam je znano, so uveljavljala okrajna politična oblastva na Kranjskem (najbrže tudi drugod po Sloveniji) več kot 20 let te predpise na ta način, da je referent vsakega lovca, ki se ni izkazal kot kvalificiran (z drž. izpitom), na kratko izprašal, preden ga je zaprisegel. Stavil mu je vprašanja, n. pr. o pravicah in dolžnostih javne straže (gl. zakon z dne 16. junija 1872, drž. zak. štev. 84), dalje o prepovedanem lovskem času, lovskih kartah itd. Kdor ni zadostno odgovoril in je pokazal, da je nesposoben za lovskega paznika in javno stražo, ni bil zaprisežen. Takšno postopanje bi si želeli tudi zanaprej. Razume se, da odpade takšno improvizirano izpraševanje pri osebju, ki je kvalificirano po predpisih ministrske naredbe z dne 14. junija 1889, drž. zak. štev. 100, odnosno z dne 3. februarja 1903, drž. zak'. štev. 31. Opusti se lahko tudi pri osebah, ki se izkažejo z izpričevalom, da so obiskovale kak tečaj za gozdne ali lovske paznike., Milan Pugelj: Lov na moža. Govore sem in govore ija, pa si potegne gori hlače starina Mačkovšek in izjavi, da poreče tudi on eno. Tista „ena“ je tudi lovska, toda ne v pravem pomenu besede. Pri vinu pa se lahko sliši in slove tako-le: Rajni moj prijatelj Ivček je imel psa, ki se je ženil za devet drugih. Kar zijal je, molil jezik ven in kratko dihal, slišal pa nič. Pa se pritoži Ivček čezenj pri starem Gašparinu. Starec se zasmeje in pravi: „No, v tem smo vsi enaki.“ Grda primera, pa je res tako. Sam vem, kako sem stikal okrog, dokler je nisem iztaknil. No, potem sem jo pa imel, pa ne take, da bi bila brez izvirnega greha. Zenska,, rečem, je ženska. Njena glava je nekaj posebnega. Medenih tednov se naješ kakor meda. Pa se spomniš na Lo-vrača, ki laže, kakor bi pes tekel, pa na Ivčka in na Gašparina, bučo-zvito. Prijatelji sede v gostilni, na gorkem so, sede in sede, pa kratkočasno jim je. „Enkrat, za rogatega hudirja, moraš začeti!“ sem se jezil. „Kar kreni jo pod smrečico!“ Pa sem udaril po ledu. Nerado j e počilo, pa je moralo. Ampak včasih se ji je doma le stožilo; oblekla se je, pa sem jo ugledal na vratih gostilne. Saj sem jo rad videl,., toda tam ne. To so se mi smejali, jaz pa jezen! Grda lastnost je taka ženska lastnost! No, pa smo se le počasi privadili. Enkrat pa skoči Ivček k meni, loputne me po rami, pa zasumi „Ti, tvoja gre!“ Jaz pa nič drugega kakor klobuk na glavo pa pri stranskih vratih ven. Zavijem čez dvorišče pa po poti za hišami do tistega svojega okna, ki se zapira od zunaj. Umen gospodar naredi vse tako, da je prav. Odprem, zlezem notri, tiho prislonim, zaklenem vežo pa po prstih v izbo. Ena, dve, tri — pa sem bil slečen. Prekrižam roki pod glavo, si oddahnem in gledam v strop. Otroka dihata v postelji ob steni lepo in enakomerno, zdrava sta torej, kar me prav veseli. Vse je tiho. Zunaj sveti mesec in malo ga sili tudi skozi okno. Iz mraka nad vrati gleda tisti veliki petelin, ki sem ga bil podrl spomladi. Nagačil mi ga je Cešmur, falot, toda to ne spada sem. Na petelinovi desni se vrste vodni tiči, vse od malega pondirka do racmana in žerjava, ki stoji v kotu na mizici. A na levo ruševci: en, dva, trije, štirje. Poturčaii smo jih v gorah. No, in malo niže rožički srnjakov. Lepa vrsta, dolga vrsta! A na sredi glava jazbeca, belega, črno-progastega strica. „Jutri,“ si mislim, „pojdem malo za srnjakom. Morda hodi še tam, kakor je hodil pred mesecem, ko ni bil čas za streljanje. Morda se drži kateri tudi gori nad Gobjo jamo kakor pred lanskim. Zajcev ni letos posebno, lisice pa so. Tudi jazbeca so videli, takega kakor prašička. Menda ne bo devet križev na poti, če se bo treba sniti z mrho ¡kosmato.“ Zunaj se sliši korak poznega meščana, pa spet utihne. Nekje zapojo in pri naši pesmi, ki je taka kot nobena druga, še lepše premišljaš svoje stvari. „He, puškica moja je več vredna od zlata! Lahka, spretna in nese ti, nese! Gozdiček, lepo zelen, tik tebe ptičar, ti pa z njo na rami pod gabri in bukvami naprej. O —- ho! Tam so jame in grmovje. Le oprezno, le oprezno! Ti diši, kaj, dolgouhec ti diši, ptičarček? Tak le ponj, da se malo pokaže!“ Takrat potrka na okno. Potrka enkrat, potrka dvakrat, jaz pa nič. Se ne pogledam proti šipam. Nekaj časa je vse tiho. Potem pride nekdo, zunaj se razvije kratek pomenek, pa spet tiho. Potrka tretjič, četrtič. Jaz nič. Domislim se samo na to, če je vse dobro zaklenjeno. Mislim, da je. Potrka petič, šestič. Nič. Sedmič, osmič, devetič, desetič. Počasi vstanem in sedem k oknu. „Kdo pa je?“ vprašam. „Jaz!“ „Jaz, to je vsak!“ zagodem. „Marijana! Ali si neumen?“ „Marijan je dosti! Katera Marijana?“ „Odpri, no!“ „Katera Marijana?“ sem vprašal. „I, no, tvoja žena, ne?“ „A, tak si ti?“ „Jaz!“ „Poglejmo zdaj, koliko je ura!“ Vstanem, prižgem žveplenko in pogledam na budilko, ki je tiktakala na omari. „Veš, koliko je ura?“ „Koliko?“ „Ura je enajst proč!“ „Odkleni! Kaj pa poreče kdo, če me tukaj spozna!“ „Tisto bom pa govoril prvi jaz!“ „Kaj boš govoril?“ „Najprej vprašam, kaj delaš zunaj, ko gre ura na polnoč?“ „Tebe sem šla iskat.“ „Mene iskat, ki ležim v postelji? Ho—ho! Dobra je ta. Pridem zgodaj domov, žene nikjer. Ležem, zadremljem, se vzbudim, potipljem, žene nikjer! Obrnem se tretji pot, oči mi padejo spet skupaj, malo dremljem, pa se vnovič prebudim. Potipljem, žene nikjer. Ko gre ura na dvanajsto ponoči, me pa vzbudi trkanje na okno.“ „Matevž, res, tebe sem šla iskat.“ „Vsaka bi tako rekla! Od kdaj pa že jaz spim! Že devetkrat sem se obrnil!“ „Matevž, če nočeš, da bi te hodila iskat, pa več ne pojdem.“ „To so vse druge reči. O teh se že še pomeniva! Zdaj pa to! Kaj se zdaj pride domov?“ Vnovič prižgem žveplenko in pogledam na budilko. „Na dvanajst gre! Kaj se pride zdaj domov?“ „Matevž, obljubim ti, nikoli več te ne pojdem iskat.“ „Kateri čas pa je za žensko, če je sama, pa hoče biti o pravi uri doma? Kaj je to ob dvanajstih ponoči?“ „Matevž, ostani zunaj, kolikor hočeš, nikoli več ne pridem pote.“ „Tak povej zdaj, kod si stikala okrog in mi delala sramoto?“ „Bila sem pri Vodopivčevih, kjer pijeta Ivček in Gašparin.“ „Pa kje še?“ „Pri Vitezovih, kjer pije župan in še več drugih.“ „Pa kje še?“ „Pri Fortunatku, kjer se ravno fantje iepo.“ „In kje si še bila?“ zarohnim, da šipe zašklepetajo in se skoro zemlja potrese. Zena klecne ter pravi ponižno in skesano: „Samo notri me pusti, Matevž, če me prav pretepeš.“ „Ključ ti bom dal, pa pojdi drugam spat, k dekli, če hočeš, zakaj hud sem kakor ris, ki pije kri.“ Vrgel sem ji skozi okno ključ in jezno zaprl. Drugi dan nisem rekel ne bele ne črne. Žena je hodila kakor po jajcih, gledala me je pa vse nekam od daleč in od strani s takim spoštovanjem, kakor gre pravemu zakonskemu možu. Vprašala me ni več noben večer, kam grem. Kadar sem se vrnil, pa naj je bilo pozno ali zgodaj, takrat sem prišel prav. Zdaj pa še nekaj! To se je pripetilo rajnemu Ivčku, ne pa meni. Povedal sem pa zato tako, da se lepše sliši. Iz lovskega oprtnika. Odborove seje. XI. seja 9. decembra m. 1. Na predlog snujoče se mariborske podružnice našega društva se sklenejo nekatere izpremembe podružničnih pravil. — V letu 1921. se da, dokler traja zaloga, vsakemu članu 1 kg smodnika pod enakimi pogoji kot 1. 1920. — Sol za divjačino ima v zalogi trgovec Fr. Dolenc v Kranju za ceno K 7'50 za kg. Odbor opozarja svoje člane, ki si jo hočejo nabavili, da se oglasijo pravočasno pri omenjenem trgovcu, ker zaloga že pojema. — Da odpomo-remo živi potrebi po osveženju krvi v loviščih, kupi društvo večjo množino živih jerebic, fazanov in zajcev in jih razdeli med člane. Kdor želi kaj od imenovanih vrst divjačine, naj prijavi zaželjeno število društvu do 15. januarja. Cene nam še niso znane, objavimo.jih pa, kakor hitro dobi naše pogajanje stvarnejšo obliko. — Obči zbor za leto 1921. se bo vršil na svečnico ob treh popoludne na verandi ljubljanskega hotela Union, h kateremu vabimo vse naše lovce vsled važnih zadev, ki pridejo v obravnavo. — Za lovski ples na svečnico v vseh prostorih Narodnega doma v Ljubljani se določijo gospodarski, vabilni, olepševalni in propagandni odsek; za njihove načelnike so bili izbrani na sestanku dne 16. decembra m. 1. gg. Josip Turk, Dr. Hu- bert Souvan, Peter Žmitek in Slavko Plemelj. Plesni čisti dobiček je namenjen našemu „Zelenemu križu", vsled česar pričakujemo, da se bodo člani povsod zavzeli za to prireditev, katera ne sme zaostajati za prejšnjimi, ki so vsakemu pošetniku v najlepšem spominu. Vojna psihoza. Po raznih poročilih je napadla ta bolezen tudi naše lovce hudo. Kakor mladiči se stresejo, če jim pride pred cev kaka redkejša žival, pozabijo vso lovsko dostojnost in more ali vsaj skušajo moriti v svoji mrzlici. Hladnokrvnost in preudarnost jim izginjata, sicer jasne oči jim prepreza mrena, da ne ločijo zrnja od krogle in da ne vidijo, kako jim temni temnordeča kri nedolžne divjačine lovsko čast, ki bi morala biti naš najvišji ponos. Mnogo je zdorovvo, a ni honorowo. Norvežani in mi. K najzanimivejšim norveškim lovom spada oni na losa. Ker se je pa začelo število tega v zadnjem času redčiti, je prepovedala norveška vlada lov nanj v nekaterih okrožjih za dobo petih let popolnoma. Obenem pripravlja zakonsko predlogo, po kateri bo znatno omejen lov na perutnino in na zajce. Zajčji lov čislajo Norvežani više nego lov na srne, za katere ne kažejo posebnega zanimanja, dasi jih imajo v zadnjem času precej. Kako je pa pri nas ? Mi imamo ljudi, ki se štejejo za največje lovce, a bi še ta bori lovopust, ki ga uživa naša divjačina, najrajši skrčili, ker mislijo le na svojo zabavo, ne pa na splošno korist. Prej ali slej bomo morali obračunati tudi s temi tiči, četudi se odevajo v kričeče zeleno perje. Cene lovišč. Kakor drugod, n. pr. v Nemčiji, so dosegla i naša lovišča take cene, da bo izvrševanje lova nam starim, z novcem ne oblago-darjenim lovcem skoro nemogoče. Izkušeni lovci se morajo umikati vsled draginje v puste sobice, na njihovo mesto pa stopajo ljudje, ki jim je narava deveta briga in ljubezen do divjačine tuje čuvstvo. Novi lovci so po poklicu mesarji, krčmarji, trgovci, železniški delavci, sploh ljudje, katerim je napolnila vojska žepe in ki hodijo na dražbe lovov iz objestnosti in baharije ter nabijajo zakupnine do vsot, o katerih se občinam doslej še sanjalo ni. Ti iz povojnih razmer rojeni lovci namreč ne poznajo vrednosti igraje pridobljenega denarja; pri njih je tisočak toliko, kot pri drugih smrtnikih krona. Občinam je ta nepričakovani narastek dohodkov dobrodošel, lovišča pa ob-jemlje smrtna groza, kajti iz njih izgine v kratkem po zaslugi novih lovcev, ki mislijo, da se zareja divjačina iz zraka, zadnja dlaka in zadnje pero. Tudi amerikanski dolar s svojim gospostvom nad drugimi valutami igra pri sedanjih dražbah veliko vlogo. Možje, ki so se podali iz gospodarske potrebe črez morje, mečejo po vrnitvi v dobi splošnega hlastanja po brezdelju z žulji .prislužene bankovce v gozd ne iz notranje potrebe uživanja narave in njenega življenja, ampak vsled napačnega naziranja, da povzdiguje lov človeka socijalno. Evo nakaj zgledov za nove cene lovišč: Radeče 6200 K, Št. Janž 8200 K, Sv. Križ 10.000 K, Boštanj 13.500 K, Mavčiče 14.300 K (prej 2000 K). To so občine s iako maloštevilno div- jačino, da bi bilo treba vreči vanje naj manj enake vsote za nakup živali, ako bi hoteli, da bi se zaredila divjačina vsaj v toliki meri, da bi se priredil lahko v njih pošten lov. V tem oziru pa odreče navadno bahavost naših ljudi. Ko je zapadel zadnji sneg, ki je pritisnil s tako silo, da je prišla poljska perutnina v hudo stisko, sem oblezel nekaj občin iz radovednosti, če krmijo kje naši ši-rokoustni lovci, a nikjer nisem našel niti sledu kakega krmišča, pač pa ostanke od lisic in jastrebov ugrabljenih jerebic. Tudi ni bilo opaziti nikjer lovčevega sledu, znamenje, da se mu ni ljubilo v snegu niti v lovišče, češ, saj v takem vremenu itak ne morem loviti. Kdor ima veselje, da nosi puško, naj gleda, da se izkaže skoro tudi kot pravi lovec! Cene kož divjačine. Letošnji trg obeta biti slab, ako ostane pri tem, kar je naznačil veliki mednarodni oktoberski semenj kožuhovine v Londonu, kamor so vrgle razne tvrdke silne množine koz divjačine, a so jih deloma vsled prenizkih cen zopet umaknile. Kupčije so se namreč lahko sklepale samo s popustom 20— 60°/o od pričakovanih cen. Kot posledica so padle takoj cene kož divjačine v Severni Ameriki, na Angleškem, na Francoskem, v Italiji in v vseh nordijskih deželah za približno 50°/o napram lanskim. Blagaje namreč toliko nakopičenega, da so trgovci v skrbeh, kam ž njim, ker sili na trg že letošnji plen. Vsled v vsej Evropi nastale denarne stiske ne more namreč večina ljudi niti misliti na nabavo drage kožuhovine, ker ima komaj denarja za živež in druge potrebnejše stvari. Dober del vzhodne Evrope sploh ne prihaja za trgovino v poštev. Rusija leži na tleh, Poljska je izkrvavela skoro čisto. Rumunija in Madžarska imata denarne skrbi, Avstrija stoji pred denarnim polomom, Bolgarska je obubožala, v Jugoslaviji pa misli lahko na lepo kožuhovino kot v Čehoslovaški, na Nemškem in drugod le oderuh, verižnik, vojni dobičkar ali kak podoben drug tolovaja Mataja. Vrhu tega traja v Severni Ameriki že skoro leto dni krznarski štrajk, da leži večina lani pokupljenega blaga še nepodelanega, tako da ne pride Amerika letos kot kupec v poštev. Zadnja ponudba, ki smo jo dobili z Dunaja, se glasi: pisane domače mačke 30—40 K, sive 50 do 80 K, črne 80—120 K; zajci 60 do 90 K; srne 90 —150 K; jazbeci 250 do 600 K ; krti: belousnjati 30 K, čr-nousnjati 15 K; veverice 25 — 33 K; dehorji 300 — 600 K; lisice 1200 do 1500 K; kune belice 1800—2500 K; kune zlaLce 2000— 3000 K. Ponudnik se je obvezal za te cene samo za 14 dni. Krone so seveda nemško-avstrijske in se jih je dobilo za 26 naših v času ponudbe 100. Cene se razumejo za na Dunaj postavljeno blago. Upoštevati treba torej še prevoznino in carino, ki znaša n. pr. za zajčjo kožo približno 16 K. Dosti boljše niso cene tudi na lipskem trgu, ki je precej mrtev in kaže malo zanimanja. V začetku decembra so veljale v Lipskem sledeče cene: črne mačke 35 — 40 Mk ; zajci (zimski) 10 —12 Mk; srne: letne 35—40 Mk, zimske 18 —20 Mk; jazbeci 150 Mk najboljši, sicer 30 do 50 Mk ; veverice 5— 8 Mk ; dehorji 80—100 Mk; lisice 300—350 Mk; kune belice 400—500 Mk ; kune zlatice 500—550 Mk; vidre 400 do 600 Mk. V omenjenem času je veljala marka 1'80 K. Razliko v ceni si moramo razlagati z večjimi stroški, da pride blago na lipski trg. Visoke dunajske številke so posledica valutnega stanja. Te cene podajamo članom samo v obvestilo, ker ni izključeno, da nam prinese Pavlov semenj v Ljubljani izboljšanje cen. Tudi se bodo dale doseči morda za nekatere vrste kož boljše cene potom Trsta. Naša vr.ov-čevainica kož bo prodala poslano ji blago v z ozirom na svetovni trg najugodnejšem trenutku. Kdor bi želel od njenega vodja Janka Koširja, trgovca v Kamniku, kakega pojasnila,, mora priložiti znamko za odgovor,, sicer ga ne dobi. Kam so izginile naše skalne jerebice ? Marsikomu je znano, da smo imeli na jeterbenku, na Grmadi pod Otoščem, na gori Sv. Lovrenca in na Smolniku, če že ne veliko, pa vsaj po nekaj parov skalnih jerebic. Vem, da jih je slišal že ia ali oni aprila v zgodnjih jutranjih urah, kako so se vabile po otoških in gabrskih čereh: kič - gič pa šatibic. Ako sem govoril s tamošnjimi gorjanci, so mi vedno povedali kaj o njih. Tako n. pr. so zahajale v hudih zimah in velikem snegu kaj rade h kozelcu, Jelovčnika pod Otoščem ; zdaj pa ni videl že nekaj let nobene. Enako mi je pravil Logar na gori Sv. Lovrenca, da so pritekle kar v kitah druga za drugo, ko je krmil domače kokoši pri skednju, in da se niso prav nič bale, ampak so se kar pomešale med domačo perutnino. Zdaj tudi že dolgo ni videl ali slišal nobene. Zadnje so bile ustreljene, kolikor je meni znano, na Jeterbenku L 1914. Kam so se preselile? Ali v više ležeče kraje, ali bolj na sever ali na jug? Da bi jih bile uničile tako popolnoma roparice, ne verjamem. Radoveden sem, ali opažajo na Gorenjskem v tem oziru kako izpremembo. Kam izginja naša perutnina, posebno kar je spada med gozdne kure? Tudi poljske jerebice sem videl včasih do 1000 m visoko na njivah in pobočjih, zdaj jih pa tudi več ne sledim. Morda se javi še kdo, da razrešimo to stvar in pomagamo živalim, ako je pomoč še možna. V. Herfort. Beličnost divjega petelina. Na Blegošu nad Železniki je bil ustreljen lani koncem maja petelin, izvenredno posut z belimi lisami, skoro bi rekel delen belič. Rep je tako močno belo lisast, da najdeš mogoče komaj med sto petelini enega s tako belim repom. Na vratu ima tudi par belih peres. Bele lise na perutih so večje kot navadno. Spodnja repna peresa od korena navzgor so tudi bela, potem nekoliko črna in na koncu navadno bela. To beličnost pripisujem na račun poškodeb, ampak le v njegovi mladosti, ker je beličnost raztresena takorekoč po vsem telesu. Mogoče izvira celo od rojstva, kar se mi pa ne zdi posebno verjetno. — Drugo, čeravno majhno zanimivost sem opazil pri petelinu, ustreljenem aprila v občinskem lovišču Medvode. Ta je imel dve peresi na vratu temnorjavo progasti, kakršne ima divja kokoš. V. Herfori. Zanimiva pravda o merjascu iz 1. 1643. Kolikor je meni znano, ustrele vsako leto po nekoliko divjih svinj v nadškofijski šumi Zutici blizu Ivaniča in v kapiteljski šumi med Ga-brinovcem in Leskovcem blizu Varaždinskih Toplic. Gotovo je bilo tudi v Zagrebški gori, katera se razprostira na severni strani Zagreba in katere najvišji vrhunec je Sleme, v preteklih časih mnogo divjačine. Da so se zadržavali ondi medvedi, spričuje nam ime grada Medvedgrad in gore ter potoka Medvednica, a da so bile ondukaj tudi divje svinje, sem zvedel iz tožbe, katero je vložil dne 27. januarja 1. 1643. pri zagrebškem magistratu gospodar Medvedgrada, c. in kr. svetnik Tomaž Mikuiič (gl. Protocolium Restaiiratorium iiem Contradictionum et Resolutionum de anno 1616—1742. v mestnem, sedaj deželnem arhivu str. 169—170). Zastopnik tožitelja, njegov tajnik Blaž Stepanič, se je gornjega dne pred županom Mihaelom jembrikovičem in senatom zagrebškega mesta ustno pritožil, da so podložniki zagrebškega mesta iz vasi Gra-čani v gori Medvednica (sedaj Zagrebška gora) na mestu „Pod Szter-mom pechyom“, katera spada pod Medvedgrad, blizu potoka Blizneca ubili in odnesli divjega prašiča, čerav- no je kmetom tak lov zabranjen (cum tamen venationes eiusmodi rusticis pro-hibitae essent). Okrivljeni so se zvali: Peter Trnčevič, Anton Vošak, Peter Kljak, Andrej Kljak, Blaž Gregurec, Filip Trnčevič, Tomaž Santič, Ivan Krn-jak „cum complicibus suis“. Na razpravi je izjavil Pavel, sin Petra Trnčeviča, da je umrl njegov oče davno preje, nego je bil merjasec ubit. Anton Vošak je pa trdil, da ni bil prisoten tedaj, ko so merjasca ubili. Drugi obtoženci niso tajili, da so merjasca ubili, ali so izjavili, da je bilo to na mestnem svetu. Bilo je na praznik sv. Stefana 1. 1642., ko so ranili s svojimi tovariši v sredi Zagrebačke gore (torej na mestnem, a ne na Mi-kuličevem svetu) merjasca. Prihodnjega dne so ga šli zopet iskat, ga našli na svetu mestne gore, na mestni strani potoka Blizneca, kateri dela mejo med Mikuličevim in mestnim posestvom, in ga tamkaj do kraja usmrtili. Te svoje izjave hočejo potrditi s prisego. Zastopnik tožitelja je izjavil, da nima nobene informacije „de proprietate moniis“. Mesini svet je na to odločil, da morajo obtoženci čez 15 dni pred mestnim kapitanom in beležnikom ter pred sodnikom in prisednikom zagrebške županije na licu mesta (in facie praescripti loči) priseči, da so njihove izjave istinite. Ge bodo to storili, bodo oproščeni, če pa ne, bo moral vsak izmed njih plačati 12 V? ogrskih forintov, od katerih bo dobila pol sodnija, pol pa tožnik. Anton Vošak bo moral priseči, da ni bil prisoten tedaj, ko je bil merjasec ubit, a Pavel Trnčevič, da mu je oče prej umrl. Trnčevič je res prisegel, da je njegov oče že približno pred desetimi leti umrl. Ali so prisegli obtoženci ali ne, se ne omenja v zapisniku. Mislim, da. Vsekakor je zanimivo, da je zalezovalo tedaj o božičnih praznikih merjasca toliko kmetov (bilo jih je še več razen onih,ki se omenjajo: „cum complicibus suis“). Gotovo so ga že več časa sledili. Da so bili -vztrajni, svedoči to, da so šli prihodnjega dne zopet iskat ranjenega merjasca. Skoda, da ne omenja zapisnik ničesar, s kakim orožjem so ga pobili. Vsekakor nam pa tudi ta pravda dokazuje, da je bilo že tedaj tudi med kmeti mnogo prijateljev lova in da že tedaj ni manjkalo lovskih tatov, kakor jih ne manjka tudi danes. Janko Barle. Določila o lovskih kartah. O teh imamo za Kranjsko, Štajersko in Koroško posebne predpise, ki jih vsebujejo sledeči zakoni: zakon z dne 17. aprila 1884, dež. zak. št. 9, odnosno z dne 10. decembra 1899, dež. zak. št. 2 iz I. 1900 — za Kranjsko ; §§ 43 do 50 lovskega zakona za Štajersko z dne 21. septembra 1906, dež. zak. št. 5 iz 1. 1907 ; §§ 50 do 54 lovskega zakona za Koroško z dne 4. avgusta 1902, dež. zak. št. 15 iz 1. 1900. Leta 1919 je izpremenila deželna vlada za Slovenijo v svrho olajšave poslovanja nekatere teh predpisov o lovskih kartah, oziroma izenačila za območje • cele Slovenije z naredbo z dne 6. decembra 1919, ki je objavljena v Uradnem listu št. 177 iz 1. 1919 pod štev. 784. Ker niso nekateri lovci popolnoma na jasnem glede posameznih predpisov o lovskih kartah, hočemo najvažnejše izmed njih obrazložiti: Brez lovske karte ne sme nikdo loviti, razen v ograjenih loviščih. Po navedeni naredbi deželne vlade za Slovenijo iz leta 1919. so uvedene po vsej Sloveniji: 1. državne lovske karte; 2. lovske karte za lovskovarstveno in nadzorstveno osobje. Karte veljajo za koledarsko leto. Z naredbo z dne 10. decembra 1920, razglašeno v Uradnem listu štev. 146 iz leta 1920 pod štev. 469 je določena taksa za leto 1921. za državne lovske karte s 60 K, za lovskovarstveno osobje s 30 K. Lovska karta se dobi pri dotičnem okrajnem političnem oblastvu (okrajnem glavarstvu, politični ekspozituri, magistratu), v čigar okolišu ima prosilec svoje lovišče, vendar se smejo izdati lovske karte tudi osebam, ki ne prebivajo v okolišu ali deželi. Državne lovske karte se izdajajo le: lastnikom lovišča, zakupnikom (sozakupnikom) in podzakupnikom lovišča ter lovskim gostom, to je tistim osebam, ki se, izkažejo, da imajo-od imenovanih lovskih upravičencev povabilo na lov v njihovem lovišču. Lovske karte za lovskovarstveno in nadzorstveno osobje, ki se dobijo za polovično ceno, t. j. za 30 K, se izdajajo le zapriseženim organom, toda za vsako lovišče le v omejenem številu. Glede števila teh znižanih lovskih kart ne predpisujejo navedeni deželni zakoni nobene natančne mere. Koroški zakon govori le o nastavitvi „potrebnega“ števila varstvenega osobja (§ 48), vendar pa pravi v § 53., da se mora odreči lovska karta, ako bi se domnevalo, da se hoče odtegniti kdo z navidezno nastavitvijo varstvenega osobja dolžnosti pristojbine za lovsko karto. Štajerski zakon daje po § 46. pravico, da se sme izvrševati lov z znižano lovsko karto po varstvenem osobju po vsej deželi. Glede odrekanja znižane lovske karte vsebuje iste določbe kot ravnokar navedeni predpis za Koroško. Le kranjski zakon obsega v § 6 nekatere bližje določbe, ki se glasijo: „Okrajno politično oblastvo določi z ozirom na obsežnost in na terenske razmere lovskega ozemlja kakor tudi z ozirom na večjo ali manjšo nevarnost poškodbe dotičnega lova po dogovoru z deželnim odborom za vsako lovsko ozemlje občine kakor tudi za vsako samosvoje lovsko ozemlje zemljiškega posestnika največje število lovskih kart, ki jih je izdati zapriseženemu lovskemu nadzorovalnemu osobju. Ako se v tem oziru ne dogovorita politično okrajno oblastvo in deželni odbor, pristoja končnoveljavna razsodba deželnemu pol. oblastvu.“ Glede na to določbo se je določilo na Kranjskem leta 1900 maksimalno število znižanih lovskih kart za zapriseženo lovskovarstveno osobje (ukaz bivše deželne vlade za Kranjsko z dne 16. oktobra 1900, štev. 15.744). Zdaj je merodajna naredba deželne vlade za Slovenijo z dne 6. decembra 1919, št. 784 (Uradni list štev. 177), ki dovoljuje znižane lovske karte le za potrebno lovskovarstveno zapriseženo osobje.* Potreba se da ugotoviti pač le po preudarku razsežnosti lovišča, terena, vrsti divjačine ter več ali manj potrebni pažnji. Lovskovarstveno osobje, ki je v posesti znižanih lovskih kart, opozarjamo, da veljajo te karte po ravnokar navedeni naredbi le za lovišče, v katerem opravlja paznik varstveno in nadzorstveno službo, kajti le v tem lovišču pozna meje itd. Na lovskih kartah, ki se bodo izdale leta 1921., je lovišče izrečno označeno. Ako je torej kak varstven lovski organ povabljen v tuje lovišče na lov, nima pravice, loviti tam z znižano lovsko karto. Zatorej se nasvetuje, da si kupijo dotični lovci za leto 1921. mesto znižane državno lovsko karto, ki je veljavna za vso Slovenijo, oziroma državo. Koder posluje lastnik, zakupnik, podzakupnik ali sozakupnik lova obenem tudi kot zaprisežen lovsko-varstven organ, mu ne pristoja znižana lovska karta (§ 2, točka 2 Urad. lista št. 784 iz leta 1917., ravnotako § 51. koroškega in '§ 46. štajerskega zakona). * Vest, ki so jo prinesli časopisi (Sl. N. 16. decembra 1920), da sme imeti vsako lovišče le določeno število zapriseženih čuvajev po sorazmerju površine lovišča, ne odgovarja predpisom. Maksimirano je le število znižanih lovskih kart. Ako neha bili kdo med letom-lovskovarstven ortjan, mora znižano lovsko karto oddati. Da mora imeti vsak lovec brez izjeme svojo lovsko karto pri sebi, kadar je na lovu, je znano in potrebno, ker jo mora na zahtevo pokazati varstvenim organom (orožnikom, občinskim varstvenim organom ter zapriseženemu osobju, ki je postavljeno za varstvo v dotičnem lovišču). Določila, komu se ne sme izdati lovska karta, so v zakonih za Kranjsko, Koroško in Štajersko več ali manj ista in niso bila doslej izpre-menjena, oziroma izenačena. Odreči se mora lovska karta v sledečih primerih : 1. onim, ki se ne izkažejo, da imajo pravico izvrševati lov; 2. nedolelnlm, ako ne prosijo zanje starši ali skrbniki, pri gozdarskih vajencih ravnateljstvo gozdarske šole, oziroma vodstva gozdarskih uradov; 3. ubogim, ki dobivajo podporo iz dobrodelnih zavodov ali od občine, na Kranjskem tudi ne dninarjem, na Koroškem pa ne dninarjem in poljedelskim delavcem, ako poslednji niso nastavljeni kot lovski varstveni organi; 4. na umu bolnim in pijancem; 5. za pet let po preteku kazenske dobe onemu, ki je bil za krivega spoznan hudodelstva zoper varnost osebe ali lastnine; 6. za tri leta po preteku kazenske dobe onemu, ki je bil po § 335. kazenskega zakona za krivega spoznan pregreška zoper varnost življenja s tem, da je ravnal neprevidno s strelnim orožjem, ali prestopka tatvine ali soudeležbe pri tatvini; 7. na Kranjskem in Štajerskem: za dve leti onemu, ki je bil večkrat kaznovan zavoljo premišljenega prestopka zakona o varstvu divjačine ali zaradi zlorabe lovske karte; na Koroškem: za tri leta onemu, ki je bil večkrat kaznovan zaradi prestopka predpisov o varstvu divjačine in lovskih kart. Lovska karta se odvzame, ne da bi se povrnila zanjo plačana taksa, ako nastopi ali se dožene eden izmed navedenih izključilnih vzrokov. Za prestopke proti predpisom o lovskih kartah so določene v posameznih lovskih zakonih denarne kazni, ki se izpremene v, zaporno kazen, ako jih ni mogoče izterjati. Inž. A. Š. Orožarna v Steyru na Nemškem Avstrijskem, ki je igrala v zadnji svetovni vojski zelo važno vlogo, je prisiljena vsled izpremenj enega svetovnega položaja, opustiti izdelavo vojaškega orožja in se lotiti drugih predmetov. Kako ogromen je bil njen obrat, vidimo lahko iz tega, da je napravila v poslovnem letu 1918/19, ki je štelo samo štiri vojne mesece, 49'25 milijona kron prebitka, za kar ji je predpisala nemškoavstrijska vlada 58'8 milijona kron davka, tako da so morali seči delničarji po rezervni glavnici. Odslej namerava izdelovati tovarna razen avtomobilov in koles v glavnem lovsko orožje in računa z izvozom v vzhodno in južnovzhodno Evropo, deloma tudi v države, nastale iz stare Avstrije. Ako se posreči dobiti tovarni dovolj premoga, kajti le tega ji primanjkuje, utegne Steyr močno škodovati Borovljam, ako se ne bodo Boroveljčani pravočasno temeljito pripravili v tehničnem in gospodarskem oziru za tekmo, ki ne bo lahka. Ali jim bo to mogoče v Nemški Avstriji, je vprašanje, posebno ker se že v zadnjem času niso odlikovali njihovi izdelki ni po solidnosti ni po ličnosti. Mala oznanila. Prodam zaradi oddaje lova svojega 2'i leta starega braka rjave barve z belimi prsi. Pes je srednje-velik, močan, zdrav in posebno dober za lisice, Kupec ga lahko preskusi pri meni. Cena 150 K. Anton Hočevar na Gomilskem v Savinjski dolini. Naprodaj imam 60 m2 prav dobro ohranjene mreže-vlačilke, ki je še za vsako uporabo. Pletena je iz močne, prvovrstne vrvi. Cena po dogovoru. M. Pavlin, Črnomelj. Naprodaj imam štiri mlade brake (2 psa — dve psici) izvrstnega po-kolenja. Cena po dogovoru. Naslov: Janez Burgar, Zalog štev. 15, pošta Komenda pri Kamniku. Odda se služba lovskega čuvaja za lovišče kamniške Meščanske korporacije v Kamniški Bistrici. Prosilec mora biti zdrav, vajen visokega lova in energičen napram divjim lovcem. Ponudbe do l.febr. 1921 na upravni-štvo Meščanske korporačijevKamniku, kjer se izvedo pogoji. Dražba lovov. Meščanska korporacija v Kamniku na -Kranjskem odda v najem lastni lov v Kamniški Bistrici v Kamniških planinah v približnem obsegu 4500 hektarjev. V tem lovu se nahaja med drugo divjačino največ stalno naseljenih divjih koz. Lov se odda za lOletno dobo od 1. februarja 1921. Lovske hiše, stanovanja za lovsko osobje, hlevi na razpolago. Mesto Kamnik je oddaljeno 24 km od Ljubljane, lovišče pa od Kamnika 5 km. V lovišče vodijo deloma lepe, ravne vozne ceste. Pojasnila o lovskih najemnih pogojih in drugo daje upravništvo Meščanske’ korporacije v Kamniku, kjer se morajo vložiti najkasneje do 15. januarja 1921. obvezne ponudbe, ki morajo biti opremljene z 10% varščino ponudene vsote. Meščanska korporacija si pridržuje pravico, da ni primorana oddati lova naj višjemu ponudniku. LfnMfansha iircillii Haite f iJiMpra, §irilnr|€w lica 2. Delniška glavnica: K 50,000.000-—. Rezervni zakladi nad K 45,000.000'—. Obrestuje vloge v tekočem računu in na knjižice najugodneje ter plačuje sama rentni davek. Kupuje in prodaja devize, valute in efekte vseh vrst. Eskompiuje in vnovčuje menjice in devize na tu- in inozemska mesta. Sprejema vsa borzna naročila ria tu- in inozemske borze in jih izvršuje najugodneje. Daje vsakovrstne predujme na blago, efekte itd. Dovoljuje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji. Daje informacije v vseh v bančno stroko spadajočih zadevah. Brzojavni naslov: Telefon Banka, Ljubljana. šf. 261. Račun ček. urada v Ljubljani ši. 10509. Podružnice: Split, Celovec, Sarajevo, Celje, Trst, Gorica, Maribor, Borovlje. Brežice, Ptuj. J KAVARNA j EVROPA ¡j v Ljubljani, Dunajska cesta H je shajališče članov „Slo-m venskega lovskega društva“ jj m BlHilMIIfflllllBHlIHIllIHlIlllIllIlIlIlillllllllilijlillljllHlfflllifllllilllilllllliilliHIlHlfl IllIHIII JAKOB ZALAZNIK slaščičarno, pekarija in lianama Stari trg št. 21 Podružnici: Stari trg št. 6, Kolodvorska ulica št. 6. HHHIllS. Gostilna Josipina Češnovar Ljubljana, Dolenjska cesta je shajališče jugoslovanskih lovcev. i I gl 1 I p I I p I Jadranska banka' sprejema vloge na hranilne knjižice, žiro-in druge vloge pod najugodnejšimi pogoji. Prevzema vse bančne posle pod najugodnejšimi pogoji. Belgrad, Opatija, Celje, Sarajevo, Dubrovnik, Split, Kotor, Šibenik, Kranj, Zader, Ljubljana, Zagreb, Maribor, Trst, Metkovič, Dunaj. Poslovne zveze z vsemi večjimi kraji v i IS i IS s I k I p I p i p h s Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Liubliani. Ljubljana ®Ljubljana Židovska ulica 8 puškar Židovska ulica 8 priporoča svojo veliko zalogo pušek, pištol in samokresov lastnega izdelka in najnovejšega sestava kakor tudi belgijskih, sulskih in čeških strogo preizkušenih pušek z najboljšim strelnim učinkom. Zlasti opozarja na širom znane lahke trocevke s Kruppovimi cevmi, na brezpetelinarice za brezdimni smodnik in na browning-puške. Velika zaloga vseh lovskih in ribiških potrebščin po najnižjih cenah. Popravila in naročila izvršuje točno in zanesljivo. Bizjali, krznar Ljubljana, Gosposv. cesta IB se priooroca za vsa krznarska dela v najmodernejši obliki. Kupuje kože divjačine po najvišjih dnevnik cenah in jih sprejema tudi v strojenje. kavarna ,, jrsšercn“ y Ljubljani fT|anjin Leg © „CROATiA“ zavarovalna zadruga v Zagrebu ustanovljena od mestne občine Zagreb leta 1884 sprejema v elementarnem in življenjskem oddelku vsakovrstna zavarovanja pod najugodnejšimi pogoji in najmodernejšimi tarifi. ZAHTEVAJTE PROSPEKTE kaiere pošilja in daje vsa potrebna pisna in ustna pojasnila PODRUŽNICA ZA SLOVENIJO Ljubljana, Stari trg štev. 11. Sprejemamo sposobne potnike in zastopnike, katerim se nudi prilika velikega zaslužka. Ludovik Borovnik, puškar v Borovljah na Koroškem. Priporoča najmodernejše puške za lov ' (dvocevke, risanlce, frocevke iid.), dalje Mannlicher-repefirke z najboljšim strelnim učinkom, pripravne za lov, Mannlicher-Schönauer - repefirke, Browning - pištole kakor iudl pištole sistema »Sieyr«, krogla G.35 in 7.Ö5, po prvotnih cenah. Priporoča se tudi za izdelovanje novih kopit in cevi. Popravlja in prenareja vsakovrstne stare puške po najnižjih cenah mmm nwi nwTi nwn nwn nwfi irwruron nwn n^n itwi nwn nwn nwn nwn nwnnwn irwi iwo nwffl ¡bph nwn nwn it^i i LIN NAJ VEČJA JUGOSLOVANSKA TOVARNA ZA BARVANJE, KEMIČNO ČIŠČENJE, PRANJE IN SVETLO-LIKANJE PERILA BARVA ČISTI PERE vedno vsakovrstno blago obleke vsakovrstno blago SVETLO LIKA ovratnike, zapestnice in srajce jOS. REICH POŠTNA NAROČILA SE TOČNO IZVRŠUJEJO. TOVARNA: POLJANSKI NASIP 4 PODRUŽNICA: ŠELENBURGOVA ULICA 3. | PODRUŽNICE: MARIBOR, GOSPOSKA ULICA 38; NOVO MESTO, I GLAVNI TRG 73; KOČEVJE ŠT. 39. I V. Herfort, zoolog, preparator K Ljubljana jj Vrazov trg štev. 1. Sv. Petra nasip štev. 71. M. Hanzlovsky: Obris lovskega živaloslovja. 1. jelen. (Dalje.) Jelen (cervus elaphus) spada v razred dvoparkljarjev. Zobni znak je: i c ~ ali j, m torej nima v zgornji čeljustni polovici nobenega sekavca, v spodnji pa tri, medtem ko ima v vsaki čeljustni polovici po šest kočnikov. Pred temi mu zraste v spodnji ali tudi v zgornji čeljusti na vsako stran po en okrogličast podočnjak. Samec se imenuje jelen, samica košuta, mladiči do starosti enega leta tele in telica, pozneje jelenček ali junec in košutica. Barva jelena se izpreminja po letnem času kakor tudi po kraju, kjer se zadržuje žival. Letna barva je navadno svetlo- do temnorjavo-rdeča. Ta temeljna barva kratke poletne dlake prehaja proti koncu glave v črnikasto, okrog zadnjice pa v umazanorumeno barvo. Po trebuhu je jelen v letnem času umazanobele barve. Košuta je po navadi nekoliko svetlejša, zlasti po vratu. Mladiči so prav svetle, to je rumenkastordeče barve. V prvih mesecih so posejani ob straneh z belimi pikami. Te liske se izgubijo že tekom jeseni. Ko pričnejo pritiskati prvi jesenski mrazi, dobi jelenjad daljšo in gostejšo dlako umazanosive barve. Po vratu proti prsim zraste jelenom daljša dlaka z belimi konicami. Značilno pri jelenjadi je, da ima pod očmi solznico, kjer se nabirajo očesni izločki. Lovec, 1921. 33 Jelen kot košuta imata kratek rep, ki pokriva komaj odprtino za izločevanje odpadkov. Jelen nosi rogovje, samica je brez njega. Noge ali tekala jelena so v primeri s telesom šibke, toda močno žilave. To ga usposablja za brzi tek in za velike skoke. Voh jelena je razvit v polni meri. Prav tako bistra sta mu vid in sluh. V splošnem izgublja jelen skoro vsako leto svoje rogovje. Samo bolezen ali ranitev čelnih kostnih zrastkov povzroči v tem rednem obnavljanju rogovja kako izjemo. Rogovje odpade jelenu v februarju ali marcu, močnejšim jelenom prej nego slabejšim. Tem odpade rogovje dostikrat šele aprila ali maja. Novo rogovje zraste v teku treh mesecev in je prvotno kosmato, t. j. prevlečeno z mehko, žilnato kožico, z lubnico. Koncem julija in tekom avgusta očisti jelen svoje rogovje ob manjših drevescih. Za to delo uporablja najrajši jelko ali mecesen. V starosti 7 do 8 mesecev zraseta mlademu jelenčku storža, dva komaj dobro razločna zrastka na čelu, iz katerih zraseta po približno sedmih tednih leva in desna veja ali rogovila, prvotno kot bet. Ko odvrže jelenče to enolično rogovje drugo leto v maju, mu zraseta veji, vsaka z enim odrastkom, rogljem ali parožkom. Jelena s takim rogovjem imenujemo vilarja. Vsako nadaljnje leto zraste jelenom po en parožič več. Jelena s tremi parožiči ali parogi nazi-vamo šesteraka, s štirimi osmeraka, s petimi deseteraka i. t. d. Cesto se dobi jelen, ki ima na eni veji več parožičev kot na drugi.. Če jih ima n. pr. na eni šest, na drugi 7, ga imenujemo lihega štirinajsteraka. Prirastki niso odvisni samo od starosti, ampak tudi od hrane, bolezni i. t. d. Vsled slabe hrane, bolezni ali druge nezgode zraste lahko jelenu, ki je nosil prej po nekaj parožičev, rogovje z grbasto tvorbo, ki samo naznačuje odrastke. Hrastaste tvorbe na glavi imenujemo baroke ali naglavje. Njihov vzrok je navadno poškodovanje večjih nožnih kosti ali spolovil. Stari jeleni nastavljajo radi manj parožičev, kot bi jih morali po letih. O teh pravimo, da nazadujejo, jelene same pa imenujemo nazadnjake. Da preskočijo pri dobri hrani in dobrem telesnem razvoju stopnjo vilarja, ni redko. Najmočnejši jeleni dosežejo 20—24 parožičev, redko več. Nemški cesar je podrl 1.1898. lihega štiri in štirideseteraka, v Moritzburgu na Saksonskem se pa nahaja rogovje s šest in šestdesetimi odrastki. 'Dolžina rogov doseže 1 m. Dobili so pa tudi jelene z rogi do 125 cm. Taki so n. pr. cesto v Karpatih. Teža jelena je povprečno od 100—200 kg. Košute so primeroma bolj lahke. Jalove košute pa dosežejo dostikrat enako težo kot jelen. Povprečno je jelen 1’10—1*40 m visok, dolg pa od 2-20—270 m. Parklji odraslega jelena so 8 cm dolgi in 5 cm. široki. V Karpatih pa meri širina tudi 11 cm. V splošnem imamo dve Vrsti jelenov, in sicer gorskega in nižin» skega. Gorski je dokaj krajši od nižinskega in je tudi svetlejše barve. Hrana jelenjadi je po letnih časih različna. Poleti mu je priljubljeno vsako zelenje in razne gobe, na spomlad zahaja prav rad na ozelenelo žito. Žito, ki dozoreva, mu je najljubša hrana, vsled česar napravi kmetom obilo kvara. Pozimi se hrani z resjem, z drevesnimi poganjki ter si koplje izpod snega suh© travo in mahovje. Prav rad objeda vedno zeleno listje kopinja in mlado skorjo drevja. Na jesen zahaja rad na njive s krompirjem, ki Si, ga izbija iz zemlje, ter hodi za žirom in želodom. V mesecu juliju aji avgustu se jelen zredi. Plemenitev ali pojanje jelena pade v mesec september in traja, ako je vreme ugodno, 14 dni c|o 3 tedne. Slabo vreme povzroči lahko, da se pretrga rukanje za nekaj dni, nakar se nadaljuje ob lepem vremenu. Ob tem času oteče jelenu vrat ter se prične s svojim, daleč naokrog slišnim trobljenjem. oglašati. Ljute borbe na življenje in smrt se vrše te dni med ljubosumnimi jeleni. Najmočnejši zbirajo okrog sebe trope kušut, katere plemene na pojališčih, navadno na večjih, mirnih jasah. Od svojega krdela se ne odstrani nikdar plemenjak, ker ve, da pazijo slabotni mladeniči kje v bližini na ugoden trenutek, da bi zadostili svojemu nagonu na kateri njegovih krasotic. Plemenitev traja komaj več kot sekundo, a se ponavlja gosto zaporedoma. Košuta nosi 40—42 tednov. Stori.po eno ali dvoje (redko!) telet koncem maja ali v juniju v mirni gošči. Zarod čuva košuta skrbno. S sprednjo nogo tolče ob tla, če hoče, da se pritisne in prihuli tele v preteči nevarnosti; če mine ta, ga pokliče k sebi s tihim, nosljajočim: o-a-o-a. Mladiči ostanejo pri materi do prihodnjega legla. V dveh tednih so že toliko gibčni, da jih ne ujame več noben človek brez posebnih priprav. (Dalje prihodnjič.) Dr. Stanko Bevk: Naše p odmevne ujede. (Konec.) c) Kanje (kljun primeroriia šibek, od korena ukrivljen, brez zoba ali s komaj vidno škrbino; perutnice močne, široke; rep zaokrožen; truplo je trščato, pokrito z velikim, mehkim in rahlim perjem. Kanje postajajo med letom nalik postovkam, toda ne tako pogostoma in ne tako vzdržno; letajo počasno) : 1. Mišar ali navadna kanja (buteo buteo L.) je precej pogosta in zelo znana ujeda. Barve iri risbe je kaj različne. Navadno ločijo tri barvne različke : črnega, rjavega in belkastega mišarja, toda med njimi nahajamo vse možne prehode. Običajno je mišar splošno temnorjav na beli podlagi. Kraki so goli, rumeni; rumena je tudi voščenica. Nozdrvi so hruškinega obrisa, z ozkim koncem naprej v t obrnjene. Sarenica je rjava ali siva, nikdar ne živo rumena. Rep ima navadno 12 temnih pasov in gleda nekoliko izpod zloženih perutnic. Mere: 52—55, 120—135, 21; krak 7, kljun po loku 3'4. 2. Koconoga kanja (archibuteo lagopus Gmel.) je mišarju precej slična, dasi malo večja. Razloči se od mišarja najlaže po krakih, ki so spredaj in ob straneh porasli s perjem in imajo samo zadaj kakega pol cm široko, golo podolžno prečo.1 Tudi v zraku, t. j. leteče, je ni težko spoznati, kajti s perutnicami posega globlje kakor mišar, zamahne dvakrat ali trikrat ter splava nekoliko naprej, nato zamahne zopet parkrat i. t. d. Ce ni previsoko, nam jo izda tudi značilna črna lisa ob zapestju. 3. Sršenar (pernis apivorus L.) spada po novejši sistematiki k škarnikovcem, pa je po barvi in vejikosti precej podoben kanjam. Razlikuje ga od njih na prvi pogled gladka, siva glava, do polovice dolgosti okrog in okrog s perjem porasli kraki in daljši rep, ki gleda za dobršen kos izpod zloženih perutnic. Kljun je brez vsake zareze in zelo ozek; nozdrvi so špranjaste, vodoravne. Za sršenarja je tudi značilno, da teče jako dobro po tleh, česar ne morejo druge ujede. Ce gre pri tem za plenom, se mu naježi perje na tilniku. č) Škarniki (močne, okretne ujede z dolgimi, močno ukrivljenimi in priostrenimi perutmi ter z značilnim škarjastim repom; kraki spredaj do polovice porasli s perjem, zadaj goli. Med letom drže konce perutnic nekoliko više, kakor je hrbet. Gnezdijo na drevesih in izlože svoje gnezdo navadno s krpami od blaga ali celo papirja, kar je zanje prav značilno) : 1. Rjasti škarnik (milvus rrtilvus L.) ima močno zarezan rep, ker so vnanja peresa do 6 cm daljša kot srednja. Proge na repu drže poševno proti trupu. Vobče je rjaste barve, spodaj s podolžnimi, temnorjavimi črtami. Glava in vrat sta bledejše barve. Mere: 59,143, 35. 2. Kostanjevi škarnik (milvuš korschun Gm.) je prejšnjemu podoben, toda temnejši in manjši. Rep je le malo izrezan; srednja peresa so kvečjemu za 2'4 cm krajša od vnanjih. Odspodaj pogledan, se loči od rjastega sorodnika tudi v tem, da so peruti spodaj čez in čez temnorjave, rjasti škarnik pa ima odspodaj letalna peresa bela. 1 Perje se mora razgrnili, da se opazi goli del. d) Skobci (niso tako šii^okoglavi kakor pravi sokoli, marveč imajo ožjo in manjšo giavo. Kljun je za polovico krajši kot glava, sicer pa močan, od korena ukrivljen, z razločnim, toda nizkim zobom, ki se useda v plitko izdolbino spodnjega dela kljuna. Nozdrvi so široko jajčaste, poševno naprej obrnjene. Kraki so zadaj goli, spredaj kvečjemu do Mg porasli s perjčm. Rep je dolg, raven in gleda do polovice izpod perutnic. Letajo navadno nizko ; v letu pograbijo svoj plen skoraj vedno ob strani. iZelo so okretni; rep morejo zasuknitii tudi okoli podolžne osi): 1. Kragulj (astur palumbarius L.) je do 60 cm dolg in meri' čez razpete peruti do 100 cm. Rep (24) je na koncu zaokrožen, ima navadno 5 temnih pasov in bel1 rob. Kljun meri čez kljuko 4‘2 cm. Voščenica in noge so rumene, šarenica živo rumena. Krak (7—9) je do Vs porasel s perjem. „Stare ptice“, piše dr. Ponebšek1, „so zgoraj temnopepelastosive. Grlo je belo, vsako pero je ob rebrcih po dolgem počrkano, sem ter tje povprek pisano. Te podolgaste črte se nadaljujejo po vsej svetli spodnji strani in se združijo z lepimi, črnorjavimi povprečnimi črtami. Mladiči so spodaj rdečkastobeli s temnorjavimi podolgastimi lisami, ki so ob bokih srčaste. Vsa zgornja krovna peresa so svetlorjavo obrobljena; lisa nad očesom je rumen-kastobela. Grlo je belo, rjavo počrkano. Rep ima 5 črnorjavih in 5 pepelastosivih pasov ter na koncu belkast rob.“ 2. Skobec (astur nisus L.) je kragulju zelo podoben, toda precej manjši (32, 60, 145) in ima primeroma mnogo šibkejše krake, ki so le do 1I6 porasli s perjem. Na tilniku ima belo liso. Zadnji pas na repu prehaja polagoma v belkast rob. Samica je za 5—7 cm večja1, sploh močnejša in le v starosti podobno pisana kot samec. Na tilniku ima zamazanobelo liso. Mladiči so po barvi primeroma tako različni od izbarvanih samcev kakor kragulji. Mere: d* 31, 60,14; Q( 35—39, 73—80, 20; krak 5—5'3; srednji prst (37—5'4) mnogo daljši od ostalih prstov. e) Lunji (sloki ptiči, tenkih, 1—■ 2 krat daljših krakov, kakor je srednji prst; velikost 40—^56 cm,} na obrazu je perje razvrščeno v bolj ali manj viden venec, slienp kakor pri sovah. Kljun je šibek, nekoliko od strani stisnjen, od korena ukrivljen in nosi v zgornjem delu malo viden zob; no?di;vi sp^podolgaste, zgornji rob je raven in vzporeden s kljunovim slemenom ; rep je malo zaokrožen ali ravno odrezan, nikdar ne izrezan. Samci, samice in mladiči so različno pisani ; izbarvajo se šele v 3—4 letih; letajo mahavo, pa hitro; gozdov 7----*——, ,, , . ( 1 Glasnik, 1919—1920, 1 4, B, str. 61. 2 Po dr. Hennicku (Die Ranbvdgel Miileleuropas) so samice sicer mnogo večje kol samci, toda tehtajo do 110 g manj. se ogibljejo; celo gnezdijo vedno na tleh; v letu drže kakor škar-niki konce peruti malo više od hrbta)$ 1. Rjavi lunj (circus aeruginosus L.) je vobče rjav; staremu samcu posive letalna in krmilna peresa; sploh se barva po starosti in spolu izpreminja. Venec je na grlu pretrgan in sploh malo viden. Rep je brez pasov ; na ramah se nahdja svetlejša lisa. Drži se rad močvirja, kjer lovi povodne živali. Mere: 52‘5, 125, 24, 43, krak 8‘2, kljun v loku 3'6. V naših krajih je zelo redek. 2. Pepelasti splinec (circus cyaneus L.) ima zelo razločen, nepretrgan venec. Star samec je zgoraj sinjepepelaste, spodaj bele barve, v mladosti pa rjavkast, skoraj tak kakor dorasle samice, oziroma mladiči. Rep je pasast; na starost postajajo pasovi nerazločni in se izgubljajo. V letu se že oddaleč dobro vidi belo perje ob re-povem korenu. Zanesljivo ga določiš' le po velikosti in po obliki letalnih peres. Ljubi prostrane ravnine z vodami; velikih gozdov se ogiblje. Pri nas ni redek. Mere: c? 43,103, 20'6; 49—50,108, 22'8; krak 7—7'6, kljun v loku 27—3, srednji prst brez kremplja 3. 3. Lunj beloritec (circus pygargus L.) je pepelastemu splincu podoben, pa ima daljše in ožje peruti, ožji rep in je vobče bolj slok. Neznatni venec je na grlu pretrgan. Spodaj je bel, rjasto črtan; letalna peresa roke so spodaj črna, rep ima 4—5 pasov. Odrasli samci imajo tudi čez spodnjo stran podlpfrtničnih letalnih peres črn pas. Določevalni znaki: mera d* 42, 109f 20; Q< 44'5 ; kljun, skoraj čisto brez zoba, meri čez lok 2'4; kraji; tenak, 6; srednji prst 3-9, na krempelj odpade 1‘3. Prva tri letalpp peresa na obeh straneh, četrto pa samo na zunanji kosmači zareiaho; peto pero je celo. Tretje pero je najdaljše. Notranja zareza prvega peresa je od krovnih peres čez 2 cm oddaljena. i % . 4. Lunj do Igor ep ec (circus macrurus Gmel.). Star samec je spodaj bel, zgoraj vobče siv, le letalna peresa so črna; rep je pasast. Samice, mlajši samci in mladiči so rjavi. Mere: 44—46, 99—103,19—21; krak 7, srednji prst 4'2 z 1'2 cm dolgim krempljem vred. Oddaleč ■ga razločiš težko od prejšnjih dveh lunjev. Značilno zanj je to, da je modrikastobeli venec oel, da so prva tri letalna peresa na obeh straneh zožena, četrto pa le na zunanji strani ter da leži zareza prvega peresa ravno ob vrhu krovnih peres ali je kvečjemu za 1 cm oddaljena, zunanja zareza drugega letalnega peresa pa leži še pod krovnim perjem; tretje in četrto letalno pero sta najdaljši. B. Družina jastrebov. Jastrebi so velike ujede z močnim, ravnim, samo na koncu ukrivljenim kljunom, ki je najmanj tako dolg kakor glava. Kremplji so ■veliki, a topi. Glava in vrat sta gola ali pokrita samo s puhom, le pri brkatem seru z ozkim perjem. Okoli vratu imajo pernat ovratnik, ki spredaj navadno ni strnjen. Ker je jastrebov le malo, ne spoznaš težko posameznih vrst. I. Če je glava gola, krak pa le deloma porasel s perjem in znaša dolgost: a) nad 100 cm ter 1. je tretjina kraka gola, je 1o rjavi jastreb; 2. sta dve tretjini kraka goli, je to beloglavi jastreb; b) pod 100 cm, je to egiptovski jastreb. II. Če sta glava in ves krak porasla s perjem, je to brkati ser. 1. Rjavi jastreb (vultur monachus L.) je čez in čez temno-rjave barve. Polovica vratu je gola; golina je modie barve. Na vsaki rami ima gibljiv šop peres. Noge so zamazanorožnate barve. Ta ptič je ena naših največjih ujed in meri 110—115, 236—300, 33—40 cm. 2. Beloglavi jastreb ali plešec (gyps fulvus Gm.) ima glavo in vrat porasel z belim puhom. Zgoraj je sicer temnosiv, spodaj rjav, noge so modrikaste. Mere: malo manjše kot pri rjavem jastrebu, krak 107, kljun 9. 3. Egiptovski jastreb ali mrhar (neophron percnopterus L.). Starec je vobče bel, letalna peresa ima črnorjava; v mladosti je sivo-rjav. Kljun (7) je do polovice rdečkastorumen, na koncu pa roženo-rjav. Mere: 65, 148, 22, krak 8'3. 4. Brkati ser (gypaetus barbatus L.) ima na voščenici, na korenu kljuna in na nozdrvih ščetinasto perje, pod kljunom pa strčeč šop kocin (brado). Zgoraj je temnorjavega perja z belimi rebrci, spodaj pa rjaste barve. Voščenica in prsti so svetlosivkastomodri. Med letom drži vrat vodoravno iztegnjen. Mere: 110—120, 235 in več, 51—54; krak 9'5, kljun v loku 10’6. Pregled kraguljev. A. Družina sokolov. a) Pravi sokoli: 1. Sokol selec 2. Sokol morilec 3. Kraški sokol 4. Sokolič 5. Osiriž 6. Postovka 7. Južna postovka 8. Rdečenoga postovka b) Orli: 9. Planinski orel 10. Kraljevi orel 11. Velild klinkač 12. Mali klinkač 13. Mali orel 14. Kraguljar 15. Postojna 16. Ribji orel 17. Kačar c) Kanje: 18. Mišar 19. Koconoga kanja 20. Sršenar č) Š k a r n i k i: 21. Rjasti škarnik 22. Kostanjevi škarnik d) Skobci: 23. Kragulj 24. Skobec e) Lunji: 25. Rjavi lunj 26. Pepelasti. splinec 27. Lunj beloritec 28. Lunj dolgorepec B. Družina jastrebov. 29. Rjavi jastreb 30. Beloglavi jastreb 31. Mrhar 32. Brkati ser S. E.: Aza. Na opetovano prošnjo svojih tovarišev-lovcev, da napišem podrobnosti doživljaja iz leta 1916. v Dobrudži, ko sem bil, težko ranjen in prepuščen usodi, rešen od svoje lovske psice, posegam po peresu, da podam ljubiteljem živali dejstvo, ki jim pokaže premišljeno ravnanje psa v trenutku, kjer bi se težko spoznal marsikateri človek. Bilo je v zgodnji pomladi omenjenega leta, ko sem vežbal kot častnik prve čete naše jugoslovanske 'legije vojake redno vsak dopoldan na morski obali odeškega zaliva. Nekega dne zagledam tam lepo psico-ptičarko, očividno čistokrvno pointarico, ki priteče na moj poziv takoj k meni, se mi dobrika in me živahno pozdravlja, kot da sva stara znanca. Že davno sem gojil željo, imeti zopet dobrega lovskega psa, zato sem se odločil za poskus, da pridobim to čedno živalico, ki je, sedeč pred menoj in smotreč me z velikimi, rjavimi očmi, gledala, kot da ima isto željo kakor jaz. Našel sem gospodarja, ga prosil in rotil, naj mi proda Azo, ali zaman so bili vsi moji poskusi. Psica pa očividno ni bila gospodarjevega mnenja, kajti, kosem odhajal, je našla pot skozi okno in utekla za menoj. Morali so jo dati na verigo. Drugi dan me je našla zjutraj na vežbališču in burno pozdravila. Ko sem jo pustil pozneje pri gospodarju, je zbežala in dohitela mojo četo že pred samim mestom. Moral sem jo vzeti s seboj na stanovanje, odkoder sem jo poslal po slugu na njen dom. Ali Aza si je zapomnila moje stanovanje sredi mesta in, še preden se je vrnil vojak, je že praskala na vrata moje sobe, se presrečna vzpela k meni in se ulegla z globokim vzdihljajem k mojim .nogam. To se je ponovilo nekolikokrat in imelo za posledico, da mi jo je Azin gospodar, ki ni mogel, kot jaz ne, razumeti obnašanja psice, enostavno podaril, rekoč: „Saj vidim, da hoče mrha sama od hiše. Odesanka je in moralo Odesank tako že poznate, kaj ne?“ Na ta način sem pridobil Azo, ki ne zapušča že četrto leto moje sence in ki me je spremljala na dolgih potovanjih po daljnem Vzhodu, po Indiji, Egiptu, po- Balkanu kot vzoren lovski tovariš, nežen prijatelj in brezobziren ter nepodkupljiv čuvaj. Ako sem postal danes po vseh prestalih mukah in trpljenjih, «radostih in uspehih fatalist, je kriva temu najprej Aza, ki je zapustila 'tako samovoljno iz nepojmljivih razlogov starega gospodarja, kjer je bila dobro živela že tri leta, in ga zamenjala z menoj ter mi rešila pol leta pozneje na bojišču življenje. Navesti moram, da se odlikuje psica z izredno inteligenco in da me je presenetila že od začetka večkrat z izredno premišljenimi postopki, ki presegajo po mojem mnenju meje živalskega nagona in ne temelje ne na navadi ne na dresuri. Ko sem jo povedel prvikrat na polje, sem videl, da je še začetnica v lovski stroki, ali izredno nadarjena in nepokvarjena. Srce mi je utripalo od radosti, ko sem gledal to plemenito žival vihrati z visoko vzdignjeno glavo v enakomernih povprečnih črtah po polju. Ko je nato naenkrat bliskovito obstala in stala, zvita kot podkov, nalik marmornatemu kipu pred jerebicami in jih spremila v strastnem galopu kilometer daleč, ko sem prepodil jato, sem znal, da se bode dresura izplačala. Brez težav in brez biča sva bila že v začetku sezone tako daleč, da bi se mogla pokazati najstrožjemu sodniku. Ali sredi avgusta smo odrinili z rusko-rumunske meje v Do-brudžo, kjer smo vstopili takoj v ljuto in krvavo borbo. Vodil sem oddeljenje strojnih pušek. Nekega jutra obležim v krvavi borbi pod Bazardžikom težko ranjen od dveh granatnih eksplozij na robu neke ozke, globoke dolinice. V dolini naša pehota, katero podpirajo moje strojne puške, pred menoj na grebenu z druge strani doline Bolgari, podpirani od močnega topovskega ognja, ki bljuva smrt na našo stran. Ležim z zlomljenimi nogami, zevajočim trebuhom. Pomoči ne morem zvati, ker mi je razbita čeljust. Vojaki, ki so bili v trenutku eksplozije okrog mene, so mislili, da sem mrtev, ter so odhiteli naprej. Podprem se z rokama in se malo pridvignem, da vidim v dolino pod seboj, ali dve krogli mi zlomita roki. Pomoči od nikoder; poskušam ude, ne dvigajo se; vidim, da izpareva topla kri iz mene, sile me zapuščajo, a v roki ni dovolj moči, da bi sprožila samokres v sence . . . Medtem potisnejo naše čete Bolgare nazaj in se oddaljujejo, a jezerve si izbirajo varnejšo pot po dolini. Živa duša ne pride $eč mimo mene . . . Zdajci zapazim daleč na robu doline belo-rjavega psa, ki bega nemirno sem in tja in išče nekoga po sledu. Je-li mogoče, da je to Aza? Saj sem jo vendar pustil na verigo privezano za voz pod oskrbo svojega sluga Živka nanjmanj 7 kilometrov zadaj! V tem hipu udari težka granata nekaj korakov nad menoj v hrib in plast zemlje me zasiplje. Moje življenje je končno zapečateno ! Toda nekdo me odkopava, naglo, tako energično, da mi reže globoke brazgotine v razpaljeno lice. To so kremplji Aze, ki mi že liže, bridko cvileč, komaj odkopani obraz, oči, roke, vpira vame zveste, rjave oči in položi potem stokajoč glavico na moje prestreljene prsi. „Aza, Aza, ti si!“ izpregovorim stokaje in solze hvaležnosti mi oblijejo obraz. Prepričan sem, da je rešitev tu. Tiho vprašam: „Aza, kje je Živko?“ Aza se vzravna, me bistro pogleda, postoji nekaj časa in odbeži v smeri, iz katere je prišla. Minute, dolge kot večnost, potekajo leno. Se samo malo in, Aza, > ako se vrneš, najdeš gospodarja otrplega! Na pragu smo, hiti Azočka! Tu zaslišim žuren peket konja pod seboj in evo, psica pribeži iz doline navkreber in se zgrudi zasopljena poleg mene. A pod menoj se je ustavil konj, moj sluga skoči žurno raz njega in je v par skokih pri meni. Rešen sem. Danes sem zdrav. Po dolgih letih sem se vrnil pod domačo streho, v lepo domovino, blestečo se v zarji svobode. Sedim pri oknu. Pogled mi šviga po zaraslih planinah, poljih in gozdovih, a misli blodijo po njihovih stezah in kotičkih, kjer sem se vtapljal prej kot navdušen mladenič v tajne prirode in koval pesmi o njeni krasoti. Kako so to gorki občutki, čuvstva svidenja! Misli se mi kradejo nazaj v ona težka leta, ko smo snovali svobodo domovine, lomili njene okove. Pred menoj vstaja slika iz Dobrudže, ko sem se poslavljal v pusti ravnici za vedno od teh-le prekrasnih domačih krajev. In tedaj se spusti nehote moja roka in pogladi rjavo glavico Aze, ležeče mi ob nogah. A moja ženica, moj plen iz vojne, stoječ za menoj, poklekne, uganivša moje misli, ter poljubi živahno in gorko isto glavico. Iz lovskega oprtnika. Pavel Wiiimann, ki je umrl 22. avgusta m. 1. kot šum arnik grofa josipa Bombellesa v Komaru, sicer ni bil naše gore list, vendar zasluži, da se spominja njegovega dela i naš list, ker je bil pravi lovec od glave do pete, izvrsten šumarski in lovski strokovnjak in brezpogojno priznana avtoriteta v pogledu vzreje in lova fazanov. Gotovo pozna marsikdo od naših lovcev njegovo knjigo: „Der Fasan, seine Jagd und Hege", ki je izšla v znani lovski zbirki dunajskega založništva Huber in Lahme. O fazanu je pisal rajni tudi sicer mnogo, tako n. pr. je obdelal v znanem Dr. Wurmovem delu „Die hohejagd“ poglavje : „Der Fasan“, kateremu ptiču je posvetil Wittmann poglavitno paž-njo, odkar se je naselil 1. 1871. na Hrvatskem, kjer je uredil prve vzorne fazanarije ter tako pripomogel do povzdige tega lova na Hrvatskem in posredno tudi pri nas. Doma je bil s Češkega (roj.1844.). Njegov oče je bil šumar vlastelinstva Podjebrad. Po dovršenju gozdarske šole v Weisswasseru je služil najprej na Češkem, dokler ni vstopil že omenjenega leta v službo grofa Bombellesa kot gozdar vlastelinstva Opeka-Zelendvor, katero imanje je postalo z Wittmannovim prihodom tako rekoč šola za gojitelje fazanov. Ker se je obračalo nanj vedno več lovcev s prošnjami za nasvete, se je odločil za priobčevanje svojih bogatih skušenj glede odreje in lova fazanov, in sicer najprej v „Hugos Jagdzgitung". Wittmann pa se ni bavil samo z vzgojo fazanov, ampak se je brigal tudi za ostalo divjačino, zlasti za zajce in srne. V tem pogledu je povzdignil lovišča svojega gospodarja na nepojmljivo višino in na glas, ki je segal daleč preko mej naše domovine. Tujci so radi prihajali k njemu na lov na krasno razvite srnjake, a zajcev se je polovilo v od njega vzorno upravljanih loviščih na tisoče živih, katere so razpošiljali v inozemstvo v svrho razploda in obnove krvi. Da je storil Wittmann s tem svojim delom veliko za napredek hrvat-skega in posredno tudi našega lovstva, je jasno. Na žalost mu je bila usoda nemila. Zadnje dneve življenja somu ogorčile tolpe, ki so pustošile ob prevratu delo njegovih rok in pobijale njegove miljence, katere je gojil in negoval vsa svoja leta. S čim prejšnjo zacelitvijo te težke rane more jugoslovansko lovstvo najdostojneje očuvati spomin Wittmannovega imena! X. redni obči zbor društva se bo vršil na svečnico dne 2. februarja t. 1. ob pol 3. uri pop. v prostorih Narodnega doma s sledečim sporedom: 1. poročila predsednika, tajnika, blagajnika in gospodarja; 2. poro- čilo računskih preglednikov; 3, volitve; 4. izpremembe pravil (dopolnila glede podružnic); 5. proračun; 6. samostojni predlogi in interpelacije. Predlogi se morajo javiti odboru pismeno vsaj do vštetega 30. t. m. Za sklepčnost občega zbora je potrebna V3 članov, oziroma veljavno zastopanih glasov. Ako bi ne bil obči zbor ob določeni uri sklepčen, se bo vršil pol ure pozneje drugi obči zbor, ki je sklepčen ne glede na število udeležencev. Pooblastila so dopustna, vendar sme zastopati vsak član na občem zboru samo 5 odsotnih članov. Kot pooblastilo služi društvena izkaznica (plačilni list) zastopanega člana. Tovariši! Pridite na obči zbor vsi, zakaj sklepati bo treba o velevažnih predlogih, kakor: izprememba lovopustov, izenačenje lovskih zakonov (kranjskega, štajerskega in koroškega) itd. Kdor je zadržan, naj odda svojo izkaznico, če letošnje še nima, pa lansko tovarišu, ki pojde zanesljivo na zborovanje. Na železniško ministrstvo smo poslali prošnjo, naj se dovoli udeležencem občega zbora polovična vožnja do Ljubljane in nazaj. Upamo, da bo prošnja uslišana, kar bomo objavili v časopisih. Lovski ples se bo vršil letos na svečnico (začetek ob 20. uri) v vseh prostorih ljubljanskega „Narodnega doma“. To bo sestanek vseh ljubiteljev narave in njenega življenja. Nikogar ne smejo zadržati kaki ni-čevni oziri 1 Obleka ni predpisana ni za moške ni za ženske nobena. Lahko prideš tak, kakršen hodiš sicer za svojimi opravki; če pa imaš posebno lovsko obleko, pokaži se v njej! Dobrodošle so lovske skupine, zato prosimo lovce po deželi, da bi jih sestavili. Kdor ima v bližnjem času kak posel v Ljubljani, ga naj odloži za svečnico, ko mu bo nudil Narodni dom obilo zdrave in neprisiljene za- bave. Za prenočišče naj ne bo nihče v skrbeh; na željo in pravočasno obvestilo mu ga preskrbi gospodarski odsek „Slov. lovskega društva“. Tudi vstopnina je nizka: 10 dinarjev ali 40 raztrganih kronic (za zaprisežene lovske čuvaje z izkaznico polovica), za kar bodeta igrali dve godbi in si bo ogledal lahko vsakdo poleg ljubkih bitij ženskega spola razne medvede, nagačene in žive, in drugo živad. Vsakdo pa naj prinese s seboj veselo lovsko srce, da mu ne bo roka pretrda, ko bo odvezaval mošnjiček, ker bi bil sicer žalosten blagajnik „Zelenega križa“, ki bo pobral ves čisti dobiček, da bodo imeli nekaj od našega veselja tudi tisti naših tovarišev, katere tarejo starost, onemoglost in revščina. Lastnikom psic-ptičark v uva-ževanje. Ker imamo v Sloveniji sedaj še jako malo dobrih psov, opozarjam vse lastnike psic-ptičark, naj jih sparijo po možnosti le s psi, ki imajo rodovnik. Takih psov je sicer še prav malo, a nekaj jih je vendar. Da se spoznajo lovci na deželi, opozarjam tiste, ki se za stvar zanimajo na sledeče, za plemenjake priporočljive pse: za kratkodlake psice prihaja v poštev kot daleko najboljši pes Tel (Blitz-Gerlov) odvetnika dr. Iva Tavčarja v Ljubljani; za kosmodlake vseh različkov (resaste, grifone, kodre-pointarje) koder-pointar veletržca Frana Urbanca v Ljubljani; za pointar-psice in za kratkodla-karice, ki imajo mnogo pointarske krvi, krepki pointar prof. dr. Lokarja v Ljubljani; za škotske seterice jaki in lepi škotski seter ravnatelja Fr. Setina v Domžalah. Temu psu bi se lahko dovedle tudi angleške in irske seterice kakor tudi nemške dolgodlakarice. Kosmodlakarice naj bi se torej sparile le s kosmodlakimi psi, dolgodlakarice le z dolgodlakarji in kratkodlakarice s kratko d lakarji, ker so si vsi po tipu in dlaki enakovrstni psi tudi po svojih pradedih sorodni in po plemenski zasnovi najbližji. Pri tej priliki pa poudarjam, da se ne raztrosi kako krivo mnenje, da stoji psoslovni odsek na stališču absolutne čistokrvnosti in daje z lovsko-psorejnega stališča dopustna le paritev psov-plemenjakov in psic, ki imajo brezhibne rodovnike. Da se torej razumemo: moj nasvet je le sredstvo v sili, da zabranimo hujše zlo in da koristimo lovu vobče. Pri nas je tudi psoreja pravo zrcalo naše zaostalosti. Glavna stvar je vedno : „da le nič ne stane!“, kajti naposled ima vsak cucek rep. Temu moramo tudi pripisovati, da parijo mnogokrat naši lovci prav dobre pti-čarke s čisto nekvalificiranimi psi čudnih telesnih oblik in topega nagona. Lastniki psic-ptičark naj torej upoštevajo naš svet, kajti z nasvetovano paritvijo dobimo, če že ne psov plemenjakov, pa vsaj lovsko porabljiv materijal, ki bo odgovarjal kolikor toliko splošnim oblikam ptičarjev in kazal tudi vse njihove plemenske nagone. Marsikateri izmed teh mladičev postane prav dober pes, posebno če nadvlada, kar je verjetno, plemensko jačja očetova kri. e. Križaj. Lovopustni čas za jerebe. V zadnji številki „Lovca“ 1.1920, str. 198, omenja dr. R., da ni prikladen za naše kraje novi lovopustni red za gozdne jerebice, ter priporoča pričetek lova na jereba s 16. avgustom in ne s' 1. septembrom. Go-spodh dr. R. ne poznam, toda po ostali vsebini članka „Iz Hrastnika“ sodim, da je dober lovec in ne misli s tem zagovarjati onih jerebarjev,katere omenja uredništvo v isti številki na strani 197., ampak samo — mlade peteline. V novem zakonu se je podaljšal lovopustni čas za gozdnega jereba do 31. avgusta, ker v tem mesecu še ni možno pri vseh gozdnih jerebicah natančno razločevati spola. Ne glede na negodne mlade peteline sredi avgusta, tudi vsi stari petelini nimajo še popolnoma črnega grla in marsikatera kokoš je bila ravno v tem času streljana po „nesreči“ ali v dobri veri, da je morebiti še ne izrasel star ali pa negoden mlad petelin. Ker je po novem zakonu sploh prepovedano streljati kokoši,, je torej naravnost potrebno, da se prične odstrel petelinov šele tedaj,, ko je mogoče nedvomljivo razločevanje spola. Vodilna misel pri tem je edino ta, da ne pade slab lovec v skušnjavo in neizurjen v zadrego,, ker pride kokoš avgusta včasih prav tako rada na klic kakor septembra. Od septembra dalje je pa vsak dvom glede določitve spola izključen tako pri starih kakor pri mladih, ako se le zanaša lovec na črno liso. Nasprotno pa bode spravil dober jere-bar sedaj starega petelina v za odstrel še bogato odmerjenem času pred cev prav tako gotovo kakor v drugi polovici avgusta. Pri sestavi lovskega zakona se vendar ne more upoštevati, koliko časa bruha lovska strast in do kdaj se ta poleže, pač pa kako in kdaj se v splošnem najbolj umno goji in lovi. Jerebarji smo si pač edini v tem,, da imamo sedaj naravnost vzoren zakon glede jerebic, katerega smo dosegli z letošnjim letom, in „Slovensko lovsko društvo“ bode zastavilo gotovo vse sile, da ostane ta točka zakona pri bodoči splošni pre-osnovi neizpremenjena vsaj za naše kraje, če se že ne uveljavi za vso Jugoslavijo. Naposled si dovolim še pristavek,, da ne rabi jerebar besede „babica“, pač pa vedno le kokoš in mesto „pridrči“ pride, pristane ali prifrči. Dobre lovske izraze, katere nam prinaša „Lovec“, bi morali vsi enotno rabiti, ker sicer ne prenehamo streljati „mandelcev“ s kozel-puškami 1 Fr. Klemenc. Divji prašiči v Belokrajini. Najemnik lova občine Naklo pri Crnom- Iju, J. Jerman, je šel 27. novembra m. 1. v gozd po drva. Vzel je s seboj dvocevko kal. 12, nabasano s svinčenim zrnjem za zajce, ako bi se ravno kaj namerilo. Ni bil še prav daleč od doma, pa začuje lomastenje. Hitro obstane. Izza gostega grmovja se pokaže najprej divja svinja, ki je imela smer proti njemu. Ko ga zapazi, okrene glavo in vzame drugo smer. Za njo pride čreda mladih prašičev, ki jih je štela 11. Lovec ni poznal navade prašičev, zato je pustil, da je stara odšla. Predzadnjega je pomeril in zadel v pleča. Krvavel je močno, zaostajal in klical ostale. Nato je pomeril lovec drugega, ki jo je tudi. krenil po dolini s krvavim sledom. Streljana sta bila oba mladiča na 8 korakov. Drugi dan je šel Jerman za krvavim sledom, a prašiči so bili prešli črez mejo lovišča, zato jih ni mogel zasledovati. Ta nenavadna žival se je priklatila od Gorjancev in je vzela smer proti Hrvaški. Albin Čebular. Dostavek uredništva. Strel z zajčarji ali sploh z zrnjem je pri divji svinji nezmisel in je iak poskus lova čisto naravna mrharija, ker more podreti tak strel le v izredno ugodnem slučaju svinjo, kateri ne prinese niti krogla takojšnje smrti, ampak jo je treba rešiti trpljenja z ostnom ali nožem. Kdor hoče torej veljati za lovca, ta naj ne zbada svinjadi z zrnjem, ampak naj bo vesel, da lahko uživa pogled na to divjačino v domačem kraju. Kadar pa bo imel s seboj kroglo, takrat naj pokaže, da nima krivih cevi. Zasega pritajenega orožja. Da imamo po deželi mnogo lovskega in vojaškega orožja v rokah neupravi-čencev, je znano. To orožje je namenjeno seveda v prvi vrsti za izvrševanje lovske tatvine, saj se ubije z vojaško puško na čakanju tudi* srna ali zajec, če ne prvič, pa drugič, oziroma sploh enkrat. O tem pričajo nebrojni slučaji, ki ostajajo na žalost večinoma brez kazni. Ker sicer obstajajo odredbe in zakoni glede posestt orožja, a je oblastveno pobiranje vojaškega orožja zaspalo, bi bilo dobro, ko bi se razpisale na to vrsto povojnega materijala nagrade, odgovarjajoče povprečni vrednosti orožja. Nagrada naj bi bila izplačljiva ali onemu, ki ovadi prikrito orožje, ali pa naj bi se delila na polovico med ovaditeljem in orožnikom, ki zapleni orožje. Pred izvršitvijo tega načina pobiranja naj bi se oblastveno določil rok za prostovoljno oddajo orožja in v tem času naj bi se izplačala določena nagrada vsakemu, ki izroči orožje sam. Tako započeto delo bi morali podpirati predvsem lovci in naše društvo. Pobrano orožje naj bi se oddalo v varno naročje Jugoslavije za njeno junaško vojsko, potem bi ne bilo treba prisilne zglasitve orožja, če bi bili komunisti prenevarni,, kajti taka prisilna zglasitev, kakor so jo napovedali zdaj naši listi, ostane le na papirju. Zanjo se namreč ne brigajo vsi oni, ki bi morali državo najbolj zanimati. ■—et. Nesreča vsled neprevidnega ravnanja z orožjem. Lani 17. decembra je lovil veleposestnik Emil Černe iz Tomaja na JKrasu s svojimi tovariši lisice. Obstrelili so eno, ki jim je ušla v neko kraško jamo. Za njo se je spustil eden izmed lovcev.. Ko je videl, da lisica še živi, je poprosil za svojo puško, katero mu je spustil Emil Čeme v jamo. Ko pa je priletela puška na tla, se je sprožila vsled udarca in slabo delujočega peresa, daje priletel ves strel Černetu v glavo, ki je obležal na mestu mrtev. Nov dokaz, kolike previdnosti je treba pri uporabi orožja, ki ni varno za za vse slučaje kljub zavarovanju. Rajnemu blag, spomin! Orožnih lištov ne izdaja več Komanda dravske divizijske oblasti v Ljubljani, ampak politična oblastva (okrajna glavarstva, policijska ravnateljstva). Dobi ga lahko vsaka ne- sumna oseba (večinoma se zahteva starost 16 let) na prošnjo, kolkovano z dvema dinarjema. Za orožni list je treba priložiti kolek 5 dinarjev. Naše člane opozarjamo, naj vlagajo v ugotovljenih slučajih pritožbe zoper izdajo za lovske puške veljavnih orožnih listov nelovcem. Za osebno varnost namreč zadostuje in je boljši kot lovska puška samokres ali slično orožje. Kupčija s kožuhovino stoji in ne kaže nikakega izboljšanja, temveč padajo cene. V Lipskem je stal 28. decembra m. 1. dehor 80 — 100 Mk, kuna 400 Mk, lisica 250 — 300 Mk, zajec 16, 8 in 4 Mk. Vsled nesigur-nosti se ne spuščajo domači trgovci v nobeno kupčijo. Kožuhovini) sprejema črez poletje v shrambo in prekraja gotove garniture krznar in izdelovatelj čepic Filip Bizjak, Ljubljana, Gosposvetska cesta 19. Na zanko ulovljene jerebice je prodajal za novo leto ljubljanski Stacul. Po lastni izpovedbi jih je dobil iz Ptuja, na kar opozarjamo ptujske lovce, da si ogledajo Stacu-love dobavitelje. Ljubljansko tržno nadzorstvo pa naj drugič ne spi, ampak naj pravočasno poseže po tem v urejenih' razmerah v tem času nemogočem blagu ter naj temeljito pouči signora Stacula, da ne leži Ljubljana v Italiji. Jugoslavenska Suma, strokoven tednik za gozdarstvo, gozdarsko in lesno industrijo, je začela nedavno izhajati v Zagrebu. V prvi številki letošnjega leta je prinesla obvestilo o Slovenskem lovskem društvu, kjer opozarja tudi na „Lovca“. „Jugoslavenska Suma“ prinaša strokovne članke in trenutno važne stvari v srbohrvaščini, slovenščini ter v an- gleščini in francoščini. Gozdarsko-strokovne članke sprejema uredništvo: Zagreb, Kaptol br. 27. Uprava lista je na Kaptolu br. 18. Naročnina 200 K na leto. Inž. A. S. Jugoslavenski šumarsko-lo-vački kalendar za g. 1921. je izšel v Zagrebu. Izdaja in urejuje ga vse-učiliški profesor Dr. Gjuro Nenadič. Cena izvodu je 30 K. Nekaj koledarjev, katerih zaloga je v Zagrebu že pošla, ima na razpolago inž. Ružič pri Gozdarskem oddelku deželne vlade v Ljubljani (Križanke). O lovstvu v Sloveniji ne vsebuje ta koledar nobenih podatkov in je v tem oziru kot „jugoslovanski“ pomankljiv. Pomankljiv pa je tudi glede gozdarstva, v kolikor gre za razmere v Sloveniji. Poskrbeli bodemo, da se izpopolni koledar v tem oziru za leto 1922. Inž. A. Š. Zbirka za podporo preostalih po lovcu Grmu. Darovali so po 100 K: Dr. Janko Brejc, Ljubljana; po 50 K: A. Verli, Cerknica; po 40 K: inž. Rus, Kočevje. Za „Zeleni križ“ je daroval 100 K I. Zupan, nadzornik j. ž., 50 K E. Križaj, oba v Ljubljani. Mala oznanila. Sedemmesečnega ptičarja proda Anton Kolenc, veletrgovec v Celju. Kupim mlade jazbečarje rdeče ali rjave barve od lovsko dobrih staršev. Franc Schaur, Vransko. Resastega foksterijerja v starosti 4 mesecev proda Ivan Zen, šolski vodja v Soteski pri Straži, Dolenjsko. Prodam dobro ohranjeno lovsko suknjo z ovčjo podlogo. Stefan Kramarič, Ljubljana, Florijanska ul. 22/11. ■iiiiiiiiiiiiuiiiiiiHiiMiiiiiiiiiiiniiiiii Lfnbltanska kreditna banka ¥ IjiMpuf, §fiiterjc¥® ulica 2. Delniška glavnica: K 50,000.000-—. Rezervni zakladi nad K 45,000.000-—. Obrestuje vloge v tekočem računu in na knjižice najugodneje ter plačuje sama rentni davek. Kupuje in prodaja devize, valute in efekte vseh vrst. Eskomptuje in vnovčuje menjice in devize na tu- in inozemska mesta. Sprejema vsa borzna naročila na tu- in inozemske borze in jih izvršuje najugodneje. Daje vsakovrstne predujme na blago, efekte itd. Dovoljuje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji. Daje informacije v vseh v bančno stroko spadajočih zadevah. Brzojavni naslov: Banka, Ljubljana. Podružnice: Telefon Račun ček. urada v šf. 261. Ljubljani št. 10509. Split, Celovec, Sarajevo, Celje, Trst, Gorica, Maribor, Borovlje. Brežice, Ptuj. llIllIlMINIIIBIIlilllllllllll iiiBiiiiiiBiiiiiBiii iiiiaiiiiiiBiiiiHiiiiiiiiiiaiii! K A VARNA 1 EVROPA| =*= o Ljubljani, Dunajska cesta 1 je shajališče članov „Slo- B =g venskega lovskega društva“ m JAKOB ZALAZNIK | slaščičarna, pekarija in j ■ kaoarna Stari trg št. 21 J r&: =*= m Podružnici: Stari trg št. 6, ( ■ Kolodvorska ulica št. 6. ■ iiiaiifliMiaiiiiiiaiiiiiiHiHiiHiiiiiaiiuiiaiiiiiiaiiiii aiiiaiiiaiiiiiiaiiiiiiiiiHiaiiHiiiiiianiiiaiiiiiiaiiil Gostilna Josipina Češnovar Ljubljana, Dolenjska cesta je shajališče jugoslovanskih lovcev. hŠ P i P I I \ I I I Va Jadranska banka' sprejema vloge na hranilne knjižice, žiro-in druge vloge pod najugodnejšimi pogoji. i Prevzema vse bančne posle pod najugodnejšimi pogoji. Belgrad, Opatija, Celje, Sarajevo, Dubrovnik, Split, Kotor, Šibenik, Kranj, Zader, Ljubljana, Zagreb, Maribor, Trst, Metkovič, Dunaj. Poslovne zveze z vsemi večjimi kraji v va I I i IS i 5 P Natisnilo Jucjoslouanska tiskarna v Liubliani. Filip Bizjak, krznar Ljubljana, Gošposv. cesta 13 sc priporoča za vsa krznarska dela v najmodernejši obliki. Kupuje kože divjačine po naj višjih dnevnih cenah in jih sprejema tudi v strojenje. Shajališče lovcev je kavarna „^prešeren“ y Ljubljani fT|arijin trqi d mene. Naenkrat ustreli moj sluga in mi pokaže kmalu nato lepo lisico, Od gonjačev "ni bilo ničesar slišati, tudi dogovorjenih znamenj . ni bilo videti. Ob pol enajstih zaslišim lajanje psov na Prnjavorski višini, a utihnilo je zopet, nato pa se je culo streljanje od Spletene lipe, ki se je bližalo po lovski črti k meni. Nehote primem puško ter se pripravim za strel, ta čas pa se obrne moj sluga in poči- Po strelu je stekel takoj črez goro in prisopihal črez nekaj časa k meni, obložen z volkom, ki ga je vrgel predme, rekoč, .da ga je ugledal slučajno, ko je hotel predreti našo črto. Pohvalil sem ga za pazljivost, nakar je šel na svoje mesto, ker ni bil lov še končan. Gonjači so se polagoma bližali. Ko so prišli k meni, so pripovedovali, da so bili v gonji trije volkovi in vse polno lisic. En volk da je pobegnil v smeri proti' meni, drugi in tretji pa sta jo udrla proti Spleteni lipi. Bili so mnenja, da sta gotovo obležala, ker je padlo lam polno strelov. Vprašal; sem jih za svoja psa, ža Gara in Putka. Povedali so mi, da so ju slišali na Prnjavorski višini, potem pa sta jo ubrala z drugimi proti Spleteni'lipi. Počasi smo se zbirali. V bližini Sp’etene lipe so bili res ubili ¡volka, drugi pa se je vrnil ter prebil vrsto gonjačev. Tega je bil baje ranil H. D., psi so ga nekaj časa zasledovali, potem pa so se vrnili razen Putka in Gara. Okoli poldne smo bili vsi zbrani ter smo. si ogledali plen, ki je znašal razen dveh volkov 12 lisic. Volk, ki ga je ustrelil Derviš-efendi, je bil tako velikj kakor še nisem videl nobenega. ' Imel je črez 50 kg, od konca repa do gobca je meril 1 m 45 cm,’ visok je bil 60 cm in zelo lepo rejen, Dobil je strel v glavo ter je obležal na mestu. Volk mojega sluga je bil manjši, pa je tehtal vendar ¡okoli 40 kg. Bil je med gonjo od treh lovcev obstreljen. Ti so se ¡ piričkali. čigav je. Ker se niso mogli zedinili, je predlagal načelnik, naj žrebajo, ter jim je ponudil tri bilke različne velikosti. Največjo je potegnil K., ki je dobil volka. Pripomniti moram, da je bil volk od >vseh treh gospodov samo malo ranjen in da ga je ubil prav za prav moj ¡ sluga. Po obedu sem začel vabili svoja psa, ali niti glasu ni bilo čuti od njiju. Sluga mi je rfekel, da naj počakam, sam da pojde na Prnjavorski hrib, odkoder poskusi priklicati psa. Lovci so silili domov ter so tudi mene nagovarjali, rtaj se jim pridružim. Tega nisem hotel napraviti, ker sem dobro vedel, da mi psa gotovo kdo ukrade, če ju pustim zunaj, ali da mi ju ubijejo cigani, kateri jedo prav radi pse. Poslovil sem se od gospodovi. Samo H. je ostal pri meni. Med vriskanjem in petjem so se podali hajkači na različne strani, gospodje pa so jo udarili proti Čilu. Ulegel sem se na tla ter se pogovarjal s H., ko zaslišiva klicati mojega sluga. Vstal sem prav nerad in se podal s H. na Prnjavorsko višino. Na poli pota namal pride nasproti sluga ter pove, da lajata Garo in Putko na mestu. Ko smo prišli malo više, smo zaslišali lajanje. Pozabil sem vso utrujenost, s H. sva nabila puški ter jo usekala naravnost proti mestu, odkoder se je culo lajanje. Črez kake tri četrti ure sva prišla do Iglobokega, skalnatega in zelo zaraslega potoka, ki se je zval po pravici Duboki potok, kakor sem zvedel pozneje. Počasi sva se bližala mestu, kjer sta lajala psa. Gosto in trnjevo grmovje nam je oviralo pot, ali to nas ni plašilo. H. in moj sluga sta odšla malo Više ¡od mene ter sta prodirala zelo težko naprej, sam pa sem šel polagoma po potoku dalje. Vedno besnejše lajanje me, je poučilo, da moram biti zelo oprezen. Imel sem ugoden veter, tako da se mi ni bilo treba bati, da bi me ovohala zverina prej, kakor bi mi bilo ljubo. H. mi je izginil izpred oči in zato sem se vzpel na malo skalo, da bi videl bolje. Polagoma in previdno sem dvignil glavo prek skale. Tu se mi je nudil pogled, katerega privoščim vsakemu lovcu, ki ima srce na pravem mestu. Na mali skali, kakih 100 korakov od mene, je stal srednjevelik volk z naježeno dlako ter se branil sedaj odspredaj, sedaj odzadaj napadov Gara in Putka. Zamolklo je godrnjal volk, psa pa sta tem bolj lajala ter ga napadala. Previdno sem dvignil risanico, dobro pomeril in, ko se je volk obrnil ter mi kazal pleča, sem sprožil. Skočil je raz skalo, pa ga je že držal Garo za goltanec, Putko pa mu je vrlo pomagal. Hitel sem, kar mi je bilo mogoče, na pozorišče. Ko sem se preril črez trnje, sta bila na mestu H. in moj sluga. H. mi je pravil, da ni videl ničesar in je mislil, da lajata psa pred kako lisičjo jamo; Psa sta skon-čala svoje delo ter se začela prilizovati in skakati na nahrbtnik. Vzel sem iz tega jed za psa ter ju dobro nasitil. Ker nisem hotel natovoriti slugu volka, smo se spravili na delo ter ga odrli. Kožo in glavo smo vzeli s sabo, drugo smo zakopali. Volk je bil 35 kg težek, 120 cm dolg in 50 cm visok. Črez kake pol ure smo bili z delom gotovi, nakar smo se podali v Čil, kjer nas je čakal voz. Med potjo mi je pripovedoval H., kako je ustrelil pred leti volka. Ker je stvar zelo zanimiva, jo tu omenim, kolikor se še spominjam. Pripovedoval je: „Lepega dne sem šel v šumo pri Srebrnici na srnjaka. Celo popoldne sem hodil okoli ter poskušal na različnih straneh, priklicati srnjaka. Bilo je vse zastonj. Okoli petih popoldne sem stal na koncu gozdne preseke ter začel vabiti. Črez nekaj časa skoči srna iz šume, obstoji sredi trate, nakar pobegne bliskovito. Iskal sem vzrok tega bega, ker me ni mogla videti, toda opazil nisem ničesar. Že sem hotel iti dalje, ko zagledam velikega volka, ki je šel previdno za sledjo srne. Preden sem pripravil puško ter se zavedel od presenečenja, mi,je že popihal med grmovje. Mislil sem, da gane vidim nikdar več. Ali zmotil sem se! Volk je napravil kljuko okoli grma ter se hotel podati zopet v šumo. Pri tem me je opazil, obstal trenutek, mi pokazal ostre zobe ter me škodoželjno pogledal. Dvignil sem puško ter oddal strel, volk pa je glasno rjoveč pobegnil, pri čemer si je skušal lizati rano. Sledil sem mu in črez kakih 500 korakov sem ga našel iztegnjenega. Njegov kožuh leži sedaj kot preproga pri moji postelji.“ i ■ Tako je govoril prijatelj Hafisovič. Če mu pridejo te vrstice y roke.i bo vsaj vedel, da se ga spominjam kot svojega zvestega lov: skega tovariša i v beli Ljubljani, ki ga je tako zanimala. Slavko Plemelj: Preureditev slovenskega ribarsiva. Preden nadaljujem v tem letniku črtice o športni ribolovi, hočem spregovoriti nekaj resnih besed o preureditvi našega ribarstva. Slovenija ima precejšnje število za ribarstvo ugodnih voda, treba je le razumevanja in nekaj let pridnega dela, da dosežemo brezdvomno lepe uspehe. Povzdiga našega ribarstva je z gospodarskega, tujsko-prometnega ter športnega stališča potrebna in ni težko Izvedljiva. Za ureditev ribarstva ne potrebujemo razmerno tako ogromnih sredstev, tako zamotanega preurejevalnega dela ter tako dolge dobe, kot n. pr. za povzdigo živinoreje. Predpogoj vsemu je, da se zavedemo, kaj hočemo, da zainteresiramo vodstvo tozadevnih vladnih poslov o smo-trenosti naših teženj ter da postavimo točen reorganizacijski načrt, ki ne sme vsebovati nikakih slepomišenj in mora stati glede stroškov v skladu z dosegljivimi uspehi. Za danes lahko trdimo, da imamo v Sloveniji zelo malo ljudi, ki so mogli priti do globljega poznavanja ribarstva. Na žalost niso posvečali ravno posestniki večjih ribarskih okrajev ribarstvu zadosti pažnje in nimajo navadno pravega pojma o vrednosti ribarstva, katero zanemarjajo ter prepuščajo usodi. Tako je razumljivo, da ni bilo v prejšnjem vladnem poslovanju razumevanja za ribarska vprašanja. Prepričan sem, da bo večina posestnikov ribarskih okrajev ena največjih zaprek nuino potrebne preureditve našega ribištva, in to v glavnem vsled neznanja. Zaradi omejenega prostora bom označil prav na kratko svoje misli o reorganizaciji ribarstva Slovenije. Ribarstvo se mora smatrati kot del narodnega gospodarstva, 'ker je pri pravilnem delu dobičkanosno. Brez smotrenega truda pa sii tudi pri drugih panogah narodnega gospodarstva uspeha. Prazne vode so mrtev svet in ogromne množine ribje hrane neizrabljene,,, medtem ko bi se lahko spremenile v okusno ribje meso, ki je zelo-iskan tržen predmet. Tudi ugodni vpliv na tujski promet in dohodki, ki dohajajo od domačega ribarskega športa, so upoštevanja vredni.. Na kratko naj omenim, kako gospodarijo v splošnem pri nas v ribarstvu. Del posestnikov se osebno prav nič ne briga za svoje vode, temveč prepušča vse ribičem stare šole, ki so plačani večinoma pomnožim plena. Te vrste ribiči navadno pridno love, v prvi vrsti to, kar največ nese in je najlaže dobiti, o kaki smofreni gojitvi pa ni ne duha ne sluha. Ribolov se pri tem enostransko izkorišča, boljše vrste-rib pojemajo, dohodki so čim dalje slabejši in s tem zanimanje gospodarja za ribolov čim dalje manjše. Drugi posestniki zopet oddajajo-vode v zakup. Najemniki večinoma vode samo praznijo in nič ne goje. Vrednost vode postaja vedno manjša. Tretja vrsta posestnikov so-predvsem oni, ki so sami športni ribiči, ki ne puščajo nikogar v svoje vode ter tuintam sami love, a to ne zadostno, temveč le gotove vrste rib, druge so pripuščene same sebi. Take vode imajo navadne dosti rib, a niso gospodarsko izkoriščene. Ena največjih zaprek je tudi nepravilna razdelitev voda posameznim posestnikom. Eno in tisto-vodo ima več posestnikov. Ako goji eden, lovi drugi in izgovor: jaz ne bom gojil za svojega soseda, ki samo mihari in nič ne goji, je običajen. Urediti se morajo ribarska okrožja, kot je to storila n. pr. Bavarska, to je: skupaj spadajoče vodovje se mora združiti v en ribolov. Ta lovišča naj bi se oddajala v najem s pogoji, določenimi, od vlade. Izkupiček naj bi se razdelil med prejšnje posestnike lovišča po vrednosti njihove vode. Seveda smo za enkrat še zelo oddaljeni: od tega cilja. S tem bi bila pametna gojitev omogočena. Uprava. Slovenije mora skrbeti, da bodo vsako leto na razpolago zadostne množine mladic postrvi, sulcev, lipanov, karpov in eventuelno ščuk.. Izvedljivo je to samo, ako ima Slovenija državno vališče pod strokovnim vodstvom, da more oddajati mladice po ceni brez dobička* Pretirano dragih mladic ne bo vlagal nihče. Dokler nimamo v Sloveniji zadostno izobraženega ribarskega osobja po posameznih rE barskih okrajih, ne moremo misliti na to, da bi si ustanovil vsak ri-barski okraj svoje malo vališče, kjer bi gojil za svojo potrebo. Ker so malodane vse naše vode v slabem stanju, moramo pričeti povsod-z vlaganjem velikih množin rib, za katere naj skrbi pokrajinska uprava. Razveseljivo je, da je delo že pričeto, in upam, da se bo uspešno-nadaljevalo. Vlagati bomo morali v vseh vodah, ki so zato sposobne in vlaganja potrebne. Razmotrivati bo treba tudi vprašanje, kako bi pripravili posamezne posestnike do smotrenega ribarskega gospodarstva. Ako bo delal samo eden, drugi nič, ne pojde dobro. Eno najtežjih vprašanj bo ureditev pravilnega ribarskega gospodarstva tudi zato, ker nam manjka povsod dobrih ribarskih čuvajev. Med njimi imam» sicer nekaj dobrih ribičev, a skoro nič gojiteljev. Vode se bodo mogle dvigniti le, ako jih bo čuvalo dobro ribiško osobje. Zato bomo morali skrbeti po tečajih za pouk ribiškega osobja, posebno za vzgojo naraščaja. Ker bo s povzdigo voda dohodek neprimerno povišan, bomo mogli to osobje tudi primerno plačati. Zato bo naša naloga, da vzbudimo pri naših posestnikih ribolovov kakor tudi v naših vladnih krogih zanimanje za ribarstvo, da raztolmačimo in pojasnimo njegov gospodarski pomen. S poukom na eni strani, z vladnimi odredbami na drugi strani ter s požrtvovalnim delom naših strokovnjakov bomo dosegli zaželjeni uspeh v kratki dobi. V prvi vrsti moramo skrbeti za povzdigo postrvjih voda. Postrv je lahko lovljiva riba ter je vsled tega med vojno silovito trpela. Z vlaganjem postrvjega zaroda, posebno pa mladic - enoletnic, in sicer takoj spočetka v zelo velikem obsegu popravimo vode takoj. Ako je voda že precej zaplojena, imamo manj uspeha, ker postrvi vloženi zarod preveč decimirajo. Ko je voda prazna ali slabo zaplojena, vložimo naenkrat kolikor mogoče veliko število zaroda ali mladic. Uspeh z enoletnicami je neprimerno boljši kot z zarodom. Ker pa ne bodemo imeli v Sloveniji še nekaj let vališča, ki bi moglo vzgojiti veliko število enoletnic, se moramo zadovoljiti z zarodom. Vsak potok in reka, kjer so prej prebivale postrvi, a so sedaj več ali manj zatrte, je sposoben za vlaganje, ako ni ravno neporaben vsled kakih tvor-niških naprav in uravnav. Posebno ugodni toki so oni, ki niso izpostavljeni prevelikim poplavam. Toki hudourniškega značaja, to je taki, ki ob hudem deževju silovito narastejo in drve z grozno brzino navzdol, so za ribogojstvo nesposobni, ker uničijo taki poplavi navadno vse življenje v njih. Toki dolinskega značaja z mnogimi tolmuni, obrasli z drevjem, ki nudijo tudi ob poplavi dovolj zavetišč ribam, so najugodnejši. Taki toki imajo tudi več hrane. Ako vidiš vodo, obraslo z drevjem, in bregove, obrasle s travo tik do vode, tedaj lahko sklepaš, da je voda ugodna. Nasprotno pa kažejo vode s kameni-timi bregovi, s prostranimi peščenimi nasipi hudourniški značaj in so za ribarstvo manj sposobne. Glede temperature uspevajo salmonidi samo v hladnih in mrzlih vedah, v gorkih pa belica, krap in ščuka. Glede okusa so postrvi in lipani iz posebno mrzlih voda najfinejši. Znano je, da je lipan iz gorkih voda neprimerno slabši kot iz mrzlih. Vzrok leži v različni hrani in v dejstvu, da se razkraja v gorkejših vodah mnogo več organičnih snovi, ki dajejo ribjemu mesu značilen okus. (Konec prihodnjič.) Iz lovskega oprtnika. Centralni savez lovačkih udru-ženja Jugoslavije. Na povabilo „Slovenskega lovskega društva“ so se sešli 2. februarja 1.1. v ljubljanskem „Narodnem domu" delegati zagrebškega „Opčega hrvatskoga društva za gojenja lova i ribarstva“ in našega društva k posvetovanju o ustanovitvi osrednje zveze lovskih društev Jugoslavije. Njena naloga bi bila zaščita -lovskih zadev pri pristojnih uradih, organizacija lovcev po krajevnih lovskih družbah in klubih, izenačenje pokrajinskih lovskih predpisov, širjenje strokovnih lovskih listov, posredovanje pri nabavi orožja in streliva, nakup žive divjačine, prodaja krzna, skupna rodovna knjiga čistokrvnih psov, tekme psov i. t. d. Posvetovanje je vodil naš predsednik dr. Ivan Lovrenčič. Vsi udeleženci so si bili edini v tem, da je taka zveza nujno potrebna. Izvolili so ožji odbor, sestoječ iz dr. Lovrenčiča, dr. Lokarja in višjega gozdarskega svetnika Sivica, ki mora izdelati do 1. marca t. L pravila za nameravano zvezo. Ta se pošljejo omenjenemu hrvaškemu lovskemu društvu v pogled, nakar se skliče v Zagreb ponovno posvetovanje, h kateremu se povabijo vsa večja lovska društva Jugoslavije in pri katerem se končno ustanovi zveza in izvoli njen poslovni odbor. Za zdaj odpošljeta hrvaško in naše društvo na ustavni odbor v Belgradu sledečo resolucijo: v ustavni načrt se naj sprejme določba, da sta lov in ribarstvo izvzeta iz poslov samoupravnih oblasti in pridržana ministrstvu za šume in rude, ki ju naj vodi skupno po svojih, oziroma podrejenih mu organih. Pismeno so pozdravili in opravičili svojo odsotnost: Beogradsko lovačko udruženje, Lovačka sekcija bh. tu-rističkog kluba v Sarajevu, Lovački klub v Brodu ob Savi in Lovački klub na Visokem (Bosna). Naš X. obči zbor dne 2. februarja t. 1. je bil tako mnogoštevilno obiskan kakor noben dosedanjih. Otvoril in vodil ga je društveni predsednik dr. Ivan Lovrenčič. Njegov pozdrav odposlancema hrvaških lovcev, dr. Milovanu Zoričiču in Hinku Wiirthu, ljubljanskemu županu dr. Ivanu Tavčarju, zastopnikom gozdnega oddelka pokrajinske vlade v Ljubljani ter časopisja je našel buren in iskren odmev pri zborovalcih. Po toplih besedah v spomin umrlih članov, zlasti lovca-moža Miha Verovška, je očrtal predsednik v kratkem društveno delovanje v preteklem letu: društvo je napredovalo i glede članov i glede zanimanja. Vodilna smer mu je bila priboritev primernega vpliva v lovskih zadevah, vzor pa lovska zbornica z obveznim včlanjenjem vsa- kega lovca. Doseženje vzora je seveda še daleč, vendar sije pridobilo društvo velik ugled pri vladi in drugih čini-iieljih. Vlada nam je šla zelo rada na roko, kar moramo izrečno poudarili. V drugi vrsti smo si skušali ohraniti posestno stanje. To nas je tudi zadrževalo, da se nismo zajeli v kake korenite izpremembe in da smo ostali strogo nepristranski napram političnemu valovanju. Poskušali smo se tudi zbližati z ostalimi lovci naše mlade, a prelepe kraljevine, da bi ne ostalo naše ujedinjenje le politično, ampak bi postalo tudi gospodarsko in kulturno. Nato je podal tajnik obširno poročilo o odborovem delu, ki je razvidno iz „Lovčevih“ poročil o odbo-rovih sejah. Blagajnik nam je poročal, da je imelo društvo prometa K 84727'10. Glavni stroški so se nanašali na izdajanje lista, ki nas bo stal prihodnje leto okroglo 140.000 K, ako bomo hoteli vzdržati po dve številki mesečno. Za kritje stroškov bi moralo šteti torej društvo pri od občega zbora potrjeni članarini letnih 60 K približno 2500 članov, kar je prav za prav lahko dosegljivo, ako pomislimo, da se izda v Sloveniji letno okrog 10.000 lovskih kart. „Zeleni križ“ je imel ob sklepu leta 4242 K gotovine. Računska preglednika sta našla blagainiško poslovanje v najlepšem redu. Predlagala sta blagajniku zahvalo, celemu odboru pa odvezo, kateri predlog je sprejel zbor soglasno. Pri volitvah je bil izbran za predsednika dr. Ivan Lovrenčič, odvetnik, za podpredsednika pa dr. Vladimir Ravnihar, sodni poverjenik, oba v Ljubljani. Predsednika in podpredsednika je volil obči zbor po listkih, ostale odbornike pa z vzklikom. V odbor pridejo : dr. Stanko Bevk, predsednik višjega šolskega sveta v Ljubljani,; Ivan Hutter, sodni svetnik v Kočevju; Vence Jakil, veleindustrijalec v Št. Janžu; Anton Juvančič, stotnik v Ljubljani; Fran Klemenc, knjigovodja na Vrhniki; Dragotin Klobučar, bančni ravnatelj v Mariboru; Janko Košir, trgovec v Kamniku; Evgen Križaj, poštni svetnik v Ljubljani, Vilko Kukec, veleposestnik v Žalcu; Milan Lah, poštar v Ložu ; Alojzij Langus, lovski upravitelj v Begunjah; dr. Janko Lokar, profesor v Ljubljani; Anton Martinc, bančni blagajnik v Ljubljani; Julij Mazelle, veleposestnik v Gradcu; Anton Mladič, višji sod. svetnik v Ljubljani; dr. Janko Ponebšek, višji finančni svetnik v Ljubljani; Ivan Rozman, šolski sluga v Ljubljani; Ivan Rus, lesni trgovec v Brežah pri Ribnici ; dr. Hubert Souvan, finančni prokurator v Ljubljani; Anton Šivic, višji gozdni svetnik v Ljubljani; Fran Tavčar, inženir v Ljubljani; dr. Ivo Tavčar, odvetnik v Ljubljani; Josip Turk, veleposestnik v Ljubljani; Edvard Ven-cajz, višji davkar v Dolnji Lendavi; Ivan Zupan, nadzornik užitninskega zakupa v Ljubljani. Za računska preglednika sta določena: višji agrarni zemljemerec Fran Avčin in pivovarniški uradnik Viktor Tančic, namestnika pa sta agrarni revizijski zemljemerec Feliks Justin in posojilnični tajnik Josip Malenšek, vsi. v Ljubljani. Zelo živahen razgovor se je vnel glede lovopusta, kakor ga je predložil odbor občemu zboru v pretres in odobrenje. To razpravljanje je pokazalo, da vedo ceniti naši lovci zaščito divjačine po zakonu in da se utrja v naših vrstah vedno bolj zmisel za pristnolovsko izvrševanje lova. Obči zbor je šel glede varstva divjačine deloma celo preko odbo-rovega predloga in sklenil popolno lovostajo za srne. Od njega sprejeti lovopust se glasi: I. Za dlakasto' divj ačino : 1. a) za jelene in damjake od 1. januarja do 31. julija; b) za njihove košute od 1. januarja do 30. septem- bra; 2. za kozoroge brez razlike spola vse leto; 3. a) za divje kozle od 1. januarja do 31. avgusta; b) za divje koze od 1. novembra do 30. septembra; 4. a) za srnjake od 1. januarja do 31. maja; b) za srne vse leto; 5. za zajce vseh vrst od 1. januarja do 31. avgusta. Mladiči jelenov, damjakov, kozorogov, divjih koz in srn brez razlike spola se sploh ne smejo stre* ljati v letu poroda; v letu po porodu pa velja zanje lovopust kakor za odrasle. II. Za divjo perutnino. 1. a) za divje peteline od 1. junija do 31. marca; b) za ruševce od 15. junija do 31. marca; c) za kokoši in piščeta petelinov in ruševcev vse leto; 2. a) za fazane od 1. ja* nuarja do 31. avgusta; b) za fazanke in piščeta vso leto; 3- a) za peteline gozdnih jerebic, za poljske, bele in skalne jerebice od 1. decembra do 31. avgusta; b) za kokoši gozdnih jerebic vse leto; 4. za kljunače od 15.aprila do 31. avgusta; 5. za divje race vseh vrst, za divje gosi, za močvirne in povodne ptice od 1. marca do 31. julija. Prvi in zadnji dan gori navedenih rokov se štejeta k lovopustu. Gonje z braki, z jazbečarji in s sličnimi psi so dovoljene na koristno kakor tudi na ropno divjačino le v času od 1. oktobra do 31. decembra. To velja tudi za posamezne lovce in ne le za skupne love. Umevno je, da stopi ta lovostaja le tedaj v veljavo, ako jo odobri pokrajinska vlada za Slovenijo, iz tehničnih razlogov pa skoro gotovo ne pred 1. januarjem 1. 1922. Nato se je sprejel sledeči dodatek k pravilom „Slovenskega lovskega društva“ z ozirom na podružnice : Podružnice imajo namen, pospeševati in olajševati društveno delovanje v določenem jim okolišu in tam vršiti v § 3 in 4 opisano delovanje, kolikor ni pridržano osrednjemu društvu. Ustanovitev podružnice je mogoča le s pritrditvijo osrednjega odbora, ki določi podružnici okoliš njenega delovanja. Podružnica sme pričeti poslovati* če šteje vsaj 50 članov, ter obstoji,, dokler ostane to število članov. Podružniki so ustanovniki in redni člani (§ 6); sprejema jih podružnični odbor in jih naznanja osrednjemu odboru vsaj vsako četrt leta. Pravice in dolžnosti podruž,-n i k o v. Vsak podružnik ima v § 11 določene pravice glede podružničnih prireditev in uprave, ima pa tudi iste pravice in dolžnosti kakor člani osrednjega društva. Po § 10 in 21 določeno članarino in sprejemnino plačujejo podružniki osrednjemu odboru, ki določi,, kolik znesek se prepusti podružnici v pokritje upravnih stroškov. Vodstvo podružnice. Podružnična opravila opravlja njen odbor, ki je sestavljen iz načelnika,, tajnika, blagajnika in dveh odbornikov ; voli ga podružnični zbor izmed podružnikov na eno leto; hkrati se volita tudi dva nadomestna odbornika, ki stopita v odbor, ako odpade kak odbornik, in pa dva preglednika računov. Za volitev veljajo določila § 16. Po potrebi kraja in časa si izbere lahko podružnični odbor v podruž; ničnem okrožju iz vrste društvenih članov tudi še zaupnike. Zaupniki imajo pravico, udeleževati se odborovih sej. Podružnični odbor ima zlasti naslednje dolžnosti: po svoji razsodnosti in moči ukrepa o tem, kar bi pospeševalo društveni smoter, in za-branjuje, kar bi ga oviralo; pobira doneske podružnikov in jih ppšilja, oziroma zaračunja osrednjemu odbo- mi; spisuje imenik vseh podružnikov, predlaga vsako leto račun o dohodkih in stroških in o porabi dovoljenih zaupov ter vodi zapisnike odborovih sej, dopošilja osrednjemu odboru imenik podružnikov (§ 21 e) ter priobčuje osrednjemu odboru zapisnike o podružničnih zborih. Podružnični odbor je sklepčen, ako je naznanil načelnik vsem odbornikom sejo in ako sta razen načelnika ali njegovega namestnika navzoča vsaj dva odbornika. Sklepa se z nad-polovično večino glasov. Ob enakosti glasov odločuje načelnikov glas. Načelnik podružnice. Načelnik podružnice vrši za podružnico v § 17 a določena opravila lin je obenem poverjenik društva v podružničnem okolišu. On nadzoruje vso upravo podružnice in poroča osrednjemu odboru, kar in kadar je treba. Kadar je zadržan, posluje njegov namestnik. Podružnični zbori. Podružnični načelnik skliče vsako leto meseca januarja vsaj en podružnični zbor, kateremu predseduje sam ali njegov namestnik. Ako ga ne skliče načelnik ali njegov namestnik, ima osrednji odbor •pravico, sklicati ga in mu imenovati predsednika. Podružnični zbor se mora s sporedom vred vsaj teden prej ali pismeno, ali po listih naznaniti podružnikom. Podružnični zbor sklepa in odločuje v vseh zadevah, ki spadajo v področje podružnice. Njemu so pridržane pravice: a) presojati odborova poročila o podružničnem delovanju; b) presojati letne račune, o katerih poročata preglednika, in odobravati račune; c) voliti podružnični odbor in dva preglednika po določilih; č) razsojati o prizivih radi odklonitve ali izključitve podružnikov (§ 9); d) sklepati o prenaredbi podružničnega reda; e) sklepati o razhodu podružnice.' Podružnični zbor je sklepčen, če je navzoča vsaj 1IS članov, ob nesklepčnosti se sme vršiti uro pozneje ne glede na število navzočih članov. Ako se tiče kak nasvet vsega društva, ga je treba naznaniti takoj osrednjemu odboru. Zbor sklepa z nadpolovično večino glasov. Ob enakem številu glasov odločuje načelnikov glas. Uprava po osrednjem o dboru. Osrednji odbor ima pravico, prevzeti podružnično upravo, ako zanemarja podružnični odbor redno delovanje. Taka uprava traja, dokler se ne odpravi nedostatek. Razhod podružnice. O razhodu podružnice odločuje v to svrho sklicani podružnični zbor z večino dveh tretj n navzočih podružnikov. Tak obči zbor se mora naznaniti 14 dni poprej osrednjemu odboru. Ako se skrči število podružnikov pod 50, sme proglasiti osrednji odbor razdružitev podružnice in prevzame ostale podružnike med društvenike osrednjega društva. Podružnični red. Ta pravila so veljavna za vse podružnice, vendar si sme sestaviti vsaka podružnica svoj poseben red, ki se pa mora natanko ujemati z določili društvenih pravil in biti potrjen od osrednjega odbora. Vsaka podružnica ima pravico za vsakih 25 članov izvoliti odposlanca, ki ima dolžnost, udeleževati se občih zborov osrednjega društva, in pravico, udeleževati se sej osrednjega odbora. Obči zbor je rešil dalje sledeče samostojne predloge: 1. Dr. Homan predlaga, naj bi društvo kaj ukrenilo, da bi prišli naši lovci na deželi laže do dobrih bra-kov-plemenjakov. Predsednik opozori, da bo storilo društvo vse, kar mu bo možno, upanje je pa tudi, da odpomore tej stvari snujoči se psorejni klub. 2. Predlog istega člana, naj bi se končala lovostaja divjega petelina že s 15. marcem, ker neha sicer peti pred začetkom lova v niže ležečih krajih v vremensko lepih letih, je bil zavrnjen, ker se manjša število baš te perutnine pri nas v toliki meri, da bi bilo najbolje, ko bi se držali starega lovskega pravila in čakali z odstrelom do sv. Jurija, da ne bi ostale kokoši neskopčane. 3. Inž. Božiča predlog glede ustanovitve za vse člane obveznega razsodišča, ki bi reševalo pritožbe z ozirom na nepravilno izvrševanje lova in podobne lovske prestopke ter bilo sestavljeno iz 5 članov, t. j. zastopnika gozdarskega oddelka deželne vlade, pravnika po poklicu in treh praktičnih lovcev (vsi bi morali biti društveni udi), se sprejme v toliko, da pride v društvena pravila, nanašajoča se na razsodišče, točka, da odloča razsodišče na željo strank tudi o sporih, tičočih se izvrševanja lova. S tem je bil rešen tudi podoben predlog inž. Ružiča. 4. Predlog istega člana glede lovskega pravilnika se sprejme in se ta čim prej izdela. 5. Dr. Vodušek predlaga izvolitev odseka za izdelanje novega lovskega zakona, priporoča nujno napravo društvenega strelišča ter opozarja na slovenske lovce, ki so prišli pod Italijo. Obči zbor je prepustil izdelavo novega lovskega zakona odboru s pravico pritegnitve drugih članov, za strelišče se društvo že precej časa poganja, glede lovcev v zasedenem ozemlju se sklene ustanovitev društvene podružnice v Trstu. Ce bi pa bilo to nemogoče, se ustanovi prav tam samostojno društvo. 6. Inž. Sivica predlog glede izenačenja lovskih predpisov in zakonov v Sloveniji se sprejme. Odboru se naroči, da se loti takoj pripravljalnega dela. 7. Na Langusov predlog glede divjih lovcev se sklene prošnja na višje državno pravdništvo v Ljubljani, naj se ne postopa preozkosrčno pri presojanju silobrana lovskih čuvajev v slučajih, kjer morajo rabiti ti napram divjim lovcem orožje. S tem je bil končan dnevni red' sijajno uspelega zborovanja, od katerega pričakujemo mnogo za pro-speh našega lovstva. Izpregovoril je še odposlanec hrvaških lovcev, dr. Zoričič, naglašujoč, da smemo računati vedno na podporo bratskih lovcev Onkraj Sotle. Obenem je izročil, društvu dar hrvaških lovcev za naš „Zeleni križ“ v znesku 2000 K. Predenje zaključil zborovanje predsednik, je sklenil zbor med viharnim odobravanjem sledečo vdanostno izjavo : Njegovemu kraljevemu Visočanstvu, regentu Aleksandru Belgrad. Lovci Slovenije, zbrani na deseti redni skupščini Slovenskega lovskega društva, pošiljajo obenem z odposlanci hrvaškega lovskega društva Vašemu Visočanstvu najvdanejši lovski pozdrav, izražajoč nado, da pohiti skoro Vaše Visočanstvo kot lovec med nas, da poklonimo tu v kraljestvu zlatoroga Vašemu Visočanstvu zeleno grano. Večer „Zelenega križa“ je privabil pestro množico v ljubljanski Narodni dom, kjer je stal ob vratih veselega obraza vratar, oblečen v lovsko obleko, z zelenim vencem in s krasnim lovskim rogom čez ramo. Med samimi venci in dehtečimi smrekami ter borovci si prišel do z zelenjem okrašenih stopnic, odkoder si dospel na levo navzdol v sokolske prostore, naravnost pa po glavnih stopnicah v zgornje prireditvene dvorane. Vrh stopnišča je bil izpremenjen v podobovito sestavljeno ledeno morje, v čigar ščeli je tičal beli medved, po raznih delih ledovja pa so se nahajale severne ptice. Ob vhodu v veliko dvorano sta bili postavljeni na vsako stran po ena prodajalna, na levo za cvetlice, na desno za razglednice in tobak. Za tema prodajalnama sta stali, obrnjeni v veliko dvorano, na vsako stran po ena duplina, v katerih sta bili izdelani po-doboviti skupini, predočujoči ribniško Veliko goro z brlogom medvedov in drugih zveri ter bohinjski Studor z divjim kozlom, planinskim zajcem, z orlom ter z razno drugo divjačino. Ozadje je tvoril panoramaTriglavskega gorovja. Vsrednjem pročelnem oknu je visel, obkrožen od smrekovega venca, zelen križ kot geslo prireditve, pod njim pa so se nahajale lovske trofeje, glave z rogovjem jelena, divjega kozla in srnjaka. Na levo in desno so visele v sosednih oknih razpete medvedje kože. Oba velika lestenca sta bila prepre-žena med seboj kakor tudi na vse strani sten in vogalov s tenkimi bršljanovimi venci, pod njima pa sta plavala v zraku labod in čaplja. Okrog in okrog so bili po stenah pritrjeni nagačeni divji petelini ter druge živali. Raznovrstnost je povečavalo rogovje. Na galeriji nad vhodom v dvorano je svi-rala godba tukajšnje dravske divizije. Na levi strani velike dvorane, v Slavčevi sobi, je stal paviljon „Tka-vec, lovski dom“, postavljen v spomin rajnega Miha Vero.vška, ki je imel pri Tkavcu svojo lovsko kočo. Predstavljal je navadno kmečko hišo S slamnato streho, na kateri so se nahajale lovske trofeje divjega petelina in mačkov, raz streho pa so visele v to svrho ustreljene divje race. Odet v zelenje, je učinkoval prav prijetno, posebno ker so stregle v njem z izborno kapljico in z dobrim prigrizkom dame v pestrih barvah gorenjskih planšaric. Na bočni steni sta viseli izvirni oljnati sliki P. Žmitka: Tkavec in Zimsko čakanje zajca, in sicer motiv iz bližine Sv. Katarine. Steno je krasilo še devet izvirnih Gorupovih slik in risb iz življenja divjih koz, petelinov in srn. V Zvonovi sobi seje nahajal zimski paviljon Volčja jama. Na levo paviljona v kotu je bil zgrajen po-dobovit brlog, iz katerega je preža! volk na žrtve. Po skalovju okrog brloga so se solnčile pretkane lisice, na steni pa so visele slike volčjih lovov na Ruskem, po ruskih izvirnikih posneto delo zasebnih učencev profesorja Žmitka. Obleka dvorečih dam je bila mešana in narodna. Pri vhodu v malo dvorano je stala Krapeževa kavarna, v mali dvorani sami pa paviljon Lisičje. Njegove stene so bile povsem zavešene z lisičjimi kožami, tudi izpod strehe jih je viselo vse polno, na strehi in policah pa je bil porazvrščen drugovrsten lovski plen. Dame v tem paviljonu so prodajale šampanjec, vino v steklenicah in razne zakuske in so-nosile rokoko-obleke. Stene male dvorane so bile polne slik, predstavljajočih gradič Lisičje, njegovo okolico, lov na divje race ter zabavne motive iz lovskega življen a, kakor: Po zadnji gonji, Dvorjenje zajcev, Tudi lovec i. t. d. Nasproti paviljona v kotu na desni strani se je vzdigoval med drevjem in zelenjem oder za godbo na lok. Sosedni prostor je bil določen za tiste, ki so hoteli nemoteno uživati trtn sad. V prostorih sokolske telovadnice, v Črni dolini, sta stala pod galerijo velika paviljona za vino, jestvine in slaščice, na galeriji pa je stal v kotu manjši paviljon za vino in jestvine. Vsa dvorana je bila izpremenjena v temen gozd, v katerem so bile porazdeljene lovske trofeje in tipične slike veselih lovcev. Na odru za grmovjem je svirala godba „Jugoslovanskih železničarjev“. Največ zaslug za izvrstno uspeli večer ima pokroviteljica ga. županja Franja dr. Tavčarjeva z vencem dam in gospodičen, ki so ji stale ob strani. Hvaležnost društva jim naj poplača obilni ¡trud in veliko požrtvovalnost! Zahvalo pa dolguje društvo tudi ostalim delavcem, predvsem g. Josipu in Vilku Turku ter prof.Žmitku kakor tudi drugim članom gospodarskega in olepševalnega odseka. Pavlov semenj v Ljubljani se je letos slabo obnesel. Tisti naši lovci, ki verjamejo več dnevnemu časopisju kot svojemu strokovnemu glasilu, so se morali vrniti pod domači krov obloženi s kožami, kakor so priromali v Ljubljano, olajšani le za potne stroške. „Domoljub“ je bil namreč prinesel v 2. št. 1.1. pod naslovom „Pozor lovci divjačine!“ poziv, naj se pripelje v Ljubljano na Pavlov semenj vse, kar ima kaj kož, češ da bo kupcev dovolj, cene pa da so ogromne. Poziv nosi podpis „Več lovcev“ in navaja sledeče cene: kune in vidre 1000—3000 K, lisice 1000—2000 K, dehorji 1000 — 1200 K, zajci 90—110 K. Te mamljive vsote so privabile v resnici toliko lovcev in nelovcev v slovensko prestolico, da smo se Ljubljančani kar čudili, kje je zraslo toliko divjačine. Toda vsi ti pravi in tatinski lovci so tavali okrog Balkana, čakali in vzdihovali, pa — nič. Tujih kupcev sploh ni bilo, domači pa so plačevali sledeče cene, ki se odlikujejo napram Domoljubovim po svoji skromnosti : vidre 500 K, kune 400 K, lisice 200 K, dehorji 100 K, divje mačke •60 K, divje koze 40 K, jazbeci 35 K, srne 20 K, zajci 10 K. Došli kožuharji so tavali nato ves •dan po ljubljanskih ulicah in skušali spraviti svoje blago pri zasebnikih v denar. Nekaterim se je to tudi posrečilo, par jih je dobilo celo take ljubitelje kož, ki so plačali v svoji nepoučenosti prav lepe denarje. Tako n. pr. je prodal neki kmet od Sv. Ane na Krimu volčjo kožo za 3000 K. V splošnem padajo cene kož še vedno. Sredi januarja so plačevali v Tipskem kune s 350 Mk, lisice z 200 Mk, dehorje in jazbece z 80 Mk, srne s 15 Mk, zajce, mačke in podlasice z 10 Mk. Za kune kaže največ zanimanja ameriški in deloma tudi nemški trg. Zadnjo troho upanja, da bi se popravile cene, nam jemlje dejstvo, da ima kožuhovina na Francoskem že mirovne cene. Poudariti pa moramo pri tej priliki žalostno dejstvo, da so pokazali naši lovci za društveno vnovčevalnico kož malo zanimanja kljub temu, da je jasno, da moremo doseči le združeni primerne cene. Nezaupljiva lakomnost povzroča na žalost slepoto. Preizkušnja za lov in lovsko-varstveno službovanje. Uradni list je prinesel razglas o vlaganju prošenj za pripustitev k tej preizkušnji, ki se bo vršila pri gozdarskem oddelku deželne vlade za Slovenijo (Križanke) septembra 1.1. Prošnje je treba vložiti do 31. marca t. 1. pri imenovanem oddelku. Preizkušnja se bo vršila po predpisih ministrske naredbe z dne 3. februarja 1903, avstr. drž. zak. št. 31. Podrobnosti posnamejo čitatelji, oziroma kandidatje iz članka: „Usposobljeno lovsko in lovskovarstveno osebje“, ki je natisnjen v 4. številki „Lovca“. Inž. A. S. Mala oznanila. Kupim novo ali že rabljeno, dobro ohranjeno trocevko. Ponudbe ž navedbo cene na nas'ov: Karel Benčina, Retje, p. Loški potok. Naprodaj je nova dvocevka. Kupci jo lahko ogledajo v ljubljanski restavraciji „Pri Mraku", Rimska cesta. Knjigovez Albert Feldstein v Ljubljani, Vidovdanska cesta 12, se priporoča za vezavo „Lovca“. Lepa lovska suknja z ovčjo podlogo je naprodaj pri krojaču Reisnerju v Liubljani, Resljeva cesta. Čistokrvna mlada jazbečarja kupi E. Puschmann, Šmartno pri Litiji. SO <-3; itnblianska kreditna banka f ijaMfanl Slriforjeva ulica 2. Delniška glavnica: K 50,000.000'—. Rezervni Zakladi nad K 45,000.000-—. Obrestuje vloge v tekočem računu in na knjižice najugodneje ter plačuje sama rentni davek. Kupuje in prodaja devize, valute in efekte vseh vrst. Eskomptuje in vnovčuje menjice in devize na tu- in inozemska mesta. Sprejema vsa borzna naročila na tu- in inozemske borze in jih izvršuje najugodneje. Daje vsakovrstne predujme na blago, efekte itd. Dovoljuje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji. Daje informacije v vseh v bančno stroko spadajočih zadevah. Brzojavni naslov: Telefon Banka, Ljubljana. št. 261. Račun ček. urada v Ljubljani št. 10509. Podružnice: Split, Celovec, Sarajevo, Celje, Trst, Gorica, Maribor, Borovlje, Brežice, Ptuj. IiiiiniiiiniiiiBiHiiiiiaiiiiiiiiBiiiiwBiiiiiiaiiiB iiiiaiiiiiiaiiiiifflaiiiiiiiiiiiaiiiiiiiiiiiaiiiiiiiaiiiiiiiiiiB J K A VARNA | | EVROPA | (j v Ljubljani, Dunajska cesta M n m ■ je shajališče članov „Slo- H ■ venskega lovskega društva“ ■ JAKOB ZALAZNIK slaščičarna, pekarija in kavarna Stari trg št. 21 Podružnici: Stari trg št. 6, Kolodvorska ulica št. 6. aiiiaiiiiiiaiiiiiiaiiiiiiniaiiHiiHiiiaiiiiiaiiiMiiaiiil aiiaiiiiiiaiiimiaiiiifliiiaiiiiiiiiaiiiinanwiiiiaiiu Gostilna Josipina Češnovar Pj Ljubljana, Dolenjska cesta y je shajališče jugoslovanskih lovcev. Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. krznar FUip Bizjak Ljubljana, Gosposv. cesta 13 se priporoča za vsa krznarska dela v najmodernejši obliki. Kupuje kože divjačine. po naj višjih dnevnih cenah in jih sprejema tudi v strojenje. Shajališče lovcev je kavarna „^prešeren“ y Ljubljani fl^arijin trcg o o o <► „CROATIA“ zavarovalna zadruga v Zagrebu ustanovljena od mestne občine Zagreb leta 1884 sprejema v elementarnem in življenjskem oddelku vsakovrstna zavarovanja pod najugodnejšimi pogoji in najmodernejšimi tarifi. ZAHTEVAJTE PROSPEKTE katere pošilja in daje vsa potrebna pisna in ustna pojasnila PODRUŽNICA ZA SLOVENIJO Ljubljana, Stari trg štev. 11. Sprejemamo sposobne potnike in zastopnike, katerim se nudi prilika velikega zaslužka. Ljubljana Židovska ulica 8 Fr. Sevčik puškar Ljubljana Židovska ulica 8 priporoča svojo veliko zalogo pušek, pištol in samokresov lastnega izdelka in najnovejšega sestava kakor tudi belgijskih, sulskih in čeških strogo preizkušenih pušek z najboljšim strelnim učinkom. Zlasti opozarja na širom znane lahke trocevke s Kruppovimi cevmi, na brezpetelinarice za brezdimni smodnik in na browning-puške. Velika zaloga vseh lovskih in ribiških potrebščin po najDižjih cenah. Popravila in naročila izvršuje točno in zanesljivo. Ludovik Borovnik, puškar v Borovljah na Koroškem Priporoča najmodernejše puške za lov (dvocevke, pisanice, trocevke itd.), dalje Mannlicher-repetirke z najboljšim sirelnim učinkom, pripravne za lov, Mannlicher-Schonauer - repefirke, Browning - pišiole kakor iudi pišiole sistema »Sieyr«, krogla 6.35 in 7.65, po prvotnih cenah. Priporoča se tudi za izdelovanje novih kopit in cevi. Popravlja in preriareja vsakovrstne stare puške po najniZjih cenah liirinwrinwiinwfiiiwnnwriiiwririwnriwririwriiiWTinwfiiiwfiriwnriwniiwtiiPfnriwriiiwriiiwniiwnnwniiwiiniwinwriiiiKi I.IN NAJ VEČJA JUGOSLOVANSKA TOVARNA ZA BARVANJE, KEMIČNO ČIŠČENJE, PRANJE IN SVETLO-LIKANJE PERILA BARVA ČISTI PERE vedno vsakovrstno blago obleke vsakovrstno blago SVETLO LIKA ovratnike, zapestnice in srajce RFinH TOVARNA: POLJANSKI NASIP 4 JUO. RLIV/l 1 PODRUŽNICA: ŠELENBURGOVA ULICA 3. POŠTNA NAROČILA SE TOČNO IZVRŠUJEJO. PODRUŽNICE: MARIBOR, GOSPOSKA ULICA 38; NOVO MESTO, | I GLAVNI TRG 73; KOČEVJE ŠT. 39. 1 fetlllMUIIlMIHIMUlliJ«miMU[IIMlllU 9S Podatki glede jelenov, medvedov in volkov. Kakor kaže, bodo izginili iz slovenskih lovišč v doglednem času jeleni in medvedi, katerih življenjska možnost se krči v naših gozdovih od dne do dne, medtem ko bi bilo treba zatreti volčjo zalego čim prej. Potrebno je torej, da dobimo nekak pregled o številu te divjačine. Ker nimamo ne le nezanesljive, ampak sploh nobene uradne statistike v tem oziru, prosim slovenske lovce, da bi mi poslali za svoja okrožja poročila, na koliko cenijo število pri njih živečih jelenov in medvedov ter klatečih se volkov. Tudi negativni podatki niso brez vrednosti. Obvestila prosim do konca aprila. Zaslužena kazen. Nekaj dni pred božičem 1. 1. je ustrelil zapriseženi lovski čuvaj I. Hogler ml. iz Strug v lovišču Janeza Lovšina, posestnika in mlinarja iz Založja pri Ribnici, jelena-šesteraka. Ker je padel jelen v lovopustu, je prijavilo Slovensko lovsko društvo zadevo, kakor hitro mu je bila naznanjena, okrajnemu gozdnemu nadzorništvu v Kočevju. Dne 25. januarja t. 1. je bil nato kaznovan Hogler od kočevskega okrajnega glavarstva z globo 1000 K. Kolek za lovske karte. Po odloku bivšega avstrijskega finančnega ministrstva, z dne 28. novembra 1887, štev. 37229, nadalje cesarske naredbe z dne 28. avgusta 1916, drž. avstr. zak. štev. 281 ter v zmislu začasnega zakona o proračunskih dvanajstinah z dne 4. aprila 1920 in uredbe o dragi njskih dokladah z dne 29. septembra 1920 se morajo kolkovati lovske karte, kijih izdajajo okrajna glavarstva, zl2K, lovske karte, ki jih izdajajo mestni magistrati, z 8 K, določeno število kart za zapriseženo lovskovarstveno osebje pa z 2 K, naj jih izdajo okrajna glavarstva ali mestni magistrati. Inž. A. Š. -----------M Mala oznanila. Izvrsten lovec za nižji lov, obenem izučen gozdar in oskrbnik, oženjen (žena dobra gospodinja), dobra delavska moč, išče službe. Naslov v upravništvu „Lovca“. Oddaja malih in velikih petelinov. Kr. gozdno in domensko oskrb-ništvo v Boh. Bistrici bode oddalo letošnjo pomlad odstrel nekaj velikih in malih petelinov v državnih gozdovih Jelovice in Notranjega Bohinja. Pojasnila daje imenovano oskrbništvo. Dober lovec išče lovišče, v katerem bi bilo mogoče odstreliti brez škode za stanje divjačine letno 20 do 25 divjjh kozlov. Ponudbe sprejema uredništvo „Lovca“. Kupim novo ali dobro ohranjeno trocevko. Prednost ima brezpetelinka. Ponudbe z natančnim opisom in z navedbo cene na S. Kerblerja, učitelja na Majšpergu, p. Ptujska gora. Kupim dobro puško-samico, kal. 16 ali 20, in jazbečarja, ki gre v jamo ter lovi izvrstno lisice in jazbece. Barve mora biti rdeče ali črne z rjavimi znaki. Ponudbe na uredništvo „Lovca“, kjer se izve moj naslov. Na prodaj je čistokrven, črn, kratkodlak jazbečar v drugem letu. Goni prav lepo zajce in roparice. Cena 650 K. Natančnejše podatke daje M. Hanzlovsky, gozdar v Kostanjevici. Lovce, ki imajo mogoče nepopolne letnike našega glasila, prosim za prodajo sledečih šlevilk: 1.1.: št. 1, 8, 11; 1. II.: št. 2, 4, 7; 1. III.: št. 3; 1. VI.: 1—3. Alfonz Mazlu, učitelj v Šoštanju. Dražba lovov. Lov krajevne občine Preddvor se bo oddal v zakup za dobo od 1. apr. 1921 do 31. marca 1926 na javni dražbi, ki se bo vršila dne 22. marca 1921 ob desetih na okrajnem glavarstvu v Kranju. Ljubljansko kreditna banka v Ljnfellant. Stritarjeva ulica 2. Delniška glavnica: K 50,000.000 -. Rezervni zakladi nad K 45,000.000-—. Obrestuje vloge; v tekočem računu in na knjižice najugodneje ter plačuje sama rentni davek. Kupuje in prodaja devize, valute in efekte vseh vrst. Eskomptuje in vnovčuje menjice in devize na tu- in inozemska mesta. Sprejema vsa borzna naročila na tu- in inozemske borze in jih izvršuje najugodneje. Daje vsakovrstne predujme na blago, efekte itd. Dovoljuje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji. Daje informacije v vseh v bančno stroko spadajočih zadevah. Brzojavni naslov: Telefon Banka, Ljubljana. št. 261. Račun ček. urada v Ljubljani št. 10509. Podružnice: Split, Celovec, Sarajevo, Celje, Trst, Gorica, Maribor, Borovlje, Brežice, Ptuj. IIIBIllllIlIlIlMitlllllilllillllllllllittllllltlllllllllllitllllB K A VARNA . | EVROPA | 3E d Ljubljani, Dunajska cesta M je shajališče članov „Slo- M venskega lovskega društva“ m fflllllllllllllllllMIlIlllllillllllllilillllllllllllllllltll I JAKOB § ZALAZNIK | slaščičarna, pekarija in ■ kaoarna Stari trg št. 21 J Podružnici: Stari trg št. 6, m Kolodvorska ulica št. 6. ■iniiHiiBiniiaiiiiiBiiiiBiiiiiiHiiiiB ifl g) I I I I i i I 7A Jadranska banka' sprejema vloge na hranilne knjižice, žiro-in druge vloge pod najugodnejšimi pogoji. Prevzema vse bančne posle pod najugodnejšimi pogoji. Belgrad, Opatija, Celje, Sarajevo, Dubrovnik, Split, Kotor, Šibenik, Kranj, Zader, Ljubljana, Zagreb, Maribor, Trst, Metkovič, Dunaj. Poslovne zveze z vsemi večjimi kraji v tu* in inozemstvu. S 1 i § i i P I I P P IS s i % Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Liubliani. Filip Bizjak, krznar Ljubljana, Gosposv. cesta 13 se priporoča za vsa krznarska dela v najmodernejši obliki. ML §M ¡¡¡¡I ■ -- £rmt 01 k Kupuje kože divjačine Ig po najvišjih dnevnih celi nah in jih sprejema tudi || v strojenje. Shajališče lovcev i' ie kavarna ,, prešeren‘‘ y i^jubtjani ff"}arij in tr bilo? Spusti se z drevesa na tla ter skaklja oprezno proti beki. Aha,, polodrasel zajček, ki je zmignil z ušesom, ždi v lahko razkopani prsti poleg beke. Glejte ga, glejte muca! Zajček mu je dišal! Pa kar zna muc, znajo vrane tudi! Komaj se požene dolgouhec iz lege, že je vrana pred njim ter ga loputa s perutmi in s kljunom. Zajček se hitn> zasuče ter jo udari nazaj. Pa že je druga vrana v njem. Tako ga< gonita nekaj časa po vinogradu sem ter tja, dokler se ne posreči eni,, da mu iztakne oko. Milo veka zajček, pa to mu nič ne pomaga. Kmalu je tudi drugo oko zunaj. Slep pade v jarek, kjer ga pobijeta! vrani do smrti. Tako, to je torej dovršeno! Pa pri tem težkem poslu ni bilo časa misliti na osebno varnost. Samec se vzdigne kvišku, kroži okoli ter gleda na levo in desno, navzdol in navzgor. Pred viničarijo stoji viničar, pa to je precej daleč v stran. Torej brez skrbi nazaj k zajčji pečenki! Samica je bila medtem že načela zajčka na drobu. Ljubeznivo se ji približa samec ter reče prikupljivo arr, kar se pravi po naše toliko ko: „Kaj ne, da mi tudi privoščiš grižljaj?“ Pa kar ne gre,, res ne gre! Naj bo ljubezen drugače še tolika, bog je sam sebi najprej brado ustvaril! Cavs — in že bi jo dobil predrznež pošteno po platnjači, da ni odskočil za korak nazaj. Poskusi od drugih strani nimajo večjega uspeha. Šele ko je izkljuvala samica, da pride do jeter,., črevesno drobovino iz votline, se je posrečilo samcu z naglim skokom,, zagrabiti črevo in ga razpeljati malo na stran. Samica se nasiti prva ter se nato vzdigne, prepuščajoč ostanke velikodušno soprogu, v zrak na ogled. Vražja stvar! Ravno za sečo prihaja viničar. S svarilnim vrag, vrag, vrag opozori samica samca na pretečo nevarnost. Že sta obe vrani v zraku, viničar pa, ki je slišal oddaleč vekati zajca in videl skozi sečo, kje se je vzdignila vrana, gre protii jarku, pobere zajčje ostanke ter jih zanese naravnost grajskemu logarju. „Satanska zalega!“ mrmra logar, ko odide viničar. Se tisti večer se odpravi z lovcem pred gozdič na polju na mesto, kjer so kopali' svoj čas pesek. Tu razkopljeta malo bolj peščeno jamo ter jo zakrijeta zgoraj z deskami, na katere namečeta zemlje in peska, ob stranehi pa z dračjem. (Dalje prihodnjič.). LISTEK S* mmm" i Miloš Roš: Moj prvi. Moja „visoka šola“ ra Kalu je štela komaj 30 otročičev, pridnih,, pohlevnih kot božji volki. Popoldne koncem aprila 1. 1904. so pa postali ti volki nemirni in sitni kot muhe. In veste, kaj znači po mojih-dvajsetletnih opazovanjih, ako prično sicer mirni šolarji drsati sem in tja po klopi in brcati ter ščipati tovariše? Taki otroci naznanjajo* isto kot muhe, kadar telovadijo vztrajno po naših brkih in vrtajo neutrudno po naših plešah. Vreme se sprevrže na slabo! In res! Od Kuma sem so se grmadili skladovi temnosivih oblakov. Gotovo še niso bili moji oddaljenejši šolarji doma, ko se je pretrgal oblak ter sipal navzdol vode in ledu, vmes je pa bliskalo in treskalo kakor sredi pasjih dni. Stal sem pri oknu ter gledal neurje, zadovoljen, da me ni prehitelo na potu v dolino, nevoljen pa, ker sem bil uverjen, da ne prideta ob takem vremenu Franjo in Ferdo, s katerima sem nameraval iti v mraku čakat petelina, nato preživeti ž njima vesel večer pri okusni večerji in dobrem jabolčniku, zjutraj pa videti uresničeno svojo željo: prvega petelina! Zžženk! je vrezalo zunaj, strela je šinila tik mimo okna — naslednji dan sem čul, da je obiskala spodaj v vasi cerkveni zvonik — in ulilo se je še huje. Pa ni trajalo dolgo, da se je pričelo svetlih, dež je pojenjaval bolj in bolj, in — v sobo je vstopil Ferdo, moker do kože, vendar vesel kot vedno. „Pri krščeni moji duši,“ pravi, ^„dež pojenjuje, svetli se, bogec nas ljubi!“ „Posebno tebe,“ ga zavrnem, „kajti umil te je, da ti ne bo treba tri tedne pogledati vode.“ „Pri križanem, Miloš, vem, da ne, ker bo dosti vina, ki ga boš-plačal ti, ker boš streljal jutri petelina! Bogec nas ljubi, Miloš, glej,, že zopet sije solnce!“ Nato je zakuril, slekel mokro obleko, primaknil k peči šolsko-klop, legel nanjo ter ves zadovoljen vlekel iz pipe, katero je bil na- tlačil z najrazličnejšimi dehtečimi cvetkami, nabranimi preteklo leto po Mrzliški in Kalstd planini. „Kaj je z večerjo, Miloš?“ pravi nato in, ko mu povem, da je še ¡nisem preskrbel, nadaljuje: „Stopi vendar k staremu (menil je lastnika šolskega poslopja) in kupi onega grahastega petelinčka pa pijače prinesi, imam grlo kot strugač!“ Pomišljeval nisem, ali bo plačal petelinčka Ferdo ali jaz in ali ima res suho grlo ali ne: poveljstvo je prevzel po stari navadi on, treba je bilo ubogati. Stopil sem iz šole. Zunaj je bilo postalo hladno. Pod kapom je ležala drobna toča, tam na jugu pa se je bliščal v čistem solncu Kum, bel doli pod Dobovec: toča ga je bila pobelila .. . S Ferdom sva bila prijatelja. Prijateljstva ni nikoli motilo to, da je on kopal v „prostih“ urah premog, jaz pa lasal nagajive šolarje. Tretji v družbi nama je bil in je še brat Franjo, ki je prišel malo pozneje ter takoj pričel dražiti mokrega lovca za pečjo, češ kako •more pameten človek v takem vremenu iz hiše. On da je čakal lepo •doma pri vincu, da se je nebo izlilo, nato pa je šel v hladnem, nebeško prijetnem vzduhu v hribe. „Parmejkaršenduš (da ponovim besedo, ki je bila stalno v njegovih ustih), Franjo,“ je hitel v visokem tenorju Ferdo, „če boš prav doftar, pa ti povem, da si bojazljivec, jaz se pa ne bojim ne toče ne strele — prav skozi moj boben (mislil je na svoj precej obilni trebušček) je letela ena ..." In tako je šlo dalje, obetal se je torej vesel večer, kajti razpoloženje je bilo tu kot navadno med našo trojico in to razpoloženje •se je še povečalo, ko je prinesel kmet debelega petelinčka, hleb kruha in velik vrč jabolčnika, s katerim si je Ferdo takoj privezal dušo. „Dve kroni, je rekla ona, boste dali za vse,“ pravi mož. „Vsak plačava polovico, kaj ne?“ se obrnem na Ferda. Ta pa je zategnil obraz na čudovit način ter se jel krohotati na ves glas: „Miloš, če me vržeš trikrat ob zid, če me ožmeš kot mokro cunjo, od mene ga ne dobiš cifa. To-le kar spravil“ Na to se je ogrnil z mojo pelerino, poiskal v mokrih jerhovnicah lovski nož, mu potipal ostrino, vzel petelinčka in šel ven. Kmalu je prinesel nazaj oskubljenega, na šolski mizi ga je pa razrezal ter pripravil za poznejšo kuho. Omeniti moram, da razumeva tudi s Franjem kuhanje dobro, a kadar je navzoč Ferdo, ne prepusti tega posla nikomur. Tudi ta dan je napravil po svoje in niti vprašal ni, kako naj pripravi petelina, dasi je vedel, da bi Franjo rad pečenega, a jaz v papriki. Vsa priprava je jasno kazala, da bomo večerjali nocoj kurjo obaro, Ferdovo najljubšo jed. Toda mrak se je bližal, v Ostri vrh je bilo pol ure hoda in čas, ko prihaja mogočni ptič k svojim ljubicam, ni bil več daleč. Vrgli smo vsak svojo puško na ramo, pozabili nismo daljnogleda, pokrepčali smo se še s požirkom sadjevca (Ferdo je navrgel dva) in odrinili. Najprvo doli do Kalske luže, nato pa po robu proti Ostremu vrhu. Na koliko stvari, katerih midva ne bi bila opazila, naju je opozarjal Ferdo 1 Ušla ni njegovemu očesu ne zgodnja pomladanska cvetka ne jastreb v sinji višini ne ležišče srne, ki je bila vstala šele „pred pol ure“. V sedlu pred Ostrim vrhom smo se hoteli obrniti navzdol ter se podati tiho vsak na svoje določeno mesto, kar je zatlesketalo med vejevjem, kakor da se lomijo vrhovi. Se smo videli trenutek — petelina, potem pa smo stali dolgo nemi, pobiti, uničeni. .. „Prepodili smo ga,“ je zašepetal naposled Franjo in zdelo se mi je, da se mu bodo ulile zdaj pa zdaj solze izpod ščipalnika, katerega si je nataknil na nos le v gozdu, če smo bili sami. „Prepodili? Seveda smo ga prepodili,“ ga zavrne Ferdo šepe-taje. „Kdo je pa mislil, da bo pel letos tu in da bo priletel že podnevi!“ Daši nismo imeli dosti več upanja, smo lezli vendar dalje tiho, oprezno. Došli smo do „bukve“, odkoder smo pregledali vso severovzhodno stran Ostrega vrha. Tisti hip pa pade Ferdo, ki je korakal na čelu, za grm, kakor da ga je zadela strela. Ne oziraje se na mokra tla, storiva s Franjem isto, dobro vedoč, da ni vrgel Ferdo brez tehtnega vzroka svojih 93 kg kosti in mesa ob tla. „Franjo, Miloš,“ šepeče kolikor mogoče tiho, „petelin je notri. Dobro sem vedel, da ga nismo prepodili. Bogec nas ljubi! V rastišču je! Juhuhu...“ je zajuckal tiho, da sva ga cula komaj midva. Izborno oko je imel mož! Daši mi je razložil točno: pri poti leži podrta bukev, odtam navzgor je visoka smreka, malo više bukev, potem na desni smreka z odlomljenim vrhom in odtam malo više na bukvi sedi —, vendar sem moral vzeti v pomoč daljnogled, da sem ga naposled ugledal. Veličastno je stegoval svoj vrat zdaj na levo, zdaj na desno, trgajoč popke za večerjo, od katere smo ga bili malo prej prepodili. Parkrat se je ozrl proti naši strani, a le za hipec. Čutil se je varnega, neopazovanega v svojem kraljestvu. Solnce je zašlo. V dolini je zazvonilo Zdravo Marijo, oglasil se je drugi, tretji zvon, še eden, daleč — komaj nas je dosegal njegov trepetajoči glas ... V listju je zašumelo: zajček, majhen kot rokavica, je priskakljal do nas. Ogledoval nas je nezaupno, vendar nas ni spoznal, ker smo bili menda mi trije prvi ljudje, ki jih je zagledal v kratkih tednih svojega življenja. Mirno je skakljal dalje. Drobna penica je sedla na vejico nad nas, začivkala enkrat, dvakrat s slabotnim glaskom, nato pa odletela v svojo spalnico. V daljavi je nekdo zankal in od nekod se mu je oglasil znanec. Tu in tam je padla z drevesa kapljica. Petelin je stopil parkrat po veji sem in tja, stegnil še enkrat, dvakrat vrat in — obsedel mirno. Stemnilo se je. Tiho, tiho smo lezli nazaj in šele pri Luži smo izpregovorili prvo glasno besedo. Tisti večer je bil eden najlepših med mnogimi lepimi, ki smo jih preživeli mi trije skupno v planinah. Ker smo imeli petelina tako rekoč privezanega, smo bili veseli kot otroci. To razpoloženje se bo zdelo lovcem iz krajev, kjer je dovolj petelinov, morda pretirano. V naših loviščih je pa bila ta kraljevska ptica v oni dobi še redka. Prvega je ustrelil v našem okraju leta 1903. moj rajnki brat Lojze, nekaj dni pozneje enega moj oče, a prvega ustreljenega smo videli v Hrastniku leta 1898. Prinesel ga je s Kuma janez Drnovšek. Za tem jih je padlo še par. Meni in Franju do takrat še ni bil prišel pred puško. Danes je v naših krajih že precej petelinov. Vsako leto pade kateri v Holmiču, na javoru poleg Svete Planine, na Mrzlici in tudi v Krištofski občini. Najboljši prostor je bil za petelina vsekakor smrekov nasad v občini Marija Reka nad St. Pavlom. Tam sem jih čul in videl po troje, četvero obenem in resnično se užalosti človeku srce., ko vidi, da je podrla sekira tisoče onih lepih smrek in jelk. Reminiscere — za slokami potrudi se, oculi — sprelet se že vrši, laetare — polne so jih bare, judica — nam še jih da, palmarum — tralarum, guasimodo geniti — pusti sloke gnezditi!: (Konec prihodnjič.) X. : Spominski stihi. Iz lovskega oprtnika. Odborove seje. I. seja (plenarna) 27. februarja t. 1. Na občem zboru izbrani odbor izvoli iz svoje srede za tajnika E. Križaja, za blagajnika J. Zupana (nanj se naj naslavljajo vse društvu namenjene denarne pošiljatve in vsa blagajniškega poslovanja tičoča se vprašanja; naslov: I. Z., nadzornik mestnega užitninskega zakupa v Ljubljani, Dunajska c. 29) in za gospodarja 1. Rozmana, kateremu se morajo sporočiti vse želje glede naročila in dostavljanja lista (naslov: I. R., Ljubljana, Strofimayerjeva ul. 1). Za upravni svet „Zelenega križa“ se določijo: dr. Bevk, A. Martinc, A. Šivic in I. Zupan. — Blagajnik poda izčrpno poročilo o stroških in dohodkih lovskega plesa, nakar sklene odbor, koliko čistega dohodka odpade na „Zeleni križ“, koliko pa na društvo. Obenem izreče odbor navzočemu načelniku gospodarskega odseka lovskega plesa I. Turku svojo najtoplejšo zahvalo za njegovo zgledno delo in sklene, da se zahvali posebno odposlanstvo, sestoječe iz dr. Lovrenčiča, dr. Ravniharja in Turka, za požrtvovalnost ge. županji Franji dr. Tavčarjevi in za naklonjenost županu dr. Tavčarju, ostalim sotrudnicam in sotrudnikom se odpošlje pismena zahvala, med drugimi tudi Kreditni banki v Ljubljani. Tečaj za lovske čuvaje v Kostanjevici se toplo priporoča članom, da pošljejo po možnosti svoje čuvaje vanj, posebno ker dobe tudi malo državno podporo, tako da ne bo nikdo preveč obremenjen, ako pošlje svojega paznika v tečaj. — Na poverjeništvo za pravosodje se odpošlje vloga zaradi prenizkega ali sploh nobenega kaznovanja lovskih tatov pri nekaterih sodiščih. Člane prosimo za točno obvestilo o vsakem takem slučaju, da zberemo čim več gradiva. — V odsek za izenačenje lovskih zakonov v Sloveniji se določijo dr. Lokar, dr. Lovrenčič, dr. Ravnihar in Mladič. — Sklene se posebna vloga na ljubljansko poverjeništvo za notranje zadeve glede psov na deželi in glede pasje stekline. — Dopis „Opčega hrvatskoga društva za gojenje lova i ribarstva“ glede spojitve „Lovačko-ribarskoga Viestnika“ in „Lovca“ ter izdajanja skupnega glasila za vse lovce v Jugoslaviji se sprejme z odobravanjem. Po možnosti začne izhajati skupno glasilo z novim letom. — Lovski klub „Jelenca“ v Hrastniku sporoča, da je sklenil, da morajo biti vsi njegovi člani obenem včlanjeni tudi pri „Slov. lovskem društvu“. Želimo, da pride skoro do enakih sklepov tudi pri ostalih naših lovskih klubih. — Pri praški tvrdki I. B. Pichl se naroči 2000 društvenih lovskih znakov po načrtu našega lovskega slikarja J. Gorupa. Mladinska tekma se bo vršila 10. aprila v lovišču Ježica, oziroma Moste pri Ljubljani. Udeležniki se naj zb ero točno ob polu devetih pred ljubljanskim glavnim kolodvorom, odkoder je skupen odhod na mesto tekme. Zunanjim udeležnikom preskrbi klub prenočišče in drugo, ako sporoče pravočasno svoje želje. Pristop ima vsak, kdor se zanima za stvar. Sprelet kljunačev. Solnce se bliža zatonu. Bliščijo se samo še vrhovi dreves, ob katere se upirajo zadnji solnčni žarki. Tiho in zaspano se zibljejo vejice, skozi katere pihlja hladen večeren vetrič. Male pevke se poslavljajo z zadnjimi popevkami od dneva. Ob takih prilikah navdajajo topla čuvstva človeško srce, ki občuduje krascjto od zimskega spanja prebujajočega se gozda. Nehote se zatopiš v skrivnosti narave, da postaneš skoro otožen. A le za par trenutkov! Razvedrilo, ki te čaka, prežene otožnost in z veselim srcem hitiš k jarku, ki pelje skozi mladi gozd, da pričakaš sprelet kljunačev. Izza gostih dreyes začuješ zvonjenje „Zdrava Marija“, torej je prišel čas dolgokljunov. Radovedno in napeto zreš proti zahodu, a ničesar ne opaziš. Kar zaslišiš strel v sosednjem gozdu, nova priča, da se mora i pri tebi skoro zglasiti zaželjeni gost. Daleč tam nad mlado šumo ga zagledaš naenkrat. Leti v smeri sosednjega lovca'. Mirno poslušaš, da poči strel. Za tem poči še enkrat. Že misliš, da stojiš na napačnem prostoru, ko švigne na 30 korakov od tebe mimo vrhov lahkokrili večer-njak, ki se spusti po strelu malodane navpično v mlado jelševino, poraslo z različno gozdno travo, kjer je iskanje kljunača za človeka skoro nemogoče. Toda tvoj štirinožni prijatelj komaj čaka povelja, da ti ga prinese. Medtem začne šumeti nad vrhovi dreves. Tema se ulega na zemljo. Poln sladkih čuvstev, kreneš iz gozda tiho, da bi ne motil njegove veličasthe-tajne. R. Drachsier. Zgodnji znanilci pomladi. Divja goloba sta prinesla 12. februarja prva pozdrava iz južnih krajev. Ko sem šepa vračal šest dni pozneje ob solnčnem zahodu z lova, je švignil nenadoma nad: mano škorec. Skoraj mimo vsakega drevesa je letel, na katerem je videl sedeti manjšo ptico. Menil je gotovo,, da dobi kakega tovariša. Crez nekaj minut sem ga čul, kako je vzdihoval za hribom, ki se je vzpenjal par stre-Ijajev od mene. Gotovo se je moral to pot revček sam stisniti med vejice.. Istočasno sem opazoval zjutraj, ko je ječala zemlja pod snegom, pegame.. Nenavaden glas me je zvabil k oknu,, kjer sem zapazil na bližnji črešnji okoli 20 pegamov. Poslušal sem jih toliko časa, da niso vzeli smeri od vzhoda; proti zahodu. Moje poročilo je s Talčjega vrha pri Črnomlju. Albin Čebular. Pri letošnjem zastrupljevanju lisic se je prigodil lovcu nadupravi-telja Pleskoviča v Laškem zanimiv slučaj. Ko je prišel zjutraj pregledovat vado, je našel dve lisici, ki sta bili obležali na mestu mrtvi, tretja pa se je bila baš okrepčala s strupom in se je kakor pijana zapotekala sem in tja.. S par udarci po glavi je bilo stari grešnici pomagano za vselej. O enakem slučaju, ki se mu je primeril pred nekaj leti, mi je pravil tudi rudniški lovec Bastardi v Hrastniku. M. Roš. Od Sv. Marjete niže Ptuja. Naš graščak Gvidon pl. Pongrac je lovec v pravem pomenu besede.. Pri svoji graščini Trnovi ima lepo fazanarijo, ki hrani celo oddaljena sosednja lovišča s fazani. Goji tudi srne, ki so pri nas sedaj zelo redke.. Njegovo lovišče se je zadnje desetletje zelo zmanjšalo. Prejšnja leta,, ko je bil še najemnik Spodnjega Dravskega polja od Formina do Ptuja, je ustrelil sam v enem dnevu v treh pogonih nekaj čez 200 zajcev. Sedaj pa so opuščena lovišča skraj- no slaba. Občinsko lovišče, ki je dajalo pri Pongracu leino 80—100 zajcev, jih da sedaj kvečjemu 20. V občini Tibolci sploh ni več zajca. Tudi jerebic je zelo malo. Lisice so se pa zelo zaplodile. Spomladi in poleti 1. 1919. so jih uničili Pongra-čevi čuvaji in lovci samo v njegovem lovišču 36. V sosednjem lovišču pa sploh ni lovca, ki bi se brigal zanje. V podravskih gozdih je več lisičjih sledov kot zajčjih. Razen tega je pri nas vse polno divjih lovcev. Neki lovski čuvaj je bil pred 5 meseci težko obstreljen od 16 letnega fanta, ki je čakal v koruzi na zajce. Nekateri najemniki si ne upajo brez spremstva na lov. Na forminskem otoku so si napravili divji lovci celo visoko čaka-lišče za srne. Trebalo bi ostrih sredstev! Kot posebnost omenjam, daje ustrelil Pongračev čuvaj Savec 1.1919. v fazanariji kuno zlatico, 1. 1920. pa prav tam divjega mačka. Isti lovec je ustrelil par let pred vojsko v omenjeni fazanariji planinskega orla. Omenjam še, da je pribežala poleti 1. 1919. čez polje košuta v smeri od severozahoda na vzhod ter izginila ob Dravi. V istem času je bil ustreljen na Pohorju mrhar. Nazadnje naj še opišem ribarske razmere našega kraja. V poštev prihajata Drava in Pesnica. Prva ima pri nas lepo število deloma zelo velikih sulcev (do 36 kg). 17. dec. m. I. sem lovil pri Završkem brodu zvečer kako uro. Lovil sem s čolna (vada: piškurji ; pripominjam, da sem dobil na istem mestu sredi novembra m. 1. na dr. Heintzevo blestivko malega sulca, kg, dokaz, da je tudi blestivka dobra, kar odrekajo mnogi dravski sulčarji). Uspeh ni bil poseben. Pred mrakom mi je sicer prijelo po vrsti 5 sulcev na niti 100 m dolgem prostoru. Grizli so pa slabo; prvih treh nisem ni videl. Morali so biti zelo veliki, posebno tretji, ki mi je upognil Hildebrandovo palico do polukroga. Četrti mi je zgrabil tik čolna, kosem hotel^ potegniti cof za nov met: iz vode. Sele petega, najmanjšega,. sem spravil srečno v čoln. Bil je 3^ kg težak. V omenjenem tolmunu, sta še dva prava velikana. Brodar ju je opazoval skoro vsak večer_ Tako bogatih tolmunov je med Ptujem in Ormožem vse polno. Južni, breg je last borlske graščine, v najemu ga ima neki trgovec iz Gradca.. Ta je odnesel pred vojsko dosti deloma zelo lepih sulcev. Dobil je tudi z ostmi više borlskega mosta 42 kg težkega soma. Severni breg je last velikonedeljske graščine, ki oddaja pravico lovi potom dražbe v zakup,, in sicer po občinah. Zakupniki so-navadno kmetje. Love samo pozimi v mirnih kotih z velikimi mrežami (vlaki). Dobijo navadno same belice, pogosto se ulovi ob tej priliki tudi kak sulec, ki lovi slučajno v kotu.. Ti zakupniki poberejo vse, kar se ulovi, celo za prst dolg drobiž, pa naj bo to sulec ali ščuka. Dobro bt bilo, če bi odkupilo pravico omenjenih graščin kakšno ribolovno društvo, ki bi oddajalo dovolila samo omejenemu številu in res športnim ribičem. Dravo spremlja kakih 10 krrt daleč „zvirenčina“. Napajajo jo vodne žile, ki tečejo iz Slovenskih goric pod prodnatim Dravskim poljem. Ta zvirenčina spremlja stari breg Drave od Stojnic do Formina. Voda je čista in celo poleti zelo hladna, pozimi pa ne zamrzne. Na globokejših mestih, posebno tam, kjer jim ne morejo do živega, je dosti ščuk. Nekatere so do 15 kg težke. Lov je posebno z blestivko zelo lepa. V zakup se daje voda po občinah skupaj z Dravo. Če bi se mogle omejiti ščuke, bi se dale nasaditi celo potočne postrvi, iridea pa čisto gotovo. Največje važnosti je Pesnica. V njej se drestita od ustja pa do Trnove podust in mrena, živež za dravskega sulca. V omenjenem uravnanem delu Pesnice polove za časa ¡sa Hi «dresti vse podusii, še preden morejo .zmetat! ikre. Dostikrat ribe niti ne ■dosežejo pravih drstišč, ker zapirajo vodo z različnimi pregrajami. Edino slučajna povodenj omogoča plojenje. Vsak, ki pozna Dravo, trdi, da se manjša število belih rib z vsakim letom. To je posledica ropanja za časa dresti. Omenjeni del Pesnice je last trnovske in velikonedeljske graščine, ki dajeta lov po občinah v zakup. Neuravnana Pesnica (više Trnove) je prvovrstna športna voda za ščuke. Neki moj prijatelj je ujel poleti in jeseni 1. 1919. v 2 km dolgem okolišu okoli 70 ščuk v teži 1 — 7-3,- kg. Dobe se tudi do 15 kg težke. Lovil je z blestivko in z mrtvo ribico. Dokler ne zamrzne Pesnica, je na njej vse polno rac. Lani jih je bilo nekega dne v novembru na enem mestu gotovo nad tisoč. Drago Cepič. Pritajeno orožje in orožniki. Pred kratkim so prinesli listi poziv, da naj zglasi vsak svoje orožje pri pristojnem oblastvu. Temu pozivu se seveda ne bodo odzvali oni, katerim je v prvi vrsti namenjen, ker so se v novi •državi že navadili, da smejo nemoteno ogrožati z večnim streljanjem življenje svojih soobčanov. Kdor hodi ob nedeljah po deželi, ga obdaja strah, ker sliši na vseh koncih in krajih pokanje, kot bi bile velike vojaške vaje. Streljajo razni fantalini, in to ne na samoti, ampak kar sredi vasi. Streljajo s pritajenimi vojaškimi in lovskimi puškami kar tja v dan. Kako, da jih ne primejo orožniki in jim ne odvzamejo orožja? Nekoč se je bal orožnika vsak puško-nosec kot hudiča, sedaj se pa še ne zmeni zanj. •— Tako piše „Slovenski Narod“ v 18. št. 1. 1. Nas le veseli, da se oglašajo i drugi ter opozarjajo na nevarnost, ki preti iz neupravičene posesti celih voz orožja. Orožništvo bi moralo pač pokazati nekoliko več odločnosti v tem oziru. Odkar sem jugoslovanski državljan, se mi še ni pripetilo, da bi me vprašal kak orožnik po orožnem listu, dasi se srečam s svojo dvocevko na rami večkrat s katerim. Pod rajno Avstrijo pa skoraj nismo imeli lova, da nas ni ustavila na kakem križpotju oborožena sila z besedami: „Papirje prosim, gospodje!“ To bi bilo zdravo i zdaj ne samo v lovskem, ampak tudi v drugem oziru. Za Zeleni križ so darovali: 320 K jeseniški slovenski lovci, ki so priredili po dolgem času 1. februarja t. 1. zopet svoj lovski ples, ki je bil dobro obiskan. Celo iz Zagreba so prihiteli gostje, da pozdravijo na naši zemlji gorenjske lovce in jih obodre v težnji, da nam ne iztrgajo naših lepih gora in lovišč tujci; 243 K trebanjski, 240 K pa metliški lovci; po 100 K dr. Bole v Ljubljani, Lovački klub na Visokem; 50 K Janko Košir v Kamniku; po 40 K: Fr. Bohaček na Visokem, Iv. Burger v Sarajevu, M. Grajžar na Visokem, R. Medic v Kamniku; po 20 K: A. Burkeljca v Tuhinju, I. Cevc v Vasenem, I. Riedl, A. Stergar, I. Va-nosi, vsi v Kamniku, dr. Zdunič na Visokem; po 10 K: V. Preši, V. Šlegl, Fr. Stare, vsi v Kamniku. Zbirka za podporo preostalih po lovcu Grmu. Mojstranski lovci so poslali po Janezu Rabiču 202 K. Darovali so po 40 K: 1. Košir, I. Rabič, I. Skumavec; po 20 K: A. Hlebanja in I. Lakota; po 10 K: I. Hlebanja, G. Lah, T. Lakota in I. Prešeren; 2 K: Fr. Klinar. Mala oznanila. Na nešteta vprašanja z ozirom na moj oglas v 4. številki „Lovca" odgovarjam: po dopisu tvrdke L P. Sauer & Sohn v Suhlu na T. z dne 3. marca 1921 stane puška, kakor sta v oznanilu omenjeni dvocevki, pri tvrdki, torej brez prevoznih stroškov, carine itd. 2.950—3.400 mark. Od te cene dam 20 % popusta. Dr. Jan, Krško. LfHMtanska Kreditna banha v UuMiaui. Stritarjeva ulica 2. Delniška glavnica: K 50,000.000 —. Rezervni zakladi nad K 45,000.000 —. Obrestuje vloge v tekočem računu in na knjižice najugodneje ter plačuje sama rentni davek. Kupuje in prodaja devize, valute in efekte vseh vrst. Eskomptuje in vnovčuje menjice in devize na tu- in inozemska mesta. Sprejema vsa borzna naročila na tu- in inozemske borze in jih izvršuje najugodneje. Daje vsakovrstne predujme na blago, efekte itd. Dovoljuje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji. Daje informacije v vseh v bančno stroko spadajočih zadevah. Brzojavni naslov: Telefon Banka, Ljubljana. št. 261. Račun ček. urada v Ljubljani št. 10509. Podružnice: Split, Celovec, Sarajevo, Celje, Trst, Gorica, Maribor, Borovlje, Brežice, Ptuj. llllfflIlllllllllllllliillfflIllllilllBllllllilllllHIlSllllfflHIfflIlllllllllll llllllilllllllllllliillllilHillllllllllifflllliillllllällllillllllifflllllllBllllfi KA VARNA EVROPA JAKOB ZALAZNIK 1 t> Ljubljani, Dunajska cesto 1 i slaščičarna pekarija in | 1 1 | Kavarna Stan trg št. 21 j j| je shajališče članov „Slo- ( ■ ■ venskega lovskega društva“ Okrepčevalnica jugoslovanskih lovcev ■ I Blllillllllll(lllllllllllllIllillll!jllllllllllllllllllilillliB lllBlIllIBIIIIIIIlIlillHlIlllBIllIlIlIllIliilllllllllitllllB Gostilna Josšpina Cešnovar Ljubljana, Dolenjska cesta je zbirališče jugoslovanskih lovcev M& Jadranska banka' sprejema vloge na hranilne knjižice, žiro* in druge vloge pod najugodnejšimi pogoji. Prevzema vse bančne posle pod najugodnejšimi pogoji. Belgrad, Celje, Dubrovnik, Kotor, Kranj, Ljubljana, Maribor, Metkovič, Opatija, Sarajevo, Split, Šibenik, Zader, Zagreb, Trst, Dunaj. Poslovne zveze z vsemi večjimi kraji v in* in inozemstvu. r. Natisnila Juc/oslouanska tiskarna v Liubljani. krznar Filip Bizjak Ljubljana, Gospo,sv. cesta 13 se priporoča za vsa krznarska dela v najmodernejši «bliki. Kupuje kože divjačine po naj višjih dnevnih cenah in jih sprejema tudi v strojenje. Shajališče ovcev kavarna „prešeren' y Ljubljani fT^arijin trc| „CROATIA“ zavarovalna zadruga *-v Zagrebu ustanovljena od mestne občine Zagreb leta 1884 sprejema v elementarnem in življenjskem oddelku vsakovrstna zavarovanja pod najugodnejšimi pogoji in najmodernejšimi tarifi. ZAHTEVAJTE PROSPEKTE katere pošilia in daje vsa po- i trebna pisna in ustna pojasnila J PODRUŽNICA ZA SLOVENIJO Ljubljana, Stari trg štev. 11. Sprejemamo sposobne potnike in zaslopnike, katerim se nudi prilika velikega zaslužka. Fr. Sevčik Ljubljana JT -H7. Ljubljana Židovska ulica 8 Jpu&liicaF Židovska ulica 8 priporoča svojo veliko zalogo pušek, pištol in samokresov lastnega izdelka in najnovejšega sestava kakor tudi belgijskih, sulskih in čeških strogo preizkušenih pušek z najboljšim strelnim učinkom. Zlasti opozarja na širom znane lahke trocevke s Kruppovimi cevmi, na brezpetelinarice za brezdimni smodnik in na brovvning-puške. Velika zaloga vseh lovskih in ribiških potrebščin po najnižjih cenah. Popravila in naročila izvršuje točno in zanesljivo. Ludovlk Borovnik, puškar v Borovljah na Koroškem Priporoča najmodernejše puške za lov (dvocevke, risanice, irocevke itd.), dalje Mannlicher-repetirke z najboljšim strelnim učinkom, pripravne za lov, Mannlicher-Schönauer - repeiirke, Browning - pištole kakor tudi pištole sistema »Steyr«, krogla 6.35 in 7.65, po prvotnih cenah. Priporoča se tudi za izdelovanje novih kopit in cevi. Popravlja in prenareja vsakovrstne stare puške po najnižjih cenah jj^?inwniwnwnnwnnwnnwTiiiPTiiiwTinwTir]wniiwfinwnr!wnnwfiiiwnriwfinwniiwnnwn!iWT!nwnnwnnwnnwn I v I I LIN NAJVECJA JUGOSLOVANSKA TOVARNA ZA BARVANJE, | | KEMIČNO ČIŠČENJE, PRANJE IN SVETLO-LIK ANJ E PERILA g j BARVA ČISTI PERE | p vedno vsakovrstno blago obleke vsakovrstno blago = I SVETLO LIKA J ovratnike, zapestnice in srajce % 1 |OQ PRTOH TOVARNA: POLJANSKI NASIP 4 I I JWO. 1\1 ,1V1 1 PODRUŽNICA: ŠELENBURGOVA ULICA 3. | | POŠTNA NAROČILA SE TOČNO IZVRŠUJEJO. | | PODRUŽNICE: MARIBOR, GOSPOSKA ULICA 38; NOVO MESTO, | 1 GLAVNI TRG 73; KOČEVJE ŠT. 39. I ^iiii*tiiiMUiiii*uni^iiiiu*iinu«uiiiMiniMiiiiMiiiiuAiiiLttiiiiuauiiiJMi!U«uiiiJ*uiimMiiiMUi[iMUiiij ca a) 'o’ G č/5 c "č/S o (X glas- na liha Pogum ostros pram ricam kovne vrednosti o e cn Številka strokovne vrednosti 5 5 5 5 5 4 1 5 3 5 43 Ocena Štev. žreba Ime psa Številka učinitve Končna številka i Frika Feilhofen — ■ 2 3 3 3 3 4 — 1 — 74 Prav pohvalna omena in kvalifikacija za III. darilo. n. 2 Živa Podjunska 1 3 4 4 4 4 4 — 3 — • 109 i. i. : 3 Pik 2 1 2 2 3 3 3 — 3 — 74 Izven tekmovanja. 4 Maja Grlovska — 1 2 2 2 2 1 3 — 59 Prav pohvalna omena. i. 5 Dijana Feilhofen 1 2 3 3 3 3 1 3 — — 88 ii. i. 6 Heksa Grlovska — 2 3 3 3 3 3 — ' 2 — 76 m. in kvalifikacija za II. darilo. i. 7 Stop Grlovski — 1 1 1 1 3 3 — — '■ — 35 — m. 8 Lump 3 2 3 3 3 — 3 — 3 2 92 Kvalifikacija za I. darilo. i. Viljem Fiirer. Evgen Križaj. ¿F» •' ’«‘S LISTEK ! JUT S. E.: Velikonočni zvonovi. Večerna zarja je ugašala, ko sva krenila z gozdarjem Aleksejem na pot. Ulice malega ruskega mesta so bile skoro že prazne, ali razsvetljena okna so pričala, da se pripravljajo ljudje k svetemu prazniku mirno, svečano in vendar mrzlično. Bilo je toplo in tiho. Zrak je bil nasičen od izparjene snežne vode, nebo se je polagoma prikrivalo z gostim pajčolanom oblakov. Lahko si sklepal na temno, nepregledno noč. Z Aleksejem sva korakala počasi, mudilo se nama ni. Do mesta, kamor sva se bila namenila na petelina, sta bili dobri uri hoje, ki pa sta se ne malo raztegnili vsled teme in slabega, mokrega pota. Alekseju je bil ta izlet nekaj vsakdanjega kljub tovoru, s katerim je bil obremenil svoja široka ramena. Utrujal se je tem manj, ker mu je bila znana vsaka stopinja, medtem ko sem gazil jaz v potu svojega obraza za njim in lovil ravnotežje. Končno sva prišla do cilja. Aleksej je izbral udobno mesto pod ogromno, padlo smreko, ki je bila odvzdignila pri padcu s koreninami dobro plast zemlje. Pod to prirodno streho sva se utaborila in moj tovariš je poskrbel spretno in naglo za potrebno udobnost. Kmalu je zaplapolal iz nanesene suhljadi vesel ogenj. Aleksej je prinesel od nekod vode in pritrdil neobhoden čajnik nad plamenom. Razmestila sva se kot doma in redko mi je dišala večerja bolj kot tam sredi močvirnega, divjega gozda. Ogenj je prasketal in v mraku temne noči so se razločevala s težavo debla najbližnjih gozdnih mogotcev, osvetljena od plamena. Ležeč na dehtečem smrečju, sva se razgovarjala dolgo v noč, seveda največ o gozdu, lovu, vojni in o starodavnih časih in ljudeh. Gozd je molčal, a čas je hitel neopazno. Dogovorila sva se radi jutranjega lova. Aleksej je dodal suhljadi in sedel potem ob ognju molče, s prekrižanimi nogami, od časa do časa dregajoč z obžgano palico v žareče vejevje. Razgovor je ponehal in zdi se mi, da sem malo zadremal. Iznenada me zakliče Aleksej in mi pokazuje z rokami, naj poslušam. V prvem trenutku je lovilo moje uho dobro znani glas pete-linje ljubavne pesmi, ali čul sem le slab glas cerkvenega zvona. Temu se je pridružil drug, tretji in čez par trenutkov se je napolnila tajin-stvena tišina gozda s svečano pesmijo velikonočnih zvonov. Pretreslo me je in nehote so pohitele moje misli v mesto, kjer hiti v tem trenutku oživljeni narod, srečen in zadovoljen, v božji hram, da še enkrat zasliši preproste, a mnogoznačilne besede: „Hristos voskrese!“ Aleksej je vstal, se obrnil v smeri proti mestu, se odkril, dvignil obraz k temnemu nebu in začel tiho moliti. Prekrasen je bil pogled na visoko, od plapolajočega ognja osvetljeno postavo gozdarja z gosto, sivo brado in s srebrnimi lasmi. Kaka tipična slovanska duša, široka in obsežna, kot mu je razsežna njegova ravna domovina, duša neomejenih idealov, neograničene dobrote in lahkoverja, dostopna vsem vtisom, duša, ki je obenem vsa ogenj, vsa plamem in vsa — pepeli Tudi jaz sem vstal in se odkril. Zvonovi so doneli in pri njihovi pesmi sem se spomnil svoje daljne domovine, svojega doma, svojih domačih, od katerih me razdvajajo nasilno že cela leta. Grenko čuv-stvo se je polastilo vsega mojega bitja. Aleksej je dokončal molitev, se obrnil k ognju, posegel v svojo lovsko torbo in mi podal barvano jajce s svečanimi besedami: „Hristos voskrese! Pozdravljaju s velikim prazdnikom !“ „Vo istinu voskrese!“ sem odgovoril po ruskem običaju, nakar sem dobil tri bratske poljube. „Evo, hvala bogu, dočakali smo praznik!“ je rekel zamišljeno Aleksej ter posegel nanovo v torbo za prigrizkom, jaz pa sem pole-zel z roko v globine svojega nahrbtnika in ulovil tanki vrat steklenice z žganjem. Začela sva iznova z večerjo. Težka čuvstva so izginila in zopet sva razpredla vesel razgovor. Aleksej je parkrat brižljivo zamašil steklenico ter jo vtaknil v moj nahrbnik, češ jesti nama bode tudi še dišalo, ali jo je vendar zopet izvlekel oprezno in s prenežno roko na svetlo ... Tišina spomladne noči je goljufiva in nedolga. Komaj se malo razsvetli iztok, že se sliši zategli glas jerebice, komaj slišno se začuje z močvirja pisk ruševca; črez vrhove dreves preplava v mehkem razmahu kreljuii silueta dolgokljune sloke in še zaveš se ne, ko prilete na tvoje uho uvodni akordi svatbene pesmi zaljubljenega viteza-petelina. Živci mi zaigrajo ... Do petelina je še dovolj daleč, oprezno se odplazim od ugašenega ognjišča, odgrinjam pred seboj grmovje in se trudim, približati se brez šuma. Evo, slišim ga docela razločno. Dalje hoditi je nevarno — naskakovati treba. Petelin poje brezskrbno. Skok za skokom, od debla do debla, razdalja je z vsako kretnjo manjša. Blizu drevesa sem že. Z nemirnim očesom iščem med vejevjem očrt pevca. Naenkrat preneha pesem. Stojim kot pribit za široko smreko. Najrajši bi stisnil s pestjo svoje utripajoče srce, da mu preprečim to neumno, vihravo razburjenje. Zagledal sem ga in, ko je začel zopet peti, razširivši rep v pahljač in gracijozno spustivši peruti, ni mogla moja roka dolgo porušiti harmonije, od katere je bila oživljena in napolnjena temna noč in pod katere vtisom trepeta srce lovcu, da pozablja vse svoje skrbi in vse bledo vsakdanje življenje... A strast zmaguje! V negotovosti pleše muha na puški okrog krasne oblike ponosnega pevca, dokler ostro ne poruši strel gozdne idile. Petelin se vzpne navzgor, razmahne brezsilno peruti in pade z zamolklim udarom na mehki mah pod drevesom. Dva, tri peresca, odbita od zrnja, se spustita, krožeč v zraku, počasi za njim . . . Tišina ... Od mesta sem se začuje zopet zvonjenje. V veličastnem koncertu donijo velikonočni zvonovi in govore ljudem na zemlji o ljubezni onega, ki je dal svojo lastno kri za blagostanje bitij, od njega ustvarjenih. Ali mene obtožuje sedaj ta pesem o neskončni ljubezni kot njenega rušitelja, obtožuje me za brezobzirno teptanje življenjske pravice, za nebrižno uničenje svetlega soglasja ... 144 <=3? Iz lovskega oprtnika. Klub ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani poziva s tem vse lastnike nad leto starih ptičarjev vseh pasem, ki imajo rodoven list, da jih naznanijo klubu, ako žele njihov vpis v jugoslovanski rodovnik, ker se je že pričelo vpisovanje. Obenem naznanja, da je izdala deželna vlada za Slovenijo, odnosno poverjeništvo za kmetijstvo, na njegovo vlogo odlok z dne 6. aprila 1921, št. 1027/vet., s katerim se naroča političnim oblastvom, naj dovolijo klubovim članom na prošnjo vežbanje ptičarjev v kontumaciranih občinah brez nagobčnika in vrvice. Divje koze na Lobniku pri Škofji Loki. Že pred več leti so bili zapazili domači lovci sledove divjih koz na slikovitem Lobniku nad Škofjo Loko. Ker je lovišče bolj oddaljeno in vsebuje še nekaj prav romantičnih krajev, ki se ne dajo premagati brez vsake težkoče, je ostalo to pripovedovanje do pretekle jeseni le bajka. Pri nekem lovu večjega obsega, ki se je izvršil preteklo jesen, je pa bila tropa kakih 8 divjih koz v omenjenem lovišču res dognana, in sicer, kakor pripovedujejo hudobni in zavidni jeziki, na ne prav lovski način. Enemu soudeležencev je bila lovska sreča tako nemila, da je podrl še nedoraslo divjo kozo, kakor se čuje, celo — z zrnjem. Naj bo tako ali drugače, gotovo je, da se bojimo še za ostalo družino. Zato jo priporočamo v posebno varstvo zakupniku lova, Fr. Dolencu v Stari Loki, o katerem smo uverjeni, da ni lovišče v slabih rokah. Pa tudi njegovi mejaši naj bi ji bili milostni! Divje koze so ušle po vsej priliki požrešnim italijanskim šestmilimeter-kam. Ne daj bog, da so prišle pred še hujši kaliber! Inž. A. R. Vidro z mlekom je ujel 10. januarja t. 1. v Zadevju Podpečjo grof Karel Lichtenberg. Bila je 3—4 leta stara in je imela še toliko mleka, da je morala imeti mlade v jeseni, torej nov dokaz, da se pari vidra tudi na jesen, oziroma da se ne pari v določenem času, posebno pa ne samo na spomlad ali na koncu zime. O jazbecih v Beli Krajini. Že v lanskem Lovcu sem omenil na str. 150., da je pri nas veliko jazbecev. To trditev potrjuje tudi to, da je ustrelil naš lovec Miko Horvat iz Dolenjec dne 11. decembra lanskega leta na enem lovu kar dva jazbeca, četudi je bila zima in precej snega. Ima namreč izvrstnega psa, ki je izsledil oba v jazbinah. Enega je izgnal iz jame in ustrelil zunaj nje, drugega pa je ustrelil v jazbini. Tudi šolarji so mi pravili, da so dobili včasih na paši mlade jazbece. Koncem aprila leta 1914. pa smo dobili, ko nas je šlo več oseb iz Bo- janec, mladega jazbeca pri Selškem kalu blizu Bukovlja. Bilo je proti mraku, ko smo naenkrat zaslišali, da cvili nekaj za nami. Sel je za nami kakor mlad psiček, ne da bi se nas bil kaj bal. Da ga nismo pustili živega, se razume, ker predobro vemo, koliko delajo pri nas jazbeci škode. J. Sašelj. Mlade divje svinje. Koncem marca je šel posestnik Hoge z Rdečega Kamna pri Topli rebri v gozd po smreke, Na potu v gozd je ujel 3 mlade divje prašiče, en mladič mu je pa ušel. Lahko se reče, da je imel Hoge srečo, da ni bilo stare svinje v bližini, ker drugače bi moral mladiče kaj hitro spustiti in si poiskati nekaj metrov nad zemljo na kaki bukvi za več ur svoje bivališče. A. P. Severni gostje. Na Dolenjskem pri Loškem potoku so se pojavili koncem februarja zopet pegami. Zadnjikrat so bili pri nas leta 1913., in sicer v velikih jatah. Koliko so jih letos opazili, ne vem. Za ljubljansko okolico mi ni znan noben slučaj. Prejel sem iz Loškega potoka tri, najbrž so se držali tudi okrog Ribnice, ker imam tudi od tam enega. Pegam je ptica visokega severa, bolj južno ga poženeta huda zima in velik sneg. Velikosti je približno dleska, tudi po barvi mu je nekoliko podoben. Na glavi ima lepo čopico kakor naš ljubljenec, gozdni jereb. Črni rep je na koncu rumeno obrabljen. Pegam je jako len in požrešen. Dnevno poje baje toliko, kakor je sam težak. Hrani se z različnimi jagodami, lovi pa tudi žuželke. V. Herfort. Pegami v novomeški okolici. Na velikonočno nedeljo je ujel na svojem vrtu spreten novomeški ptičar na limanice 2 pegama od majhne družbe,'obstoječe iz 5 pegamov, ki je prihajala nekaj dni redno na kosilo na rdeče jagode vrtnega lepo-tičnega grma. Sedaj se nahajata ta eksemplarja v kletki, kjer se počutita prav dobro, ker imata dovolj hrane Krmim ju z nastruženim korenjem in na drobno sesekanim, kuhanim mesom. Potrebujeta pa te hrane zelo veliko, saj je znano, da je pegam vedno pri izvenredno dobrem teku. V kratkem jima dam zopet prostost za daljno pot v svojo severno domovino. Ti lepi, čopasti gostje so gotovo že dalj časa pri nas na jugu in jih je napotilo v naše mestne vrtove pomanjkanje primerne hrane (vsakovrstne jagode, sad raznega grmičevja). Januarja 1. 1914. je prihajala na hrano na isti vrt večja tropa pegamov. Tudi tisio leto sem imel nekaj tednov 2 pegama v kletki. Naročil sem takrat s številko in krajem izdaje opremljene obročke ptičje opazovalnice Rositten, jih jima nataknil na nogi in spomladi istega leta sta dobila vrh Gorjancev prostost. Radoveden sem, ako so se pojavili letošnjo zimo še kje drugod ti redki severni gostje. A. P. Labod-pevec. Pri Goričici, občina Preserje, je ustrelil dne 11. XII. 1920 v Dinvarju na Ljubljanici grof Karel Lichtenberg 3 labode-pevce, 15. januarja 1.1. pa zopet enega. Prvi trije so bili star in mlad samec in stara samica, zadnji je bil pa star samec. Mladiča in samico je podaril dr. Ivo Tavčar, sozakupnik lovišča, zbirki deželnega muzeja. Labod je za naše kraje redka ptica. Njegova domovina so severne pokrajine. Na jesen, novembra ali decembra, ko pokrije led vodovje daljnih severnih dežel, je primoran seliti se bolj na jug. Hrani se z različno zelenjavo in s semenjem, tudi vodne žuželke in male žabe so mu dobre, le rib baje ne mara. Lovcem dela stari labod precej preglavice, ker je jako oprezen. Meso starega laboda je pusto in neokusno. Poleg laboda-pevca se nahaja na severu, toda nekoliko niže proti jugu, nemi labod ali grbec, tako zvan, ker ima na kljunu nad nosom malo grbo. Grbec je nekoliko večji in lepši od pevca. Večkrat vidimo udomačene labode na ribnikih in jezerih, kjer tvorijo njihov kras. Pri nas so bili ustreljeni sledeči labodi-pevci, katere hrani muzejska zbirka: 1. 1859. in 1869. februarja v Dolu pod Ljubljano, I. 1889. na Cerkniškem jezeru 10. aprila, 27. januarja pa pri Ribnici na Ribnici, a 1. 1890. pri Litiji 1. decembra. V. H. Škodljivci lovišč. Ker se govori v zadnjem času mnogo o lovskih tatih, hočem še jaz nekaj povedati. Na sv. Matija dan si vzamem svojo prednjačo in grem za potokom. Kmalu zapazim malo raco ter jo ustrelim. V tem hipu zlete v bližnjem grmu še štiri race, od katerih pade ena na drugo stran vode. Preden morem do nje, prileti jastreb in mi jo odnese. Zaobljubim mu krvavo osveto. Par dni pozneje se podam na isti kraj ter slišim že oddaleč neko cviljenje. Grem gledat, kaj je, in zapazim dva jastreba. Prvi je jedel veliko raco, drugi je čakal. Ta me zapazi, nakar odletita oba. Raco skrijem, grem po past in nastavim raco. Se tisti dan se ujameta oba. Nato grem v gozd za kljunači in najdem raztrganega zajca. Mislim si, da je naredila to kuna. Nastavim past in dobim drugo jutro v njej jastreba. Večer pred Janezom Krstnikom sem čakal srnjaka. Do mene pride mož, ki mi pravi, da bi bilo dobro, če bi šel v njegov gozd nad mlade jastrebe. Sicer sem mislil, da me je nalagal, vendar jo mahnem drugo jutro v njegov del. Še preden je bila peta ura, prinese jastreb pišče ter sede k mladičem. Sprožim in na tla padejo trije jastrebi s piško vred. Poberem jih ter se zopet skrijem. Preden mine pol ure, piifrči drugi jastreb z mladim, poldrugo kilo težkim zajcem. Hitro oddam strel in zopet padeta dva jastreba in zajček. V petinštiridesetih letih, kar lovim, sem doživel mnogo sličnih slučajev in pobil lepo število teh roparjev. Po mojem mnenju bi bilo najbolje, da bi priporočali lovski najemniki svojim lovcem, da naj pobijejo kar največ teh najhujših lovskih tatov. Starina. S Trate nad Škofjo Loko poročam, da je pritekel 27. decembra m. 1. lep srnjak v z letvami ograjeni vrt Demšarja, nekdanjega zakupnika občinskega lova. Ker je bilo veliko snega, se ni videla ograja in tako je prišel srnjak iz gozda na vrt, kjer ga je zapazila domača dekla, ki je poklicala Demšarjevega sina. Ko je hotel srnjak temu uteči, je obvisel pri skoku s sprednjima nogama na ograji, tako da mu je mladi Demšar lahko zvezal noge in šel po lovca. Ta je srnjaka zaklal in ga oddal sedanjemu zakupniku, ki je tak mož, da samo gleda, kako bi delal dobiček z lovom. Tudi njegovi lovci se skušajo, kateri bo pobil več. Gosti so pa tako, da delajo drug drugemu napotje. V preteklem letu so pobili 27 srnjakov in srn, razen tega ima zakupnik še doma živa ulovljena mladiča, srnjačka in srnico. Prej je imel v zakupu lov dr. Ivo Tavčar, ki je lovil pravilno. Lansko leto pa je šlo lovišče na dražbo in je prišlo v take roke, da v petih letih ne bo več divjačine v njem, kar ne bo ni občini v korist ni gozdnemu nadzornišivu okrajnega glavarstva v Kranju v čast. A. S Čateža ob Savi. Menda ni zlepa lovišča, kjer bi se bile razpasle po vojni lovske tatvine tako, kakor so se pri nas. S puškami ne opravljajo svojega nečednega posla, kajti strel je prevelik izdajalec, pa tudi precej stane in se težko dobi smodnik, svinec in tulci. Zato se pa poslužujejo ti uzmo-viči rajši zank, ki opravljajo nevidno in neslišno svoj posel. V predvojnem času so bile zanke namenjene večinoma zajcem in srnam, a zdaj so vsled drage kožuhovine tudi' lisice deležne tega morilnega sredstva. Lovili smo baš pri Št. Vidu, na hribu nad Čatežem. Kar pribeži k meni lisjak, ki sem ga poslal z dvema streloma na drugi svet. Čudno se mi je zdelo, da je imel okrog vratu gol pas, kakor da bi bil dalje časa priklenjen. „Gotovo je komu ušel,“ sem si dejal na tihem. Ko ga natančneje opazujem, najdem golo mesto polno krast, a pod vratom zapazim konec žice, ki je gledala iz gnojne rane. Zdaj mi je bilo jasno vse. Žival se je ujela v zanko ter se odtrgala. Koliko je pretrpela in koliko bi še pretrpela bolečin, ako bi je ne bil rešil vseh nadaljnjih muk! Tudi moj lovski tovariš, kije stal dva streljaja niže od mene, je prinesel lisjaka, ki je imel zanko čez križ, vendar pa ni bilo videti na njem nikake rane. Dobili smo tisti dan še enega lisjaka in lisico z zanko okoli vratu. Štiri lisice pa so se lepo izmuznile iz lovišča in niso prišle na strel. Čudili smo se tolikemu številu roparic. A če pomislimo, daje bila večina mlajših lovcev v vojski, da so bile zadnje zime mehke in skoro brez snega, tako da je bilo zastrupljevanje nemogoče, tedaj nam je jasno, kako se je mogla ta žival tako razploditi. Zajcev, srn, jerebic in fazanov je črezdalje manj. V predvojnem času je padlo pri Št. Vidu po 30 zajcev, letos samo trije. Prej si spodil skoro na vsaki drugi njivi jato jerebic, iz vrbine pa so se oglaševali o mraku fazani. Kako redka je zdaj ta perjad! Zato pa smrt roparicam ob vsakem letnem času, najsi bo njih kožuh takrat kaj vreden ali ne, in neizprosen boj tatinskim lovcem in nastavljačem zank! Potem se bo kmalu pomnožila na naše veselje perjad in tudi dolgouhcev bo vedno več, tako da se bomo razhajali pri prihodnjih brakadah z veselejšim srcem. — b -— Zahteve antante glede divjačine. Antanta je predložila nemški vladi noto, v kateri zahteva za po-vzdigo stanja divjačine v po Nemcih opustošenem ozemlju: 120 jelenov, 63.000 srn, 660.000 zajcev, 195.000 fazanov, 75.000 fazanjih jajec in 6 milijonov jerebic. S. E. Mala oznanila. Lovec, izučen gozdar, oženjen, štirideset let star, išče službe gozdarja, lovca ali oskrbnika. Izurjen je v visokem in nizkem lovu, v ribo-gojstvu in kmetijstvu. Piše in govori slovenski, srbohrvatski in nemški jezik, v govoru je zmožen madžarščine in romunščine. Plačilne zahteve zmerne. Ponudbe sprejema uredn. „Lovca“. Naprodaj je Stop, osemmesečen, kratkodlak nemški ptičar, vpisan v nemškoavstrijsko rodovno knjigo, udeleženec mladinske tekme v Ljubljani dne 10.aprila 1921. Hana dr.Schvrarz, Ljutomer. Oddam na železniški postaji Or-tenek štiri oddojene jazbečarje po 150 K. Fr. Andoljšek, Velike Poljane, p. Ortenek. Lovec, ki bi prevzel mlada ptičarja v rejo in dresuro, naj naznani svoj naslov Srečku Zalokarju v Kokri nad Kranjem. Klub ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani priporoča kot dreserja Leopolda Ultza od Sv. Miklavža pri Hočah, Štajersko. Naprodaj je brezpetelinka kal. 12, izdelek Peterlonga v Inomostu iz predvojnega časa. Cevi iz kokeril-jekla. Na ogled je pri puškarju Fr. Kaiserju v Ljubljani, Šelenburgova ulica. Prodam za zmerno ceno dvocevko kal. 12. L. Vanič, Mokronog. Dražba lovov. Lovska pravica krajevne občine Spodnja Ložnica se bo oddala v Slovenski Bistrici na javni dražbi dne 12. maja t. 1. ob desetih predpoldne v zakup do 30. junija 1922. 148 tS L¡iNiii§Mi Kreditna Mula s IjiMiasil. Stritarjeva ulica 2. Delniška glavnica: K 50,000.000-—. Rezervni zakladi nad K 45,000.000-—. Obrestuje vloge v tekočem računu in na knjižice najugodneje ter plačuje sama rentni davek. Kupuje in prodaja devize, valute in efekte vseh vrst. Eskomptuje in vnovčuje . menjice in devize na tu- in inozemska, mesta. Sprejema vsa borzna naročila na tu- in inozemske borze in jih izvršuje najugodneje. Daje vsakovrstne predujme na blago, efekte itd. Dovoljuje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji. Daje informacije v vseh v bančno stroko spadajočih zadevah. Brzojavni naslov: Telefon Banka, Ljubljana. šf. 261. Račun ček. urada v Ljubljani št. 10509. Podružnice: Splif, Celovec, Sarajevo, Celje, Trsi, Gorica, Maribor, Borovlje, Brežice, Ptuj. lllHIIIISIIlilllllllllllilllllilllliiillillllllillillllliiillllJ K A VARNA | EVROPA | v Ljubljani, Dunajska cesta H je shajališče članov „Slo- ( venskega lovskega društva“ m JAKOB ZALAZNIK jj slaščičarna, pekarija in j ■ kaoarna Stari trg št 21 ■ ( Okrepčevalnica Sj jugoslovanskih lovcev Slllllllllllllllllllllllllillfflllillllllllllllillllilllll ©©©©© Gostilna Josipina Češnovar Ljubljana, Dolenjska cesta ^ je zbirališče jugoslovanskih lovcev. »s 1 g I I p I I Jadranska banka* sprejema vloge na hranilne knjižice, žiro-in druge vloge pod najugodnejšimi pogoji. Prevzema vse bančne posle pod najugodnejšimi pogoji. Belgrad, Opatija, Celje, Sarajevo, Dubrovnik, Split, Kotor, Šibenik, Kranj, Zader, Ljubljana, Zagreb, Maribor, Trst, Metkovič, Dunaj. Poslovne zveze z vsemi večjimi kraji v tu- in inozemstvu. I t P P s i KI Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Liubljani. , krznar Ljubljana, (Josposv. cesta 13 se priporoča za vsa krznarska dela v najmodernejši obliki. Kupuje kože divjačine po najvišjih dnevnih cenah in jih sprejema tudi v strojenje. ' f . Shajališče lovcev je kavarna „^prešeren“ y Ljubljani ff|arijin o {, i L i o [ „CROATIA“ zavarovalna zadruga v Zagrebu ustanovljena od mestne občine Zagreb leta 1884 sprejema v elementarnem in življenjskem oddelku vsakovrstna zavarovanja pod najugodnejšimi pogoji in najmodernejšimi tarifi. ZAHTEVAJTE PROSPEKTE katere pošilja in daje vsa potrebna pisna in ustna pojasnila PODRUŽNICA ZA SLOVENIJO Ljubljana, Stari trg štev. 11. Sprejemamo sposobne potnike in zastopnike, katerim se nudi prilika velikega zaslužka. Ljubljana Fl"- SeVClk Ljubljana Židovska ulica 8 puškar Židovska ulica 8 priporoča svojo veliko zalogo pušek, pištol in samokresov lastnega izdelka in najnovejšega sestava kakor tudi belgijskih, sulskih in čeških strogo preizkušenih pušek z najboljšim strelnim učinkom. Zlasti opozarja na širom znane lahke trocevke s Kruppovimi cevmi, na brezpetelinarice za brezdimni smodnik in na browning-puške. Velika zaloga vseh lovskih in ribiških potrebščin po najnižjih cenah. Popravila in naročila izvršuje točno in zanesljivo. Ludovik Borovnik, puškar v Borovljah na Koroškem Priporoča najmodernejše puSke za lov (dvocevke, risanice, irocevke iid.), dalje Mannlicher-repeiirke z najboljšim strelnim učinkom, pripravne za lov, Mannlicher-Schönauer - repefirke, Browning - piSiole kakor Judi piSiole sistema »Steyr«, krogla 0.35 in 7.Ö5, po prvotnih cenah. Priporoča se tudi za izdelovanje novih kopit in cevi. Popravlja in prenareja vsakovrstne stare puSke po najnižjih cenah | I.IN NAJVEČ]A JUGOSLOVANSKA TOVARNA ZA BARVANJE, j | KEMIČNO ČIŠČENJE, PRANJE IN SVETLO-LIKANJE PERILA g | BARVA ČISTI PERE j |j vedno vsakovrstno blago obleke vsakovrstno blago j 1 SVETLO LIKA I e ovratnike, zapestnice in srajce j I lOR PFTOH TOVARNA: POLJANSKI NASIP 4 1 | JOO. I\l_iIV_^l I PODRUŽNICA: ŠELENBURGOVA ULICA 3. | | POŠTNA NAROČILA SE TOČNO IZVRŠUJEJO. | I PODRUŽNICE: MARIBOR, GOSPOSKA ULICA 38; NOVO MESTO, § 1 GLAVNI TRG 73; KOČEVJE ŠT. 39. I = =i=g^f=). , , = P V. Herfort, zoolog, preparator Ljubljana jj Vrazov trg štev. 1. Sv. Petra nasip štev. 71 I I . M. Hanzlovsky: Obris lovskega živaloslovja. (Dalje.) Rogovje nosita pri divji kozi samec in samica, kar zelo otežuje lovcu razločevanje spola. Vsak rog obstaja iz dveh delov: iz rožnice in pravega rogu, ki je iz roženine, t. j. neke mrtve snovi, kot so parklji in dlaka. Rožnica je živa, od žil prepletena kost. Po rogih se da starost koze precej točno določiti. Rog namreč raste tako-Ie: rožnica raste kot vsaka živa kost. Nad njo se nabira leto za letom roženina, toda ne vse leto enakomerno, temveč samo ob določenem času, najbrže v zvezi s preminjanjem dlake. Nad rožnico se dela torej leto za letom rožena plast, ki odriva starejše plasti, tako da obstaja rog prav za prav iz samih plasti, ki so položene druga nad drugo. Ce preštejemo spodnje robove teh roženih plasti, dobimo starost živali. Slika podolžnega prereza roga sedemletnega kozla (str. 152) nam kaže to nazorno. Robovi roženih plasti so zaznamovani s črkami a—g. Rob najvišje rožene plasti, t. j. prvega leta, je večinoma malo viden, ker leži v krivini roga, kjer je ta najbolj obdrgnjen. V takih slučajih štejemo do najvišje točke krivine 1 leto in do naslednjega, dobro vidnega roba plasti, ki leži že precej globlje, dve leti. V drugem in tretjem letu rastejo rogi najbolj, v četrtem že manj, v petem še manj, pozneje pa prav malo, v dolžini komaj za 1 mm. V poznejši starosti se izločijo vsako leto samo še kot papir tanke plasti, tako da so rogi starih živali navzpod zoženi. Ta način določevanja starosti je pri kozlih večinoma lahek, pri kozah pa ne, ker so robovi roženih plasti manj vidni. Povprečne vzbokline, ki nimajo s temi robovi in torej tudi ne z dolo- čitvijo starosti ničesar opraviti, so pri kozah številnejše kot pri kozlih. Teh roglji so razkrečeni in krepko kljukasto nazaj upognjeni, tako da stoje konci skoro vzporedno z deblom rogov. Roglji koz so šibkejši, ne gredo tako narazen in so na koncih manj upognjeni, tako da so konci skoro v pravem kotu zakrivljeni (str. 153). Vobče se pa ne moremo popolnoma zanesti na te razlike, ker najdemo kozle s skoro ravnimi, blizu skup stoječimi rožički in nasprotno koze s takimi roglji, da bi bili v kras vsakemu kozlu. Zato se lovec še najmanj moti, ako sklepa na spol po stasitosti in splošnem ponašanju živali. Ce hoče biti siguren, skuša zagledati skozi daljnogled čopič, t. j, tenek šopek dolgih, črnih dlak na spolovilu. Roglji starih kozlov so prevlečeni večkrat z debelo, smolnato plastjo, ki se jim nabere v ruševju. Njihova jakost se menja po na-hodišču. Kranjski so lepši od koroških in štajerskih in skoro ne zaostajajo za karpatskimi. Na prvi mednarodni lovski razstavi na Dunaju so dobili prvo darilo roglji iz Karpatov z dolžino 32 cm in z višino 27 cm (dolžina se meri na prednji strani od nastavka roglja črez krivino do njegovega konca, višina od rogljevega pričetka do viška krivine na notranji strani kot tetiva; pri neenakih rogljih se vzame aritmetična sredina). Nakazni roglji, nastali po mehaničnih vzrokih, kot so padec, udar od sproženega kamna, krogle i. t. d., niso redki. Da ne pride pri takih nezgodah žival ob življenje, je rožnica v spodnjem delu votla, kakor kaže slika podolžnega prereza roglja. Kostna stena, ki obdaja votlino, je kot vsa lobanja zelo tenka, zato pa prožna, vsled česar čuva žival bolje kot kaka močna, krhka kost, ki bi se kmalu zlomila ali pa počila. Za roglji se nahajata gobasti žlezi, ki otečeta pri kozlu ob prsku in razširjata precejšen smrad. Vsled njihove sličnosti s posušenimi smokvami jim pravimo „smokve prska“. Prav redke so nakaze rogljev vsled ranitve ali pokvarjenja kakega telesnega dela, oziroma vsled bolezni. Koza namreč ne obnavlja rogov leto za letom, ampak jih nosi vse življenje, vsled česar morejo učinkovati omenjeni vzroki le v prvi starosti, ko je rogovje v početku razvoja. Pozneje je vpliv neznaten. Ce zaostane rogovje v rasti, ne govorimo o nakazi, ampak o slabejše razvitem rogovju. Mnogorogljato rogovje je prevara, ki temelji navadno na tem, da nataknejo na lobanjo sardinske mnogorogljate ovce (ovis aries polyceras) roglje divjih koz. Zanimivo je pa kožnato rogovje, ki obstaja v raznolikih narastkih povrhnjice. Rogovje se pokaže pri komaj tri mesece starem kozliču kot grbi na čelnici, ki se hitro večata. V prvem letu zraste do višine 5—6 cm. Sicer je že nekoliko nazaj nagnjeno, a ne kaže še značilne krivine, ki je popolna v tretjem letu, nakar pridobiva rogovje še na višini, obsegu in razsežju. Kot divjačina velegorja si izbira koza kraje, ki so pokriti deloma z ruševjem in ki jim nudijo zadostne hrane. Goščarji, stari, samotno živeči kozli, se nahajajo prav nizko v gozdovih, goličavarji pa v najvišjih legah planinskega goličevja. Po opisu lovcev so goličavarji v telesu krajši in bolj zavaljeni. Ker mi ni prišel nikdar pred oči tak kozel, ne morem izreči o tem lastne sodbe. Goščarji se. težki, di-votni kozli. Poleti naletiš na divje koze sploh le bolj v senčnih legah, na jesen se pa preselijo na solnčne planote. Velik sneg in trajno slabo vreme jih pa prisilita v nižje lege, tudi v gozdove, kjer žive sicer črez poletje samo goščarji in stare jalovke. Divja koza zahteva predvsem miru in ne prenaša niti bližine pasoče se govedi in drobnice. .. ., , v 3 (Dalje prihodnjič.) Inž. A. Š.: Dolžnosti in pravice osebja, postavljenega za varstvo lova. Lovsko varstveno osebje priseže, da bo na v varstvo mu zaupano lovišče vselej kolikor mogoče skrbno in zvesto pazilo in ga varovalo, da bo vsakogar, ki bi hotel prizadeti lovišču škodo na katerisibodi način ali ki bi ga resnično oškodoval, ovadilo ne glede na osebne ozire, po potrebi pa ga tudi rubilo ali prijelo. Dalje zapriseže,. da ne bo ovadilo nikogar po krivem ali obsumilo po nedolžnem, da bo odvračalo po možnosti vsaktero škodo, storjeno škodo pa po svoji najboljši vesti prijavilo in precenilo ter se zavzelo za to, da se povrne postavnim potom. Brez vednosti in privolitve svojega gospodarja ali brez neizbežnega zadržka se ne sme to osebje odtegniti dolžnostim ter je za poverjene mu stvari vsekdar odgovorno. To je vsebina prisege. Zapriseženemu vroči okrajno politično oblastvo potrdilnico o izvršeni prisegi. Da more izpolnjevati zapriseženo osebje svoje dolžnosti, mu je treba primerne zaščite. To mu nudi zakon z dne 16. junija 1872, drž. avstr. zak. štev. 84, ki ureja oblastveni delokrog osebja, postavljenega za varstvo poljščine, gozdov, rudnikov, lova in ribarstva. V tem zakonu se poudarja sicer takoj uvodoma, da velja za varstveno osebje, ki bi se postavilo po posebnih deželnih zakonih za posamezne, že naštete grane zemljedelstva. Pri nas bi torej veljal v prvi vrsti le za varstvo poljščine in ribarstva, ker le za ti grani sta bila izdana posebna deželna zakona, ki se izrečno sklicujeta na zakon iz leta 1872. Vendar pa poudarjata že gozdni zakon iz leta 1852. ter naredba ministrstva za notranje zadeve in za pravosodje z dne 2. januarja 1.1854., drž. avstr.-zak. štev. 4, da imajo gozdni, odnosno lovski varstveni organi takoj po prisegi značaj javne straže v zmislu § 68. kaz. zak., tako da smemo uveljavljati določbe sicer poznejšega zakona iz leta 1872. tudi za lovsko varstveno osebje. Pravkar omenjeni zakon določa v poglavitnem sledeče: Civilne stražarje, torej v našem slučaju zaprisežene lovske čuvaje, se mora smatrati, kadar opravljajo službo in nosijo predpisani službeni znak, za javno stražo, ki uživa vse zakonite pravice. Izpovedi lovskega čuvaja kot javne straže se smatrajo za dokazane, ako jih je napravil, sklicujoč se na prisego, in se nanaša izpoved na dejstva in okoliščine, ki jih je opazil v izvrševanju službe. Izpoved pa ne sme biti taka, da bi mu služila v osebno korist ali v dobiček. Obtožencu se dopušča protidokaz (§ 453. kaz. r. z dne 23. maja 1873) Prijeti koga sme lovski ču vaj le takrat, ako ga izroči pri stojnemu oblastvu v nadaljnje po stopanje, in to le pod sledečimi pogoji: 1. ako mu oseba, ki jo je zasačil pri kaznivem dejanju: a) ni znana ali pa nima stanovitnega bivališča v občinah, ki spadajo v področje njegovega službenega delokroga; b) ako se zoperstavi njegovemu službenemu opominu, ga psuje ali se ga dejansko loti; c) ako je napravila veliko škodo ali pa ravnala posebno hudobno; 2. ako zasači neznanca na tujem zemljišču in v bližini stvari, na katere mora paziti, v takem položaju, da je upravičen sum, da je izvršil ali pa poskušal izvršiti kaznivo dejanje. Podolžen prerez roga sedemletnega kozla. Ako uteče oseba, ki jo je bil upravičen prijeti, jo sme zasledovati čuvaj tudi izven svojega varstvenega okoliša in jo tam prijeti. Pri kaznivem dejanju zasačenim osebam se smejo vzeti stvari, ki so služile v izvršitev kaznivega dejanja. Čuvaj je tudi upravičen, takim osebam, ki so očitno osumljene, da so izvršile ali pripravile kaznivo dejanje na stvareh njegovega nadzorstva, odvzeti dotične stvari, ki so si jih očividno prilastile ali pa jih rabijo v svoje svrhe in za katere se ne morejo opravičiti. Kozel. Koza. Osebe, ki jih je prijel čuvaj, kakor tudi odvzete stvari se morajo takoj izročiti pristojnemu oblastvu in se ne sme zamuditi z oddajo rok 48 ur. § 62 koroškega in § 60 štajerskega lovskega zakona pravita še posebej, da sme lovsko varstveno osebje ljudi, ki hodijo po lovišču izven javnih cest, potov in drugih občil, ki služijo zvezi med vasmi ali zaselji, brez dovoljenja posestnika, oziroma zakupnika lova, pozvati, da oddajo puško. Odvzeta puška se mora takoj oddati okrajnemu političnemu oblastvu. Javna straža — v našem slučaju lovski varstveni organ — pa bi se težko odločila, poslužiti se naštetih pravic, ako ne bi obstajali predpisi, ki določajo ostre kazni za tiste, ki bi se zoperstavljali javni straži ali ji nasprotovali. Kazenski zakonik z dne 27. maja 1852, drž. zak. št. 117, obsega več takih določeb, ki so javni straži v podporo, in sicer: Vsaka ustna ali dejanska žalitev javne straže v službi znači prestopek in se ostro kaznuje (§ 312 in 313 k. z.). Vmešavanje v službene posle (na pr. zabranitev aretacije) se kaznuje še strože. Zbiranje oseb, ki bi se zoperstavile straži v službi s silo, se smatra in kaznuje kot hudodelstvo pobune (§§ 68 do 72 k. z.). Kdor grozi straži ali se je dejansko loti, zakrivi hudodelstvo javnega nasilja (§ 81 k. z.). Razen kazenskega zakona imamo še nekatere določbe v drugih naredbah in predpisih, ki nas zanimajo. Tako dajeta ministrska na-redba z dne 2. januarja 1854, drž. zak. št. 4, in z dne 20. avgusta 1857, drž. zak. št. 159, za gozdno in lovsko varstvo zapriseženemu osebju pravico, da sme v službi, kadar nosi predpisani znak, nositi običajno orožje. Poslednja naredba določa, da ni treba v to svrho sicer predpisanega orožnega lista (glej tudi § 42 štajerskega in § 49 koroškega lovskega zakona). Orožje sme rabiti javna straža le tedaj, kadar je v taki stiski, da je upravičena, braniti samo sebe (§ 2 kaz. zak.). Poslužiti se sme torej orožja le v silobranu, da odvrne napad na svoje življenje, prostost ali premoženje, kar je treba presoditi po okoliščinah (osebnost napadalca, čas, kraj napada, drugi odnošaji). Upravičena je obramba, ako prekorači varstveno osebje mejo potrebne obrambe iz osuplosti, strahu ali groze. Orožja ne sme rabiti čuvaj, ako ga kdo zmerja ali psuje. Tudi ne sme streljati na oboroženega divjega lovca, ako se mu na klic ne vda ali pa zoperstavi, temveč šele tedaj, ako ga napade divji lovec tako, da bi bilo ogroženo njegovo življenje, njegova prostost ali njegovo premoženje in je torej samoobramba potrebna. Napadeno varstveno osebje ni dolžno, izogniti se z begom nevarnosti, temveč ima pravico, braniti se. Našim za varstvo lova vnetim čuvajem se zdijo te določbe na-pram divjim lovcem premalo ostre, ker je pač težko zajeti divjega lovca, posebno, ako jih je več, ne da bi bilo ogroženo lastno življenje. Včasi pride lovsko varstveno osebje v položaj, da napravi hišno preiskavo. Ravnati se mora po predpisih zakona z dne 27. oktobra 1862, drž. zak. št. 88. Preiskava je upravičena le tedaj, ako je izdan od sodišča ukaz, da se kdo privede ali prime, dalje tedaj, ako je bil dotični zasačen pri kaznivem dejanju ali ko bi bil vsled javnega kvara ali javnega mnenja na sumu, da je zagrešil kaznivo dejanje, ali pa ko bi mu bili na sledu, da je v posesti stvari, iz katerih se 'sklepa na izvršeno kaznivo dejanje. Hišna preiskava, to je preiskavanje stanovanja in drugih prostorov (skednja, hleva, shrambe itd), se sme izvršiti le, ako je upravičena domneva, da se skriva hudodelstva ali pregreška osumljena oseba ali da so skriti predmeti, ki so za kazensko preiskavo velikega pomena. Preiskati se sme kaka oseba le, ako je posebno verjetno, da ima pri sebi predmete, ki so važni za preiskavo, ali ako je osumljena hudodelstva ali pregreška ali sploh na slabem glasu. K vsaki hišni preiskavi je treba pritegniti vsaj enega člana občinskega zastopstva. Sploh pa priporočam, da se prepuščajo hišne preiskave, če le možno, orožništvu, varnostnim oblastvom, občinskemu zastopstvu ali sodišču. Preden se prične hišna preiskava, je treba zaslišati tistega, pri katerem hočemo iskati, ker je morda pripravljen, prostovoljno oddati to, kar iščemo, ali pa se ugotovijo morda tudi dejstva, ki zadoščajo, da preiskava lahko izostane. Preiskave se morajo vršiti vselej brez nepotrebnega vznemirjanja, brez nadlegovanja in častikraje prizadetih. Lastnika hiše ali stanovanja je treba pozvati, da se udeleži preiskave. Ako ni prisoten, se naj pozove odrasel član njegove družine, drugače pa kak sostanovalec ali sosed. Prizadetemu se mora izdati na zahtevo tekom 24 ur potrdilo o hišni preiskavi in njenih vzrokih. Potrdili je treba še posebej, ako se ni dognalo nič obtežilnega. Ce se dobijo predmeti, ki so važni za preiskavo, jih je treba vpisati v izkaz in jih oddati pri sodišču ali pa jih zapleniti. Varstveno osebje, ki bi izvršilo službeno kako hišno preiskavo ali aretacijo v nasprotju z navedenimi postavnimi določili z zlobnim namenom, bi zagrešilo hudodelstvo zlorabe oblastvenega delokroga. Nezakonito dejanje brez zlobnega namena se zasleduje kot prestopek. Varstveno osebje si ne sme dovoljevati v službi nikakih ustnih ali dejanskih žalitev, ne sme hoditi brez predpisanega znaka v službo ter ne sme nositi tega znaka izven službe, sicer zapade kazni. Kazniv je tudi, kdor bi nosil neupravičeno ta znak. To so dolžnosti in pravice lovskega varstvenega osebja v lastnosti javne straže. Da ima to osebje dolžnost paziti, da se izvršujejo točno lovsko-policijski predpisi, menda ni treba posebej poudarjati. Predpogoj je seveda, da pozna do dobra vsak lovskovarsiveni organ predpise v njegovem kraju veljavnega lovskega zakona in jih tudi sam najstrože upošteva. Le potem bo imel z loviščem veselje lovski gospodar in čuvaj sam. * V i LISTEK te«* ! Josip Brinar: Aeroplani. „Tako ti povem, Drejc, brada ti prej priraste do pasu, preden se iznebimo te golazni pritepene. Da bi jih strela, te polentarje!" se raztogoti lovec Pero, vzboči svoje široke prsi pa zakliče: „Se enega na mizo! Pijmo na tvojo brado, Drejc, ki tako gotovo izgubiš stavo ko eroplancar glavo!" „Kar sem rekel, sem rekel!" zagode Drejc nasomorjen v brado pa sune klobuk v tilnik na lase, segajoče v sivih pramenih do ram. „Dokler se ne umakne Lah črez Nanos, ne zareže na moji glavi ne britev ne škarje. Če pa pokličem brivca na svoje strnišče, saj veš, Pero, kje čepi na legah vedro pikolita, tistega z Goč!" „Če ne prej, z lastovkami tja pod jesen jo odkurijo," se vtakne vmes fante s spodnjega konca mize, kamor je prisedla družba golobradcev. „Kajpak, tako bi vam godilo, ki vas pokonci drži tisti kontrebant!" ga zadirčno zavrne Pero. „Kadar te pa sreča eroplan,1 no, pa pete pokažeš, brblja, tfe!" „Ze smo se in se še bomo udarili z njimi, fantje, kaj?" se obregne kozavi Luka, edini možakar med mladiči, in začne pesem za-bavljivko, družba pa mu prilaga polglasno ob koncu kitic: — — klobuk postran, oj dober dan, šjor1 2 eroplan!“ Tihotapci se ogrejejo, pesem se glasi že izzivalno. Mahoma utihne in kontrebantar, ki je popevko „čez jemal", zablisne z očmi proti vratom: „]e že leti, hudič! — Tam čez vežo je šinilo!" V sobo vstopi oblastna postava karabinjerja, s sklonjeno glavo, kot da ga tišči klobuk-širokokrajnik k tlom. Srepo ošine po sobi in se usede k mali mizi v kot. Mlada družba jame zbijati šale, ki se jim pozna, da so prisiljene. Pero nasloni glavo na komolec, Drejcu leže teman oblak na obraz, že od poprej zamrežen in pooblačen. 1 Aeroplan = sivi karabinjerski klobuk s širokimi krajci, privihanimi spred in zad; aeroplane pa imenujejo tudi karabinjerje (orožnike), nosilce teh klobukov. 2 Šjor = signore (gospod). Karabinjer, kakor da čuti nevihto, izprazne svojo merico, plača in siroma odkorači. „Kako se ti ponaša, griža eroplanska!“ zagodrnja Pero. „Zdaj jim je lahko, ko so se pritihotapili z belimi cunjami na oklopnjačah, potem pa nam zvijačno pobrali orožje. No, pa mojega pihavnika ne iztaknejo, če obredejo vse gozdove in pretaknejo vso hišo. Že nekateremu eroplanu je posvetila moja stara šklemfa, pa še bo, da jih bodo suha bedra komaj dohajala, ko jo spet ubrišejo prek malinišča in kopinišča.“ „Samo glej, da te zavratno ne okoljejo! Ti-le eroplani so kot popadljiv pes: useka te, ko se najmanj nadejaš.“ Pero se skloni Drejcu do ušes in mu pošepeče: „— -— — jutri pride na vrsto dvanajsti eroplan! Prej ne odneham, dvanajst jih mora biti, nič več, nič manj!“ Drejc se zadovoljno namuza: „Zvečer ga izpijemo Štefan, če bo res dvanajsti.“ „Na račun tvoje brade, ne?“ „Na mojo brado, hehe!“ To noč mi ni hotel spanec na oči. Pero, ta dobra duša, da ima že toliko aeroplanov na vesti? Res je, da jih mrzi iz dna srca — in kdo naših jih ne bi! —pa človek je le človek in navsezadnje izvršuje tudi karabinjer le to, kar mu ukazujejo, kar zahteva služba!.. . In Drejc, ki bi ne pohodil črviča po nepotrebnem, se ne zgrozi nad krvjo, ki je vendarle kri nedolžnih!? Od zunaj zapeljivo migljajo zvezde, sapa narahlo pohlideva, aprilska noč kakor nalašč za pohod nad petelina. Kako me je zmerom obhajala neznanska sla ob takih-le nočeh, ko so ugasnile zadnje luči po hišah! Kolikokrat sem vrgel puško črez pleča in jo ubral po kolovozu črez dobravo tja V gozdove! Tudi danes me ne vzdrži več doma. Zgrabim okovano gorjačo in brez puške — danes prvič brez zveste spremljevalke -— se odplazim v gluho temo. Bodeš vsaj videl, kako je s petelini letos, in morebiti tudi preprečiš nesrečo! Oj ta krvolok Pero in njegovi aeroplani! Z opreznimi koraki praskam navzgor — brez luči kot vsekdar — in misli mi gredo v vas v nedavne čase. Kako je vse to prišlo: tisto bobnanje in treskanje za Nanosom ... krdela beguncev, vlaki ranjencev . . . Potem obiski aeroplanov . . . Lej no, ravno pred tremi leti je bilo, zarana na sv. Frančiška dan . . . Zzzg — tresk! Prva bomba! Za njo druga, tretja, vedno pogosteje in bliže: zzzg! zzzg! Pa se oglasijo topovi, strojnica zaraglja ... In ravno med godce izbere smrt svojo pot. Kako grozno: krvave cunje, drobovje po plotu, po vejah! In vendar, s kako vdanostjo smo prenašali, ko je plahutala smrt s silnimi kreljutmi nad nami: saj nam prinese prostost, zdrobi okove!... A zdaj? Kako nam kuje „osvoboditelj“ nanovo verige na roke, še s krvjo raztrganih oblite! Iz sanj me vzbudi veličastnootožni „uhuuj!“ uharice, vriskajoče ob krvavi pojedini ... Se ta klanec — in v kraljestvo petelinovo vstopim .. . Sence ravnih bukovih šib1 stopajo iz sivomračne tmine, med šibami tu in tam temna krošnja hoje, začrtana med medleče zvezde na vzhodu. Posluh-nem, naslonivši se ob mah orjaškega debla. Noben glas ne moti veličastne tišine; pač, s temnih hoj zašepeče mirno sopeča priroda, še vsa v globokem spanju. Utrip srca mi zastane za hip ... Od daleč zakleplje črez vršiče znani: tek, tek, tek! Kljuko gorjače na komolec, pa po prstih navzgor! .. . Malo odmora, da odkuje kovač v prsih prehitre udarce!. . . Vedno razločneje se razlega klepanje, že je čuti mlaskanje . .. zdaj je zabrusil! Oči mi iščejo po krošnjah — tam je druga leta posedal ... ni ga nikjer! Zdi se, da čutim, kako se mi širijo zenice, a značilnega, temnega obrisa na veji ni. Stoj, tam med debli se je nekaj zganilo! Zaobočen lok šibe — sklonila jo je burja letošnjo zimo in po šibi temna senca, premikajoča se za hip in spet mirujoča. Vnovič se oglasi kraljevi pevec in kot še nikdar sprejemlje uho čudovito pesem v vsej svoji čistoti: Tek . . . tek .. . tek, tek, — t!ok, tlok, tlok — zeg, zeg, zeg, zeg .. . Kako čisto drugače se mi zdi pesem kakor prejšnje krati, ko sem se bližal pevcu z mrzlo smrtjo v roki! Takrat mi je utripalo srce od trenutka do trenutka burneje, napetost po žilah se je stopnjevala do omotične blaženosti — zdaj se mi vzrujana kri ulega in miri, duh snuje vedno trezneje in opazuje. „Tek — tek — tek!“ kliče in vabi petelin, oprezno motri okolico, misli mu gredo daleč po gozdu, koder sega njegova oblast. „Tek, tek!... le bliže, tuje vaš varuh, tu vaš kralj! Le brž, putice, tek! tek!“ „A kod hodiš ti, miljenka-grahorka .. . tlok, tlok!“ se zahuduje zaljubljenec v drugi kitici in v zlovešči ljubosumnosti mu zakipi kri. „jaz sem tvoj edini, ti moja najljubša... tlok, tlok!“ Strast zakipi pevcu, kri mu buši z vso silo v glavo: divje hrepenenje, zastrupljeno z žolčem ljubosumja, mu vzame sluh, mu zme-gleni pogled. Za en sam hip blaženosti bi dal zaljubljenec tudi svoje življenje. Pa zabrusi v divjem sladostrastju: „Zeg, zeg, zeg! Vse za hip sreče, vse zate, oj miljenka . . . zeg, zeg!“ Pa se sprehodi navzgor, posluhne navzdol in se spet preokrene na šibi. Zlata koprena na jutranjem nebu že krvavi, vrhovi se izločajo drug za drugim iz sive teme, a v globinah še vedno vse pokojno. 1 Šibe = bukova debla. Temni petelinovi obrisi postajajo čezdalje jasnejši: žarki jutranjega odsvita se mu poigravajo na kovinski modrini prsi, rdeči baršun se mehko obloči nad očmi. Sirom odprla vrata na vzhodu, odkoder vro črez vrhove zlati valovi zarje, vzbude zaljubljenca iz omoinih sanj: rep našopiri v pahljačo, kreljuti povešene, da se zableste grahaste lise ob kovinastem oklepu, peresa na podbradku nasršena, vrat iztegnjen proti porojeni zori — in v mlado jutro zadoni slavospev solncu, ki pripluje zdaj zdaj na nebosklon v vsem svojem kraljevskem veličastju. Tako pozdravlja kralj gozdov svojega druga, kralja na nebu. „Kvok, kvok!“ privrši sem prek roba in hrupno zalomasti na vejo, osvaljkano in okleščeno od burje. „Kok, kok zapoveduješ, moj gospodar? Kok ti naj ugajam, ti moj dragi, najlepši?“ Petelin prisluhne in se spreleti bliže ; ogleda se na vse strani in zopet začne klepati, mlaskati in brusiti, burno, burneje, z vedno krajšimi odmori. Zdaj se jame vzbujati tudi gozd. „Čiri, čiri, že dan se svetli!“ zacvrči v grmovju taščica; zadnja je zvečer zadremala, prva se zjutraj predramila. „Ci — ci — ci!“ se ji odzovejo siničke in z našopirjenimi čopki kimaje odprhutajo po vejah. Na smrekovem vršičku se oglasi carar in njegova jutranja molitev se razlegne prek dremave doline. To je domenjeno znamenje. Gozd zdajci odpre mogočne svoje orgle, glasovi iz vseh stoterih piščalk in strun zadone v pozdrav dnevu: ščinkavec zagričuje, penica zadrobi na najdrobnejši piščalki, listnica udari takt „ti — ta, ti — ta!“ . . . družina šoj zažene svoj hripavi vrišč kar vsevprek, žolna pripivka bobnat na deblo .. . Vsa ta pisana družba očividno ni več pogodu ponosnemu pevcu. Njegova pesem utihne, perje se mu uleže v delavniško gladkobo in s široko razprostrtimi krili se odpelje v bližnjo dolinko, odkoder seje glasil koprneči kvok, kvok. Predramim se iz zamaknjenosti s srcem, polnim blaženosti, brez tiste gorjupe primesi, kakor sem jo občutil ob podobnih trenutkih prejšnjih let, ko je bil usekal mrzli svinec z vso brezobzirnostjo v Veličastje jutranje poezije. Padla mi je mrena z oči: ako iztegneš roko po najlepšem, najsvetejšem na oltarju prirode, da zadostiš sebičnemu pohlepu, telebiš zviška iz blažene zamaknjenosti v morečo puščobo pehanja za častjo, za nečimernim občudovanjem zavistnih ljudi. Z zadovoljnostjo v srcu ko še nikoli jo uberem povprek nizdol. Izza smrekovega mladovja plane srnjak navbreg: trep, irep ! Izpod vrha se zakrega hripavo ghan, ghan; še dvakrat, trikrat se zasveti, se zaguglje bela svetiljka med debli in — ugasne za robom. Rezek odjek strela se razlegne iz goščave od onkraj žleba . . . To je Pero ! V skokih se spustim nizdol, gorjača kreše iskre ob skalah. Po kolovozu poganja Luka in prazen voz žalostno poškripava za lenimi voliči. „Ali si slišal?“ „Tam gori za lazom je usekalo. Se bolj jim bo zmešalo račune ; naši so zdaj že gotovo ,črez‘.“ Z brega se privali kamen; za njim skoči na kolovoz Pero, z oprtnikom na plečih, z drvarsko sekiro na rami. „Ali si spet zapeljal gnoja v ogrado, Luka? Letos pa dobro ob-delavaš : za vsak grob krompirja voz gnoja, hahal“ „Kaj boš zasegal, Pero! Dobro veš, kakšno robo nalagam spodaj pod gnojem, strela!“ „Ej, poznam tebe in tvoje tihotapce! Zato pa ti ne veš, kakšno ,robo‘ prenašam danes jaz na hrbtu!“ se zahahlja Pero in mi pomežikne, naj mu sledim. „Zvečer pa pridi k Drejcu!“ še zakliče vozniku preko rame in krene med skale proti špiljam. Razgrnivši gosto brinje, mi pomigne v skalno duplino. „Da imam pričo zvečer pri Drejcu, lej lès : spomin na vinčitorje,1“ pokaže ponosno v kot votline. „Eden, dva, trije . . . enajst ... in danes še tale —- ugrabilo mu ga je trnje na divjem begu — dvanajsti!...“ In Pero izvleče svečano iz oprtnika ter položi na vrh kupa karabinjerski. . . klobuk-aeroplan ! 1 vin.itore = zmagovalec. Ruševec. VI. Kapus: Dolina že klije v zelenju, gore še pod snegom ječe, pod ledom vzdihujejo prodi, poljubov si solnčnih žele. V dolini odpeva petelin, le redko se še oglasi, kokoška, ženičica drobna, ima že družinske skrbi. Pod vrhom na produ med rušjem tam samcat mecesen stoji, pod njim pa na snegu pobratim v ljubavnem se plesu vrti. In tekmeca kliče na borbo, da sliši se skoro v dole, nevestam pokazati hoče v dvoboju junaško srce. Iz lovskega oprtnika. Ustanovni obči zbor podružnice Slov. lovskega društva za gorenjsko okrožje, t. j. za radovljiški in kranjski okraj, se je vršil 10. aprila t. 1. na Jesenicah. Vodil ga je član pripravljalnega odbora inž. Božič iz Bohinjske Bistrice. Zborovanje je poteklo lepo, pokazalo marljivo pripravljalno delo ier veliko zanimanje gorenjskih lovcev za pravo izvrševanje lova ter njihovo ljubezen do naše zemlje. V razgovor sta posegla zlasti župnik dr. Arnejc in nadučitelj Sega, ki je priporočal svojim tovarišem opazovanje narave in njenega življenja ter vestno poročanje v „Lovcu“ Za predsednika nove podružnice je bil izvoljen inž. Božič, za tajnika Šušteršič, za blagajnika Patik, oba iz Radovljice; ostala odbornika sta Ferjan in Jesenko z Jesenic, namestnika inž. Ziernfeld z Bleda in inž. dr. Kraut iz Kranja, preglednika pa Primožič in Mali iz Tržiča. Odposlanca za zbore osrednjega društva sta Rabič z Mojstrane in Hajnrihar iz Škofje Loke. Sedež podružnice je v Radovljici. Osrednje društvo sta zastopala na tem zborovanju odbornik Martinc in član Zmitek. Novi podružnici želimo veliko razmaha. Podružnico Slovenskega lovskega društva nameravajo ustanoviti za ptujski politični okraj. Pripravljalni odbor poziva vse lovce in ljubitelje lova, da se udeleže zanesljivo usta- novnega občega zbora, ki se bo vršil dne 16. maja 1921 v ptujskem Narodnem domu ob enajstih dopoldne. Izvrševanje občinskega lova po izvedencih. Štajerski lovski zakon z dne 21. septembra 1906, dež. zak. štev. 5 iz 1.1907, in koroški lovski Zakon z dne 4. avgusta 1902, dež. zak. štev. 15 iz 1. 1903, dopuščata ob gotovih pogojih izvrševanje občinskega lova po izvedencih v nekaki upravi občine same. Poizvedbe so dognale, da izvršujejo lov na ta način na Štajerskem samo tri občine, v nam pripadlem delu Koroške pa nobena. Inž. A. Š. Znamenje časa. Nadupravitelju Pleskoviču v Laškem je ukradel januarja t. 1. iz lovišča Marija Gradec njegov zapriseženi lovski čuvaj S. lepega srnjaka. Dobil je za nagrado tri tedne zapora. Še vse premalo I — Pri usnjarju v Laškem so našli srnini koži, ki ju je dal v stroj neki kmet izpod Maliča. Poizvedujočim orožnikom je izpovedal, da je našel eno srno mrtvo v gozdu, drugo pa je ustrelil njegov pokojni sin iz jeze, ker se je pasla na njivi. Iz jeze so jo potem tudi vsi skupaj pojedli in zato dobe kljub lepemu zagovoru zasluženo plačilo. Dr. Fr. Roš. Lov na Sardiniji. Ko so zasedle italijanske čete naše Primorje, sem imel kmalu potem priliko, proučiti Sardinijo, ker so me poslali najbrže v ta namen v družbi bajonetov tja za dobrih osem mesecev. Ljudstvo je precej neevropsko, rekel bi, da spada ta otok prej pod vsako drugo svetovno celino kot pod Evropo. Lov je prost. To bi bilo nekaj za naše ljudi, katerim je delo zadnja briga! Lovec je torej vsak, kdor plača orožni list. Tako srečaš po tri do štiri take možice, od katerih sta dva oborožena s pihalnikoma, druga pa z dvozobimi vilami na dolgem drogu. To četico spremlja cela čreda kužkov. Pri nas smo na žalost vsaj toliko izbirčni, da mora imeti brak repek, tam pa niso tako malenkostni. Zadovoljujejo se z vsako živalco, ki je podobna psu. Ker je Sardinija po podnebju skoro jutrna dežela, je od stvarnika obla-godarjena z različnimi eksotičnimi rastlinami. Ena vrsta teh kaktov jim služi prav dobro za živo mejo. Pravijo ji indijska smokva. Vsak travnik, vsako polje in vsaka cesta je omejena s to brezstebelno rastlino. Dvakrat v letu požene debele, mesnate liste na starih listih, ki dobivajo po starosti večje in močnejše trne. V teh mejah imajo kuniči svoje rove, ker se čutijo pred zalezovalci najbolj na varnem. Pes si ne upa v to mejo, ker se boji preostrega trnja. Omenjeni lovci se porazdele na vsako stran po en pihalnik in ene vile. Z vilami zabadajo od obeh strani, dokler ne skoči preganjani kunič na dan. Zajca sem videl v vsem času svojega bivanja samo enega, ki je visel v neki mesnici. Mimoidoči ljudje so ga občudujoč gledali. Nekoč sem vprašal takega lovca, kako se love jerebice. „Cisto preprosto,“ pravi možek, „iz žim napravimo zanke, katere nastavljamo, koder se pašo jerebice. To je najceneje, saj bi se drugače skoro ne izplačali naboji.“ Parkrat sem videl družbo lovcev, ki so napravili lov na merjasca. Opazoval sem nalašč puške, a niti ene risane cevi nisem videl. Čudil sem se, kako so podrli par eksemplarjev te plemenite divjačine. To pa lahko rečem, da je imel vsak nekaj funtov svinca v sebi. V jeseni prihaja gospoda, po večini iz Rima, na Sardinijo lovit. Ti so na zunaj boljši, a v srcu niti trohice lovca. Če se voziš ob nedeljah z vlakom po rimski okolici, naletiš na mnogo lovcev. V njihovih mrežastih nahrbtnikih vidiš največ vrabcev, pa tudi drobnih pevk ne manjka. Starček mi je pravil o kozorogu, ki živi baje v goratem delu Sardinije. O tem pa dvomim, ker mi ni mogel nihče kaj določnega povedati. O srni nisem slišal nič. Lisic je precej, ker jim ne morejo taki lovci do živega. Na enako žalostni stopnji je ribolov. Glavna reka Tirso ima vse ugodnosti za gojenje rib. Krme ne manjka. Toda dolgo moraš hoditi ob vodi, da opaziš z bistrim očesom ribico. To vse, ker skrbijo ribiči, da se ribe preveč ne razplode. Tako mi je pravil nekoč ribič: „Ko je voda plitka, se nas zbere družba 5 do 7, kakih deset vreč napolnimo s strupeno travo, katero pustimo tri dni v vodi, da se zelenje namoči. Potem zapremo s temi vrečami vodo in pretolčemo vreče, da odda zelenje strup od sebe. Kmalu potem se prikažejo ribe z navzgor obrnjenim trebuhom. Jegulja pa ne pogine, temveč splava k obrežju in potakne glavo iz vode.“ To so žalostne slike, a resnične. Temu pa se ne smemo čuditi, ker je lov prost in lovi vsak, nikdo pa nima zmisla za gojenje divjačine. Mislim, da bi tudi mi ne ostajali za Sardinci, če bi smel pri nas vsak laziti za divjačino. Zato branimo vsi ubogo divjačino, kar je še imamo ! A. M. Vesel lovski prigodek. V pariškem almanahu de la chasse illustrée iz 1. 1879/80 pripoveduje Avrel Sholl sledeče : Cesar Napoleon L, ki je skušal vpeljati na svoj dvor stare navade, je smatral lov samo za zdravo telesno vajo in se je zadovoljil s tem, da je galopiral sem ter tja, zasledovanje divjačine pa je prepuščal svojim lovcem. Njegova največja zabava je bila, biti pri halali. Nekoč se jim je ustavil zasledovan jelen v gozdu od Fontainebleau, kjer ga niso mogli zaslediti niti cesar sam niti njegovi višji častniki. Jelen je ranil celo več psov s svojim rogovjem. Cesarjevi lovci so bili v veliki zadregi. Če bi pobili jelena, jim je pretila nemilost cesarja, če bi ga pa pustili raniti še več psov, bi se morali bati cesarjeve graje. Najstarejši pikér ubije v zadregi jelena. Komaj je pa jelen mrtev, zapazijo pikerji na početku drevoreda cesarja z lovskim spremstvom. „Izgubljeni smo!“ zakličejo lovci, toda najstarejši jim odgovori mirno: „Počakajmo, to bomo šele videli ! “ Hitro odreže močni palici, ju zapiči v zemljo in podpre ž njima jelena, kot bi bil živ. Psi ga obkolijo veselo in lajajo, ko se prikaže Napoleon. Cesar razjaha konja, vzame puško in ustreli — psa. Tedaj zakliče najstarejši piker: „Gospoda, jelen je mrtev !“ Veliki mož pa odvrne samozavestno: „Tega mi ni treba šele praviti,“ zajaše konja in oddirja. Zoratti. Za Zeleni križ so darovali: 300K brežiški lovci mesto venca umrlemu Pavlu Pinteriču; 100 K in 50 K neimenovana ljubljanska lovca. Ribarska mreža. Moja največja postrv. V najem imam potoček Višnjico. Z lahkoto ga preskoči človek povsod. Spomladna zabava je to šolski deci, podeči se iz šole. Vodica je plitva, največji tolmun v kakem ovinku bi segal komaj do trebuha, vobče bi si ne zmočil niti meč. Ribištvo negujem smotreno in že pred 13 leti sem vložil prvič postrvji naraščaj graškega pokolenja. Doma še namreč nismo imeli ribo-gojnih naprav. Ker tudi drugače dobro pazim na svojo vodo, imam naravno lepe ribarske uspehe, prav za prav: imel sem jih! Vojni čas je privedel tudi k nam razne vojaške oddelke, vojaštvo pa je pustošilo vodo vse vprek kar z roko! Kamor ni dosegla roka lačnega reveža — smilili so se mi še povrh škode —, je napravila razdejanje vržena in zapaljena ročna granata, uničevalka vsega življenja. Ko sem ribaril predlansko leto, se je zapela taka mala ročna granata nemškega izvora z malim obročkom na trnek. Odpel sem jo previdno in izročil vodi: zaupaj človek temu zahrbtnemu satanskemu strojčku! Sedaj se je postrvji zarod zopet ojačil, na žalost ludi klini. V malih, studenčnih dotokih, kamor sem naravno vlagel zarod — v potoku samem bi bil postal le pica večjim ribam, — sem ulovil ponovno prav čedne postrvi, na katerih zunanjosti je bila vidna starost. Glave so bile neprimerno velike poleg v rasti zaostalega telesa, dokaz preskromne hrane v vodici. Riba sama ni več mogla odplavati v glavni potok. Veliki petek 1. 1916. sva ribarila s prijateljem Rudijem v potoku. Bilo je 21. aprila in voda je malo narasla po kopnitvi snega v višjih legah. Nič prida jutro! Soribič je ribaril kilometer pred menoj — gostu dam vedno to prednost. Ribarila sva na črva. Ko vržem vado v živahnejši tok nad tolmunom, prime riba z veliko silo in zapeta je bila. Odpor je bil neverjetno jak, sodil sem, da imam zapetega'orjaškega klina. Da bi pritegnil plen kar s potegljajem kakor navadno, to misel sem takoj opustil, draga palica sicer najboljše kakovosti iz umetno sestavljenega, zlepljenega trsta, torej razcepkana, bi se gotovo per-krat zlomila. Toplo mi je prihajalo. Potoček je zelo ob- in zarasel in pod-jedenih bregov. Ako se mi riba zaplete ali pride pod rušo, mi utrga svileno vrvico. Odpor je postajal slabejši. Poskusim dovesti ribo do plitvejšega brega malo više; šlo je s previdnostjo. Pogum velja: primem za vrvico in s krepkejšimi potegljaji pritegnem plen v travo. Svojim očem nisem veroval, ko zazrem potočno postrv, kakršne še nisem bil ujel v življenju, dasi sem libaril po mnogih, vzornih vodah dolgo dobo let. Tehtala je 2 kg 200 gr, dolžina je merila 55 cm, obseg 32 cm. Vsebovala je še petero manjših postrvic. Pravi povodni tiger! Zagonetka mi je, kako se je skrivala toliko let v vodici, seveda v večjem tolmunu. Da bi se bila priselila iz Krke, je neverjetno. Obilica korenih mlinov to vobče onemogoča. Pri poplavah bi priznaval možnost preselitve, a čudno srečo bi bila morala imeti, da je premagala vse naravne zapreke. P. Gilly. Od Savinje. Dne 12. aprila t. 1. so zapazili s savinjskega mosta v Laškem precejšnjega sulca s krvavo, zijajočo rano na hrbtu. S težavo se je pomikal počasi po Savinji navzgor. Da bi ga rešili muk, so ustrelili z nabrežja v sulca, nakar se je začel spuščati po vodi navzdol, vendar je še imel toliko moči, da je ušel lovečemu dečku. Čez dva dni so ga našli mrtvega, a še svežega ob bregu v Vrtečah. Tehtal je 8 kg. Rana je izvirala od osti, ki jih je zasadil gotovo kak ribji tat. Krade se menda malokod toliko rib kakor baš v Savinji okrog Laškega. Pred kratkim sta bila zasačena dva tata, ki sta metala v vodo dinamit. Upajmo, da ju doleti stroga kazen! Dr. Fr. Roš. Sulca, težkega 17 kg, sta ujela profesor Jagodic ter Ivan Hirsch dne 14. februarja na večer v Savi pri Kresnicah, kar je za naše vode velika redkost. ________ Mala oznanila. Službo lovskega čuvaja v bližini Ljubljane išče Konrad Buzolini, Ljubljana, Cesta na loko št. 18. Proda se dveleten divji kozel, popolnoma krotek in domač, najlepši kras za dvor, vrt, vilo ali lovski dom. Naslov pri upravništvu lista. Prodam rabljeno dvocevko-pete-linko kal. 16 in manliharico z daljno-gledovim nastavkom. Ivan Rozman, Ljubljana, StroBmayerjeva ul. 1. Dražba lovov. Zakupna doba za love občin: Bo-lehneci, Bunčani, Grlova, Ključarovci, Logarovci, Mala nedelja, Moravci, Pristava, Radoslavci, Slamnjak, Stara cesta, Galušak, Grabonoš, Hrastje-Mota, Ivanjci, Ivanjševci, Sv. Jurij ob Ščavnici, Kapela, Kraljevci, Murski vrh-Zasadi, Očeslavci, Okoslavci, Police, Radenci, Rihtarovci, Ščavnica, Šratovci, Trbegovci, Plitvica, Črnci, Podgorje, Drobtinci in Konjišče poteče dne 31. julija 1921. Okrajno glavarstvo bo dalo te love za dobo šest let, to je od dne 1. avgusta 1921 do vštetega dne 31. julija 1927 v zakup na javni dražbi, ki bo: I. za občine: Hrastje-Mota, Ivanjševci, Kapela, Murski vrh-Zasadi, Očeslavci, Police, Radenci, Rihtarovci, Ščavnica, Šratovci, Plitvica, Črnci, Podgorje, Drobtinci in Konjišče v sredo dne 8. junija 1921 ob devetih v občinski pisarni v Gornji Radgoni; II. za občine: Bolehneci, Mala nedelja, Moravci, Galušak, Grabonoš, Ivanjci, Sv. Jurij ob Ščavnici, Kraljevci, Okoslavci in Trbegovci v četrtek dne 9. junija 1921 ob devetih pri Sv. Juriju ob Ščavnici v gostilni Leopolda Horvata ; III. za občine: Bunčani, Grlova, Ključarovci, Logarovci, Pristava, Radoslavci, Slamnjak in Stara cesta v soboto dne 11. junija 1921 ob devetih na okrajnem glavarstvu v Ljutomeru v uradni sobi štev. 5. IjuhtiansKa Krena banka v Ljunnam. Stritarjeva ulica 2. Delniška glavnica: K 50,000.000 —. Rezervni zakladi nad K 45,000.000 —. Obrestuje vloge v tekočem računu in na knjižice najugodneje ter plačuje sama rentni davek. Kupuje in.prodaja devize, valute in efekte vseh vrst. Eskomptuje’ in vnovčuje menjice in devize na tu- in inozemska mesta.' Sprejema vsa borzna naročila na tu- in inozemske borze in jih izvršuje najugodneje. . Daje vsakovrstne predujme na blago, efekte itd. , , Dovoljuje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji. Daje informacije v vseh v bančno stroko spadajočih zadevah. Brzojavni naslov: Banka, Ljubljana. Podružnice Telefon št. 261. Račun Ček. urada v Ljubljani št. 10509. Split, Celovec, Sarajevo, Celje, Trst, Gorica, Maribor, Borovlje, Brežice, Ptuj. v ■lili™ illlfllilllB!!lllilililllllHlHlll!|l|lflBlllilll!lllliBIII| | K A VARNA I EVROPA m ■ 'v' M M i o Ljubljani, Dunajska cesta M 1 H M ■ je shajališče članov „Slo- ( ■ venskega lovskega društva“ J JAKOB ZALAZNIK ■ slaščičarna, pekarija in 1 kaoarna Stari trg št. 21 Okrepčevalnica jugoslovanskih lovcev SlllBnilllBllllllBllll!liBIIH!ifl!nBllll!BlllllBilS illlBIIIIIBlillBIlllllIlBllllilllBIIIIIIBIIIIlIBIIlil C0] Gostilna Josipina Češnovar 0 tei M Ljubljana, Dolenjska cesta jgjj je zbirališče jugoslovanskih lovcev. ^ MŠ I I P I i P Š I Jadranska banka4 sprejema vloge na hranilne knjižice, žiro- e in druge vloge pod najugodnejšimi pogoji. Prevzema vse bančne posle pod najugodnejšimi pogoji. Belgrad, Opatija, Celje, Sarajevo, Dubrovnik, Split, Kotor, Šibenik, Kranj, Zader, Ljubljana, Zagreb, Maribor, Trst, Metkovič, Dunaj. Poslovne zveze z vsemi večjimi kraji v tu- in inozemstvu. I I IS S I Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Liubliani. Filip Bizj ak? krznar Ljubljana, (Josposv. cesta 13 se priitoroča za vsa krznarska dela v najmodernejši obliki. Kupuje kože divjačine po najvišjih dnevnih cenah in jih sprejema tudi v strojenje. i „CROATIA“ zavarovalna zadruga v Zagrebu ustanovljena od mestne občine Zagreb leta 1884 sprejema v elementarnem in življenjskem oddelku vsakovrstna zavarovanja pod najugodnejšimi pogoji in najmodernejšimi tarifi. ZAHTEVAJTE PROSPEKTE kaiere pošilja in daje vsa potrebna pisna in ustna pojasnila PODRUŽNICA ZA SLOVENIJO Ljubljana, Stari trg štev. 11. Sprejemamo sposobne potnike in zastopnike, katerim se nudi prilika velikega zaslužka. i I Ljubljana S €5 'V'C' S Sc Ljubljana Židovska ulica 8 J3 U.§lC «aF Židovska ulica 8 priporoča svojo veliko zalogo pušek, pištol in samokresov lastnega izdelka in najnovejšega sestava kakor tudi belgijskih, sulskih in čeških strogo preizkušenih pušek z najboljšim strelnim učinkom. Zlasti opozarja na širom znane lahke trocevke s Kruppovimi cevmi, na brezpetelinarice za brezdimni smodnik in na browning-puške. Velika zaloga vseh lovskih in ribiških potrebščin po najDižjih cenah. Popravila in naročila izvršuje točno in zanesljivo. Ludovik Borovnik, puškar v Borovljah na Koroškem Priporoča najmodernejše puške za lov (dvocevke, risanice, irocevke iid.), dalje Mannlicher-repeiirke z najboljšim sirelnim učinkom, pripravne za lov, Mannlicher-Schönauer - repeiirke, Browning - pištole ■ kakor iudi pištole sisiema »Sieyr«, krogla Ö.33 In 7.Ö5, po prvoinih cenah. Priporoča se iudi za izdelovanje novih kopli in cevi. Popravlja in prenareja vsakovrstne si are puške po najnižjih cenah ^!IiTiwillWnllWphlllWlfll,llWilllWnillWllllWlllllWIIIIWllllWII!WIII!MllllWllllWllll[WlllliMfllllWllllWII!IWllllWIIINf/IIINWIIIilWllill^| | I. IN NAJVEČJA JUGOSLOVANSKA TOVARNA ZA BARVANJE, | | KEMIČNO ČIŠČENJE, PRANJE IN SVETLO-LIKANJE PERILA | | BARVA ČISTI PERE | H vedno vsakovrstno blago obleke vsakovrstno blago 1| I SVETLO LIKA I 3 ovratnike, zapestnice in srajce % I RFTUH tovarna: poljanski nasip 4 I | J v70. i PODRUŽNICA: SELENBURGOVA ULICA 3. | p POŠTNA NAROČILA SE TOČNO IZVRŠUJEJO. | PODRUŽNICE: MARIBOR, GOSPOSKA ULICA 38; NOVO MESTO, | I GLAVNI TRG 73; KOČEVJE ŠT. 39. 1 3» V. Herfort, zoolog, preparator " Ljubljana Vrazov trg štev. 1. Sv. Petra nasip štev. 71. ----- r--5gsa=== k f M. Hanzlovsky: Obris lovskega živaloslovja. (Dalje.) Hrana divje koze so planinska zelišča in brstje. Na pašo gredo z mrakom. Ko začne padati ob solnčnem zatonu senca prek skalnih poljan, prihajajo divje koze iz skrivališč in se približujejo počasi svojim pašnikom. Pičlo hrano jim nudijo tudi nasipine, ker ga ni kotička, ki bi ga ne preiskale. Pozimi si izkoplje divja koza izpod snega suhe trave, obira brstje gorske jelše in sleča. V jeseni, to je pred nastopom prska, so divje koze najbolj debele. Med prskom in v času, ko se zmanjša hrana, postajajo medle in suhe. V času debelosti so divji kozli zelo leni in se premičejo prepojeni najrajši po precej zložnih stečinah. Škode ne delajo divje koze s pašo prav nikake. Kar se o tem pripoveduje, je prazna bajka. Že čez poletje opazuješ večje skupine divjih koz, katere vodi vodnica. To so ponajveč koze s kozliči, mlajše koze in kozli. V pozni jeseni se pa združijo po navadi taki tropi v družine po 20 — 30 in več kosov. V prsku, to je v novembru, postanejo kozli nenavadno živahni in opazujejo s kake zvišene točke okolico. Če opazi tak kozel kje kozo, se ji približa v naglih skokih. Koza se pa ne vda takoj ljutemu ljubezenskemu napadu, ampak zbeži. Toda od ljubezni goreči samec je ne zapusti, dokler je ne zaskoči. Med ljubezni željnimi kozli se vrše jako ljuti boji. Slabejši se morajo umakniti močnejšim. Kozli, ki so se priklopili v prsku tropom, odbijajo samice in jih podijo na prskališča, kjer preganjajo samico, dokler je ne oplode. Zaskok ene in iste koze se ponavlja večkrat, toda ne zapored, ampak dnevno. Spolna spojitev kozla s kozo je trenutna. Spolni nagon divjih koz je silen, vendar prekaša kozel kozo. Posebno ljute so jalovke, ki store iz ljubosumnosti vse, samo da bi bile tudi deležne ljubezni. Samice se drže pri preganjanju redno svojih stečin. Prskališče ni težko najti, ker je prekrižano od obilnih sledov. Prskači razširjajo jako neprijeten in oster duh, ki prehaja deloma iudi v meso, da je užitno samo, če je dobro obarjeno. Koza nosi 21 tednov in povrže 1 do 2, redko 3 kozličke. Mladiče neguje mati z vso ljubeznijo. Ker ji slede že po nekoliko urah po rojstvu, se ne ločijo zlepa od matere, katero sesajo vse leto in se je drže navadno do dveh let. Če izgubi kozlič mater pred zimo,, pogine navadno pozimi, ker si ne more dobiti sam zadostne hrane, vsled česar zelo oslabi. Mati je mladičem tudi vešča učiteljica v plezanju in skakanju. Vsak lovec divjih koz lahko opazuje, kako vztrajno in potrpežljivo uvaja mati svoje mladiče v raznotere plezalne umetnosti. Mladiči so precej razposajeni, radi skačejo, se vzpenjajo po skalah in trkajo med seboj. Inteligenca koz je večja, kot se navadno misli. Predvsem se odlikuje ta žival z veliko prisotnostjo duha in z bliskovito urnostjp v svojih ukrepih. Ti lastnosti jo rešita iz marsikakega snežnega plaza in velikokrat od smrtnega padca v grozo zbujajoče prepade. Tudi loči koza navadnega delavca ali pastirja od lovca. Kadar začuti kako nevarnost, zabrlizga na kratko in opozori s tem ves trop na opasnost. Trenutek na to drvi že vsa čreda s kozo-vodnico na čelu v urnih skokih na varnejša mesta. Divje koze imajo navado, da ne drve trajno naprej, ampak da postajajo v kratkih presledkih in gledajo ostro v smer, odkoder domnevajo nevarnost. Dostikrat zadostuje glas mimogrede prepojenega belega jereba, da opozori kozjo čredo na bližanje-človeka, in koze izginejo prej, kakor jih je zagledal lovec. Tudi žvenk okovane palice vedo prav dobro, razločevati od padca kamna, oziroma od podobnega glasa. Kadar torej zalezuješ divje koze, nosi narobe obrnjeno palico. Koza-vodnica ne miruje nikdar. Vedno je v skrbeh za svojo čredo, zato vedno ogleduje, voha in nasluhuje na vse strani, medtem ko se čreda mirno pase v zaupanju do voditeljice,, ki poišče preganjana z vso spretnostjo najbolj varna pota, da uide s svojo čredo. Če vidi, da je v pogonu, predre z vso srčnostjo obroč gonjačev. Včasih pa počaka v kakem zavetju z neverjetno mirnostjo,, da odidejo mimo nje gonjači, nakar jo ubere bliskovito iz nevarnega okrožja. V slučaju sile ne pozna nobene zapreke. Nepristopne čeri ji nudijo dostikrat še toliko prostora, da se umakne krogli. Kdor ni videl na lastne oči stati preganjanih koz na vrtoglavih čereh in stenah, bi ne verjel, kam vse jih poneso njihovi prožni parklji. Od psov preganjane koze gledajo, da dospejo kar hitro mogoče na stene, ki so psom nedostopne. Ko vidijo, da jim ne morejo psi več slediti, obstanejo in gledajo radovedno na pod skalami bevskajoče pse. Koza živi 20—25 let, a doseže to starost vsled mnogih pretečih ji nevarnosti redkokdaj. Od sovražnikov sta huda razen človeka orel in lisica. Mladim kozličem je nevaren tudi krokar. V krajih, kjer gospodarita medved in ris, napravljata i ta divjim kozam obilo škode. Najhujši škodljivci njihovega rodu so pa razen divjih lovcev plazovi in sneg. Od bolezni je treba na prvem mestu omeniti garje, ki divjajo kot kosec, ki pride z vsakim zamahom dalje in pušča za seboj prazno polje. Ta grozna bolezen^ se prenaša na ta način, da okužijo bolne živali zdrave s tako zvanimi pršicami (sarkoptes communis). Te imajo svoj sedež pod kožo, kjer povzročajo ostudno razdiranje povrhnjice, vsled česar se koža oprišči, dlaka pa izpade. Od bolezni napadena žival oslabi znatno in, če je napad silen, tudi pogine. Ta ostudna bolezen je prvotno doma samo pri domačih živalih, pri mačkah, psih, ovcah in kozah. Ce zaidejo te na planinah v pas divjih koz, se okužijo tudi te. Bolezen se spozna v začetku razvoja težko. V splošnem so garjave živali nemirne, stresajo se, pritezajo noge, nakar jih zopet odsuvajo, venomer stopicajo, pozneje se tudi praskajo ter drgnejo ob kamenje in štore. Najbolj se razvija ta bolezen v času prska, ko prihajajo koze najbolj v dotiko. Največ pogine bolnih koz pozimi, ker jim gre vsled izpada dlake mraz do živega. Uspešnih sredstev ni. Najbolje je skrbno opazovanje koz, da postreliš čim prej vse garjavke. Tu mora biti lovec brezobziren. Bolje je, da se zmotiš pri določanju bolezni in postreliš nekaj zdravih koz, kot da pustiš samo eno garjavo, kajti ta bolezen ti lahko uniči lovišče do čista. Vsa druga sredstva za omejitev bolezni so dvomljiva in zelo draga, n. pr.: odganjanje bolnih koz na gotove prostore, ločitev bolnih in zdravih po pregrajah, osmrajenje širokega in dolgega pasu itd. Pozimi, ko so pašnje močno zledenele, dobi iuintam kaka koza srab. Na gobčku se pojavijo izpuščaji, ki so deloma odprti, deloma krastavi, toda kraste so podplute s krvjo. Kako nastane ta bolezen, še ni dognano. Mogoče leži njen izvor v ranitvi gobčka, ko grize koza travne korenine med zledenelim mahovjem in ruševjem. Bolezen so opazovali namreč doslej samo v času prav hudega mraza. Pojavlja se tudi epidemično, a ne zagrabi nikdar tolikega prostora in ne zahteva toliko žrtev kot garje. Zlasti močnejši kosi jo prebole, ker prenesejo laže kot slabejša žival shujšanje. Krastav gobček namreč otežuje zelo dobavo hrane. O vrtoglavici, jetrni gnilobi, pljučni ter glistni kugi, vnetju vranice in o driski, katere bolezni tudi napadajo koze, smo govorili že pri srni. Omeniti moram še, da so opazovali pri starejših kozlih tudi vzapnenelost spolovil, ki nastane vsled zunanjih vplivov in ni posebno nevarna. Kuga na parkljih okuži tudi pogosto divje koze. Na kožici med parklji se napravijo mehurčki, ki se razpočijo in iz katerih teče gnoj. Pozneje oteče razpoklina parklja. Žival začne šepati, dobi groz-nico, se uleže in se pase na mestu. Ko to popase, se vleče s težavo dalje, se zopet uleže, pase in hira. Po teh popasenih mestih se spozna izbruh kuge. Ker ni težko najti in postreliti bolnih koz, se bolezen lahko kmalu uduši. jako nevaren zajedavec je kozji čeper (melophagus rupicapri-nus Rond.). To je ploščata živalca z usnjato kožico in izgleda kot uš, a je mušica. Samice ležejo mesto jajec razvite mešiče v dlako živali, na katerih žive. Zdravim živalim so ti zajedavci samo nadležni, na bolnih se pa razmnože silno in povzroče njihovo propast. Bolezen je torej prav za prav drugoten pojav splošnega telesnega propadanja, zato je najbolje postreliti vse koze, ki so preveč napadene od teh zajedavcev. Tudi kužno oslepelost koz so večkrat opazovali, njenega povzročitelja pa še ne vemo. V letih 1916 in 1917 je pobrala ta bolezen na Štajerskem stotine koz. Fr. T.: Volkovi na Krimu. Pred tremi leti smo jih sledili v Rakiškem lovišču prvič. Bila sta dva, ki sta lovila v vseh loviščih od Bistriške do Turjaške graščine. Po ves mesec ju ni bilo, potem pa se je pokazala naenkrat zopet njihova močna sled po vseh potih. Ena večja kot moška pest, druga dosti slabejša, torej volk in volkulja. Veliko srn nista bila raztrgala, vselej pa, kadar sta se priklatila, je bilo vse lovišče v divjem strahu. Srne so izstopale nerade na travo. Plašno so se pasle, vsak hip so dvigale glavo in ubegale hitro v goščavo. V drugem letu so se volkovi pomnožili, volkulja je skotila mlade. V poletju se je naselila volkulja v Lepi dolini, v sredini lovišča. S seboj je pripeljala dva mladiča. Vsi trije so ostali v teh gozdih trajno, lovili in trgali, da je bilo groza. Povsod smo našli strgane srne. Ujeto srno so požrli vselej do zadnje kosti, samo dlaka je pričala o žalostnem koncu. Starega volka smo sledili od lanskega leta le redko, rajši se je potepal drugod. Srn je bilo vedno manj in bilo jih je vedno težje ujeti. Mislim tudi, da so si razdelili volkovi med seboj lovišča. Vsak je gospodaril v svojem, kamor ni dovolil drugim. Velika nesreča je zadela lovišče, v katerem gospodarijo volkovi. O varstvu divjačine ni več govora. Trgajo vse: zajce, lisice, srne. Najbolj trpijo zadnje. Kako strašno koljejo, spozna vsak z jezo in s strahom. V Rakiškem lovišču so raztrgali čez petsto srn. Nekoč lanskega leta smo napravili v Lepi dolini pogon na volkove. Dobili smo tam 15 raztrganih srn. Najhujše mori volk prve čase, ko še ni spoznala žival nevarnosti. Slabotne padejo vse kot žrtev, ostale preživljajo strašno šolo. Volkovi izvedejo v srnjem rodu naravno prebiro. Mogoče bodo slovela ta lovišča po dvajsetih letih s svojim močnim srnjim rodom. A tudi najmočnejše mu ne uidejo! Volk je najboljši lovec med zvermi, nagon za lov podeduje. Znano je, da si delijo pri lovu delo. V snegu se je sledil na Sprikli ves lov. Dva volka, mladiča, sta se potuhnila v snegu pod vrhom. Dolgo sta ležala; sled je bila globoko v snegu udrta, druga tik druge. Dobro sta razločila s svojega mesta, kako je tretji volk, stara volkulja, v velikem krogu obšel in zalezel srno. Podil jo je na prva dva z veliko silo. Metal se je v skokih štirih metrov za njo. Takrat se pripodita iz zasede po bregu navzdol proti srni volka-mladiča. Prav gotovo zapuste smo moči v največji sili, ko je obkoljena od vseh strani. Od strahu ji odpove noga. Komaj tristo korakov beži za svoje življenje. Na tri kose so jo raztrgali, nič je ni ostalo razen krvave lise v snegu. Zaman je bil tudi srd sinic in šoj v grmovju. Volk ne stopa rad na senožet, ampak se plazi za robom gozda. V zalazu je mojster; vid ima najboljši, voha slabše. Vrgli smo mu mrhovino, da se zastrupi. Na deset korakov je ni zavohal, šel je mimo, sled ni kazala ničesar. Lovski zakupniki lova so spoznali takoj, da je treba pokončati volka za vsako ceno. Lahka naloga to ni. Gozdi in goščave se širijo več ur hoda. Tu imajo volki dobra skrivališča. Svojih stečin se ne držijo, njihova lovišča so obširna. Pričeti smo hoteli preganjanje z veliko hajko. Čakali smo le snega. Zima pa je bila lani tako mehka kot letos. Snega ni bilo. Napravili smo lov brez snega. Neuspeh je bil popoln. Vodstvo je odpovedalo. Desno in levo krilo ni zaprlo pravočasno gonje, divjačina je lahko ušla, gonjači niso držali vrste, ki se je v gozdu raztrgala in razgubila. Žival je lahko šla in ušla, kakor je hotela. Uvideli smo, da ne skrivimo s takim lovom volku še dolgo dlake. Prišlo je 30 lovcev, gonjačev je bilo 40. Da bi se gonja dobro zaprla, bi moralo priti sto lovcev in prav toliko gonjačev, da bi vse pognali. Težko pa je dobro voditi toliko lovcev in gonjačev. Naši nastavljeni lovci niso tega zmožni. Zato smo ovrgli ta način lova po prvem poskusu. V začetku februarja so se volkovi ženili. Zbrali so se štirje, a se kmalu razšli. Odslej sta hodila le še dva po našem lovu. Ob po-jatvi so v nočeh veliko tulili. V lepih nočeh smo jih čakali na dobrih prehodih, pa zastonj. Takrat sem jih slišal večkrat. Slišijo se daleč. Odgovarjajo si. Nekoč sem slišal tri. Bilo je v drugi polovici noči proti jutru. Podili so se za robom gozda. Na senožet niso hoteli. Lovili so se blizu mene ter sem jih klical na zajčje večalo, toda videl nisem nobenega. Volk pričenja svoje tuljenje z uu—u, v polovici pade ostro na 00--0. Včasih konča z globokim a-a. Glas raste na moči, potem po-jenjuje. Dva vtisa sem dobil, kadar sem jih poslušal. Enkrat je glas od blizu zelo močan in v noči skoraj grozen, drugič pa je čez vse otožen, kakor da joka nad svojo žalostno zavrženostjo. Tesači so srečavali volka dostikrat. Rad je prišel tudi do voznikov. Živina se je vselej močno plašila, volk pa se je obnašal zelo predrzno in je ostajal dalje časa v bližini. V Želimljah sta prišla dva volka k vozniku v gozd po psa. Ko je vozil, sta skočila iz gošče na psa. Mož je šel takoj psu na pomoč. V zmedenosti pa je tolkel po volkovih s toporiščem sekire, vendar je rešil psa, ki je ves čas žalostno cvilil. Nosil ga je potem v naročju, volkova pa sta mu sledila še dalje časa. Prav tako slučajno je srečal naš lovec volka. Med dežjem je po malem snežilo, v gozdu so padale raz drevje kaplje. Volk je pritekel iz gozda na senožet. Lovec je stal za drevesom in volk mu je prišel zelo blizu. Hitro je pomeril lovec in ustrelil naravnost v — zemljo. V marcu je snežilo. Sel sem proti Krimu volka sledit. Sled sem našel ob osmih zjutraj, prišla je s Srednjega hriba in je peljala v Jazbec. Sled se spozna oddaleč, veliko večja je kot vse druge. Velike stopinje sledijo druga drugi v ravni črti, kot bi jih odmeril. Volka sta bila dva. Večinoma je stopal drugi natančno v stopinje prvega. Tudi tri sem včasih tako sledil, da so imeli vsi trije natanko eno sled. Po vejah se je bilo nabralo snega, da so visele polne k tlom, vsled česar se je videlo slabo v gozd. Naravnost po sledi nisem smel, tega ne prenese nobena divjina, še zajec ne, ki skoči na daleč, komaj da spozna, da lazi lovec po njegovi sledi. Obšel sem Jazbec. Sled je vodil čez Mrzli Dol v Kurent, s Kurenta na Kamnic. Tu sta ležala. Volk leži vselej tako, da razgleda vse na daleč. Tudi srni je ta previdnost prirojena. Ležala sta na solnčni strani hriba. Tudi, kadar počivajo, si delijo službo. Vsak pazi v svojo stran. V snegu se je poznalo, da sta planila s svojih postelj v velikih skokih. Nedaleč naprej pa je bila sled že umerjena in taka je ostala -ves dan. Vselej, kadar sem podil volka, me je vodil v največjo goščavo. S Kamnica smo prišli v Krim. V znatni gošči se mi je posrečilo, da sem ju obkrožil. V velikem krogu prvič, v manjšem drugič in tretjič v krogu dobrih sto korakov. Sele iz tega ozkega kroga sta ušla. Volk pozna dobro, da je v gonji. Strahu nima, teče toliko, da je razdalja med teboj in njim nekaj sio korakov, večkrat stoji in posluša. Vselej pa lazi po največji goščavi. Enkrat je bil toliko predrzen, da je pričel loviti srno, ko smo mu bili že pol dne za petami. Zima je prešla, ne da bi bili prišli volkom do živega. Na spomlad smo jim položili zastrupljene pse. Ti so bili pobrani, volčja sled pa ni prenehala. Zopet so se pomnožili za mlade. V Malinovcu je srečal kmet -volkuljo in šest mladih. To leto so pričeli napadati domačo živino. Raztrgali so več ovac, na jesen pa enega junca. Govejo živino so napadli še dvakrat, pobili pa je niso. V prvem snegu so se sledili trije volki: dva skupaj, ki sta se klatila tam kot lansko leto, le niže v dolino sta se bila premaknila, tretji, ne prav star samec, pa je hodil sam. Dobra sled je bila. Lovili smo trije lovci več dni, do strela nismo prišli. Več lovcev nismo nabrali, ker so se bali snega in mraza. To je bil sneg v prvi zimi. Zastonj smo čakali, da zapade iznova. Stari sneg je bil namreč pomrznil, da je nosil volka in se ni dalo slediti. V januarju se nam je posrečilo ustreliti prvega volka. Čakal sem v širokem kotlu ponoči. V tem so se zbirale pozimi srne, gosto robidovje jim je dajalo obilo hrane. Volk je bil strgal tam več srn. Luna je zasijala čez rob gore. Mehka luč je razsvetlila vse natanko, toliko luči je bilo, da se je še v gozdu razločevalo. Moti se, kdor misli, da strelja pri luni kakor pri solncu. Komaj pomeriš, že se utopi cilj, ki ga prej razločno vidiš, v samih sencah. Zazdelo se mi je, da je skočilo v bregu. Naenkrat sem razločil, da se mi bliža divjačina. Sneg se ji je večkrat udiral. Zagledal sem volka, ki je pritekel iz grmovja in poslušal. Bil je še daleč, razločil sem bolj senco. Ni stal dolgo, stekel je proti meni. Ko je prišel na mojo sled, je obstal in vohal. Takrat je pritekel iz goščave drug volk in obstal. Meril sem na prvega, ki je bil od mene dobrih štirideset, medtem ko je bil drugi dobrih sto korakov. Streljal nisem, ker bi imel rad oba. Tako smo čakali. Težko sem dihal. Volk se je umiril in prihajal po moji sledi. Na 20 korakov je zopet obstal in gledal proti meni. Drugi je pritekel na 80 korakov. Ustrelil sem. Zadeti je zarenčal in se sesedel. Takoj je odskočil drugi proti gozdu. Ustreljeni si je pomagal na noge, toda zadnji ga nista nosili. Tri korake se je še vlekel; ves čas je renčal. Omagal je in obležal mrtev. Streljal sem z zrnjem št. 4. Strel je dobil v pleča. Ostal sem v gozdu, domov nisem hotel. Dolgo je bilo vse tiho. Po polnoči pa je pričel tuliti volk na Srednjem hribu. Tulil je in klical vso noč. Hodil je s Srednjega hriba v Lepo dolino; miru ni imel. Pritekla je iz gozda lisica. Ta je v noči le malo previdna in oprezna. Z nosom pri tleh teka svojo pot, ne posluša in ne gleda. Tudi tukaj je tekla brezglava v svojo nesrečo. Pritekla je naravnost v volka. Pred njim se je znašla v silnem strahu. Opotekala se je v grozi, videlo se je, da se muči na vso moč, pa skoraj ni mogla z mesta. V dračje se ji je zapletala noga. V gozdu je obstala in lovila sapo. Sele sedaj se ji je vrnilo toliko moči, da je odbežala v skokih. Volk je tulil in klical še vso drugo in tretjo noč. Ustreljena volčiča je tehtala 38'kg. Na vratu se je poznalo, da se je bila ujela nekoč v zanko. Ko se je ujeta trgala, se je zanka globoko zarezala v kožo. V Lepi dolini je bilo postavljeno mrhovišce. Volkov tja ni bilo, mrho so pa načele lisice. Zopet je zasnežilo. Napravili smo gonjo. Verjetnost, da pade volk, raste s številom lovcev. Goni se lahko ali le enkrat v dnevu, kateri način se nam ni posrečil, ali se pa požene volk večkrat v dnevu. Cim več je pogonov, tem verjetneje pade. Pri tem lovu ne sme biti ne veliko lovcev ne nerodnih. Urnost in vztrajnost delata šanse. Poskusili smo. Lovcev je prišlo deset. Volka smo zasledili v Lepi dolini, na senožetih je lovil srno. Ob dveh smo zastavili prvič. Volk je raztrgal srno. Ko se je nažrl, se je ulegel na mestu. Ko smo ga obkroževali, smo mu prišli preblizu. Vzdignili smo ga. Ušel nam je iz kroga, s seboj pa je odnesel srno, kar je ni bil požrl. Zastavili smo v drugič. Na strel ni prišel. Srno je nosil s seboj ves dan, kar smo spoznali po na več krajih s krvjo oškropljenem snegu. V Zavrhu sta strgala dva volka srno. Ko sta jo strgala, sta nosila vsak svoj kos daleč v Lopato. Prepodil ju ni nihče. V gonji je volk nezaupljiv do človeške sledi, nerad jo preskoči. Pravijo, da se ne boji nobena divjačina tako nastavljenih cunj kakor volk.. Ne preskoči jih, čeprav ga streljaš. Lovili smo še, ustrelili pa nismo ničesar. Zakaj nismo uspeli? Največ, ker ne poznamo svojega lovišča ne mi ne naši nastavljeni lovci, dalje ker ne poznamo v družbi lovske discipline. Mislim, da smo se zdeli volku zelo nerodni, kadar smo ga lovili, tako lahko nam je uhajal. Dobimo ga le takrat, če nam gre srečno naključje na roko, ali pa tam, kjer ga pogubi njegova požrešnost. Vobče pa je presegal volčji lov naše zmožnosti, tako da so se razpasli volkovi grozovito po vsej deželi. * v LISTEK jL" l fiinM ff Uh J V Im Anarhist: Neuspel petelinar. Pišem o Janku koi pefelinarju. Veliko vas ga je poznalo, če bi pa kdo le ne vedel, za koga gre, in za one, ki ga niso poznali, naj zadosiuje io-le : bil je izredno dolg in suh. Njegov po kozah razorani obraz je krasilo nekaj redkih ščetin. Dolgemu telesu so odgovarjale dolge noge. Te je imel Janko take, da bi bil lahko prestopil z Ostrice na Mrzlo goro. Za hojo po neravnih tleh v gozdu sta bili ti nogi malo predolgi, zakaj opletali sta se, kakor bi hoteli druga z drugo plesati. V tem telesu je bivalo zlato srce. Značaj pa je imel Janko tak, da bi ga ne našel danes Dijogen niti z dvema svetiljkama. Bil je glavna opora nekdanjega samskega kluba v Celju in se je zvesto držal prisege na veliki ključ, ki visi še sedaj v Rdeči sobi Narodnega dcma. Pri nobenem javnem nastopu omenjenega kluba ni manjkal Janko, pa tudi ni smel, ker je bil izvrsten družabnik. Ravno tak mož je bil v političnem oziru. Če je bilo treba, se je za svoje prepričanje tudi stepel. Pa to pustimo, ker bi bilo res žalostno, če bi se pregrešili proti reku: de mortuis nil nisi bene. Važnejše je, da je nosil Janko svoje narodno in politično prepričanje manj na jeziku, bolj pa ga je kazal z dejstvi in vsote, ki jih je izdal v te svrhe, niso bile majhne. Po poklicu je bil zdravnik. Moral je biti dober, ker je imel vedno veliko dela in so ga klicali tudi narodni nasproiniki. Dijake in druge lake ljudi, ki smo delali rajši dolgove, kakor jih plačevali, je zdravil vedno zastonj. Bil je tudi lovec, pa ne nevaren, posebno ljudem ne, ker se ni slišalo, da bi se prijemalo njegovo zrnje rajši človeka kakor divjačine. Če je šel vsak teden enkrat, in še to za kratek čas v gozd, je bilo veliko. Končno se je povzpel celo do velikega petelina, pa na žalost brez uspeha, zakaj njegovi trije poskusi so se izjalovili menda najbolj zaradi dolgih nog. Kako je prišlo do tega, kar se mora zdeti pravemu petelinarju neverjetno, hočem sedaj povedati. Ko sem ga vodil prvikrat, bi bilo treba malo hitreje stopiti, ker se je bil petelin nekaj zaspal, in to dozdevno pri drugi ljubici kakor prejšnji dan. Toda Janko je butnil ob vsako drevo in nogi sta mu kar mahali sem in tja, tako da ga ni bilo mogoče spraviti naprej. Na poziv, naj stopa vendar malo bolje, sem dobil odgovor: „Piši me, kamor hočeš! Nogi sta mi ljubši kakor tvoj petelin.“ Končno se je zdanilo za silo in zdaj se mi je le posrečilo, spraviti Janka tako blizu, da sva morala pričeti z naskakovanjem. Na zahtevo, naj odloži, kar bi ga utegnilo ovirati, se je začel po vseh pravilih slačiti. Palice pa ni hotel odložiti, a ker se je izkazala po nekaj skokih kot ovira, sem jo moral nesti nazaj, nakar je pa petelin utihnil in napravil konec prvemu dejanju. Drugo dejanje se je začelo na Gotarjevem kozelcu, kjer sem delal večkrat, zlasti pa za časa lova na peteline ponoči družbo mišim in mačkam ter jo je zdaj tudi Janko z dvema lovskima prijateljema. Dejanje se je začelo s tem, da bi se bil Janko skoraj pobil, ker je bil očividno kozelcev ravno tako malo vajen kakor ponočnih potov po gozdu. Odletel pa je za zdaj še z bunko brez krvi. Sploh mu ni bila naklonjena Dijana pri petelinu, ker ga je preganjala še z drugimi neprilikami, ne samo z neuspehom. Začel sem naposled dvomiti, če je Janko sploh že kdaj slišal petelina peti, namreč divjega. Kako upravičen je bil moj dvom, sem se prepričal zjutraj v gozdu kakih 100 korakov pred petelinom, ki je že dobro pel. Ko sem postal za nekaj časa, me je nahrulil Janko, kaj čakava, in se mi odzval na vprašanje: „Kaj nič ne slišiš?“ s svojim nizkim basom: „Nič!“ Sla sva potem po stezi petelinu še kakih 30 korakov bliže, zopet postala in zdaj je odgovoril Janko na vprašanje, če sliši petelina, z najnižjim basom: „Jo.“ Pa ga ni! Izkazalo se je namreč pri naskakovanju, da je napravil za mojim zadnjim skokom še enega, da se je torej ravnal po meni in ne po petelinu, kar sem uredil takoj na ta način, da sem skočil jaz enkrat manj, kakor bi bil sicer lahko. Moral sem ga vmes še vleči iz majhnega jarka, kamor mu je izpoddrsnilo. Pa to ni imelo nikakih slabih posledic, zakaj petelin je bil priden in je naju čakal, da sva mu prišla v zelo ugodno bližino in sedla pod nizko, gosto smrečico, skozi katero ga je videlo moje oko čisto dobro na bukovi veji. Lepšega strela si ni mogoče želeti, posebno ker sva bila obrnjena proti jutranji zarji in se je pravkar delalo krasno pomladansko jutro. Treba je bilo počakati samo še kratek čas, da bi se bilo bolj zdanilo in bi moral videti petelina tudi Janko. Pa ni šlo! Brez vzroka je skočil namreč Janko izpod smrečice na prosto in začel rogoviliti z rokama in s puško, kakor bi se hotel poprej prepričati, če bi se dalo streljati. Takih vaj pa ni bil petelin očividno navajen, zakaj zložil je svoj rep in perutnici, stopil par korakov bolj proti koncu veje, stegnil svoj vrat globoko proti Janku, ga pogledal nezaupljivo z enim očesom, potem pa odletel. Na moje upravičeno očitanje se je izgovarjal Janko, da je slišal nekje strel in mislil, da mora tudi on streljati, nakar je skočil izpod smreke. Petelin je začel sicer kmalu zopet peti, toda Janko je poslal na prigovarjanje, naj poskusi srečo še enkrat, mene in petelina nekam, česar rie maram povedati javno. A miru mu ni dalo in prišel je še enkrat. Priporočil sem ga svojemu lovcu, ker nisem imel veliko upanja, da bi dobil Janko res petelina. Toda to pot je vendar tekla kri, na žalost pa ne petelinova, ampak Jankova. Ker nisem bil sam navzoč, moram ponoviti le to, kar sem slišal od lovca. Ta mi je povedal, da sta se z Jankom pred petelinom najprej skregala, ker je Janko trdovratno trdil, da poje petelin nad njima na majhnem, z gostim, velikim resjem poraslem hribu, kjer pa ni bilo nobenega drevesa in kamor lovec seveda ni hotel iti, ker je pel petelin v resnici pod njima. Toda Janko je hrib naskočil in se prepričal šele na njegovem vrhu, da se moti. Ves upehan se je vrnil k lovcu, katerega je pošteno oštel, zakaj ni bil ugotovil, na kateri veji poje petelin vedno, Nato sta naskakovala v pravi smeri, pri čemer pa je padel Janko in se poškodoval na obrazu do krvi. Petelin je seveda odletel, pa kmalu zopet pel, na katero petje pa se je odzval Janko napram lovcu enaku kot prej napram meni. Zdaj lovi ta zlata duša že davno z večnih loviščih. X.: Lovski aforizmi. Pojma lovec in strelec se ne krijeta. Obleka ne dela človeka, najmanj pa lovca. V zeleno bratovščino ne spada, kdor je zelen od zavisti zaradi sreče svojega solovca. Kdor ne ume citati iz odprte knjige narave, temu ne morejo pomoči ni beli listi, naj so še tako živo pisani. Lovec brez psa je kakor jezdec brez konja. Kdor psa posoja, sam sebe obsoja. V gostilni ne govori latinsko, v gozdu ne postopaj tatinsko. Za vsako dražbo je treba dveh; zato lete tvoje strele zoper nasprotnega nabijalca tudi na tvojo glavo. Lovski pes naj ne grize in njegov gospodar naj ne pljuje v lastno skledo. Drži-groš je gotovo slab lovec, še slabši pa je lovski čuvaj, ki proži v slovo votlo roko kot nabiralno puščico. Zakrpana suknja ne grdi lovca, pač pa zakrpan značaj. m Iz lovskega oprtnika. Odborove seje. III. seja 28. aprila t. 1. Tajnik in blagajnik podata svoji poročili, nakar poročajo posamezni odborniki o njim poverjenih nalogah. — „Klubu ljubiteljev ptičarjev“ nakloni društvo za kritje stroškov pasjih tekem v letu 1921 K 4000. — Za ustanovno zborovanje društvene podružnice za ptujski politični in lovskega kluba za velikolaški sodni okraj se določijo zastopniki. — Prodajo novih društvenih znakov prevzame društveni gospodar, ki se pooblasti, da jih sme dati v razprodajo posameznim trgovcem. Gozdarsko društvo v Ljubljani naznanja, da se bo vršilo ustanovno zborovanje Osrednjega šumar-skega udruženja v Zagrebu 5., 6., 7. in 8. junija 1921. Člani društva se vabijo, da se udeležijo v čim večjem številu tega važnega zborovanja. Predposvet članov iz Slovenije se bo vršil dne 4. junija ob 18. uri v prostorih Svtmarskega doma v Zagrebu. Lovski klub za ves sodni okraj Velike Lašiče se je ustanovil 1. maja v Velikih Lašičah. Povabilu sklicatelja Pirkoviča se je odzvalo kljub skrajno slabemu vremenu okrog 50 lovcev. Zastopane so bile vse občine in tudi lastna lovišča. Zastopniki „Slov. lovskega društva“ so razložili zbranim tovarišem cilje in stremljenja našega osrednjega društva, katero ima krep- kega podpiratelja pravilnega izvrše vanja lova v velikolaškem sodnem predstojniku dr. Kalanu. Zborovalci so se zedinili v vseh lovskih zadevah in so se zavezali, kar je najbolj veselo, da ne bodo streljali srn že letos, torej še pred zakonitim uveljavljenjem sklepa zadnjega občega zbora našega osrednjega društva. Pogovorili so se tudi glede draženja lovišč. V tem oziru stremijo za tem, da bi združili v enoto vsa lovišča, ki spadajo po naravi skupaj, in da bi prišlo tako zaokroženo lovišče pod upravo dobrih, poštenih in vestnih lovcev. Obeta se nam torej, da si pridobi velikolaška dolina zopet svoje nekdanje dobro lovsko ime. Savinjski lovci se pridružujemo v celoti predlogu Nika Lenčka glede lovosiaje rac in sploh povodnih ptic. Tudi nam bi bil po sklepu občega zbora onemogočen omenjeni lov, ker prihajajo k nam imenovane ptice pozno na spomlad za par dni. Pozdravljamo pa iz srca podaljšano lovostajo za zajce in fazane. A. Hočevar. Pravila Kluba ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani. § 1. Klub se imenuje „Klub ljubiteljev ptičarjev“ in ima svoj sedež v Ljubljani. § 2. Namen kluba je pospeševanje čiste pasje vzreje, v kolikor se tiče ptičarjev vseh vrst, in razširjanje čistokrvnih ptičarjev. § 3. V dosego tega namena služijo klubu predvsem: psoslovna predavanja z učnimi tečaji, razširjanje spisov psoslovne vsebine, teoretična razpravljanja, kot je določitev plemenskih znakov raznih ptičarjev, izdajanje in vod ?tvo jugoslovanskega rodovnika ptičarjev (IR P), ptičarske smotre, spo-sobnostne preskušnje ali tekme, priznanja posebnih učinite.v pri vzreji in dresuri ptičarjev, posredovanje med vzrejevalcem, dreserjem in lovcem. § 4. Sredstva kluba se stekajo: a) iz redne letne članarine; b) iz ustanovnine; c) iz dohodkov klubovih prireditev; č) iz podpor, volil, daril in podobnih naklonitev. § 5. Člani kluba so: a) redni, b) ustanovni, c) častni. Reden, oziroma ustanoven član je vsakdo, ki plača ustanovnino, odnosno najmanj do 15. februarja vsakega leta članarino. Častno članstvo podeli na odborov predlog redni obči zbor s tričetrtinsko večino za vzrejo in odgojo ptičarjev v Jugoslaviji posebno zaslužnim osebam. Članarino in ustanovnino določa obči zbor. § 6. Vsak član brez razlike ima pravico : a) udeleževati se občih zborov, staviti predloge in glasovati (aktivna in pasivna volilna pravica) na njih; b) udeleževati se vseh klubovih prireditev, v kolikor ne določi odbor za posamezne slučaje kake izjeme; c) do presoje in ocene lastnih ptičarjev, oziroma onih, ki si jih misli nabaviti. § 7. Kdor hoče postati član, mora prijaviti svoj pristop ustno ali pismeno odboru, ki odloča o sprejemu. Za slučaj, da se ne sprejme, ima pravico priziva na obči zbor, ki odloča z nadpolovično večino. Izstopi lahko vsakdo, kadar hoče, a vplačana članarina se mu ne povrne. Izstop mora prijaviti odboru ustno ali pismeno. Črta pa se vsakdo, kdor ne plača članarine do roka, navedenega v § 5. Odbor ima pravico, izključiti one člane, ki so navedli pri nakupu ali prodaji, pri smotrah, razstavah ali tekmah ptičarjev vedoma napačne podatke, ki so skušali z napačnimi podatki doseči vpis svojih psov v IR P ali so sicer škodovali na kak način ugledu in prospehu kluba. Proti izključitvi je možna pritožba na obči zbor, ki sklepa z nadpolovično večino. § 8. Klubove posle opravlja odbor, sestoječ iz predsednika, podpredsednika in 10 odbornikov, od katerih si izbere odbor tajnika, blagajnika in preglednika računov. Odbor določi iz svoje srede vodstvo rodovnika, ki sestoji iz vodja rodovnika, in treh njegovih svetovalcev. Vodstvu načeluje klubov predsednik. O vpisu psov v rodovnik odloča vodstvo z nadpolovično večino glasov; pri enakem številu glasov odločuje predsednik. Rodovnik se vodi po odborovih določilih, ki so brezvzklicna. Odbor sklepa z nadpolovično večino v sejah, kijih sklicuje od časa do časa predsednik, odnosno podpredsednik. Za sklepčnost odbora je potrebna navzočnost najmanj štirih odbornikov in predsednika, oziroma podpredsednika. Pri enakem številu odločuje predsednik seje. Odborove sklepe izvršuje predsednik, odnosno podpredsednik s pomočjo tajnika, ki vodi zapisnik o odborovih sejah. Ta zapisnik overavlja odbor na svojih sejah, overovljenje pa potrjuje s podpisom vsakokratni predsednik seje. Odbor voli obči zbor z nadpolovično večino tajno po volilnih listkih, in sicer na ta način, da voli najprej predsednika, zatem podpredsednika, nato pa ostale odbornike skupno. Za slučaj, da umre kak odbornik med poslovnim letom, sme pritegniti odbor kakega klubovega člena, ki pa opravlja svoj posel le do prihodnjega občega zbora. Na zunaj, zlasti napram oblastvom zastopa klub njegov predsednik, odnosno podpredsednik. Eden izmed teh podpisuje poleg tajnika, oziroma blagajnika vse društvene spise. § 9. Odbor je odgovoren za poslovanje občemu zboru, katerega mora sklicati predsednik, odnosno podpredsednik v prvi polovici vsakega leta. Čas in kraj občega zbora se morata naznaniti članom z navedbo sporeda najkasneje 14 dni pred vršitvijo ali pismeno ali javno v strokovnem glasilu „Slov. lovskega društva“, oziroma vsaj v treh jugoslovanskih dnevnikih. Prizivi proti sklepom odbora in samostojni predlogi članov se morajo naznaniti klubovemu predsedstvu vsaj tri dni pred občim zborom. Ta je sklepčen, ako sta navzočni dve tretjini članov ob času sklicanja, sicer pa po! ure kasneje ob vsakem številu navzočih. Vsak član sme zastopati največ pet nenavzočnih članov, ako se izkaže s pravilno podpisanim pooblastilom. Izredni obči zbor se mora sklicati na utemeljeno zahtevo vsaj 10 članov v teku treh tednov po pismeni zahtevi, vloženi pri kluboverg predsedstvu. Redni in izredni obči zbori sklepajo z nadpolovično večino oddanih glasov. § 10. V sporih, nastalih med člani in tičočih se klubovih zadev, razsoja razsodišče, v katerega pošlje vsaka stranka tekom 14 dni po zahtevi razsodišča, vloženi pri predsedstvu, odnosno po pozivu predsedstva po dva klubova člana, ki pa ne smeta biti odbornika. Predsednika razsodišča določi iz svoje srede odbor. Razsodišče razsoja po zaslišanju nasprotujočih si strank in morebitnih prič z nadpolovično večino, pri enakem številu glasov odloča njegov predsednik. Ako bi katera stranka pravočasno ne imenovala svojih zastopnikov, ju določi klubovo predsedstvo. § 11. Klub se razide le po sklepu samo v to svrho sklicanega občega zbora, kateremu mora prisostvovati najmanj polovica članov. Razhod se sklene z najmanj tremi četrtinami vseh oddanih glasov. § 12. Za slučaj razhoda ali oblastvenega razpusta pripade vse klubovo-premoženje „Slovenskemu lovskemu društvu“ v Ljubljani. Volčja nadloga. Kočevski jezikovni otok je poleg sosednih okrajev Ribnica, Novo mesto in deloma Črnomelj: raj za volke. V dolgi vojni dobi so imeli dovolj prilike, da so se razmnožili, posebno ker so morali itak redki lovci po poklicu pod orožje, tako da so ostala lovišča brez varsjva„ Kar se je vrnilo teh lovcev z bojnih poljan, ni moglo več zatreti razpasle se zalege, kajti samo v kočevskih loviščih imamo danes najmanj 15 volkov, od katerih so jih ubili 1. 1919/20 v celem 7. S tem pa niso nikakor omejili njihove razploditve, ki se vrši v toliki meri, da nam ugrabita skoro nenasitljivi glad in ropaželjnost teh zveri zadnjo srno in zadnjo koristno divjad. Psov skoro ne moremo več šteti, koliko so jih raztrgali v zadnjih dveh letih. Celo z verigami vred so izginili zvesti čuvaji kmečkih domov. Tudi lepo število ovac so pobrali, da so si posladkali ž njimi svojo mizo. Vsi dosedanji ukrepi s še tako visokimi nagradami vred ne morejo omejiti tega zla. Ti grozni gosti prepotujejo velike dalje, se pojavijo zdaj tu, zdaj, tam, povsod jih opazi lovec z besnim gnevom, a na žalost ostane le pri neučinkovitem gnevu, zver j)a grabi in trga ter se množi dalje. Če pade tu in tam kak volk, ne izpremeni to mnogo slike naših lovišč, ki se izpre-minja le v toliko, da je vedno manj koristne divjačine in da se obetajo tudi za domačo živino vse prej kot rožnati časi. Zlasti mnogo obljublja- ječi ovčereji, preti pogin, ako bodo zahtevali volkovi še naprej ves letni prirastek kot svoj delež. V Dragi se je pojavilo v začetku februarja 8 volkov. Združeni v tropo so se podili iz lovišča v lovišče, trgali srne in ogrožali kmečke dvore, a nikdo jih ni mogel zadeti v živo, ker ne drži pri nas nobena organizacija. Danes v Suhi, jutri 30 ali 40 km dalje, pojutrišnjem na Hrvaškem so ti roparji varni pred vsakim uspešnim zasledovanjem in vodijo ubogo lovsko dušo v obup. V loviščih, kjer gospodarijo volki, nastaja vedno večja puščoba, ker je srn, zajcev in lisic vedno manj. Zagorje, Reka, Koče, Gotenice, Borovec in sosedne ribniške občine so tvorile še nedavno pravo žilo naše divjačine, a danes so prazne. Kjer si videl prej trope srn v enem dnevu, ne najdeš zdaj cesto niti srninega sledu. Vsi pa, ki ne kažejo dosedaj še pravega umevanja za volčje vprašanje, češ saj trpi samo divjačina, naj pomislijo, da pridejo za njo na vrsto ovce in psi ter naposled ljudje, ako se ne bo poljubilo volkovom odklatiti se bolj na sever, kjer je še nekaj polja za njihov vedno prazni želodec. Pomagati nam moreta edino stroga vladna odredba in medsebojna pomoč. Vsi lovci po poklicu bi se morali združiti v zanesljivo lovsko družbo, ki bi bila vedno pri roki in katero bi morala podpirati oblasiva z denarjem in z moralno silo. Denar se mora dobiti za to stvar, posebno ker ga ni veliko potreba. Naša vlada naj ne okleva, ako hoče rešiti pravočasno vsaj našo živinorejo omenjenih daviteljev. Če se ne zaveda preteče nevarnosti, naj samo površno prelista poročila iz drugih dežel, n. pr. z Ruskega, kako ogromno škodo napravijo volkovi v kratkem času na drobnici, konjih in govedih. Tu ne gre za mala števila, ampak za tisoče. Od kočevskih lovcev je ustrelil 9. februarja Auerspergov gozdni čuvaj Ignac Schaffer, ki je ubil tudi lani volkuljo, 44 kg težkega volka. Tri dni je zasledoval v novo padlem snegu neumorno dva volka in dognal žalostnega srca, da sta mu raztrgala v času zasledovanja dve srni. Tretji dan je presenetil roparja na ležišču. Videl je pa na žalost samo enega. Ležal je s hrbtom proti njemu. Mislil ga je streljati na 40 korakov s kroglo, medtem pa je vzdignil volk glavo, po kateri je opalil Schaffer naglo z debelim zrnjem. Volk je obležal na mestu. Drugi je počival kakih deset korakov više. Lovec gaje opazil tako pozno, da mu je ušel v gostem grmovju s petmeterskimi skoki. Še tisti dan je javil drug gozdni čuvaj lovišča Travnik prihod treh volkov, katerih pa niso dobili. Schafferjevega volka je prinesel gozdarja Nieseja službeni konj v Kočevje, kjer ga je ogledovala cela množica radovednežev. Marsikdo si je bil predstavljal mrcino veliko ne-dolžnejšo in je mislil, da bi ji bil z lastno močjo kos. O napačnosti tega nazora ga je pa poučila Schafferjeva starina. Schaffer in Niese sta pravila za časa svojega bivanja v Kočevju marsikaj zanimivega iz svojih skušenj z volkovi, ki so po tem pripovedovanju pravi prevejanci. Popolnoma točno poznajo nahodišče posameznih srn, katere zalezujejo na prekanjen način. V lovišču bratov Lozarjev pri Kočah so raztrgali komaj 200 korakov od lovčeve koče dve srni, proti katerima je prodiralo 5 volkov v krogu kar, se je poznalo po snegu! V tistem lovišču so našli tudi ostanke mlajše volkulje, ki je poginila od strupa in so jo načele lisice. R. Ganslmayer. Volka je zasledoval pri zadnjem snegu eden izmed gozdnih čuvajev kneza Auersperga. Ko pride po večurni hoji do neke gošče, zapazi v tej nekaj sivega. Obstoji in čaka, da se prepriča, kaj je. Crez nekaj časa spozna, da stoji pred zasledovanim volkom, ker je volk glavo premaknil in se nanj ozrl. Takoj sproži puško, nabasano z zrnjem, in izredno velik volk obleži na mestu. Zadel ga je v vrat. Koža tega volka se nahaja sedaj v Soteski pri Toplicah. A. P. Redka šoja. Šojo, po barvi pravo redkost, sem ustrelil 26. aprila tega leta na Talcem vrhu pri Črnomlju. Glava in vrat sta svetlomodra, kot bi spustil na krovno perje nežno tenčico. Podloga je povsem ista kot pri navadni barvanosti, kljun je enako zaokrožen, oči so temnorjave. Oprsje in dolenji del života kakor tudi hrbet so malo bolj svetlorjavi. Peruti so ob kosti do letalnih peres višnjeve, dalje zelenkastomodre, letalna peresa so zgoraj črna, spodaj živo temnomodra. Rep je na tri četrtine temno-rjav, proti koncu svetlomoder, spodaj enak spodnji strani peruti. Nogi sta rumenkasti. Ko je dobila svinčenko v levo perut, je vpila in togotno popadla cev, katero sem ji približal. Med gatenjem sem opazil, da je vse telo nenavadno razvito, kar je gotovo v zvezi s čudno barvanostjo. A. Čebular. Opomba uredništva. Ali ni ta „redka šoja“ samo zelena vrana? Upravništvo našega glasila prosi vse člane, da bi vsako nedostavljeno številko tgkoj reklamirali. Reklamacije so poštnine proste. V zalogi imamo še mnogo lanskih letnikov. Cena 20 K, za- dijake 10 K. Od prejšnjih let razpolagamo samo s posameznimi številkami. Obenem javljamo članom, da vemo samo za prodajo, oziroma nakup onih psov, oziroma lovskih potrebščin, ki jih lahko najde vsak med „Malimi oznanili“, kjer sta letos zapros in ponudba v toliki meri zastopana, da zadosti vsak naš član lahko svoji tozadevni želji, ako se mu le zljubi upoštevati omenjena oznanila in ni prelen, da bi jih čital. Za pse ptičarje daje svojim članom najboljša pojasnila Klub ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani (dopise sprejema : Rado Hribar, Ljubljana, Zaloška cesta 14). Mala oznanila. Prvovrsten, štirileten brak, bel istrijan, prav dober za zajce, lisice in srne, se proda za K 1500. Franc Koren, Tatinec p. Kranj. Naprodaj je trileten brak istrijan močne, velike postave ter izvrsten lovec. Naslov pove uprava „Lovca“. Kupim 3—5 let starega, prvovrstnega istrskega braka. Karel Leitgeb, Črnomelj. Kupim 2—3 leta starega braka istrijana, tudi psico. Ivan Doltar, kovač v Semiču. Žive mlade lisice proda Anton Klemenčič, lovski čuvaj v Dečji vasi pri Trebnjem. Dražba lovov. Lovska pravica krajevnih občin Pečke in Štatenberg se bo oddala v zakup do 30. junija 1922 na javni dražbi, ki se bo vršila v Slovenski Bistrici dne 2. junija 1.1. ob desetih, odnosno enajstih dopoldne. Lovišče Zimica se bo oddalo v zakup do 30. junija 1922 na javni dražbi dne 9. junija t. 1. ob enajstih pri Sv. Lenartu na uradnem dnevu. Lov občin Polhov gradeč, Grosuplje in St. Vid nad Ljubljano se bo oddal na javni dražbi v zakup za dobo od 1. julija 1921 do 30. junija 1926. Dražba za Polhov gradeč se bo vršila dne 2. junija, ona za Grosuplje dne 3. junija in za Št. Vid dne 4. junija t. 1. ob desetih dopoldne v sobi št. 3 okrajnega glavarstva za ljubljansko okolico. LjuMíansha Kreditna banka s ijMtani. Sfritarjeva ulica 2. Delniška glavnica: K 50,000.000 -. Rezervni zakladi nad K 45,000.000' Obrestuje vloge v tekočem računu !n na knjižice najugodneje ter plačuje sama rentni davek. Kupuje in prodaja devize, valute in efekte vseh vrst. Eskomptuje in vnovčuje menjice in devize na tu- in inozemska mesta. Sprejema vsa borzna naročila na tu- in inozemske borze in jih izvršuje najugodneje. Daje vsakovrstne predujme na blago, efekte itd. Dovoljuje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji. Daje informacije v vseh v bančno široko spadajočih zadevah. Brzojavni naslov: Telefon Banka, Ljubljana. št. 261. Račun ček. urada v Ljubljani št. 10509. Podružnice: Split, Celovec, Sarajevo, Celje, Trst, Gorica, Maribor; Borovlje, Brežice, Ptuj. |lillllllHllRIIHllllllllWltllllllllWIMimimilltk!!«lllillllHI¡WlllllliHIIIHIW |!IWIil»IIIIHIinHllilillllllll!IWl|lllllllllllilillIillllll K A VARNA EVROPA 1 ■ JAKOB ZALAZNIK slaščičarno, pekarija in j ■ kavarna Stari trg št. 21 J Okrepčevalnica || jugoslovanskih lovcev J lllBlilllllillllllilllllllllBIIIllilllllillllllllillllllllHlB lilllHIlillllillllilllillllllllillllllHIlilllllfflBlilllllliMItlllllllilllllB 1 v Ljubljani, Dunajska cesta I fj M H 1 je shajališče članov „Slo- ( m venskega lovskega društva“ m Gostilna Josipina Češnovar Ljubljana, Dolenjska cesta je zbirališče jugoslovanskih lovcev. ©y7/f^\ P 4 i P I I g i i I Jadranska banka' sprejema vloge na hranilne knjižice, žiro-in druge vloge pod najugodnejšimi pogoji. Prevzema vse bančne posle pod najugodnejšimi pogoji. Belgrad, Opatija, Celje, Sarajevo, Dubrovnik, Split, Kotor, Šibenik, Kranj, Zader, Ljubljana, Zagreb, Maribor, Trst, Metkovič, Dunaj. Poslovne zveze z vsemi večjimi kraji v tu- in inozemstvu. P IS I i i p i IS p XL P I Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Filip Bi Z j lili, lcrznar Ljubljana, Gosp os v. cesta 13 se priporoča za vsa krznarska dela v najmodernejši obliki. Kupuje kože divjačine po najvišjih dnevnih cenah in jih sprejema tudi v strojenje. 1 Shajališče lovcev je kavarna „^prešeren y £jubijani ff^arijin -trg „CROATIA“ zavarovalna zadruga v Zagrebu ustanovljena od mestne občine Zagreb leta 1884 sprejema v elementarnem in življenjskem oddelku vsakovrstna zavarovanja pod najugodnejšimi pogoji in najmodernejšimi tarifi. ZAHTEVAJTE PROSPEKTE katere pošilja in daje vsa potrebna pisna in ustna pojasnila PODRUŽNICA ZA SLOVENIJO Ljubljana, Stari trg štev. 11. Sprejemamo sposobne potnike in zastopnike, katerim se nudi prilika velikega zaslužka. Ljubljana Ff. SCVCIIC Ljubljana Židovska ulica 8 J3'O.SlCeaip Židovska ulica 8 priporoča svojo veliko zalogo pušek, pištol in samokresov lastnega izdelka in najnovejšega sestava kakor tudi belgijskih, sulskih in čeških strogo preizkušenih pušek z najboljšim strelnim učinkom. Zlasti opozarja na širom znane lahke trocevke s Kruppovimi cevmi, na brezpetelinarice za brezdimni smodnik in na browning-puške. Velika zaloga vseh lovskih in ribiških potrebščin po najnižjih cenah. Popravila in naročila izvršuje točno in zanesljivo. yfi^^ L udov! k Borovnik, puškar v Borovljah na Koroškem Priporoča najmodernejše puške za lov (dvocevke, risanice, frocevke Itd.), dalje Mannlicher-repefirke z najboljšim strelnim učinkom, pripravne za lov, Mannlicher-Schönauer - repeiirke, Browning - pišiole kakor iudi pišiole sistema »Sieyr«, krogla Ö.35 in 7.Ö5, po prvofnih cenah. Priporoča se iudi za izdelovanje novih kopii in cevi. Popravlja in prenareja vsakovrstne stare puške po najnižjih cenah iJwnwnnwnnwnnwnnwnuwniTwnnfflnnwnnwnnwfinwnnwnnwnnwfiiiwilrwfnnwnnwn.fTwinwTiiiwliwniTWTiiwSi LIN NAJVECJA JUGOSLOVANSKA TOVARNA ZA BARVANJE, KEMIČNO ČIŠČENJE, PRANJE IN SVETLO-LIKANJE PERILA BARVA ČISTI PERE vedno vsakovrstno blago obleke vsakovrstno blago SVETLO LIKA ovratnike, zapestnice in srajce JOS. REICH POŠTNA NAROČILA SE TOČNO IZVRŠUJEJO. TOVARNA: POLJANSKI NASIP 4 PODRUŽNICA: ŠELENBURGOVA ULICA 3. | PODRUŽNICE: MARIBOR, GOSPOSKA ULICA 38; NOVO MESTO, I GLAVNI TRG 73; KOČEVJE ŠT. 39. I feillllMllllMIIIIMIIIU<>UIIIJMIIIIJMlllUMIIIlMilllU^IIIU^IIIU*UlllMbUIIIMUIIU«illllJ^IIILi«lLllllWJIIIjaitlllLttUIIIMUlllMUimi>UIIIJAlllllJ^I|^ s=—=— ----------- == r r. Herfort, zoolog, preparator ]j Ljubljana jj Vrazov trg štev. 1. Sv. Petra nasip štev. 71. M. Hanzlovsky: Obris lovskega živaloslovja» _ (Dalje.) Omenitve vredne so kozje krogle (alga gropile), ki se napravljajo v želodcu koz iz zlizanih dlak ier neprebavljenih koreninic itd. Dokler se nahajajo te krogle v želodcu, so mehke, na zraku se kmalu strde. Po navadi so velike kot oreh, včasih pa tudi večje. Prej so jim pripisovali naravnost nadnaravno zdravilno moč za stotine bolezni. Pa še dandanes se ne manjka podobnih lahkovernih ljudi. Živalim samim ne delajo te krogle nobenih težkoč. Kozam navadno ne pokladamo v zimskem času, ker se rade branijo nastavljene krme. Če jim hočemo pomagati, je najbolje, da posekamo v pasu, kamor zahajajo najrajši ob globokem snegu, nekaj listovcev, katere bodo gotovo rade objedale. Večje važnosti je za divjo kozo sol, katero prav rada liže. Sol pokladajo po raznih krajih različno. Če najdeš n. pr. ob dobro obiskovani stečini skalo, ki tvori kolikor toliko naravno streho, pritrdi med pečevje primeren kos soli, katero najdejo divje koze kmalu. Lahko izdolbeš tudi v kako debelce primerno globok žleb s pripravnim številom lukenj, katere zabiješ s soljo. Ta način pokladanja je bolj varčen, ker ne pride toliko soli v nič kot pri prostem polaganju solnih kep. Tudi te žlebe nastavi dobro pritrjene ob stečinah. Da vpliva sol blagodejno na telesni razvoj, oziroma na boljšo prebavo, torej na lažje prenašanje bolezni, je umljivo. Lov na divje koze je užitek prve vrste. Že dejstvo, da smo se povzpeli nad vsakdanjost, nam je v zadoščenje. Živahno presnavljanje v našem telesu, sveži zrak, sijajna svetloba, občutek svobode — vse to nas povzdiguje. Poleg tega nam je gorski svet novo pozorišče, Lovec, 1921. ^ 181 povsem različno od našega bivališča v nižavi, in vsa gorska pokrajina, ki nam stopa spotoma pred oko, nas iznenaja z vedno novimi, silnimi slikami. Samo človek brez veselja do narave more ostati top ob pogledu na krasoto v domovju koz. Ce se ti še posreči zalesti in prevariti kakega starega kozla, ki sameva v skoro nepristopnem robovju, potem se začutiš kol kralja nad črvmi, ki se obmetavajo globoko pod teboj z blatom vsakdanjosti. Zalaz je pravemu lovcu divjih koz najljubši. Opisati ga ne morem, ker je odvisen od krajevnih razmer in od števila divjih koz. Poznati moraš predvsem svet kot svoj žep, biti moraš siguren hribolazec in dober strelec. Znani ti morajo biti pašinci koz in njihove stečine. Najbolje je, če se napotiš tako zgodaj od doma, da dospeš z dnem na kraj, kjer hočeš pričakati, odnosno zalesti kozla. Največjega pomena pri tem je veter. Izvrševanje zalaza s slabim vetrom je nespametno. Z ostrim daljnogledom si moraš izbrati žrtev ter si ji približati na strelno razdaljo. To je pa lahko rečeno, a težko storjeno. Globoke drče, plazovi, stene, skoro navpične, z gladko in opolzko travo porasle strmine Brez vsakega kritja in cela množica drugih zaprek te ovira stopinjo za stopinjo. Medtem ko lezeš po vseh štirih in se oprijemlješ z opraskanimi prsti v razpokah pečin, so te pa morda že dobile koze v nos in se prestavile na drug greben, ne da bi to opazil. Toda le za trenutek napraviš dolg obraz; dobro povečujoče steklo ti pokaže daleč v razdrapani čeri močnega kozla, mirno motrečega okolico. Hitro je napravljen nov načrt. Plezanje in plazenje se prične iznova, morda zopet brez uspeha. A vendar si zadovoljen, ko si brišeš s čela kaplje, ki jih privablja v gostih curkih solnce, ker si ves prežet od čuvstva, da je bilo lepo, a jutri bo morda še lepše. Vsled trudnosti ti ne tekne dosti jed, žejo si pogasiš s požirki ledenomrzle vode in že spiš okrepčujoče spanje na slami samotne lovske koče. Se preden se začne daniti, si zopet na nogah. Prve solnčne žarke pozdraviš visoko v stenah. Na polici zagledaš pasočega se kozla. Previdno se mu primakneš ob ugodnem vetru na 150 korakov, toda kaže ti le ozko stran telesa. Mirno čakaš s puško pri licu — še ena kretnja in dovolj širok je! Muha leži v sredini prsi, kratek jek, rjavec izgine za robom police, se pokaže na peščeni drči kot valeč se kolobar in obvisi v niže ležečem ruševju. Kakor da se ti ne more nič zgoditi in da si še čisto spočit, se spustiš za njim. Ko stojiš pred njim, bi najrajši objel vso gorsko krasoto. Kozlu iztrebiš drobovino, odrežeš nekaj močnih ruševih vej in ga položiš nanje. Sele sedaj se zaveš, da ti je napolnila skrbna roka nahrbtnik, katerega vsebina ti diši kot nikdar prej. Tudi truden postajaš, a ko si naložiš kozla na hrbet, preide vsa umornost in prožnih korakov pohitiš v dolino z bremenom, katerega težo ti lajša lovski ponos. Še bolj ti polni čašo radosti veličastni čar zime v gorah, če skušaš doseči v snegu in ledu, bleščečem se v milijonih dijamantov, kozia-bradača, ne meneč se za smrt, ki preži nate za vso to krasoto, kajti zalaz bradačev ni nikaka otročarija. Če že ne zdrsneš v kak prepad, ti lahko odmrzne kak ud, n. pr. uho, ali si pa razbiješ roko ali zlomiš nogo na nesigurnih snežnih in ledenih plasteh. Zalaz izvajamo lahko v zgodnjih jutranjih urah ali pa čez dan, ko kozli že počivajo. Drugi način je težavnejši od prvega, na Gorenjskem pa priljubljenejši. Koze love tudi z gonjači. To so veliki kozji lovi. Vodja lova mora poznati točno kozji okoliš, navade koz in stečine. Po tem znanju porazdeli lovce po poklicu in gonjače tako, da zaokrožijo in napode v pogon kar največ koz, katere morajo pritisniti pred strelce. Gonjači in te spremljajoči lovci se poslužujejo tudi pištol, da preplašijo koze z nepristopnih sten v pogon. Začetek gonje naznani navadno vodja lova s strelom, nakar začno gonjači prodirati po načrtu. Pogon traja ponajveč več ur, ker se vzame vsakokrat večji del lovišča. Prvotno so gonjači precej drug od drugega. Cim bolj se pa bližajo črti lovcev, tem bolj morajo gledati, da dospejo v času, ko se začne streljati na divjačino, na znane stečine, katere uporabljajo koze pri svojem begu nazaj. Njihova naloga je, da pritisnejo nazaj bežeče koze zopet v pogon in jih pripravijo do tega, da pridejo ponovno pred lovce, pred katere pribeže v večjih ali manjših tropah. Na čelu tropa beži vedno samica-vodnica, medtem ko se stiskajo močni kozli bolj odzad, navadno tvorijo zaključek sprevoda. Pazi vedno, da bodeš streljal le na kozle. Strel na koze ali celo kozliče je greh. Sicer pa ni strel na kozla posebna umetnost, lahko pa postane v gotovih okolnostih. Običajno vidiš že oddaleč žival, kako se ti bliža v urnih skokih. Napravi jih po deset, dvajset, nato postoji. Če drvi v smeri proti tebi, si siguren, da pride na tvoje stojišče. Zato se ne vznemirjaj, ampak čakaj mirno, da ti pride blizu. Strelno polje je prosto, cilj je velik, zgrešiti ne moreš, če te ne moti srce. Ko zagledaš koze brzeti proti sebi, vpri levo roko ob levo koleno, da ti stoji puška mirno, pripravi sprožnik, idi s cevjo ob prednji nogi koze, ko obstoji, navzgor in sproži hladnokrvno za lopatico. Če koza beži, ujami hitro lopatico, vrzi cev malo naprej in sproži za dlan pred kozo. Pomni, da je le malo strelcev, katerim ni treba držati naprej, ki spremljajo drvečo žival med sproženjem. Navadno postoji vsak strelec v trenutku strela za hip, ki zadostuje, da pade krogla za kozo ali pa v njen zadnji del. Če si pa vznemirjen, se naslajaj rajši na bežečih živalih kot bi vrtal luknje v zraki Tudi od enega samega lovca ali gonjača si daš lahko pognati žival. Poznati moraš predvsem kozlova pota, katera mu lahko zapreš z razprostrtimi ctmjami bele ali rdeče barve ali pa s človeškim sle- dom samim, katerega se kozel zelo plaši, da prekorači to nevidno črto le v skrajni sili. Ta način lova je posebno priporočljiv pri pretkanih samotarjih in ob slabem vremenu, ko ni mogoče spraviti gosposkih lovcev iz gorke lovske koče. Čakanje kozla ob glavnih stečinah za časa prska ljubijo tudi ponekod, a zahteva mnogo potrpežljivosti. Na Balkanu, v francoskem delu Alp in deloma tudi pri nas gonijo koze z braki. Po mojem okusu ni ta lov in ga tudi ne priporočam. Dobro pa je, če imaš zanesljivega barvarja, da ti poišče ranjeno žival, katerih ne manjka zlasti po velikih gonjah, kjer se veliko strelja. Kot ena prvih dolžnosti vsakega lovca naj velja to, da označi po končanem pogonu vodju lova natančno smer, kamor je bežala zastrelje-na žival, in pa strelne znake, da se ve ravnati pri poiskanju ranjene živali. Čestokrat kaže koza precej žilavo življenje. Streljajo jih danes iz večine z repetirkami malega kalibra. Njihova prednost obstaja v izravni letalni dragi. V velegorju je namreč težko preceniti pravilno razdalje, zato je važno, da nima krogla na 50 korakov dalje ali bliže veliko višinske razlike v svojem poletu. Tudi je učinek male, oploščene krogle veliko večji kot oni starih, velikih svinčenih krogel, kar prihaja zopet zelo v poštev v visokem gorovju, kjer ne 0re za to, da dobim jak krven sled. Ponavljača ne sme biti niti predolga niti pretežka, a tudi ni slabo, če je opremljena z daljnogledom, dasi ima to slabo stran, da zapelje lovca do daljnih strelov tudi tam, kjer bi se bilo še mogoče približati živali. S tem pa pripravi lovca ob najkrasnejše trenutke zalaza, kajti ravno bližanje, vznemirjajoče plazenje in skrivanje za sivim kamenjem in temnim ruševjem je najlepše. Se večjega pomena kot daljnogled na puški je za lovca divjih koz dobro povečevalno steklo v roki, ki mu olajšuje lov na te plahe živali in ga usposablja ločiti kozo od kozla. 6, Divja svinja. Ta (sus scrofa L.) spada med sodoprste. Prsti niso vsi enako močni, ker nosita srednja večji del na okončini sloneče telesne teže ter se zaradi tega bolj okrepita kot stranska dva. Divja svinja stopa le po zadnjih prstnih členih, ki so obuti zaradi večje trdnosti v debele, rožene parklje. Prsti se lahko krečijo, vsled česar se svinja na močvirnih tleh ne vdira. Po postavi je divja svinja podobna domači, ima le bolj široko in debelo glavo z močnimi zatilnimi mišicami, krajša, pokonci stoječa ušesa in višja tekala. Rilec, s katerim svinja tipa, voha in rije, opirata posebna kost in hrustanec. S trdimi ščetinami porasli rep je navadno zavit, pri begu iztegnjen. Zob ima 44. Sekalci rastejo posebno v spodnji čeljusti poševno naprej in tvorijo lopato, s katero preriva merjasec zemljo za hrano. Podočnjaki se zovejo čekani ali okli. Brez pravih korenin so in se zavijajo navzgor. Nerescu služijo kot nevarno orožje. Divja svinja sliši in voha izvrstno, vidi pa — zlasti navzpred manj dobro. Barve je umazanočrne. Kožo pokrivajo čez poletje bolj redke ščetine, pozimi se zgosti podlanka med ščetinami, ki so ob koncih preklane. Mladiči so prvotno sivkastorjavi z umazanorume-nimi pasi. To marogasto barvo pa izgube že na jesen in jo zamenjajo s črnosivo ali sivočrno. Dobe se pa tudi bele ali rumenorjave svinje, katerih leglo je tudi svetlejše, dokaz polbeličnosti. Nekateri so mnenja, da izvirajo svetleje barvani divji prašiči od domačih. Teža divjih prašičev doseže v nekaterih krajih do 250 kg in je odvisna predvsem od hrane. To tvorijo v glavnem žir, korenine, trava, žito, osobito koruza, razni poljski sadeži, ličinke in gliste. Poljedelcu delajo na polju veliko škodo, vsled česar jih smatra zakon za zveri jn jim ne privošči nikake lovostaje. Te živali se drže najrajši v bukovih in hrastovih goščavah, kjer počivajo čez dan v kotlih. Na pašo gredo proti večeru in se vračajo v ranih urah v omenjene kotle, katerih ne menjajo rade. Na jesen se znatno odebele. Bukanje se prične v novembru in traja 4 do 5 tednov. V tem času se skušajo iznebiti starejši merjasci, ki izločujejo precejšen, tudi na meso prehajajoč smrad, mlajših ter jih pridno odganjajo od svinj. Te se prično bukati že jeseni po skotenju, to je v starosti poldrugega leta, in nosijo 18 do 20 tednov, nakar vržejo po 4, 6, 8, tudi 10 ali 12 mladih, katere čuvajo prvih 14 dni skrbno na z mahom in listjem postlanem ležišču. Mati jih zapusti le toliko, da si poišče hrane, nakar se vrne. Ko so mladiči stari 2 do 3 tedne, jih počne jemati s seboj na svoje ponočne pohode, pri čemer se odlikuje v skrbi za zarod z veliko srčnostjo. Večkrat se pa bukajo svinje tudi še po januarju. Tudi se najbrž iznova, torej v drugič bukajo, ako niso bile oplemenjene ob prvem bukanju ali so jim kmalu poginili mladi. Kjer pasejo po šumah domače svinje, se ne znajdeta redko v ljubezni krotak merjasec in divja svinja ali neresec in krotka svinja, česar se pa ne veseli svinjerejec, ker se belopisani polutani ne debele prav dobro. Med živalskimi sovražniki divjih svinj se odlikujeta volk in lisica, katerim pa pade kot žrtev samo kak bolan odojek. Lov se izvršuje s čakanjem, zalezovanjem in z gonjo. Pri lovu je treba upoštevati, da je ta divjačina izredno srčna in da se postavi v bran manjšim psom, pred katerimi ne zbeži, ampak se pusti obla- jati. Ranjena napade tudi človeka, česar ne smeš nikdar pozabiti. Sicer pa streljaj, če se bojiš, odzadaj nanjo, ker se preganjan neresec nikdar ne obrne, da bi napadel. Čakanje se izvaja v poznih večernih in zgodnjih jutranjih urah ob glavnih stečinah, ki vodijo na pašo, oziroma z nje. Če je lovec izsledil in ugotovil taka pota, se postavi v bližino na prežo. V zgodnjih jutranjih urah pa združi lahko prežo z zalazom, osobito v krajih, kjer je obilo žira. Da igra veter tudi pri tem lovu veliko vlogo, mi skoro ni treba poudarjati. Pogoni se lahko vrše s psi ali z gonjači. Psi morajo biti čisti, t. j. za ostalo divjačino se ne smejo zmeniti. Posebno pripravni za ta lov so ovčarji, ki so ostri, vztrajni, čvrsti in imajo tudi primerno dober nos. Preden se napravi pogon, morajo lovci natančno izslediti kotle, kjer se zadržujejo divji prasci. Nastavljanje lovcev-strelcev se mora izvršiti mirno. Pri pogonih samih ne pozna te vrste divjačina nikakih stečin, zato mora biti vsak strelec pripravljen na vsak hip. Ako loviš sam s psom, spustiš psa v bližini znanih kotlin, sam pa gledaš, da se kar najhitreje postaviš na kraj, o katerem domnevaš* da prodro tam prašiči. Če se je posrečilo psu, da je pregnal prašiče z njih počivališč, skušaj podreti z dobro pomerjenim strelom najtežjo žival. Premnogokrat se pa dogodi, da se ustavi psu kak neresec ali pa cela družba in ga prične napadati. Takrat moraš gledati, da prihitiš čim prej in čim tiše . na pomoč. Tako prideš lahko na krajšo razdaljo do strela. V starih časih so lovili merjasca izključno samo z ostnom. En lovec je gledal, da je ranil in razdražil merjasca s pšico, medtem ko se je postavil drug z ostnom tako, da se je nabodel napadajoči merjasec sam na prsi. Pri tem lovu je bilo potreba velike sigurnosti, vaje in moči. Če je lovcu prvič izpodletelo, je odskočil in pustil zdirjati zbesnelega merjasca mimo sebe, nakar se je pripravil za drugi napad, ko je pridivjal merjasec v drugič do njega. Ranjeni merjasec ne da od sebe nikakega glasu. Pač pa se oglasi iznenajen z globokim u ali o. Tudi, kadar se valja v blatu ali koplje v luži, izraža glasno svoje zadovoljstvo. Na Slovenskem se je pojavila do zadnjih let le ob hrvaški meji tu in tam kaka svinja. Zadnja leta so se pa precej razmnožile, zlasti na Dolenjskem. Ves rod izvira od divjih svinj Gorjanija, bivšega graščaka na Ruprč vrhu, kateremu so ušle neko noč iz pregraje, in sicer ne proti gospodarjevi volji. Z ozirom na naše kraje, kjer nimamo velikih, neobdelanih, močvirnih prostorov niti ne divje zaraslih in zraslih gozdov, ni prevelika razploditev divje svinje umestna, dasi ima lov na merjasce po pravici strastne častilce, saj nudi obilo trenutkov najvišje napetosti. Sicer pa se ni treba bati, da bi se mogla ob naših lovskih razmerah sploh upoštevanja vredno zaplodili. Pritožbe o škodi, ki jih delajo divje svinje pri nas, so podobne onim o po toči popolnoma potolčenih njivah, ki pa dado na jesen več pridelka kot leta, ko ni bilo toče. Pri nas je povsod preveč vika in krika I (Dalje prihodnjič.) ■P£3l Peter Gilly: Med soško vojno in po njej v domačih loviščih. Neobičajni pojavi v naravi vplivajo vedno na živalstvo. Zato se mi zdi umestno, da obelodanimo, kar smo opazili v daljnem ali bližnjem zaledju neobičajnega na živalstvu za časa vojne ob Soči. Redki smo bili doma in lov nam sploh ni nudil tistega nekaljenega veselja ko v mirni dobi: saj je imel skoraj vsak drago bitje v območju sovražnih sil in skrbi polna duša in srce nista imela pravega užitka. Da je delovalo nepretrgano grmenje topov na živalstvo v obližju, je umevno. Umikalo se je vedno dalje v mirnejše lege. Kolikor bolj so razvite živalske čutnice, toliko huje je moralo učinkovati bobnenje in vedno pretresanje zemlje na živali. Ozračje in zemlja sta bila v vednem nemiru in celo v okolici Višnje gore so se tresla posamezne dneve stekla na oknih kmečkih domačij po hribih, kakor so mi čestokrat zatrjevali verodostojni domačini. Pri lahnem, mirnem zračnem toku iz zapadne smeri mi je napolnilo dušo to bobnenje vedno z grozoto, koderkoli sem hodil po hribovskih loviščih. Ob zgodnjem jutru sem razločeval dobro posamezne strele večjih topov. Ako je vplivalo zračno in zemeljsko valovanje tako daleč na čutnice ljudi, je moralo toliko huje delovati na neprimerno bolj razvite čutnice živalstva, bivajočega tik zemlje ali pod zemljo v neposrednejši bližini razstrelb. Prav posebno se moramo ozirati na zemeljsko tvorbo bližnjega zaledja, ki je kraška in polna podzemskih votlin. Da bi si živalstvo ne iskalo mirnejših skrivališč in zatočišč, da bi se ne umikalo neprestanemu, nenaravnemu nemiru, o tem ni dvoma. Možno je, da se privadijo temu posamezne, manj razvite živali (zajci, podgane i. t. d.), tudi si je našla morda po planinah divjačina dovolj zatočišč, kar nam naj opišejo oni lovci, ki so opazovali to v bližini vojnih postojank po tirolskih in naših mejnih planinah. Seveda je mislil sploh malokdo tik strelskih jarkov s praznim želodcem na lov. Vsekakor bi bilo zanimivo slišati kaj o divjih kozah, petelinih, ruševcih in drugi divji perutnini na Tolminskem in v Triglavskem pogorju. Moja opazovanja se nanašajo na višnjegorsko okolico, in sicer pričnem s ptiči. Prve nenavadne znake sem opazil pri pticah že prvo pomlad po pričetku laške vojne. Predvojno sem pogrešal v naši okolici lastovic, a to spomlad se jih je priselilo in naselilo večje število. Ostale so nam do danes zveste. Enako so se pojavili in se privadili vrtni in domači žoltorepci, katerih nisem bil poprej opazil. Sedaj mi poživljajo vrtec in letošnjo jesen (1920) so lovili ob hiši še 4. novembra mrčes, ko so mi celo poletje poleg sinic in ščinkavcev pridno zatirali golazen na vrtnicah in v vrtiču sploh. Škorec je prihajal poprej k nam le na selilnem poletu, a ni gnezdil v okolici. Zadnja tri ali štiri leta se je naselil i on in poleti se pojavlja vedno večja tropa iz prvih gnezd (meseca rožnika) na stari jablani pod vrtom. Tudi nadlega mest — kavke — so gnezdile poprej le pri Peči na enem samem mestu v hrastišču, a med vojno so zagospodarile v večjem številu na zvoniku sv. Ane in v bližnji okolici vobče. Zelena vrana je bila pri nas nepoznana. V okolici sem videl prvo v življenju kot fant, vozeč se z vozom v Ljubljano, pri Rudniku pred 45 leti, drugo na lovu na Podblici pri Podnartu pred 30 leti. Ko sem lazil med vojno ob Soči za gobami po lovišču, sem zaslišal nepoznan ptičji glas. Zalezoval sem ptiča in srečno zagledal omenjeno krasotico vrh smreke. Večkrat sem jo opazoval pozneje z daljnogledom in tudi njen zarod se je pojavil: bilo jih je pet vseh skupaj. Koncem julija so izginile. Drugo leto so bile zopet tu in sedaj so se ustalile. Za svojo zbirko sem si privoščil eno, a druge čuvam. Neverjetno so se razmnožili liščki. Pred vojno jih je bilo mnogo manj, a sedaj se spreletavajo v zgodnji jeseni in poleti v velikih tropah: vrabiči se lahko kar skrijejo spričo številnih liščkov. Na orehu in kostanju pod oknom mi gnezdijo in siničica celo v siarem zidu sosednje hiše, komaj poldrug meter nasproti kuhinjskega okna, kjer ima pozimi vedno pogrnjeno mizo. Zalostnejšo posledico vojne opazujem pri slavčkih in drugih pevkah-žužkojedah, ki gnezdijo po goščinah in grmih. Slavci so izginili od nas, a broj drugih pevk se je zmanjšal, vsaj tako se mi dozdeva. Pa zakaj? Znano je, da je najzlobnejši uničevalec gnezd malih ptic sraka. Ta se je neverjetno razmnožila pri nas. Da so se doselile tuje, dvomim, pač pa tiči prava krivda v premalem pokončavanju srak vobče. Pri pomanjkanju streliva in njegovi visoki ceni ne strelja nobeden ne srak ne šoj, kar ni prav. Vsak lovec naj pokončuje, kjer in kadar more, srake in šoje, te plenilce malih gnezd. Šoje se prav lahko privabijo. Na sovin klic — čevink — smo jih lovili svoje dni v jeseni na limanice. Z enakim uspehom jih prikliče lovec ter jih lahko mnogo postreli, z risano ptičarko. Sraka je oprezna. Zelo lahek strel je na letečo, ker leti počasi in v ravni smeri, torej lepa vaja za strelca. Kjer so se razmnožile, so prepodile večinoma male, prekoristne ptice-pevke. Kot redkost sem opazil med vojno pri nas samo enkrat smrdokavro. Gnezdila ni. Pri ujedah ni bilo izrednosti. Število kraguljev je skromno, zato skrbi moja trocevka ob gnezditvi. V seznamu imam gnezdišča, katera nadziram spomladi, kajti kragulj uporablja najrajši svoja stara gnezdišča ali ona kanj, pa tudi obratno. Redko se potrudita kragulj in kanja za novo gnezdo, rajši malo popravita staro. Velika uharica se je pojavila v brezovškem smrečju in na Štraj-narjevem lazu. Večkrat sem jo prepodil, a nikdar je nisem mogel streljati radi goščave in nepripravljenosti, le moj sin je sprožil brezuspešno za njo. Puščala je vidne znake zauživanja zajcev in jerebov. Gnezdila ni pri nas. Poljske jerebice so izginile zadnja leta prav vse. Poprejšnje čase sem videl vsaj semintja malo kito. Pozimi so jih' ugonobili pobalini pod kozelci, kolikor se jih je rešilo prek leta srečno mačkam po poljih. Pomoč je pri naših razmerah težka, ko so čuvaji le bolj strelci in ni varstva in krmljenja nikjer nič, zamere pa se tudi vsak boji kot vrag križa. Prepelico čujem pač radosten pri dohodu par dni, a potem izgine. Preveč je maček po poljih! Omenili hočem še divje kokoši. V jeseni zadnjih šest let sem jih prepodil čestokrat dnevno po več z braki; parkrat je zletel tudi divji petelin prav v obližju, streljal — naravno — nisem nikdar. Spomladi sem lazil zaman v najzgodnejših urah po teh krajih in natezaval ušesa: njega ni bilo več! Jerebi so se dobro razmnožili, a na žalost raste tudi število njihovih sovražnikov. Kljunači so vedno redkejši gostje. Mnogo večerov sem čakal spomladi za časa njihovega spreleta, a zadnja leta vedno zaman. Niti videl nisem nobenega, pač pa sem prepodil v jeseni tuintam katerega nepričakovano. Krajevna lega jim menda ne ugaja. Race se redkokdaj oglasijo, premalo vode je, vendar sem jih ustrelil letos pet. (Dalje prihodnjič.) * v '':feTš LISTEK JL- ! ti» Fr. Bračun: Ob polni luni. Tajinstveno žubori Brestanica po Ramenski grapi, odbija tu pa tam svetlobne trake v sinje ozračje in jih lomi ter tanjša in daljša okroglo lunino sliko, jo krajša in debeli. Luna pa se smehlja, ko gleda to početje, ter izžareva naprej medle žarke v svet, da rišejo temne sence po gozdnatem pobočju gori do vrha ter se odbijajo od kristalne, bele odeje in od stekel v reber potisnjene koče, ki zre zato kakor glava ogromnega orjaka v pokrajino pod seboj. Ravno nad kočo se je zamaknila temna zaplata na svetli preprogi v mrak s slamo pokrite koče, kjer sanja pobožni Crkuč bujne sanje: sam nadangel Rafael mu spušča srebrno lestvico na zemljo ter ga vabi z ljubkim smehljajem k sebi v sinje višave. Ves srečen se odzove rade volje prijaznemu vabilu ter se vzpenja z nadnaravno lahkoto vedno više po lestvici. Cim više je, tem bliže in krepkeje zvene zvoki kerubinskih tromb in petje onih, ki prepevajo Gospodu večno slavo. Le glej, kako daleč pod njim je že zaostala solzna Ramenska grapa 1 Rar opazi — o groza! -— tik sebe samega rogatega peklenščka, ki vneto žaga lestvico — rsk — rsk. Hu — kako nevarno že poka pod njim! Zdaj, zdaj se zruši in zropoče v brezdno s takim hruščem in truščem, da se — prebudi. Prestrašen se ozira po sobi, kamor usmerja skozi stekla polna luna blede proge naravnost na postelj. Cuj 1 Raj imajo kokoši, da vpijejo in frfotajo kakor besne? Raj je kozi, da mekeče brez pre-stanka, in pujsu, da kruli, kakor bi ga deval iz kože? Nekaj ni v redu 1 Na mah je pokonci in že odpira vrata v vežo, kjer ležita nasproti sobe za kozo meketavko in pujsa krulca opredeljena prostora in odkoder vodi lestvica v podstrešje, kjer kokodajsa vznemirjena perjad. Rakor pes velika žival odskoči izza sobnih vrat ter se stisne med navlako ob vežne duri. „Le čaj, hudoba 1 Posvetim ti, da ti na veke preide poželenje po mojih jarčicah!“ mrmra ozlovoljeni Crkuč, ko dviga težko korito, ki mu je prišlo kot najpriročnejši predmet pod pest. S krepkim za- mahom loputne proti mestu, odkoder se svetlikata rubinasti lučici v gosto temo. V naslednjem trenutku že zacvili — zapah v vežnih durih, vratnica zaškriplje, zamolklo udari korito ob tla, nekaj kosmatega smukne ob goli Crkučevi nogi, mrzel vzduh puhne od zunaj in polna luna se prismeje porogljivo v vežo. „Tri sto kosmatih vragov — Bog mi odpusti grehi — vranov sem mislil reči 1“ tarna pobožni Crkuč, ko vtika nesrečni zapah nazaj v vrata. „Bolj točno in hitro pa spaku res nisem mogel pomagati pod milo nebo 1 Da bi se mi grdavs vsaj izkazal hvaležnega in puščal po-sihmal moje kure pri miru 1 Mislim, da sem mu dosti žrtvoval, ko sem razklal korito in se — kši — po vrhu še nalezel nahoda!“ Lisjak pa že ne sliši več brezbožne kletvice in skromnih želj pobožnega Crkuča, temveč jo maha po strani po strmem pobočju, ozlovoljen radi ponesrečenega napada in bolečih otolkljajev, ki mu jih je prizadel padec s podstrešja na vežo, ko je lovil petelina. Solnce je pošiljalo še medle žarke izza vrha na hribu, ko se je podal na pot, dozdaj pa še ni ujel ničesar, kar bi mu količkaj utešilo gladni želodec. Ves dan je bril oster sever, da se je sproti strjala ledena skorja, kjer so jo zrahljali na površini solnčni žarki. Zdaj pa je ponočni mraz še bolj ukoril sneg, da niti lisjak ne more več tihotapiti in ne more izkopati iz kakor kamen trdih tal miši, četudi jo ovoha. Slabe volje jo reže pod razpokano skalo mimo polomkov, kjer je ugrabil lansko pomlad leščerko na gnezdu. Pot mu teče za jarkom, mestoma prepletenim s kopinjem, kjer je presenetil jeseni tu pa tam kako mesnato sloko, skozi mlado smrečje, kjer je strepetal pod njegovim ostrim zobovjem že marsikateri bleskoten fazan. Toda nocoj ne zaduha ničesar ko smrečje, mah in sneg. Sem ter tja preprede smrečje, zaide na pešpot, odtod v bukovje in se približa grebenu. Tu postoji za trenutek in posluša. Rezko bevskanje mu prihaja od one strani iz doline na ušesi, čim dalje bolj razločno, vedno bliže in bliže. Mahoma premeri lisjak pot do vrha. Težko lomasti večja žival navzgor, da rožlja in prasketa v gluho noč. Ravno proti lisjaku se pomika divja gonja. Naglo preizkusi rjavec veter, ki vleče ugodno skoraj proti njemu, nato se prihuli v senco korenjaške bukve, da izgine skoraj očesu. Že razloči v luninem svitu vitko postavo krepkega srnjaka, ki sopiha v težkem diru navzgor po rebri, da se zgošča sopar krog njega v dimaste meglice. Mirno leži lisjak poleg bukve, le bel čopič koncem repa se mu medlo stresa. Ko pa priklopoče srnjak ž njim v enako višino, se sproži rjavec iz sence, kakor bi ga vrglo prožno pero, obvisi za trenutek srnjaku na goltancu ter ga skuša potegniti k tlom. Visoko se vzpne srnjak, s krepkim zamahom se otrese razbojnika, da pade kakor snop daleč v stran v zmrzli sneg, ter nadaljuje svojo pot proti vrhu. Pa glej, črna krt mu brizga iz pregriznjene žile, curlja mu po ostrih zarezah na vratu, kaplja iz grmičja in kopinja pod njim ter pušča mestoma nelične, rdeče lise na deviški odeji. Glasno zabevskata lačni lisici, ko zadeneta na prve krvne kaplje, ter še bolj pospešita tek. Težko prisopiha srnjak do vrha. Tu počine za hip, da dobi sape. Na mah sta lisici v njem. Zadnja ga ugrizne v bedro ter mu strga pest dlake iz njega, prednja ga naskoči od strani ter ga skuša pograbiti za goltanec. S trudom odbije trpinčena žival naval od spredaj ter beži naprej. Toda na mah sta rokovnjača vštric njega. Kakor oglje jima žare razbojniške oči, dolge sline se jima cede iz čob, vsak trenutek ga naskočita zdaj z leve, zdaj z desne. Medtem pa curlja venomer vroči življenjski sok iz zevajoče brazde na vratu, kakor ogenj ga pečejo globoke praske na nogah; ki mu jih reže vedno iznova ostra ledena skorja, vedno težja mu postaja sapa, zopet mora za trenutek postati. To priliko porabita košatorepa rablja ter ga istočasno napadeta vsak s svoje strani. Medtem ko zavrne napad z desne, ga pograbi leva lisica za goltanec, da pade na prednji koleni. Se enkrat se vzdigne in otrese napadalca. Zdaj pa se mu obesita oba razbojnika hkrati na podvratek, ga potegneta na tla ter mu pregrizneta sapnik. Parkrat še brcne z nogami, truplo vzdrgeče in — po njem je. Še je življenje v njem, a že trgata lisici kos za kosom iz žrtve, pohlepno, hlastno, besni od gladu in divjega boja. Dosti je mesa še za pet drugih, vendar si kažeta zobe in renčita zlobno druga na drugo, dokler se ne spravi vsaka na svojo stran, kjer trga in hlasta, kolikor more. Tajinstveno vzplamtevajo zvezdice na nebu in polna luna gleda mrko izza oblačka v svet pod seboj . . . Iz lovskega oprtnika. Umrl je dne 25. aprila t. 1. v 72.računov sta določena posestnik Ivan letu starosti na Bukovem pri Cerii- j3s'iBabusek s Krčevine in učitelj Simon nem Gašpar Golob, lovec Kranjske ff Kerbler iz Majšberga. Zaupnike do-industrijske družbe na Jesenicah. V loči odbor. Službo lovca je opravljal celih 52 let in se izkazal v vsej dobi kot vestnega, poštenega in resnega lovca. Za časa vojne je občutil kot marsikateri drug vso pravico rajne Avstrije. Imel je v vojski vseh sedem sinov, ki so mu bili podpora v starosti, kljub temu pa mu niso priznali vojne podpore. Njegov sin Ivan je naklonil našemu Zelenemu križu v spomin na očeta 50 K. Ustanovni obči zbor podružnice Slov. lovskega društva za ptujski okraj se je vršil pod predsedstvom dr. Ludovika Jenka ob lepi udeležbi 16. maja t. 1. v ptujskem Narodnem domu. Osrednje društvo sta zastopala dr. J. Lokar in V. Tančic, ki sta poročala o sedanjem stanju slovenskega lovstva. Zborovalci so si izbrali za načelnika zdravnika dr. L. Jenka, za tajnika učitelja Mirka Majcna in za blagajnika davčnega upravitelja Alberta Primca, vse iz Ptuja, kjer ima nova podružnica svoj sedež. Ostala odbornika sta graščak Gvidon Pongrac iz Trnove in odvetnik dr. Franc Salamon iz Ptuja, namestnika pa odvetnik dr. Adam Ban iz Ormoža in okrajni gozdar Alojzij Barle iz Ptuja. Kod preglednika ra- Ker je ptujsko okrožje lepa lovska postojanka, upamo, da se posreči podružničnemu odboru s primernim postopanjem zediniti vse lovce svojega okraja in urediti lov v svojem okolišu v strogo lovskem zmislu ter zatreti predvsem tatinsko svojad, a tudi vsako mrharstvo. Poostren nadzor nad izvrševanjem lova. Zemeljska vlada za Bosno in Hercegovino je izdala vsem okrožnim oblastvom, kotarskim uradom in šumskim upravam, dalje policijskemu ravnateljstvu v Sarajevu ter vladnemu poverjeništvu za glavno mesto Sarajevo sledečo odredbo: Z ozirom na pretečo nevarnost, da ugonobe v naši zemlji vso divjačino, in z ozirom na današnji ne-dostatek nadzornega osobja za lov je prisiljena zemeljska vlada do sledeče odredbe, da bi vzdržala zanimanje za očuvanje koristne divjačine pri raznih organih, kot so šumski, lovski, orožniški, finančni, ribolovni in poljski uslužbenci, kakor tudi pri ostalem prebivalstvu: Vsakemu prijavitelju, če je službena oseba ali ne, ki prijavi kakemu uradu ali kaki komandi tatinskega lovca ali ki pripomore, da ga primejo in se mu odvzame orožje ali divjačina, se mora izplačati polovica vsote, dobljene od globe ali iztržka od prodane odvzete divjačine in od prodanega orožja. Lovske puške in ročno orožje, v kolikor ni vojaška lastnina, se mora prodati na javni dražbi osebam, ki imajo pravo do lova. Vojaško orožje pa se mora oddati na prejemno potrdilo najbližji komandi. Po gornjem ključu odmerjena nagrada se mora izplačati tudi vsakemu, ki prijavi trgovca ali kupca nezakonito ulovljene ali ubite divjačine, oziroma njenega krzna, ali ki pomore, da se primejo take osebe. Ta nagrada se mora izplačati uradno, zato ni treba prositi stranki za njeno nakazilo. Koncem leta morajo predložiti uradi, ki so izplačevali te nagrade, izkaz: a) vrste nabrane vsote (globa, izkupiček od divjačine in orožja); b) višine celokupne nabrane vsote; c) komu, kdaj in koliko je bilo od tega izplačano kot nagrada. Temu izkazu je treba priložiti v dokaz propisno kolkovane in podpisane pobotnice prejemnikov. Upajmo, da se posreči rešiti s to naredbo bosensko-hercegovski vladi vsaj del divjačine, s katero sta se ponašali Bosna in Hercegovina pred prevratom. Puškarska obrt v Sloveniji. Vsled za Jugoslavijo nesrečnega koroškega glasovanja so bili prisiljeni slovenski puškarji v Borovljah, izseliti se in prenesti svojo puškarsko obrt v drug jugoslovanski kraj. Kot svoje novo bivališče ter obrtno središče so si izbrali Kranj in se združili v zadrugo pod imenom „Puškama v Kranju“. Ta bo izdelovala lovske puške po boroveljskih in najmodernejših svetovnih vzorcih. V Kranju se ustanovi tudi državna strokovna puškarska šola in državna preizkuševalnica pušek. Prošnji za napoved števila jelenov, medvedov in volkov, priobčeni v 6. št. našega glasila, so se odzvali od 25 odbornikov in okroglo 1400 udov našega društva samo trije lovci, katerim vsa čast. Najobširnejše je poročilo sodnega svetnika Ivana Hutterja v Kočevju. Nanaša se na Auerspergova lastna in zakupna lovišča v kočevskem sodnem okraju, katerih obseg znaša 26000 ha. Razteza se črez Friedrich-stein, Rogati hrib, Borovško in Gote-niško goro. Stalne divjačine imajo 6 jelenov, 6 košut in 5 njihovih mladičev, dalje 35 divjih prašičev in 365 srn, medtem ko cenijo število prehajajoče divjačine na 2 jelena, 4 košute, 6 mladičev, 5 medvedov, 19 divjih prašičev in 19 volkov. Kot sosednja lovišča prihajajo v poštev pri prehajajočih jelenih: lovišče bratov Lozarjev v Kočah in Gotenicah, lovišče Dolenja vas ter Rudeževa Velika gora, pri medvedih pa razen imenovanih lovišč še lovišče Stari log in Mala gora, pri prašičih pa lovišče Planina ter Gorjanci. Milan Lah navaja za lovišče „Lovskega kluba“ v Starem trgu sledeča števila: 30 kosov veledivjadi in 80 srn, za lovišče Lož pa 10 kosov veledivjadi in 25 srn. Po mnenju inž. Frana Tavčarja se nahaja na Krimu inMokrcu stalno 8 volkov, med temi 5 v tropu, dalje žive na Krimu stalno najmanj 3 jeleni in 3 košute, v lovišču Rakitna se pa klati 1 volk in prehajata 2 košuti in 1 jelen. Po lastnem opazovanju cenim črnomaljski okraj na 5 prehajajočih prašičev in 1 nestalnega volka, tudi 1 medved prilomasti včasih, medtem ko se ni prikazal kljub bližini Auerspergovih lovišč v tem okraju že dolgo noben jelen. Zanimiv srnjak. Moj gospodar me vpraša nekega dne, če imam v lovišču kaj za zalaz sigurnih srnjakov. Javil sem mu z veseljem, da imam lepega šesteraka, katerega zaleze z lahkoto, kadar hoče. Omenjeni srnjak se je nahajal že blizu dva meseca na enem in tistem kraju, kjer sem ga videl v vsakem času. Prav nič se me ni bal, malo me je pogledal, potem se je pa naprej pasel. Več kakor desetkrat sem prišel s puško na lovskih pohodih do dvajset korakov k njemu in nikdar ni zbežal, tako da se mi je res čudno zdelo. Vesel vsled tega poročila, vzame moj gospod puško in mi reče, naj grem ž njim. Ker sem pa imel takrat ravno neko drugo nujno opravilo, sem se mu opravičil in mu pokazal samo na loviščnem zemljevidu kraj, kjer se je držal srnjak. Ko pridem čez uro nazaj, je bil srnjak, lepo razvit šesterak, že mrtev na veliko veselje mojega gospodarja. Ker niso imeli daleč naokoli nikjer udomačenega srnjaka in se tudi ni slišalo, da bi bil kje kateri ušel, smo sklepali iz njegovega rogovja, posebno ker so bili vsi izrastki polomljeni in rogovje jako obdrgnjeno, da je bil velik pretepač, ki se ni upal kot premaganec nikjer več pokazati. J. D. Svatba ruševcev na Roglji. Pravi raj za ruševce so planine na pohorski Roglji (1500 m). Dne 22. maja t. 1. sem opazoval iz svojega skrivališča nič manj kot 8 petelinov, ki so igrali svoj svatbeni raj na obširnem travniku. Ponoči je razsajala nevihta, proti jutru pa je piš razgnal oblake, tako da je ob treh zjutraj še posijal ščip, preden je odplul mimo Urške tja za Peco. Že pri luninem svitu se je začela svatba okoli mojega zaslona (venec gostih smrečic, zapičenih v kolobarju). To je bilo gruljenje kar brez prestanka in — čč . . . ššt! čč . . . ššt! po senožeti zdaj tod, zdaj tam! Bolj ko se je svitalo, ljutejši so postajali petelinci. Tu se naskakujeta dva, jedva streljaj više se tepe drug par, sem od obronka pripelje kočijo posebno bojevit starin. Iz trave pa bodrijo trije mlajši, gruleč: kar le zadrrrgni! . . . kar le zadrrrgni! Iščoč si nasprotnika, poskoči zdaj ta, zdaj oni za pedenj nad travo in pokliče na korajžo : češš se bit’? češš se bit’? Kočije se pre-peljavajo tod, onod, vsepovsod: beli kolobarji našopirjenih repov, ovenčani z glorijolo, se čudovito blešče v prvih solnčnih žarkih! — Ob robu gozda se oglasi srnjak: splašen na jutranji paši, se lajajoč prihuduje mimo. Svatovski ples je za danes končan. Petelini se sprelete na vršiče smrek, a gruleča pesem še dolgo vabi in kliče tja v mlado jutro: kar le zadrrrgni ! kar le zadrrrgni! J. Brin. Za Zeleni križ je daroval vseuči-liški profesor dr. Franc Jesenko v Ljubljani 20 K. Ribarska mreža. Prostovoljna lovostaja za sulce. Ribarski klub „Sava“ je sklenil, da bodo lovili njegovi člani v klubo-vih ribolovih sulce le od 1. novembra do konca februarja. Sulcev pod 3 kg ne bodo jemali. To je sklenil klub radi tega, da bi se zopet nekoliko zaredili v naših vodah sulci, ki so med vojno zelo trpeli. Priporočamo ta sklep v posnemanje ostalim ribarskim klubom in zakupnikom. Onečiščenje voda. Določila obstoječega ribarskega zakona z dne 18. avgusta 1888, št. 16 dež. zak. za Kranjsko iz leta 1890., glede prepovedi onesnaženja vode niso povoljna. Zakon zabranjuje „vsako nedopustno onesnaženje“ vode, ne pove pa, katero onesnaženje smatra za nedopustno. Nedopustno je onečiščenje vode, ki je ribam škodljivo. Pri tej prepovedi ima zakon v mislih podjetja, ki izpuščajo v vodo strupene snovi. Po § 47. rib. zak. je mogoče preprečiti tako onesnaženje le, ako ni združeno odstranjenje strupenih snovi z „znatnimi težkočami" za do-tično podjetje. Iz tega določila sledi, da sme spuščali lastnik obrata v vodo strupene snovi le v taki količini, da ne škodujejo ribam. Ako pa so snovi škodljive brez ozira na količino, mora napravili čistilne priprave. Gorenja določba ribarskega zakona ni primerna za ribarstvo. Vsak podjetnik, ki spušča v vodo strupene snovi, se bo izgovarjal, da ne more tega preprečiti, ker je odstranjenje snovi združeno z znatnimi težkočami za podjetje. To določbo je treba torej v korist ribarstva na vsak način odstraniti iz zakona. Zakon mora prepovedati kratko in malo vsako ribam škodljivo onesnaženje vode. Tako onesnaženje more biti kaznivo le, ako se je zgodilo namenoma ali iz malomarnosti. Pruski ribarski zakon (§ 43.) prepoveduje vsem obratom, spuščati v vodo snovi, ki bi škodile po kakovosti ali količini ribarstvu. To določilo zadošča potrebam ribarstva. V bodoči ribarski zakon se mora sprejeti glede onesnaženja vode določilo, ki naj bi se glasilo nekako tako : „Vsakomur je zabranjeno, spuščati v vodo take snovi, ki bi škodile po kakovosti ali količini ribarsivu.“ Opozarjamo merodajne činitelje, da sprejmejo tako ali enako določbo v osnutek zakona, ki ga izdelujejo sedaj v Belgradu. Ribje oči. V „Zoologische Jahrbücher“ leta 1920. deli Ludovik Scheu-ring v Monakovem ribe po kakovosti oči v štiri vrste. Najboljše oči imajo roparice in ribe, ki žive na površini vode, osobito salmonidi. Slabejše oči imajo ribe, ki žive od mrhovine (jegulje). Pri teh je posebno razvit vonj. Ribe s tipalnicami (somi) si iščejo hrane zlasti s tipanjem. Četrta vrsta rib (krapi) si išče živeža z okusom. Ribe-roparice imajo skoro trdno stoječe oči. Druge ribe morejo gibati oči neodvisno drugo od drugega. Vsaka riba more s posebno mišico prilagoditi svoje oko daljavi. Mala oznanila. Naprodaj sta čistokrvna, resasta istrska braka pasme „Podgora“, po-ležena 26. maja 1920 iz Vihre (Podgora) od Barina (Podgora). Psa sta bele barve z rumenimi lisami, približno 50 cm visoka, brezhibne postave in gonita že sedaj izvrstno. Cena za vsakega 1200 K. Anton Pernat, posestnik, Hojče, p. Ortnek. Naprodaj so čistokrvni, mladi, resasti braki belorjave barve (3 psice, 1 samec), poleženi 24. aprila 1921 iz Bele (Podgora) od Barina (Podgora). Cena 400 K. Starši za zajca, lisico ali srno prvovrstni. Ivan Benčina, posestnik, Ravne, p. Nova vas. Službo lovskega čuvaja išče Ivan Kos, rojen 1. 1888. v Podmelcu na Tolminskem, neoženjen, brez premoženja, sedaj gozdarski delavec. Pred dvema letoma se je vrnil iz italijanskega ujetništva. Ponudbe sprejema Janez Markež v Polju št. 21, pošta Bohinjska Bistrica. Naprodaj je skoro nova lovska torba s tremi predali; velikost 18 : 20 cm; cena 400 K, dalje lovski nož z nožnico in s pasom. Nož je z ročajem, ki je iz jelenovega roga, 30 cm dolg. Cena 300 K. Naslov prodajalca pove upravništvo „Lovca“. Več rabljenih pušek za zrnje in kroglo je naprodaj pri puškarju Kaiserju, Ljubljana, Selenburgova ul. Dražba lovov. Lovska pravica krajevne občine Plač se bo oddala v zakup do 30. junija 1922 na javni dražbi, ki se bo vršila dne 24. junija t. 1. ob desetih predpoldne v uradnih prostorih okrajnega glavarstva v Mariboru. Uubltansha hreaifna banha ¥ IJiMfaii SIriIor|€¥ä ulica 2. Delniška glavnica: K 50,000.000-—. Rezervni zakladi nad K 45,000.000-—. Obrestuje vloge v tekočem računu in na knjižice najugodneje ter plačuje sama rentni davek. Kupuje in prodaja devize, valute in efekte vseh vrst. Eskomptuje in vnovčuje menjice in devize na tu- in inozemska mesta. Sprejema vsa borzna naročila na tu- in inozemske borze in jih izvršuje najugodneje. Daje vsakovrstne predujme na blago, efekte itd. Dovoljuje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji. Daje informacije v vseh v bančno stroko spadajočih zadevah. Brzojavni naslov: Telefon Banka, Ljubljana. šf. 261. Račun ček. urada v Ljubljani št. 10509. Podružnice: Split, Celovec, Sarajevo, Celje, Trst, Gorica, Maribor, Borovlje, Brežice, Ptuj. ■lllllillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllliillli m ^ | K A VARNA | I EVROPA I H M m m 1 v Ljubljani, Dunajska cesta H m m 1 je shajališče članov „Slo- H jj venskega lovskega društva“ jj m ¡§1 1 JAKOB i i ZALAZNIK I | slaščičarna, pekarija in jj J kaoarna Stari trg št. 21 j m ¡g m Okrepčevalnica m jj jugoslovanskih lovcev jj liiiBiiiiiiaiiiiiaiiiiiHiiiaiiiiiiiBiiiiiiBiiiiBiiiiiil Jadranska banka sprejema vloge na hranilne knjižice, žiro-in druge vloge pod najugodnejšimi pogoji. 1 \ I P I I P i H Prevzema vse bančne posle pod najugodnejšimi pogoji. Belgrad, Opatija, Celje, Sarajevo, Dubrovnik, Split, Kotor, Šibenik, Kranj, Zader, Ljubljana, Zagreb, Maribor, Trst, Metkovič, Dunaj. Poslovne zveze z vsemi večjimi kraji v tu- in inozemstvu. Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Liubiiani. Filip Bizjak?krznar Ljubljana, (Josposv. cesta 13 se priporoča za vsa krznarska dela v najmodernejši obliki. Kupuje kože divjačine po naj višjih dnevnih cenah in jih sprejema tudi v strojenje. Shajališče lovcev je kavarna „^prešeren y i^jubfjani ff|arijin trc^ „CROATIA“ zavarovalna zadruga v Zagrebu ustanovljena od mestne občine Zagreb leta 1884 sprejema v elementarnem in življenjskem oddelku vsakovrstna zavarovanja pod najugodnejšimi pogoji in najmodernejšimi tarifi. ZAHTEVAJTE PROSPEKTE katere pošilja in daje vsa potrebna pisna . in ustna pojasnila PODRUŽNICA ZA SLOVENIJO Ljubljana, Stari trg štev. 11. Sprejemamo sposobne potnike in zastopnike, katerim se nudi prilika velikega zaslužka. Ljubljana Fr. Seveik Ljubljana Židovska ulica 8 puškar Židovska ulica 8 priporoča svojo veliko zalogo pušek, pištol in samokresov lastnega izdelka in najnovejšega sestava kakor tudi belgijskih, sulskih in čeških strogo preizkušenih pušek z najboljšim strelnim učinkom. Zlasti opozarja na širom znane lahke trocevke s Kruppovimi cevmi, na brezpetelinarice za brezdimni smodnik in na browning-puške, Velika zaloga vseh lovskih in ribiških potrebščin po najnižjih cenah. Popravila in naročila izvršuje točno in zanesljivo. O Ludovlk Borovnik, puškar v Borovljah na Koroškem Priporoča najmodernejše puške za lov (dvocevke, risanice, frocevke iid.), dalje Mannlicher-repetirke z najboljšim strelnim učinkom, pripravne za lov, Mannlicher-Schonauer - repetirke, Browning - pištole kakor tudi pištole sistema »Steyr«, krogla 0.35 in 7.05, po prvotnih cenah. Priporoča se tudi za izdelovanje novih kopit in cevi. Popravlja in prenareja vsakovrstne stare puške po najnižjih cenah |^mi!wnnwnnwnnwniiwniiwniiwffliiwflr]wfiiiwniiwfiiiwnr!wniiw!iiiwiiiwinw[iiiwririwniiwnriwnnwiinwnnwnin^jj | I. IN NAJVEČJA JUGOSLOVANSKA TOVARNA ZA BARVANJE, | | KEMIČNO ČIŠČENJE, PRANJE IN SVETLO-LIKANJE PERILA | BARVA ČISTI PERE | vedno vsakovrstno blago obleke vsakovrstno blago g I SVETLO LIKA | 3 ovratnike, zapestnice in srajce a 1 inQ P mm i TOVARNA: POLJANSKI NASIP 4 f | JV70. IVLUV^I 1 PODRUŽNICA: ŠELENBURGOVA ULICA 3. | 1 POŠTNA NAROČILA SE TOČNO IZVRŠUJEJO. | PODRUŽNICE: MARIBOR, GOSPOSKA ULICA 38; NOVO MESTO, | I GLAVNI TRG 73; KOČEVJE ŠT. 39. I j ■-■■■ j ■ ■ WM v V. Herfort, zoolog, preparator |[ Ljubljana |[ Vrazov trg štev. 1. Sv. Petra nasip štev. 71. -----1 M. Hanzlovsk^: Obris lovskega živaloslovja. 7. Medved. (Dalje.) Naš medved se imenuje rjavi (ursus arcios L.). V Jugoslaviji je živel včasih povsod, sedaj je pa ponekod že čisto iztrebljen, drugod pa prav redek. Na Slovenskem se nahaja samo še v kočevskih gorah, kjer so mu pa tudi že šteti dnevi. Izpremenjene politične razmere so mu vzele zaščito velikih gozdnih posestnikov in skoro bo treba pisati posmrtnico temu mogočnemu orjaku izginjajočih šum, kateremu pojeta v naših gorah sekira in kultura že zadnji pozdrav. Moč medveda se ravna po njegovem nahodišču. Pri največji dolžini 3 m in viherski višini 130—135 cm doseže težo 360 kg, po navadi pa tehta 150—250 kg. Ta največja in najtežja zver srednje Evrope ima neokretno truplo, močan, kratek vrat z močno glavo in vzbočenim čelom, majhne oči, kratka, pokonci in postrani stoječa ušesa, močne tace s krepkimi, srpastimi kremplji in golimi podplati ter prav kratek rep, ki gleda komaj iz kocin. , Barva medvedova je rjava, a ni pri vseh enaka, ampak se razlikuje po krajevnih razmerah. Nekateri medvedi so svetlejše, drugi temnejše barve. Mladiči so navadno rumenkastorjavi. Medved je ponočnjak. Čez dan dremlje v svojem brlogu in gre šele pod noč na lov, dasi ga naletiš tudi čez dan v goščavi ali tihem gozdu. Navadno se vrača v zgodnjih jutranjih urah na svoj dom. Ležišče je prav skrbno postlano z mahom, listjem in drugo drobnarijo. Izbere si ga v takih krajih, kjer je varen tudi pred vremenskimi ne-prilikami. Navadno ga dobimo pod kakimi močnimi, od vetra na tla prevrženimi gozdnimi orjaki ali pod kako skrito skalo. Tako ležišče porablja tudi na zimo, ko predremlje najhujši čas, ne da bi zaužil kako hrano, ker se živi od v jeseni nabrane masti. Kakor hitro pa začne solnce malo topleje sijati ali pa veje topli jug, že slediš medveda, da je prišel gledat iz svojega zavetišča, če bi ne dobil česa za prazen želodec. Njegov sled je podoben onemu bosonogega moža, le prsti (5/5) stoje bolj narazen.* Če se zima še ni dobro zlomila, ga napoti slabo vreme, da se vrne dremat v brlog. Medved ni dosti izbirčen v živežu. Poleg mrhovine mu pride vse prav. Goveda, ovce in koze napada na paši ali v slabih stajah, spotoma pobere kaj rad tudi mladiče jelena, srne in zajca. V vinogradih si izbere najboljše grozde, pod sadnim drevjem pobira odpadli sad in, če ni drugače, spleza tudi na drevo in si natrese jabolk ali hrušek. Dobro došle so mu tudi razne jagode, žir, želod in razna žita, kjer pa pomendra več kot požre. Njegova ljubezen do medu mu je dala ime, jako rad pa ima tudi mravljinčja jajca. Ker se ne živi samo ob mesu, ampak tudi ob rastlinah, nima tako ostrih zob kot druge mesojede zveri. Izrastlinsko hrano premleva z grbači. Ploditev se prične meseca majnika ali junija in traja do srede avgusta. Kakor so dognali po opazovanjih medveda v ujetništvu in v naravi, ponovi medved spolno združenje z medvedko večkrat in ga izvršuje na pasji način. Medvedka je za plemenitev sposobna šele v četrtem letu. Mladiče izkoti v decembru ali januarju, torej v najostrejši zimi. Nosi 220—240 dni. Mladiči so, ko pridejo na svet, jako majhni in so 4—5 tednov slepi. Rastejo pa zelo hitro in slede lahko že s četrtim mesecem materi, ki jih poučuje z živim zgledom v vseh medvedu potrebnih vednostih. Medvedki plezajo najrajši po drevju, pri čemer razpraskajo drevesno kožo in izdajo tako bližino svojega ležišča. Plezajo pa kot človek. Prvič ima medvedka navadno 1 ali 2 mlada, pozneje tudi 3, celo 4 ali 5, kar so pa prav redki slučaji. Stare medvedke imajo zopet manj mladih, ostanejo tudi rade nekaj let jalove, nato rode zopet, dokler ne prenehajo popolnoma približno z osemnajstim letom. Znani pa so slučaji, da je rodila nad 30 let stara medvedka. V splošnem živi medved dolgo, sigurno nad 50 let. Doraste pa komaj v šestih letih. V lovskem oziru velja za mladiča do tretjega leta, za srednjega medveda do šestega leta, starejši so dobri medvedi. Ko se gonijo medvedi, se ne tepo, dasi jih lazi večkrat po par za kako medvedko. Po gonji žive zopet ločeno. Mladiči ostanejo pri materi, dokler ne postane drugič nosna. Tedaj jih začne odganjati z zaušnicami in z grizenjem. Medved napade svojega sovražnika stoje in se brani samo s šapami, torej ne objema, kakor pravimo navadno. Ker ima v nogah zelo veliko moč, pobije svojo žrtev hitro na tla. Pred človekom zbeži vedno in ne mara imeti z njim nobenega stika. Izvzeti so samo slučaji ranitve in pa medvedke z mladiči. Da postane medvedka, kateri pobereš ali pobiješ mladiče, neprijetna, je samo ob sebi umljivo, saj se postavi celo plaha zajka v bran, če ji skušajo uničiti zarod vrane. Znani pa so tudi slučaji, ko so pustile medvedke svoje mlade sramotno na cedilu in pobegnile. Medveda love največ s pogoni. Za ta lov je treba obilo gonjačev in dobrih lovcev, ki vodijo gonjače. Strelci morajo biti gosto postavljeni. Drug način lova je iskanje medveda v brlogu po sledu v snegu v pozni jeseni in na spomlad. Pri tem se lahko poslužimo tudi psa, katerega spustimo tik brloga. Lovec čaka malo oddaljen, da se pokaže preplašena mrcina. Čakanje ob mrliščih zahteva obilo časa, ker je medved muhast in pride najrajši takrat, ko ga ne čakaš. Tudi je jako oprezen in te začuje ali ovoha cesto celo na drevesnem čakališču. Medvedu gre samo krogla. Vseeno pa je, iz kake puške jo oddaš, ker streljaš itak na malo razdaljo. Glavno je, da jo spraviš na pravo mesto. Pri streljanju na medveda bodi vedno popolnoma miren in hladnokrven. Pred strelom in po strelu stoj kot kip in ne streljaj nikdar na prihajajočega kosmatinca odspredaj, če si še tako siguren svoje puške. Tudi ni dobro streljati na medveda odspodaj navzgor, ker se more zvaliti težko ranjen k strelcu. V splošnem mora biti medvedji lovec pogumen, preudaren, uren v opasnih trenutkih ter nesebičen in požrtvovalen, če pride solovec v nevarnost. Medved je sicer dobrodušen, a ni zanesljiv. Njegova narava zavisi od hrane. Mesožerec je vedno ljutejši od rastlinojedca. Ranjen zarjove grozovito, medtem ko naznanja glasno godrnjanje njegovo nezadovoljstvo. 8. Volk. Volk (canis lupus) je na žalost še zelo znan po Slovenskem, oso-bito v kočevskih gozdih, okrog Snežnika in ob Kolpi. Pride pa tudi čez Gorjance, če mu prede pretrda v hudi zimi na Hrvaškem. Pa ne samo Hrvatje so siti tega požrešnega roparja, ampak tudi Bosanci, Hercegovci in Srbijanci mu prisegajo smrt, ker dela v lovišču in stajah obilo škode. Volka primerjamo lahko po postavi z velikim, mršavim psom. Glava mu je debela, gobec stegnjen in špičast. Oči ležijo poševno, ušesa stoje vedno pokonci. Če pogledaš stoječega volka od strani, hitro opaziš, da je sprednji del dokaj višji nego zadnji. Rep je porasel z dolgo dlako in sega skoro do tal. Nosi ga lahko ukrivljenega. Noge so suhe in žilave. Barve je zamazano sivkastorjave. Dorasel volk tehta 35—50 kg. Visok je okrog 85 cm, dolg pa 140—165 cm. Volk je pri nas največji škodljivec lova. Ker dela tudi živinorejcem obilo kvara, ga vse črti in vsak gleda, da ga spravi proč. Svojo žrtev skuša zalesti, jo v skoku pograbiti in zadaviti. Če se mu to ne posreči, preganja ubeglo divjad tako dolgo, da jo ujame in raztrga. Le redkokdaj uide preganjana žival vztrajnemu zasledovalcu. Volk se uleže tudi na prežo ob stečinah in napade nič hudega slutečo divjačino, ko se mu približa zadosti. Splošno pa se ne more reči, da je posamezen volk posebno srčen. Večji pogum imajo, če jih združi zimski glad po več skupaj. O takih krdelih se čuje marsikatera grozna novica. Hrano si išče volk navadno ponoči in se oglaša, osobito pozimi, s svojim neprijetnim tuljenjem. Ta glas vzbuja posebno pri govedi, drobnici in konjih veliko vznemirjenja, kajti glad prižene volka celo v vasi. Tedaj je nevaren tudi človeku. Od januarja do polovice februarja se gonijo volkovi med ostrimi boji, starejši prej, mlajši pozneje. Kakor pes, tako obvisi volk nekaj časa na samici po izvršeni oploditvi, odnosno spojitvi. Volkulja nosi 63—64 dni, torej tako dolgo kot naši psi, in skoti v kakem gostem grmovju ali kaki jami 4—9 mladičev, ki so 11—21 dni slepi. Mladiči nosijo prvotno rdečkastorjav kožuh in dobijo šele na zimo barvo starih. Izprva rastejo počasi, pozneje pa hitro in se obnašajo kot psički. Radi tudi bevskajo in tulijo. Sesajo približno dva meseca. Mati začne kmalu s poukom v ropanju. Prvotno jih ne vodi daleč od skotišča; pozneje pa, ko jih odstavi od mleka, začnejo vedno bolj širiti krog svojega ropanja. Seveda jim prinaša mati prvi čas tudi delež ugrabljene hrane, da dobijo okus po mesu. Ako voha volkulja kako nevarnost za mlade, jih prenese na varnejši prostor. Družina se razide ob prihodnji gonji. Volčiči rastejo do tretjega leta, ko postanejo sposobni za ploditev. Žive 12—15 let. Sled volka je podobna oni večjega psa, le srednji prsti stoje bliže in kremplji so ostreje odtisnjeni. Kot posebno svojstvo volka se omenja jako hitro prebavljanje, vsled česar ogromno požre, torej tudi pokonča. Ne brani se nobene mrhovine. Volka love: 1. z gonjači; 2. z obkroženjem po sledu v snegu; 3. s prežo na visokih čakališčih; 4. s prežo na mrliščih; 5. z železjem in zastrupljevanjem. Z gonjači ali s psi, ki so učeni na volka, lovimo uspešno le, če nastavimo lovce in gonjače dobro. Lovci morajo stati z dobrim vetrom in morajo biti prej na stojiščih, kakor se postavijo gonjači. Ker sliši volk izborno, se mora izvršiti nastavljanje tiho, brez šuma. Pregonijo se navadno vsi gostejši deli, ker se skriva volk po goščavah prav tako rad kot lisica. Lovci morajo biti ostri strelci in zelo pazni, kajti naenkrat, kot bi ga prinesel vrag, stoji volk pred lovcem. Če se iovec zgane, že ni volka. Za strel na volka uporabljamo navadno zrnje štev. 4—00, ki je po skušnjah dovolj močno, da upihne luč življenja temu roparju. Obkroženje po nanovo zapadlem snegu je v navadi v krajih, kjer je volk stalen. Ce je sneg nizek in hoja manj utrudljiva, imamo še dokaj upanja na uspeh. Ce je pa sneg globok, potem je treba krpelj in smuči. Računati moramo vedno z dejstvom, da prehodi volk v eni noči veliko sveta. Za obkroženje je potrebno več lovcev. Ce se steka sled v kako goščavo, pregledata dva lovca vsak od svoje strani, ali je ostal volk v goščavi ali ne. To se dela, dokler se ne pride do gošče, kjer je volk obstal. To obstopijo lovci proti vetru, medtem ko skušajo dva ali trije lovci pritisniti volka proti že na mestih stoječim lovcem. Kakor priznavajo lovci, ki so se veliko pečali z lovom volkov, je zaobkroženje vedno malo uspešno, ker je volk nad vse premeten. Preža na visokih čakališčih se izvršuje le v krajih, kjer je š"e dosti teh roparjev. S čakanjem v mesečnih nočeh se spaja tudi vabljenje ali klicanje na podoben način kot pri lisici, t. j. večanje zajca ali srne ti hitro prizove tega požeruha, jako rad pride na cviljenje psa ali na kruljenje prašička in meketanje koze ali ovce. Pri tem načinu lova je pa treba prečuti precej noči in prestati obilo mraza. Uspešnejša je preža v zimskem času ob položeni mrhovini, t. j. crknjenem konju, govedu, psu itd., kjer je treba čakati, skrit v kakem gostem grmu, na pripravnem drevesu ali pa v jarku, toliko noči, dokler ne zavoha volk mrhovine in je ne načne. To traja včasih dolgo časa, ker je volk zelo previden pri nepoznani mrhovini. Pozimi ne pride večinoma sam, ampak s svojimi sodrugi, zato je bolje, če ne strelja čakajoči lovec takoj, ampak počaka na priliko za dvostrel. Ranjenega volka napadejo njegovi tovariši sami in ga požro. Lov v tako zvane volčje jame je prenehal skoro popolnoma, ker imamo boljša sredstva na razpolago, to je železje in strup. Z železjem, h kateremu privabljajo volka s tem, da vlečejo v njegovi bližini po tleh drobovje kake ljube mu živali, pa nisem zadovoljen, ker je treba za volka velikega železa, da ga zgrabi za vrat in ga kmalu uduši. Navadno pa nastavljajo poleg mrhovine skobce manjše vrste, ki so urejeni na upogljaj ali pa na stopalo. Koliko se mora mučiti žival, če se je ulovila samo za nogo! Daši je volk v resnici hud ropar, mu vendar ne privoščim teh muk. Zato priporočam bolj strup, ki učinkuje hitreje, če je dober, in povzroča živali manj bolečin. Lovec ne sme namreč zaostajati za roparicami, ki skušajo vse razen mačke svoj plen naglo pokončati! (Dalje prihodnjič.) Peter Gilly: Med soško vojno in po njej v domačih loviščih. (Dalje.) Mnogo pozneje kot pri ptičih sem zaznal posebnosti pri dlakasti divjačini, kar je samo ob sebi umevno. Pozimi leta 1916/17 je bival pri meni s svojo ženo stotnik M., po krvi Ceh. Bil je poveljnik šole častniških aspirantov. Sprijaznila sva se tem bolj, ker je bik dober, izkušen lovec. Rad se mi je pridružil pri lovskih pohodih, kadar mu je dopuščal čas. Čestokrat me je i sam dvignil, ako me ni bila volja. Pozimi, v snegu se mi lovska kri rada ohladi: leta so tul Na njegov poziv kreneva strupeno mrzlega dne po državni cesti, koder je bila krasna, izgažena pot, proti Gavgam na Stehanu. Pri sebi sva imela dva zanesljiva braka. Z ozirom na poledeneli sneg sva sodila oba, da bo to le oborožen izprehod, dasi se je tolažil stotnik z lovskim rekom: nepričakovano pride rado. Postavim ga na ovinku ceste pri Gavgah, izpustim psa in grem sam do meje lovišča. V jarku se oglasi Turin in res jo pribriše takoj nato prav po vražje po ledenem parketu zajec. Preden sta psa sploh zagonila, sem ga poslal na drugi svet. Kmalu nato sta izgnala psa malo nad nama. Zajec je pridrčal do stotnika, ki ga je počil. Ker gre v tretje rado, sva zapustila lepi gaz in se spustila v hrestajoči sneg gozda. Psa sta šla svojo smer v bližini. Tako sva prišla — na tihem sem že klel — po kotanjastem gozdnem potu do starega sledu. Pasji ni bil, lisičji tudi ne, za to je bil prevelik, dasi je vodil v enako ravni črti, kakor ga zapušča lisica. A glej spaka 1 Na vseh mestih, ki so bila bolj gola, nepokrita od drevja in smrečja, je obstajal sled iz skokov, skok od skoka za skoro tri naše korake vsaksebi. Pod drevjem se je sledila povsod zopet ravna črta. To se je ponavljalo: na gozdnih lisah ali odprtinah jaki skoki, v goščavi in pod okriljem drevja črta kot z ravnilom potegnjena. Psa se nista brigala za sled, naravno, ker je bil gotovo tri noči star. Sledila vsa mu iz radovednosti do mraka, a stvar je bila vedno enaka, Sodila sva, da je prešla žival radi luninega svita — bila je polna luna — gola mesta skokoma. Doma sva spoznala po podobah Diezla, da sva imela pred seboj volka. Drugi dan sem sam sledil dalje, a zver je odšla proti Gorenjskemu, prišla pa je iz kočevske smeri. To je bil prvi nenavadni znak. Kmalu se mi je začelo dozdevati, da je lisic nenavadno veliko. Kjer sem lovil, povsod je bilo par lisic v gonji, ko sem imel prej skoro vse seštete. Psa sta bila vprav ljuta gonilca lisic. Vsaka je morala ali pred cev, ali v svojo luknjo, kamor so jo prav hitro ubirale. Zdaj pa jih je bilo naenkrat mnogo in malokatera je znala za svoje pribežališče pod zemljo. Ure in ure sta jih preganjala psa brezuspešno, mimo treh ali več lisičin sta gonila. Prejšnje čase se je skrila vsaka, a sedaj ni šla in našla nobena pod zemljo. Velikokrat sem moral pustiti psa in sam odtavati v temi domov. In kako orjaške so bile te lisice! Prijatelj Javornik iz Žalne se mi je tudi izjavil, da še ni bil videl tako velike lisice kot omenjeno leto, a na žalost jo je zgrešil. In ta mož je še starejši lovec od mene! Lisice, ki so bile stalno pri nas in so se tudi skotile pri nas, so poznale svoja prava in zasilna domovja. Ako se pojavljajo živali, ki se ne znajo skriti, je to dokaz, da so priseljenke, ki se še niso spoznale dobro s krajem. Domače lisice se pri nas ne postarajo in ne dosežejo visoke starosti, zato skrbe že izborni braki in lovci. Presenetljiva je bila tudi številnost, kajti za vzrok nenavadne razmnožitve lisic ne smatram odsotnosti lovcev med vojno in skromnega odstrela vobče. Da so se pojavile pri nas, tiči vzrok v tem, da so iskale mirnejšega sveta, kajti hrane so imele drugod še mnogo več. S puško in strihninom smo privedli zdaj lovišča zopet v staro stanje glede lisic. Zadnja leta, že po vojni se mi je primerilo čestokrat v dveh delih lovišča, da je gonil pes nepojmljivo čudno, namreč samo v največji goščavi in ne daleč, divje ostro in z debelim glasom kakor običajno pri lisicah. A za vraga se nisem mogel prepričati, kaj goni. Navadno je kar utihnil, ne da bi bila ondi kaka podzemska odprtina. Svet poznam kot lastno roko! Brskal in pregledoval sem krog in krog, a pes ni niti iskal več, kjer je bila po mojem mnenju žival. Ker sem obiskoval te dele smotreno, mi je postajala zagonetka še večja. Ako sem stal v goščavi in to je bilo neobhodno, ker ni šla gonja nikdar na prosto, je gonil onkraj, ako sem se drugokrat tam nastavil, je lovil na prvem mestu in tako naprej. Vedno pa je hipoma utihnil. Lep jesenski dan je bil. Listje je že porumenelo in odpadlo, ko stojim na zaraslem križpotju sredi gozda. Pes izžene v goščavi nad menoj v smeri proti meni. Kakih 50 korakov nad menoj puhne čudna žival v kratkih, nizkih skokih prek opuščenega gozdnega pota v goščavo. Kaj je bilo, nisem spoznal, zato tudi nisem streljal, kar bi bil mogel le s skrajno urnostjo. Takih nesigurnih strelov pa ne maram. Zajec sigurno ni bil, dasi je bila žival njegove barve. Ker je imela rep, sem sodil, da je morda pohabljena, v rasti zaostala lisica nenavadne barve. Pes je zopet kmalu utihnil. Zemlja je bila presušena, sledi nisem našel nobene. Živel sem nato v mislih, da je res po- habljenka, katero preganja pes po goščavi, ker se ne spušča radi občutne slabosti v daljši beg. A kam izginja? Ko je prišel iz Soluna domov na dopust moj sin, si je zaželel kot dober lovec lovskega užitka. Pravil sem mu o omenjenem spaku, ko sva šla sama na lov. Imel sem s sabo poleg svojega še tujega, a slabega braka. Sinu odkažem v prvo stojišče pri Krivi bukvi, sam pa brakiram okrog njega v nadi, da sta morda zajec ali lisica v bližini. Domov grede bi pa preiskala kraj, kjer sem slutil zagonetno žival. V strmem, poraslem bregu se kmalu oglasi izposojeni Pik, moj zanesljivi Hektor je tiho, vendar poči pri sinu strel. Mislil sem, da si je priklical priljubljenega jereba. Pes se oglaša vedno niže, kajti psa nista bila niti cula strela v rebrini nad šumečo vodo. Zopet poči pri sinu. Zdaj se oglasi moj pes in po glasu spoznam, da ima lisico. Pred lisičino utihneta psa; spravila sta jo srečno pod zemljo. Sin mi pove, da se je, umaknila najprej večja lisica, ki je bila predaleč, da bi ji bil kaj naredil, v drugo je pa prišla iz iste smeri manjša, sicer tudi daleč, a po znakih je le dobila, kar je pričal tudi njen urni beg v lisičino. Domov grede ostane sin pri Ceri, a jaz hočem v goščavo, da mu naklonim zagonetno žival. Tuji pes leži leno in počiva na stezi, ko pride moj Hektor iz smeri najinega dohoda. Nos in glava, oči in ušesa mu izrazito sve-dočijo skrajno napetost, urno švigne mimo lenega braka in zalaja malo nad menoj. Stečem na bližnjo lisičjo stečino, a pes goni na stari način. Tu pritisne i drugi pes. Gonja gre v kotlino in jarek. Psa zalajata na mestu. Prav tam so številne lisičine, zato sem menil upravičeno, da lajata psa pred luknjo. V tem poči strel. Ko se pre-rijem do sinovega stojišča, ga ne najdem, ker je bil stekel k psoma v jarek. Vrnil se je veš zasopel, noseč čudno zver v roki, prav slično oni, katero sem bil videl smukniti prek pota. Bila je lepa divja mačka, samica, katero je pogodil na velikem hrastu tako dobro skrito na debeli veji, da jo je komaj zapazil, ker sta psa pri njegovem bližanju obleganje že opuščala. Torej me je vlekla ta mrcina tolikokrat za nos 1 Nekaj časa za tem smo lovili v družbi par kilometrov v stran. Srnjaka sem imel že na vesti, ko spodijo psi in ženo v dolino proti Gradjeku. Pri sestanku je zatrjeval lovec, da je videl divjo mačko, a večjo, kot je bila ustreljena. Na tihem sem bil prepričan o isiinosti tega poročila, saj je imel Hektor tudi v tem delu večkrat slično gonjo kot v onem, kjer je pobil moj sin mačko. Zima in sneg nista bila ugodna za zasledovanje, sploh pa je v tako gostem smrečju za sled dober sneg nemogoč. Drugo jesen so se pokazale posledice: za zajce najboljši del lovišča je bil iztrebljen in prazen. Ko sem hodil po lovišču, psa še vedno na verigi vodeč, me je potegnil k štoru, na čigar vrhu je ležala še cela, sveža šapa manjšega zajca. Na drugem kraju je izbrskal drugokrat pod orjaško bukvijo drobovino zajca, malo pokrito z listjem, a že smrdečo. Pes se je v naglici seveda — povaljal v satanski dišavi, da sva morala doma oba v — perilo. Precej daleč od teh mest sem našel svežo perutnico jereba — sami dokazi delovanja te roparske živali. Ko se je počel lov, je gonil Hektor i to leto večkrat slično kot lansko, pa tudi moj uspeh je bil enak lanskemu, t. j. negativen. Vendar sem molčal, kaj hodim lovit. Lovili smo v Finčevi dolini. Lep, idealen prostor za zajce, tudi srna se pojavi včasih tu. Sreče ni bilo. Na zbirališču pove naš stari, verodostojni lovski čuvaj Joža, da je videl v goščavi velikansko divjo mačko. Že zopet tul Kraj je oddaljen od prejšnjih 2—3 kilometre. Dvomil sem le navidezno, a on mi je sveto zaklinjal resnico. Pozneje sem opustil začasno lov na dlakasto divjačino, ker sem bil žaljen, a psa sem prodal. Imel je slabe razvade: vzlic obilni oskrbi je kradel, kar je zavohal in dosegel, celo milo. Za kokošja jajca je bil pravi sladkosnedež: jajce je bilo njegovo, ko se je kokoš oglasila. Te lastnosti so mi ogrenile njegovo vzdrževanje, a priklenjenega ga nisem maral vedno imeti. Bilo je dan pred ločitvijo. Za slovo sva šla v lovišče na kraj divje mačke. Korakal sem po zapuščeni poti. Bilo mi je težko pri srcu; psa sem imel res rad. Stikal je v obližju kot navadno. Oddaljil se je le, če je dobil sled. Hotel sem si baš odrezati leskovko — desna noga mi dela že težave pri hoji —, ko švigne pes nad mano prek steze. Ali je imel sled ali ne, nisem opazil v naglici. V obrasli kotanji zacvili, kakor da se je ranil. Vendar skočim brzo na rob tik poti in pazim, kaj bo. Psa začutim v neverjetno zarasli kotlini. Zdi se mi, da nekaj koplje in da hrka od jeze in strasti. Malo dalje začutim, da se nekaj plazi med silno gostim smrekovim naraščajem, preraslim z robidovjem, leskovino in s praprotjo. Prav dobro čutim lahno šumeče listje in vidim previdno se gibajočo goščavo, dasi je pes še na nasprotni strani. V tem začne tudi pes divje riti prek satanske goščine, a tiho. Svet je čisto kraški, kotlina je podobna lijaku, a zarasla, le na nasprotni strani se dviga velika, stara, pohabljena smreka, katero obdaja nizko leščevje in robidovje. Ko tako pazim, vsak hip pripravljen na strel, se vrže v slikovitem skoku iz goščine velika, temna žival na deblo smreke vsaj nad meter visoko od tal in spleza neverjetno urno med vejevje. Pes drvi tiho mimo smreke, se vrne, povonja z nosom po zraku, se vzpne ljuto na smreko ter zalaja: našel je žival in jo oblajal. Z daljnogledom sem natančno opazoval divjo mačko na onostranski rebri kotline, oddaljeno dobrih 70 korakov. (Konec prihodnjič.) Slavko Plemelj: Kratke črtice o glavnih panogah športne ribolovi. (Nadaljevanje VII. I.) Postrv je med ribiči ena najbolj znanih rib ter je vsled lahke dostopnosti zelo zasledovana. Njen veliki ugled kot namizna riba in temu primerna visoka cena povzročata silno povpraševanje po postrvi. Vsled tega se ne smemo čuditi, da so jo zelo iztrebili v sedanjih, v ribarskem oziru negospodarskih časih. Ker je tudi športnemu ribiču-začetniku lahko dosegljiv plen, so pripomogli tudi ti poleg strokovnih ribičev in tatov obilo k izredčenju te krasne ribe, ki živi po vsej Sloveniji. V neštetih vodah jo love še danes brez ozira na najmanjšo mero, kar je ena glavnih napak. Postrv je razširjena po vsem svetu. Na evropski celini imamo dve domači vrsti te ribe, to je potočno in čistokrvno jezersko postrv. Obe se drestita pozimi decembra in deloma januarja. Ikre se izvale približno v dveh mesecih, kar je odvisno od toplote vode, v mrzli vodi pozneje, v gorki hitreje. Izvaljene ribice dosežejo do jeseni približno dolžino enega prsta, v tretjem letu ima potočna postrv 100 do 200 gramov teže, kar je odvisno od obilice hrane in kakovosti vode. Soška postrv in njeni različki dosežejo v tretjem letu bistveno višjo težo. Jezerska postrv tehta kot triletna riba že okroglo 2 kg in raste potem jako bujno, ako ji prija voda in ima mnogo hrane. Naša potočna postrv prebiva malone v vseh hladnih potočkih, ki ji nudijo vsaj količkaj zavetišča. V večjih potokih in malih, hladnih rečicah se počuti jako dobro in se plodi ob nekoliko pravilnem ribarskem gospodarstvu sijajno. Postrv prilaguje svoje krasne barve značaju vode, kar razumevajo krivo kot različne postrvje vrste. Postrv svetle, peščene reke je zelo svetle, enotne barve, ker je prilagojena barvi peščenih tal. Ako preneseš to postrv v temen potok, se prebarva in dobi temno-žive barve. Nasprotno se prebarva temna potočna postrv, ako jo preneseš v svetlo reko. Splošno imajo vse ribe lastnost, da menjajo svojo barvo po barvi vode, vsled česar so manj vidne in pred številnimi sovražniki bolj varne. Barve ribjega hrbta se prilagode barvi tal, da težko opaziš na tleh ležečo ribo, blesteča, svetla trebušna barva pa odgovarja vodni površini, tako da zagleda težko na tleh ležeča roparica na površini vode plavajočo ribico. Potočna postrv je izredno plodovita riba in v gospodarskem oziru ena najvažnejših rib. Vsled njene visoke vrednosti in lahke pristopnosti jo love pri nas na vse mogoče in nemogoče načine: od koša do mreže ter črva, kobilice, kaplja in umetne muhe. Pri tem je pretežni večini naših ribičev prav vseeno, na kakšen način jo love, samo da jih pride kolikor mogoče veliko število na suho. Za Slovenijo kot pokrajino s precejšnjim tujskim prometom je povzdiga postrvjih voda najnujnejša potreba. Pravilno oskrbovane postrvje vode Slovenije bi prav lahko zadostovale vsem potrebam naših letovišč in naših mest, ki potrebujejo neobhodno veliko množino postrvi. Na žalost se nahaja ravno danes večina naših postrvjih voda v izredno slabem stanju in skrajni čas je že, da pričnemo energično in obsežno akcijo za povzdigo naših voda. V članku „Preureditev slovenskega ribarstva“ (št. 5 in 6 1. 1921) sem na kratko očrtal načine izboljšanja naših voda. Na tem mestu pripominjam še, da se bomo morali boriti z veliko nevednostjo in neorijentiranostjo na eni strani, na drugi pa s pretiranim športnim samoljubjem. Ako imam polno vodo, se še ne pravi, da smem pustili loviti vsevprek in se smem malo ozirati, če se polove tudi manjše ribe, ter se tolažiti z vlaganjem. Ta način gospodarjenja je izredno slab in uniči vsako še tako dobro vodo. Izloviti se smejo samo velike, odrasle postrvi, vse drugo mora brezobzirno v vodo nazaj. Brez dvoma je pa odrasla postrv godna, da se ulovi, kar je še celo koristno za vodo, ker je velika postrv nevarna roparica. Pretirano negovanje vode zadošča sicer visokim športnim zahtevam, ker zrastejo postrvi velike, voda pa ni gospodarsko izrabljena. Za leto 1922. namerava deželna vlada izboljšati naše izpraznjene postrvje vode z izredno jakim vlaganjem postrvjega zaroda in po možnosti mladic. Brezdvomno bomo imeli na vsej črti uspehe, posebno ako bomo obenem vse potrebno ukrenili, da se izboljša naše ribarsko gospodarstvo. Živahno zanimanje naše pokrajinske vlade za ribarska vprašanja je izvenredno razveseljivo znamenje in nam daje predpogoj za uspešno delo. Naloga vseh naših ribičev je, da si pridobe pravilno pojmovanje, da pospravijo s pretiranim samoljubjem in pripo morejo z medsebojnim podpiranjem do kolikor mogoče hitre povzdige našega ribarstva. Našim ribičem mora preiti v meso in kri, da spada postrv, ki nima zakonite mere, v vodo nazaj ter da je treba prenehati takoj z vsako lovjo, kakor hitro kaže voda znake nazadovanja. Voditelji raznih ribolovnih okrajev morajo postopati v glavnih načelih dosledno in brezobzirno. Ena naših glavnih nalog bo vsled tega, da vzgojimo naše mlado ribarsko osobje k pravilnemu pojmovanju ri-barskega gospodarstva in da ga odvadimo ropanja rib in hlastanja po od množine plena odvisnem zaslužku. Naše ribarsko osobje ne sme biti najslabši privesek, kar opažamo na žalost pogosto. Vzrok temu tiči seveda v nedonosnosti različnih voda, kar pa ima svoj izvor v slabem gospodarstvu v dotičnih vodah. Pravilno ribarstvo nam prinaša gmotno korist neposredno, pa tudi posredno s svojim ugodnim vplivom na tujski promet in na procvit domačega ribarskega športa. Pravilno ribarsko gospodarstvo ni bog ve kako težavna in draga stvar. Uspehi so na tem polju lahko in v kratkem času dosegljivi, treba se je le povzpeti do doslednega dela po pravilnih načelih. Upoštevati moramo, da zraste ribja hrana sama in nas ne stane nič. O jezerski postrvi sem govoril že v prejšnjih člankih kratko. V Sloveniji nimamo nikjer čistokrvne jezerske postrvi. Ako se nam posreči zaploditi v Bohinjskem jezera vzimico, bo to jezero pravi raj za jezerko. Ikre čistokrvne jezerke bomo dobili prav lahko iz Gardskega jezera, kjer prebiva posebno krasna vrsta te ribe. Tudi dosedanja postrv Bohinjskega jezera bi ugodno rasla ob zadostni hrani, kar kažejo poskusi prenosa v Blejsko jezero. Ako bi poskusili z vlaganjem čistokrvne jezerske postrvi iz Gardskega ali kakega drugega jezera, bi ne postala morda ta postrv v Blejskem jezeru nerodovitna kakor postrv, vložena iz Bohinjskega jezera, pri kateri prevladuje tip potočne postrvi, kar vpliva prav posebno na razvoj nerodovitnosti, kajti gorko Blejsko jezero nima večjih pritokov in tokov spodnjih jezerskih vodnih plasti. Morda nam bo v kratkem mogoče napraviti ta poskus. Jezerka se gre drestit v peščene pritoke ali odtoke jezera. Mladice se vračajo potem v gostih trumah nazaj v jezero. V hladnih, globokih jezerih, polnih malih rib, ki služijo jezerski postrvi za hrano, doseže visoko težo. Sest let stara postrv tehta lahko 8 in tudi več kg. Telesa je kratkega, mesnatega, nekoliko ploščatega, glava je razmeroma mala, rep velik, ravno odsekan. Cista jezerka nima rdečih pik, temveč več ali manj ostro označene črne. Kjer posečajo jezerske in potočne postrvi ista drstišča, kar se zgodi redno v postrvjih pritokih in odtokih jezer, se križata obe pasmi. Taka križanka je danes postrv Bohinjskega jezera, v kateri pa prevladuje močno tip potočne 208 *23 postrvi, kakor sem že omenil. Vsled tega in vsled pomanjkanja izdatnejše hrane doseže postrv Bohinjskega jezera le težo1'2 kg. Veliki kosi so zelo redki. Lov jezerke sem že na kratko opisal v prejšnjih črticah. Omenim naj le še, da je velika jezerka ena izmed najbojevitejših športnih rib vzlic temu, da odpadejo zapreke rečnih derečin, skalovja in grmovja, ki tvorijo pri sulcu skoro edino nevarnost. Jezerka se brani z neverjetno spretnostjo in silovitostjo. Lov potočne postrvi se izvršuje na zelo različne načine. V naših vodah, kjer je posirv s V4 kg že lepa riba, more veljati edino lov z muho za športno. V malih vodah, kjer ne moreš z muho blizu, ni lov zabavna, kvečjemu v onih redkih, globokih potokih, ki imajo težke postrvi. Tu pa lovi le na kaplja. Loviti s črvom ali s kobilico je lov prav tretje vrste. Poslužuj se je le v malih potočkih, kjer odpove vse drugo. V rekah in večjih potokih je pa lov s črvom športno nedopustna. Brez dvoma je lov v mreže izvzemši za dobavo iker popolnoma neumestna in vodi zelo nevarna. Preden pridem k opisu lovi z muho, orišem na kratko lov s kapljem. Izmed vseh najrazličnejših sostavov trnkov sta najboljša trnka samca, spodnji repni z dolgim vratom, zgornji tik pri svinčeni kapici s kratkim vratom. Trojci, četudi mali, so za male postrvi odveč. Trnka samca navežemo na močno, preparirano vrvico. Tik nad zgornji trnek pride prav malo vretence in šele nato fcO—80 cm dolg končnik iz močne žilice. Pri tem sostavu ne trpi žilica in se dolgo ohrani. Trnki naj bodo tako veliki, da gledajo precej iz kože kaplja, repni manj, pri glavi bolj vsled kapice, ki ne sme nikdar pokrivati konice trnka, ker prime postrv prav rada za kapico. Na zelo velike postrvi uporabljamo večjo vado z dvema dvojcema. Paziti moramo posebno na to, da gleda trnek pri kapici precej čez njen rob, drugače se mnogo rib ne zapne, ker primejo le za svinec. Vado napravimo na ta način, da odrežemo velikemu kaplju glavo, za večjo vodo tik pri vratu, za manjšo niže doli ter izrežemo z ostrim nožem hrbtenico do repa z mesom vred. Tako ostane samo koža kaplja, vsled česar je ta vada zelo trdna. Repni trnek potisni v to kožo do repa ter zapiči konico iz kože ven. Konica gornjega trnka, ki bodi nekoliko večji kot repni, gleda tik ob kapici iz kaplja. Tik ob kratkem vratu zgornjega trnka zavežemo kapljevo kožo močno. Drugod se ne sme ta vada nikjer privezati, ker izgubi s tem gibčnost. Trnki so vsi skriti v koži, samo konice gledajo močno iz mešička. Na vrh pride mala, ne preveč izdolbena svinčena kapica. Cel kapelj je poraben samo za sulce in velike postrvi pri v prejšnjih člankih opisanem Penell-Bromley-sostavu. Palica mora biti prav lahka, a vendar precej trda vsled zobatega gobca postrvi. Medtem ko so za lov sulcev, ščuk in težkih postrvi razcepkane palice potrebne, je težko napraviti za lov malih postrvi s kapljem primemo razcepkano palico, ker je, ako je lahko izdelana, preveč mehka in vsled tega nepriporočljiva, težja palica pa silno utrudi, ker lovimo mnogo z eno roko. Zelo porabna je palica iz preprostega, pisanega, gladkega trsta, pri kateri je izdelana jconica iz kakega trpežnega lesa. Palica bodi dolga 3'20—4 m. Taka palica je poceni, je prav lahka in odgovarja popolnoma zahtevam te lovi. Od koles je porabno vsako malo kolo, priporočam pa, da si nabavi vsakdo, ki lovi mnogo s kapljem v večjih vodah, malo imperial-kolo 6 cm, ker vrže prav lahko s tem kolesom vado brez težave 20 m daleč naravnost s kolesa in navija potem vrvico nazaj na kolo kot pri lovi na sulca, kar dela tudi lov postrvi zabavnejšo, ker privlečeš postrv iz oddaljenejših prostorov k sebi. Tako zvano potipavanje, kjer pomakaš s kratko vrvico kaplja ob obrežju in mečeš ribe gladko venkaj, nudi malo užitka in ne dela pravemu športniku veselja. Tehnika lovi s kapljem je zelo enostavna. Glavna stvar je, da se navadimo, kod moramo iskati postrv ob različnih letnih časih. Spomladi se drže postrvi rade po globokih tolmunih, ob nastopu vročine pa po plitvih, peščenih derečinah. Kaplja vodimo počasi in močno potegnemo postrv, ko prime. Ako lovimo s kratko vrvico, vrzimo postrv takoj ven, ker se drugače pogosto odpne. Ce pa lovimo z dolgo vrvico, privlecimo postrv kolikor mogoče hitro ter brez odloga k obrežju in jo vrzimo potem na suho. Velike postrvi moramo seveda utruditi. Ker se brani velika postrv zelo trdovratno, je njihova lov prvovrstna zabava. Z lovjo na kaplja ulovimo po večini le večje ribe. Ta lov je lorej prav priporočljiv način za polovljenje velikih, odraslih postrvi, ki so nevarne roparice lastnega zaroda in spadajo na vsak način iz vode. Na velike postrvi nimamo vsak dan uspeha, spomladi prijemajo še najbolje. Poleti jo uloviš zvečer pred dežjem ali pa zgodaj zjutraj, če se pripravlja južno vreme. Ker spada lov s kapljem k športu druge vrste, omejujemo ta način lovljenja samo na velike ribe in one čase, ko ne opravimo z muho mnogo. Ker polovimo skoro v vseh naših vodah z muho z lahkoto vodi primerno število rib, priporočam vsem našim boljšim športnikom, da love postrv le z muho, kar velja na celem svetu kot najpriljubljenejša športna ribolov. V vodah pa, koder ne moremo z muho blizu, je kapelj upravičen. Nočno nastavljanje je mrharija prve vrste. Na tem mestu izpregovorim še malo o danes na žalost ne več naši Soči in Idrijici. Te vode imajo tako visoko športno vrednost, da jih težko primerjamo s katerokoli drugo vodo. V Soči živi znamenita soška postrv, postrv Adrije, ki se razlikuje od naše precej. Prvič nima rdečih pik, temveč več ali manj značilne črne, telesa je pa, posebno pri velikih eksemplarjih, kratkega z veliko glavo. Postrvi do 1I2 kg kažejo po večini vse znake mladosti: malo glavo, precej vitko, mes- naio telo, razmeroma male plavuti. Soška postrv doseže zelo pogosto težo 2 do 10 kg, tu pa tam tudi 15 in več. V Idrijici ne živi čista soška postrv, temveč prevladuje tip križanke med soško postrvjo in potočno rdečo postrvjo, ki živi v pritokih Idrijice, močnejši pa je tudi pri križani idrijski postrvi tip soške postrvi. Posebno velike postrvi v Idrijici so čisto soške postrvi. Soška in idrijska postrv spadata brez dvoma med najbojevitejše športne ribe,' kar jih imamo v sladkih vodah. Poleg nepopisne naravne krasote teh voda z neštetimi globokimi tolmuni, z ogromnim skalovjem v vodi, z jezovi in s prekrasnimi pritoki te vabijo udobne prometne razmere in zadovoljiva oskrba. Težko nam je danes reči, kakšna usoda bo doletela to krasno vodovje. Kot pozorišče strašnih bojev je moralo prenesti barbarstvo avstrijske in potem še bolj zasedne laške armade. V aprilu 1. 1921. sem se peljal na ogled Soče in Idrijice, da dobim sliko današnjega stanja vod. V svojo radost sem ugotovil, da je še toliko rib, da si bo mogla opomoči voda sama v par letih negovanja, dasi so jih neverjetno močno streljali z ročnimi granatami. Posamezna častniška omizja so imela naravnost organizirano streljanje rib. Kuhinjsko moštvo se je vozilo z zaboji ročnih granat po vseh vodah in temeljito opravljalo svoj posel. Prigodilo se je pri tem več nesreč. Po plitvejših mestih se je obdržalo toliko rib, da se bo voda sama zaplodila. Veliki tolmuni, pred vojno sijajni prostori, so pa seveda temeljito izčiščeni, posebno klini, mrene in lipani, ki so služili roparski postrvi za hrano, so silno redki, prav tako velike postrvi, ki so se držale prej po globokejših prostorih. Soško in idrijsko postrv, posebno velike eksemplarje, lovimo z nekoliko večjo ribico kot domačo potočno postrv. Glavna lovna doba sta marec in april ob polnem solnčnem svitu v opoldanskih urah. Poleti imamo uspehe samo zjutraj in na večer ter ob južnih, oblačnih dnevih. Manjše postrvi gredo tudi na muho. Amerikanska šarena postrv se je pri nas udomačila le v nekaterih vodah in nazaduje vsako leto bolj, ker je laže ulovljiva. V vodah, kjer uspeva naša potočna postrv, je boljše, da izlovimo šareno popolnoma, ker je mnogo slabše kakovosti in nadvladuje našo potočno postrv preveč. V športnem oziru cenimo lahko šarenko mnogo više kot potočnico, ker se brani zelo spretno. Sarenka se drsti v marcu in deloma v aprilu ter raste mnogo hitreje kot potočnica. Na široki podlagi zasnovani poskusi prenosa šarenke iz Amerike, kjer je stalna, v Evropo so se izjalovili na celi črti. Prav malo voda imamo v srednji Evropi, kjer se je prilagodila. Navadno je izginila brez sledu v vseh vodah, kamor so jo vložili. Domnevajo, da potuje po vodi navzdol. Vzroki, zakaj se šarenka ne zaplodi, so neznani. Morda ji ne prija kemična sestavina našega vodovja. Slično kot s šarenkorje s potočno zlatovčico, ki je tudi uvožena iz Amerike. Ta riba slovi po svoji prekrasni barvi. Ugajajo ji naj-mrzlejši, divji potoki enako kot mirna jezera. Meso zlatovčice je zelo rumene barve in ne dosega kakovosti naše potočne postrvi. Zlatov-čica je hud ropar in se lovi izredno lahko. Ker se dresti v mesecu decembru kot naša potočnica, se zelo rada križa s potočno postrvjo. Križanke imajo belo obrobljene plavuti in jačje barve. Vlaganja zla-fovčice ne morem priporočati. Lovi se zlatovčica na vse vade. Glede vremena za lov postrvi z ribico omenjam sledeče: marca in aprila je najboljše mirno, solnčno vreme v opoldanskih urah. Pripominjam pa, da lovimo v tem času samo v takih vodah, ki imajo zelo velike postrvi, kajti te prijemajo v tem času rade. Maj je prehodna doba. Uspehe imamo ves dan ob mirnem vremenu. Junija, julija, avgusta prijema postrv rano zjutraj, v opoldanskih, solnčnih urah prav nič, potem pa zopet zelo dobro na večer, posebno tik pred nočjo. Ob južnem, oblačnem vremenu je lov dobra ves dan. September je sličen maju. Ta mesec ulovimo več mlečnikov, spomladi več samic, zato je priporočljivo, da ne lovimo spomladi, pač pa septembra, ker je skoraj v vseh vodah razmerje med samci in samicami nepravilno. Samci močno prevladujejo. Trije, celo pet in več samcev prihaja na eno samico, kar ni pravilno. Vso lovno dobo so slabi dnevi: mrzlo, veterno vreme in dnevi, ko se po dolgotrajnem deževju zjasni, posebno ako je zapadel po gorskih vrhovih sneg. Vsaka voda ima pa kolikor toliko drugačne razmere glede lovi. Zato je treba, da smo poučeni povsod o krajevnih razmerah. Toplota vode prihaja v prvi vrsti v poštev. V izredno mrzlih vodah se love postrvi vse leto pri solnčnem svitu prav dobro. V vodah, ki postanejo poleti gorke, velja gori navedeno. Sarenka se lovi s kapljem takoj po dresti prav dobro. Januarja in februarja imamo v opoldanskih urah ob solnčnem svitu na mirnih, globokih prostorih pri velikih šarenkah s kapljem zelo lepe uspehe, medtem ko gre na muho sijajno septembra, posebno pa oktobra ob solnčnem svitu. Namesto kaplja porabimo lahko vsako drugo malo ribico, posebno veliki, odrti frilčki so zelo dobri, a so na žalost silno mehki. Za silo naredimo lahko iz kože večje postrvi malo ribico. (Dalje prihodnjič.) Iz lovskega oprtnika. Razpis pisateljskih nagrad. Predsednik „Slov. lovskega društva,“ dr. Ivan Lovrenčič, je naklonil društvu 2000 K z določilom, da jih porabi za nagrado najboljših, izvirnih, slovenskih lovskih spisov, namenjenih za društveno glasilo. Vsota se razdeli sledeče: 1000 K za najboljši spis iz ži val o slo v j a, 600 K za enak spis iz psoslovja in 400 K za najboljši prispevek lovskopri-povedne vsebine. Pisatelji naj pošljejo svoje tekmovalne spise uredništvu „Lovca“ najkasneje do 1. novembra 1.1. s pripombo, da je poslani spis tekmovalen, in z izjavo, ali se naj priobči v „Lovcu“ tudi za slučaj, da bi ne dobil nagrade, pa bi sicer zadoščal zahtevam, ki se stavijo na za objavo goden spis. Glede obsega imajo pisatelji popolnoma prosto roko, enako tudi glede vsebine v okviru razpisa. Spise presodi in odloči nagrado uredništvo „Lovca“, ki ima pravico, da prisodi nagrado za slučaj pomanjkanja primernih tekmovalnih spisov tudi kakemu v letošnjem „Lovcu“ že priobčenemu spisu. jugoslovansko šumarsko u-druženje. V dneh 5. do 8. junija 1921 se je vršila v Zagrebu skupščina vseh dosedanjih gozdarskih društev v kraljevini v svrho ustanovitve enotnega društva za vso državo. Skupščina je bila številno obiskana. Udeležilo se je je razen velikega števila članov Hrvatskega šumarskega društva okrog 50 članov Srbskega šumarskega udruženja (Belgrad), 30 članov Slovenskega gozdarskega društva in 20 članov Bosanske šumarske organizacije in iz Vojvodine, dalje zastopniki ministrstva za gozde in rudnike in drugih oblastev ter raznih privrednih udruženj. Skupščina je uspela nad vsako pričakovanje krasno in dosegla svoj glavni namen, to je ustanovitev Jugoslovanskega šumarskega udruženja. Ta nova, na najširši, moderni, demokratični in znanstveni podlagi sloneča organizacija vseh, ki so interesirani na ohranitvi, povzdigi in umnem izkoriščanju naših gozdov, to je strokovnjakov, gozdnih posestnikov, lesnih trgovcev in industrijcev, je prvovrstna pridobitev na poti k ustaljenju razmer v državi. Baš v našem gozdarstvu je toliko krajevnih in interesnih razlik, da more ves narod s ponosom gledati na svoje z matematično natančnostjo delujoče gozdarske strokovnjake, katerim je uspelo z neumornim delom premagati vse težkoče in ustvariti enotno udruženje, sposobno za uspešno in plodonosno skupno delo. Udruženje je v soglasju s potrebami svojega delovnega in študijskega predmeta, gozda, nepolitično, nadstrankarsko, gospodarsko, splošno državno. Odkritosrčno in burno navdušenje, s katerim so pozdravili vsi udeleženci ustanovitev lldruženja po sprejetju zadnjega člena društvenih pravil, bo ostalo za vedno v spominu vsem prisotnim. Skupščina se je vršila v zagrebški saborski dvorani. Znana gostoljubnost krasne naše druge presto lice se je pokazala v vsem svojem sijaju. Sedež udruženja je Zagreb. Izvoljen je bil glavni odbor, ki je dobil nalogo, provesti v najkrajšem času natančno organizacijo dela. Za predsednika Udruženja je bil soglasno izvoljen znani dolgoletni predsednikHrvatskega šumarskega društva Milan Turkovič (Zagreb), za podpredsednike pa Miloš Cirkovič (Belgrad), Josip Lenarčič (Ljubljana) in Josip Radolovič (Sarajevo). V odbor so bili izvoljeni od bivšega gozdarskega društva v Ljubljani še inž. Ante Ružič, inž. Franc Pahernik, gozdar Alojzij Rihteršič in oskrbnika Josip Goderer in Franc Lang. Za stalnega, neodvisnega tajnika je bil izvoljen znani gozdarski strokovnjak inž. Milan Marinovič. Član Udruženja more postati vsak strokovno izobražen državljan kraljevine, vsak posestnik gozda, lesen in-dustrijec in trgovec z lesom, ako ga sprejme glavna uprava na predlog podružnice. Udruženje bo izdajalo najmanj enkrat mesečno Sumarski list, ki ga dobe vsi člani. Razen tega bo donašal strokovni tednik Jugoslovanska šuma v posebnem oddelku stalno vesti iz Udruženja. Povsod, kjer zahteva to primerno število rednih članov, se bodo osnovale podružnice Udruženja. Delo je organizirano po stalnih delovnih odsekih, v katere bodo izvolile podružnice svoje najboljše specijalne strokovnjake. Te odseke vodi neposredno glavna uprava. Za sedaj se bodo ustanovili naslednji odseki: 1. upravno-pravni; 2. za agrarno reformo; 3. go-zdarsko-prosvetni; 4. za enotno imen-stvo; 5. domovinski (kritični popis in raziskava vseh gozdov v državi) ; 6. za pogozditev krasa in goličav; 7. za varstvo gozdov, gozdorejo in proizvodnost; 8. za promet, trgovino in obrt in 9. prireditveni odsek (skupščine, razstave, izleti, predavanja, propaganda i. t. d.). Takoj po dovršeni sestavi je bila odposlana vdanostna brzojavka Nj. Vi-sočanstvu kraljeviču Aleksandru, pozdravna brzojavka ministru gozdov in rudnikov, katerega je zastopal na skupščini pomočnik vseučiliški prof. Dr. Gjuro Nenadič, ter resolucija na ministrski svet, v kateri se zahteva brezpogojna ohranitev šušačke luke Baroš, ki je največjega pomena za naše gozdarstvo. Udruženje je velikega gospodarskega in stanovskega pomena. Toplo priporočamo vsem, ki so pripravljeni sodelovati, da pristopijo kot člani k Udruženju. Članarina znaša za letošnje leto 30 dinarjev, pristopnina 5 dinarjev. Prihodnja letna skupščina bo v Bel-gradu. Inž. A. J. R. O divjem petelinu. V 11. štev. letošnjega „Weidmannsheila“ objavlja neki —a— Baumgartelov članek v „Deutsche Jagerzeitung“, kjer pripoveduje ta, da je slišal v nekem podonavskem lovišču dve leti zapored čudno petje divjega petelina, ki je, ne da bi udarjal in brusil, škripal kot kak lesen okvir, če se drgne ob drugega. Ko so ustrelili petelina, se ni razlikoval proti pričakovanju čisto nič od drugih. Nato razpravlja o poškodbah petelina, ki imajo baje vpliv na njegov glas in o glasovnih posne-malnih sposobnostih petelina. — Pred nekaj leti sem se vračal z znanim petelinarjem U. z Javora, kamor sva šla nad petelina. Ob kakih sedmih sva prišla do Lize, se tam pokrepčala, nato pa se pomikala počasi proti domu ob meji med trboveljskim in reškim loviščem. Naenkrat sva za-čula čudne glasove, slične onim, kakor jih dajejo od sebe mladi pujski, ko polegajo na solncu in če se jih malo počoha. To kruljenje se je ponavljalo brez presledka od dveh strani, naposled pa sva razločila pred vsakim kruljenjem in škripanjem po nekaj znanih petelinovih udarcev. Odločila sva se hitro, da naskočiva vsak enega — bila sta dva v razdalji kakih 50 korakov. Kdor pride prej do strela, naj poči. II. je naskakoval bližnjega in ga pobral. Tehtal je 3'75 kg. Vrat je imel spodaj proti prsim skoraj gol, kar se vidi pogosto pri pozno (koncem majnika) ustreljenih petelinili. O kaki prejšnji poškodbi ni bilo govora in tudi o kakem posnemanju ne. Bila sta srdita tekmeca, katerima sta srd, dolgotrajna ljubezen in petje izpremenila ritmično petje v omenjene posamezne udarce in hripavo brušenje. —o—. Na prežo in zalaz srnjakov hodijo naši lovci čudovito pridno. Komaj je napočil 1. junij, že jih vidimo izstopati na vseh železniških postajah, po večini obraze, ki jih ni bilo v lovišču vso zimo in pomlad. Sele cvetje rožnika jim je potisnilo puško v roko, da pogledajo, če so jim pustili kaj volkovi, za katerih preganjanje niso imeli ti hrabri lovci nikdar časa. Dele se pa ti zeleniši v dve vrsti: eni streljajo na vse, kar ima le kaj ro-žičku podobnega na glavi, drugi pa izbirajo in iščejo lepih rogačev. Pričujoče vrstice so namenjene tej drugi vrsti, ki živi v pogubni domišljiji, da so vzorni lovci, dasi uničujejo srnin zarod le malo manj kot prvi. Kdor pobija namreč pred oplemenitvijo srn najlepše srnjake, ta slabi srnjad in pospešuje njeno propadanje. Našim srnam je treba nujno nege tudi v tem oziru, da skrbimo za močen zarod. Tega pa dobimo le, ako pustimo močne plemenjake, sploh, vse glede telesa in rogovja mnogo obetajoče srnjake vsaj tako dolgo pri življenju, dokler niso srne opleme-njene. Naš odstrel se naj nanaša torej le na znane slabiče, t. j. na srnjake, od katerih ne moremo pričakovati glede zaroda nobene koristi. Taka uravnava odstrela pa zahteva točnega poznanja v lovišču se nahajajoče srnjadi. Omenjeni izbor je torej mogoč le, ako pridno proučavamo svoje lovišče. Ako nimamo sami časa za to, moramo razložiti stvar lovcu, da vestno pripravi odstrel. Volčja svojad nam pobira slabejše kose; če bomo zatrli še sami to, kar je močno in lepo razvito, preden je izvršilo svojo nalogo z ozirom na zarod, potem naredimo lahko križ čez srnjad. Bilo bi res sramotno za nas, če bi se družili k štirinožnim mrharjem še dvo-nožni, tako da bi uničevali vsak z ene strani najlepšo žival naših gozdov! Kazen. Lisici-zvitorepki so zadišale kokoši in pohitela je 25. majnika ob štirih zjutraj, torej ob času, ko so kokoši še spale, v Poljane. Ko se približa lisica v neposredno bližino svinjaka, kjer so prenočevale zaprte kokoši, zapoje petelin svoj kikiriki, lisica pa zapleše vsa iz sebe od radosti in veselja svoj tatinski ples ter kuka skozi vsako luknjico v svinjak, pa vse zastonj, kajti do zaprtih kur ne more. Toda premetenka se ne da brez užitka odpraviti, skrbno in s preudarkom se loti težavnega dela. Pod svinjak gre ter vse ogleda in pretiplje. Naposled privzdigne desko, ki je služila v svinjaku za tla ter se prerine v kurjo družbo. Tu se pa privzdignjena deska sproži in pade nazaj na svoje mesto. Premetenka je bila zaprta. Na strašno vpitje kokoši prihite bližnje gospodinje, gospodar pa odpre previdno svinjak ter mahne lisico s kolom po glavi, da je bila navidezno mrtva, a za nekaj trenutkov je oživela. Toda vesela in razburjena ženska družba jo obsodi takoj zopet brez usmiljenja k smrti ter prosi pričujoče lovce, da smrtno sodbo potrdijo. Lovci pa so smrtno sodbo odklonili ter naložili lisici 8 dni stroge priklenitve na verigi s popolnim postom vsak drug dan. Po preteku tega časa so ji poščipali zobe in jo spustili na svobodo. Okrog vratu so ji obesili star dvajsetvinarski novec kot svetinjo. Daši brez zob, je lisica vesela skakala naravnost po gladki poti v gozd. Sama sebi ni mogla verjeti, da uživa svobodo. Na vsakih 200 korakov se je ustavila in pogledala nazaj na smehljajoče se sosede, če je res prosta. Kokoši in zajcev ne bo mogla več loviti, miši ji pa privoščimo, saj bo zato prinesla pozimi spretnemu lovcu svojo suknjico. Lovec pa, ki jo dobi, naj nam to blagovoli naznaniti. Fr. Andolšek. Dostavek uredništva. Lovsko ni bilo tu omenjeno postopanje z lisico in ga objavljam kot žalostno spričevalo naših lovskih razmer. Pravi lovec ima srce za vsako žival, tudi za škodljivo in ne sme mučiti nikdar nobene. Na ujeti lisici izvršeno zobo-derstvo je pa kaznivo trpinčenje prve vrste. Pravi lovec pokonča tudi poleti vsako lisico na lahek in hiter način in ne računa z njenim zimskim kožuhom, temveč s škodo, ki mu jo dela v lovišču. Mala oznanila. Edvard Mayer, trgovec z živo divjačino v Dunajskem Novem mestu, proda dveletnega, popolnoma udomačenega divjega kozla. Žival stoji na jugoslovanskih tleh. Naprodaj je enoleten, popolnoma udomačen srnjak kakor tudi dvocevka za brezdimen smodnik s strelivom, kal. 20. Ivan Koleša, Ljubljana, Krakovski nasip št. 14. Službo lovskega čuvaja dobi absolvent gozdno-lovskega tečaja v Kostanjevici. Svojo ponudbo z navedbo pogojev naj pošlje uredništvu „Lovca.“ Prednost imajo taki, ki se pečajo z dresuro ptičarjev. Prvovrstno ribarsko orodje monakovskega in angleškega izvira ima v zalogi puškama Kaiser v Ljub- ljani, Šelenburgova ulica. Blago je izbral naravnost pri izdelujoči tvrdki ribič-strokovnjak. Na izbero so izborne razcepkane palice za sulce, ščuke, postrvi in lipane ter kolesa vseh vrst, dalje prvorazredne svilene vrvice, trnki in muhe poleg najrazličnejše druge ribarske opreme. Enkratna nabava tega trpežnega orodja, ki je ročno delo in ni nikako povprečno tvorniško blago, zadostuje za mnogo let. Sprejemajo se tudi vsa popravila. Kupi se dobro ohranjena, izvirna manlihar - schonauerica brez daljnogleda. Ponudbe z navedbo cene sprejema uprava „Lovca“. Tri mlade ptičarje, poležene 25. aprila 1921, odda Ivan Goderer, Or-tenek. Poldrugoletnega braka izvrstnega rodu proda Josip Demšar, usnjar, Češnjica pri Železnikih. Prodam: za 300 K čistokrvno istrijansko brako, poleženo od izvrstnih staršev 9. aprila 1921, dalje 5 (3+2) mladih resastih brakov brezhibne zunajnosti po 400 K. Jakob Flis, Stob št. 33, p. Domžale. Šestnajstmesečnega angleškega seterja proda zaradi pomanjkanja prostora Filip Bizjak, Ljubljana, Gosposvetska cesta 13. Prodam osemmesečnega, nepokvarjenega ptičarja nemške resaste pasme. Pes ima izboren nos, stoji krasno, je jako oster na roparice in kaže zelo veliko živahnosti. Oddam ga samo lovcem, ki imajo zmisel in ljubezen za ptičarje. Naslov pove uredništvo našega glasila. Prodam letos ustreljenega in nagačenega, krasnega divjega petelina za 600 K, dalje dva braka, in sicer štiriletnega, resastega psa za 700 K, dveletno, kratkodlako psico za 500 K. Psa sta izvrstna, znana lovcem daleč naokrog in ju dam na vsako pre-skušnjo. Anton Dežman, Lesce št. 8, Gorenjsko. Itablfanska kreditna banha ¥ IjuMfaul, Slrtlarjciffl ulica 2. Delniška glavnica: K 50,000.000 —. Rezervni zakladi nad K 45,000.000--. Obrestuje vloge v tekočem računu in na knjižice najugodneje ter plačuje sama rentni davek. Kupuje in prodaja devize, valute in efekte vseh vrst. Eskomptuje in vnovčuje menjice in devize na tu- in inozemska mesta. Sprejema vsa borzna naročila na tu- in inozemske borze in jih izvršuje najugodneje. Daje vsakovrstne predujme na blago, efekte itd. Dovoljuje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji. Daje informacije v vseh v bančno stroko spadajočih zadevah. Brzojavni naslov: Telefon Banka, Ljubljana. št. 261. Račun ček. urada v Ljubljani št. 10509. Podružnice: Split, Celovec, Sarajevo, Celje, Trst, Gorica, Maribor, Borovlje, Brežice, Ptuj. WlllllinMIlliniIttllllHimillillllllllimilllHIIIIlBllilllHIlWIIttlllWIIMIIlHIIlM . milltimilltllllHlMIIWIIWIIMlIllillllllllHIWIlilllllHIlllHimilHIlllHIIIttSIIKIIIIHillttHlIIHlim K A VARNA EVROPA v Ljubljani, Dunajska cesta I I JAKOB I | J ZALAZNIK | ■ jj slaščičarna, pekarija in jj ■ ■ kavarna Stari trg št. 21 ■ je shajališče članov „Slo- |f jj venskega lovskega društva“ ■ H Okrepčevalnica jugoslovanskih lovcev ■¡■IHilllMlllllllllllllHlllillll!Ii!!IH!llllllillllillllH!IHIl inillllillllllllillilllllllllllllllilllllilllilllllllllllilll 0 Gostilna Josipina Češnovar || Ljubljana, Dolenjska cesta je zbirališče jugoslovanskih lovcev. I I Jadranska banka' sprejema vloge na hranilne knjižice, žiro-in druge vloge pod najugodnejšimi pogoji. Prevzema vse bančne posle pod najugodnejšimi pogoji. Belgrad, Opatija, Celje, Sarajevo, Dubrovnik, Split, Kotor, Šibenik, Kranj, Zader, Ljubljana, Zagreb, Maribor, Trst, Metkovič, Dunaj. Poslovne zveze z vsemi večjimi kraji v tu- in inozemstvu. Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Liubliani. M. Hanzlovsky: Obris lovskega živaloslovja. 9. Ris. (Dalje.) Ta huda roparica (felis lynx L.) je pri nas že iztrebljena, le prav redko še nalete nanjo v Gorjancih in v kočevskem pogorju. Več jih je še v Bosni in Hercegovini. Ris spada k mačkam, a se od njih nekoliko loči. Njegove noge so močne, visoke, široko capaste. Glava je debela in po licih obrasla z dolgo dlako. Oči imajo podolgasto punčico, ušesa so trikotna, pokonci stoječa in okrašena s šopki dolge, srhle, črne dlake. Rep je kratek, debel in porasel kot pri divjem mačku. Barve je na hrbtu femnordečerjave, na prsih in grlu bele, na trebuhu belorumene in ob straneh svetlorjave. Vsa dlaka je posuta več ali manj z rjavkastimi lisami in pikami, ki so pri samici redkejše kot pri samcu. Po nahodišču se risi precej razlikujejo. Ruski in švedski so večji in lepše pisani kot naši. Mladiči so vobče bolj bledo barvani. Ris je približno 130 cm dolg, ob vihru 80 cm visok in 30—35 kg ležek. Njegov sled je podoben volčjemu, le malo manjši in okroglejši je, t. j. podobo ima široko srčasto. Odtisi krempljev so vidni le pri skoku, sicer nikdar, medtem ko se vidijo pri volčjem, pasjem in jaz-bečjem sledu vsi kremplji jasno. Ce premeri ris v teku daljšo pot, snuje, če se plazi, strani. Kadar snuje ali molka, kakor pravijo lovci na Gorjancih o živali, ki postavlja eno nogo za drugo, n. pr. (mol* kast sled lisice od molka, ki ima jagode nabrane drugo za drugo), stopi kaj rad drug ris v sled prvega, da ne veš, ali imaš opraviti z enim, dvema ali celo s tremi. Ris ljubi obširne gozde, v katerih se nahaja obilo divjačine. Čez dan se skriva v goščavah, ob slabem vremenu zleze v votla drevesa ali pa skalne rove. Ko se začne mračiti, gre na lov. Ris je eden najhujših sovražnikov vse koristne divjačine. Če se je priplazil do kake žrtve, potem je ta izgubljena. Navadno napada od zadaj v skoku. Svoje ostre kremplje zasadi v hrbet ter se zagrize živali v tilnik. Daši beži napadena žival dalje, se ne more več otresti roparja. Naposled se zgrudi na tla, nakar ji izpije krvolok kri in požre boljše dele, ostalo pa pusti drugim roparicam. Ris se pa ne loti samo jelena, srn, zajcev in druge divjačine, ampak dela obilo kvara tudi živinorejcu. Če je zalotil čredo ovac ali koz, potem se ne zadovolji samo z enim kosom, ampak jih podavi večje število. Celo teleta niso varna pred njim. Ris pa ne zalezuje samo svoje žrtve, ampak jo tudi rad pričaka ob stečini, ležeč na kaki veji, odkoder se zažene na žival in jo zadavi. Daši bi bilo želeti z naravoslovnega stališča, da bi se ohranila tudi ta zver, vendar ne bi mogel mirno spati noben lovec, ki bi vedel, da ima tega roparja v lovišču. Po časopisnih poročilih, ki so prihajala iz Bukovine in Karpatov, posnemam, da ugonobi en sam ris lahko v doglednem času vso divjačino celega lovišča. Ker ris dobro pleza, mu napravi še hitra veverica skomine, da jo začne preganjati po drevju. Glede plemenitve si še nismo čisto na jasnem. Nekateri trdijo, da se goni v decembru, drugi so za februar. Risi v tem času tulijo in se tepo kot mački za neveste. Samica nosi 9 ali 10 tednov in skoti 2 ali 3, prav redko 4 mlade, ki so približno 9 dni slepi. Izprva se žive z mišmi in malimi pticami, z vsakim dnem pa se bolj pripravljajo na svoje roparsko življenje. Ris ima izvrsten sluh in nenavadno oster vid, vsled česar se ume lokavo izogniti vsem nevarnostim. Kjer se pojavi ris, tam napravijo ponavadi gonjo z gonjači. Uspešno je tudi zaobkroženje na sveže zapadlem snegu. Iz goščave ga prepode pred strelce ali gonjači, ali psi. Na drevo se skrije le v skrajni sili, ker je predober vojskovodja, da bi ne vedel, da je na drevesu izgubljen. Na strup ne nasede rad, skoro ga dobiš prej v železje, če ga nastaviš ob zajčku. Stalnih stečin se ne drži ris, rad pa se poslužuje starih, opuščenih potov, zlasti če vodijo skozi goščo. Ris je precej trd. Kjer ni dopolnila prva krogla svoje naloge, pošlji brzo drugo1. Ranjen se brani pogumno in spretno ter je ne- varen nasprotnik psa, deloma je pa tudi za človeka opasen. Dogodilo se je že, da je zamenjal tega v temi z živaljo in skočil nanj, vendar je popustil, ko je spoznal zmoto. S tem krvoločnim, nočnim roparjem, katerega prižene glad celo na vaška dvorišča, sem pri kraju z dlakasto divjačino visokega lova. Na vrsto pride zdaj perjad. 1. Divji petelin. O divji perutnini obstaja že krasna literatura in težko je povedati kaj novega. Tetraoni so prastara ptičja družina, zato je tudi nemško ime divjega petelina (Urhahn) upravičeno. Spadajo v razred kur (rasores s. gallinacei) in tvorijo skupaj z belkami (lagopus) družino kosmato-nožcev (tetraonidae), tako imenovanih, ker imajo prste operjene ali do krempljev (lagopus), ali pa gole in ob straneh obdane z resicami, ki niso nič drugega kot okrnelo perje in se imenujejo krivo rastitvene resice. Po pomladanski golilvi zopet zrastejo. Tetraoni imajo nadaljnji družinski znak v tako zvanih rožah, t. j. v goli, polmesečasti ali obistnoliki, z bradavicami in ploščicami obdani koži nad očmi, ki naraste posebno ob rastitvi in vsebuje 1.1870 po dr. Wurmu odkrito, obrisljivo rdeče barvilo — tetronerythrin, ki je najbrže ostanek nekdanjega kožnega dihanja v času saurijev, katerih marsikatero značilnost hranijo tetraoni. Evropske gozdne kure se prištevajo ali vse k skupnemu rodu tetrao ali pa se dele v tri podrodove: tetrao (divji petelin), lyrurus (ruševec) in bonasia (gozdni jereb). Najstasitejši med njimi je divji petelin (tetrao urogallus L.), katerega zovemo tudi veliki petelin, njegovo samico pa veiiko ali divjo kokoš. Vrstni znaki divjega petelina so poleg precejšnje velikosti črni, cesto belopisani rep, čigar spodnje perje ga krije po dolžini do polovice, 6 cm dolgi, pernati, črni podbradek in kovinastozeleno se svetlikajoči naprsnik. Kokoš je za tretjino manjša, njena barvanost je zmes iz rjavega, rjastordečega, medločrnega in belega, naprsnik ji je cimetno-rumen, rep pa rjastordeč, črno prepasan in ozko belošpičast. Veliki in mali petelin živita mnogoženstveno, gozdne jerebice in belke eno-ženstveno. Vsi tetraoni so stalne ptice, če ne upoštevamo skoro neznatnih potovanj. Divji petelin doseže in tudi prekosi večkrat velikost purana, vendar je v tem pogledu zelo različen z ozirom na domovino in življenjske razmere. Naši petelini tehtajo povprečno 3 V2—4]/2kg, na Ruskem so pa znatno težji, 6—8 kg. Teža se ravna tudi po letnem in dnevnem času ustrelitve. Pozno v rastitvi in s prazno golšo so lažji kot v začetku petja in nasičeni. Kokoš je znatno lažja (1 */2—3 kg), po velikosti pa doraste domačega petelina. Dolgost naših petelinov znaša povprečno do 1 m, razkrilje 1'10 do 1'40 m; kljun (čez lok) 4'7—4'75 cm, rep 31—36 cm, Pri kokoši so vse te mere primeroma manjše. Telo petelina je jedrovito in priča o jakosti in samozavesti. Roženorumen kljun je kakor pri ujedah kljukasto zakrivljen in deluje kakor škarje. Celo in teme sta ploska. Vrat je dolg, močan in jako gibljiv, razmeroma male, vzbočene peruti pokrivajo s svojimi konci ravno repno korenino. Pahljačasti in kolesasti rep šteje 18 ali 20 velikih peres, pri enoletnikih tudi 16. Ker so repna peresa vseh ptičev na pare, moramo prištevati devetnajstperesne peteline k dvajsetpe-resnim, kajti ti so izgubili eno pero. Noge sicer niso visoke, toda močne in do prstov gosto pernate. Po barvi sta vrat in tilnik temnosiva s črnimi, križastimi črtami, hrbet črn s svetlosivimi, valovitimi črtami in progami. Najdaljša gornja repna peresa so črna z belim robom kakor tudi ona spodnjega repa, ki so proti koncu večinoma malo zavita. Na plečnem zgibu je zrcalo, t. j. daleč vidna, čisto bela, trioglata ali polmesečasta pega. Pleča in peruti so temnokostanjevorjave in črnikasto drobno-pikčaste, velika letalna peresa so temnejše rjavosiva, in sicer ona prvega reda na zunanji strani belo opasana, ona drugega reda na koncu belo obrobljena. Mala in srednja peresa perutne spodnje strani so bela, spodnja stran velikih letalnih peres je sivkasta, večja krilna peresa so večinoma rjava. V temelju črna okolica golše ima lep, zelen kovinski sijaj, ki se razširja s starostjo ptiča čez ostalo perje. Črno prsno perje je v različni meri belo pikasto, strani so sivobele in pikčaste. Črno trebušno perje kaže velike, bele pege. Noge so v gornjem delu sivočrne in belokoničaste, v spodnjem rjav-kastosive in črnosivo pegaste. Mladega petelina (krojačka), ki poje že spomladi po svojem rojstvu, spoznaš razen po bolj tihem petju po manjši velikosti, po višnje-vosivem kljunu, manjših rožah (pri starih petelinih so 4'5 cm dolge in 2*25 cm široke), po vitkem vratku, malem naprsniku, belem trebuhu, po manjših, rjavkastih repnih peresih, izmed katerih je eno srednjih navadno podaljšano, po poznejšem goljenju in poznejši rastitvi. Pri starejšem petelinu so velika, široka repna peresa na prostem koncu skoro ravno odrezana, pri mladih so pa zaokrožena in ravna. Ker bi prizval petelin po svoji velikosti in lepi barvanosti preveč sovražnikov h gnezdu, vali samo kokoš, ki je nevidnejše barvana, kakor smo že omenili, in katere roža je bleda. Spolni dimorfizem pri divjih petelinili in ruševcih ima torej tehtne vzroke. Le mladostna obleka je pri obeh spolih enaka, toda kokoške zaostanejo v rasti kmalu za petelinčki, ki se začno skoro živeje barvati. Vendar obdrže nekateri samci vsled hiranja in izpridenja spolovil mladostno perje (paedidija) ali pa dobe nekake vrste kokošje perje (thelyidija). Se večkrat pa dobe starejše, a še vedno rodovitne kokoši zelenokovinast sijaj v perju golše (arrhenoidija). Ta delna petelinja barvanost se razvije lahko pri prav starih in nerodovitnih kokoših v popolno petelinjo operjenost. Take kokoši imajo petelinje življenjske navade in petelinje glasove, to tem bolj, čim starejše so. Vendar pa ni treba, da bi bila kokoš s petelinovim perjem baš nerodovitna. Jajca nesočih, dozdevnih „petelinov“ se je bal že klasični stari vek, še bolj pa temni srednji vek, ki je sežigal take „peteline“ kot stvore hudiča. Navideznega petelina ni težko ločiti od pravega (velikost, rep, barvna nepopolnost itd.). Sicer pa, dobi petelinje operjena kokoš po golitvi večkrat zopet svoje pravo perje. Beličnost je pri divjih petelinih bolj redka. Cim bolj žive proti severu-vzhodu, tem bolj belopegasti so. Ta pojav je posledica velike zračne suhote, ostrega podnebja in slabe hrane. Nasprotno pa pospešuje maščobna hrana očrnelost živali. Nahodišče petelinovo je jako prostrano: od Pirenejev vprek gorovja Jura, Alp, Karpatov, Balkana in evropskega Sredogorja do Ledenega morja, potem na vzhod črez srednjo in severno Rusijo ter Sibirijo do Kamčatke in izliva Amurja. Vsled te velike razširjenosti ima tudi mnogo različkov. Tschusi Schmidhoffen razlikuje od srednjeevropskega petelina tri severne in severovzhodne oblike: 1. Tetrao urogallus uralensis Nazarow z Urala, Turkestana in Altaja; črne prsi so tako močno belo pomešane, da ga zovejo tudi belotrebušnega petelina. 2. Tetrao urogallus parvirostris Bp. v severni Sibiriji; plečna peresa imajo bele konce. 3. Tetrao urogallus kamschalicus Kittl. na Kamčatki in v vsej vzhodni Sibiriji, južno do Kitajske meje, zapadno do Jeniseja; plečno perje je široko belo oškropljeno. Tihi, prostrani gozdi (mešani ali igličasti), kjer se nahaja na prostranih sečah obilo hrane, so za petelina pravi raj. Najrajši obiskuje lege proti vzhodu. Čez dan se nahaja po večini na tleh in se preseli šele proti večeru na drevo. Značilno je, da odleti petelin ob rastitvi, ko odpoje, daleč na v nižini ležeče pašnike in se vrača pod noč na s"voj kraj. V jesenskem času naletiš na divjega petelina po-največ v krajih, kjer je obilo borovnic in brusnic. V tem času postane nekako okoren in se vzdigne le s težavo od tal ter zleti človeku kar izpod nog. Hrana divjega petelina je različna po letnem času. Na pomlad mu teknejo popki in mačice raznih listovcev. V poletju tvorijo hrano jagode, trave, brstje, rože, črvički in polžki. Pozimi je njihova miza bolj enolično pogrnjena. Zadovoljiti se morajo z raznimi drevesnimi končiči, s preostalimi jagodami, z brinjem in z iglami hojk. S svojim preživljanjem ne delajo nikjer nobene škode. Najbolj zanimiv je petelin ob času rastitve. Tedaj si izbere poseben prostor, n. pr. obronke starih gozdov, grebene — vse ponajveč proti vzhodu. Stari, že nekoliko pretrebljeni gozdi so mu zelo po volji. Kakršna je pač lega in kakršna je pomlad, začne petelin s svojim petjem. V nižjih legah v času, ,ko prihajajo k nam prvi golobi in kljunači, v višjih pozneje, t. j. v začetku majnika. Še koncem junija sem naletel na pojoče peteline v višini 1800 m. Lepi dnevi prihajajoče spomladi zvabijo tihega samotarja, da si zakleplje zarana nekaj kitic, katerih pa navadno ne čuje neprisotna kokoš. Cim bolj kaže vigred svoje prijazno lice in čim bolj pojenju-jejo mrazi, tem bolj redno prične prihajati krilati vitez že na večer na kraj svoje ljubezni. Ce se mu oglasi, oziroma pridruži s časom kakšna srednjestara ženičica, ki otvori ljubezensko rajanje, je petelin privezan. Kmalu nato se jamejo oglašati in prihajati tudi mlajše kokoši, ki obdajajo svojega ljubimca zelo trdovratno in ostanejo pri njem dolgo v jutro. Znani so mi slučaji, da je priklepal petelin še krog poldneva po grebenu in peljal za seboj več kokoši. Petelin pohodi eno in tisto kokoš eno jutro večkrat. Močan, odnosno star petelin ne trpi zraven sebe nikakega tekmeca. Mlajši petelini so, če že pridejo na kraj rastitve, v tem slučaju tihi, kajti če se oglasijo, prigrmi takoj starin in jih nažene, da se kar kadi za njimi. Ce je pa več enako močnih petelinov na enem kraju, potem opazuješ lahko boje, ki jih bijejo navadno na tleh. Našopirjeno vozijo svoje kočije (na način kot domači puran) in se skušajo doseči s perutnicami in z nogami. Da bi se obdelovali tudi s kljunom, nisem opazoval. Pri teh bojih pozabijo docela na svojo varnost in se ne dajo izlepa prepoditi. Lunin svit zamenjujejo petelini kaj radi z zarjo in pojejo navadno celo noč, deloma na drevesu, deloma na tleh. Opazoval sem tudi, da jih docela zbega vzhajajoča luna. Ob tem času radi zamenjajo svoj rastitveni prostor, pa tudi jutro z nočjo, tako da prenehajo peti z dnevom. Ko sede petelin pod noč (pa tudi že v popoldanskih urah) ob času rastitve na drevo, da od sebe v gotovih presledkih neke grgrajoče glasove, katerim sledi navadno udarec. Ko se pa začne nagibati solnce k zatonu, opusti to grgranje in jame ponavljati udarce, od kraja polagoma, potem pa vedno gosteje, ter se ustavi pred glavnim udarom. To ponavlja v presledkih, dokler ne zapoje cele kitice z bru- Senjem vred. Čim bolj lega mrak na zemljo, tem ognjeviteje poje. Poudarjam, da je pela večina petelinov na Pokljuki tudi zvečer prav dobro. Utihnili so navadno, ko je nastopila temna noč. Zjutraj zarana, ko opaziš na jutranjem nebu komaj prve jasnejše lise, prične petelin ponovno s svojim petjem. Tudi ob tem času začne prvotno s posameznimi udarci, katerim sledijo dvojni (pe-tekl), in preden se oglasi taščica, poje petelin že kakor nor. Ko se pa začne boriti mlado jutro za nadvlado s temno nočjo, se oglašajo tudi kokoši s svojim globokim ak, ak. Petelin, ki je pel doslej na kaki veji ali na vrhu drevesa, zleti na tla in se tamkaj šopiri, poje in skače. Med klepanjem ima petelin zravnan vrat. Opazovalcu sa dozdeva, kot da bi se valilo med tem petelinu skozi vrat nešteto kroglic navzgor: vrat mu valovi na spodnjem delu. Med klepanjem ima kljun napol odprt, med brušenjem ga pa odpre na široko. Iz napora, ki ga kaže petelin med brušenjem, sklepam, da mu ne dela ta del petja posebnih sladkosti. Kakor je znano, ne sliši petelin med brušenjem, ker mu stisne zakrivljeni nastavek koščice spodnje čeljusti sluhovod in ga malo da ne prekine. Gluhost povečuje krvni zastoj v neki nabreklini sluhovoda. Nekateri starejši lovski pisatelji trdijo, da petelin med 'brušenjem tudi ne vidi, kar je pa velika zmota. Če je vreme ugodno, traja rasfitev 14 dni do 3 tedne. Neugodno vreme in snežni meteži lahko pretrgajo rastitev za nekaj časa. Na prostorih, kjer je dosti petelinov, odpade na vsakega petelina samo po nekaj kokoši za skopčanje. Drugače se pa godi petelinom, katere obdaja večji trop kokoši. Navadno se računa, da more pohoditi en petelin do 8 kokoši. Ako odstreliš petelina prezgodaj, se spreletavajo kokoši vse nervozne in iščejo ženina z zategnjenimi: •ak, ak, a—k. Kokoš si napravi jako preprosto gnezdo, v katero zleže 6—8, redko več sivozelenih in drobnopikastih jajec. Vali navadno štiri tedne. Med valjenjem sedi na jajcih zelo trdo in jih zapušča samo za kratek čas, ko si gre iskat potrebne hrane. Mladi piščančki morejo takoj slediti materi, ki jih začne pridno učiti v iskanju hrane. Prva hrana mladičev, ki so rjavopisani, so mravljinčja jajca, polžki, gosenice, žuželke itd. Zanimivo je, s kako spretnostjo se znajo skriti, če pride nenadoma človek do njih. Nekaj udarcev s perutmi in ni jih več. Treba je vajenega očesa, da najdeš skrita piščeta. Divja perutnina ima obilo sovražnikov. Najhujši je kuna, ki jo zalezuje na vseh svojih potih, na tleh in na drevju. Nič manj nevaren sovražnik ni lisica, ki pobere marsikatero kokoš na gnezdu. Obilo kvara delata i kragulj in skobec. Tudi podlasica se ne sme izpustiti iz imenika nasprotnikov. Lov na divjega petelina se vrši v naših krajih samo ob času rastitve z naskakovanjem. Petelina je treba najprej poiskati, t. j. ugotoviti je treba prostor, kjer poje. Ako si se odločil, da ga odstreliš, je dobro, če se prepričaš še na predvečer odstrela, če se ni morda kam preselil. Če gre vse v redu, moraš biti zjutraj zarana, preden začne petelin peti, toliko oddaljen od rastišča, da sigurno začuješ petelina, ko začne s petjem. Pojočemu petelinu pusti toliko časa, da začne vrstiti redno kitico za kitico. Ker so nekateri petelini zelo muhasti in radi prejenjajo v najboljšem petju ali pa opuste nenadoma brušenje po glavnem udarcu, moraš paziti, da skočiš šele tedaj, ko začuješ brušenje. Navadno napravimo en ali dva hitra koraka. Več bi ne svetoval nobenemu, ker ne pomaga poznejše preklinjanje, če odfrči petelin. Bolje je delati polagoma, a sigurno. V jelovih gozdih je na mestu, da si vzameš s seboj ostro kukalo, ker opaziš na smreki ali jelki pojočega petelina zelo težko. Naskakovanje naj se vrši od strani, tako da ne vznemirjaš pri tem drugih petelinov ali pa ne zadeneš ob kako kokoš, ki bi odletela z velikim ropotom. To bi dalo petelinu misliti, da bi utihnil. Če ga ne znaš razburiti z oponašanjem kokoši k zopetnemu petju, potem je najbolje, da greš nad drugega petelina ali pa domov. Če si dospel srečno do drevesa in ugledal svojega petelina,, skrit za drevesom ali grmom, potem se ne prenagli in počakaj s strelom toliko časa, da se dobro vidi merita Streljaj samo med brušenjem 1 Če poje v bližini še drug petelin, oddaj strel po glavnem udarcu sosednjega petelina 1 Petelina naskakovati z brega navzdol, ni varno, ker se lahko zgodi, da se sproži kakšen kamen ali kos zemlje, ki se vali naravnost pod petelina. Posledica tega bi bila, da bi petelin takoj utihnil ali. celo odletel. Da je naskok petelina težavnejši v hribovitem svetu kol v ravnini, je umevno. Petelinjega lova se ne moreš naučiti iz knjige, ampak samo v gozdu. Začetnikom svetujem, da se urijo v naskakovanju petelinov v kvaternem tednu meseca septembra, ko petelini še precej dobro pojo. Seveda se jih ne sme streljati v tem času. Tudi ne poskušaj, naskoka sam, ampak v družbi petelinarja. Kdor se pa straši pre-čutih noči in deloma tudi napora, naj ne hlepi po poeziji tega lova ! 2. Ruševec. Ruševec ali mali petelin [tetrao (lyrurus) tetrix L.] se ne nahaja samo v pasu ruševja naših Alp, ampak je tudi stalen gost ražsežnih,. nižinskih gozdov in močvirij severnih držav. Mali petelin je dolg 55—60 cm, razkrilje meri 90—100 cm, dolžina repa 16—20 cm, kljunova 3'4 cm. Tehta pa 1'20—1'50 kg. Kokoš je manjša: dolžina 45—50 cm, razkrilje 70—75 cm, rep 115 in kljun' l-6 cm, teža 07—1‘0 kg. Celo in tilnik sta pri ruševcu bolj vzbočena kot pri divjem petelinu. Kljun je bolj stegnjen in modrosiv ali črn. Roži sta zelo rdeči in večji kot pri ostalih evropskih tetraonih, med katerimi je ruševec najboljši letalec. Njegovi perutnici sta tudi razmeroma dolgi. Njunin zgib je bel, tudi sta belo prepasani. Glava, vrat in oprsje so črni ter se leskečejo v kovinasto črnomodri barvi. Po hrbtu je ruševec črn,, v mladosti brez leska, enako po trebuhu. Letalna peresa so temno-rjastorjave barve in belo obrobljena. Zgornja, manjša perutna peresa so črna. Rep je 18—20 peresen, črn, ob korenini redko belopegast. Krivci nastanejo na ta način, da so najskrajnejša, na 22 cm podaljšana peresa (3—4, redko 5) na obe strani srpasto nazven zakrivljena, medtem ko so notranja peresa na 11 cm skrajšana. Dolgi spodnji rep je navadno čisto bel, vendar je včasih črno pegast (mali rep). Ru-ševkin rep je le malo izrezan in dosti manjši. Noge so porasle s perjem do prstov. Mladi petelini niso tako črni kot starejši. Pri njih prevladuje bolj rjava barva, zlasti po hrbtu. Tudi peresa repa niso tako močno zakrivljena kot pri starih. Barva samice je rjastorjava, posejana s črnimi, rjavo obrobljenimi pikami. Te pike ali pege so po hrbtu večje, po glavi in vratu manjše.. Na perutih ima tudi majhno, belo liso. Dobe se tudi sivobarvni, belopegasti in prav redko čisto beli ruševci, vendar pogosteje kot belični veliki petelini. Bela lisa na vratu se najde včasih pri mladih, pa tudi pri starejših petelinih. Pe-telinjeperaste ruševke s temnim perjem in s krivci niso nobena redkost, nasprotno pa se ne prebarva popolnoma kak petelin niti v drugem letu, tako da ga dela mladostno perje sličnega kokoši. Na visokem severu so ruševci manjši in manj živahni kot proti jugu, zato pa bolj operjeni in belopegasti. Tudi se dobe tu križanci med ruševci in snežnimi jerebi, katerih razlikovanje od ne še čisto prebarvanih, nekoliko beličnih ruševcev omogočujejo krivci. Pri starih ruševcih, katerih starost se ne sme presojati samo po obliki krivcev in črnoti spodnjega repa, ampak tudi po drugih telesnih značilih (n. pr. velikosti, po rožah, po barvanosti), se razširja modri kovinasti sijaj od naprsnika polagoma čez vse telo in celo na gornji del repa. Po končani rastitvi se prično goliti, pri čemer jim izpadejo naenkrat letalna peresa kot pri racmanu, tako da jih primemo sredi julija s pomočjo psa kar z roko, ker ne morejo leteti. Ta čas imajo med perjem glave, vratu, prsi i. t. d. posejano kokošje perje, ki jim služi s svojo neznatno, zamazano barvo v varstvo. Sele koncem avgusta se ponašajo lahko s svojo prejšnjo krasoto, ki je tem večja, čim više žive petelini in čim starejši so. Čez poletje se hrani ruševec z raznimi popki, mušicami, s semenjem, z rožami, s travo, s črvički, z gosenicami, s polžki itd. Pozimi so mu edina hrana mladi drevesni odrastki in razne suhe travice. Značilno je, da se pusti petelin zasnežiti, ponajveč na krajih, kjer mu nudi prostor poleg hrane tudi zadostno kritje (pod rušami). V takih snežnih hodnikih ostane lahko po več dni. Usodepolno pa postane tako stanovanje za ruševca, če se napravi ledena skorja, ki mu zabranjuje izhod. V takih domovjih postane čestokrat žrtev lisice in kune. Rastitev se prične navadno krog prvih dni meseca majnika. Navadno pravimo, da začno mali peti, ko pojenjajo veliki v dolini klepati. Seveda je odvisen pričetek rastitve od vremenskih razmer. Ko se začno oglašati v jutro že posamezni ptiči pevci, se strese iudi ruševec in zleti na tla, odnosno na prostor rastitve. Ko je ugo- tovil, da ni nobene nevarnosti, poskoči v zrak in zapiha, kar se glasi kot čiuššš. Ta glas je zelo močan. Ko je nekoliko časa pihal in skakal, prične z gruljenjem, ki bi se dalo posnemati, oziroma zapisati s tu — tudlu — tudlu — tudluuu. Te kitice vrsti hitro drugo za drugo in jih ponavlja 15—40 krat. Ko pojenja z gruljenjem, zapiha in odskoči od tal. Med gruljenjem našopiri perje in povesi perutnici tako nizko, da drsa ž njima po tleh, ter dvigne svoj razprostrti rep, mirno in dostojanstveno se vrteč po snegu sem ter tja. Gruljenje je, če ga posluša lovec iz neposredne bližine, tiho, čuje se pa natančno na razdaljo do 2 km. Če se oglasi petelinu kak drug petelin, postane njegovo pihanje posebno ljuto in kliče nasprotnika na dvoboj. Dostikrat prileti na prostor rastitve več petelinov, nakar nastane mahoma tako pretepanje, da perje okrog leti. Večkrat sem primerjal to pretepanje ■petelinov s kavsanjem iz šole idočih paglavcev, ki si skočijo v lase na razpotju. Mlajši petelini se ne udeležujejo radi takih pretepov, ampak se pridružijo rajši došlim kokošim, katere v naglici skopčajo in gledajo, da pridejo kar najhitreje s pozorišča. Ko so si razjarjeni petelini ohladili vročo kri, nimajo navadno nobene ljubice več v bližini. Kokoš odfrči namreč takoj, kakor hitro jo,je pohodil petelin. Večkratna zaporedna oploditev kokoši kot pri veliki kuri se ne vrši. Za rastišče si izbirajo petelini redno vsako leto skoro isti prostor. To so navadno kraji na kakem snežnem plazu ali v kaki kotlini, kjer je še ostal sneg. Tega prostora pa ne posečajo ves čas rastitve, ampak se pomikajo vedno bolj in bolj v višino. Proti koncu rastitve se ne zbirajo petelini več skupaj, ampak pojejo raztreseni enkrat tu, enkrat tam, vedno se prestavljajoč. Ce je meglen dan, poje ruševec še opoldan prav dobro, ob lepem vremenu pa utihne, ko je napravilo solnce prvo četrt svoje poti. Kokoši se oglašajo, ko lete k petelinu, na enak način ko velike, samo z višjim, nosljajočim glasom. Računi se, da oplodi močan petelin do 12 kokoši. Lepo je opazovati petelina, okrog katerega se je zbralo več kokoši. Z največjo ljubeznivostjo pleše okrog njih in jih kopča v kratkih presledkih. Zanimiv je tudi mijavkajoči glas, ki ga da petelin od sebe med petjem, če mu ni kaj po volji. To je navadno znamenje, da petelin utihne in odfrči. Kokoš si napravi na tleh pod kakim štorom ali grmom preprosto gnezdo, v katerega zleže 6—10, redko več umazano rumenkastobelih, rjastopikastih jajec. Vali 21—26 dni. Mladiči morejo takoj slediti materi, ki jih poučuje v iskanju hrane. Pri njej ostanejo do prihodnje rastitve. Na jesen se zbere 10—15 petelinov, ki se preletajo ali posedajo skupno po mecesnih, ne da bi se tepli. V zimskem času jih ni videti skupaj. Med sovražnike ruševca je treba prištevati orla, kragulja, skobca, lisico, kuno in podlasico. Lov se izvaja z odstrelom iz zaslonov in z zalazom. Gotovo je lov na malega petelina vsled težav, ki so z njim spojene, najzanimivejši. Preden gre lovec na lov, si ogleda vse znane prostore, kjer se je vršila raslitev v prejšnjih letih, da ugotovi po sledovih na snegu, ali je prostor tudi to leto obiskan ali ne. V bližini rastišča si napravi pod kako košato smreko, mecesnom ali rušo iz vej gost zaslon, v katerega se poda pred dnem naslednjega jutra. Ge je vreme lepo in mirno, ima gotovo uspeh. Paziti pa mora zelo, ker je mali petelin izvenredno previden: toliko ima oči kot peres, t. j. izvrstno vidi in sliši. Nekateri lovci izvršujejo tudi zalaz na posamezno pojoče peteline, pri čemer se poslužujejo vabljenja z oponašanjem kokanja kokoši ali pa pihanja petelina. Ta način lova je zelo težak in zahteva obilo vztrajnosti. Uspeh je dvomljiv vsled izrednega petelinovega vida in sluha. Da se obvaruje lovec nepotrebnega iskanja zastreljenih petelinov,, priporočam, da ne strelja na petelina na večje razdalje. Strelja ga naj, če le mogoče, od strani in porablja za strel zrnje št. 8 na bližino,, št. 6 na večjo razdaljo in pa sveže naboje, basane z brezdimniim smodnikom. Tudi naj gleda, da ulovi zastreljenega petelina kar najhitreje, če ne ga bode pozneje zaman iskal, ker se zarije prav rad' v gosto grmovje ali med korenine. O takih neprilikah vedo peteli-narji mnogo povedati. Na tem mestu moram omeniti tudi spačnike, križance med velikimi in malimi petelini (tetrao hybridus). Spačniki se porajajo, tako v rastlinstvu kakor tudi v živalstvu v prosti naravi prav redko, kajti narava sama zabranjuje take spolne zablode z različno obliko spolnih organov in njihovih proizvodov,, t. j. semena in jajca, dalje z različnostjo specifičnega spolnega vonja,, nahodišča itd. Ce nastanejo spačniki, se zgodi to le med zelo sorodnimi vrstami. Tako si stoje kure anatomično in fizijologično zelo blizu, tudi je njihov spolni nagon jak, vsled česar niso pri njih hibridi redki. Prav nič posebnega niso križanci med velikimi in malimi petelini, a pojavljajo se le tam, kjer imata obe ptici skupno bivališče in časovno ter krajevno ne ločeno rastitev. Tam pa, kjer živi ruševec više kot veliki petelin in poje zaradi poznejše spomladi kasneje, ni spačnikov. Trditev, da tvori tetrao hybridus vrsto zase, je že zdavnaj pokopana, ker niso našli še nikjer gnezda ali jajec teh spačnikov. Tudi se ne prikažejo nikdar v družbah, ampak le posamič, pa še ti posamezniki se zelo ločijo med seboj po velikosti, obliki, barvi, glasu,, življenju, celo po okostju. Križanje se izvrši večinoma med ruševcem in divjo kokošjo, redkeje med ruševko in divjim petelinom, ker najde ruševka ženina svoje vrste laže kot divja kokoš in ne more čutiti ruševka prevelikega nagnjenja do petelina, ki je zanjo na vsak način prevelik. Pri teh križancih ločimo torej dva tipa po tem, ali je oče ruševec ali divji petelin, mati divja kokoš ali ruševka. Navadni spačnik, t. j. z ruševskim tipom, ki ima za očeta kakega premaganega ruševca in za mater kako vdovelo divjo kokoš, je podoben zelo močnemu ruševcu in kaže kot značilo rdečevijoličasto svetlikajoč se naprsnik, modrosiv, malo stegnjen kljun, razmeroma debelo glavo z nižjima,, toda daljšima in temnejše rdečima rožama, kot jih ima sicer ruševec,, malo bradavico, izrezan, na zunaj nekoliko zakrivljen rep z 18 ali 20 peresi, močne, bela perutna pasa, kot ju ima ruševec, močno operjena tekala in precejšnjo velikost (teža okrog 2‘6 kg). Gornji del repa je ali čisto črn ali pa približno 10 cm od zunanjega roba belopegasto prepasan, na spodnjem, ki pusti gornjega za. 7 do 8 cm nepokritega, sta pa bela in črna barva enako razdeljeni.. Drugi tip je sličen slabemu petelinu s krajšim kljunom in nenavadno kratkim, kokošjim repom in izpreminjajočo se barvo. Kokoši teh križancev ni težko spoznati. Razprostrt rep je namreč pri divjem petelinu in pri kokoši zaokrožen in spodnji del ga pokriva do polovice, pri ruševki je viličast in spodnji del je skoro za 2 cm daljši, pri križancu je pa skoro štirioglat in spodnji del ga pokriva na dve tretjini (glej sliko na str. 2261). Divja kokoš ima velik, cimetast naprsnik, spačnica ima malega, ruševka ga pa nima. Beli perutni pas ruševke manjka divji kokoši, pri spačnici je pa zabrisan. Tudi tehta ta malo nad 1 kg. Življenje in hrana spačnikov se ravnata po njihovem očetu. Ruševcev tip poje na rastiščih ruševcev in se obnaša kot ti, obratno pa posnema drugi velikega petelina. Petje mu je nekako čudno hropenje. Zanimivo ga je popisal Fr. Klemenc v „Lovcu“ 1. 1912 pod naslovom „Spačnik“. Pri nas so redki. Če ga kdo dobi, naj ga ne pozabi opisati, ker je vsaka malenkost važna. (Dalje prihodnjič.) Fr. Bračun: Tihotapec. » Na gozdnatem pobočju stoji kakor spomenik iz prastarih časovna pol preperela, okorna skala v sredi že precej porasle seče. Pod njo je pognal izza gramoza grčav cer, ki moli svoje sloke veje proti pečini, kakor bi se hotel okleniti sivega kamna iz strahu, da se mu izpoddrsne na gručavem svetu. Na drevesu sedi pestroperesna šoja ter se zabava po svoje. Raglja in Čeblja kakor kobilar, mijavka kakor maček, kikika kakor kragulj, dleska kakor veverica, joka kakor dete v povojih, zažvižga kakor škorec ter zacvili kakor kolo na nenamazanem vozu. Na mah pa se zadere glasno in hreščeče, se spusti z veje ter plava kakor ogromen, pisan metulj vrišče naprej proti goščavi. Crnokrili kos, ki je priletel med tem s polžem v kljunu na skalo, izpusti plen ter odleti z vikom in krikom. Žolna, ki brni ravno mimo skale, se vzdigne više v zrak in zakriči od strahu. Sčinkavec se mahoma obrne na pol pota ter odfrči s tesnobnim vikom nazaj v nasprotno smer. Gramoz pod skalo je nenadoma oživel. Med sivim kamenjem, ki je ležalo prej v toplem popoldanskem solncu tako mirno, se začne gibati nekaj sivega. Premika se navzgor po razpoki, se zlekne, se vije kakor kača med gramozom, se okroži, izteza in tanjša, krajša in debeli. Dve zelenkasti lučki se zabliskata blizu vrha, še skok in —-muc je na skali. Za trenutek sede ter posluša ptičje žvrgoljenje krog sebe. Res, da ni tukaj počitek tako varen kakor v temnem rovu doli pod skalo, saj bi ga bil zalotil pred kratkim na tem mestu skoraj kragulj, da se mu je rešil komaj v vratolomnem skoku iz krempljev, toda dosti prijetneje je. Žarko jesensko solnce dene tako dobro, topli žarki božajo mehki kožušček skozi cerove veje in listje tako prijetno ter ga ogrevajo tako neznansko blagodejno, da počene, zamiži ter začne sanjati. Nemirno mu bije konec repa ob skalo, hipoma poseže mehka šapica v zrak, da se pokažejo ostri krempeljčki iz nje, kakor bi hoteli zgrabiti drzno miško, a takoj se skrijejo zopet v kožne gubice. Mestoma se zdrzne zgornja ustnica, da se stresajo dolgi, redki brki. Mučeva mladost ni bila z rožicami posuta. Pod slamnato streho samotnega skednja ga je skotila in dojila v mehkem senu mati s še štirimi sorojenci, toda neusmiljeni ljudje so potopili mladi zarod razen njega, ki je živel večinoma na skednju. Tu je bilo v tem času dosti različnega živeža. Mati ga je učila, kako je treba ujeti in zadaviti tolsto miško, čakati in zalezovati drznega vrabca, pograbiti ostrozobo podgano, da ne ugrizne, ter še marsikako drugo umetnost. Ko se je okrepil in se mu je razvila spretnost, je sledil starkf ponoči tudi na polje. Tu sta zalezovala vse vrste sesalcev od neokusne hrčice do slastnega zajca in ptiče od neznatnega kraijička do postavnega fazana. Ribnik jima je nudil mlade račke ter dal fu-patam tudi kakega tolstega krapa. Posebno zabavo sta imela ob potoku, ko so se drstile postrvi. Z lahkoto sta jih metala na breg ter si mastila brke s slastno pečenko. Tu pa je spoznal sčasoma tudi vse nevarnosti, ki pretijo mačjemu,, na lastnih nogah stoječemu rodu, posebno pa človeka z vsemi njegovimi zvijačami. Tega je sovražil iz vse mlade duše, odkar se mu je privlekla nekega jutra z zadnjo močjo komaj do skednja na smrt zastrupljena mati. Pristudilo se mu je dosedanje bivališče, posebno pa zato, ker so mu izpraznili seno. Zaradi tega se je potikal ponoči najrajši po polju in travnikih, dneve pa je prespaval danes v votli vrbi ob potoku, jutri na samotnem kozelcu sredi polja, pojutrišnjem v zapuščeni jazbini pod skalo. Tri leta so že pretekla, odkar se je igral z materinim repom na skednju. Marsikaka brazgotina na mehkem kožuščku priča o bojih, ki jih je prebil z vaškimi vrstniki, ko ga je gnala vsemogočna sila ljubezni v toliko zoprno človeško bližino. Krempeljček na desni šapici je pustil koj prvo leto v zavratni pasti. V bedru leve noge občuti še danes dve svinčeni zrni. Letos poleti ga je zalotil lisjak na polju in ga zdelal tako, da je ostalo le še malo življenja v njem. Kolikrat pa je vodil pse za nos in jo upihal, tega se ne ve več spominjati. Še danes na vse zgodaj je iztaknil njegov sled lovčev jazbečar, ko jo je mahal, nič hudega sluteč, ob gozdovem robu. Pobrisal jo je po-goščavi, kar so ga nesle noge, proti jazbini, ki mu je rešila že tolikokrat življenje. Zdaj pa spi na skali in — sanja. Raznobojne slike iz prošlih dni mu vzbuja sen, pa njegovo spanje ni tako trdno, da bi preslišal rahle stopinje po potu, ki vodi nad skalo skozi goščo. Nič nevarnega ni to. Bosonoga deklica gre v mlin po moko. Ko se je porazgubil zvok oddaljujočih se korakov, se postavi pokonci, vzdigne rep, skrivi hrbet, se vzlekne, zazdeha, da se mu zasvetijo oslri zobi izpod brkatih ustnic, sede ter se začne umivati. Po tem opravilu zleze po razpoki navzdol do cera, pritisne skrivljeni hrbet ob hrapavo deblo ter se, godrnjaje od naslade, krepko pretegne po njem. Nato odskoči, kakor bi ga bil pičil gad, za korak nazaj, priskoči zopet k deblu, potegne prav hitro s šapami nekolikokrat po trdi skorji, da zarežejo bridki krempeljci ostre brazde v lub, si tere gobček ob deblu, spleza do prve veje, počene ter opazuje okolico. Sence so se podaljšale, želodec se začenja oglašati. Narava zahteva svojo merico, torej na delo 1 V trenutku je na tleh ter jo udari počez pod skalo prek seče ■skozi travo in grmičje, zdaj naglo, zdaj počasi, zdaj glavo v zraku, zdaj pri tleh. Hiti navzgor, preteče pešpot, mahne zgoraj mimo podrte bukve ter zadene poleg malinovega grma na sveže otrebke gozdnega jereba. Skrbno preduha in preišče bližnjo okolico, ali — njega ni. Nato zaide v temnejše bukovje, ki je mestoma gosto prepreženo s srobotjem in kopinovjem, postoji trenutek, posluša ter steče naprej. Zdajci pa se utopi skoro v tleh, tako se pritisne na zemljo. Na nos mu je udaril svež zajčji vonj. Kakor kača se splazi naprej proti bukovemu štoru; še ličen skok prek ogromne korenine in maček sedi povsem razočaran v — praznem zajčjem ležišču. Hoj, muc, taka se ti pa še ni pripetila izlepal Pred petimi minutami bi bil uspeh povsem drugačen. Trenutek obsedi, nato pa jo mahne, kakor bi se sramoval lastne zmote, naprej po zajčjem sledu. Mrak je legel na zemljo. Izza obzorja se dviga polna luna kakor velika, bledordeča obla. Kakor vešči se zabliskata tupatam mačku očesi v temnem bukovju. Pot ga vodi v sečnik, mimo polomkov, prek jase na pot, od tu prek jarka v mlado leščevje. Onkraj meje stoji od treh strani z goščavo obrobljena njiva. Tu ugleda zajca. Mirno se pase na pol dorasli dolgouhec v detelji, sede od časa do časa na zadnji nogi, vzdigne uhlja, posluša, mrda z nosom ter hrusta naprej sočno deteljo. Muc se je pomaknil medtem na svojih baršunastih šapicah neslišno malo niže, da mu prihaja zajčev vonj naravnost v nos. Nato se splazi skozi mejo ter šuta, uporabljajoč za kritje vsak šop trave, vsako grudo, vsak kamen, proti nič hudega slutečemu zajčku. Že je muc tik za žrtvijo. Trenutek postoji; kakor dolga, ploščata gruda leži, oči razen ozke odprtinice zaprte, lopatici čisto malo vzvišen nad ostalim telesom. Komaj vidno se premikata lakotnici, kadar dihne, in le najskrajnejši konček repa se medlo stresa. Samo trenutek traja ta slika, potem pa zleti maček, kakor bi ga vrglo prožno pero, skozi zrak prek krtine, ki ga loči od dolgouhca. Tako natančno premeri svoj skok, da mu zaseka prednji šapici krog vratu, medtem ko ga objameta zadnji krog zadka. S tesnobnim: „Gorje, gorje T‘ se poskuša oprostiti zajček sitnega jezdeca v obupnih skokih zdaj na levo, zdaj na desno, toda preostri so mučevi kremplji in preveč se je zagrizel v vrat svoje žrtve. Gorje, gorje! Boj je končani Nekolikokrat še vzdrgeče zajček z zadnjima nogama, potem pa se umiri. Tedaj se postavi muc pokonci ter posluša. Vse je mirno, le tam daleč nekje laja vaški pes v gluho noč. Godrnjaje in mrmraje zavleče razbojnik svojo žrtev z njive v mejo ter se začne jjostiti. Oj muc, muc, ki piruješ tako brezskrbno v grmu, ali si preslišal, kako je resknila malo prej suha vejica pod senco, ki se je prikazala za trenutek v luninem svitu na potu onstran jarka ? Ali si izpregledal, kako te je sovražno opazovalo dvoje oči skozi okrogla stekla poljskega kukala izza debele bukve nad potom poleg jase, ko si vlačil svojo težko žrtev proti grmu? Ali slišiš, kako se glasi tam onstran jarka nekje miš? Za trenutek res vzdigne mucek glavo, potem pa večerja mirno naprej. Miši pridejo pozneje na vrsto, dobro, dave, kje jih je treba iskati. S slastjo obira zajčje pleče, da potolaži vsaj za prvo silo sitni želodec. Potem pa jo mahne skozi leščevje prek jarka na pot proti jasi, odkoder prihaja od časa do časa mišji pisk. Toda komaj se pokaže v mehki lunini svetlobi na jasi, raztrga rdeč blisk ozračje, mogočen grom pretrese nočno tišino, modrikaste meglice zaplešejo krog visoke bukve nad potom, grlica zbrni skozi vejevje, večkrat odmeva zvok od sosednjih gor--------------- Ko pa bo jutri zopet pošiljalo prijazno solnce blagodejne žarke skozi cerovo listje na skalo nad jazbino, ne bodo več božali mehkega kožuščka, črnokrili kos bo mirno zaužival svoj plen, žolna in ščinkavček bosta zopet brez strahu preletavala zločesto skalo. Tihotapca iz rodu na lastno pest se preživljajočih maček ni več. Peter Gilly Med soško vojno in po njej v domačih loviščih. (Konec.) Ta pogled je bil zame nepopisljiv. Puška mi je izborna, strela •sem siguren, a bal sem se za psa. Tako daleč ne streljam z zrnjem, a krogle nisem imel pri trocevki. Prepričan sem, da ne konča hitro tako trdne zveri na to razdaljo strel v glavo, gorje pa psu in njegovim očem, ako se spopadeta! Vsak trenutek pripravljen na strel, sem se začel bližati. Nevarna hoja je bila z napeto puško in s prstom na jezičku, ker sem moral paziti na vse ovire pod nogami in gledati na zver, ki bi mi lahko puhnila z visoke smreke v višjo reber zemlje in ušla navzlic psu. Šele ko sem se premaknil, me je zapazila mačka in odsihdob je bil njen divji pogled obrnjen samo name. Spoznala je hujšega sovražnika. Z mučno opreznostjo sem se približal na 40 korakov. Dvignem puško za strel, a ta trenutek se vrže mačka v slikovitem zagonu z drevesa proti rebrini, prav kakor sem se nadejal. Lahno nagnjena glava, potisnjena ušesa, razprte noge in lahno dvignjen rep so mi nudili za trenutek sliko iz pekla, a strel je počil in pes je pograbil že v zraku le še gorko truplo. Potlačil je zver ves podivjan, da mu je dolgo onemogočil krč v čeljustih in gobcu, popustiti jo. Bila je krasna divja mačka — samica. Tehtala je 8 kg, na žalost je nisem bil premeril. Ko sem jo pokazal vaščanom bližnje vasi, so se zgražali nad divjim pogledom mačkinih oči, dasi je bila že nad pol ure mrtva. To je bil poslovilen lov zvestega Hektorja. Drugo jutro se je odpeljal v spremstvu v prijazni Samobor. Mačkin skok s tal na smreko mi je razrešil tudi zagonetne konce prejšnjih gonj. Ako se vrže zver kar nad meter visoko na deblo, drvi seveda pes mimo in izgubi sled. Lovci naj pazijo v goščavah pri sličnih potekih gonj! Vedno niso samo veverice na drevju! Par dni po uspelem lovu se hočem prepričati, zakaj je pes kopal in hrkal v goščini kotanje. Našel nisem nobenega znaka, samo pošteno opraskan sem se izmotal iz gošče. Podzemskega rova tam ni. Sklepal sem, da je zalotil in presenetil mačko pri obedu. Presenečena mačka ga je oprasnila — saj je zacvili! — in jo kolikor mogoče naglo odkurila. Pes, zauživši najprej ostanke obeda, menda že zasilno zakopane — želodec mu je bil na žalost nad vse! —-.je šele zatem sledil mački, ki mu je bila zbežala na najbližnje drevo. Pred vojno ni bilo o divjih mačkah pri nas sledu, dasi ima marsikatero lovišče te najhujše lovske škodljivce, ne da bi se lovci tega zavedali, zato iščimo krivca za pojemanje te ali one divjačinske vrste ne samo v boleznih in podobnih pojavih, ampak tudi med živalstvom samim. Sledeče se mi je pripetilo sredi vojne. Z dvema brakoma sem se vračal s Police. Bog te čuvaj, prijazna, snažna, bela vas, polna lepih spominov na lepe urice 1 Utrujena psa sta šla ob meni. Na že prej opisani poseki izgineta v goščavo. Turin začne ljuto lajati, pomaga mu tudi drugi pes. To lajanje, ne gonja se je premikalo v ozkem krogu. Skrajno utrujen sem šel dalje proti domu, misleč, da sta iztaknila psa kakega skritega reveža, ubežnika-jetnika, katerih je bilcr mnogo v okolici. Par dni zatem sem šel isto pot. Psa se oglasita na ravno tistem mestu še ljuteje, ker sta bila spočita. Sedaj sem se seveda moral prepričati, kaj tišči v goščavi. Priplazim se z napeto puško v obližje psov in zazrem orjaškega voliča, ki je nastavljal hrkajoč, skoro krva- vih oči psom rogovje in se skušal umakniti. Zagledavši mene, jo ubere prek hoste, a psa za njim. Ogledam si okoliš. Vol je moral živeti zelo dolgo v gošči. Dokaz : uglajena ležišča v senci in na solncu ter obilo blata. Ljudje so tožili že precej časa o ponočni škodi na poljih, povzročeni po „divjem“ volu. Tu je imel svoje skrivališče, a ljudje ga niso ujeli. Zbežal je od nas brez sledu. Vol je ušel dovozni četi v bližnjem Grosupljem ali neki posestnici na Dobravi in podivjal. Ko bi bi! vedel to prej, bi mu bil onemogočil beg. Pri nas nimamo primernih krajev za stalnost srn. Malo mest je ugodnih. Ozko gozdovje, obdano od njiv, vasi, vedni nemir po teh malih gozdovih in najhujše: preobilica vaških psov, to vse onemogoča ustaljenje te divjačine. Da bi se uničili psi, bi bilo gorje za lovce in njihove pse. Taki mali, neznatni občinski lovi so prav škodljivi razmno-žitvi divjačine. Pred vojno smo dobili mimogrede na brakadah par srn na leto. Zadnji leti je bilo ugodneje. Priselile so se i one iz daljnih krajev. Letos pa ni bilo ni ene. Konec julija in začetkom avgusta sem si prizadeval mnogo in hodil na klic, a brez uspeha, čemur se ne čudim, kajti koderkoli sem hodil, povsod sem čul goneče pse. Nekoč sva šla z bratrancem par ur daleč. Ko sem začel klicati, zaženeta v drugem robu dva psa. Prestopil sem se, da bi pobil psa, a niti videl nisem nobenega. Tako se mi je zgodilo povsod. Upravičeno dvomim, da ne bi bil streljač v obližju: vojna doba je podivjala ljudi. Naj sklepamo in pisarimo, kolikor hočemo, postava ni več strah. Tudi par jazbecev mi je prišlo izvenredno med vojno pred cev, a ta samotar se sigurno ni umikal pred gromom topov, dovolj skrivno živi po loviščih, da se razmnožuje neoviran. Piskovko imenujemo zapadni breg nad severnim izhodom predora in železniško progo. Gozda je ozek, komaj kilometer dolg in širok pas med Peščenikom in Brezovškim poljem, Zenskim dolom in Stehanom. V sredini ima mladoraslo, zelo gosto zaraslo posekovje, v katerem so lisičine. Proti vrhu se vije komaj vidna steza ob za človeka neprodirni goščavi. Psa sem spuščal navadno v ta del: drugega itak ni bilo v njem kot lisica. V letu 1916—17 sem imel izbornega, sicer že ostarelega braka, ki je bil prav divje strasten na lisice. Tudi truden se je splazil prav rad v goščavo. Malokdaj ni izgnal v njej. Goščava je taka, da se tudi p.es le korakoma preriva. Poleg svojega Turina sem vadil in rabil takrat še Alija, tujega braka, last na vojski se nahajajočega lovca. Koncem septembra je bilo, ko sta mi preganjala psa redoma po goščavi divjad. Na svojem novo spoznanem stajališču pri „borki“, ki raste osamljena vrh nosu slične, male, zemljate kopice, sem bil postrelil že par mladih lisic ob goščavi, odkoder se obvladuje še dokaj dobro od zgoraj doli irioglati, ozki, približno 50 korakov globoki, s posameznimi malimi grmi in smrekami porasli prostorček med tostransko goščavo in onostranskim bukovjem. Hotel sem zatreti ves lisičji zarod v omenjeni gošči, zato sem spuščal psa rad vanjo. Nekoč sta me prehitela, da sta izgnala, preden sem bil na mestu, nakar sem jo moral ubrati urnih krač. Lovski ples se je vrtil v kolobarju po goščavi; divjad ni šla in ni iz nje. Ker sta bila psa spočita in ju je gošča silno ovirala, sta postala naravnost besna: z zobmi sta grizla in hlastala renče in cvile po zaraščini. Gonja je napredovala samo korakoma. Imel sem že v tem prekrasen lovski užitek. Ko stojim tako napetih mišic, naslonjen ob borko, zapazim, da se je prikotalilo na skrajnem oglu obvladovanega trikota nekaj sivega iz goščave in jo ubralo hitro prek ozkega grebenčka proti bukovju, v katerem so se nahajale zasilne luknje. Nič nisem pomišljal, ampak sem pozdravil na kakih 40 korakov z zrnjem št. 6 bežečega, tolstega jazbeca. O učinku strela sem bil vzpričo daljave, slabosti zrnja in kakovosti divjadi zelo v dvomih. Znaka nisem opazil pri strelu nikakega: preozek je bil z očmi dosegljivi pas. Psa sta se dolgo mudila, preden sta se prerila iz goščave. Ali jo je tiho ubral po sledu. Onkraj globine, v drugi rebrini je kmalu debelo zalajal. V tem se je izmotal tudi Turin iz grmičevja, jo potegnil po sledu in počel besno lajati. Skoro sta zapela na mestu pasji dvospev ali pred zasilnim rovom, ali pa sta, po divjosti dvospeva sodeč, dohitela debeluharja. Tudi ta del gozda je bil z goščavo oblagodarjen. Ves opraskan po obrazu in krvavečih lic, sem se preril v obližje psov. Krasna, nepozabljiva slikal Psa obkrožata velikega jazbeca, ki se jima venomer klanja, kažoč zobe in krmežljavo zroč na najbljiž-njega psa. Turin je penast od lovske strasti; zaganja se vanj in odskakuje. Ali, že krvav, pomaga bolj od zadaj, jazbec se vrti in obrača ter kima in kima. Posilil me je smeh, ko sem nahujskal psa, od katerih ni hotel nobeden poprijeti, jazbec pa se je klanjal in klanjal. Prestavim strel na malo cev irocevke in, ko se Turin malo oddalji, se mi pokloni jazbec na veke v odrešilnem strelu v vrat. Star samec je bil, z maščobo naravnost zalit. Potil sem se, ko sem ga nesel, bolj kot pri srnjaku, ker so mi zdrkavale kratke, tolste noge vedno iz rok. Na prvi njivi sem si najel — nosača. Jazbec je tehtal nad 16 kg ; od prvega strela je imel le četvero zrn v rebrih. Drugega jazbeca sem dobil poleti. Prav rad hodim ob svitu polne lune po gozdovih. Ni mi za pobijanje in streljanje, narava sama mi podarja v svoji božanski tajinstvenosti dušnih naslad in srce mi je prepolno miru v njej. Vživljam se v njeno žitje, saj sem i sam njen del. Sedel sem na štoru nad zapuščenim gozdnim potom, utopljen v misli o prošlih časih. Puško sem položil prek nog nenapeto, ker nisem lovil in nisem pričakoval ničesar. Tu priteče po gozdni stezici siva žival naravnost proti meni, se okrene, zazrši me, a v tem sem že napel in strelov žar je blisknil v večerno temo. Bil je mlad jazbec. Ponoči ga nisem našel, pač pa drugo jutro v grmu, par korakov od nastrela. Prav suh, pol pedi debel novinček je zapadel 12. januarja 1.1915. Naslednji dan je bil kakor ustvarjen za lovce. Kot naslikani so se Logar Lackner z ujetimi volčiči. (Prim. str. 283). kazali v snegu sledovi in lovec je spoznal lahko prav vse, kar žije in rije po lovišču. Ne spominjam se tako lepega novinčka že dolgo dobo let. Lovca Jože in Tone sta me spremljala na lovskem pohodu. Vse pse-brake smo pustili doma. Namen nam je bil v prvi vrsti, da se prepričamo pri tako ugodni priliki, kaj je sploh v lovišču. Psi v no- vincu le škodijo vztrajnim lovcem. Mahnemo jo proti Polici. Sledov ni bilo, dokaz, da se še niso bili dvignili zajci v noči. Pridemo do razpotja pri „Križani smreki". Tu se razvrstimo. Skrajno desno krilo tvori najmlajši od nas, Tone, sredino Jože, jaz pa levo krilo. Oddaljeni ostanemo približno pol kilometra drug od drugega. Smer pohoda je kar prek proti Gavgam — Stehanu. Kdor opazi kaj posebnega, pozove soseda, oziroma se snidemo vsi trije na tozadeven klic. Kot sem preudaril pozneje, sem imel sam kot lovski najemnik najslabšo smer prek Goljeka. Gozdna tla so bila prekrasno pogrnjena z deviško beloto novinčka, a sledov ni bilo. Kmalu se oglasi levo krilo z glasnim „hop — hop“. Sredina se mu odzove, nakar začujem glasen pogovor: „Kuna se sledi tukaj in je menda v hrastu, sledu ni naprej. Pridita semkaj 1“ Sredina mi zahupa. Odzovem se, da sem že slišal, kaj je. Snidemo se ob orjaškem hrastu, ki je imel vidne znake strele. Lubje mu je bilo opraskano, deloma suho, na sredi je pa bil že votel. Prav pri tleh je bila podolgovata razpoka v deblu, približno tri metre od tal pa uglajena luknja v velikosti petkronskega srebrnika in zadaj, meter nad njo, večja odprtina tik orjaške, odlomljene, suhe veje. Sled je peljal do hrasta, ki je stal bolj osamljen, radi česar ni bilo možno kuni, nadaljevati pohoda prek vejevja. Sum je bil opravičen, da je žival še v žlamboru. Načit je bil takoj gotov. Jože pazi z- napeto puško na večjo odprtino ob veji, jaz se pripravim na dostojen sprejem pri mali dolbini in Tone podreza z leskovko v spodnjo, ob-zemsko razpoko. Po skušnjah in opisih lovcev v raznih lovskih in naravoslovnih knjigah sem bil uverjen, da pomagajo v sličnih razmerah le sekira, ogenj ali posek drevesa. Napravili smo papirnato raketo, jo napolnili s smodnikom iz patrone ter jo vtaknili v spodnjo odprtino tik zemlje, tako da bi napolnil dim ves žlambor. Papir je zažgal Tone. Tlel je počasi, vendar se je prikazal kmalu dim pri odprtinah. S puhom smodnika se je zasvetila pri mali odprtini glavica kune srditih oči. To je zadostovalo, da je počil moj strel, ki jo je vrgel nazaj v žlambor. Ali sem zadel? Ali ni morda le odskočila živalca pred ognjem strela? Okrog luknje ni bilo ni ene praske od zrnja, pač pa je pričala odstreljena dlaka, da sem zadel prav dobro. Solovca nista niti opazila, da sem dvignil puško k strelu, sumila sta, da sem se s strelom ponorčeval. Ko povem, kako je bilo, je bil ogenj v strehi. Jezno sta mi očitala prenagljenost, češ ko bo bil pustil žival na prosto, bi nam ne bila ušla. Sam sem si pa mislil, da je bolje: drži ga kot lovi. Ce bi tudi moral dati itak malovredno in v jedro strohnelo drevo posekati, kuna mi ne more uiti. Ogledali smo si drevo in se prepričali, da je bila na eni strani plast lesa tanka, torej pripravna za izsekanje. Tone jo je mahnil po sekiro v bližnjo vas, a midva sva čakala ob drevesu. Sekira nam je kmalu odprla žlambor, iz katerega smo potegnili lepo zlatico. Moj strel ji je posnel le temen glave, razpršivši vse možgane. Na žalost ni bila za nagačenje, kakor sem si jo žaželel. V žlamboru smo dobili še sveže ostanke ponoči zaužite zelene žolne. To so moja opazovanja o vplivih vojne ob Soči na živalstvo. Kdor je več videl in doživel doma v tej grozni dobi, naj pove sam. Malenkostno zabavljanje ali visoko molčanje je silno poceni. Miloš Roš: To in ono o gozdni jerebici. 6 Ležal sem že celo uro v senci košate bukve in gledal škrjančka, ki se je dvigal visoko pod nebo, žgolel svojo ljubko pesmico ter se spuščal v velikih krogih zopet nazaj na vitko jelko. Daši se je ponavljalo vedno isto in isto, mi je bilo vsakokrat novo, vsakokrat lepše ... Naenkrat sem začul zvončkljanje, izprva komaj slišno, a bližalo se je vedno bolj in bolj: po gozdni stezici je prihajala čredica ovac, za njo pa pastirica Tinica. Polglasno je prepevala: Na planincah solnčece sije, na planincah luštno je . . . S Tinico sva bila znanca. Ko se je otvorila v teh hribih zasilna šola, sem moral hoditi gori po večkrat na teden. Tinica je bila stara tedaj 12 let in je bila najboljša učenka. A tudi sicer je bila pazljiva. Kadar sem dospel v šolo, sem našel na mizi skrbno umito steklenico ledenomrzle studenčnice in šopek dehtečih planinskih cvetk. Nikdar ni pozabila pripraviti tega moja mala Tinica. Ko je dopolnila štirinajsto leto, ni izostala iz šole. Vprašala me je s tresočim, nizkim glasom, je-li sme še prihajati k pouku. Naslednje leto je prevzel šolo moj tovariš, sam sem prihajal v kraj le po „lovskih opravkih.“ Slučaj je nanesel, da nisem videl dekleta dobri dve leti. Ko pa sem šel neko nedeljo mimo njenega doma, me je poklicala iz nizkega okenca; „Gospod učitelj, ali ste žejni? Dober jabolčnik imamo.“ „Kaj? Tinica, ti si? Seveda sem žejen, jabolčnik bo pa gotovo dober, če mi ga natoči tako dekle, kot si ti.“ Vsa zardela je tekla k vodnjaku umivat vrč, katerega je potem napolnila do vrha z izborno pijačo. „V Dolgem vrhu bodo mladi petelini,“ mi je jela pripovedovati vsa vesela pred hišo. „Dvanajst jajčec je v gnezdu, vedno sedi koklja na njih.“ „To mi moraš pokazati 1“ Takoj je bila pripravljena, da me spremi v gozd, a jaz nisem mogel. Obljubil pa sem ji, da pridem v nedeljo popoldne, ko se vrnem z Mrzlice. „Pa kako si našla gnezdo?“ jo vprašam. „Pasla sem,“ je dejala in sramežljivo povesila oči. „Kadar so otroci v šoli, pasem jaz. Pa saj je tako lepo na pašil Vzamem s seboj knjižico in čitam .... Kako sem vam hvaležna, da ste me naučili citati! Kadar pa ne morem več citati, si zapojem. Najrajši ono: Na planincah . .., ki smo jo peli v šoli. Ali še veste? Največkrat pa premišljujem ...“ Tu je nenadoma utihnila in drsala v zadregi z nogo po tleh. „O čem premišljuješ, Tinica?“ Vnovič je zardela, nato pa odhitela v hišo. Vrnila se je z lepim, rdečim klinčkom, katerega mi je ponudila z besedami: „Ce se vam ne zamerim.“ „Zameriš? Seveda se zameriš — tako-le!“ pravim in jo poljubim na gladko lice, še preden se je mogla braniti. Mudilo se mi je v dolino. Stisnil sem dekletu roko, vzel puško in odhitel, potem ko sem jo vnovič zagotovil, da pridem v nedeljo peteline gledat. Ta pastarica se mi je bližala omenjenega dne. Velik oven je prišel tik do mene. Ko me je opazil, je obstal, stopil dvakrat, trikrat nazaj, nastavil rogato glavo, kakor da se hoče boriti za svojo gospodinjo, nato se je pa spustil navzdol po gozdu, za njim pa vsa čreda z glasnim be. Tinica je zakričala na ovce ter jih umirila, nakar je došla k meni. „Ali ste dolgo čakali?“ „Ne, Tinica, baš sem dospel.“ „Težko sem čakala današnjega dne,“ je zašepetala in kri ji je šinila v glavo. Takrat šele sem se zavedel njene ljubezni. Bogu bodi potoženo, v tem oziru sem imel precej kosmato vest. Kdo bi mogel našteti vse Cilike, Adelice in Uršike, katerih vsako sem ljubil kot še nobene poprej! Tu pa sem se čutil krivega. To lepo, nedolžno dekle, ki še ni občutilo nobenega gorja, naj bo vsled moje lahkomišljenosti nesrečno? Bože mili, ne in ne! „Ali bi mi ne hotela pokazati petelinov?" jo vprašam. Nalašč sem preslišal njene besede. „Kaj jih niste videli? Prav pri njih ste sedeli," je dejala in se nasmejala, da so se zalesketali njeni zdravi, kot biseri čisti zobje. Nato je pohitela malo navzgor in mi ljubko pomahala z roko. Ko sem stal pri njej, je pokazala s šibico v stran, kjer je sedela na tleh v gnezdu — jerebica. Bila je našopirjena, da sem jo prvi hip sam smatral za družico divjega petelina. Gledala je srpo, nepremično, kakor da se mi hoče zdaj pa zdaj zaprašiti v glavo. Tinica je stopila bliže, pogladila ptico ter jo vzdignila. Zagledal sem morda 12, približno 4 cm dolgih, rdečkastosivih, temnopikastih jajčec. Ko je položila kokljo nazaj, je bila presrečna, videč, koliko radosti mi je napravila s svojo tajnostjo, katero je zaupala, kakor je dejala, le meni. Potem je vzela izza pasu šopek planinskih klinčkov in modrega zaspančka ter'mi ga ponudila. Prišel je odločilen trenutek: ali naj vzbudim v ubožici upanje, ki jo bo v enem, dveh letih, če ne že prej, razočaralo, ali ji pa naj takoj povem resnico? Laže bo prebolela sedaj ko pozneje! „Tinica, obdrži cvetke, meni ni zanje!" „Vam ni zanje? V nedeljo ste vzeli klinček in . .. in . . . poljubili ste me .. .“ Zadnje besede je izgovorila šepetaje in njeno prelepo, modro oko se je ozrlo name boječe in proseče. Takrat je pa zaklical nedaleč v stran otroški glas: Tinco! Hipec pozneje je prihitela po poti njena mala sestrica. „Kaj hočeš, Milka?" sem vprašal namesto Tinice. „Po Tinico sem prišla, pojde s teto v Žalec," je hitelo dekletce. „Z Bogom, Tinica, sem se obrnil k starejši, srečna bodi, pa — pozabi!" Ginjen sem stisnil njeno roko in, videč solzne oči, sem bežal, bežal . . . Naslednje dni sem bil službeno zadržan, a zatem je pripadel fa-mošnji lov vsled nelepih spletk Nemcem ter sem začel zahajati v drugo, oddaljeno lovišče, tako da nisem videl Kala polnih šest let, Tinice pa — nikoli več. Niti vpraševal nisem po njej, boječ se, da izvem nekaj, kar bi me bolelo, in tako živim v trdnem prepričanju, da ji je usoda naklonjena, da je srečna .. . * * # Lovski tovariši naj mi oproste, da pišem v lovsko glasilo zgodbo ljubezni. Toda hoteč pisati o jerebih, mi je sililo venomer v spomin ono gnezdece v Kalski šumi, poleg gnezdeca čreda belih ovac in med njimi nedolžno, modrooko dekletce. In prav ta zgodbica bo obnovila morda temu ali onemu ostarelemu lovskemu tovarišu spomin na podoben dogodljaj. Ce mu bo ob tem spominu srce tako polno sladkobe kakor je moje, blagor mu 1 * # Tekom vojne sem imel kot vojak večkrat priliko, razgovarjati se z lovci raznih krajev stare Avstrije. Seveda sem vprašal vsakega tudi po jerebicah, govorim le o gozdnih, vendar nisem našel skoro nikogar, ki bi se bil pečal s tem prelepim lovom. Le nekega krčmarja izpod Pohorja sem zasledil, ki je imel malo pojma o klicanju jerebov, tako da sem v resnici uverjen, da je baš v moji ožji domovini najbolj znan lov na to lepo ptico. Saj je pa nastala bržčas prav pri nas piščalka, katera se sedaj splošno uporablja: prof. Valentiničeva piščalka. Ali je ta piščalka v resnici Valentiničev izum? Moj oče trdi, da je znal v Hrastniku prvi klicati neki Gregor Strniša, ki je umrl pred kakimi 10 leti, star menda 90 let. Ko je pričel Valentinič klicati, je Strniša lov že opustil radi starosti. Valentinič se je učil klicanja od nekega Celina, ki je bil doma v bližini Laškega. Ker je bil Celin dosti mlajši od Strniša in ker ni poznal Valentinič zadnjega, sem sklepal, da se je učil Celin od Strniša, od njega pa Valentinič. Vendar me je uveril Plešek o drugem. Ta trdi, da je Strniša sicer res pred Celinom klical, vendar je imel nekoliko drugačno piščalko („na prst“) ter ni vedel, da je treba med klicanjem mirno sedeti, pač pa je žvižgal, grede po hosti. Plešku se zdi, da je bil oče Strniša nekje za gozdarja. Piščalko, imenovano Valentiničeva, je rabil pri nas prvi Celin, ki je učil klicanja tudi Pleška, kateremu je prodal nekoč piščalko in šušljo. Toda odkod je imel Celin svojo piščalko? Ali jo je videl na Ogrskem, kjer je bil zaposlen na neki žagi, ali so klicali celo že kje na Slovenskem pred njim, ali pa si je mož sam izmislil piščalko? Težek odgovori Prof. Valentinič, ki je umrl pred par leti v Gradcu, je spisal znamenito delo „Das Haselhuhn“, katero sem dobil v roke šele potem, ko sem imel načrt za ta članek že skoro dogotovljen, vsled česar se oziram na Valentiničevo delo dosti manj, nego bi bilo potrebno. V tej svoji knjigi popisuje Valentinič življenje in lov jereba ter se tudi spominja raznih lovcev, ki so se odlikovali v tem lovu in s katerimi je lovil po naših gozdih, med drugimi zlasti Celina, nadalje Pleška ter mojega očeta, ki sta bila oba izborna lovca jerebov. Ta dva sta uvajala tudi mene v lov na jerebe. Navodila, ki sta mi jih dajala, deloma pa tudi svoja lastna izkustva hočem podati v naslednjem. Že kot desetleten šolar sem pogosto spremljal očeta kakor tudi starega Pleska, ki je bil pri hiši nekak upravitelj in lovec, v gozd na jerebe, izprva seveda brez puške. „Kdaj pojdeva?“ To vprašanje sem stavil neštetokrat, dasi mi je povedal oče že stokrat, da avgusta. Ko je prišel ta težko pričakovani mesec, se oče še ni hotel odločiti. „Zdaj še ne gredo na piščal, mladiči so še združeni,“ je dejal in moral sem še čakati. Ko pa je nastala sredi meseca huda ploha z viharjem in gromom, je stopil oče v prvo nadstropje ter prinesel doli vse potrebno, namreč tulce, smodnik, zamaške, zrnje št. 10, merico, obrobovalec, dalje puško, palico s sedežem, torbo in piščalke. Že samo gledanje, kako je basal patrone, mi je delalo zabavo. Vsak gib sem videl. Želel sem, da bi imel nekoč vse to orodje tudi sam. Ko je bilo basanje gotovo, je preskusil piščalke. Dve, tri najboljše je zavil v papir, gluhe ali sicer pokvarjene je dobil Plešek, da jih zopet popravi. Naslednje jutro sva odšla zgodaj proti Visokemu. Oče je pogledal ponovno na nebo in kimal z zadovoljstvom, češ dobro bo: sever je. Spotoma me je vnovič poučeval, kako se moram vesti v gozdu, da mu jih ne prepodim: „Ne stopaj na suhe veje in pazi, da ne krešeš s čevlji ob kamenje! Pa molči! Če me hočeš kaj vprašati, stori še-petaje! Če bo naju cula jerebica prihajati, veš, da je ne bo blizu. Ko pričnem žvižgati, bog ne daj se ozirati! Če pride petelin za hrbet, bodi miren in molči, bo že prišel pred naju!“ Dospela sva v Praprotno. Iz naše doline sem čul sopihanje rudniških strojev, v daljavi je vabil zvon v cerkev, ptički pa so žgo-leli pozdrav svežemu jutru. Zavila sva na levo. Že iz daljave nama je zadehtel gozd. Po mehkem mahu sva korakala po Visoški planoti. Soja, ki je sedela na košati smreki, je kriče letela dalje po gozdu, veverica pa, ki se je baš trudila z mastnim storžem, je izpustila tega na tla, sama pa je prasnila v vrh. Tesno se oprijemajoč debla, je kukala navzdol ter momljala z brkatim gobčkom, kakor da ji ni po volji, da jo motiva pri zajutrku. Skozi veje so se utihotapili žarki vzhajajočega solnca in kakor srebrni trakovi vezali košate bukve z vitkimi smrekami. Naposled je obstal oče ob široki bukvi, sedel na razprostrto palico, Jaz pa sem se stisnil poleg njega k deblu, odkoder sem videl daleč tja po redkem gozdu. Potem je vzel oče pipo, jo prižgal in vlekel prav počasi iz nje sivkaste dimčke, ki so se polagoma izgubljali v temnem listju .. . Po dolgem, dolgem čakanju — vsaj meni se je tako zdelo — je vtaknil pipo v torbo, vzel iz nje naboja, vtaknil ju v puško, v usta pa drobno, koščeno piščalko. Previdno se je ozrl še enkrat na levo in desno, nato pa se je začul tenek: ciu.. ci. ci. ci. ci. ciciui! Drobna penica, ki je sedela nedaleč, se je vzdramila in jezna, da se moti tišina, se je pričela kregati s svojim tankim: cip, cip, cipi Pod bližnjim suhim listom je zašumelo. List se je vzdigoval bolj in bolj, priskakljala je na dan miška, ki se je pa brzo zopet skrila v luknjico, nedaleč od naju. Tik ob moji nogi se je trudila mravlja s suho smrekino iglo, hoteč jo spraviti domov, kjer je vedno toliko popravila ... Oče je zaklical vnovič, takoj nato pa sem začul spodaj v robidovju tanek, malo hripav: ciu . . ci . . cicil „Ali si čul?“ mi zašepeče oče. „Mladič je, le mirno sedi!“ V usta si vtakne drugo, pločevinasto piščalko. Pi — pipipi — pi — pipi! začujem, in takoj nato se spreleti spodaj petelinček z glasnim brrr-br- brr ... Se enkrat posname oče s šušljo kokoško, nato utihne. Spodaj v listju sem začul tekanje in, dasi sem napenjal oči na vso moč, vendar nisem mogel zagledati ničesar. Takrat vzdigne oče počasi ... počasi puško, hipec še in strel je zagrmel po gozdu. „Le miren bodi!“ mi zašepeče, videč, da hočem vstati. „Morda pride še kateri.“ Po daljšem molku zažvižga še parkrat, nato« čakava dalje časa tiho, a ker se ne zglasi, oziroma ne spreleti noben več, pravi: „Zdaj pa le pojdi pobirat!“ Začudil sem se: „Kaj je padel?“ „Ali ga nisi videl? Padel, padel!“ mi odgovori polglasno ter se smeje. Bil je vesel, da bi podaril prvemu beraču pol posestva. Sla sva 30—40 korakov po gozdu. „Ali ga ne boš pobral?“ Dasi sem gledal in gledal, nisem opazil jereba v listju, dokler mi ga ni pokazal oče s palico. Bil je mladič, pod vratom je imel le par črnih peresec. Usoda mu ni bila prijazna: le kratko se je radoval življenja v zlati prostosti, v temnem, dehtečem gozdu .. . Lezla sva morda 200 korakov dalje in našla zopet lep prostor, kakor je bil prejšnji: drevje redko, tla brez grmičevja, da si videl za dober strel naokoli. Čakala sva najmanj deset minut mirno, preden je začel oče klicati. Zažvižgal je morda petkrat in, ko je vzel v pomoč šušljo, sem začul nenadoma spodaj v gozdu hojo. Menil sem, da nabira kdo gobe ali borovnice ter sem se jezil nanj, da je prišel baš sedaj delat nadlego. Toda — zdaj sem opazil jereba. Našopirjen kakor puran, jezno se ozirajoč okoli sebe, je hitel naravnost proti nama : ni mu bilo všeč, da je prišel tujec motit njegovo kokoško, njegovo precej lahkomišljeno družico. Večkrat je obstal za hip, nato pa tekel tem hitreje — v smrt. Ko se je namreč skril za drevo, je vzdignil oče puško, in, ko se je zopet pokazal, je počilo. Perje se je vsulo od njega, začul sem glasno frfotanje, ki je pa pojemalo bolj in bolj in naposled utihnilo . . . Približno tak je bil pričetek mojega lovljenja pred dobrim četri-stoletjem. Moje veselje je bilo seveda šele popolno, ko sem obesil sam par let pozneje čez ramo puško. V pisalni mizi imam med drugimi izstreljenimi naboji tudi enega z napisom : prvi jereb — Ostenek 19. IX. 1901. Takrat sva šla klicat s starim Pleškom. Tudi on se je držal strogo pravila : ob južnem vremenu ostani doma, v gozd pa pridi tiho, skrij se dobro, da te jereb ne opazi prenaglo 1 Če imaš sivo obleko, se stisni k bukvi, če si rjav, se nasloni na smreko! Zatem čakaj mirno 10—15 minut, da pozabi jereb na šum, ki si ga povzročil s hojo. Če se petelin prenaglo in prepogosto oglaša, ne misli priti. To pravilo pa ne velja vedno, vsaj jaz sem doživel mnogo izjem. Ko misliš, da je klicanje brezuspešno, posedi še par minut! Petelin, ki je čul tvoj žvižg, pride morda tiho gledat, kakšnega tekmeca ima v svojem kraljestvu ... Plešek je bil izboren lovec z redko vrlino: nevoščljiv ni bil, vsaj svojim prijateljem ne, in baš tej njegovi vrlini se moram zahvaliti za prvi uspeh 1.1901. Priklical je kmalu starega samca in, četudi je imel puško ob licu, mi je zašepetal: streljaj, Miloš, če vidiš! In ustrelil sem ter — zadel. Prvega jereba! Kakšno veselje! Nisem čakal, da bi priklical še katerega — Plešek je dobil na istem mestu po tri, štiri, enkrat celo 7 mladih petelinov —, hitel sem pobirat. „Miloš, to si dobro napravil! Star petelin! Poglej ga pod vrat, kako je črn in kakšne zobce ima na prstih! Teh nima mladič. In kakšen rep! Tega ti pripravim za klobuk.“ „Zakaj pa niste Vi streljali, Plešek?“ „Nisem videl“, pravi, „ti imaš pa dobre oči.“ Četudi vem danes, da ni zato streljal, ker je hotel prepustiti strel meni, sem možu hvaležen za veselje, katero mi je pripravil pred dvajsetimi leti. Klicala sva oni dan še dalje, a dasi so se jerebi pridno odzivali, ni došel noben pred puško. Naposled, vračajoč se proti domu, postojiva na kolovozu in Plešek zažvižga prvič ... drugič. Brrr zagrmi in jerebica sede na bukev, komaj dvajset korakov od naju. Vzdignem puško. Ni še izgovoril moj mojster: Ne streljaj!, je že počilo. Ptica je padla na tla. „Bil si prenagel“, pravi Plešek. „Kaj poreče oče, ko zagleda kokoš? Boš pa v bodoče bolje pogledal! Glej, ta ni pravnic črna pod vratom in manjša je. Petelin je navadno bolj našopirjen, kadar pride.“ Ko sem mu obljubil za trdno, da bom v bodoče previdnejši, se je potolažil in prav vesela sva prikorakala v hrasiniško dolino. Mož živi še danes, vendar je opešal in na lov ne more več. Zadela ga je pri delu tudi nesreča, da jo izgubil eno oko. Vendar pride še rad med lovce, kjer pove to in ono iz svojih časov in se rad spominja tudi Laščana Valentiniča, s katerim sta tolikokrat prehodila lepe naše gozdove. Oni dan sem ga povabil v svoje stanovanje, da se malo pomeniva o jerebu. Med drugim sem ga vprašal, je-li se še spominja onih šest jerebov, katere je prinesel po Valentini-čevem poročilu nekega dne domov. Potrdil mi je, vendar je pristavil, da jih je dobil pozneje enkrat v enem dnevu 13, od teh sedem na enem in tistem prostoru. „Plešek“, sem dejal ter prijel za steklenico s slivovko, „če lažete, ne natočim ne kapljice več!" Zatrdil mi je tako sveto istini-tost svoje trditve, da nimam nikake sumnje, da bi ne bilo res. Ker je v naši okolici vzlic vztrajnemu zatiranju še vedno mnogo lisic in drugih roparic, se jerebi nikakor ne razmnože tako, da bi jih bilo mogoče priklicati v enem dnevu tako število, kakor se je posrečilo Plešku, ali pa mojemu očetu in Valentiniču, ki sta jih, vzajemno loveč, prinesla nekoč 9 s Kuma. Dva, tri na dan, to je največ, kar sem dosegel, in kaj dosti boljšega ne morejo pokazati tudi drugi naši jerebarji od Jelence, n. pr.: dr. Roš, ravnatelj Sentjurc, Fr. Zupan itd. Pa tudi že umrli tovarniški lovec Plaznik je dosegel kaj več mogoče samo v Kumskem pogorju, kamor pa mi nismo zahajali na jerebe. Pleškov nauk glede kokoši sem si dobro zapomnil in le redko se mi je zopet ponesrečilo. Tako sem klical pred petimi, šestimi leti v Kovku in res se mi je zglasil star samec s svojim čistim: ciu.. ci ci ri.. ci.. ciui.. ci.. ciuil Aha, sem si mislil, zopet je tu, stari lisjak! Že parkrat sem se kratkočasil in tudi jezil z njim, ker ga nisem spravil na prosto. Zakličem še enkrat in tedaj ga zagledam: velikega, ponosnega, jeznega. Počilo je. Petelin se je pričel vrteti kakor vrtoglava ovca in, boječ se, da mi ne popiha, skočim tja, a kako se začudim, ko vidim korak zadaj v praproti še eno jerebico, ki se je vrtela prav tako kakor oni: bila je kokoška, ki je hotela občudovati svojega ljubimca v boju s tujcem. Radovednost jo je gnala v smrt. O podobnem slučaju, ki se je pripetil Plešku, piše v svojem delu tudi Valentinič. Kaj takega se dogodi vendar silno redko in pri primerni pazljivosti je kaj lahko preprečiti smrt pridnih mater vsaj od naše strani — Plešek je ustrelil med mnogimi stotinami jerebov le dve samici! —, ko že ni mogoče docela zatreti njihovih hudih sovražnikov: lisic, kun, dehorjev, kraguljev, vran, maček itd., dasi bo te vsak zaveden lovec uničeval vselej in povsod. Dolžnost lovskih najemnikov je pa tudi odločna prepoved streljanja jerebov drugače kakor na klic. Ako jih streljaš s pomočjo prepeličarjev ali pasoče se na bezgu, bo poginilo nešteto mater in rod se bo bolj in bolj manjšal, kar bi bilo naposled tudi z ozirom na preokusno meso izredno škoda. Da je tudi mačka jerebici silno nevarna, sem se sam uveril, ko sem klical pred leti v Brdu, v občini Marija Reka. Po brezuspešnem večkratnem klicanju začujem za seboj med vsakim žvižgom par skokov. Previdno obrnem glavo in zagledam lepo, belo mačko, ki stoji sredi pota kot pribita. Zažvižgam vnovič. Tisti hip napravi mačka par dolgih skokov in, še preden je bila moja pesem končana, je že zopet stala mirno kakor prej. Se hipec — grešnica je bila kaznovana: v desni cevi imam namreč med klicanjem vedno močnejše zrnje in tega sem ji vsul med rebra. Zdi se mi priporočljivo tako basanje puške ne glede na to, da ga priporoča tudi Valentimč, kajti zelo rada pride na klic lisica. Na Kalu sem ustrelil eno, ki je naskakovala prav tako kot omenjena mačka, moj lovski tovariš Granda pa je doživel veselje, da je ustrelil že dve ali tri kune, ki so mu prišle na klic jereba. Tudi moj prijatelj Sentjurc je streljal pred dvema letoma na Kalu po zlatici, katero sem premotil s svojo piščalko. Na vse mogoče načine sem poskušal, kako bi spravil pred cev blizu v grmu skritega petelina, ki se oglaša pridno, a se ne gane po cele ure. Pogosto sem čakal tiho po pol ure — tuintam je pritekel iz skrivališča, najčešče pa ne. Drugikrat sem zopet žvižgal, da so me bolele čeljusti — nič gotovega! Naposled sem prišel na sredstvo, ki se mi je dostikrat dobro obneslo. Skozi šušljo vlečem sapo rahlo vase in zopet ven, da nastane daljši žvižg, zdaj visok, zdaj nizek, podoben morda žvižganju vetra skozi razpoke, vmes pa pihnem parkrat močneje prav kratko (s sapo ust, ne s prsmi), da se čuje nekako čivkanje, podobno onemu vrabcev ali mladih piščancev. To večkratno čivkanje, zvezano brez presledka z onim žvižganjem, spravi pogosto jereba v tako jezo, da se ves divji zakadi iz grma, natanko posnemajoč moje žvižganje, pogosto tako blizu, da mi ne kaže niti streljati, ker bi ga preveč razmesaril. Pripominjam pa, da niti to sredstvo ni povsem zanesljivo. Moj brat Franjo, kateremu sem ga priporočil v preskušnjo, pravi, da je iznajdba zanič, da zna on bolje klicati, češ da se mu je usedel v Brdu jereb na puško, več pač ne moremo zahtevati. Jaz sem imel s takim žvižganjem parkrat lep uspeh, a vojaščina in ujetništvo sta preprečila, da ga nisem preskušal več let ter izpopolnjeval, da bi mogel izreči danes končno sodbo. Po Pleškovem mnenju je jereb tako trmast ob vročih dneh. Do devete, desete ure že še pride, včasih zelo rad, potem pa se poda v kakšen, pepel, kjer se koplje kakor domača kokoš v prahu. Odtod se glasi na klic brez prenehanja, ne pokaže se pa ne. Nasprotno se zopet pripeti, da se pokaže jereb na naš klic takoj in to večkrat, če smo ga morda po nesreči prvič prepodili. Pred dvema letoma sva klicala s prijateljem Sentjurcem v Mariji Reki, in sicer sva si vloge delila: on je žvižgal s piščalko, jaz s šušljo. Takoj sta se zglasila dva petelina in eden je tudi priletel na bližnje drevo, s katerega sem ga nemudoma stresel na tla. Drugi je pel nemoteno dalje, a je odletel, ko je prišlo po potu neko dekle. Nato greva nekoliko dalje ter zopet poskusiva srečo. Ne dolgo in pel je kakor prej, celo prav tisti, to nama je pričal napev. Opazila sva, da se sprehaja za najinim hrbtom gori in doli. Ko obrne moj tovariš glavo, vidi, da hodi petelin po nekem jarku, iz katerega se poganja tuintam do pol metra visoko, da tako opazuje ravan, kjer sva se nahajala. Baš, ko je petelin zopet enkrat poskočil, je ustrelil: petelin je pa odletel, ker je priletel ves strel v bukov štor ob potu. Nevoljna sva šla dalje in zopet klicala. Kar ga zaslišiva in — čemur se nisva mogla načuditi — tudi tokrat se je pokazal. Kmalu ga je imel moj prijatelj na vrvici. Preplašila ga torej nista dva strela ni mimo idoče dekle ni najina hoja. Zdaj pa še nekaj o piščalki in še o drugem. Zelo natančno in umetno izdelana piščalka bi se zdela komu predpogoj za ta lov. Po mojem skromnem mnenju vendar ni tako. Zase n. pr. izdelujem piščalke sam. Četudi so izdelane prav v oblicah, vendar imam ž njimi uspehe. V ta namen uporabljam celo najmanj priporočljivo blago, ki se da še uporabiti, namreč kosti iz beder domačih petelinčkov. Se kot vojak sem prosil v Mariboru v Narodnem domu 1.1915. Tončko, da naroči kuharici, naj shrani imenovane kosti. Kuharici se pa ni zljubilo izbirati in je zmetala vse kurje kosti v veliko skledo, katero je postavila Tončka neki večer predme na mizo. Se sedaj ji ne odpustim, da me je spravila pred vsemi gosti v tako zadrego. V prostih urah sem se kratkočasil v vojaščnici z rezljanjem in piljenjem teh kosti. Boljše kot te so mačje in zajčje: pojo čisteje in so tudi bolj čvrste. Vstavek napravim rajši iz pečatnega kot iz navadnega voska, ker omehča tega huda poletna vročina ter mu škodijo smeti, ki pridejo v piščalko. Valentinič priporoča navadni vosek. Prav dobre piščalke, izdelane po navodilu prof. Valentiniča, prodaja tvrdka Peterlongo v Inomostu. Kdor si jih bo naročil, bo imel ž njimi veselje in uspeh. Želim mu le, da se mu ne zgodi, kakor se je mojemu prijatelju L—ju. Ta je namreč klical nanje prvikrat v Pučnikovem hribu in jih — izgubil, ko je dirjal po goščavi za obstreljenim srnjakom. Ko ga je dohitel, je videl, da je srnjak srna in da bo treba šteti v društveno blagajno precejšnjo globo, razen tega si pa naročiti nove piščalke ter kupiti nove hlače, ker jih je, dirjajoč po gozdu, razčesnil, in pa še mazilo za razpraskana bedra. Obleka je priporočljiva siva ali rjava, da ptič lovca prehitro ne opazi. Vendar je dobra tudi drugačna, o čemer me je uveni moj prijatelj Sentjurc, Ta, Franjo in jaz smo šli klicat neko soboto popoldne v Marija Reko. Spotoma sva dražila z bratom prijatelja, oblečenega v bliščeče črno obleko, da sneva vse jerebe kosmate, kar jih postreli. Prijatelj se je smejal, češ da ne namerava streljati s suknjo, ampak s puško. Ko smo se sešli proti večeru pri Urbanu, je prinesel dva jereba, midva z bratom pa — nič. H koncu še nekaj! Pred par leti so se mi zglasili v Kovku trije jerebi obenem te'l’ peli kakor obsedeni. Po dolgem, brezuspešnem žvižganju začujem spodaj sprelet in takoj nato šumenje v suhi praproti. Vzdignem puško ter čakam pripravljen, da takoj stisnem, ko se mi prikaže petelin. Praprot se zaziblje, ta hip pa opazim otroka, ki je hotel menda dognati, odkod čudno žvižganje. Zakričim nanj ves prestrašen — le malo je manjkalo, da nisem streljal — poberem šibo in jo uderem za njim. Bil je k sreči hitrejši od mene. Ce bi ga bil dobil, bi mu bil ustrojil kožo. Previdnosti ni tudi na lovu jerebov nikdar preveč 1 Preden začnem svoja razmotrivanja o kosmodlakih ptičarjih vobče, je treba, da izpregovorim nekaj besed o temeljni pasmi sodobnih kosmodlakarjev, o francoskih grifonih. Francoski psoslovec Pavel Mégnin, ki je za svojo domačo pasmo gotovo merodajen, opisuje v poljudni obliki v 1. 1904. v Parizu pod naslovom „Nos chiens“ izdani knjigi svojega domačega ptičarja, vprašujoč se: „Zakaj imenujemo pse d’arret grifone?“ Grifon pomeni namreč zmaj. Beseda je značilna za zaznamovanje pasme, ki ni ugajala po zunanji obliki okusu razvajenega Francoza. Odgovor na vprašanje prepušča Mégnin domišljiji čitatelja ter nadaljuje : „Grifon izvira baje iz Pijemonta, čemur nočem ugovarjati.. . V resnici obstaja samo ena vrsta grifona d’arrêt, ki ima trdo dlako in se imenuje v Franciji Guerlain, v Nemčiji in Holandiji pa Korthals. Grifon à poil laineux (zmaj z volnato dlako) je namreč novejšega izvora in čudno križanje med ovčarjem, kodrom in trdodlakim grifonom (à poil dur).“ Imenuje ga lepega psa, ne ceni pa njegove sposobnosti previsoko, ker pravi, da je „v uporabi vendarle bolj reven pes.“ Potem opisuje Evgen Križaj : O komsodlakih pasmah ptičarjev. grdo zunanjost grifona, hvali pa njegovo energijo in privržnost ter nadaljuje: „Marquis de Cherville, ta mojstrski reditelj, pisatelj in strasten lovec, je posvetil mnogo let vzreji teh zmajev — zakaj se ne imenujejo guerlainovci po Chervillu? Mojster bi bil pač zaslužil, da bi bilo njegovo ime združeno s tem tipom, za katerega je toliko storil. Po-četkoma so bili čisto beli in kostanjevi; ko jim je pa primešal nekoliko tuje krvi, med drugim tudi pointarske, se je barva nekoliko spremenila. Sedaj je sivomodra ali kostanjeva, tudi čisto rjava ; dlaka je trda, ne kodrasta, s tenko podlanko. Beli in kostanjevi tip se nahajata še pri Guerlainovih grifonih. Guerlain je namreč nadaljeval vzrejo Chervilla. Kostanjevorjavi in jeklenosivi tip pa pripadata Korthalsovim grifonom, čigar psarno je prevzel pozneje baron de Gingins.“ Iz tega opisa je razvidno dvoje. Prva psorejca, ki sta odrejala smotreno grifone s trdo dlako, ki predstavljajo edino pravilen tip, sta bila Cherville in Guerlain. Tip z volnato dlako, ki je nastal pozneje, zametava Mégnin kot nakazo. Skoraj istočasno pa je odrejal Korthals grifone popolnoma v zmislu svojih francoskih tovarišev s popolnim uspehom. Guerlain in Korthals sta imela iste cilje in želje: ustvariti in spopolniti svojo pasmo. Razliko sta delala le glede barve. Guerlain je ljubil belo in kostanjevo, Korthals pa modrosivo in rjavo. Kako je izpopolnil Korthals svojo barvo in ohranil, nam ne pove danes ni-kaka kronika, dasi bi bilo to važno, ker bi se dalo morda iz tega sklepati na prilično istodobni obstoj drugih kosmodlakih različkov. Korthalsovi grifoni (Nemci jih imenujejo Korthals’-Rauhbarte) so bili po dvajsetletni odreji plemensko tako izenačeni, da je vzbudil vzre-jevalec leta 1891. na razstavi v Frankfurtu ob M. s svojimi psi pozornost. Nemci so imeli torej že pred 30 leti v Korthalsovcih pasmo, ki je odgovarjala docela zahtevam, ki se stavijo na fizično odpornost psa proti vremenskim neprilikam. Tudi lovsko so bili tedanji grifoni dobri, saj so imeli, kakor priznavajo Francozi sami, primešane tudi pointarske krvi in mislim, da se ne motim, če trdim, da so postali ti grifoni à poil dur vprav radi tega šele pravi grifon „d’arrêt“. Reja, ki je bila zasnovana na zadostno široki podlagi, bi bila postala izlahka temelj za kosmodlakarje vobče, da ni silil v ospredje Nemec Beckmann s svojim resastim različkom, za katerega so delali iz napačnega domoljubja veliko reklamo. Nemški resavec je postal bojni klic proti francoskemu grifonu in Nenemcu Korthalsu. Pa tudi domišljavost je delovala. Nemci so hoteli pokazati, da morejo ustvariti še vse kaj lepšega in boljšega od grifona. Danes, po preteku tridesetih let ne trdi tega nikdo več. Cujmo, kaj pravi K. Hilbrig, eden izmed najboljših sodobnih psoslovcev, v svojem izbornem spisu, ki ga je napisal o priliki prve Hegewaldove-tekme : „ . .. ako bi bil imel krožek, ki se je zbiral okoli Ludovika Beckmanna jasnejši pogled za dejanske od- nošaje in bi se bil sporazumel s politiko v bodočnosti ležečih ciljev in ako bi se bila uveljavila z vsemi svojimi posledicami teorija o istovetnosti, ki so jo zastopali princ Solms, Korthals in Fink — ti so zavzemali stališče, da sta grifon in resavec enega in istega izvora, da imata oba skupno preteklost ter da nista nikakšna klimatična različka kratkodlakarjev in da se morata oba zaznamovati z enim imenom, tedaj bi se bilo zabranilo vsako cepljenje posameznih odrej. Rodovna knjiga za žimaste ptičarje, ki jo je izdajal grifonski klub, bi bila pripuščala razširjenju kosmodlakarjev dosti razmaha, vsj poganjki bi bili dobili solnca. V svojih temeljnih nazorih je stal grifonski klub na stališču, da se je nahajal kosmodlakar že pred stoletji Flot Kônigsstein dr. Ivana Lovrenčiča. (Prim. sir. 282.) v Evropi, da so obstajali ti psi v zelo mešanih oblikah in da so bili zelo različno odlakani, vsled česar niso odgovarjali zahtevam glede enotne, čiste pasme. Znaki grifona d’arrêt à poil dur in od tega odrejenih Kort-halsovcev po eni, po drugi strani pa nemških resavcev niso kazali nikakih bistvenih razločkov. Paritve grifon — resavec ni smatral omenjeni klub za križanje. Imena resavec pa ni pripoznal v svoji rodovni knjigi, vsaj za Korthalsovih časov ne ; poznal je samo pojem višje skupine V„nemški žimavec“. Že leta 1880. bi bili imeli torej nemški lovci lahko trdodlakega psa, kakršnega so rabili, da niso bili Beckmann in tovariši tako obsedeni na svoje resaste pse in da so smatrali tudi druge izhodne oblike za življenja sposobne . . Ta in sledeči, tu omenjeni članki so objavljeni v Deutsche Jagerzeitung 1. 1920/21. Navedel sem po možnosti doslovno Hilbrigove besede. Na žalost je zakrivila omenjena zabloda krizo, ki obstaja, dasi prikrita, še danes. Oblika kosmodlakarja, kakor si jo je zamislil za časa princa Solmsa, Finka in drugih grifonski klub, je tudi po mojem skromnem mnenju oblika kosmodlakarja vobče. Do tega sklepa moramo priti, ako vidimo, da niso rodili že skoro 40 let trajajoči poskusi do danes povoljnega sadu ne glede zaželjene dlake ne glede tipa. in tudi resavcem, katerih obstoj je zakrivil krizo, se ne godi vzlic izvenredni žilavosti svojih rediteljev in ljubiteljev sijajno. Osterbind pravi v svojem spisu „Zur Vererbung des Stichelhaares“ tozadevno sledeče : „Kot star odrejevalec resavcev sem opozarjal že več let zaporedoma, zadnjič 1.1913. v „Stichelhaar-Zeiiung“ na pomanjkljivo podedljivost resaste dlake in na propadanje prvotnega resastega tipa : grozečih, nasršenih obrvi in ščetinastih brk .. .“ Ce je ponovil Osterbind kot izvrsten poznavalec resavcev to svojo tožbo 1. 1920., je to dokaz, da se ni mogla obraniti vsa nasilna nega te nekako narodne oblike odlakanosti pre-obraženja na slabše. Teoretično se da pač marsikaj zamisliti, v praktični psoreji se pa vsaka posilitvorba težko ohrani. Najboljši so bili stari Bontantovi resavci. Novejši tipi te pasme so vsled potrebnih novih krvnih pritokov v tipu poplitveli. Pritok te v lovskem oziru preraja-joče krvi pa ni mogla vpiti brez posledic pasma, ki je bila ustvarjena na premajhni podlagi. Osterbind pravi: „Prav tako, kakor je izginjeval polagoma stari tip Bontantovih resavcev po vedno novem krvnem pritoku neznanih „zvezd“, se je prav naglo zabrisal tip pravih Kort-halsovcev po dovodu druge krvi, zlasti krvi resavcev.“ Iz tega sledi, da se ne izoblikuje v praksi pravilno noben različek dlake ali pasme, zlasti ako obstajajo vzporedno podobne oblike. Vršitev, t. j. preliv oblik, ki ga opisuje Osterbind v pravkar omenjenem članku, se bode ponavljala pri negovanju enakovrstnih tipov ne v nadrejenem, temveč v vzporednih ali pa sorodnih tipih. V enakem zmislu piše tudi dr. Schame. Vzroki za ta pojav so dvojni. Prvič pazi praktičen lovec malo na to, ali je dlaka njegovega psa natanko takšna, kakor jo zahteva idealna teorija. Glavno mu je, da odgovarja v splošnem praktični potrebi. Drugič pa ne odrejamo nobene pasme zgolj radi odlakanosti. Ta je pri kosmodlakarjih, dasi zaželjeno in prikladno, vendar samo zunanje značilo njihove plemenske posebnosti. V prvi vrsti gledamo vsi pač na jedro, potem šele na obliko. Jedro pa, to je plemenska posebnost in sposobnost, se ne sme puščati iz vidika pri preroditvi po tuji krvi, ki more učinkovati na urnost, okretnost ali na kakovost nosu. Psorejec, ki greši proti temu, je škodljivec, ne pa preporoditelj. Vprašanje : tip ali nos — je postalo tudi resavcem usodno. Kdor je poznal še starejši tip te pasme, je slutil že tedaj poznejše dogodke. Moje mnenje je, da se bode potopil ta po vplivih izven pasme stoječih krvnih pridevkov sestavljeni različek Korthalsovcev zopet slej ali prej v nadrejenem, splošnem tipu kosmodlakega plemena. Nič zato ! Dobri nemški psoslovci so se otresli že davno podzavestne sugestije, da je resavec kot potomec nemških kuštravcev nekak naroden proizvod. Ti psi so bili namreč razširjeni po vsej Evropi in po tej poti dokazovanja bi prišli do Cerbera. Dandanes zmaguje iznova ideja Korthalsa, princa Solmsa, Finka in dr., ki hočejo spojiti vse po tipu in dlaki slične kosmodlake, od- John Dr. Janka Lokarja. (Prim. str. 282.) nosno žimaste pse, ki ne pripadajo po svoji zunanjosti izrazito k nobeni posebni vrsti, v eno samo, veliko in splošno pasmo. Ideja je krepka in po dosedanjih uspehih močna. V ta namen ustanovljeni klub ljubiteljev kosmodlakih psov polaga sicer na dobro dlako veliko važnost ter zabranjuje vsled tega nadaljnji dotok kratkodlake krvi, vendar mu je najvišji cilj uspostava značilnih plemenskih vrlin. Klub si je nadel ime „Hegewaldbund", ker smatra Hegewaldova načela glede telesne odpornosti in vsestranske uporabnosti lovskega psa za vzorna in edino pravilna. Hegewald je zahteval popolno odpornost psa proti mrazu, točno in sigurno delo na sledu obstreljene divjačine, krepko in sigurno donašanje ter ostrost, ki brani v sili tudi gospodarja. Svoje nazore je razširjal z vnemo in branil navdušeno; obenem je napadal srdito nasprotnike, ki so zanemarjali te važne lastnosti vsled prejake prereditve domačih ptičarjev po angleški krvi. „Med 500 ptičarji komaj en zanesljiv in energičen donašalec izgubljene divjačine“ ... toži v nekem spisu. In danes? Ali je v tem oziru boljše? Ali so te lahke, drobne živalce, ki jih negujejo zlasti mestni lovci sploh sposobne, zadostiti najponižnejšim zahtevam v Hegewaldovem zmislu? Čemu redimo polkrepkepa kratkodlakarja, rajši naj bi segli zopet po polnokrvnem angležu, kije vsaj na polju pes par excellence! Pa ne samo pri kratkodlakarjih povprečne kakovosti ni marsikaj v redu, tudi velik del kosmodlakarjev ne velja, ki niso prav nič tako energični in hudi kakor izgledajo. Hegewaldovci bijejo danes kakor nekdaj Hegewald sam za svojo pasmo plat zvona. Reklama je velika in tudi uspehi ne izostajajo. Če pa postane kosmodlakar res kdaj najboljši plod psoreje, nam pokaže bodočnost. Oglejmo si šanse, ki jih imajo ti novi apostoli, s kritičnega stališča! Predvsem ugotavljam, da sploh ni samonikle pasme kosmodlakarjev, kakor paradoksno to tudi zveni. Kosmodlaka pasma je svetovna tvorba drugih pasem, ki se nagiba zopet vzvratno k razpadu v svoje prvoine sestavne dele. To velja tako glede dlake kakor krvnega, torej plemenskega sestava. Odporni temelj kosmodlake pasme predstavljajo le grifoni, ki so zadostno ustaljeni. Izvor grifonov se danes ne da dognati točno. Eni trdijo, da so njihovi pradedje mešanica italijanskih spinonov z domačimi pasmami kosmodlake vrste, drugi zopet, med njimi tudi Pavel Mégnin, da so neko podonavsko pleme — paysan du Danube. Ta trditev bi kazala, če ima kaj podlage, na izvor od ovčarskega kodra, ki se nahaja še dandanes v različnih oblikah v podonavskih nižinah in po Poljskem. Pisec teh vrstic je imel sam priliko videti različne predstavnike tega baje prvotnega in najstarejšega tipa kosmodlakih psov. Pa naj je izvor grifona že ta ali oni, za nas je merodajno dejstvo, da so grifoni edini tip kosmodlakih ptičarjev, ki je ustaljen. Vse druge plemenske tvorbe novejšega kova so bujna mešanica grifonov, kratko-dlakarjev, resavcev, kodrov, poinfarjev, terijerjev in dolgodlakarjev, tudi angleških. Vsa ta krvna mešanica se pretaka danes tudi po žilah trdodlakarjev, ki so nastali prvotno le iz paritev različnih kosmodlakih pasem med seboj. Vzroki, da se je dodajala kosmodlakarjem v taki množini tuja kri, so bili vedno isti : pomanjkanje okretnosti na polju in tej okretnosti primerna kakovost nosu. Zelja, usposobiti jih v po-voljni meri zardelo na polju, je izbrisala tip in specifične plemenske sposobnosti. Ker pa se nagiblje vsaka živalska umetna tvorba, kakor smo poprej culi, vedno k vzratnemu razkroju, ne obetajo mnogi pso- slovci novemu pokretu sijajne prihodnosti. Sredstvo za zaustavitev tega razkroja je Hegewaldovcem ustaljeni tip grifonov in njihova stranska veja: resavci. Početek novega, stvarjajočega dela se prične tedaj zopet na točki, kjer je grešilo nemško psorejstvo pred 40 leti. Ker so pa izgubili tudi grifoni in resavci, kakor smo culi prej iz ust Osterbinda, po večini svoj tipični značaj in obliko po primešavanju neprikladne krvi, je rešitev te zadače še težja. Upajmo pa, da se vzlic temu ne motijo Hegewaldovci v grifonih in resavcih. Vsaj naraščaj, ki ima iz večine grifonski tip, upravičuje upanje v še obstoječo preroditeljsko silo grifona. V leglih vlada pač še prava zmešnjava. Kar vidimo danes dobrih trdodlakarjev, je le najstrožji izbor, ne pa povprečen prirastek. Zlasti oblika dlake dela mnogo skrbi. Psoslovci se pečajo resno s proučavanjem učinkovitih predpogojev za pravilno podedljivost ustaljene dlake. Zveza Hegewaldovcev zabranjuje iz tega razloga v rodovno knjigo vpis psov, ki niso potomci v dlaki dobrih, vpisanih staršev. Alije ta odredba preuranjena ali ne, nam pokaže uspeh. Glavna raziskovalca pravilne odlakanosti, R. Lons in dr. Schame, si v svojih teorijah še hudo nasprotujeta. Prvi zanika možnost ustaljenja dlačne oblike po podedljivosti, drugi jo zatrjuje. Po Lonsu je bila temeljna oblika dlake dolga dlaka v dveh različkih: mehka, gladka, dolga dlaka (seter, dolgodlakar) in trja, kodrasta, dolga dlaka (vodni in ovčarski koder). Srednjo dlako in kratko, gladko dlako smatra za izprijeni obliki prvotne dlake, ki sta se izprevrgli po udomačitvenih in klimatičnih vplivih v druge, nove oblike. Vsaka oblika pa ima mnogo medstopenj, ki so ali proizvod vcepitve drugih oblik, ali pa progresiven izrodek nje same. Te medstopnje so podobne pogostokrat svojim izhodnim tvorbam, svoj mešani sestav pa izdajajo pri podedovanju. Taka medstopenjska oblika je dlaka kosmodlakarjev, ki se bo vsled tega vračala na prvotne oblike. Dosledna podedljivost je torej po R. Lonsu izključena. Radi tega se ogreva za obliko dlake ovčarskega kodra, ki nadkriljuje trdo ali resasto obliko po boljši uporabnosti in lažji podedljivosti. Dr. Schame pa smatra za praobliko dlake srednjo dlako, dolgo dlako za klimatičen različek, kratko dlako pa za posledico udomačitve. Dr. Schame zahteva popolno izločitev prikrite kratke dlake v kosmodlakih pasmah kot predpogoj za ustalitev podedljivosti zaže-Ijene trde dlake. Vprav radi tega, pravi, nima sedanja oblika dlake nikake vrednosti, ker se vedno povrača na sestavne oblike. Če pa dosežemo izločitev kratke dlake, potem bo mogoče ustaliti podedljivost pravilne dlake. Za podlago smotrenega dela priporoča kocavo ali dolgo, kosmasto dlako. Ta naj se vceplja toliko časa, da se izloči vsak sled kratke dlake. Takim kosmodlakarjem naj se potem vcepi srednja dlaka iz legel resavcev, potem bi se ne bilo treba bati, da bi dlaka pri potomcih zopet razpadla. Srednja dlaka pa se da, v kolikor je ni v povoljni meri na razpolago, tudi ustvariti z medsebojnim križanjem dolgo- in kratkodlakarjev s pretežno uporabo dolgodlakarjev. Sklicuje se na dr. Engelmanna, ki je dosegel na ta način izvrstno trdo dlako. Da bi se izločila iz sedanjih kosmodlakarjev čim prej kratka dlaka, naj bi se torej vcepila tudi kri dolgodlakarjev, ki bi vsaj oslabila kratko dlako. Priporoča poskuse na sledeči način: kratka dlaka in dolga dlaka data srednjo dlako; srednja dlaka in kocasta dlaka data kosmasto dlako. Za odrejo naj bi se porabili le prvovrstni proizvodi, katerim bi se pridalo od časa do časa po potrebi srednje ali pa kocaste dlake radi krajše ali daljše oblike in tipičnih brk. Kdor pa uporablja za preroditev kosmaste dlake dolgo dlako, si naj zapomni, da se ne sme vcepiti dolga dlaka naravnost v kosmasto dlako. Ustvariti se mora poprej srednja dlaka, ki je proizvod dolge in kratke dlake. Ta sme biti šele preroditeljica kosmaste dlake. Ustalitev podedljivosti neoporečno pravilne dlake torej ni lahko in enostavno vprašanje, kakor bi sodil laik. Na podlagi Lonsovih in dr. Schamejevih velepomembnih in velezanimivih razmotrivanj šele razumemo Osterbindove besede glede pomanjkljive podedljivosti resaste dlake. Navidezno paradoksna trditev, da v pravem pomenu besede kosmodlakarji kot pasma sploh ne eksistirajo, je v resnici pravilna. Kosmodlakarji so še danes le splošno zaznamovanje, ki hoče šele postati izoblikovana pasma. Iz tega vzroka se vrača po več kot 40 letni zablodi reja kosmodlakarjev zopet k svojemu izhodišču, k francoskemu grifonu in še celo k njegovim praoblikam, k nelovskim pasmam s kocasto ali kodrasto dlako. Nazori Lonsa in dr. Schameja imajo, kakor se sicer razlikujejo, mnogo skupnega. V tem, da ni kratka dlaka prvotna tvorba in da razpada umetna dlačna tvorba vzvratno, sta si edina. Pa tudi glede uporabljivosti kocaste dlake v preroditvene svrhe trde dlake sta si blizu. Nazori dr. Schameja in Lonsa glede prvotne dlačne oblike imajo pa čisto gotovo le teoretično vrednost. Eden smatra za pra-obliko dlake dolgo, drugi od divjega psa izvirajočo srednjo dlako. Meni se zdi malo verjetno, da bi se bila izoblikovala v vseh krajih obljudene zemlje hkrati le ena dlačna oblika. Tudi če je volk ali divji pes praded naših psov, so se že ti pradedi v kakovosti in obliki dlake med seboj razlikovali, kajti živalski stvor severa je bil gotovo različen od onega na jugu. Nadaljnji razvoj teh sigurno že v pra-časih različnih oblik se je gibal vedno le v okviru po naravi ustvarjene, vremenskim in prehranjevalnim razmeram prikladne barve in rasti. Kulturni razvoj človeštva je le pospešil in poglobil in tudi poplemenitil udomačeno žival. Ako govorimo torej o psu, govorimo že o udomačenem, torej od praoblike razlikujočem se bitju. Jaz bi rekel, da so bile dolga, kratka in srednja dlaka že praoblike od početka. Ako da križanje kratkodlakarja in dolgodlakarja srednjo dlako, ni po moji sodbi ta proizvod nič drugega kot navadno izenačenje dveh dlačnih oblik brez vsakega nagibanja do neke že v sivi preteklosti izbrisane in nedokazane dlačne praoblike. Vprav radi tega, ker so se izoblikovale obstoječe dlačne oblike v bistvu že v pradavnih časih po svoji naravni zasnovi, si je ohranila vsaka svojo dedno odpornost ter odbija tujo obliko, kakor se brani pač vsak organizem tujih, ne-prikladnih mu pridevkov. Odpornost seveda polagoma omaga pri vedno ponavljajočem se dotoku tujih snovi, ker jo te po kolikosti premagajo. V hipu pa, ko nastane iz tega vzroka neka medstopnja, nastane tudi krvno izenačenje med obema oblikama polovično. Ker pa izvira pri kosmodlakih pasmah zaželjena dlačna oblika po večini iz nelovskih, torej z manj finim nosom obdarjenih pasem, se ponavlja počenši pri Chervillu do današnjega dne kolobar: dobra dlaka — manj dober nos, dober nos — slabejša dlaka. Naloga Hegevraldovcev je torej težka: ustvariti pri dobri dlaki dober nos in združiti okretnost in uporabnost na polju z lastnostmi, ki dičijo kodre in ovčarje. Ako se jim posreči ustvariti ravnovesje v zmislu svojih vzorov, potem jim bomo čestitali kot stvariteljem nove pasme prav iz srca. KI.: Sirji poljski tekmi ptičarjev letošnje jeseni. Klub ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani priredi letošnjo jesen dve širji, t. j. z nekaterimi točkami izpopolnjeni tekmi, za kateri objavlja sledeča določila: 1. Tekmovati smejo ptičarji vseh vrst, ki so najmanj leto stari in so vpisani v Jugoslovanski rodovnik ptičarjev ali pa imajo tak rodoven list, da ga vodstvo tekme pripozna. Tekme se smejo udeležiti tudi ptičarji brez rodovnega lista, ki dobe na pred začetkom tekme vršeči se smotri najmanj III. oceno, vendar ne pridejo ti psi v poštev kot tekmovalci. Psi se bodo preizkusili v sledečih predmetih: a) kakovost nosa (15); b) stoja (5); c) natezavanje (4); č) način iskanja (4); d) hitrost iskanja (4); e) vztrajnost iskanja (4); f) sekundiranje (1); g) poslušnost na klic, žvižg, migljaj (2); h) obnašanje po strelu (2); i) obnašanje vzpričo odletele perutnine (2); j) donašanje perutnine na povelje (2); k) zajcačednost (2); 1) vodljivost (1); m) donašanje dlakaste divjačine na povelje (3); n) donašanje izgubljene perutnine in dlakaste divjačine brez sledu (3); o) donašanje dlakaste divjačine po sledu (5); p) vodno delo (7); r) obnašanje napram roparicam (8); s) čakanje na določenem mestu (l);'š) splošen vtis z ozirom na vodljivost in inteligenco (2). Številke v oklepajih značijo strokovno vrednost, številke učinitve so: 0 = nezadostno; 1 = zadostno; 2 = dobro; 3 = prav dobro; 4 = izvrstno. Sodniki smejo upoštevati v svrho točnejše ocenitve med posameznimi številkami učinitve tudi polovične vrednote kakor smejo tudi dati za redom „izvrstno“ v prav posebnih slučajih oceno „odlično", kar se mora označiti v preglednici. Pri razlikah’ ocene posameznih predmetov od strani sodnikov velja srednja vrednota. Za vsako tekmo so določene poleg častnih in voditeljskih daril sledeče nagrade: I. 500 K in 250 K kot darilo klubovega predsednika Fr. Urbanca; II. 300 K; III. 200 K. Psa z najboljšim nosom dobita po 250 K razen morda še sicer jima pripadle nagrade (dar dr. Ivana Lovrenčiča). Za prvo darilo je potrebna dosega 3 kratne, zadrugo 2V2kratne> za tretje 2 kratne, za najvišje pohvalno priznanje 13/4 kratne, za pohvalno priznanje 11/4 kratne vsote številk-strokovne vrednosti. Način preizkušnje je sledeči: a. Kakovost nosa: pri presoji nosu ni merodajno samo, na kako daljavo in s kako sigurnostjo potegne pes divjačino, ampak se upošteva vse delo, ki ga opravlja pes lahko samo z nosom. Ozira se na stojo, natezanje, na način in hitrost iskanja kakor tudi na način najdenja, na naznačenje posameznih divjačinskih vrst in razlikovanje sledu zdrave in ranjene divjačine. Pri oceni nosu je treba obračati vedno posebno pozornost na smer vetra, če je veter enakomeren, silen ali menjajoč se. Psi, katerih nos ne zadostuje, se izključijo od nagrajanja. b. Stoja: če pride pes na ležečo divjačino, mora tako dolgo trdno stati, dokler ne pride — polagoma — vodnik do njega in mu da nadaljnja povelja. Med tem časom se sme uleči ali sesti. Pri tem se pazi na to, ali je stal pes na prazno in ali ni morda pustil, da je utekla žival njegovemu nosu. c. Natezanje: če beži divjačina pred psom ali če pride pes na svež sled odbegle perutnine, mora mirno natezati, da mu sledi vodnik z lahkoto, eventualno mora sam od sebe obstati, oziroma mora poslušati najrahlejši žvižg ali klic, da obstoji ali se uleže. Ker se ogleda vsak pameten pes cesto sam za vodnikom, mora zadostovati migljaj z roko, da se uleže ali pa da išče naprej. č) Način iskanja: ptičar naj preišče svet sistematično na razumen način z visokim nosom, pri čemer naj seka smer vetra. Sodniki morajo dobiti vtis, da ni ostala na preiskanem prostoru nobena divjačina. • d. Hitrost iskanja: pes naj ne išče divje, ampak v urnem, lepem galopu. Merilo za presojo dobrote nosu tvori hitrost iskanja, če najde hitro iščoči pes divjačino in stoji nanjo, kajti potegnil bi jo tudi pes s slabejšim nosom, če išče počasi. Divji iskalec, čigar nos ne more tekmovati z nogami, bo divjačino le vzdignil, a ne bo stal nanjo, kar je brez koristi. e. Vztrajnost iskanja: ptičar mora biti kljub pripekajoči vročini neumoren in ne sme ves čas preizkušnje popustiti v pridnem in živem iskanju divjačine. Veselje do dela in tekanja mora biti od začetka do konca vedno enako. f. S eku n dir a n j e : pes mora stati takoj, ko vidi stati drugega psa, ne da bi potegnil divjačino, na katero stoji njegov sotekmec. Najboljše je absolutno sekundiranje, najmanj pa, kar se zahteva, je, da ne kaže pes nikake nevoščljivosti in da ne zakrivi z naglim prodiranjem, da skoči sotekmec za živaljo. V tem slučaju, dobi pes, ki zapelje k skoku, slabejšo oceno. Za zadostno se smatra, če se približa pes že stoječemu kolikor mogoče z vetrom in počasi ter obstoji, če ima stoječi pes žival pred seboj, ali pa če obstoji na vodnikovo povelje, kakor hitro pride v bližino stoječega psa. Napačno je, če gleda sekun-dirajoči pes le na sotekmeca in pušča lastno delo popolnoma v nemar. g. Poslušnost mora biti vedno izvrstna. Ukazuje naj se po možnosti z žvižganjem in z migljaji, ker napravijo pogostni in glasni klici psa trdega. Tudi stoječ pes se mora dati odpoklicati. h. Obnašanje po strelu: najbolj strelomiren je tisti pes, ki se uleže ali sede po vsakem vodnikovem strelu na odletelo ali od-beglo divjačino in ki ostane v omenjenem stanju tako dolgo, dokler ne dobi povelja, da naj prinese divjačino ali pa naj išče dalje. Nikakor pa ne sme pes po strelu okrog tekati, tudi ga ne sme motiti streljanje sosednjih lovcev. i. Obnašanje vzpričo odletele perutnine: če odleti perutnina, ne da bi nanjo streljali, ne sme drveti pes zanjo, ampak se mora povsem mirno zadržati. j. Donašanje perutnine na povelje: pes mora vso ustreljeno divjačino na povelje dobro zgrabiti, hitro prinesti, se usesti brez posebnega povelja pred vodnika in voljno prepustiti divjačino. Nikakor ne sme perutnine mečkati ali skubsti. k. Zajc a čednost: če skoči zajec z ležišča ali pribeži kak, ne sme pes za njim. Ce bi le šel, se mora dati takoj prižvižgati. l. Vodljivost: pes mora iti privezan ob levi strani vodnika, ne da bi vlekel ali zaostajal. m. Donašanje dlakaste divjačine na povelje: pes mora prinesti ranjeno dlakasto divjačino na povelje čim prej, prijeti mora sigurno in prinesti urno. Napačno je pregrdo in prelahko, pre-boječe prijemanje. Pri donašanju mora kazati pes veselje, spretnost in moč. n. Donašanje izgubljene perutnine in dlakaste divjačine brez sledu: cilj donašanja izgubljenega je, da je pes sistematično k temu vzgojen, da uporablja pri zasledovanju divjačine samo svoj nos. Donašalec izgubljenega ne sme biti slep divjač, temveč mora pri vsej vnemi iskati s preudarnostjo, da ne izgubi sledu. Tudi se ne sme zanašati na oko. Divjačina se položi v daljavi 100—150 korakov. Vodniku je dovoljeno, iskati jo skupno s psom, vodnik pa ne sme pokazati psu najdene divjačine. o. Donašanje dlakaste, divjačine po sledu: tu naj pokaže pes, ki dela sicer samo z visokim nosom, da zna držati nos pri tleh, kakor hitro najde barvo. Pes mora slediti barvi z nizkim nosom, izdelati sled urno, sigurnp ter samostojno v vseh vijugah in hitro prinesti na koncu barvnega sledu ležečo divjačino. Pri presoji se pazi, ali je našel pes divjačino v resnici po sledu ali slučajno. To delo se preizkusi s krvavečim zajcem, katerega zadnji nogi se privežeta na 2—3 m dolgo vrv, ki se drži s kakim kolom čim dalje od telesa. Tako vlečemo zajca z vetrom po tleh in ga odložimo približno 300 m proč. Barvni sledi se napravijo najmanj 100 m vsaksebi in vodijo križ-kraž. Začno se navadno zunaj gozda, jenjajo v gozdu. Pri pripravi barvnega sledu morajo biti vsi psi in gledalci najmanj 50 korakov od začetka sledu, ki je za sodnike zaznamovan. Pes ne sme načeti odloženega zajca. Barven sled se napravi za vsakega psa neposredno pred preizkušnjo. Vodnik ima pravico, peljati po sledu psa privezanega kakih dvajset korakov od nastrela, označenega z nekoliko trebušne dlake, mora ga pa potem izpustiti in sam obstati. Če se pes zmoti, ga sme še dvakrat pri nastrelu na sled dati in ga izpodbujati k iskanju izgubljenega. Prepovedano pa je vsako vplivanje na psa s klici, migljaji i. t. d. p. Vodno delo: pes mora brodeč in plavajoč temeljito preiskati bičevje in podobno. Vodno perutnino sme zgrabiti in prinesti brez povelja ali jo mora prisiliti z vztrajnim zasledovanjem k vzdigu. Izpodbujanje psa s klici in z metanjem kamenja je dovoljeno. Pes, ki šari glasno, se ceni više. Najprej se preizkusi vsak pes v šarjenju po bičevju. Psi morajo iti za izpuščenimi racami na samo povelje v vodo in tam šariti. Za tem se vrže daleč v globoko vodo raco, na katero strelja vodnik. Pes jo mora prinesti takoj. Voda mora biti takoj pri bregu debela. Uporabljajo se race s pristriženimi perutmi, za vsakega psa po dve in ena kot nadomestek. Psi in vodniki, ki niso pri delu, morajo biti tako kriti, da ne vidijo ničesar o vodnem delu drugih. r. Obnašanje napram roparicam: pes mora biti oster. Najboljši je, če požene in zadavi žival. Ako je ne zadavi, jo mora vsaj tako ustaviti, da se pride do strela. Vse manjše roparice mora brezpogojno zadaviti, vsako brez izjeme pa prinesti. Vodnik ostane, potem ko je psa izpustil in izpodbudil, pri sodnikih, od katerih ima ves čas samo eden, navadno najstarejši, vodstvo. Ta odločuje položaju primerno. Če pes ne zadavi ali ne ustavi roparice, ukaže izpustiti nadomestnega psa ali pa rabo puške, da ne uide roparica skozi varnostni obroč strelcev. Dalje da vodniku povelje, naj usmrti roparico, kakor hitro se je prepričal, da je pes v resnici trdno ustavil žival (obkroženje, ohlajanje in trenutno prijemanje). Vodnik sme pokončati roparico na vsak lovsko dopusten način. Ako zadavi pes sam od sebe roparico, so seveda tu omenjene odredbe sodnika odveč. Pri izpustitvi roparice sme oddati vodnik v smeri njenega bega slep strel. Vsak pes mora prinesti zadavljeno roparico, in sicer samostojen davilec brez povelja. s. Čakanje na določenem mestu: psi se preizkusijo posamič, po možnosti na tratah ali goličavah sredi drevja. Vodnik gre, medtem ko koraka nenavezan pes ob njem ali za njim, do določenega mesta, kjer odloži lahko nahrbtnik, torbo i. t. d., ter da psu z znamenjem ali poveljem razumeti, da mora ostati na mestu. Vse se mora izvršiti popolnoma tiho kot pri zalazu. Vodnik se oddalji, ne da bi se ozrl za psom, tako daleč, da ga ne more pes več videti, na kar ustreli dvakrat. Pes mora ostati mirno na mestu ter ne sme cviliti ali lajati. š. Splošen vtis z ozirom na vodljivost in inteligenco: pri lem se pazi na vnemo psa pri delu, na veselje pri izvrševanju povelj, na pazljivost napram vodniku in njegovim migljajem, na samostojnost ob pravilnem upoštevanju razmerij (veter, kritje i. t. d.) in na prikupno obliko. 2. Psi z enako oceno pridejo v ožjo tekmo. 3. Ena tekma se bo vršila v lovišču Devica Marija v Polju pri Ljubljani, druga v ljutomerskem ali ptujskem okraju. Za to se bo določilo lovišče sporazumno s tamošnjimi klubovimi člani in naznanilo pravočasno. 4. Tekmi se bosta vršili v septembru. Dan je odvisen od do-zoretja posevkov in se bo naznanil udeležencem najmanj 8 dni poprej. 5. Prijave za tekmo je treba poslati do 10. septembra s sledečimi podatki: a. ime in eventualna številka rodovnega lista psa; b. pasma; c. spol; č. barva in odznaki; d. točni rojstveni podatki; e. ime in rodoven list staršev (za čistokrvne pse) ; f. ime in stanovališče vzreditelja, lastnika in vodnika ; g. navedba že dobljenih nagrad ; h. pri-poznanje tekemskih določil. Prijavnina znaša za vsako tekmo za psa 100 K, za pse, katerih lastniki so lovci po poklicu, 50 K. Prijava in prijavnina se naj pošljeta na naslov: Rado Hribar, Ljubljana, Zaloška c. 14. Prijavnina za zakasnele prijave ali za take na dan tekme je dvojna. Prijavnina se ne povrne, tudi če pes ne pride na tekmo. 6. Tekmi odpadeta, če se ne prijavijo za vsako najmanj štirje psi. 7. Lovcem po poklicu, ki se udeleže tekme z lastnim psom in so člani kluba, plača klub železniško vožnjo. 8. Vodstvo (rdeč znak) obeh tekem je v rokah klubovega predsednika Fr. Urbanca, sodniki (beli znaki) so: V. Fiirer, Evgen Križaj in en tuj, zunanji sodnik. 9. Reditelji (zeleni znaki) so : Fr. Avčin, F. Justin in Fr. Tavčar. Vsi udeleženci se morajo brezpogojno pokoriti navodilom rediteljev. Vsak prestopek se kaznuje z 20 K. 10. Živinozdravniško nadzorstvo (rdeč križ) bo izključilo od tekme vse pse, ki imajo kako nalezljivo bolezen ali so vsaj sumljivi. Izključene so brezpogojno tudi psice, ki se gonijo. 11. Vsak vodnik psa se mora pokoriti naredbam sodnikov. Svojemu psu sme sicer pomagati z žvižgi in migljaji, a mora tudi to na zahtevo sodnikov opustiti. Vsak vodnik naj prinese s seboj puško in patrone. Streljati pa sme in mora le na ukaz sodnikov, ki smejo poveriti streljanje tudi drugi osebi, ako vodnik večkrat zgreši ali se zdi tako poverjenje sodnikom potrebno. Lastnik, ki ne vodi svojega psa, ne sme niti nanj niti na vodnika med tekmo nikakor vplivati. 12. Protesti proti odredbam sodnikov so nedopustni. Proteste proti pripustitvi psov k tekmi je treba vložiti pred žrebanjem glede razvrstitve psov, take proti krivemu tolmačenju ali krivi uporabi preizkusnih predpisov na dan tekme. O njih razsodi na licu mesta prireditelj tekme, ki zasliši lahko vodja tekme, sodnike in .morebitne priče. Nagrade, zoper katerih podelitev je podan protest, pridrži prireditelj do razsodbe. Kdor poda protest, mora vložiti pri vodju tekme 50 K jamščine, ki zapade v korist prireditve, ako se protest zavrne. Vodja tekme sme odstraniti od prireditve osebe, ki se očividno namenoma ne pokoravajo njemu, sodnikom in rediteljem, ki motijo sodnike z vprašanji ali pa kritizirajo njihovo postopanje pred razglasitvijo izida, in pa take, ki so podali pri priglasitvi napačne podatke. V posebnih slučajih sme izključiti posamezne brez navedbe vzroka. 13. Psi, ki se preizkušajo, se morajo voditi navezani, dokler ne pridejo na vrsto. Prestopki se kaznujejo z 20 K. 14. Prireditelj si pridržuje pravico morebitne neobhodne izpre-membe posameznih določil. Opomba. Klub ljubiteljev ptičarjev poziva jugoslovanske lovce,, da priglase pse k obema tekmama in ne samo k eni. Kdor bi se udeležil samo ene tekme, mora v prijavi točno navesti, za katero tekmo se je odločil. Ena se imenuje ljubljanska, druga ljutomersko-ptujska. Inž. A.Š.: Podatki lovske statistike v Sloveniji za leto 19201. Leia 1913. sem objavil v „Lovcu“ podatke o lovski statistiki za bivšo vojvodino Kranjsko, zbrane za leto 1910. V naslednjih vrsticah hočem navesti statistične podatke za leto 1920 za vso današnjo Slovenijo in opozoriti ž njimi na gospodarski pomen lova in lovstva. Današnja Slovenija (s Prekmurjem) obsega približno 16.000 km2. Na tem ozemlju je okroglo 6.800 km2, torej dobrih 42 % gozdov, ostalo odpade na druge kulturne vrste: na polja, travnike, pašnike, nerodovitno zemljo, vodovja, stavbišča. Kulturne vrste so v posameznih krajih Slovenije prav različne. Ponekod prevladujejo gozdi, drugod planine, golo skalovje, drugod zopet poljane z obširnimi njivami. Vsekakor so za nahodišče posameznih vrst divjačine terenske in zemljedelske razmere odločilne. Na navedeni površini Slovenije se delijo lovišča po velikosti in vrsti, kakor kaže sledeči, po stanju koncem leta 1920 sestavljeni izkaz: Politični okraji Samosvoja lovišča Pregled samosvojih lovišč po velikosti Občinska lovišča Za- kup- nina v K ograjena lastna 115 do 200 ha 200 do 500 ha 500 do 1000 ha čez 1000 ha V sakupu v zak. niso _o '> . dobim poročilo, da sta sulca že v Ljubljani, pa mrtva — bila sta privezana v preveč hudi vodi. Z g. Plemljem skleneva, ribi vendar osmukati, ker je bil mogoče plod še dober. Samica je imela le še nekaj malega iker, samec pa niti sledu mleka, kakor se je ugotovilo z drobnozorom — ribi sta bili ujeti po drsti, prazni. Najmanj osem parov sulcev se je zdrstilo še pozneje v Savi, pa nikjer v takem kraju, da bi se mogla zategniti mreža do brega. Drstili so se sredi aprila, torej nenavadno pozno, v omenjenem dotoku Ljubljanice, pa jih je zalila visoka voda prej, kakor sta mogla ribiča do njih, ker je nastopilo 16. aprila težko deževje. Iz povedanega je razvidno, da je treba za dobavo sulčjih plemenk tudi precejšnje sreče. V tridesetletni praksi sem imel srečo samo dvakrat: prvikrat sem dobil dva para, tudi izpod Kamniške Bistrice, drugikrat en par izpod jezu v Goričanah. Da se lov posreči, mora biti voda toliko prozorna, da se vidi, kje dela samica kotel, sulca morata biti sparjena, t. j. oba enako godna. Včasih ne koplje samica dolgo časa, komaj 24 ur, tudi drst opravi večkrat prav hitro. S posebno mrežo, z lovnico, ki ima tri stene —-dve zunanji z velikimi očesi, do 15 cm2, in notranjo s 5 ali 6 cm2 —, bi se izdatno povečala možnost lovnega uspeha. Z lovnico love v Ljubljanici na barju. Tu je pa voden tok jako mil, mehak in počasen, sulci pa se drste v živo, ostro tekoči vodi, kakršna bi pritisnila barjansko lovnico gladko k tlom ali jo povila, kar seje pokazalo s poskusom v Ljubljanici poleg si-ljencev in v Grubarjevem prekopu. Brez posebne mreže bo lov sulčjih plemenk vedno samo slučajna. Mreža bi morala biti dolga nad 40 do 60 m. Za notranjo, oziroma srednjo steno je treba tanke in gladke niti. Zadeva se P tiče vseh ribarskih interesentov in naj bi se oglasil v „Lovcu“, kdor bi znal kaj stvarnega povedati v zadevi. Iv. Franke. Sarena postrv. V št. 8—9 letošnje „Osterr. Fischereizeitung“ pripoveduje neki zakupnik ribolova sledeče: Leta 1914. je vložil v svoje postrvje lovišče, v katerem je imel samo prave potočne postrvi, 1000 postrvjih mladic, od katerih je bila polovica ša-renk. Po dveh letih so dosegle ša-renke težo 1/3 kg. Imele so malo glavo in bile široke kot krapi. Od rib, ki so mu prejemale, je bila sedaj dobra polovica šarenk. Tretje leto je bilo razmerje med šarenkami in potočnicami še slabše na škodo potočnih. Potočne, ki so dosegle do leta 1914. težo V2 do 1 kg, so postajale vedno bolj vitke. Danes je razmerje med potočnicami in šarenkami 1:10. Iz tega sledi, da nikakor ne kaže vlagati šarenk v postrvje vode. Sa-renke spadajo le v vodovje, kjer ni potočnih postrvi. To si naj zapomnijo zakupniki vod. V istem lovišču so bili tudi lipani. Tudi teh ni več, odkar so se razpasle šarenke. Iz Avstrijskega ribarskega časnika 15. VI. 1921. Do letošnje pomladi so imeli v Avstriji višinske cene za ribe. Ob draginji preje za mreže — 1 kg stane do 1000 K — in dela bi morala brez povišanja ribjih cen ribja lov vobče prenehati. Na glavni skupščini Solnograškega deželnega ribarskega društva dne 6. marca t. 1. so določili, pridržujoč si povišek za slučaj nadaljnjega podraženja živil, sledeče cene na lovnem mestu: za 1000 iker losovcev 150—200 K (v Nemčiji 35—50 mark), za 1 kg belih rib 30 K, za plošče in mrene 50, za ščuke, karpe in some 100, za sulce in smuče 140, za lipane 150, za potočne, šarene postrvi, zlatovčice in vzimice 200 K. V Zagrebu so bile pomladi 1.1920. bele ribe kg 20, somi 40 K i. t. d., toda ne avstrijskih, ampak jugoslovanskih. Na Dunaju so bile maja 1921. cene za žive ribe na drobno: ščuke, karpi in somi kg 210, bele ribe 65—85 K. Iv. Franke. Mirovna pogodba in ribarstvo. Po senžermenski mirovni pogodbi bi morala izročiti Nemčija antanti 5 milijonov enoletnih postrvic in 5 milijonov dveletnih krapov. Nemčija je ugovarjala, da ne more izvršiti pogodbe v tem pogledu, ker ji primanjkuje ribje hrane, s katero bi mogla prehraniti označeno količino rib. Končno se je pogodila z antanto, da ji izroči tekom 5 let sledeče število mladic, odnosno iker : 3’5 milijona lososovih iker, 500.000 iker potočnih postrvi, 30.000 komadov postrvjih mladic v dolžini od najmanj 6 cm in slednjič 1'3 milijona enoletnih krapov. Ribarski odbor. Pred prevratom je bil sestavljen ta odbor iz vrst zakupnikov ribjih lovišč. Ob preobratu je poverila deželna vlada posle tega odbora Slovenski kmetijski družbi v Ljubljani. Pred kratkim pa je razrešila deželna vlada Kmetijsko družbo na njeno lastno prošnjo teh poslov in odredila nove volitve. Upravičeni za volitev ribarskega odbora so zakupniki, odnosno lastniki ribjih lovišč. Vlada sme po zmislu §-a 30. rib. zak. poveriti posle ribarskega odbora tudi odboru društva, ki se bavi s pospeševanjem ribarstva, ako soglaša s tem večina volilnih upravičencev. Pri volitvi, ki se je vršila početkom junija t. L, so se izrekli malodane vsi volilni upravičenci za to, da pre- vzame posle ribarskega odbora Slovensko ribarsko društvo v Ljubljani. Na podlagi izida teh volitev je pozvala deželna vlada Slovensko ribarsko društvo, naj prevzame posle ribarskega odbora. Prevzelo jih je z 18. junijem t. 1. Ribolovne knjižice izdaja omenjeno društvo vsak dan predpoldne v pisarni ljubljanskega mestnega tržnega nadzornika. Posli ribarskega odbora! Ker ni vsem interesentom znan namen ribarskega odbora, katerega posle izvršuje sedaj Slovensko ribarsko društvo, navajamo na kratko njegov delokrog: Ribarski odbor ima po zmislu § 27. kranjskega rib. zak. sledeče naloge: 1. vodi ribarski kataster (seznam zakupnikov, zakupnin in drugih podatkov o ribjih loviščih); 2. sprejema, odnosno izterjuje lo-viščne pristojbine, ki znašajo, kakor je znano, na leto 15 °/o zakupnine, in izdaja ribolovne knjižice ; 3. podpira uničevanje živali, ki so škodljive ribarstvu, pospešuje ribar-slvo in vlaganje mladic ter zabranjuje vsako nedopustno onesnaženje vode, ki bi bilo škodljivo ribam ; 4. vodi račune in se prepričava o kakovosti ribjih lovišč. Ribarski upravičenci so dolžni, iti ribarskemu odboru v vsakem pogledu na roko. Odbor Slovenskega ribarskega društva. Ker je prevzelo Slovensko ribarsko društvo posle ribarskega odbora, je odbor ribarskega društva istoveten z ribarskim odborom. Odbor Slovenskega ribarskega društva tvorijo sledeči gospodje: predsednik dr. Ivan Robida, primarij; pod- predsednik Ivan Mladič, svetnik višjega deželnega sodišča; tajnik Slavko Plemelj, tržni nadzornik; blagajnik Vilko Tome, revident južne železnice; odbornika: dr. Rudolf Kobal, sanitetni major, dr. Avgust Munda, drž. pravdnika namestnik, vsi v Ljubljani. Zunanja odbornika: Jakob Kleindienst, župnik na Bledu, Edvard Dolenc, trgovec v Kranju. Preglednika računov: Viktor Adamič, višji revident južne 'železnice, ter Vinko Prohaska, lekarnar, oba v Ljubljani. Mala oznanila. Za zmerno ceno oddam 6 (3 :3) čistokrvnih, lepih, kratkodlakih nemških ptičarjev, poleženih maja t. 1. Oče je iz znane psarne grofa Schaffgotscha na Nižjem Avstrijskem ter ima izvrsten rodovnik, mati je brez rodovnika, a je izborna. Martin Zelenko, gozdar in posestnik v Kočarju št. 117, p. Ptuj. Lep angleški seter z izbornimi lovskimi lastnostmi bi rad pomnožil svoj rod in išče primerno nevesto. Njegov gospodar si želi mladiča. Naslov : A. C., Slovenjgradec št. 90. Naprodaj je Dragan, dveleten balkanski brak (iz Jele od Barča, Podgora), prav dober za zajce, srne in jelene. Vpraša se pri Karlu Benčinu, Relje, Loški potok. Prodam za nizko ceno zelo lepo, devetmesečno psico-ptičarico. L Mev-želj, gostilničar in posestnik, Mokronog, Dolenjsko. * * Lovski znaki so došli in se dobe pri društvenem gospodarju Iv. Rozmanu, Ljubljana, Strossmajerjeva ul. 1, za ceno K 20'—. Filip Biz j ak, krznar Ljubljana, Gosposv. cesta IB se priporoča za vsa krznarska dela v najmodernejši obliki. Kupuje kože divjačine po naj višjih dnevnih cenah in jih sprejema tudi v strojenje. Shajališče lovcev je kavarna „^prešeren“ y Ljubljani Tf^anjin Itc^ t „CROATIA“ zavarovalna zadruga v Zagrebu ustanovljena od mestne občine Zagreb leta 1884 sprejema v elementarnem in življenjskem oddelku vsakovrstna zavarovanja pod najugodnejšimi pogoji in najmodernejšimi tarifi. ZAHTEVAJTE PROSPEKTE katere pošilja in daje vsa potrebna pisna in ustna pojasnila PODRUŽNICA ZA SLOVENIJO Ljubljana, Stari irg šiev. 11. Sprejemamo sposobne potnike in zastopnike, katerim se nudi prilika velikega zaslužka. Ljubljana Židovska ulica 8 Fr. Sevčik putšfeor Ljubljana Židovska ulica 8 priporoča svojo veliko zalogo pušek, pištol in samokresov lastnega izdelka in najnovejšega sestava kakor tudi belgijskih, sulskih in čeških strogo preizkušenih pušek z najboljšim strelnim učinkom. Zlasti opozarja na širom znane lahke trocevke s Kruppovimi cevmi, na brezpetelinarice za brezdimni smodnik in na browning-puške. Velika zaloga vseh lovskih in ribiških potrebščin po najnižjih cenah, nr Popravila in naročila izvršuje točno in zanesljivo. "jn Ludovik Borovnik, puškar v Borovljah na Koroškem Priporoča najmodernejše puške za lov (dvocevke, risanice, Irocevke iid.), dalje Mannllcher-repetirke z najboljšim strelnim učinkom, pripravne za lov, Mannlicher-Schönauer - repetirke, Browning - pištole kakor tudi pištole sistema »Steyr«, krogla Ö.35 in 7.Ö5, po prvotnih cenah. Priporoča se tudi za izdelovanje novih kopit in cevi. Popravlja in prenareja vsakovrstne stare puške po najnižjih cenah iswifflWfflwiiiwnnwnnwniTWfinwnnwiiriwnriwnnwtinwiinwniiwfiiiwniiwfiriwnnwnnwnü'UfnriwnjPfflnwniiwniBif LIN NAJVECJA JUGOSLOVANSKA TOVARNA ZA BARVANJE, KEMIČNO ČIŠČENJE, PRANJE IN SVETLO-LIKANJE PERILA BARVA * ČISTI PERE vedno vsakovrstno blago obleke vsakovrstno blago SVETLO LIKA ovratnike, zapestnice in srajce irTQ PPTUTT TOVARNA: POLJANSKI NASIP 4 JVO. I\s riv i 1 PODRUŽNICA: ŠELENBURGOVA ULICA 3. POŠTNA NAROČILA SE TOČNO IZVRŠUJEJO. PODRUŽNICE: MARIBOR, GOSPOSKA ULICA 38; NOVO MESTO, GLAVNI TRG 73; KOČEVJE ŠT. 39. %l|iu*ii[iij«uiiijauiiu<>uiiuffljiiijuiiiauiiuaiiiii^iiiiuatiiiijauiiu>uiiUi>tiiij«ga = -------------------------------------------------- P1 S? V. Herfort, zoolog, preparator Ljubljana Vrazov trg štev. 1. Sv. Petra nasip štev. 71. = =:l=>s^^e- M’ Hanzlovsky: Obris lovskega živaloslovja. 3. Gozdna jerebica. (Dalje.) Za gozdno jerebico ali leščerko (ietrao bonasia) kažejo naši lovci v splošnem še vedno premalo pravega zanimanja, dasi spada njen lov med velike užitke. Podrobnega opisa mi ni treba podati, ker živi ta gozdna kura skoro povsod na Slovenskem. Po telesu je podobna poljski jerebici, le močnejša je. Telesna dolžina ji znaša 36—40 cm, težina 0-35—0'40 kg, razkrilje pa meri okrog 60 cm. Jerebova glava je pokrita z rjastim in temnorjavopikastim perjem. To perje dvigne jereb, če ga presenetiš. Oko je rjave barve in ga obdajajo cinobrastordeči polukrogi. Kljun je močan, zakrivljen in črne barve. Ob njegovi korenini se nahajajo črna peresca. Kraki so pod kolencem goli, luskasti. Perje je rjastorjavo ter s svetlejšimi in temnejšimi pegami posejano. Podbradek je črn. Rob te črne kape je bel. Rep je siv in črno pegast. Po sredini repa se vleče črn pas. Konci so belo obrobljeni. Spodnja peresca perutnic in oprsje napravljajo nekoliko sivkast vtis. Prek krovnega perja perutnic se valovijo temni traki. Samec se odlikuje po bolj živih barvah kot kokoš. Mesto črnega podbradka ima samica samo rjasto liso. Tudi barva očesnih obročkov je bolj medla. Po hrbtu je kokoš bolj svetlo risana nego jereb. Lovec, 1921. 289 Hrano gozdnega jereba tvorijo razne jagode, žuželke, semenje brstje in popki. Jereb živi v samotnih gozdih, kjer mu nudi narava obilo izpre-membe. Najrajši se zadržuje ob kakih robatih kotlinah, ki so obrasle z raznim grmovjem in visokim drevjem. Čez dan je navadno na tleh, kjer si išče hrane. Če ga prepodiš, se ne prestavi daleč in sede na drevo. Če je poleg jereba kokoš, zletita navadno vsak na svojo stran. Treba je biti miren, pa zaslišiš kmalu, kako kliče samec s svojim tanko piskajočim glasom samico k sebi, nakar se spreleti kokoš ali se pa potrudi k petelinu tudi peš. Rastitev jereba se prične kmalu potem, ko skopni sneg in pokaže pomlad malo bolj toplo stran. Ob zaraslih in robatih legah ali kotlinah čuješ v tem času cesto v jutranjih urah piskanje petelina. Med petjem ali piskanjem našopiri jereb perje na glavi in vratu ter hodi samozavestno okrog svoje ljubice. Zadostno oplojena samica si napravi v goščavi na tleh iz raznih trav in listja preprosto gnezdo, v katero zleže 8—16 rjastih in temno-pikastih jajec, na katerih sedi 3 tedne. Mladiči so rumenkaste barve s temnejšimi pasi in sledijo takoj materi. Velezanimiv je pogled piščet, ako jih nenadoma zalotiš. Samec skuša z raznimi kretnjami in s preletavanjem obrniti pozornost nase, medtem ko spravlja samica mlade hitro v varno skrivališče. Človek gleda navadno petelina ali pa samico in ne more nikakor zagledati piščancev. Nekoč sem hotel na vsak način dognati, kam so se skrili mladiči. Iskal sem dolgo in iztaknil slednjič v gostem listju mladička, ležečega na hrbtu. Ko sem ga skušal prijeti z roko, se mi je zaletela samica skoro v glavo. Ta dogodek ne kaže samo spretnosti v skrivanju, pri čemer igra barvno prilagojenje okolici veliko vlogo, ampak tudi srčnost skrbne matere. Jerebica kliče svoje piščance z značilnim kokanjem. Opazoval sem tudi, da se zbere v jesenskem času po več družin skupaj. Značilno je, da se ne drže take kite tesno skupaj, ampak so raztresene na gotovem okrožju. Jereb ima obilo sovražnikov. Skoro vse roparice ga zasledujejo. Njegove bolezni niso znane. Za lov se uporablja dobro uglašena piščalka, s katero oponašamo klic jereba. Ta način lova je edino pravilen, ker se odzove lovcu samo petelin in le redko tudi kokoš. Pri grmarjenju s ptičarjem se lahko prigodi, da ubije lovec, ki ne zna razločevati petelina od kokoši, tudi kako samico, kar je v.elika škoda in neopravičljiv lovski greh. Piščalko za klicanje si napravijo lovci navadno sami iz koščic prednje mačkine noge ali od koščic zajca, kune, divjega petelina itd. Piščalk iz kovine ne priporočam, ker imajo preoster glas. Uglasi se piščalka najbolje v naravi po lovcu, ki ima dober posluh, in to v času rastitve, ko ima največ priložnosti, da čuje jereba. Meseca septembra in oktobra, če je lep, se da ta način lova najuspešneje' izvajati. V to svrho se, podaš zarana, kmalu po vzhodu solnca na kraj, kjer domnevaš, da se zadržuje ta perutnina. Tiho se približaš kraju in počakaš nekaj minut, preden začneš klicati: cii, cicizeri-ci-cuj. Piščalko imaš navadno privezano na sukancu okrog vratu. Ko od-piskaš prvo kitico, spustiš piščal rahlo iz ust in poslušaš Ostro na vse strani. Če se nahaja petelin v bližini in je razpoložen, čuješ kmalu ropot perutnic, kar znači, da se je petelin spreletel in da odgovarja na klic. Dostikrat pa prileti petelin, ne da bi se večkrat prestavljal, naravnost pred lovca; in se usede na kako vejo ali na tla ter se začne repenčiti in piskati. Obilo je tudi slučajev, da pride jereb po tleh. Seveda se primeri lovcu tudi dosti neprilik, n. pr. petelin mu pride za hrbet, se mu usede naravnost nad glavo itd., zato je najbolje, če lovita dva lovca, ki se obrneta na klicališču vsak na svojo stran, tako da pregledata lahko yso okolico. Ce pa ni dobil lovec po prvem klicanju nobenega odgovora, ponovi klic še enkrat po preteku nekaj minut. Kliče se navadno 3—4 krat. Ako nič ne čuješ, potem je najbolje, da zapustiš mesto tiho in odideš na drug kraj. To storiš tudi, če se jereb glasi, pa noče pristati kljub ponovnemu klicanju. Kliče se tudi v večernih urah. Ponekod uporabljajo za klicanje majhno pločevinasto piščalko, sušijo, s katero oponašajo klic jerebice. Glas samice ni tako čist in tako ostro umerjen kot pri petelinu ter je bolj sikajoč. Z besedami bi se dal označiti kot: tšii, tši, tšiii. S sušijo sem imel malo uspeha, dasi sem imel pri praktičnem pouku v klicanju jereba izvrstnega učitelja. Tudi ta je uporabljal sušijo le redkokdaj, in to samo v slučaju najhujše petelinove odpornosti. Začetnikom-jerebarjem priporočam, da se priključijo v svrho pri-učilve tega najzanimivejšega lova izurjenim jerebarjem. Če gredo sami piskat, zapiskajo lahko vse lovišče, da ne prileti pozneje noben petelin niti izvežbanim jerebarjem. Končno opozarjam, da se pri piskanju lahko srečaš s tetko lisico ali z rumenogrlo kunico, ki pride kaj rada poslušat vabljivi klic jereba. Lovec naj bode tudi v tem oziru pripravljen! Lov jerebov z zankami ni samo nelovski, ampak docela mrharski. To si naj zapomnijo oni lovci-zakupniki, ki nosijo kmečko suknjo in katerih glava je pretrda, da bi razumeli, da se mora vršiti vsak lov po gotovih predpisih. (Dalje prihodnjič.) L. D.: Nova določila o lovskih pristojbinah. 'O'* ){j ■’ Službene novine kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca št. 152 z dne 11. julija 1921, odnosno Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo št. 100 z dne 22. avgusta 1921 so priobčile začasni zakon o državni trošarini, taksah in pristojbinah, ki se; glasi, kolikor se tiče lovcev, sledeče: „Za lovsko karto onega, ki ima po lovskih zakonih pravico izvrševati lov in hoče to pravico uporabljati v mejah lovskih zakonov bodisi na lastnem lovišču, bodisi na zemljišču koga drugega, se plačuje taksa, in sicer: a) ako lovi sam brez psa, na leto . . .. . . din. 30'— b) ako lovi z enim psom, na leto ..... •. . „ 40‘— c) ako lovi z dvema psoma, na leto............... 50'— č) ako lovi s tremi ali več psi, na leto . . . „ 60'— d) za tujega lovca brez psa, na dan . . . . . „ 5"— e) za tujega lovca s psi, na dan.............„ 10*— Pripomba. Lovska taksa se plačuje, najsi lovi kdo brez orožja na konju ali s psi ali s pomočjo ptičev. Te takse ne plačujejo: a) člani vladarskega doma; b) diplomatsko in konzularno osobje (razen častnih konzulov), ako niso naši državljani, po vzajemnosti; c) lovski čuvaji in zapriseženi gozdarski uslužbenci, poljski čuvaji in pastirji. Osebe pod c) ne plačujejo te takse samo, ako love na svojem lovišču in z dovolitvijo lastnikovo. Za dokaz, da so oproščene plačila takse, služi pri osebah pod a) brezplačna lovska karta, za ostale pa legitimacije s potrdilom o lovski pravici. Slušatelji gozdarskih strokovnih šol plačujejo polovico te takse. Kjer se pojavljajo nevarne zveri (volkovi, medvedi itd.), jih sme ubijati lastnik zemljišča brez lovske karte. Lovske karte se izdajajo v dobi od dne 1. avgusta enega do dne 31. julija prihodnjega leta in se pobira taksa v vsem znesku ne glede na to, ali se zahteva lovska pravica začetkom lovske perijode ali šele med njo. Lovsko karto izdaja oblastvo, ki dovoljuje lov, taksa pa se pri-leplja na dovolilu. Tujec, ki biva v naši državi, sme dobiti dovolilo in lovsko karto samo proti jamstvu našega državljana, ki [jamči s svojo imovino tako za neoporečnost kakor tudi za škodo, ki bi jo učinil tujec. Lovska karta se izdaja samo za eno osebo z označbo časa, do kdaj velja, in kako se lov izvršuje: z orožjem ali brez orožja, brez psov ali s psi in s koliko psi, toda zgoraj omenjena perijoda se ne sme prekoračiti. Vsi državni organi, ki opravljajo kakršnokoli zunanjo nadziralno službo, in zakupniki lovišč imajo pravico, od vsakogar zahtevati vpogled v lovske karte, da se uverijo, ali je taksa plačana. Pripomba 2. Kdor lovi brez lovske karte ali lovi s karto,' ki ji je potekel rok, ali lovi s tujo lovsko karto, se kaznuje z desetkratnim zneskom neplačane takse, kar pa ne izključuje kazni po posebnih zakonih. Ta začasni zakon stopi v veljavo, ko ga kralj podpiše in ko se razglasi v „Službenih novinah kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca,“ obvezno moč pa dobi dne 1. septembra 1921, kolikor niso posamezna določila o državni trošarini in taksah ter pristojbinah in tarifne postavke zakona o trošarini in taksah že prej stopile v veljavo po finančnem zakonu za leto 1920/1921 in kolikor ni pri posameznih tarifnih postavkah odrejeno drugače. Dne 1. septembra prestanejo veljati vsa dotična določila finančnega zakona o trošarini s trošarinsko tarifo o taksah in pristojbinah kakor tudi uredba o državni trošarini na žganje z dne 17. junija 1921.“ * * Z ozirom na to razglasitev je poslalo Slovensko lovsko društvo gozdarskemu oddelku pokrajinske uprave za Slovenijo to-Ie vlogo: „Uradni list objavlja pod št. 259 začasni zakon o taksah, nanašajočih se med drugim tudi na lovske karte. Ta zakon vsebuje v tarifni postavki 101 a nove naredbe, ki se ne dajo spraviti v sklad z obstoječim lovskim zakonom in naravnost nasprotujejo sedaj veljavnim predpisom. Radi tega si dovoljujemo v interesu svojih članov kakor tudi lovcev Slovenije sploh opozoriti pristojne oblasti na posebno kričeče točke: 1. Razlikovanje taks za lovca brez psa, z enim psom, z dvema ali s tremi psi je skoraj neizvedljivo. Ne le, da ne more lovec naprej vedeti, s koliko psi bo lovil — če gre na poljski lov vzame po enega psa, če gre v gozd jih vzame več —, je tudi kontrola naravnost neizvedljiva. Naravno.je, da bo skušal plačati vsak lovec najnižjo takso in bo prijavil samo enega psa. Ce hoče biti pa še manj vesten, bo lovil samo s psi svojih logarjev, ki so po tej naredbi oproščeni takse (točka c.). Ako je iz fiskalnih razlogov taksa neizogibna, potem naj se določi enotna taksa za vse lovce brez ozira na to, ali love s psom ali brez psa. Ker se pa pobira v Sloveniji itak že taksa od vsake lovske karte, bi treba to takso (60, oz. 30 K) vračunati v državno takso, kakor jo predpisuje tarifna postavka 101 a in zahtevati le doplačilo. 2. Brezplačnih lovskih kart ni po zakonu v Sloveniji in ne najdemo nobenega razloga, zakaj naj bi se uvedle ravno pri nas, ko jih nima nobena civilizirana država. S tem bi bil oškodovan tudi deželni lovski zaklad. 3. Določba tarifne postavke 101 a, točki d in e, ki predpisuje za tujega lovca brez psa po 5, in za tujega lovca s psi po 10 dinarjev na dan, je nerazumljiva. Prvič ni nikjer določeno, kdo se mora smatrati za tujega lovca, ali je to vsak lovec, ki ne lovi v lastnem lovišču, ali samo lovec, ki je tuj državljan. Ako je treba šteti za tujega lovca vsakega gosta, potem bodo okrajna glavarstva v lovski dobi zaposlena samo s pobiranjem tu navedenih taks, Absurdnosti, ki lahko nastanejo, leže na dlani in jih ne bomo naštevali posebej. Ako pa se mora šteti za tujega lovca samo tuj državljan, potem nasprotuje ta določba obstoječim predpisom. V Sloveniji ne more in ne sme nihče loviti brez lovske karte. Tudi tuji državljani jo morajo imeti. Po naredbi deželne vlade z dne 6. dec. 1919 št. 784 se izstavlja lovska karta za celo koledarsko leto. Če ima tuj državljan lovsko karto, je kot lastnik lastnega lova, kot zakupnik ali podzakupnik, oziroma kot gost upravičen, izvrševati lov celo leto. Predpisati mu kar 10 dinarjev posebne pristojbine na dan, pomeni prav toliko, kakor zabraniti mu lov. Tudi se protivimo temu, da bi mogli dobiti tuji državljani brez nadaljnjega pravico izvrševanja lova pri nas, kakor hitro jamči zanje eden naših državljanov. Zemljepisni položaj Slovenije je tak, da vabi tako Italijane kakor tudi avstrijske Nemce v naša lovišča. Pod pretvezo lova se lahko izvršuje ogleduštvo itd., vsled cesarje treba posebne opreznosti pri izdajanju lovskih kart tujim državljanom. Zato pa ne zadošča le jamstvo našega državljana, marveč bi bilo treba, kar smo nasvetovali v posebni vlogi, odrediti, da ne smejo izdajati tujcem lovskih kart okrajna glavarstva, marveč edinole pokrajinska vlada. Določba, da jamči naš državljan za neoporečnost tujca, je zelo platonične vrednosti. Treba bi bilo izreči, da odgovarja državljan, ki prevzame jamstvo, kot sokrivec za gotove delikte, če bi jih napravil njegov varovanec. 4. Spravljati poljske čuvaje ali celo pastirje z lovskimi kartami v zvezo, je naravnost nezaslišano. Poklic prvega kakor drugega nima z lovom prav ničesar opraviti. Žalostna resnica pa je, da se baš med poljskimi čuvaji in pastirji najde veliko — lovskih tatov. Ce sta poljski čuvaj in pastir tako velika gospoda, da si hočeta privoščiti tudi lov, morata pač prevzeti nase enaka bremena, kakor jih moramo nositi drugi lovci. 5. Lovske karte naj se izdajajo slej kakor prej za koledarsko leto, ker je izkušnja pokazala, da je kontrola pri tem najlažja. Za leto 1921 so lovske karte že izdane in plačane, zato ne gre sedaj zahtevati od lovcev, da si nabavijo nove lovske karte v zmislu pripombe k tarifni postavki 101 a. 6. Omenjena naredba govori tudi o dovolilu, kamor naj se taksa prileplja. Obstoječi lovski zakon za Slovenijo takega dovolila sploh ne pozna. Pravica do lova se pri nas opira ali na pogodbo, ali na lastninsko pravico (pri lastnih loviščih). 7. Po naredbi, ki jo izpodbijamo, imajo pravico, zahtevati vpogled v lovske karte vsi državni organi in zakupniki lovišč. To določilo je pravno precej ponesrečeno. Da bi smel zakupnik lovišča vsakogar ustaviti in zahtevati njegovo lovsko karto, gre vendar malo predaleč. Zakupnik nima značaja javne straže ali sploh kake javne funkcije. Zato ne vemo, po kakšnem pravu naj bi izvrševal kontrolo lovskih kart, kjerkoli in nad komurkoli bi se mu zljubilo. Če se mu že hoče priznati pravica te kontrole, se mora omejiti na lovišče, katero ima v zakupu. Te pravice pa ne sme biti deležen samo zakupnik, ampak tudi podzakupnik in pa lastnik lastnih lovišč. Kar je pa najbolj vredno graje pri tej naredbi, je to, da se izključujejo od kontrole nad lovskimi kartami logarji (lovski čuvaji), ki so v prvi vrsti v to poklicani in za to nastavljeni. Naredba namreč pravi, da so upravičeni do kontrole vsi državni organi. Logar v zasebnem lovišču ni državen organ, torej mu ne pristoja ta pravica. 8. V pripombi 2. se ustanavljajo kazni. Ta določba prihaja v nasprotje z deželnim zakonom z dne 17. aprila 1884, dež. zakonika št. 9, § 11, oz. dež. zak. za Štajersko z dne 21. septembra 1906 § 99 itd. 9. Določba o volkovih in medvedih itd. je meritornega značaja in ne spada v zakon o — taksah. Tudi utegne napraviti precej zmešnjave, zlasti pri neukem prebivalstvu, ki bo pojmovalo to določbo tako, da je sedaj lov vsakomur brez lovske karte in brez orožnega lista ter končno tudi brez dovoljenja zakupnika ali podzakupnika do-tičnega lovišča — dovoljen. Da se nas ne bode razumelo krivo, poudarjamo izrečno, da se ne branimo lovci plačevanja pristojbin, ki so neobhodno potrebne državnim financam. Protivimo se pa, da bi se postavil z zakonom o taksah obstoječi lovski red na glavo in bi se zmešali pojmi o lovskih pravicah. Lov je važna panoga narodnega gospodarstva, je pretežni večini naših kmečkih občin glavni vir komunalnih dohodkov, zato ne gre, da bi podvezah lovu žile. Prosimo, da se odloži izvršitev naredbe in da se opozore merodajne oblasti na nedostatke.“ „Pravilnik za izvrševanje določil o taksah in začasnega zakona o trošarini, taksah in pristojbinah“ je prinesel nato Uradni list št. 104 z dne 30. avgusta 1921 pod št. 268. Lovcev se tiče čl. 50, ki se glasi: 1. Taksa, pobrana v kolkih po tar. post. 101 a ob izdaji lovske, karte, se prileplja in uničuje na lovski karti. 2. V lovski karti se mora označiti, kako se vrši lov, n. pr. brez psa, z enim psom itd. 3. Ako je kdo oproščen plačila te takse, se mora na lovski karti točno označiti, iz katerih razlogov se ta tak-sa ni pobrala. 4. Ta taksa za dovolitev lovljenja ne izključuje plačila zakupnine za lovišče, odnosno davščin za gozdni fond. 5. Kazni po začasnem zakonu o državni trošarini, taksah in pristojbinah ne izključujejo kazni po lovskem zakonu. Kljub temu pravilniku pa ne ve do danes nikdo, kdaj in kje se mora plačati ta-le taksa. Ker čujemo, da so dobili finančni stražniki na deželi nalog, naj pregledujejo lovske karte, pozivamo svoje člane, da javijo takoj društvu, ako bi imeli sitnosti zaradi takse, ki je ni mogoče plačati v Ljubljani niti na magistratu niti pri finančnem ravnateljstvu. To nam je javilo naknadno, da ostane za letos vse pri starem, kar uvidevajo sami, da je naredba potrebna izprememb. Že pred to vlogo je poslalo Slov. lovsko društvo zgoraj omenjenemu gozdarskemu oddelku sledeče pojasnilo svojega stališča : Ob predstoječem pregledu zakonov in naredeb si dovoljujemo opozoriti pokrajinsko upravo na nekatere določbe, tičoče se interesov lovcev, ker so ali nepopolne, ali se pa v praksi premalo upoštevajo. I. Lovske karte za inozemce. Zakon ne določa nikjer, da se izdajajo lovcem, ki niso naši državljani, lovske karte pod strožjimi pogoji, kakor veljajo za naše državljane. In vendar smatramo to za umestno že zaradi tega, da se ne polaste naših lovišč tujci, kar je pri današnji razliki v valuti posameznih držav prav lahko mogoče. Razen tega je treba uvaževati pri tem tudi politični moment, kajti pod pretvezo lova se izvršuje kaj lahko — ogleduštvo. Naredba dež. vlade z dne 6. dec. 1919, štv. 784, oz. dež. zak. z dne 17. IV. 1884, štv. 9 bi se morala izpopolniti Z dodatkom: »Prosilcem, ki niso podaniki SHS, smejo izdajati okrajna politična oblastva lovske karte le s privoljenjem pokrajinske uprave.“ II. Logarske lovske karte. Zakon z dne 17. IV. 1884, dež. zak. štv. 9, pravi v § 6, da mora določiti okr. glavarstvo v sporazumu z deželnim odborom za vsako lovišče najvišje število lovskih kart za zaprisežene logarje. Radi enot- nega postopanja smatramo za umestno, da se vzame za podlago obseg 500 ha za 1 lovsko karto in da se izpremeni § 2, štv. 2, nar. pod I tako-le : „Logarska lovska karta, veljavna le za zaprisežene logarje, ako niso obenem lovski zakupniki ali podzakupniki, velja 30 K. Število logarskih lovskih kart se ravna po obsegu posameznih občinskih lovišč, oziroma lastnih lovov, in sicer odpade na lovišča do 500 ha in za vsakih nadaljnjih polnih 500 ha po ena logarska lovska karta. Logarjem nad to število se morajo izstaviti državne lovske karte, četudi so zapriseženi. Logarska lovska karta je veljavna samo za varstveni okraj, to je za ona lovišča, za katere je logar zaprisežen.“ V utemeljenje tega svojega predloga poudarjamo predvsem, da bi radi uvedli v slovensko lovskopravno izrazoslovje izraz logar, ki je tudi Hrvatom in Srbom umljiv. Lovske karte bi se potem delile v 3 skupine : v državne, logarske in šolarske. Glede obsega 500 ha se je naše društvo že enkrat izjavilo in navedlo razloge, zakaj smatra uprav ta obseg za edinico, po kateri naj se odmerjajo logarske lovske karte. Utegnilo bi se morda sklepati, ker se omejuje število logarskih kart, da je tudi število logarjev omejeno. Zato hočemo razpršiti ta dvom s posebnim dostavkom, kjer pravimo, da se morajo izdati logarjem nad to število državne lovske karte. Ta dostavek je vsekako potreben, ker nam je znan primer, da je odklonilo okrajno glavarstvo prošnjo za zaprisego logarjev, češ da sme biti za eno lovišče le toliko logarjev zapriseženih, kolikor se sme izdati logarskih lovskih kart. Tudi si niso vsa okrajna glavarstva edina v tem, ali sme biti logar zaprisežen le za eno lovišče, ali za več. V interesu lova samega in v interesu logarske službe je, da ima logar pravico, nastopati kot javna straža (§ 68 k. z.) v vseh loviščih svojega gopodarja. V dosti primerih ima ena in tista oseba v zakupu več lovišč, kt mejijo drugo na drugo. Naravno je, da morajo biti logarji upravičeni, izvrševati po vseh teh loviščih svojo službo in nastopati kot javna straža, ker to vendar ne gre, da bi se moral ustaviti logar, ki zasleduje tatinskega lovca, na meji tistega lovišča, za katero je prvotno določen in zaprisežen. Omenjena naredba govori o „varstvenem okraju“, izraz, ki je naši dosedanji lovskopravni terminologiji tuj. Da ne bo nesporazumljenj, poudarjamo izrečno, da se razumejo pod izrazom „varstveni okraj“ vsa lovišča, za katera je logar zaprisežen. To je njegov varstveni okraj in njegova logarska lovska karta je veljavna za ves ta okraj. Fiskalni pomisleki, da utegne državna blagajna trpeti škodo, ako opravlja lahko en logar v več loviščih službo, odpadejo takoj, če se uvažuje, da predpiše lahko okrajno glavarstvo po §§ 13-15 min. nar. iz 1. 1852 lovskemu upravičencu vsak čas število logarjev, ki jih mora nastaviti. III. L o g ar ji. Gori omenjeni § 13 določa izrečno, da smejo prihajati v poštev za lovsko pazniško službo le izučeni lovci ali vsaj taki, ki jih pripozna okrajno glavarstvo kot izvedene. Ker se ne da utajiti, da izvirajo nedostatki v naših loviščih največ odtod, da ne nastavljajo lovski zakupniki in podzakupniki sposobnih logarjev, marveč osebe, ki jim je vse drugo bolj pri srcu kakor negovanje divjačine in varstvo lovišča, smo uverjeni, da bi se naša lovišča takoj izboljšala, če bi se posvečala prav temu vprašanju s strani poklicanih činiteljev večja pozornost. Res je, da nimamo sedaj zadosti izučenih logarjev, res je pa tudi, da imamo že sedaj gozdarske šole, lovske tečaje i. t. d. Lovske upravičence je treba opozoriti na to, naj poskrbe, da preide v doglednem času varstvo lovišč v roke zanesljivih in izvedenih logarjev. Da ne moremo doseči s sedanjo popustljivostjo uspehov, je jasno. Zato prosimo, naj pokliče pokrajinska uprava okrajnim glavarstvom v spomin določila § 13 omenjene min. nar. in odnosnih pravcev, ki so bili pozneje v tej stvari izdani. Preden zapriseže okrajno glavarstvo prosilca kot logarja, naj ga izpraša iz lovskopravnih predpisov, iz lovskega živaloslovja in iz splošne lovske nauke. Prosilec, ki ne dokaže vsaj temeljnih pojmov v teh predmetih, naj se odkloni od zaprisege. Ti izpiti naj se vrše na sedežu okrajnega glavarstva pod predsedstvom okrajnega glavarja. Kot izpraševalec iz lovskega prava nastopajo lahko koncipist, komisar ali glavar sam, medtem ko izprašuje lovsko živaloslovje in lovsko nauko gozdarski poročevalec. Ako ni na sedežu okrajnega glavarstva gozdarskega poročevalca, naj se pritegne k izpitu od sosednjega okrajnega glavarstva ali od gozdnega oddelka pokrajinske uprave. Vsekako si usojamo prositi, da se pripusti k tem komisijam tudi odposlanec „Slov. lov. društva“ s pravico izpraševanja, posvetovanja in glasovanja. Praksa je pokazala, da ni rodila min. naredba z dne 14. VI. 1889, drž. zak. štv. 100, o preizkušnjah za lovsko in lovopazno službo tistih uspehov, kakor se je prvotno pričakovalo ; brez dvoma radi tega ne, ker ste ni izvajal § 13 min. nar. iz 1.1852 zadosti strogo. Popraviti se to z enim mahom ne da! Preizkušnja, kakor jo predvideva omenjena naredba 1.1889, je namreč namenjena poklicnim logarjem. Takih logarjev pa imamo danes prav malo, razen tega so pa plače tako visoke, da si more držati le neznaten del lovskih zakupnikov take logarje. Zato bi bilo umestno, da se skuša izboljšati lovski nivo naših nepoklicnih logarjev. Medtem ko se prijavlja k prej omenjenim preizkušnjam vsako leto le neznatno število kandidatov, gre število nepoklicnih logarjev, ki žele biti zapriseženi, v stotine. Če bi se tu zasadila pralica, bi izginil kmalu ves plevelj, ki se šopiri danes tako bohotno po naših loviščih. IV. Lovska kvalifikacija zakupnikov in podzakupnikov lovišč. Dražbe lovov, ki so se izvršile v zadnjem času, so prinesle presenečenje v dvojnem oziru : prvič nepričakovano visoke zakupnine, drugič povsem nove — zakupnike. Tok časa je spravil na površje ljudi, ki bi bili ostali v normalnih razmerah bržčas na dnu. Tudi v lovskih vrstah so se pojavili novi obrazi. Ne odrekamo nikomur pravice, udejstvovati se kot lovec, nasprotno nas le veseli, če vidimo, da si pridobiva lov vedno več prijateljev v najširjih slojih. Čim večje bo umevanje naših lovskih stremljenj, tem laže jih bodemo uresničili. Toda za lovca ne moremo priznati vsakogar, ki hodi na lov, pa naj ima vse pravice. Gotove lastnosti so, ki so s pojmom pravega lovca nezdružljive. Zato zasledujemo s skrbjo, kako prehaja lovišče za loviščem v roke — ljudi, ki spadajo vse kam drugam nego v zeleno bratovščino. Bahavost, maščevalnost, zavist i. t. d. so le prepogostokrat pravi nagibi, ki tirajo zakupnine v vrtoglave višine. Ko bo prišlo iztreznjenje — in to mora priti prej ali slej — ne bo bolela le glava, bolel bo najbolj žep. In kaj bo posledica? Taki „lovci“ bodo pač skušali iz lovišča toliko izbiti, da se bo luknja pri žepu vsaj deloma mašila. Po preteku zakupne dobe bo lovišče prazno, prazna pa tudi — občinska blagajna, Ne eno ne drugo ni splošnosti v prid, zato bi bilo umestno, da bi si okrajna glavarstva nekoliko bliže ogledala posamezne zdražitelje in podzakupnike, preden jih potrdijo v zmislu §§ 3 in 12 min. nar. iz 1. 1852. Ker pa ne pozna okrajno glavarstvo v največ primerih lovske kakovosti zdražitelja, bi bilo umestno, ako bi naročila pokrajinska uprava glavarstvom, naj zaslišijo „Slov. lovsko društvo“ o lovski kakovosti reflektantov, preden potrdijo dražbeni akt (§ 4), sprejmejo zdražitelja (§ 3) ali pa odobre odstopno, oziroma podzakupno pogodbo (§ 12 om. nar.). Društvo je v položaju, zbrati gradivo in oddati povsem nepristransko mnenje. Prav tako naj bi se postopalo pri izvendražbenih podaljšavah že obstoječih zakupnih pogodeb. Ingerenca S. L. D., za katero tu stremimo, bi gotovo ne bila vrednim strankam v kvar, okrajnim glavarstvom pa brezdvomno v veliko oporo pri izvajanju lovskih predpisov. V. Orožni listi in lovske karte. Uvedla se je praksa, izdajati orožne liste glede lovskega orožja, ne da bi se zahteval od nosilca kak izkaz, da je upravičen loviti. Kam vodi ta pot, bi bilo odveč razlagati. Ker se izdajajo orožni listi in lovske karte pri okrajnem glavarstvu, naj se od prosilca, ki želi dobiti orožni list tudi za lovsko orožje, zahteva najprej lovska karta. Še-le, ako je le-to v redu, naj se ugodi prošnji, ako so ostali predpogoji dani. VI. Orožni listi za logarje. De lege ferenda bi želeli, da pove pokrajinska uprava expressis verbis in razglasi, ali so z naredbo štev. 41 osrednje vlade z dne 3. jan. 1921 I. B. br. 115, ki je bila objavljena v Uradnem listu štev. 13 iz leta 1921, vsa prejšnja zakonita določila glede orožja ukinjena ali ne. Stilizacija te naredbe je taka, da je morda jasna za bivšo kraljevino Srbijo, ni pa zadosti jasna za Slovenijo. Naredba z dne 2. januarja 1854, drž. zak. štev. 4, določa v § 3, da imajo zapriseženi logarji pravico, kadar so v službi, nositi običajno orožje. Na podlagi te naredbe niso potrebovali logarji orožnih listov, marveč je zadoščal certifikat, ki so ga prejeli ob zaprisegi (§ 7 min. nar. z dne 1. julija 1857, drž. zak. štev. 124). Ker izvira pri logarjih pravica nositi orožje ex lege, bi pričakovali, da se tiče omenjena naredba glede strelnega orožja z dne 3. januarja t. 1. le tistih oseb, ki niso že po zakonu v to upravičene. Ratio legis te naredbe vendar ne more biti ta, da ne sme absolutno nihče nositi orožja brez dovoljenja okrožnega načelnika, ker bi morale potem za dovoljenje prositi finančna straža, justična straža, orožništvo in končno celo — armada. Našega pravnega naziranja so sicer nekatera glavarstva, druga pa trdijo, da morajo prositi tudi zapriseženi logarji po pristojnem županstvu pri glavarstvu za orožne liste, in sicer vsako leto (točka 5 om. nar.), da torej ne zadoščajo več certifikati. Da se prepreči različna praksa v posameznih krajih Slovenije, bi želeli, da se ex offo izreče, da se omenjena naredba ne tiče tistih oseb, ki imajo po zakonu pravico do orožja. VII. Orožni listi za poljske čuvaje. Od več strani je prejelo društvo pritožbe, da izdajajo okrajna glavarstva na zahtevo županstev poljskim čuvajem orožne liste za puške. Čuvaji hodijo potem s puškami po lovišču in streljajo javno, seveda le vrane, šoje itd., skrivaj pa vse, kar se da spraviti v — lonec. Da lovski upravičenec ne more molče trpeti, da mu gospodarijo poljski čuvaji po lovišču, je razumljivo. Okrajna glavarstva se naslanjajo očividno na prej navedeno naredbo štev. 41 glede strelnega orožja. Toda mi smatramo tako postopanje za pogrešeno. Prvič poljski čuvaj strelnega orožja sploh ne potrebuje, če se mu pa že hoče tako orožje dati, moreta se mu dati edinole revolver ali pištola. Drugič je pa vprašanje, kakšno orožje pritiče poljskim čuvajem, že v zakonu rešeno. § 24. dež. zak. o obrambi poljščine z dne 17. jan. 1875 pravi doslovno, da je poljski čuvaj, če je zaprisežen, kot tak upravičen nositi v službi „kratko sabljo". Iz kakih razlogov se morejo dajati potem lovskim čuvajem puške v roke, nam je naravnost nerazumljivo. Okrajna glavarstva morajo vendar poznati besedilo § 18 lov. patenta iz leta 1786, ki pravi: „Ni-kdo ne sme hoditi po tujem lovišču s puško, z lovskim psom ali s psom za gonjo, izvzemši, če potuje po cesti ali stezi". Ta določba, najsi je tudi stara, je še vedno v veljavi in tvori prav za prav eden glavnih temeljev vsega današnjega lovskega prava. Ob koncu obrazložitve nekaterih pomanjkljivosti prosimo, da vzame gozdarski oddelek, v kolikor je pristojen, obrazloženo v pretres, točke pa, ki spadajo v pristojnost drugih uradov, naj blagovoli odstopiti pristojnemu mestu. Dr. Avgust Munda: O osnutku enotnega ribarskega zakona za kraljevino SHS. Ministrstvo poljoprivrede in voda je sestavilo načrt enotnega ribarskega zakona za vso kraljevino SHS. Ker so prilike ribarstva v posameznih pokrajinah države različne, je bilo težko, združiti in spraviti v sklad predpise o ribarstvu posameznih pokrajin v enoten zakon. Ministrstvo poljoprivrede in voda se je lotilo te težke naloge in reči moramo, da z uspehom. Ribarske prilike v zapadnem delu države so bistveno druge nego v iztočnem. V Sloveniji imamo gornje toke rek in potoke, v Srbiji široke in globoke dolnje toke. V zapadnem delu države morajo torej veljati drugi predpisi o ribarstvu nego v iztočnem. Tudi način izko-riščevanja ribolovi v Sloveniji mora biti drug kakor v iztočnem delu države. Ribarsko društvo v Ljubljani je sporočilo na pristojna mesta svoje želje glede ureditve ribolovi v Sloveniji. Te želje so upoštevane deloma že v sedanji obliki osnutka ; upati pa smemo, da se bodo upoštevale v celoti pri končni ureditvi zakonskega načrta. Prvi oddelek osnutka govori o upravi ribarstva (člen 1—14). Ta oddelek nam prinaša nekaj popolnoma novega, in sicer ribarska ob-lastva. Za upravljanje celokupnega ribarstva v sladkih vodah in v morju se ustanovi v okviru ministrstva poljoprivrede in voda glavno ravnateljstvo za ribarstvo kot osrednja uprava za vse posle ribarstva v državi. V delokrog tega ravnateljstva spada med drugim: ustanovitev in vodstvo ribarskega katastra, izdajanje naredeb o zaščiti ribarstva, nadzor nad vršenjem ribolovi in predpis načina izkoriščevanja voda, ustanavljanje vzornih ribnikov, ihtijobijoloških stanic, vališč, vodstvo ri-barske statistike, pospeševanje trgovine z ribami, organizacija ribarskih šol in tečajev. Glavno ravnateljstvo za ribarstvo bo zbiralo vse državne dohodke ribarstva. Del dohodkov bo porabilo za svoje svrhe, drugi del pa oddalo državni blagajni. To ravnateljstvo sestoji iz: glavnega ravnatelja ribarstva, glavnega nadzornika za sladkovodno ribarstvo, glavnega nadzornika za pomorsko ribarstvo in glavnega ravnatelja za gojenje rib. Glavnemu ravnateljstvu za ribarstvo so podrejeni za sladkovodno ribarstvo po en nadzornik ribarstva pri glavnih nadzorstvih voda v Belgradu, Zagrebu, Ljubljani, Sarajevu in glavni nadzornik za ribarstvo v Ohridu s strokovnim in pomožnim osobjem, za pomorsko ribarstvo pa en nadzornik ribarstva pri pomorski oblasti in po en poročevalec ribarstva na Sušaku, v Splitu, Šibeniku, Dubrovniku in Kotoru. Določila o ribarskih oblastvih pozdravljamo toplo. Dosedaj takih oblastev ni bilo. V Sloveniji so opravljala posle ribarstva okrajna glavarstva in okrajni ribarski odbori. Okrajna glavarstva se niso mogla mnogo brigati za ribarstvo, ker so preobložena z drugimi posli. Člani ribarskih odborov so opravljali posle, ki jim jih odkazuje zakon, brezplačno in se tudi niso mnogo brigali za napredek ribarstva. Od novo ustanovljenih ribarskih oblasti pa pričakujemo, da bodo zastavile vse sile v povzdigo ribarstva. Drugi oddelek osnutka govori o ribarstvu v sladkih vodah. V zakonu pogrešamo opredelitev ribarske pravice. Na vsak način bi bilo treba početkom zakona določiti, kaj vsebuje in obsega pravica ribolovi, da se more zakon naslanjati na ta pojem. Opredelitev ribarske pravice v obstoječem kranjskem ribarskem zakonu je dobra in bi bilo želeti, da ostane v sedanji obliki tudi v novem zakonu. Pravo na ribolov daje ribarskemu upravičencu pravico, gojiti in si prisvajati v vodi, ha katero se nanaša pravica, ribe in druge upo-trebljive vodne živali. Katere upotrebljive vodne živali so predmet ribarstva, naj določi upravno oblastvo. Pravico gojenja rib je treba omeniti v opredelitvi, ker sme pristojaii ta pravica edino le upravičencu ribolovi. Čl. 15. osnutka pravi le, da stoji izkoriščevanje javnih voda pod državnim nadzorstvom. To je vsekakor premalo povedano in je treba nadomestiti to določilo z gori omenjenim besedilom o opredelitvi ribarske pravice. Isti člen določa, da še morajo smatrati za javne vode vse vode, ki niso v celoti na zasebnem zemljišču. To določilo pomeni korak naprej. Škoda, da ni bolj jasno. Glasiti bi se moralo : „Vse vode, ki ne teko od izvira do izliva na zasebnem zemljišču, se smatrajo v ribolovnem pogledu Za javne.“ Tako izraženje je važno radi tega, da se ne bodo smatrale mlinščice za zasebne vode, v katerih naj bi imel ribolovno pravico mlinar. Popolnoma nesprejemljiva za naše razmere je določba čl. 22., ki pravi, da pripada ribarska pravica v manjših vodah (potokih, prekopih) na zasebnem zemljišču lastniku zemljišča. Ako bi ostala ta določba v veljavi, bi posiale vse mlinščice zasebne vode; v njih bi gospodaril mlinar. Ker teko vzporedno z našimi postrvjimi potoki skoraj povsod mlinščice, bi bil s to določbo uničen ves postrvji zarod v Sloveniji. Ribarsko društvo v Ljubljani je predlagalo, naj se nadomesti določba tega člena z besedilom : „V prekopih in odtokih vode pristoja ribarska pravica onemu, ki jo ima v glavni vodi.“ Že tu omenjam, da je stavilo ribarsko društvo za vsa določila osnutka, ki niso uporabljiva za razmere v Sloveniji, izpreminjevalne predloge in jih vposlalo na pristojna mesta v uvaževanje. Glede voda, ki prihajajo od poplav, določa zakon, da pripada pravica ribolovi, dokler traja poplava, lastniku poplavljenih zemljišč. Ti lastniki ne smejo seveda z nikakimi sredstvi ovirati, da se morejo vrniti ribe s poplavljenih zemljišč zopet v vode, iz katerih so prišle. Ta določba ni popolnoma pravična. Velja za srbske razmere in le za poplave, ki prihajajo od javnih voda. Bavarski ribarski zakon ima v tem pogledu modernejšo določbo. Po tej pristoja pravica ribolovi na poplavljenem zemljišču upravičencu ribolovi v glavni vodi. Povrniti mora seveda lastniku zemljišča škodo, ki jo napravi na zemljišču z ribarjenjem. Ako ostanejo, ko neha poplava, na zemljišču v jamah in globinah ribe, si jih sme prilaščati lastnik zemljišča, ako ne stori tega upravičenec ribolovi tekom enega tedna, odkar je nehala odtekati voda. Da se ne bo tolmačila določba osnutka krivo, bo treba pripomniti, da velja le za poplave, ki prihajajo od javnih voda. Določba namreč ne sme imeti veljave za ribnike. Osnutek posega precej globoko v dosedanje ribarske posestne razmere. Ukinja vse pravice, ki potekajo iz fevdalnih odnosov. Ta določba prihaja v Sloveniji v poštev zlasti za Štajersko, kjer so nekatere ribolovne pravice v lasti graščin, ki so danes že razvaline. Po vzoru bavarskega ribarskega zakona, ki je eden najmodernejših na svetu, odreja osnutek, da se ukinejo dosedanje zasebne ribolovne pravice na javnih vodah. Uveljaviti hoče načelo, ki naj bo temelj vsakega modernega ribarskega zakonodajstva in ki se naj glasi: „V javnih vodah pristoja ribarska pravica državi, v zasebnih lastniku vode.“ To se seveda ne bo dalo izvesti takoj, temveč bo trajalo desetletja, preden bodo odkupljene vse vode. V kolikor ni pripadalo pravo ribolovi dosedaj v večjih vodah (dolnjih tokih naših rek) državi, bo razlastila država to pravico zase in plačala pravično odškodnino dosedanjemu lastniku ribolovi. Odškodnina znaša s 5 % obrestovano vsoto od povprečne zakupnine zadnjih deset let. Ta določba ne velja za Slovenijo, ker ni v Sloveniji večjih voda, na katere se nanaša gorenje zakonsko določilo. V manjših vodah bodo uživale dohodke ribolovi občine, na katerih zemljiščih se nahajajo vode. Ako so pa na zemljišču občine zasebne ribolovne pravice na javnih vodah, sme zahtevati občina razlastitev teh pravic zase. Ta določba se zdi na prvi hip nevarna za ribolov v Sloveniji. Temu pa ni tako. Člen 28 pravi, da bo določilo način izkoriščevanja teh voda glavno ravnateljstvo za ribarstvo na predlog krajevnega nadzorstva. Ker bo dovoljevalo nadzorstvo v Ljubljani le tak način izkoriščevanja ribolovi, ki ne bo v škodo ribar-stvu, ne pomeni gorenja določba za Slovenijo nikakega nazadovanja napram sedanjim prilikam. Kljub temu je predlagalo Ribarsko društvo, naj se ta določba izpremeni. V Sloveniji sme ostati edini način izkoriščevanja voda zakup po loviščih, kakor je bilo to dosedaj. Tudi v tem pogledu je stavilo Ribarsko društvo primerne predloge in jih poslalo na pristojna mesta. Zakupna doba ne sme biti manjša nego 10 let. Za oddajo ribolovi ne sme biti merodajna le najvišja ponudba, ampak tudi dejstvo, ali se lahko pričakuje od ponudnika umno gospodarstvo. S tem se napravi konec početju tvornic, ki si pridobivajo ribarske pravice, da lahko nemoteno spuščajo v vodo strupene snovi (osobito usnjarne). Ako zakupnik ne gospodari dobro z loviščem ali ako se ne drži pogodbe in ne spoštuje predpisov o ribarstvu, mu mora odvzeti ri-barska oblast ribolov. Zakupnik bo smel oddati lovišče v podzakup le v celem obsegu glede cele pravice in ža celo zakupno dobo, odnosno za ostanek dobe, za katero je dano lovišče v zakup. Podrobnih določeb o zakupu ni v zakonu. Ribarsko društvo je poskrbelo, da se sprejmejo v zakon tudi imenovane določbe. Seveda morajo ostati v Sloveniji nedotaknjena obstoječa lovišča. Kjer jih še ni, se morajo ustvariti. To velja za ozemlje bivše Štajerske. Tam so potoki poljubno razdeljeni le v svrho, da dobi lastnik ribolovi čim večjo zakupnino. Na koristi ribolovi se pri tem ni oziralo. Glavno ravnateljstvo za ribarstvo sme v svrho umnega izkoriščevanja ribolovi (čl. 27) odrediti, da se združi več ribolovnih voda, ki pripadajo raznim lastnikom, v gospodarsko edinico. To lovišče se odda v zakup v korist lastnikov ribolovnih pravic v sestavnih vodah tega okrožja. Zakupnina lovišča se razdeli med lastnike voda sorazmerno po veli- kosti njihovih voda in njihove vrednosti za celokupno ribarstvo v do-tičnem lovišču. Po zmislu tega člena bo mogoče na novo urediti lovišča na ozemlju bivše Štajerske. Le glede Drave bo morala veljati najbrž izjema. To misel je sprožil na eni zadnjih anket profesor Franke, ki je mnenja, da naj pripada Drava, v kolikor spada v Slovenijo, že med večje vode, ki jo je treba izkoriščati v ribolovnem pogledu kakor vode v iztočnem delu države. V večjih vodah, jezerih, dolnjih tokih rek si pridržuje pravico izkoriščevanja, ribolovi država (čl. 17). Tako si pridržuje država pravico izkoriščevati ribolov v Ohridskem, Prespanskem, Dorjanskem, Skaderskem, Plitvičkem in Bohinjskem jezeru, v Donavi, v Savi do izliva Breganice, v Tisi, Dravi do Murskega Središča, Drini, Moravi, Vardarju, Bojani, Bosni, Vrbasu, Uni, Neretvi in Muri. Le na te vode se nanaša gori omenjena razlastitvena pravica države. Te vode, ki se ne dado izkoriščati kakor naše vode v Sloveniji, bo izkoriščevala država na sledeče načine : 1. z izkoriščanjem na lastne stroške; 2. z davanjem poedinih mest (ker v teh vodah ni lovišč) v zakup ; 5. z oddajanjem ribarskim zadrugam ; 4. z izdajanjem ribolovnih kart. Zakon deli ribiče v zanatske in nezanatske, to je v take, ki izvršujejo ribolov kot obrt, in v take, ki jo izvršujejo le v zabavo in ne trgujejo z ulovljenimi ribami. Vsak ribič mora imeti in nositi pri sebi ribolovno karto. Teh je več vrst. Pristojbina za ribolovne karte v velikih vodah se stopnjuje po veličini in kakovosti ribarskega orodja. Z namenom, da se da polet skupnemu delu pri pomnoženju ribjega bogastva v domačih vodah in da se morejo čim jačje izkoriščati poedina ribolovna mesta, se morejo ustvariti ribarske zadruge (čl. 37). Namen ribarskih zadrug je med drugim: ustanavljanje vzornih ribnikov, pospeševanje prevoza rib, ustanavljanje hladilnic za ohranitev rib, zidanje ribjih prodajalnic, skupno nabavljanje in prodajanje ribarskega orodja in materijala itd. Ribarske zadruge uživajo po členu 41 posebne ugodnosti. Pri oddajanju ribolovi v zakup se bo oziralo oblastvo v prvi vrsti na ribarske zadruge. Glavno ravnateljstvo za ribarstvo bo posredovalo zadrugam čim cenejši nakup ribarskega orodja in čim hitrejši prevoz rib. Moderne in napredne so določbe zakona o zaščiti ribarstva. Zabranjeno je spuščati in metati v vodo snovi, ki škodujejo ribam. Glavno ravnateljstvo za ribarstvo sme dovoliti le v izjemnih slučajih važnejšim obrtnim podjetjem, da smejo spuščati izjemoma lake snovi v ribolovne vode. To pa smejo storiti le, ako nikakor ni mogoč drug način za odstranjenje in uničenje takih snovi. Vse to je mogoče le pri vodah, ki niso posebne važnosti za ribarstvo. To je temeljito določilo, ki bo onemogočilo tvornicam, zlasti usnjarnam spuščanje strupenih snovi v ribolovne vode. Dosedanji zakon ni ščitil zadostno v tem pogledu ribarstva. Lastniki naprav, ki ovirajo prirodni prehod rib, so dolžni napraviti take prehode. Navodila za to bo dajalo glavno ravnateljstvo za ribarstvo. Pri uravnavi voda se mora voditi račun o koristih ribarstva. Paziti je treba na to, da se ne ovira z uravnavo riba na svojem prirodnem potu in zaklonišču. Upravičenec ribolovi sme uničevati divje živali, ki škodujejo ribam. Katere živali sme uničevati in sredstva za uničevanje bo določilo glavno ravnateljstvo za ribarstvo. Zakon dovoljuje tudi razlastitev zemljišč, ki bi se dala pretvarjati v ribnike ali v vališča, ako je dokazano, da je korist ribarstva na teh prostorih večja od koristi, ki jo prinaša zemljišče v poljedelskem oziru. . ■ Zakon zabranjuje ribolov z uporabo narkotičnih in eksplozivnih snovi in s streljanjem. Zabranjena je tudi prodaja tako ulovljenih rib. Zabranjeno je odvračanje in izpuščanje vode radi ribolovi. Izvzeti so ribniki. Ako se to zgodi v 'svrho čiščenja struge, se morajo ribarski upravičenci obvestiti o tem' najmanj 8 dni poprej. Glavno ravnateljstvo za ribarstvo bo odredilo po krajevnih prilikah čas, v katerem se riba radi drstenja ne sme loviti. Istotako bo odredilo predpisano velikost, pod katero se riba ne sme loviti. Zabranjeno je tudi prodajanje in nakupovanje takih rib. Glavno ravnateljstvo za ribarstvo sme popolnoma zabraniti bodisi mestoma, bodisi v celi zemlji lov na ribe, ki so redke ali ki se naj množe. Taka prepoved sme trajati največ tri leta. V svrho razmnoževanja rib sme postaviti glavno ravnateljstvo za ribarstvo pod začasno zaščito tudi poedine vode bodisi v celem obsegu, bodisi deloma; zabraniti sme uporabo ribolovnega orodja, ki bi se pokazalo ribarstvu kvarno. V vodah, kjer se drste plemenite ribe, je zabranjeno za časa drstenja splavljanje drv. Zakon vsebuje tudi obširna določila o ribnikih. Deli jih v vzorne in poluvzorne. Vzorni ribniki so taki, ki so zgrajeni z vzornimi tehničnimi napravami proti poplavi in izsušenju in tako napravljeni, da se morejo v njih ribe v večjih množinah prehranjevati, množiti, premeščati iz enega oddelka v drugega, razvrščati in vsak čas poloviti. Stanje vode v teh ribnikih se mora dati po poljubnosti uravnavati. Poluvzorni ribniki so taki, ki so zavarovani po prirodi ali brez večjih tehničnih naprav proti poplavi in izsuševanju. Lastnikom vzornih ribnikov daje zakon velike ugodnosti. Tretji oddelek zakona govori o pomorskem ribarstvu (čl. 92—130). Morska obal in morje od obali do meje domačih voda je javno dobro. Vse, kar živi v teh vodah, se smatra za občno dobro, ribolov pa stoji pod nadzorstvom ribarske državne oblasti. Pravica na morsko ribolov do ene pomorske milje (1852 m) od obali pripada izključno članom pomorske občine, v katere področju se nahaja obal. Izven prve pomorske milje do meje domačih voda pristoja pravica ribolovi vsem državljanom kraljevine SHS brez ozira na to, kateri občini pripadajo. Tudi za ribolov v morju je treba izkazila. Vsi pomorski ribiči se morajo vpisati v ribarsko matico, ki se vodi v pristaniškem uradu. V to matico se vpisujejo i njihove ladje in orodje. Tudi za pomorsko ribolov določa zakon odredbe o zaščiti ri-barstva, n. pr. ribolov z narkotičnimi in eksplozivnimi sredstvi je za-branjena, enako tudi onesnaženje vode s snovmi, ki škodujejo ribam. To so v kratkem najvažnejše določbe osnutka novega ribarskega zakona. Želeti bi bilo, da dobi čimprej moč zakona. Treba pa je, da se da pokrajinskim upravam čim več svobode in možnosti, da izdajajo na podlagi zakona odredbe krajevnega značaja, ki bodo upoštevale posebnosti posameznih krajev. Le na ta način doseže zakon v državi v ribarskem pogledu z tako različnimi prilikami svoj smoter. Zakonski osnutek ukinja vse dosedanje pokrajinske zakone o ribarstvu. Dobro bi pa bilo, da ostanejo v posameznih delih države še nadalje v veljavi vsi zakoni, v kolikor ne nasprotujejo odredbam osnutka zakona o ribarstvu. Ta določila prejšnjih zakonov bodo porok, da se bodo ščitile krajevne koristi ribarstva v posameznih pokrajinah. Za upravnega pravnika pa bo odločitev v gotovem slučaju lažja, ako najde predmet že rešen po določilih prejšnjega zakona, kakor ako si mora ustvariti rešitev šele sam. Iz lovskega oprtnika. Dva naša sedemdesetletnika. Dne 29. avgusta je slavil na Visokem nad Škofjo Loko ljubljenec slovenskega naroda, naš vzor dr. Tavčar, svojo sedemdesetletnico. Za „Slovensko lovsko društvo“ se je poklonilo svojemu lovskemu tovarišu odposlanstvo sledečih gospodov: predsednik dr. Ivan Lovrenčič in odbornika Vence Jakil ter Anton Martinc. Predsednik je pozdravil slavljenca s tem-le nagovorom: „Predragi tovariš v lovu! Ves slovenski narod se klanja danes Vašemu pisateljskemu geniju, Vaši politični modrosti, Vašemu plemenitemu rodo- in človekoljubju. Vaše delo se danes proslavlja in vsa ta neštevilna odposlanstva, ki so se zbrala danes na zgodovinskem Visokem, kažejo na sadove Vašega neumornega — dela. Lepo je to in prav je tako! Jaz pa nočem slediti stopinjam teh odposlanstev, marveč krenem svojo pot. Ne bom Vam pel slave, predragi tovariš v lovu, za tiste trenutke, ko ste delali, marveč za tiste, ko ste — počivali. Takrat, ko ste potisnili suhoparne akte na stran, odložili škripajoče pero, otresli se pisarniškega prahu ter deli puško na ramo in krenili v — zeleni gaj, da se oddahnete, da se razvedrite, takrat šele ste postali ■— naš. Ker je bilo celo Vaše življenje prav za prav le en sam delaven dan, je naravno, da smo Vas imeli mi lovci mnoga manj, kakor so Vas imel drugi. Zato smo Vas pa imeli — pristnega, kakor je pristna narava, h kateri ste se vračali kot lovec. Za odvetniško mizo, na govorniškem odru ali v sodni dvorani Vas je tiščala tesno zapeta suknja forme, v zelenem • lovskem suknjiču, v katerem ste prihajali med nas, ste.se nam pa vdajali v vsej svoji gorenjski pristnosti. Vse vrline, ki morejo dičiti dobrega lovca, zmisel za lepoto narave in poezijo lova, neprisiljeno tovarištvo, zdrav humor, gladek jezik, dobra latinščina, vse to združuje v sebi dr. Tavčar kot lovec. Naravno je, da ga nihče, ki je bil kdaj ž njim na lovu, pa najsi je bilo to gori v Rakitni ali na Krškem polju ali na Ljubljanskem barju — ne more pozabiti. Ker slučajno načelujem Slov. lov. društvu, me je doletela izredna čast, pripeti Vam na prsi naš novi društveni znak, edino vidno odlikovanje, ki Vam ga more dati društvo. Lep je naš znak, naš zlatorog, ali zlato je tudi Vaše srce, kjer bo počival.“ V slavnostni številki Slov. Naroda, ki je izšla ob tej priliki, pa je objavilo društvo sledeči pozdrav lovcev: Tvojemu lovskemu peresu, ki je v klasičnih spisih, kakor : Otok in struga, V zali i. t. d., nanizalo nebroj divnih lovskih prizorov, Tvoji lovski strasti, ki Te je gonila od zorne mladosti do danes z neodoljivo silo v mračne visoške gozdove, v zelene vrhove Rakitne, na pisano Krško polje ali na megleno Ljubljansko barje, kjer si nam kresal plamene lovskega humorja, Tvoji lovski zavednosti, s katero si ščitil povsod in pri vsaki priliki, v zbornicah in uradih, v društvih in na shodih interese lovstva, se ob priliki Tvoje sedemdesetletnice globoko klanja Slovensko lovsko društvo. Par tednov pozneje, 19. septembra t. L, pa je obhajal svojo sedemdesetletnico prvi kr. namestnik v Ljubljani, minister Ivan Hribar. V imenu društva se mu je poklonil predsednik dr. Lovrenčič, ki je poslal obenem v Hribarjevo slavnostno številko Slovenskega Naroda sledeči pozdrav: Svojemu lovskemu tovarišu — Ivanu Hribarju! V venec, ki Ti ga poklanja ob Tvoji sedemdesetletnici hvaležni narod kot svojemu političnemu in kulturnemu borcu, vpletamo mi lovci zeleno smrekovo vejico, ki ne zbada in ne ovene, kakor ne ovene naš spomin na one lovsko lepe čase, ko si kot prvi naš presednik leta 1907. popeljal naše društvo v slovensko javnost. Trnjeva Ti je bila cela pot življenja, samo ena je bila mehka, in sicer tista, po kateri si hodil pomladnega jutra kot strasten petelinar poslušat njega, ki je tam na visokem borovcu klepal svoj zaljubljeni: ti-lip - ti-lip - ti-lip . . . Tebe, pravo lovsko korenino, sedem križev ni — upognilo; krepka ti je hoja in ne trese se ti roka, v naših prednjih vrstah še stojiš. Kaj ti moremo mi lovci, mi strelci lepšega in slajšega želeti kakor, da še dolgo dolgo let ostaneš tak med nami? Nov grob. Smrt je iztrgala iz naših vrst 15. septembra t. 1. dolgoletnega društvenega odbornika Janka Koširja, trgovca v Kamniku. Za Kem-perletom je zastopal rajni spretno, vestno in neustrašeno lovske koristi kamniškega okraja. Njegovi lovski vnemi se mora zahvaliti kamniška Meščanska korporacija, da ji je očuval med vojsko in ohranil njeno lovišče divjih koz v takem stanju, da ji do-naša lepe denarje. Kjer je šlo za lov, je imel Janko Košir vedno odprto roko kakor malokdo. Društvena vnovčevalnica kož izgubi v njem svojega nesebičnega vodja, društvo požrtvovalnega delavca in treznega svetovalca, kamniški lovci pa izvrstnega učitelja in odkritega tovariša. Trajen mu spomin! Želimo, da bi se našel med kamniškimi lovci vreden naslednik pokojnega, čigar spomin bi bil s tem najbolje ohranjen. Odborove seje. V. seja 11. julija t. 1. Prečitajo se rešitve društvenih vlog na razna mesta. Večina jih je bilo rešenih ugodno — Sklene se odgovor na gozdni oddelek pokrajinske uprave v Ljubljani glede zakupnika nekega lova. — Za jesensko tekmo ptičarjev se naklonijo Klubu ljubiteljev ptičarjev 4000 K deloma za nagrade, deloma za kritje stroškov. — Podpredsednik dr. Ravnihar se poveri, da pozdravi v imenu društva prvega kralj, namestnika v Ljubljani, ministra Iv. Hribarja. — Sklene se prireditev velikega lovskega plesa v Mariboru dne 2. februarja 1922. — Na nadzorništvo drž. železnic se napravi vloga glede polovične vožnje društvenih članov v lovišča. VI. seja 23. avgusta 1.1. Uredi se udeležitev društva ob priliki slavja sedemdesetletnice dr. Ivana Tavčarja. — Kranjsko društvo za varstvo lova se je razšlo prostovoljno in je dalo svoje premoženje, ki znaša 5000 K (deloma v gotovini, deloma v avstr, vojnem posojilu), na razpolago našemu društvu, ki ga odstopi svojemu Zelenemu križu. — Rešijo se došli dopisi v zadevi oddaje lovišč in izdaje orožnih listov. — Proti novemu zakonu o taksah se sklene protest. Obenem je brzojavil društveni predsednik v tej zadevi predsedstvu ministrstev za rude in šume, poljedelstva in financ. Lepa bodočnost (na naslov kraljevega okrajnega glavarstva v Novem mestu). Naravnost nečuvene lovske razmere so zavladale v občini Trebnje. Prošlo dobo je imela občinski lov v najemu trojica mož, ki se je povsem zavedala svojih lovskih dolžnosti in pravic. Skratka: bili so lovci in ne mrharji. Pri zadnji dražbi tega lovišča pa se je vrglo v boj par masolovnih vojnih dobičkarjev z geslom: škric ne bo jagal! — in dobilo lovišče v svojo pest. Kot navideznega najemnika so postavili nekega vinogradniškega posestnika. Ker pa so ti ptiči pri vsem tem, da imajo natrpane denarnice, le največji stisnjenci, so pričeli na lastno pest oddajati to ubogo lovišče kar na delnice: po 100, 200, 300, 400 K itd. in seveda s podkre-pilom: samo, da škric ne bo jagal! Danes čepi na ubogi grbi trebanjskega občinskega lova dična družba čez 50 (piši in beri petdeset) takih delničarjev, samih priznanih zankarjev, divjih lovcev in drugih takih prijateljev dlakaste in pernate divjačine. Že sedaj se jim iskrijo oči od strasti in čujejo se glasovi, kako bodo bili staro in mlado, brejo ali prosto — vse od kraja. Ni čudno, če se dan za dnem praznijo naša lovišča, ki postanejo v najkrajšem času prava grobišča. Poudarjam pri svoji lovski časti, da mi ne narekuje teh vrstic morda kaka onemogla jeza ali celo zavist, ne, le srce me boli, ko čujem sleherno jutro in vsak večer pokanje pušek, znamenje, da se je mrharstvo že pričelo. — Opozarjam na to divjaško početje našo oblast, ki varuje na eni strani prirodo, na drugi pa odpira njenim uničevalcem vrata na stežaj. Opo- zarjam na ta žalosten lovski pojav novomeškega okrajnega glavarja, ki pa naj ne išče podatkov v gostilni, kjer se vrše uradni dnevi, kajti prav tam je izvor omenjene gonje, temveč naj vpraša po stvari res prave lovce in ljubitelje narave. Tudi „Slov. lov. društvo“ naj stori krepke korake, da se odpravijo take nezdrave in sramotne lovske razmere, kajti narod, ki nima zmisla za naravo in njeno lepoto, se naj ne bije po prsih in ne ponaša s svojo kulturo. Ki barska mreža. Odborova seja Slovenskega ribarskega društva v Ljubljani. Dne 2. septembra t. 1. se je vršila odborova seja, na kateri se je sklenilo: Ker so posli ribarskega okrajnega odbora znatno obremenili društveni odbor, je namestilo društvo za opravljanje poslov okrajnega odbora pomožno moč z mesečno nagrado 400 K. Ribiču v Želimljah se sklene plačati stalna mesečna nagrada. — Da se povečajo dohodki ribarskega odbora, se sklene, izposlovati pri vladi zvišanje pristojbin za ribarske knjižice. — Nastopi se proti nekaterim podjetjem, ki zastrupljajo vodo s škodljivimi snovmi in uničujejo s tem ribji zarod. — Loviščne takse se bodo izterjavale z vso strogostjo. Vsi zakupniki in lastniki lovišč naj poravnajo čim prej zaostalnine. — Založe se društvene izkaznice, s katerimi se bodo izkazali društveni člani, ako bodo prosili za ribolovno dovoljenje v državnih vodah v Bohinju, kjer imajo člani ribarskih društev pravico do polovične pristojbine za ribolov. Zarod salmonidov v Ljubljanici uničen. Početkom avgusta t. 1. je dala komisija za osuševanje barja zapreti zatvornico v Grubarjevem prekopu. Mestni fizikat je namreč zahteval, naj se izplahne struga Ljubljanice v mestu. Tudi so hoteli zvišati površino vode, da se odpomore suši na barju. Navedena komisija je dala zatvor-nici skorodane popolnoma zapreti. Vsled tega je bilo v Grubarjevem prekopu le malo vode. Voda, ki je tekla po strugi skozi mesto, je vzela s seboj vso nesnago, ki se je bila nabrala po strugi, tako da je tekla od mesta do izliva v Savo po Ljubljanici le umazana, z gnilimi snovmi zastrupljena voda. Voda je pa imela one dni že sama na sebi visoko temperaturo, zato je vsebovala manj kisika. Učinek tega onečiščenja je bil poguben. Lipani so začeli polegati na vodo ; otroci so jih pobrali na stotine iz vode. Danes ni najti izlepa več lipana v Ljubljanici od Grubarjevega prekopa naprej. Vse to bi se bilo dalo preprečiti, ako bi se spustilo skozi zatvornice več vode. Ker pa ni teklo skozi Grubarjev prekop skoro nič vode, je bila vsa struga, v kolikor je bilo sploh vode v njej, napolnjena z umazanino. Skoda, ki jo je povzročila s tem omenjena komisija, jevelikanska. Treba bo več let, da se ribe zopet zaredijo. Postopanja načelnika komisije ne moremo dovolj strogo obsoditi. Zahtevi mestnega fizikata in barjanov bi se dalo ugoditi tudi tako, da bi se spustilo skozi zatvornice vsaj toliko vode, da bi se ne bil ogrožal obstanek rib. Pozivamo pokrajinsko vlado, naj komisijo primerno pouči, kako daleč segajo njene pravice glede zapiranja javnih voda. Naravnost nečuveno in brezobzirno pa se nam zdi, da ni smatrala komisija za vredno, obvestiti pravočasno o svojem ukrepu zakupnike prizadetih lovišč, da bi mogli dati zastražiti vodo in preprečiti ribje tatvine. Mala oznanila. Službo logarja išče osemnajstleten mladenič, zmožen slovenskega, srbo-hrvatskega in nemškega jezika, z dobrimi izpričevali in veseljem do gozda in lova. Razume se na visoki in nizki lov. Marko Dobovičnik, Pristava št. 26, pošta Dobrna. Dresura ptičarjev. Čistokrvne ptičarje sprejema v dresuro Ivan Ožbolt, nadlovec v Zadobrovi, p. Devica Marija v Polju pri Ljubljani. Kupim ptičarja (psa ali psico), kratko- ali dolgodlakarja, oziroma re-savca, ki bi imel potrebno ostrost napram jazbecu. Starost 1 ali tudi več let. — Franc Dolenc, trgovec, Kranj. Naprodaj sta: 1. enoleten pointar, bel s črnorjavimi pikami in s črno-rjavo glavo; visok je 60 cm, ima izvrsten nos, stoji krepko in se na žvižg uleže. Pasjo bolezen je že prestal. Cena 1000 K; 2. nečistokrven šestmesečen resavec, visok 45 cm, dobro rasel in zdrav; cena 900 K. Psa oddam zaradi pomanjkanja poljskega lova. Anton Hočevar, posestnik in lovski najemnik, Gomilsko pri Celju. Prodam triletno brako in dva de-settedenska mladiča. Cena po dogovoru. Srečko Kirn, Hrastnik. Društveni znaki. Kdor si naroči znak pri društvenem gospodarju J. Rozmanu, Ljubljana, Strolimayerjeva ul. 1, naj priloži kupnini 20 K tudi poštnino, sicer mu ne more poslati znaka. Ta znaša za priporočeno pošiljatev 8 K. Najbolje je, ako bi pooblastili v vsakem okraju lovci enega tovariša, katerega nanese pot v Ljubljano, da jim prinese znake. LfnMtonska kreditna banka v Ljubljani. Shiiarjeva ulica 2. Delniška glavnica: K 50,000.000-—. Rezervni zakladi nad K 45,000.000-—. Obrestuje vloge v tekočem računu in na knjižice najugodneje ter plačuje sama rentni davek. Kupuje in prodaja devize, valute in efekte vseh vrst. Eskomptuje ih vnovčuje menjice in devize na tu- in inozemska mesta. Sprejema vsa borzna naročila na tu- in inozemske borze in jih izvršuje najugodneje. Daje vsakovrstne predujme na blago, efekte itd. Dovoljuje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji. Daje informacije v vseh v bančno stroko spadajočih zadevah. Brzojavni naslov: Telefon Banka, Ljubljana. št. 261. Račun ček. urada v Ljubljani št. 10509. Podružnice: Split, Celovec, Sarajevo, Celje, Trst, Gorica, Maribor, Borovlje, Brežice, Ptuj. glMIIlillllllliMIBlIlliillllllMiliBillillBB I KAVARNA * i EVROPI E*= 3f 1 o Ljubljani, Dunajska cesta H §p§ m K je shajališče članov „Slo- H | venskega lovskega društva“ jj iiiieiiiiHiiiiiieiiiiiiiiEiaiiiiiiiieiiiiieiiiieiii iUiillllHIillllli I JAKOB 1 ZALAZNIK| slaščičarna, pekarija in jj kavarna Stari trg št. 21 § Okrepčevalnica jj jugoslovanskih lovcev jj llll9]|fl!HIIIIIIMIIH!lti!!IIIIHIIHI!IHIIlllllHllll Gostilna Josipina Češnovar Ljubljana, Dolenjska cesta je zbirališče jugoslovanskih lovcev. I I I i 1 I i I p I I a I I Jadranska banka sprejema vloge na hranilne knjižice, žiro-in druge vloge pod najugodnejšimi pogoji. Prevzema vse bančne posle pod najugodnejšimi pogoji. Belgrad, Opatija, Celje, Sarajevo Dubrovnik, Split, Kotor, Šibenik, Kranj, Zader, Ljubljana, Zagreb, Maribor, Trst, Metkovič, Dunaj. Poslovne zveze z vsemi večjimi kraji v tu- in inozemstvu. 1 S § 'A \ i I 1 & IS I Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Liubliani. Fllij) BiZj’ il!(. la-znai Ljubljana, Gosposv. cesta 13 se priporoča za vsa krznarska dela v najmodernejši obliki. Kupuje kože divjačine po najvišjih dnevnih celi ali in jih sprejema tudi v strojenje. Shajališče lovcev 1 i tctvarna „^prešeren' y Ljubljani fT|arijin trcg ♦ „CROATIA“ zavarovalna zadruga v Zagrebu ustanovljena od mestne občine Zagreb leta 1884 sprejema v elementarnem in življenjskem oddelku vsakovrstna zavarovanja pod najugodnejšimi pogoji in najmodernejšimi tarifi. ZAHTEVAJTE PROSPEKTE katere pošilja in daje vsa potrebna pisna in ustna pojasnila PODRUŽNICA ZA SLOVENIJO Ljubljana, Stari trg štev. 11. Sprejemamo sposobne potnike in zastopnike, katerim se nudi prilika velikega zaslužka. Ljubljana Ljubljana Židovska ulica 8 piAŠfeStF Židovska ulica 8 priporoča svojo veliko zalogo pušek, pištol in samokresov lastnega izdelka in najnovejšega sestava kakor tudi belgijskih, sulskih in čeških strogo preizkušenih pušek z najboljšim strelnim učinkom. Zlasti opozarja na širom znane lahke trocevke s Kruppovimi cevmi, na brezpetelinarice za brezdimni smodnik in na browning-puške. Velika zaloga vseh lovskih in ribiških potrebščin po najnižjih cenah. Popravila in naročila izvršuje točno in zanesljivo. Ludovlk Borovnik, puškar v Borovljah na Koroškem Priporoča najmodernejše puške za lov (dvocevke, risanice, frocevke itd.), dalje Mannlicher-repeiirke znajboljšim strelnim učinkom, pripravne za lov, Mannlicher-Schönauer - repeiirke, Browning - pištole kakor iudi pištole sistema »Steyr«, krogla G.35 in 7.05, po prvotnih cenah. Priporoča se tudi za izdelovanje novih kopit in cevi. Popravlja in prenareja vsakovrstne stare puške po najnižjih cenah I.IN NAJVEČJA'?JUGOSLOVANSKA TOVARNA ZA BARVANJE, KEMIČNO ČIŠČENJE, PRANJE IN SVETLO-LIKANJE PERILA BARVA ČISTI PERE vedno vsakovrstno blago obleke vsakovrstno blago SVETLO LIKA ovratnike, zapestnice in srajce JOS. REICH POŠTNA NAROČILA SE TOČNO IZVRŠUJEJO. TOVARNA: POLJANSKI NASIP 4 PODRUŽNICA: ŠELENBURGOVA ULICA 3. PODRUŽNICE: MARIBOR, GOSPOSKA ULICA 38; NOVO MESTO, GLAVNI TRG 73; KOČEVJE ŠT. 39. V. Herfort, zoolog, preparator Ljubljana jj Vrazov trg štev. 1. Sv. Petra nasip štev. 71. - : ' ....SE H. Hanzlovsky: Obris lovskega živaloslovja. (Dalje.) 4. Fazan. Razlikujemo mnogo vrši fazana. V naših krajih živi ¡zvečine samo navadni fazan (Phasianus colchicus) kot lovna piica, medtem ko opazuješ lahko srebrnega in zlatega fazana pri nas samo kot kras raznih ograd. Navadni fazan je prišel v naše kraje s Kavkaza. Po Erjavcu je njegova domovina Kolhida (današnja Mingrelija in Georgija na Kav-Jtazu). V Evropo so ga prinesli Grki, za nadaljnje razširjanje so skrbeli Rimljani, ki so visoko cenili fazanje meso, katerega jim ni manjkalo pri nobeni imenitnejši pojedini, tako da so uživali velike prednosti oni rimski kuharji, ki so znali pripraviti fazana posebno okusno. Samec tehta 1—1‘5 kg. Dolžina telesa z repom vred znaša okrog 1 m, razkrilje meri približno 80 cm. Samica je dosti slabša. Fazan je zelo lepa ptica. Njegov kljun je prav malo zakrivljen, 3 cm dolg in sive barve. Ob njegovi korenini se vije črnordeč venec kratkega perja, okrog očesa pa živordeč obroč. Odprtino ušes pokrivata kovinastozeleno se svetlikajoča pernata pokrovca. Glava in zgornji del vratu sta temnozelena, grlo je kovinastordeče. Po prsih, ob straneh in po delu vratu je fazan svetlo rdečerjav. Po hrbtu je rdečkastorjav in preprežen z modrikastimi pegami. Rep je približno pol metra dolg, klinast, osemnajstperesen, rjastorjav, temno prepasan in na koncih škrlatne barve. Krovna peresa letal prehajajo iz rumene in rjave barve v škrlatasto. Samica je manj živo barvana. Fazan se zadržuje najrajši v krajih, ki so zarasli z gosiim grmovjem in mejijo na polja in travnike. Posebno ljubi bližino vode. Podnevi se nahaja na tleh, zvečer pa zleti z glasnim gok, gok na kako drevo, kj^r prenoči. Hrani se z raznim žitom, z jagodami, s popki, z žuželkami, s polžki in z mehko travo. Sredi marca ali pričetkom aprila — kakor je pač vreme — se prične rastitev, ki traja 3—5 tednov. Petelin se oglaša osobito v jutranjih urah s svojim „gok, gok“ in kliče k sebi kokoši. Tudi fazan se šopiri in skače, ko si je zbral okrog sebe nekaj ženic. V tem času se vrše med samci ljubezenski boji. Petelin živi sicer samo z eno kokošjo, toda v zelo rahlem enoženstvu. Kljub rahlosti ljubezenske zveze je hraber čuvaj svojih družinskih pravic. En samec oplodi lahko do deset samic, vendar je priporočljivo samo razmerje, kjer pride na samca največ 5—6 samic. Ko se čuti kokoš zadostno oplojeno, si napravi preprosto gnezdo iz suhe trave na golih tleh v izkopani jamici. Gnezdo si še precej dobro skrije v gosti travi ali ločku. Vanj zleže 8—12 zelenkastih jajec, na katerih sedi 23—25 dni.. Če pride en nasad v nič, znese druga jajca. Ako pustiš eno jajce, druga pa pobiraš od časa do časa, dobiš lahko na ta način do 20 jajec, ki jih daš izvaliti domačim kuram, medtem ko si napolni fazanka iznova svoje gnezdo, kajti zapored nanese lahko do 30 jajec. Mladiči sledijo lahko precej materi, ki jih jame tudi takoj okrog voditi in uvajati v iskanje hrane. Koncem avgusta so mladiči godni, ostanejo pa skupaj do prihodnje rastitve. Malokatero gnezdo se iz-godnja polnoštevilno, ker so fazančki zelo občutljivi napram vremenskim izpremembam. Škodujejo jim zlasti povodnji, ker se zanašajo preveč na noge in se ne zavedajo, da se morejo rešiti z letom. Sploh je fazan v sili precej neroden. Naraščajočo vodo gleda toliko časa, da si zmoči perje, nakar navadno utone, ker ga ne morejo spraviti iz globoke vode urne noge, ki mu sicer izvrstno služijo in katerih se poslužuje pred sovražnikom rajši kot peruti, h katerim se zateka le v skrajni sili. Nekateri trdijo celo, da postanejo fazani vsled tekoče vode vrtoglavi in da popadajo vsled tega v vodo. Vsled pravkar omenjene fazanje nespretnosti je treba povsod, kjer hočemo imeti tega ptiča, zatreti do čistega lisice, kune, dehorje, podlasice, mačke in vse pernate roparice, tudi srake, šoje in vrane, treba je pa tudi na kratko držati tatinske lovce, ki zasledujejo fazana na vse mogoče načine. V umetnih fazanarijah, kjer gojimo fazane na veliko, polovimo na zimo skoro vse z raznimi napravami in jih preselimo v za to svrho napravljene hišice, kjer jih krmimo čez zimo. Na pomlad jih zopet: spustimo na prosto. Kjer imamo fazane samo na prostem, moramo gledati, da dobe pozimi dovolj hrane. Ker se rod rad seli, je umestno, da jim začnemo polagati že zgodaj na jesen, da jih priklenemo na svoje lovišče, potem pa vzdržema do spomladi. Fazane lovimo ponajveč s ptičarji. Ta način lova je zelo uspešen, ker drži fazan pred ptičarjem prav dobro. Ako loviš s ptičarjem fazane večkrat, postane tako strasten nanje, da zanemarja večkrat sled druge divjačine. Pri lovu s ptičarjem urediš najlaže razmerje med petelini in kokoši, ker ni težko ločiti pri vzletu samca od samice. Za naše žalostne razmere glede fazanov je najbolje, ako odstrelimo čim manj kokoši. Ako hočeš odstreliti od kakega gnezda le par kosov, pusti starega petelina na miru, na vsak način pa staro kokoš. Te pobij le, če so snetljive ali jih je preveč z ozirom na število samcev. Kadar hočem postrelili vse gnezdo, moram odbiti najprej starega petelina. Nekateri love fazana tudi z zalazom. Ob solnčnem zatonu se podajo v nahodišče fazanov, kjer poslušajo, na katera drevesa se usedajo fazani. Ta način lova je izvedljiv seveda samo v času, ko ni več listja na drevju. Poslužujejo se ga prav radi razni lovci — uzmo-viči, nakar je treba strogo paziti. Ker pa izda pok puške le prelahko take temne elemente, se poslužujejo radi tudi žvepla v brezveternih nočeh. Ce zaleze petelina, ki dremlje mirno na drevesu, priveže na kol krpo, napolnjeno z žveplom, in jo podtakne prižgano pod fazana, ki cepetne omamljen na tla. Na fazane delajo tudi pogone z gonjači, to pa največ v faza-narijah, kjer je obilo fazanov. Ti pogoni služijo v to, da se nastreli v kratkem času obilo te plemenite perutnine, in diše po rekordavzar-stvu in neplemeniti moriji. Vsak lovec fazanov mora vedeti, da se fazan neokretno le vzdigne, ko pa je v letu, je silno uren. Strelec mora biti torej spreten in nagel, sicer bo vrtal same luknje v zrak. (Dalje prihodnjič.) Fr. Bračun : Razbojnik. Zraven lične Peni^eve hiše sredi vasi razprostira cvetnata lipa košate veje nad zeleno tratico, vabi s krepko vonjavo krilate in ne-krilate goste od blizu in daleč pod svoje gostoljubno okrilje ter siplje rumeno cvetje na nekoliko v naglici zbitih klopi in miz pod seboj. Izmed teh je najskrajnejša že zasedena: gospod nadučitelj s soprogo in z mladim pomožnim učiteljem Zemljičem. V hiši nabija Penič sodček svežega piva, zunaj po trati pa se sprehaja mirno tropa kokoši, brska po gnojišču ali pa se koplje v prahu na cesti. Na mah zakriči grahorka, nato čopka, pleška jarčica in druge ter lete v divjem begu z vikom in krikom proti kolarnici onstran lipe. Prav v tem trenutku prestopi prag domače hiše brhka Peničeva Jerica, v levici krožnik s kruhom, v desnici tri polne vrče penaste pijače. Od strahu zavpije, kajti proti njej drvi domač petelin ter bije okoli s štirimi perutmi. Da, s štirimi, kajti na njem sedi velik ptič s kakor oglje žarečima očesoma. Zemljič, ki je že itak težko čakal Jerice, skoči s klopi, lopne po rokovnjaškem jezdecu in — zadene — le predobro. Petelin obleži na mestu, od palice s srebrnim držajem pa ostane le dobra polovica v roki. Ptič se je izognil udarcu, se zakadil med Jeričina krila, napravil ličen lok krog mize, prhutnil nadučiteljevi soprogi mimo glave, da ji je spravil počesane lase v nered, ter je izginil, zapustivši za seboj smrt, krik in vik ter zmešnjavo. Zemljič pomaga na noge Jerici, ki je razbila krožnik in vrčke ter razlila pivo, nadučitelj pa tolaži svojo razburjeno polovico. Domači prihitijo, osramočena Jerica pa pobegne v hišo. Ko se pomiri razburjenje, nastopita veselost in smeh. Mize se polnijo, celo Jerica se prikaže zopet na obzorje, rdeča kakor kuhan rak. Mrtveca si dajo napraviti nadučiteljevi za večerjo, zabava se razvija. Vsak novodošlec izve povest o tragični smrti kurjega poglavarja, marsikaka šaljiva pade na Zemljičev in Jeričin račun, a tudi marsikako zanimivo slišimo ob tej priliki o drznem razbojniku — kragulju. Pred leti so se igrali Sotoškovi otroci s kunci pred hišo. Na mah se pojavi rjava senca izza košate hruške v sredi otroške trope ter odnese najbolj srčkanega belčka z lično petljo iz modrega traka okoli vratu. Petljo in strgan belčkov kožuh so našli pozneje onkraj meje pod hrastom na travniku. — Trgovec Božičnik zbije nekoč v lanski jeseni z vsakim strelom po eno jerebico na tla. Medtem pa, ko vtika v puško nove naboje in mu donese pes eno jerebico, mu odnese kragulj drugo izpred nosa. — Za trgatev so klali Mrakovi pujska. Med vriščem in truščem se pojavi sredi med kurami, ki so brskale tam okoli, rokovnjač ter odnese najlepšo jarčico. Predvče- rašnjim pa je pritiral drznež Zidarjeve golobe v odprlo vežo, zgrabil najpriročnejšega ter ga odnesel, preden je mogla gospodinja zapreti vrata. Tako pripovedujejo gostje. Vsak izmed njih ve kako posebno, ki kaže kraguljevo smelost ali spretnost. Da se mu pa včasih tako delo tudi slabo izplača, zna Bregar, gospodar zadnje hišice v vasi. „Vsi poznate mojega progastega muca, saj ga je polna vsa vasr kadar se ga loti na spomlad strast. Lansko leto ga ugrabi kragulj v sadovnjaku za hišo ter mi ga odnese izpred oči proti vaški mlaki, kjer napajajo živino. Nakrat opazim, da se je stresel ptič v zraku prav nad mlako, da je izpustil plen, omahoval in padal. Hitim, kar me nesejo noge na mesto, a, glej, mačka že ni nikjer več, kragulja pa najdem poleg mlake mrtvega s pregriznjenim vratom. Muc je moral pasti v mlako, ker se je priklatil šele čez par dni domov. Rane,, ki so mu jih bili zasekali ob tej priliki šilasti kraguljevi kremplji, si: je popolnoma izlizal, le malo bolj okoren je, kot je bil prej.“ „Da, to je mogoče,“ se oglasi slednjič nadučitelj. „Da pa vlada med kragulji najostudnejše psoglavstvo, tega ne ve menda nihče izmed vas. Cital sem, da so ujeli nekje na Nemškem stara kragulja s tremi mladimi ter odposlali vso obitelj skupaj v leseni kletki po pošti. Ko so odprli čez štiri in dvajset ur kletko, se je šopirila v njej le še stara samica, otroci pa in soprog so ležali mrtvi, deloma raztrgani in na pol použili na dnu zaboja. Tega zločina pa ni povzročila samo edino preživela samica, saj so našli tudi v želodcih dveh drugih mrtvecev ostanke psoglavske pojedine. Tako so se uverili, da je preživela stara samica le iz tega vzroka ostala, ker je obvladovala s svojo telesno močjo vse druge. Pa ne samo v ujetništvu, temveč tudi na svobodi požre močnejši slabejšega, ko ga je premagal v krvavem boju. Celo mladiči v gnezdu se že sovražijo ter skušajo močnejši slabejšega do smrti okljuvati in požreti. Skoraj ni verjetno in vendar je res, da se posreči mladega kragulja navzlic prirojeni mu divjosti in psoglavstvu toliko ukrotiti,, da ga moremo rabiti za lov. Seveda zahteva tak posel ogromno vztrajnosti in potrpljenja, kakor ga nima nihče izmed nas. Nekatera plemena srednje Azije rabijo še dandanes tako ukročene kragulje za lov.“ S temi in sličnimi pripovedkami so se zabavali pri Peniču še pozno v noč .. . Kraguljeva samica pa, ki je povzročila to pripovedovanje, je bila odletela po ponesrečenem napadu na domačega petelina na razmršen hrast blizu gozdnega roba. Močni, rumeni prsti s kakor šilo ostrimi, jeklenosivimi kremlji oklepajo vejo tik ob deblu. Pokonci, strmo vzravnana sedi ter obrača glavo od časa do časa, divji, rumeni očesi ji švigata sem in tja ter oprezujeta v okolico. Za jarkom gruli grivar. Preoprezen in prenagel je, da bi smel upati kragulj na uspeh; zato ga tudi bore malo mika. Rjava lisa smukne za trenutek skozi gosto, s srobotjem preraslo grmičevje. To je boter lisjak na pohodu. Da bi ga kuga! Kjer tekmuje ta, tam nima kragulj ničesar iskati. Vstran torej na drugo prežališče! Brez šuma se spusti z veje, plava nizko nad grmičjem, da .se prihuli rjavec za trenutek k tlom, pregleda kolovoz, zavije pravokotno na pešpot ter prhuta tik ob tleh neslišno proti samotni bukvi, ki stoji kakor ogromen mejnik ob oglu gozdiča. Kjer se pokaže, zmerja šoja, preklinjata kos in drozg, svarita taščica in sinička. Srnjaku se podaljša vrat, zajček vzrasfe v složec ter smukne hipoma v najgostejši grm iz črnega trna. Ob robu gozda regljajo srake. Baš se spušča ena na travnik, druge ji sledijo. V tem trenutku prhne kragulj neslišno iz svojega skrivališča, prestriže dolgorepim klepetuljam pot, je v naslednjem trenutku vštric najskrajnejše, se prevegne, iztegne nogo, zasadi kremplje v klepetavo tetko, ki vpije, kakor da bi jo drl na meh, se obrne ter jo maha s svojim plenom proii gozdu. Za njim zmerjajo ostale srake. Kjer vodi najostrejši povprečni jarek ob času deževja umazane vodene valčke prek kolovoza proti potoku, tam stoji dober streljaj od pota visoka bukev. Tu je v zadnji, močnejši rogovili tik ob deblu že blizu vrha ti^jromno iz dračja spleteno kraguljevo gnezdo. Samica sedi ob robu, trga od oskubljene srake kose ter maši ž njimi štirim, milo čivkajočim nestvorom v gnezdovi globini široko odprte kljune. Pač je križ z mladino! Star kragulj je vedno lačen, ako si ni naphal do goltanca želodca, mlad pa še celo takrat. Kaj čuda torej, ako izgine sraka, kakor da bi pihnil, v nenasitnih kljunih. Solnčni žarki padajo čim dalje bolj poševno na tolmun potoka, kjer dela ta ovinek mimo korenjaškega hrasta na travniku. Račji parček se igra tu in zabava po svoje. Na mah prhutne rjava senca izza hrasta, švigne nizko nad travnikom mimo jelše in pade v tolmun, preden se zavesta raci. Grozno bolečino začuti racak v hrbtu, z zadnjo močjo in s tesnobnim vikom se požene naprej, bije s perutmi po vodi, po zraku ter pospešuje s tem le svoj konec, kajti tako ga dvigne zavratni razbojnik tem laže iz vode in ponese proti gozdu. Čuk je ponehal klicati in urhi mukati. Že žvižgata kos in koma-tar ter se dviga škrjanček z njive mlademu jutru naproti, kateremu rdeči z rožnim leskom vzhajajoče solnce vedra lica. Ta sij pade tudi na krtino poleg brinjevega grma ob gozdnem obronku ter zadene kostanjasto podkev na prsih poljskega jereba. Petelinček razšopiri peruti, pretegne nogo, si pogladi s kljunčkom perje, steza vrat, zre .pozorno okrog sebe, nato pa odskakuje za pedenj od tal ier trga dišeče jagode s pritličnega grma. Na mah pa se pojavi za njim rjava senca, šilasti kremplji mu stisnejo tilnik in — po njem je. Nizko nese kragulj svoj plen prek polja proti gozdu. Tu ga ugleda vranji parček, ki vesla visoko v zraku iz gozda proti polju. Neutegoma se spustita vrani niže, že ga obdelujeta vsaka od svoje strani s krikom in vikom in, preden doseže kragulj gozd, jih ima dvajset in več okrog sebe. Neprenehoma se zaletava črna tolpa vanj in marsikako gorko prejme od trdnih vranjih kljunov. Slednjič izpusti plen in se požuri, kar more, da se iznebi v gostem smrečevju sitne družbe. Ko se poleže čez nekoliko časa hrup, se vrne kragulj v ovinku na mesto, kjer je spustil jerebico, toda to so si vrane že med tem privoščile za zajtrk. Zato pa se maščuje kragulj še tisto dopoldne krvavo nad nesramnimi klateži. Na hrastu ob gozdnem obronku kraka vrana in se priklanja, kakor da bi bil sušeč, ne pa rožnik. Kragulj prifrči od strani ter ji zasadi bridke kremplje v hrbet. Neznansko zakriči črnuhinja, zavija glavo ter ga skuša kavsniti od strani. Toda zdaj poseže kragulj še z drugo nogo po njenem tilniku. Parkrat še strepeče vrana s perutmi, potem pa se vda. Tako ropata stara kragulja od zore do mraka, da preživljata sebe in svoj zarod. Celo v najhujši opoldanski vročini, ko počivajo vse druge živali, nima kragulj miru. Ob lepem, solnčnem vremenu preži dobro zakrit izza drevesa na svojo žrtev, v megli in dežju pa lovi odkrito. Nič ne uide njegovemu bistremu očesu in le redkokdaj zagrabijo močni kremplji brez uspeha. Neverjetno spreten je v gozdu. Med gostim vejevjem vesla, perutnici ob telesu, na večje razdalje, ne da bi zamahnil; pomaga si le s svojim dolgim repom, s katerim se poganja naprej. Kakor duh se pojavlja uro daleč v okrožju zdaj tu, zdaj tam, zdaj sredi gozda, zdaj na polju in gorje vsaki toplo-krvnici, na katero pade smrtonosna senca! Crnokrili kos, ki žvižga tako brezskrbno vrh vitke breze svoje popevke, je prav tako malo varen pred šilastimi kremplji kakor njegova družica v gnezdu sredi grčavega drenovega grma. Košatorepa veverica, ki obira pod smreko lanskoletni češarek, godrnjavi polh, ki se solnči na bukovi veji, pol-odrasli zajček, ki ždi za gozdovim robom v šipkovem grmu, bleskotni fazan, ki razkopava s tako vnemo mravljinjak ob robu mladega smrečja, vsem, prav vsem je odklenkalo za vedno, ako jih obsenči nevarna kraguljeva perut. Raca v bičevju poleg tolmuna in jerebica na pšenični njivi bosta morali letos sami prevzeti skrb za mnogo-brojno potomstvo. Zaman išče stari carar s tesnobnim krikom družo in zarod, vzela ju je rjava smrt. Hrčica in krt, miš in podlasica, lišček in vrana, taščica in šoja, preganjanci in preganjalci, prav vsi najdejo skupen grob v brezdanjih kraguljevih želodcih. (Dalje prihodnjič.) Josip Brinar: Pri ognju. Popotnik, z burjo vred drveč prek notranjskega Krasa, se stiska zaspano v kot, pozehavajoč: „Oj ta puščoba... same gole peči... siv dolgčas, kamor se ozreš!“ Naš Kras kaže kakor nalašč tujcu neprijazno lice: svoje bajne podzemeljske krasote prikriva v temnih jamah, a tudi povrhnje oblačilo ima prikrojeno tako, da moraš ubrati s široke ceste na stranpotice, ako hočeš uzreti divoto in miloto deviške neveste — prirode. Celo selišča, kako prihuljeno se tišče na kupcih pod golim po-rebrjem, ob sočnem zelenju senožeti! Pri severnejših meglencih se ne moreš niti izogibati, ko bežiš pred ljudmi v samoto; na vsak korak dregneš ob selo, se izpodtakneš ob kočo, krtino človeške kulture. Na kraških tleh pa čepe koklje s piščeti vsaka spokojno v svojem kotičku: bela oprsja obrnjena na jug, temne kreljuti z grahastimi pegami uprte na rebri, da drvi brez škode prek njih jata steklih psov — stonoga burja. Ko pa krenemo vstran od sivega ogrodja, od izmitih reber, spremljajočih železno cesto, zadiha okoli nas nov svet, zaoboči se ostrešje hoj nad glavo, objame nas bujno mladovje. Mogočno zaplujejo prsi in v glavi se zavrti od omotice, s katero omamlja neoskrunjena priroda. Cim dalje te vodi neznana sla v globino gozda, čim više se vzpenjaš po kolovozu, po stezi, tem manj sledu človekove roke, nikjer ti ne zmoti koraka krtina kulture. Komur je odgrnila deviška priroda svoje tajinstvenosti, ta vas ne pozabi nikdar več, oj čudežni gozdovi notranjski! In Kraševec, samoreški sin mrklomogočne prirode, resen kot siva skala, trščat kot gaber na zbrisu, kako oživi, ko ga objame gozd, njegovo najljubše bivališče! A najlepše čase prebije Notranjec v gozdu ob ognju: ko drvari samotarsko, ko se ubada po ogradi, ko hodi polhe lovit, ko se zbira po brakadi družba na zadnji pogon — vse to mu je ožarjeno s poezijo, ki napaja ozračje ob ognju. Zarana smo zastavili obrobna čakališča na Malem Javorniku, četudi je rezalo ledeno v obraz. Ze od davi je vlekla ostra burja črez Zavratca in Temni žleb. Baba si je bila poveznila svinčenosivo avbo na vrh pleše in dolge zastave so se potegnile proti jugu, trgajoč se in se iznova sklopljajoč. Vse je kazalo, da naraste črez dan burja mogočno. Po prisojni strani je bilo živali kot kobilic; psi so zagnali zdaj tu, zdaj tam, pokalo je ves dopoldan, četudi nisi čul večkrat niti sosedovega strela. Lovski rog se je oglašal v pretrganih zvokih med podnebesno bučanje. Po gonji se je zbrala družba na Zidanem klancu, da potegnemo številke čakališč za popoldne, ko bomo lovili kje niže v zatišju. Lovci so prihajali premrli, v lica obriti. Stari Matija se jim roga: „Pa si zakurite kakor jazi Tako-le majhen, miren ogenjček in žival vam še rajši pride! Lejte, kaka dva kosa sem podrl, pa sem se ves čas lepo grel!“ „Kdo bi zažigal že vsakemu srnjaku kres, Matija! Pojdi rajši zdaj s fantom, ko si že tak kurjač, in zakurita na Mahnečah v dolinki ko po navadi!“ se oglasi Andrejec, sivolas mož, ki izpregovori le poredko, zato pa drži vsaka njegova beseda. „In krompir pripravita ter vse drugo, kar treba!“ Popoldne smo pognali še Vrančji vrh, vendar smo kmalu od-hopali, zakaj boljši psi so bili udrli iz gonje na Volčji vrh in nismo mogli upati, da bi se kmalu vrnili. Ko dospemo v dolinko, je imel Matija že kup žerjavice, ki jo je razgrnil ob našem prihodu ter zagrebel vanjo oprtnik krompirja. Nagrmadil si je tudi dračja in vej, polagajoč jih na ogenj ob robu žerjavice. Dolinka je bila kakor ogromen kotel, po eni strani obrasel z leskovim grmovjem, ki je prehajalo na vrhu v goščavo. Burja je vršela nad glavami, a v kotel se je izgubil le tupatam stekel pes iz divje gonje pod nebom. Posedli smo na svoje stolce, zgneteni tik ob ognju; ta in oni je izvlekel ostanke južine iz oprtnika pa jih razpoložil po kolenih. Po bratovsko krožijo čutare iz rok v roke in življenje priteka v odrevenele žile. Z najoddaljenejših čakališč prihajajo še zadnji lovci. „Ali ga vidite mačkona?“ se prismeji vedno veseli, drobni Jegla, vihteč v desnici tršatega divjega mačka. Za njim prisopiha skrbno opravljen gosposki lovec z velikim zadovoljstvom v očeh in na obrazu. „Naš gospod od Jadrana mu je upihnil luč!“ pokaže Jegla na tovariša, ki je medtem že tudi prikobalil v dolinko. „Živio gospod od Jadrana!“ vikne družba in nekateri vstanejo s trinožnikov, da si ogledajo žival. „Lepa mrcina, kaj ne? Te temne proge po hrbtu in črni podplati na copatah!.. . Gospod mu je poslal prosa v oči, ki so ga gledale pregrdo z gabrovih rogovil,“ pojasnjuje Jegla, „pa' se je spak zavlekel še do skale, kjer sem se tiščal jaz. Ko sem dvignil pihavnik in pritisnil, strela, toliko da se ni zaprašil vame!“ „No, če bi ti malo žile razparal, saj si bi jih lahko sam pokrpal, prijatelj Jegla, kaj ne?“ se mu pomuza Sajè, majhen, pa čvrst kot drenova grča, pravi gozdni mož. „Kaj hoče meni, tebi bi pa pomagal dimnike opraskovati 1“ ga zaseka Jegla in zasadi zobe v konec klobase. „Fanta, privlecita še vej, da ne primrzne Jegli jezik,“ zaukaže gonjačema Matija, ki se je tudi pomudil ob mačku. „Kje pa je Očenašek zaostal ?“ se oglasi Andrejec, ki je stopil iz dolinke na rob senožeti. „Kdo je stal pri hoji nad Lipčevo dolino? — A, pane Kilometer? Zakaj pa nisi poklical Očenaška, ki je stal nad teboj?“ „Saj sem hopal, saj sem klical, pa se menda ni slišalo, ko je burja tako udelavala!“ se izgovarja Kilometer ter beza nekam v žerjavico. „Kolikrat sem že dejal : ne s čakališča, dokler ne prikliče sosed soseda!“ zagodrnja Andrejec, a dostavi kakor v opravičilo: „Očenašek •bi se pa menda tudi izgubil, če bi ga trikrat zasukal sredi zelnika za njegovim svinjakom.“ „Kaj bi, Andrejec, saj se nam je izgubil lani še naš starina, brakir Cenko, da smo ga našji šele pod noč,“ dregne vmes Jaka. „Ali še veš, kako smo ga čakali, mu trobili in bombardirali in šele v mraku smo ga iztaknili tam v skalah, kjer ga je vodila vešča za nos.“ „Pa še to povej, kako je tisti dan medlo,“ se izgovarja Cenko, ki je poznal sicer sleherno stezico in vsak gozdni „tal,“ a so mu oči že precej opešale. „Ves dan je sipalo doli z Javornika in burja je zanašala sneg, da sem bil v megli, kot bi me bil zavlekel sv. Ilija v oblake. Pa si poišči pot iz takega meteža, če zabredeš v skalovje, a po hojah navzgor ne vidiš niti do krošnje 1“ „Saj tudi po flaškonu navzgor ne bo videl do dulca,“ ga uščipne laka, „no pa zaradi tega ga vendar bliže k ognju primakni, da nam še vipavec ne zamrzne 1“ „Pa krompir poglej, če je že pečen!“ Cenko izbrska dva, tri iz oglja, pa jih zopet zagrebe. „Strela, saj imajo še vsi zajca!*) — Bežaj, ti imaš ostro britev**), stopi lès, bodeva rajši tačas srne odprla. Saj ne divja burja več tako hudo ; zdi se mi, da se odpravlja že večerjat.“ „Matija, pripravi rogovilice za karbonatelce,“ pristavi Andrejec, „ti Cenko, pa še enkrat zatrobi ; zdaj ko burja ponehava, že prikličemo Očenaška.“ *) Sirov krhelj sredi napol pečenega krompirja. **) Žepni nož. „Saj sem že lêti — kdo bi mi irobil, misliš, da sem Ljubi ali Ris?“ se začuje iz gošče, šibje se razgrne in iz goščave prilomasti v ogromnih škornjih majhna postava z dolgim ražnjem v roki. „Pa kod si hodil, Očenašek, ali je tam po gošči bližnjica do ognja?“ ga vpraša Andrejec ter se zadovoljno namrdne, ko opazi, da mu mahedra črez pleča lisica. „Ali si zanjo urezal raženj, da ji ustrojiš kožuh?“ „Za pana Kilometra sem ga urezal, da me ne bo puščal drugič tam stati, sam se pa k ognju odmuzal.“ „Saj sem hopal, res sem hopal,“ se hiti izgovarjat Kilometer in pomečkava: „Kod vam je prišla? Ali ste na daleč streljali? Tudi jaz sem jo videl, a je krivopetila naravnost proti Vam.“ „Pa prizanesi Kilometru in daj meni raženj, bo ravno prav: na tega-le samega tako ne morem natakniti vseh koščkov,“ pravi Matija, ki je bil medtem leskovko obelil. „Ce je le dobro osoljeno, drugače se ne bo dalo piti, kaj ne Očenašek?“ se obregne Jegla. „Boš pa ti zato bolj potegnil, suha južina, ki ti je izpila danes burja še mozeg iz kosti 1 “ „Kaj bi se preklala 1“ miri Andrejec, „alo fanta, mrežo lès, krompir je že pečen, pa ga dobro odrgnita!“ „Kam se ti tako mudi s krompirjem, saj svinjetina še po eni strani ni osmojena ! Hoj, Matija, lêti je hojeva veja, pa razpihaj oglje, da boš prej scmaril!“ „Veš, Matija, dobro nam res sukaš raženj in vidim, da bodo karbonatelci pravi, tako lepo zarumenjeni, da ti pohrustlja skorja pod zobmi,“ se polaska Jaka. „Pa tistega golaža, ki ga nam je pripravil rajni Lojze, ko smo lovili nad Božjo matro, tega nikoli ne pozabim. Mhm! Narezal je v ponvo mesa, krompirja v sirovih krhljih in založil s slanino pa vse pokril s pokrivačo in nanjo naložil kamenja. In žerjavica je morala biti, no, na kakršni se boš enkrat cvrl ti, Očenašek, že veš tam ... in nič več ni pogledal v ponvo, da se je cvrlo vse v svojih sokovih, dokler se ni Lojzetu zazdelo, da diši čisto po pravem .. „Ko bodo cvrli tvoj strupeni jezik, pa ne bo dišalo po pravem,“ se brani Očenašek in si prelomi krompir, da se pokadi bel oblaček. „Lej ga, Očenaška ! Strela, pa smo mislili, da si se izgubil! Pa če lepo v nos pošegeče, to zavohaš po zraku ko Ljubi srno, haha!“ se prihohoče Bežaj k ognju, brišoč britev ob travo. S Cenkom sta bila že vse srne otrebila, razporedila jih po vrsti, razkrečila jim zadnje noge in jim glave zaokrenila na tilnike. Ris in Ljubi sta vlačila že nekaj časa iztrebljeni drob po senožeti, porenčavajoč vedno huje, a nazadnje sta se spopadla. Cenko ju hiti mirit in razganjat : „Mrcine pasje, koljeta se ko Lah na Ravbarkomandi.“ Gost od Jadrana privzdigne glavo in prisluhne: „Zakaj na Rav-barkomandi?“ „Ej, to je stara štorija, gospod, ki sosedujete deželi pomeranč in polente 1“ de Cenko in, kakor da je zrasel v imenitnosti, se razkorači : „Prej pa požirek iz flaškona, ko mi je burja grlo izsušila !" „No, pa natakaj po vrsti, Jegla, ki se tiščiš flaškona! Matija, ti pa podavaj raženj naokoli!" zaukaže Andrejec. „Naš Andrejc je fejst deje!" se pomuza Cenko in, ko zvrne na dušek kozarec vipavca, pripoveduje: „Ko sem bil še majhen dečko, smo hodili vsako pomlad za mav-rohi. Tam nad Ravbarkomando in ob Unški cesti so bila najboljša mesta. Kaj ne, Matija in Jože, ki se nekaj muzata, še letos o Veliki noči sem vaju videl kolovratiti tam . okoli ;Ravbarkomande? No, to so skrivnosti, ki jih ne izdam ; naj si poišče vsak sam svoje mesto kakor svojega srnjaka v travi in petelina na veji!... Ko sem tako lazil po grmovju za cesarsko cesto, pa mi zakliče ongav Jernač, ki je že cel popoldan nekaj nabijal in tolkel na skali ob cesti: »Beži lès pod klanec, Cenko, da ii ne odnese klobuka in ajdovke pod njo — bo počilo!« Komaj se stisnem za obcestno tepko, ko zagrmi, in velik kos skale se prevali na cesto vrhu klanca." „Zakaj, stric, pa rušite to peč, ko vam ni na poti?" „No, ti pa povem, da se ta reč ne pozabi, ko bomo mi stari že počivali pri Sv. Lazarju. Neki pomarančarji že zmerom lazijo okrog te skale, pa so namazali nanjo in zasekali vanjo čudna znamenja. Saj si jih že videl tiste čiri-čare, ko si tam ob peči iztikal za mavrohi ! Veš, pa se je zvedelo, da imajo ti vražji mejaši z juga velike papirje ko plahte in po njih je tako načečkano in napisano, da bodi ta skala pri Ravbarkomandi — meja. Te govorice o skrivnih nakanah izve tudi poglavar Globočnik — tisti, ki je speljal novo cesto do naše Jame. Pa je bil ogenj v strehi! Pa mi reče: »Stopi, Jernač, tja gori, pa razkoplji in razstreli tisti konfin, da ne bo več sledu o njem, pa kar precej!« No, vidiš, Cenko, in danes leti ta mejnik po zraku! —- Tako je pravil ongav Jernač, in še zdaj se sliši kaj o tem kamnu, ki ga sosed ne more in ne more pozabiti in ga tudi neče zbrisati s svojih plaht.“*) „Ali se še pozna, kje je stal tisti konfin?" povpraša gost od Jadrana ves zamišljen. (Konec prihodnjič.) *) Čuden slučaj ali hudomušnost usode: meja, ki so jo poiegnili v Sv. Margar eli, gre tik za razstreljenim „konfinom“ pri Ravbarkomandi (med Postojno in Pia nino). Iz lovskega oprtnika. Nov lovski zakon za vso državo misli izdati naša osrednja vlada. Gozdni oddelek pokrajinske uprave v Ljubljani je bil pozvan, da izdela tozadeven načrt. Pri omenjenem oddelku se je izdelal v sporazumu z interesenti okviren zakon za vso državo in se predložil belgrajski vladi. Slov. lovsko društvo je poslalo ta načrt ostalim našim jugoslov. lovskim društvom s povabilom, da se izrečejo zanj in delujejo na to, da bo končno sprejet. Klub ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani je priredil dne 25. septembra in 9. oktobra t. L, odnosno naslednja dneva dve lepo uspeli širji poljski tekmi, pripoznani od Zveze psoslovcev na Dunaju. Poročilo o njiju izide v prihodnji številki. Kako se ugotovi kakovost črnega smodnika. Če si nabaviš večje množine črnega smodnika, je neob-hodno potrebno, da ga preiščeš, ker trpi čestokrat njegova kakovost znatno škodo vsled shranjenja v slabih, vlažnih skladiščih, vsled prevoza itd. Najprej poglej smodnik z močno povečujočim steklom. Smodnik mora imeti enakomerno sivo barvo in mot-nosvetlo površje, belih pik ali pičic se ne sme zapaziti na posameznih zrnih smodnika. Ako ga vsuješ po belem papirju, se ne smejo poznati na njem nobeni barvni znaki, posamezno zrno se ne sme dati stlačiti med prsti, mala množina v prah zmletega smodnika mora zgoreti na listu papirja brez isker hitro in popolnoma in ne sme užgati pri tem papirja. Najboljša ugotovitev kakovosti in dobrega učinka črnega smodnika je par poskusnih strelov iz dobro ustreljene puške. Jakost krogle in sorazmerno razvrščeni streli v tarči so najboljši dokaz kakovosti smodnika. J. R. Obmejne čete in divjačina. Na državno mejo nad Jesenicami na Gorenjskem so prišle 7. oktobra t. 1. obmejne čete, v katerih je okroglo 80 % Rusov, ki ne razločujejo med mojim in tvojim, kar se tiče divjačine. Neki finančni stražnik jih je opazoval, kako so nesli v rokah 1—2 uri hoda napete puške, da bi dobili srno, ki jim je bila preskočila pot. Lovci iz Mojstrane pripovedujejo, da pokajo tam okrog puške teh graničarjev po kozah, kot bi bila ofenziva. Nič bolje ni na Golici, Rožici i. t. d. Pozivamo komando Dravske divizijske oblasti, da naredi red, ker se dela s takim postopanjem vojaštva prepad med civilnim občinstvom in vojaštvom. Pri nas je lov važna gospodarska panoga, ki daje občinam mnogo dohodkov, in naši ljudje niso nikakor pripravljeni žrtvovati te dohodke Run som, ako ni že tem samim nič na simpatijah, s katerimi so jih sprejemali doslej naši ljudje. Žalostna usoda lovskega tatu. Bilo je po vojni. Tudi v moj varstveni lovski okraj so se priklatile tolpe tatinskih lovcev, vendar sem kmalu očistil svoje lovišče, k čemur je najbolj pripomogla nesreča enega iz njihove srede, ki je bil ostal ves čas vojne in ujetništva neranjen, na tatinskem lovu pa se mu je sprožila karabinka z dum-dum nabojem, ki jo je nosil na rami z navzdol obrnjeno cevjo. Razdrobila mu je desno nogo pod kolenom popolnoma in še levo težko ranila. Siromak se je ponesrečil prav v mojem varstvenem okolišu ter so mu odrezali v bolniščnici, kjer se je mučil šest dolgih mesecev, desno nogo pod kolenom. Značilno je, da sem večkrat opozarjal imenovanega tatu, naj ne pohaja okrog brez dela, posebno ker je imel ženo in majhnega otroka. Moji opomini niso seveda nič pomagali, dokler je ni izkupil. Omenim še, da se je imenovani, ako ga je pozneje kdo vprašal, kje je izgubil nogo, vedno pobahal, da jo je izgubil v vojni. J. D. Divji lovec. Ob prevratu 1. 1918. je prodajal moj gospodar, graščak G. na D., iz političnih ozirov svojo graščino ter tudi lovsko orodje. Imel je več lovskih pušek, za kateie sem se zanimal posebno jaz kot njegov lovec. Nekoč sem ga prosil, naj mi proda neko precej dobro puško, pa še odgovora nisem dobil. Čez nekaj dni zatem sva šla, kakor že večkrat, ponoči lisice čakat in klicat na zajčje večalo. Imela sva vedno srečo ter sva na ta način postrelila precej lisic. Bila je krasna zimska noč, snega je bilo precej. Bil je trdo ukorjen, tako da se je slišal vsak najmanjši šum že oddaleč. Okoli polnoči sva klicala v precej velikem gozdu. Čez nekaj časa zaslišiva oddaleč šumenje in težko lomastenje, ki je prihajalo zmeraj bliže. Srce nama je začelo hitreje biti in tudi s pogledi sva si razodevala najino veliko lovsko veselje, misleč, da bodeva imela nocoj posebno srečo, češ da prihaja morda stric medved k nama. Se nekaj bolj slabih, žalostnih klicev in že se prikaže izza hribčka v najino začudenje krepka, velika postava divjega lovca s puško, pripravljeno za strel. Na najin krepek poziv, da naj odloži orožje, se še zmenil ni, temveč je samo razmotrival svoj neugodni položaj, v katerega ga je pognala njegova strast po divjačini. Po mojem drugem pozivu je vendar odložil puško, ker sem mu grozil,, da ga sicer ustrelim. Bliskoma skočim k njemu in poberem na tleh ležečo puško, pa kako se začudim, ko jo dvignem in razbašem! Bila je tista, katero sem bil hotel kupiti poprej od svojega gospoda. Medtem se je približal graščak iz svojega skrivališča in začel oštevati divjega lovca. Posebno je bil jezen, ko sem mu pokazal s tihim očitanjem puško, katero je bil prodal sam divjemu lovcu pred nekaj dnevi. Temu dogodku sem se smejal prav iz srca, ne tako pa ona dva, ker sta imela vsak nekaj na vesti. J. D. Pasja zaprtija. Od vsepovsod, zlasti iz celjskega okraja, nam prihajajo pritožbe zaradi predolgo trajajočega pasjega kontumaca, ki ga ne prekličejo, dasi se ni pojavil v nekaterih krajih že 7 do 9 mesecev noben stekline sumen slučaj. Ker se oblasti in tudi ljudje večinoma itak že zanj ne brigajo, prosimo veterinarski oddelek pokrajinske uprave v Ljubljani, da odredi preklic pasje za-prtije povsod tam, kjer se ni pojavila zadnjih šest mesecev nobena stekline sumna žival. Nekaj opazk k članku „Nova določila o lovskih pristojbinah“ (gl. št. 20). V vlogi Slov. lov. društva se je pozabilo predvsem povedati, da plačujemo v Sloveniji zelo visoke zakupnine, v Srbiji pa nobenih, vsled česar so tam lahko visoke takse, pri nas pa ne. — Naziv „logar“ je sicer Hrvatom umljiv, toda v pomenu goz- dar, ne pa lovski čuvaj, kateremu pravi Hrvat čuvar lova. Ministrstvo hoče vpeljati ime logar tudi pri nas in popolnoma črtati naziv gozdar, čemur pa se upirajo naši gozdarji. — Naredba iz 1. 1889. glede izpitov lovskih čuvajev ne velja več, pač pa naredba iz 1. 1903. št. 31 drž. zak. Čemu naj bi izpraševal lovske čuvaje okrajni glavar, ne razumem, če je gozdni inženir lu? Dokler se ne uveljavijo splošno izpiti lovskih čuvajev po omenjeni na-redbi iz 1.1903., bi bilo treba te na vsak način pred prisego vsaj v glavnem izprašati. — Za nemški izraz „Seitengewehr“ predlagam pobočno oi ožje. — Da mora stati v predpredzadnjem odstavku omenjenega članka „dajati potem poljskim čuvajem puške“, je jasno iz besedila. A. S. Kitarska mreža. Provizorični športni ribolovni red za državne ribje vode v Bohinju. Poverjeništvo za kmetijstvo v Ljubljani je izdalo sledeči začasni ribolovni red v državnih vodah v Sloveniji: 1. Državi pristoja ribarska pravica v naslednjih vodah, ki jih opravlja poverjeništvo za kmetijstvo, odnosno njega ribarski pododsek v Ljubljani: a) v Bohinjskem jezeru s Savico in Savo do izliva Mostnice; b) v Mostnici; c) v Ribnici. 2. Vse navedene vode se smatrajo za en športen riboloven okraj; izvzeta je proga od ustja Mostnice do jezu nad Staro Fužino, v kateri je prepovedana vsaka ribja lov. 3. Športnikom se dovoljuje loviti s trnkom od 1. junija do konca septembra proti plačilu pristojbine in izpolnjevanju spodaj označenih pogojev.^ 4. Športna dovolila izdaja v to poverjeni gozdni oskrbnik v Bohinjski Bistrici, gozdni inženir M. Božič, ki vpiše dovoljenje v zakonito predpisano ribarsko knjižico. Za to knjižico, ki jo izdaja ribarski odbor (Ribarsko društvo v Ljubljani) za bivšo Kranjsko, je treba plačati zakonito določeno takso 32 K. Kdor nima te knjižice, jo dobi lahko pri gozdnem oskrbniku M. Božiču. Športnikom se priporoča, da zaprosijo za dovoljenje pred prihodom v Bohinj pismeno pri gozdnem oskrbniku Božiču ali ustna, oziroma pismeno pri poverjeništvu za kmetijstvo, da se jim more pravočasno izdati dovoljenje. Pri ribolovi mora nositi športnik ribarsko knjižico vedno s seboj in jo pokazati na zahtevo varnostnim organom. 5. Športne ribolovne pristojbine so sledeče: dnevne, ki veljajo 10 dinarjev, tedenske, „ „ 40 „ mesečne, „ „150 „ . Gostje hotela Sv. Janez ob Bohinjskem jezeru kakor tudi člani Slov. ribarskega društva v Ljubljani in ri-barskih okrajnih društev v Mariboru in Celju plačajo polovico zgoraj navedene takse. 6. Loviti je dovoljeno športnikom le v spremstvu ribičev ali druge zanesljive in ribarskih razmer vešče osebe, ki jo določi gozdni oskrbnik Božič. Športnik mora plačati spremljevalcu običajno dnino, t. j. za pol dne 40 K, za ves dan 60 K. Naloga spremljevalca je, da ohrani ulovljene ribe žive, in sicer na nevarnost ribarske uprave ter da jih le tej izroči po končani lovi. Dolžnost njegova je, da vodi športnika k najboljšim športnim prostorom. 7. Hudo ranjene ribe mora kupiti športnik po 2/3 dnevni tržni ceni. 8. Loviti se smejo le večje ribe. Najmanjša mera pri potočnih postrvih (trutta fario) je 24 cm, pri jezerskih (trutta lacustris) in pri lipanih 30 cm. Manjše ribe se morajo vreči v vodo nazaj. 9. Športniki, katerim se dovoli ribja lov, izvršujejo športno ribolov skupno, ne da bi mogel kdo izmed njih zahtevati rezerviranje ene ali druge vode, odnosno prostora zase. 10. Ako želi obdržati športnik ribe, ki jih je ulovil, zase, se mu zaračunajo po 2/3 dnevni ceni. 11. V nepričakovanem slučaju, da onemogoči kaka hipna ribja bolezen ali porazno neurje popolnoma športno ribolov, se povrne plačana pristojbina deloma ali popolnoma, pri čemer se upošteva, koliko je že izvrševal športnik ribolov. 12. Vsakomur, kdor bi kršil te pogoje, se odvzame dovoljenje in prepove nadaljnja ribolov, ne da bi se mu povrnila plačana pristojbina. Riba v boju proti malariji. V Španiji vlagajo v krajih, kjer razsaja malarija, ribo z imenom Gambusia affinis. Ta uničuje ličinke muhe (ano-pheles), ki razširja malarijo. Od tega vlaganja si obetajo ugodnega uspeha v boju proti malariji. Poskusili so jo vlagati tudi v Franciji, Angliji in Italiji, toda brez uspeha. Dr. A. M. Umiranje rib. Nemški ribarski časopisi so polni poročil o umiranju rib vsled vročine. Letošnja vročina je uničila v Nemčiji skoro popolnoma ribji zarod posameznih voda. Izvedenci so se izjavili, da je vzrok umiranja rib pomanjkanje kisika v vodi, katerega izgublja voda vsled vročine. Baje so poginili tudi v dolnjem toku Savinje vsi lipani. Dr. A. M. Letošnja vročina in ribe. Orožne vaje so me zanesle letos julija in avgusta v Subotico. Približno 5 km od tega mesta leži 1 — 10 m globoko Pališko jezero, široko 1 do 2 km, dolgo pa okrog 8 km. Jezero je dobro obiskano kopališče in znano po svojem blatu zoper revmatizem. Blizu njega se razprostira dokaj manjše je- zerce. Ko smo pripeljali nekega dne k njemu svoje konje, da bi jih skopali, sem videl že oddaleč breg posut z belimi lisami. Bile so same poginule ribe različne velikosti in vrste. Bilo jih. je na stotine. Vsled smradu se nismo upali v vodi niti prati konj. Prvi vtis je bil, da je pomorila ribe kaka kuga, uničila jih je pa vročina, kakršna je bila baje v onih krajih zadnjikrat pred prilično petdesetimi leti. Daši nisem ribič, sem se začel zanimati odslej tudi za ribe v večjem jezeru. Sicer nisem našel v bičevju toliko mrtvih kot v prej omenjenem malem jezercu, vendar pa še vedno več ko dovolj. Voda je mestna last. Mesto izvršuje ribolov samo in prodaja ribe za lastne stroške meščanom. V mestni službi nahajajoči se ribiči so mi tožili, da jim je uničila vročina ribolov za nekaj let. Dr. J. L. Mala oznanila. Lovske rogove za brakirje, dva večja, dva manjša, opremljene z ustniki, proda Peter Višnjan, Višnja gora. Trocevko - brezpetelinko kal. 6'50 X 16, popolnoma novo, s samo-gibno prestavo za kroglo, opremljeno z Mignon-daljnogledom, proda Viktor Flere v Ljubljani, Kreditna banka. Klub ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani opozarja lovce, da sprejema mlade ptičarje v dresuro Franc Mihelič, logar, Rogoza, p. Hoče pri Mariboru. ©skrbništvo grofa Thurna v Radovljici odda v najem ribolov v vodah: Sava od Cajhnovega jeza do Tržiške Bistrice, potok Lipnica od izvira do izliva v Savo, potok Kroparica od izvira do izliva v Lipnico. Tozadevne ponudbe (znesek enoletne najem-ščine) se morajo poslati do 20. novembra 1921 na gozdno upravo grofov Thurnov na gradu Ravne, p. Gu-štanj, Koroško, jlilw liiMliisfci tercdifna lintel v ijuMfuui, Sfrlfurjcwu ulica 2. Delniška glavnica: K 50,000.000 —. Rezervni zakladi nad K 45,000.000--. Obrestuje vloge v tekočem računu in na knjižice najugodneje ter plačuje sama rentni davek. Kupuje in prodaja devize, valute in efekte vseh vrst. Eskomptuje in vnovčuje menjice in devize na tu- in inozemska mesta. Sprejema vsa borzna naročila na tu- in inozemske borze in jih izvršuje najugodneje. Daje vsakovrstne predujme na blago, efekte itd. Dovoljuje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji. Daje informacije v vseh v bančno stroko spadajočih zadevah. Brzojavni naslov: Telefon Banka, Ljubljana. št. 261. Račun ček. urada v Ljubljani št. 10509. Podružnice: Split, Celovec, Sarajevo, Celje, Trst, Gorica, Maribor, Borovlje, Brežice, Ptuj. | KAVARNA | EVROP | o Ljubljani, Dunajska cesta ■ m = ■ je shajališče članov „Slo- H — = jj venskega lovskega društva“ jj lllIHIlIlBIlillBlIlllllllllllBIlilKlllilHilllllBlIlllIBIllB ■lllBllllfflllBlIllIlWIIlillllBlllSIllIBIIIillBlllllIltilllj 1 JAKOB 1 I ZALAZNIK ' g slaščičarna, pekarija ih B kavarna Stari trg št. 21 Okrepčevalnica jugoslovanskih lovcev m i 1 iug0 llilBIBlIBMl Jadranska banka4 sprejema vloge na hranilne knjižice, žiro-in druge vloge pod najugodnejšimi pogoji. Prevzema vse bančne posle pod najugodnejšimi pogoji. Belgrad, Opatija, Celje, Sarajevo, Dobrovnik, Split, Kotor, Šibenik, Kranj, Zader, Ljubljana, Zagreb, Maribor, Trst, Metkovič, Dunaj. Poslovne zveze z vsemi večjimi kraji v fu- in inozemstvu. Š p s p I i Natisnila Jutjoslouanska tiskarna v Liubliani. Filip Bizjak, krznar Ljubljana, Gosposv. cesta 13 sp pri no rop,‘i z» vsa krznarska dela v najmodernejši ulciki. Kupuje kože divjačine po najvišjih dnevnih cenah in jih sprejema tudi v strojenje. Shajališče lo\?ce\? je kavarna „^¡Prešeren“ v Ljubljani vsky: Obris lovskega živaloslovja. 5. Dr opija. (Dalje.) Pri dropljah razlikujemo dve vrsti: veliko (Otis tarda L.) in pritlikavo {Tetrax tetrax L.). Droplja ne živi neposredno v naših krajih, pač pa na velikih, obdelanih planotah srednje Evrope in Azije. K nam se zaleti včasih kak eksemplar z Ogrskega, z Moravskfega polja ali pa z ra-vani pri Dunajskem Novem mestu. Pticeslovno štejemo droplje k močvirnikom, dasi spadajo bolj k tekačem, če se oziramo na način njihovega življenja, na stisnjeno medenico in manjkanje zadnjega prsta. Velika droplja doseže dolžino 1—1’25 m, razkrilje meri 1’80—2 m, teža pa znaša pri samcu 6—15 kg, pri samici 5—8 kg. Glava in vrat sta pepelnata. Kljun je vzbočen in sivkasiorjav. Na podbradku ima samec 10—12 cm dolge brke, obstoječe iz belkastih peresec. Oko je rdečkastormeno. Po hrbtu je droplja rjasta s črnimi in belkastimi valovitimi pasovi. Prsi, trebuh, zadnjica in kraki so belkasti. Rep je po sredini črno pasast in belo obrobljen. Noge so pod kolenom gole. Pritlikava droplja je le 40 — 50 cm dolga, meri v razkrilju 80—90 cm in tehta 0'8—ON kg. Zgornji telesni deli so rjavkastorumeni ter prepasani s temnimi valovitimi črtami, rob peruti in spodnja stran sta beta, rep razen dveh srednjih peres bel z dvema črnima pasoma, vrat žametnočrn, prsi belorjavkaste in s temnimi pikami posejane. Žive se droplje -na spomlad od mlade setve, pozneje od žita, raznega zrnja in semenja, od črvov, polžev, žuželk, od repe, zelja in drugih zelišč. Na zrelem žitu napravijo večkrat občutno škodo. V s» 329 Lovec, 1921. mladosti se hranijo skoro izključno z žuželkami. Če jim primanjkuje teh, hirajo in zaostajajo v rasti. Rastitev se vrši marca. Trope po 50—100 kosov, ki so se zbrale pozimi, razpadejo v pare. Malo poprej, navadno že v februarju, se polasti dropelj velih nemir in čudna begotnost. Petelini se začno krvavo pretepati za kokoši. Bijejo se ne samo na tleh, ampak se zasledujejo tudi v zraku. Ko si pribore močnejši samci družice, se par ne loči več. Kamor gre eden, tja mu sledi drugi. Mesto gnezda si izbereta prav skrbno v visokem žitu. V plitvo jamico znese samica večinoma 2 temnozelenkasti jajci, iz katerih se izvalita'V 28—30 dneh puhasta, rjavkasta, črnopegasta mladiča, katera starka najprej s svojo toploto osuši, nato pa odpelje. Čuva jih z veliko skrbjo in z ginljivim samozatajevanjem. če ne more zvabiti od mladičev sovražnika s tem, da se mu nastavlja, se žrtvuje sama za mladino, kije izprva neokorna in se ziblje jako nespretno tudi na lepih tleh. Sele mesec dni po izvalitvi morejo nekoliko leteti, štirinajst dni pozneje pa lete že precej spretno ter prelete in prehodijo s starši že večje daljave. Prav hitro ne morejo leteti niti stare droplje, pač pa lete zelo vztrajno, t. j. več milj v enem poletu, prelete celo morja in odpotujejo v dalnje dežele. Tudi na tleh se premikajo lahko, četudi se zde trde in okorne. Njihova navadna hoja je zmeren korak, ki pa postane lahko precej uren. Droplje so zelo plahe. Težko jih je prevariti, ker ne pozabijo izlepa kar so doživele. Zato jih strastno preganjajo povsod, kjer žive, ker izziva njihova previdnost človekovo premetenost. Največ jih pobijejo poleti, ko se zadržujejo v gostem žitu. Če se jim približaš v opoldanski vročini čisto počasi in tiho, drže večinoma dobro. Zalesti jih je teže. Zalaz se ti posreči le na kakem vozu, katerega poznajo s polja. Pa tudi tu se ne smeš ločiti od kmeta ali pastirja po obleki. Tudi preža ni vedno brezuspešna. Poznati moraš pač dobro navade tega ptiča, zlasti čas njegovega prihoda in ga počakati najmanj uro prej v pripravljeni, nad 1 m globoki strelni jami. Ako poznaš navadno letalno smer dropelj, si jih daš tudi lahko nagnati. Izkoplji na pripravnem mestu strelno jamo, gonjač pa naj splaši droplje. Streljaj jih od strani, ker bi ti odneslo odspredaj odporno perje strel. Skušen in dober lovec zalezuje najrajši samce ob času rastitve, ko je ptič razburjen, se kreče naokrog in ne pazi toliko na kroglo. V ruskih stepah jih love tudi s hrti, v Aziji pa še zdaj z ukročenimi sokoli in orli. Meso dropelj je okusno, a je pri starcih precej trdo. Droplje se dajo udomačiti le, če jih dobiš mlade. V starosti ulovljene navadno poginejo. Vzrejalci dropelj skušajo dobiti njihova jajca, katera dado izvaliti kokošim ali puram. Droplja, s katero se mnogo pečaš, se sicer nauči razločevati tebe od drugih ljudi, vendar ostane vedno nekoliko divja in rabi kaj rada svoj kljun. Ptujska tekma. Ptujsko tekmo bi iahko prištevali med najlepše lovsko-športne prireditve tega leta, če bi bilo v lovišču, ki ga nam je dal na razpolago g. Pongratz, več divjačine. Tako pa so se mučili sodniki in vodniki ure in ure, preden so prišli vsaj do približnega zaključka glede lovske kakovosti in dresure tekmecev. Deseturno beganje po praznem vlastelinovem polju pri veliki suši in pekočem solncu ima za posledico, da nima kljub naporu niti en tekmec popolne ocene, da je postal potek prireditve dolgočasen in mučen, da je pešalo veselo lovsko razpoloženje in zanimanje gledalcev, katerih število se je krčilo od ure do ure. Le požrtvovalnosti naših lovcev se moramo zahvaliti, da se ni izprevrgla s tolikim navdušenjem započeta prireditev v glumsko početje. Vsled kakovosti na razpolago nam danega dela Pongratzevega lovišča smo se morali preseliti drugi dan na desni breg Drave v neposredno okolico Ptuja v lovišče enega izmed ptujskih lovskih klubov, kamor bi bili morali iti že prvi dan, s čimer bi si bili prihranili obilo nepotrebnega znoja. Za trud in nevoljo so nekoliko oškodovali udeležence lepi in veseli večerni sestanki pri Osterbergerju. Vse, kar čuti lovsko in in kar ima zmisel za lepi šport plemenske psoreje, se je združilo v veselem in bratskem razpoloženju, da proslavi to sicer še skromno, toda prvo in vsled tega že načeloma važno tekmo. Napitnice in govori, med katerimi naj omenim govor ptujskega lovskega starina, so bili čuvslveni in lepi ter nam ostanejo v najlepšem spominu. Tekma sama je nudila mnogo zanimivosti, dasi je bila na polju taka suša, da je bilo delo psom mnogokrat skoro onemogočeno, vsled česar so trpele mnogo posamezne dobre slike. Kot prvi pes je nastopila nemška kratkodlaka psica Norma Feilhofen bančnega ravnatelja Drag. Klobučarja iz Maribora. Vodil jo je Leopold Ulfz od Sv. Miklavža pri Hočah. Psica je mehka, dresura ni še pri njej v vseh panogah trdna. Išče povoljno, a ne kaže posebne živahnosti. Donaša le prilično dobro. Opazovalec se vedno boji, da bo sedaj in sedaj odpovedala. Ko postane starejša in bolj sigurna v svojem delu, ne dvomim, da bo prav dobra. Zdaj je pomanjkljiva pred zajcem, nezadostna v vodi in deloma pred roparicami. Psica je progasta s temnorjavo glavo in enakimi krpami ter z belo, kazečo jo liso na hrbtu, poležena 21. avgusta 1921 iz Stele Feilhofen od Bhtza Grlovskega. Skoda, da nima rodovnika. Dobra je 6. Žerjav. Žerjavova (Grus cinerea) domovina so močvirja severne Evrope in Azije, odkoder se seli na jesen v južne kraje, vrača se na pomlad. Selitev se vrši v večjih ali manjših jatah — včasih jih je po 100 in še več skupaj - v precejšnji višini, odkoder se oglašajo s svojim neprijetnim glasom, ki je zašel že v pregovor (dere se kot žerjav). Lete ponoči in podnevi v nepravilnem, navzad odprtem trikotniku, torej podobno kot gosi. Žerjav je zelo plah. Dolžina telesa znaša 1 m, razkrilje približno 2 m, teža pa 6—8 kg. Perje žerjava je pepelasto, samo čelo, grlo, konci letalnih peres in rep so črni. Za tilnikom se nahaja temnosiv trikot, od katerega izhajata bela pasa tik do oči. Sprednja stran glave je črna, zadnja pa živordeče barve, gola in bradavičasta. Enake barve je tudi oko. Nad repom ima šop velikih in kodrastih peres, ki mu padajo črez rep kakor perjanica. Peruti so dolge in mu segajo do konca repa. Noge so neporasle. Dolgi prsti so zvezani na koncu s kratko kožico, vsjed česar brodijo tem laže po močvirju. Barva samice je vobče nekoliko jasnejša in prehaja na trebuhu v rjasto barvo. Žerjav se hrani s črvi, polži, žabami in razno vodno golaznijo. Zaide pa tudi na polja, kjer mu tekne i ozimina. Rastitev se vrši kmalu potem, ko se je povrnil v svoje kraje. Gnezdi v močvirjih na tleh. Ker se zadržujejo žerjavi, če počivajo ob svojem spreletu na jug, v naših krajih navadno samo v močvirjih, ki so porasla z grmovjem ia lesom, se ne more govoriti o kakem pravem izvajanju lova na žerjave. Najlaže jih dobiš ob meglenih dneh, ko se spuste niže k tlom. Lovec pa naj pazi, da ne pride njegov pes samo ranjenemu žerjavu preblizu, ker so udarci, ki ji deli s kljunom, jako opasni. (Konec prihodnjič ) KI.: Letošnji širji poljski tekmi ptičarjev. Osokoljen po uspehu prve mladinske tekme ptičarjev, se je odločil ljubljanski Klub ljubiteljev ptičarjev za prireditev širje poljske tekme v jeseni letošnjega leta. Taka širja tekma se razlikuje od prave uporabnostne tekme samo v tem, da se ne presoja na njej donašanje roparske divjačine po sledu, delo po barvi dvoparkljarjev, grmarjenje in obnašanje na čakališču, torej samo predmeti, ki ne pomenijo vsled. svoje sličnosti s panogami, ki so bile preizkušene na širji tekmi, nobene posebne poostritve preizkušnje. S tem smo dosegli skoro stališče nemških psoslovcev, katerih obče priznana pravila so bila i za nas merodajna. Za sodnike smo povabili dva domača, od drugih tekem nam že znana gospoda V. Fiirerja in E. Križaja in enega tujega, med pso-slovnim svetom dobro znanega in veljavnega Henrika Erhardta, ki je bil obenem zastopnik Avstrijske zveze psoslovcev, katera na članicah bogata in ugledna Zveza je pripoznala veljavnost naših tekemskih prireditev. To pripoznanje je izredne važnosti za naše psorejce kakor tudi za naš pasji trg. S tem smo stopili pred široki svet kot splošno priznani psorejci in vodniki. Tekmi sta bili dve, ljubljanska in ptujska. Prva se je vršila 25. in 26, septembra v loviščih Moste in Devica Marija v Polju, druga 9. in 10. oktobra v Podvincih pri Ptuju in na desnem bregu Drave neposredno kraj Ptuja (Breg). Klub je priredil tekmi, da je pokazal na eni strani potrebo svojega obstoja, na drugi strani nam pa kažejo taki skupni nastopi najbolje smer, katero mora hoditi naše psorejstvo, da si vzgojimo pse, ki bodo zadoščali zahtevam tudi najbolj razvajenega lovca. V tem oziru je storil klub že veliko, saj vemo vsi, kako skromne zahteve so stavili naši lovci na svoje pse, dokler niso pričeli klubovci s svojim pre-porodnim in pobudnim pokretom. Treba bo pa še mnogo dela, da bodo izumrli naši gostilniški krasnobesedniki, ki vodijo še vedno s seboj razna ščeneta in nočejo umeti, koliko veselja jim uide prav vsled tega na lovu in koliko zastreljene divjačine se pogubi, ne da bi se mogla najti, če se že ne oziramo na trud, ki ga nam prizadeva neplemenski pes. Ljubljanske tekme se je udeležilo osem psov, med temi trije izven tekmovanja vsled pomanjkanja rodovnika (Lord, Pik, Dijana). Na ptujski tekmi je nastopilo dvanajst psov, brez rodovnika jih je bilo osem (Norma, Dijana Zelenko, Dijana Feilhofen, Faust, Fric, Flora, Waldo, Feldo). Medtem ko je ostal pri ljubljanski tekmi nerazredovan samo Lord (lastnik M. Pogorelec, Ljubljana; vodnik C. Dimnik, Devica Marija v Polju), so zmanjkali pri ptujski tekmi drugi dan štirje : ko-smodlakar Fric (poiežen 28. junija 1920 ; lastnik O. Scheichenbauer, vodnik I. Tognio, oba iz Ptuja); nemška kratkodlakarica Flora (po-ležena 11.julija 1919; lastnik in vodnik St.Szelezen, Ptuj); brezpasemski Wdldo (starost neznana ; lastnik in vodnik Iv. Šegula, Ptuj) in šestletni nemški kratkodlakar Feldo (lastnik in vodnik St. Košir, Ptuj). Tekmi sta se vršili namreč vsaka po dva dni, in to v prvi vrsti vsled ubožnosti naših lovišč. Ljubljanska tekma se je sicer začela sijajno. V Mostah je bilo presenetljivo veliko živali, zlasti jerebic, a slika se je izpremenila, ko smo prestopili mejo občine Devica Marija v Polju. V Ptuju je bilo ravno narobe: tisti del lovišča, katerega nam je dal graščak Gv. Pon-gratz na razpolago, se je sicer odlikoval po širokih njivah, a te so bile skoro prazne divjačine, tako da smo bili drugi dan v lovišču enega izmed ptujskih lovskih klubov naravnost iznenadeni, ko so se začeli dvigati fazani in so se pokazale močne kite jerebic ter je skočilo tudi nekaj zajcev. Zanimanje za ljubljansko tekmo je bilo od strani lovcev veliko, naravnost presenetljivo pa v Ptuju, kamor je Klub rad pohitel, ker je poklicana za rejo plemenskih ptičarjev zaradi v lovskem oziru idealne zemlje in ugodnih lovskih razmer baš Štajerska, zlasti pa mariborski, ptujski in ljutomerski okraj. Klub se zahvaljuje na tem mestu vsem, ki so prepustili za tekmo svoja lovišča, t. j. v Ljubljani I. Bergmannu (Moste) in dr. Iv. Lovrenčiču (Devica Marija v Polju), v Ptuju Gv. Pongratzu (Podvinci) in omenjenemu lovskemu klubu (Ptuj), dalje za gmotno podporo Slov. lov. društvu v Ljubljani in vsem darovalcem posebnih in dodatnih daril, zlasti pa ptujski podružnici Slov. lov. društva, odnosno njenemu predsedniku dr. Lj. Jenku kakor tudi ostalim odbornikom, v prvi vrsti g. Barletu in dr. Šalamonu. Ti so se zavzeli za prireditev z resnično vzorno požrtvovalnostjo. Zahvalo dolgujemo tudi g. Hani dr. Sctvwarzovi v Ljutomeru, ki je vzbujala z veliko vnemo zanimanje za tekmo v lovskih krogih ljutomersko-ptujskega okrožja. Od udeležencev ljubljanske tekme prinašamo sliko. Ptujčani se na žalost niso dali slikati. Na ljubljanskem snimku se nahajajo psi po številkah žreba od leve na desno. Ti psi so naročnikom Lovca iz večine že znani iz popisa na str. 282—283 letošnjega letnika. Dodati moramo še oznako Pika in Dijane. Pik (lastnik in vodnik I. Rozman, Ljubljana) je poležen 30. aprila 1920 kot sin nečistokrvne matere in čistokrvnega očeta Gola Grafenecka.Pes je telesno nesorazmerno razvit, ima neplemenito glavo, svetle oči in je bel s svetlorumenimi lisami. Dijana (lastnik in vodnik H. Lazarini, Smlednik) je v celoti dobra nemška resavka, poležena 25. maja 1919. Ima dobro oprsje, prav tako dober hrbet in križec. Glava je sicer dobra, a manjkajo ji značilne nasršene obrvi in brke. Dlaka ji je premehka in tudi predolga. Psica stoji spredaj malo francosko, zadaj pa nekoliko strmo. Nekaj podatkov o zunanjosti ljubljanskih tekmecev se nahaja tudi v pridejanem poročilu sodnika Erhardta, o oni ptujskih pa v Križajevem poročilu, v kolikor niso popisani na strani 357 današnje številke. Podrobna ocena obeh tekem je razvidna iz priloženih preizkusnih preglednic, podpisanih od sodnikov. Pri ptujski tekmi ni sodeloval sodnik Erhardt, ker ni dobil po krivdi naših uradov pravočasno potnega dovoljenja, kar obžalujemo, ker bi imela ocena psov enotnejše lice, ko bi temeljila na sodbi istih sodnikov. Klubova darila so mogli dobiti v zmislu pravil samo psi z rodovnikom. Za prvo darilo je bila potrebna dosega 240, za drugo 200, za tretje 160, za najvišje pohvalno priznanje 140, za pohvalno priznanje 100 toček od dosegljivih 320. Častna, posebna in dodatna darila so se razdelila tako-le : I. Ljubljanska tekma: Živa je dobila po 50 K kot polovico darila za najboljše do-našanje dlakaste divjačine po sledu in najboljše obnašanje po strelu, dalje srebrno svetinjo Avstr.-ogrskega kluba resavcev. Pikov voditelj je prejel pas s 25 polnimi patronami kot voditeljsko darilo. Flota so nagradili za najboljše donašanje dlakaste divjačine po sledu s 50 K, t. j. z drugo polovico darila, in z bronasto svetinjo Avstr.-ogrskega kluba resavcev. Njegov vodnik (lovec po poklicu) je prejel 200 K. Tel si je zaslužil 200 K kot darilo za psa z največ toček in 250 K darila za psa z najboljšim nosom (polovica nagrade). Njegov vodnik (lovec po poklicu) je dobil 200 K. John je dobil 100 K kot nagrado za najboljšo poslušnost, njegov vodnik pa toplonos. Blisku so podelili 250 K kot drugo polovico darila za psa z najboljšim nosom in bronasto svetinjo Dunajskega lovskega kluba. Vodnik (poklicen lovec) je prejel 200 K. Dijano je nagradil Dunajski lovski klub s srebrno svetinjo. II. Ptujska tekma: Flot je prejel 160 KI za najboljše vodno delo. Heksa je dobila 100 K za najboljše donašanje in 500 K kot polovico darila za prvega najboljšega psa ptujsko-ljutomerskega okrožja. Dijani Zelenkovi je pripadla druga polovica (500 K) darila za najboljšega psa ptujsko-ljutomerskega okrožja. Tel je prejel 200 K kot darilo za psa z največ toček, 100 K za najboljše iskanje, 50 K za najboljšo stojo in njegov vodnik 100 K kot darilo za najboljšega poklicnega voditelja. Obe tekmi sta se vršili v lepem redu pod vodstvom klubovega predsednika Fr. Urbanca. Ljubljanska tekma. Prav rad-sem se odzval prijaznemu povabilu, da bi prevzel mesto sodnika. Ko sem sedel na svojem sedežu v D-vlaku, sem kmalu pozabil vse trpljenje pri čakanju za potno dovoljenje in vozni list ter sem se veselil ves čas vožnje na to, kar bom videl v Ljubljani, kajti že ob priliki graške razstave psov sem čul o stremljenju ljubljanskih gospodov in njihovih nakupih psov. Dočakal sem pa več, kakor sem pričakoval. Ljubeznivi sprejem, živo zanimanje in globoko razumevanje stvari, lepo, mirno medsebojno delo posameznih klubovlh činiteljev in članov, vse otmeno okolje in nič manj delo psov, ki sem ga videl, je napravilo name izvenreden vtis. Prav prijetno se me je dojmila tudi okolnost, da se niso razbežali udeleženci po proglasu izida, kakor je to navada pri naših tekmah, ampak so ostali in je bil tako mogoč miren razgovor med sodnikom in vodnikom o učinitvi in oceni psov. Taki pogovori so največje koristi za lovsko psoslovje, kajti vodnik ima pravico izvedeti, zakaj je bil ocenjen njegov pes v tem ali onem predmetu slabše kot njegov tekmec. Tozadevna pojasnila vzbujajo^ zaupanje vodnika in pospešujejo stvar. Vedno namreč ni mogoče zadostiti v poročilu o tekmi vsem, cesto tudi neizgovorjenim željam vodnika. Kar smatra vodnik večkrat za krivico, je sodniku nekaj čisto naravnega, kar ne potrebuje razjasnitve. Ce se pa da vodniku prilika, da govori o tem s sodniki, se razjasni stvar z malo besedami, kajti čisto nepotrebno je, da zapusti kako nepojasnjeno nesporazumljenje v vodniku neugodno čuvstvo, če ne celo zoboškrten srd. Zelo zanimivi so bili presenečeni, oziroma razočarani obrazi pri proglasitvi izida. Sodniki smo namreč vse preobrnili ali, bolje rečeno, prevrgli smo sodbo ljubljanskih gospodov, ki so poznali delo svojih psov z lova. Že na večer pred tekmo je bil imenovan ta ali oni tekmec kot najboljši pes, drugega je zopet spremljal slab glas, da ga ne bodo več videli sodniki, kakor hitro najde prvega zajca, itd., skratka : gospodje so mislili, da poznajo pse popolnoma. To je šlo celo tako daleč, da je smatral tretji sodnik, g. Križaj iz Ljubljane, za nemogoče, da je prišel neki pes, ki sva ga označila g. Fiirer in jaz čisto proti volji tretjega sodnika niže kot on, po upoštevanju toček vendar tako visoko, da je prekosil druge pse, katere je spoznal tretji sodnik pri praktičnem lovu za boljše, in da se ni mogel potolažiti ta sodnik glede končnega izida, temelječega na podrobnem vrednotenju, ki smo ga izvršili kar najbolj vestno ž njim samim. Ali smo pa mogli storiti kaj drugega, kakor da smo presodili pse tako, kakor smo jih videli oba preizkusna dneva? Da igrajo pri tekmah veliko vlogo srečni slučaji in tekemska smola, je vendar predobro znano. Po rano zjutraj izvršeni smotri smo se podali pri krasnem poletnem vremenu v neposredno v okolici Ljubljane ležeče lovišče, kjer je jerebic kot svoj čas na Moravskem polju. Na žalost smo morali zapustiti proti poldnevu zaradi vodnega dela ta bogati del lovišča. Opoldanski odmor in sledeče vodno delo sta nam vzela toliko časa, da smo bili prisiljeni nadaljevati tekmo naslednji dan. Tekmovali so tri kratkodlakarji, dva resavca, en dolgodlakar, en pointar in en škotski seter. Prvo darilo se ni moglo oddati. Drugo je dobil Tel Grlovski, rjav tiger nemške kratkodlake pasme, jugoslovanski rodovnik 2 A, avstrijski 1452 G. Vzrediteljica Hana Dr. Sclrvvarzova v Ljutomeru, lastnik dr. Ivo Tavčar v Ljubljani, vodnik K. Lichfenberg v Preserju. Pes je dosegel 205 toček, od katerih jih odpade 190 na predmete poljske tekme, tako da bi bil dobil pes prav lahko prvo darilo, katerega bi bil tudi v resnici zaslužil, da so se vrednotili pridejani predmeti uporabnostne tekme posebej kot posebni predmeti in ne skupno. Telovo iskanje, njegova urnost, stoja, njegovo natezanje, njegovo obnašanje vzpričo odletele perutnine in po strelu kakor tudi vodnikova mirnost — vse to je nudilo krasne slike. Lichtenberg je napravil vtis najspretnejšega vodnika, ki je siguren svoje stvari. Zelo škoda je, da se ni pokazal pes na tekmi z nekoliko več vežbe tudi v predmetih uporabnostne tekme. Tretje darilo z označitvijo za drugo je dobila z 201 točko re-savka Živa Podjunska, jugoslovanski rodovnik 1. F. Vzreditelj Rudolf Ankele v Pliberku, lastnik in vodnik dr. France Lokar v Ljubljani. Dobra uporabnostna psica, ki bi bila prav lahko odnesla zmago, da je pokazala daljši nos. Prav pohvalno priznanje z označitvijo za tretje darilo si je zaslužil s 188 točkami pointar John. Vzreditelj ph Hallay v Budimpešti, lastnik in vodnik dr. Janko Lokar. Z napetostjo smo pričakovali delo tega krasnega, krepkomišičnega, plemenito zgrajenega psa, čigar dedi so stali v psarni Forst. Smatrali smo ga za najboljšega psa,, kar bi mu tudi radi priznali, toda na žalost je imel smolo ali je pa bil morda preutrujen. Dali smo mu priliko, da bi nas prepričal o finosti svojega pointarskega nosa, toda ni se mu posrečilo. Tudi nam ni nudil kake druge lepe slike, ki smo jo pričakovali od njegovega plemena. Donašanje zajca po sledu odklanja načeloma kakor tudi žali njegovo aristokratsko čuvstvo vsaka misel, da bi prijel divjačino, ki so jo nosili že drugi psi po svojih gobcih. Prav pohvalno je treba omeniti njegovo šarjenje v bičevju in posebno njegovo delo napram, roparicam. 337 Udeleženci ljubljanske fekme ptičarjev. Njegov lastnik dosega ž njim pri praktičnem tovu sigurno prav dobre uspehe in doživlja tudi najbrže cesto srce razveseljujoče trenutke, kajti vsi predpogoji za to so tu, in zaradi enkratnega slabega reda gotovo ne pusti g. profesor Lokar nobenega svojih pravih učencev dolgo v nemilosti. Prav pohvalno priznanje z označitvijo za tretje darilo je dosegel tudi dolgodlakar Flot Konigsstein s 180 točkami. Vzreditelj Jurij StrieB-nig na Dunaju, lastnik dr. Ivan Lovrenčič v Ljubljani, vodnik Ivan Ožbolt v Devici Mariji v Polju. Ta pes je mnogo boljši kot njegov glas. Trdna roka bi napravila lahko iz njega v najkrajšem času brezhibnega uporabnostnega psa. Pohvalno priznanje si je pridobila s 156 točkami resavka Dijana. Lastnik in vodnik Henrik Lazarini v Smledniku. Zelo simpatična, živahna, vodljiva psica, kateri pušča njen vodnik premalo svobode. Prebojazljivo vodstvo jo ovira pri razvoju vsake samostojnosti. Komaj začne navzkriž iskati v lepem galopu, že jo odpokliče vodnik. Pohvalno priznanje je dosegel s 154 točkami Blisk Konigsbrunn, potomec znanih Baumgartnerjevih psov Friggl in Kurt Konigsbrunn v Kirchbergu ob Wagramu. Lastnik Ivan Ivančič v Ljubljani, vodnik Andrej Premk v Mengšu. Impozanten pes očarljivih kretenj, vreden sin svojih slavnih staršev, na žalost šele kratek čas v rokah svojega sedanjega vodnika. V dobri roki pes, ki dela lov za najlepšo zabavo. Zaradi popolnosti omenjam še Pika, izven tekmovanja vojenega kratkodlakarja brez rodovnika. Njegova edina učinitev obstaja v ostrosti napram roparicam. Klubu ljubiteljev ptičarjev v resnici ni potrebno^ da se peča s takim gradivom. Škotski seter Lord je ostal nerazredovan. Za tekmo pač ni bil čisto nič pripravljen. Se eno znanko sem videl pri smotri: Zofijo Wessnitz, šibko, toda pravilno zgrajeno psico od Panterja Wessnitz iz Butzel Wessnitz, ki se je tudi preselila v Ljubljano iz psarne Konigsbrunn. Tekme se na žalost ni udeležila. Med pisanjem teh vrstic mi je prinesla pošta prav dobro sliko vseh udeležencev tekme. V prejšnjih časih bi jo sigurno priobčili v svojem glasilu, danes je to nam ubogim Avstrijcem popolnoma nemogoče. Obdržal pa jo bom v časteh kot trajen, ljub spomin na lepo in uspelo prireditev delavnega, mladega ljubljanskega kluba. !J Številka žreba Številke učinitve: 0 = nezadostno 1 = zadostno 2= dobro 3 = prav dobro 4 = izvrstno P r edmeti p r e i z k u š n j e Vsota številk strokovne vrednosti Darilo, odnosno pri- znanje Označitev Smolra 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 n 12 13 14 15 16 17 18 10 20 21 Kakovost nosa Stoja Natezanje Način iskanja Hitrost iskanja Vztrajnost iskanja j Sekundiranje Poslušnost na klic, žvižg, migljaj Obnašanje vzpričo odletele periltnine Zajcačednost Obnašanje po strelu Vodljivost Donašanje perulnine na povelje Donašanje dlakaste divjačine na povelje Donašanje izgubljene perutnine brez sledu Donašanje izgubljene dlakaste divjačine brez sledu Donašanje dlakaste divjačine po sledu Vodno delo | Obnašanje napram roparicam Čakanje na določenem mestu Splošen vtis z ozirom na vodljivost in inteligenco Številka strok, vrednosti 15 | 5 4 4 4 4 l 2 2 2 2 i 2 3 3 3 5 7 8 t 2 . 80 Ocena Ime p r a U Č n t e V Končna št. 2 Živa 30 15 12 12 12 8 6 8 4 8 1 4 6 9 6 15 21 16 2 6 201 m. II. db. 3 Pik 15 5 — 4 4 8 — 6 6 2 4 1 4 6 3 6 — 14 32 2 4 126 P. pr. — zad. 4 Flot 30 10 4 12 12 8 — 2 4 2 — 1 6 9 9 6 15 28 16 2 .4 180 N. p. pr. III. pd. 5 Tel 45 20 16 16 16 12 — 6 8 4 8 1 '8 6- 9 9 — 7 8 — 6 205 11. II. pd. 6 John .... 30 20 S» 12 16 12 12 — 8 6 6 6 1 4 6. 3 — — 14 24 2 6 188 N. p. pr. III. izvr. 7 Blisk .... 45 20 ~! 12 4 12 — 4 4 4 4 1 6 9 3 12 — — 8 — 6 154 N. p. pr. — izvr. 8 Dijana .... 15 10 — 8 12 8 '— 4 4 6 2 1 6 9 6 6 — 21 32 2 4 156 N. p. pr. — db. Henrik Erharcli, Viljem Fiirer. Evgen Križaj. y glavi in vratu, dosti dobra v oprsju, srednja v hrbtu, ima pa nekoliko mehka ušesa, stoji spredaj, zlasti na desni strani, malo francosko, hodi zadaj široko in je mehkih šap. Drugi pes je bil dolgodlakar Flot Konigsstein dr. I. Lovrenčiča, ki ga je tudi vodil. Ta postavni in živahni pes išče neutrudljivo v dobrem galopu, ne kaže pa na polju še onih kakovosti, ki bi ga usposabljale za resnega tekmeca, ne glede na to, da mu je nos le zadosten. Sodeč po poljskem delu na tekmi, bi mu moral odreči še celo ta red, če bi se ne bil popravil pozneje pri iskanju dlakaste divjačine po sledu. Pri tej točki in pri vodnem delu je opravil svoje delo sijajno. Tretja je bila Heksa Grlovska. Vodila jo je znana in za vzrejo ptičarjev zaslužna gospa Hana dr. Schwarzova v Ljutomeru. Na tej psičici čestitam lastnici. Psica je iskala sicer od početka manj po-voljno, a se je razvila tekom tekme čim dalje bolj in je pokazala končno prav lepo in tudi dosti urno ter smotreno iskanje. Napram roparicam so pa vsi grlovci premalo ostri. Cisto je odrekla pri do-našanju po sledu. To je dresurna pomanjkljivost, kajti pes z dobrim nosom in dobrim donašanjem mora i to nalogo izlahka dovršiti. Poslušnost in poljska dresura kakor tudi vzorna zajcačednost so pa vse hvale vredne in marljivi voditeljici lahko v veliko zadoščenje. Skoro isto bi lahko rekel o Telu, samo s to razliko, da je Tel boljše kakovosti. Način njegovega iskanja je sijajen, galop vzoren, posamezne slike, ki jih kaže, so mnogokrat presenetljivo lepe in tudi kakovost nosa je prav dobra. Za roparice je pa tudi slab. V vodnem delu se je od ljubljanske tekme znatno zboljšal. Izsleditev zajca po sledu je bila prav dobra. Ce bi bil Tel napram roparicam ostrejši in v vodnem delu popolnejši, bi dosegel izlahka prvo darilo. Dijana Feilhofen tudi nima rodovnika. Poležena je 21. avgusta 1920 iz Stele Feilhofen od Blitza Grlovskega. Ta nemška kratkodla-karica je last prej imenovanega lovca Ultza, ki jo je tudi vodil. Na mladinski tekmi je obetala več, kakor je pokazala v jeseni. Psica ima dosti dober nos in je poslušna. Tudi ima precejšnjo poljsko dresuro, je zajcačedna in vodljiva. Kazita jo premalo živahno iskan e in bojazljivo, nesigurno donašanje. V vodi je odpovedala, enako pri donašanju dlakaste divjačine po sledu, nezadostna pa je bila tudi pri donašanju izgubljene perutnine. Vse to lahko popravi do prihodnje tekme v splošnem prikupna, temnorjava, progasta psica z lepo glavo. Kaze jo odprte, solzave oči, sprednja, nekoliko francoska in zadnja trda stoja. Preostaja mi še, da na kratko omenim Heka, Fausta in Dijano Zelenko. Heka sta vodila lastnika Leon Behrbalk iz Ptuja in njegova gospa. Pes je po zasnovi dober, toda malodane divjak. Le stroga, dosledno izvajana dresura bi ga mogla ozdraviti od divjanja in drugih razvad. Nudil nam je pa vseeno prav lepo sliko, ko je elegantno stal na jerebice, ki jih je potegnil dobro. Faust je težek,, rjav kratkodlakar dobre zunanjosti. Lastnik mu je Gustav Scherbaum iz Maribora, vodil ga je Franc Mihelič, lovec iz Rogoze pri Hočah. Pes je v vseh panogah nezadostno dresiran. Vodnik ga ima le težko v svoji oblasti. Vobče ne kaže pes posebne kakovosti. Dijana lovca M. Zelenka iz Podvincev pri Ptuju, ki jo je sam vodil, je že enajst let stara in precej gluha. Za svojo starost je dobro ohranjena in tudi še mišičasta. Glava te rjave psice ni plemenita, v zadnjem delu stoji trdo, v sprednjem malo francosko. Delala je kljub svoji starosti in nadležnosti dosti povoljno. Prav posebne dresure ni imela nikoli. Sanse ji dela praksa. Osramotila je pa vse svoje sotekmece s tem, da je, četudi že prababica neštetih potomcev, pokazala več poguma napram mački kot vsi drugi. Edino ta Dijana je zadavila svojega mačka. Številka žreba Številke učinitve: 0 = nezadostno 1 = zadostno 2 = dobro 3 = prav dobro 4 = izvrstno T r e d m e 1 i p r e i z k u š n j e Vsota številk strokovne vrednosti Darilo, odnosno pri- znanje Označitev Smotra 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 n 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 | Kakovost nosa Stoja Natezanje Način iskanja Hitrost iskanja | Vztrajnost iskanja j Sekundiranje Poslušnost na klic, žvižg, migljaj Obnošanjc vzpričo odletele perutnine Zajcačedr.ost Obnašanje po strelu O ■ > o > Donašanje perutnine na povelje Donašanje dlakaste divjačine na povelje Donašanje izgubljene perutnine brez sledu Donašanje izgubljene dlakaste divjačine brez sledu Donašanje dlaicasie divjačine po sledu Vodno delo Obnašanje napram roparicam Čakanje na določenem mestu Splošen vtis z ozirom na vidljivost in inteligenco 1 Številke strok, vrednosti 15 5 4 . 4 4 4 2 ' 2 2 2 i 2 3 3 3 5 7 8 i 2 80 Ocena Ime psa U Č n t e V Kontna št. Norma .... 15 15 — 8 8 8 — 4 4 — 6 3 4 6 3 3 5 — 8 4 4 108 P. pr. db. Flot 15 5 — 12 1.2 12 - 4 — 2 — 3 6 6 9 6 20 28 8 4 4 156 N. p, pr. — pd. Heksa .... 45 20 12 12 12 12 — 8 8 8 8 2 6 9 9 6 — 14 8 3 6 208 II b — pd. Hek 30 5 — — 16 16 — 2 — — — — 2 3 6 3 — 7 8 — — 98 : — — pd. Dijana Zelenko 15 15 — 4 4 8 — 4 6 — 4 1 6 6 3 6 - 7 24 — 2 115 P. pr. — db. Tel 45 20 — 16 16 16 — 6 8 6 8 2 6 9 9 6 15 14 8 4 6 220 11 a — pd. Dijana Feilhofen 30 15 — 6 8 8 — 6 6 6 6 3 2 6 — 6 — — 8 4 4 124 P. pr. — db. Faust .... 15 15 — 6 8 8 — 2 2 — — 2 2 9 3 6 — 14 8 2 2 104 P. pr. — db. SJ LA LA Viljem Fiirer. Evgen Križaj. Epilog. Klubovi tekmi sta vzbudili zlasti med ljubljanskimi lovci mnogo prerekanja, kar je za stvar samo dobro, ker se vzbuja s tem zanimanje, se načno razna psoslovna vprašanja in se rušijo nazori tradicije. Vprašanja, ki jih dobivam v tem pogledu, so mi povod naslednjih vrst. Tekmi sami smatram za dobotvorni glede dresure ptičarjev, kar se tiče iskanja in obnašanja po strelu, odnosno donašanja. Doslej je smatrala pretežna večina naših lovcev vsakega na dolgo iščočega ptičarja za manj vrednega, če ne naravnost za slabega, češ da vidijo in slišijo zajci in jerebice in se umaknejo pravočasno lovčevi puški, če išče pes od lovca dalje nego 30 korakov. Drugi bi pa pustili veljati v velikih krogih iskajočega psa, da so sami mlajši, češ potem bi mogli še nekako prav dosegati pasje pete. Obe mnenji temeljita na slabi dresuri in slabi kakovosti naših dosedanjih ptičarjev, kajti pes z dobro stojo in dobrim nosom ne bo nikdar preplašil divjačine, četudi išče na 200 — 300 korakov, kar se je zdelo nekaterim gledalcem ljubljanske tekme tako čudno, da so delali zaradi tega iskanja dovtipe, češ da bi morali imeti letalo, da bi lahko sledili psu. Tega „nikdar“, ki sem ga pravkar zapisal, seveda ne smemo razumeti dobesedno. Zgodilo se bo namreč, da se bo vzdignila divjačina, ko bo lovec še daleč za psom, kakor jo potegne tudi pri kratko iskajočem psu izven dometa lovčeve puške. Ker so imeli naši lovci doslej iz večine pse, ki niso trdno stali, ampak so stojo samo značili, t. j. čez pol minute stoje so se že pognali za divjačino, dalje pse, ki so poležali divjačino kvečjemu na 10—15 korakov, je umevno, da so iskali ž njimi na kratko in se trudili po njivah skoro brazdo za brazdo, da bi kaj našli. S tem načinom iskanja se niso samo sami zelo utrudili, ampak so prišli tudi ob najlepše trenutke, ki nam jih nudi lov s ptičarjem, kakor so razne slike stoje, natezanja itd. Travnike, sploh velike, enako obdelane prostore preiskati s kratko iskajočim psom, ni nikako veselje, ampak muka, zlasti pa za stare kosli, torej baš nasprotno, kakor mislijo naši lovci. Za lovca, katerega noge se ne morejo več meriti s pasjimi, je samo ptičar, ki ume smotreno preiskati po'je v širini 200—400 korakov na levo in desno od lovca, pred katerim brzi v lokih 50—80 korakov. Njegov nos ga ustavi pravočasno pred živaljo, njegova dresura ga pa drži na mestu, da pride lovec lahko mirno in polagoma do njega in do strela. Ce bi pa skočil' kdaj zlasti kak preveč bdeč zajček prehitro, nič za to. Napake se dogajajo povsod. Cisto enako pa je, ali napravi pes neumnost na 30, 100 ali 400 korakov. Brez napake delujočih psov pa ni. Da so se navduševali naši lovci doslej skoro brez izjeme za kratko iskanje, je krivo deloma naše glasilo, v katerem je pisal (1.1., str. 81 sl.) Stanko Rudež, sodnik I. tekme ptičarjev, prirejene po Slov. lov. društvu dne 9. oktobra 1910 v Domžalah, pod naslovom : „Ali naj išče pes-frmač daleč ali blizu lovca?“:,,... psa naj izvežbam tako, da smatra kratko iskanje za pravilo. Ako ravno hočem, da išče daleč, ga k temu prav lahko pripravim, da ga !e malce izpustim, saj ima vsak živahen pes nagnjenje, iskati daleč.“ To je sicer res, vendar je bil St. Rudež v zmoti. Ako namreč z dresuro ubijem v psu to nagnjenje, ga bom težko pripravil do tega, da bi mi iskal v potrebi pravilno na dolgo. Veliko laže je, da držim od slučaja do slučaja na dolgo iska-j očega psa kratko. Seveda mora biti poslušen, kar je pa zopet ena od slabih toček naših psov. Proti kratkemu iskanju so bili deloma že sodniki na 31. tekmi Slov. lov. društva dne 8. septembra 1913, a le deloma, ker so ocenili način iskanja neke prav blizu vodnikovih nog iskajoče psice s prav dobro. Prelomili so pa s kratkim iskanjem sodniki L klubove tekme popolnoma, kar je nekatere lovce naravnost presenetilo, dasi ni dolgo iskanje že davno nič več novega. Kako je prešlo kratko iskanje našim lovcem v kri in meso, dokazuje najbolj slučaj škotskega seterja Lorda, katerega je vodil njegov vodnik kot kakega kratkodlakarja brez nosu in živahnosti. Dobro iskanje mora biti namreč tudi živahno in ne medlo ali mrtvo. Temperamentno iskanje na dolgo pa seveda ni nikako divjanje. Temeljna misel vse lovske dresure je, da morata pes in vodnik skupno delati. To vzajemno delo mora pripoznati vsak, naj je Peter ali Pavel, tudi za tekme, kajti te ne smejo biti prilika, da se nasuje temu ali onemu peska v oči, in to pri nas tem manj, ker ne bomo redili nikdar psov samo zaradi tekem, ampak zaradi lova. Razlikovanje med lovsko prvovrstnimi in tekemsko enakimi psi se ne bo pri nas nikdar uveljavilo. Kljub pripoznanju iskanja na dolgo pa ne bom presojal končne vrednosti psa samo po načinu iskanja, kakor se mi bo tudi zdel su-men nos vsakega psa, ki stoji prevečkrat na prazno. Prav tako se ne bom dal zapeljati pri presoji nosu po tem, da išče pes lepo z visokim nosom in obrača glavo spretno po vetru, iz tega morem namreč samo to sklepati, da zna pes po neki posebni zasnovi rabiti svoj nos. Ce pa je nos dober ali samo srednji, to je treba šele preizkusili. Kakor sem prej rekel, je bila tekma poučna za večino naših lovcev tudi v tem oziru, kako se mora obnašati pes po strelu in kako mora donašati. Iz večine puščajo namreč naši lovci pse, da skočijo Lovec. 1921. 345- takoj po strelu po plen in ne čakajo nikakega povelja, kar je seveda krivo, kakor je tudi napačno, da nore psi po strelu na mestu, kjer je bila žival. V splošnem omenjam še to, da mora priti vsakdo k tekmi s prepričanjem v popolno nepristranost sodnikov in da ne sme pričakovati zase nikake izjeme, ako je ne dovoljuje za drugega. Ko presoja sam svojega in tujega psa, naj nikdar ne pozabi, da je oko srca najbolj bistrovidno, da se naj torej tudi sam ogiblje vsega, kar bi vzbujalo pri sosedu nezaupanje. Take stvari so : vsiljivost napram sodnikom, pripovedovanje o rodu in delu svojega psa itd. Nekateri niso bili zadovoljni s tem, da so nastopili njihovi psi v najhujši vročini. Toda to je stvar sreče, ki pokaže svoje lice v- žrebu. Sicer pa ni treba zavidati psu, ki išče v rosi, kajti enako kot soparina, vročina ali prašinO vplivajo na pasji nos slabo tudi rosne kaplje, ki polnijo nos psa. Ce pride kdo na tekmo, ne da bi vedel, kaj zna lahko njegov pes, si je slabega izida sam kriv. Lordov vodnik n. pr. je bil mišljenja, da škotski seterji sploh ne donašajo, in ga sploh ni uril v tem, dasi je že razpravljal o tem vprašanju Lovec. Kakor. ni prav, ako bi hotel v tem oziru Lordov lastnik kako izjemo, tako nima prav sodnik, ki zahteva od angleškega psa v njegovih pravih predmetih, kakor so nos, iskanje, stoja, natezanje itd., nekaj izvenrednega, nekaj več kakor od ostalih, a v drugih predmetih, ki se ne prilegajo angleškemu plemenu, pa najmanj isto kot od drugih plemen, ki so po naravi za to bolj usposobljena. To pomeni dvojno postopanje in vsaka taka z dvojnega vidika izrečena sodba je po vseh pravilih logike neprava, oziroma krivična. Izgovor, da je nedostajalo temu ali onemu časa za izvežbanje psa, tudi ne more veljati. Koliko se da doseči s pravilnim postopanjem pri dobri zasnovi psa, nam dokazuje sijajno Tavčarjev Tel, ki se pri ljubljanski tekmi še zmenil ni za to, da bi prinesel zajca po sledu, kar je izvršil pri ptujski tekmi prav lepo. Pri ljubljanski tekmi je stisnil pri vodnem delu rep med nogi in jo je hotel odkuriti od vodnika h gospodarju, pri ptujski pa je pokazal tudi v tem oziru lep napredek. Dobra volja, resnost, znanje teorije in potrebna praksa — to je in ostane predpogoj vsakega uspeha na tekmi, v kolikor ga ne zmanjšata smola in nerazpoloženje psa. Tako mnogozahtevni, odnosno tako kratkovidni ne smemo biti, da bi pričakovali od psa vsak dan enako delo. Kakor povsod, tako igrajo tudi pri pasjih tekmah nepreračunljivi momenti važno vlogo. V posebnem omenjam sledeče : od sodnikov izdelani preglednici nista povsem jasni, ker ne povesta, kje je pes odpovedal in dobil nezadostno, kje pa le ni bil izprašan. Povsod stoji namreč črtica, ki naj bi stala le tam, kjer ni bil pes preizkušen, drugod pa naj bi dobil 0, t. j. nezadostno. Preizkušen n. pr. ni bil pri ljubljanski in ptujski tekmi noben pes v sekundiranju, kar ni nikaka nesreča, ker je sekundiranje v mnogih slučajih bolj dokaz nesamostojnosti v iskanju in spričevalo slabega nosu kot dokaz dragocene zasnove. Nekateri psi ne delajo namreč nič drugega, kot da pazijo na svojega tovariša in sekundirajo neprestano. Nasprotno pa so dobili psi v par slučajih red iz predmeta, v katerem niso bili preizkušeni, in to samo na zatrdilo sodnika, da pozna delo psa v tem oziru. Tako ocenjevanje je krivo v dvojnem oziru: i. je tekma javna in se sme soditi samo to, kar pes v resnici pokaže; 2. je možno, da bi pokazal pes na dan tekme v tozadevnem predmetu več ali manj kot takrat, ko ga je opazoval sodnik izven tekme. Tudi se mi zdi čudna ocena vodljivosti pri ljubljanski tekmi, kjer ima vseh sedem, kakor kaže preglednica, tako različnih psov enak red, še bolj čudna pa ocena čakanja na določenem mestu. Tu so peljali vodniki točno po ukazu sodnikov svoje pse v neki gozdič, kjer so jih pustili na določenem mestu. En pes jo je primahal takoj Zavodnikom, drugi jo je pribrisal na strel, ostali so se hrabro držali in so pritekli šele na zaukazani žvižg svojih vodnikov. Storili so torej vse, kar se je od njih zahtevalo, vendar so dobili razen prvih dveh, ki sta pošteno zaslužila nezadostno, vsi samo dobro, dasi veljata tudi za ta preizkusni predmet reda prav dobro in izvrstno. Če bijse jih pa moralo preizkusiti kako drugače, da bi zaslužili najvišja reda, zakaj niso tega sodniki storili? Ako so napravili to vsled omalovaževanja te točke, niso imeli prav, ker je prav ta točka precejšnjega pomena in ni najlažja glede dresure. Ne da bi hotel biti zlogolk, moram obsoditi v tem oziru sodnike, ki so spravili nekatere pse vsled površnosti ob boljšo označitev. Tudi si želi občinstvo smotro manj omahljivo in nesigurno. Sodniki se naj ne pogovarjajo pri telesni oceni psov tiho med seboj, ampak naj povedo glasno svoje mnenje, kajti tega dela tekme se ljudje zelo vesele, ker se pri njem mnogo nauče. Postopanje pri smotri je bilo na ptujski tekmi boljše kot na ljubljanski, sploh je bilo vodstvo v Ptuju energičnejše kot v Ljubljani. V tem oziru se ne morem otresti dojrna, da se je vodja tekme v Ljubljani preveč oziral na tujega sodnika kot gosta, ta sam se je pa čutil zopet preveč gosta, da bi posegel tuintam s krepko roko vmes. Sicer bi se namreč ne dogajale take stvari, da hodi vodnik za psom med preizkušnjo s puško na rami, da ne strelja, dasi bi lahko, in da se postavi z razprostrtimi rokami med zajca in psa, da bi jo ne ubral ta kot blisk za zajcem. Treba je pomisliti, da občinstvo ni slepo in da ve, da išče tak vodnik posebno ugodne prilike in da si skuša na nedovoljen način ustvariti šanse za svojega psa. Način razdelitve nagrad pri ptujski tekmi mi bolj ugaja kot oni pri ljubljanski, kjer so dobili psi z zadostnim številom toček za to ali ono darilo, golo oznako zanj. Delitev nagrad v I a, Ib itd. je tudi povsod v tujini običajna. Vobče je bila ljubljanska tekma, kar se tiče dela psov, lepša kot ptujska. Nastopili so namreč na njej psi raznih pasem, vsi več ali manj dobro pripravljeni in tudi po svoji zunanjosti z eno izjemo prav dobri. Na ptujski tekmi sta pa tekmovala prav za prav samo dva grlovca, Tel in Heksa. Ako izvzamem še par psov, so bili ostali sama navlaka. Zato je prav škoda, da se niso udeležili ptujske tekme poleg Tela in Flota tudi drugi ljubljanski psi, kajti baš lovci ptujsko-Ijutomerskega okraja kažejo toliko zanimanja za psorejo, da obetajo postati po dobrih zgledih vrli psovodci. V ostalem sem mnenja, naj klub ne pripušča več k svojim tekmam nečistokrvnih psov. Z njimi se namreč le kazi slika tekme in se trati po nepotrebnem čas. Uspeh se namreč ne doseže noben, ker ni pokazal doslej niti en pes brez rodovnika kaj posebnega. Kdor misli nasprotno, se vdaja pogubni samoprevari. Zdi se mi celo, da se daje s tem posameznim lovcem potuha, da rede naprej nečistokrvne pse, dasi imamo že dovolj čiste krvi, in da zahtevajo za te svoje rejence enake vsote kot drugi psorejci za čistokrven rod. Ti zadnji so namreč pri nas še pošteni in se ne dajo zapeljati od nemških Avstrijcev, ki hočejo imeti za povprečnega psa z rodovnikom 250.000 svojih kronic, ker so menda mnenja, da bi prodal jugoslovanski lovec za pasji lik grm i trn i kačo pod kamnom. Mladiči v gnezdu pa rastejo vsled tečne in obilne hrane in se razvijajo. Le enkrat jim je pretila nevarnost, ko je zapazila gnezdo tropa otrok, ki je pobirala suho dračje po gozdu. Po daljšem posvetovanju se napravi najsrčnejši deček na ogled. Toda komaj pripleza do polovice bukve, prišumi starka s tako silo proti njegovi glavi, da je manjkalo le malo, da ni prišel iz ravnotežja. Deček vpije, preplašen se spušča, kar more naglo, z drevesa. Preden je na tleh, prejme še nekoliko krepkih zaušnic od močne kraguljeve peruti. Od tega časa imajo mladiči mir. Nelične, mehkopere spačke pretvorita junij in julij v zastavne razbojnike, ki se ne razlikujejo nič več od stare dvojice. V bližini gnezda se potikajo okrog in motijo gozdno tišino z nevšečnim čivkanjem, kadar čutijo starše v bližini, ter z zlozvočnim kihikanjem, kadar jih vznemirja kako živo bitje. Navzlic telesni krepkosti in od dne do dne naraščajoči spretnosti pa so mladiči v tem času vendar še po večini odvisni od stare dvojice, ki jih zalaga pridno z vsakovrstnim živežem. Le zjutraj ali pa proti večeru kroži tu pa tam v žarkih solnčnih dneh cela družina visoko v zraku ter vzbuja strah in trepet pri vseh manjših toplokrvnih živalih pod seboj ter jezo in gnev lovskemu čuvaju Nacetu Krnu. Kdo bi se tudi ne srdil, ako najde dan na dan tu pergišče blestečega fazanovega ali pest pisanega jerebičjega perja, tam zemeljske ostanke zajčevega ali kunčevega kožuha, če mora dan za dnevom poslušati, kako kolnejo kmetje drzno rokovnjaško svojad in zabavljajo gospodinje na zanikarne lovce, če ne manjka celo v domači hiši pikrih opazk, odkar je odnesel tak posilen gost za veliko Go-spojnico namenjenega petelina! Iz kože bi skočil najrajši od jeze, ko najde v nastavljenih pasteh le različne koristne sove ter manj škodljive šoje, srake in vrane, ko mu pride pred uharico vsak ptič, le kragulj ne, ko ve dobro, kje je razbojniško gnezdo, pa ne more pravočasno uničiti nesramne sodrge, ker leži oni del gozda že v — tujem lovišču! Zastonj je nadlegoval in moledoval grajskega višjega logarja, da bi mu dovolil' pristop s puško v ta kraj in odstrel krilatih škodljivcev pred avgustom. Vse prigovarjanje je bilo zaman, saj ima sivobradec večidel le srne v lovišču. Daši mu izmakne kragulj včasih tudi kakega zajca ali raztrga vsake kvatre kakega gozdnega jereba, zatre tudi nebroj škodljivih veveric in polhov, šoj, srak in vran ter prinese s svojimi veličastnimi letalnimi umetnostmi dokaj življenja v enoličnost velikanskega gozda. Drugače pa je pri srcu Nacetu, ki jamči za njegovi skrbi izročeno, po večini nižjo divjačino. Toda bliža se avgust in s tem tudi čas, ko bo, ako da Bog in sreča junaška, obračunal z drznimi rokovnjači, ki krožijo v sinji višavi v ličnih lokih nad njim. II. V sredi med čvrstimi bukvami stoji kakor očak med korenjaško mladino skrivljen cer. Siva brada iz dolgovlaknatega lišaja mu pokriva deblo in se mrši v vetru mestoma raz veje. Kakor otročja glava debele hrge so vzrasle na grčavih, slokih vejah, daleč na okrog je raz-plel čvrste korenine ter se trdno oprijel plitve zemeljske plasti, ki pokriva tu in tam še iz tal prodirajočo skalo. Stoletja stoji že tu in kljubuje vetru, viharju in času. Na čokatem ceru ždita kragulja z usločenima tilnikoma in skrivljenima hrbtoma. Od daleč moremo razločiti vzdolžne pege na rjavkastem ozadju. Mladiča počivata tiho in mirno po utrudljivem jutranjem izletu ter čakata, da se zglasi v bližini kdo od starih z grižljajem za nikdar sita želodca. Namah se vzravna spodnji kragulj, dvigne glavo, pozorno zroč po rebri navzdol, odkoder prihaja sumno šumotanje suhega listja. Fiji, fiji se zglasi izza srede cera in fiji, fiji odmeva izza vrhnje cerove veje. Štirinožna, klapasta žival na kratkih nogah, z dolgim,, gladkim repom in rtastim gobčkom raca proti ceru. To ni lisjak in zajec ni, fiji, fiji; le bliže, stvar oglejva si, fiji, fiji! Iz radovednosti in plenaželjnosti se spusti vrhnji kragulj niže na bukovo vejo, drugi mu sledi. Kakor rubini se bliskajo razbojnikoma oči in s čivkanjem si delata pogum. Crnodlaki jazbečar pa se ne meni dosti za ptiča, postoji za trenutek ter se ozira po rebri navzdol. Ko pa ne opazi nikjer svojega gospodarja, raca nazaj, da ga poišče. Ptiča ga spremljata z glasnim čivkanjem, fofotaje z veje na vejo, včasih tako nizko nad Pifovo glavo, da čavsne ta parkrat jezno v zrak. Toda namah pretreseta gozdno tišino zaporedoma silna treska, kakor bi se podrli ogromni bukvi. Debelo drevo za jarkom zagrne siva megla. Pif zavriska od veselja ter hoče z vsem lovskim navdušenjem navaliti na postavnega, na tleh ležečega ptiča, ko ga krepkoben žvižg na prst odvrne od sklepa. Iz dimaste megle se pojavi Nacetova postava s puško v roki. Polagoma se bliža lovec kragulju, ki bije v zadnjih izdihljajih krčevito s perutmi okrog sebe. „Vražja smola! Pri drugem „sem se pa prenaglili Prevegnil se je sicer v zraku, pa ravno to je znamenje, da sem ga popolnoma iz-grešil!“ Po teh bolj mrmranih kot izgovorjenih besedah pograbi ptiča za voskaste noge ter ga dvigne od tal. „Krepka samica, ki je plenila brez dvoma od časa do časa že na svojo pest!" Ptiča si pripne na zadaj na nahrbtniku viseče zadrge ter pozove nato Pifa k sebi, ki se-rau bliža nezaupljivo z med noge stisnjenim repom, kakor bi se zavedal svoje krivde. „Grdi lopov 1“ ga ošteva gospodar, ko mu pripenja vrvico na ovratnik. „Da si se danes ukradel od doma za menoj, ti bodi za takrat odpuščeno; bom že skrbel, da se ne ponovi! Zdai pa lepo na vrvico ter pomni, da je kragulj za tebe in tvoje oči preopasna žival, da bi jo smel lasati kakor veverico, lisico ali jazbeca 1“ Hoj, kako krepko stopa danes Nace po zaprašeni cesti skozi vasi Puška z navpično navzgor obrnjenimi cevmi se mu niti ne gane na desni rami, kakor da je zrasla s telesom, klobuk nosi potisnjen nazaj na čelo, prek nahrbtnika mu visi kragulj, da ga more vsakdo od daleč videti, za njim pa cepetlja na vrvici Pif s ponosno navzgor zavitim repom, kakor da bi se zavedal, da je igral pri današnjem dogodku glavno vlogo. Vaščani so pa danes tudi vse bolj prijazni z Nacetom ko druge čase. Bosonogi paglavci na trati nehajo brusiti laške škarje, se postavijo na cesto, stopajo na prste ter iztezajo vratove, da vidijo bolj natančno redki plen „strica Naceta“. Odrasli postajajo in marsikako pohvalno priznanje žanje lovec med potom na račun svojega plena. Klepetava Jerebača mu je po sili potisnila dve jajci v žep „za južino“ in petični Mrak mu je obljubil za nedeljo pri Peniču liter najboljše starine za strelnino. Celo doma mu zabelijo kosilo v naglici z orjaško, prekajeno klobaso, katere kožo je dobil pridni Pif. (Konec prihodnjič.) 'Vlit- ,V P1 w 'n/ _ LISTEK JL- rlF ipfe f iji) \ i Josip Brinar: Pri ognju. (KoneC.) „Pozna, pozna, vrh klanca so še sledovi skale, ravno nad ča-kališčem v hojah,“ pritrdi Cenko in izprazni v dušku kozarec, ko prikroži flaškon do njega. Nato pravi — zakaj urezal si je ravno košček z ražnja in zato ne more sam utešiti radovednosti gosta od Jadrana—*: „Očenašek, pati razloži, kakšno je bilo tisto čakališče, saj si bil že dostikrat ondod, ko nas je vabil še stari knez *) na lov.“ „Ne samo jaz, vsak otrok pozna .čakališče na hojah' pri Rav-barkomandi. Streljaj od ceste v goščavi, kjer se začne visoko hojevje, tam je narejena lesena utica med štirimi debli h'ojk, kakih 8 m od tal, že blizu pod krošnjami. Hišica je vsa obita z zelenimi vejicami, do nje pa se pride po lestvici, ki jo potegne lovec lahko navzgor za seboj. Na prednji strani je linica za puško, da se lepo zlagoma nasloni. Skozi linico pregledaš lahko ves prostor pred uto, iztrebljen na trideset korakov naokoli; ob spodnjem koncu jase je nasut kup peska, da se položi nanj kak poginul konj ali druga mrha. V mesečnih nočeh je tu čakal lovec lisice, ki jo je lahko dobil na belem ozadju na muho. Pa tudi volka je prignala včasih lakota, da mu je za zmerom utešila slast svinčenka. Taka čakališča na drevesih so tudi drugod po prostranih javor-niških loviščih. Na Velikem Javorniku za Debelim kamnom je imel knez pred čakališčem postavljeno še posebno pripravo iz hlodov, nekak ogromen kurnik. V to kletko so devali mrho — vabo za Miška **). Ko je prikolovratil na pomlad tacar ves medel na spregled, ga je brž privabila mrhovina. Začel je trgati in mikastiti trame, da bi prišel do vade, in bilo je časa dovolj, da so poslali obvestilo na Planino." „Po srobotu so brzojavili, veste,“ se vtakne Jegla vmes. „Tebi pa po niti, gobezdač!" se razhudi Očenašek. „No, knez je brž prijezdil in tako nekateremu kožuharju upihnil življenje." „Kaj bi čvekal o tistih gosposkih streljačih, ki mislijo, da je že bog ve kaj, če zna vzeti na muho žival, ki mu jo pokažeš s prstom!" mu pristriže besedo Bežaj. „Na ogorek, pa si rajši zapali pod nosom to-le, ki sem jo nalašč zate prihranil." *) Hugon Windischgraetz, graščak s Hasperka pri Planini. **) Prim. sliko in članek „Čakališča na drevesih“ v Lovcu, 1. 1913. str. 123. „No daj! Pa kje, strela, si jo urepkal?“ se začudi Očenašek smotki pa seže po ogorek. „Tisto je že res, kar praviš o streljačih, pa smo imeli že tudi med nami lovcev, ki se niso znali med gospodo nič manj sukati ko med hojami in grmovjem po gošči. Cisto pravi gozdni možakarji pa seve tudi naše gore listi so bili. Ali si že pozabil, kolikrat sva kolovratila po Grobškem in pod Nanosom z Jožefom Deklevom — zdaj že lovi po nebeških dobravah, vrli gospod! — pa mu je obležalo, kamor je pomeril, in je držalo, če je zinil. Ali ti ni vedel za vsako stečino, za sleherni lož, za vsako dlako v svojem lovišču?“ „Res je to,“ pritrdi Jože, „saj je navadil tudi mene sodnik Starič gozdne abecede. Potihem hoditi ko maček, da imaš povsod oči, da spoznaš v gozdnem zboru vsak glas, da presodiš na listju vsako sled — stečina, to ti je že široka cesta — na rosi moraš brati, na ogrizenih bilkah, na obranem kopinju, na zalomljenih poganjkih, na pajčevini.. . “ „Ej, o tem bi ti bil govoril rajni Hinko Dolenc cele večere! Ta ti je poznal naše gozdove in bral iz njih bolj ko jaz iz mašne knjige. Ko smo prilezli tako-le premraženi doli z Nanosa — enkrat vem, da sem po eni plati skoraj zmrznil pri ognju pod Plešo,' četudi sem bil na drugi strani čisto osmojen — in ko smo se otajali na Razdrtem pri Kavčiču, pa je pomežiknil s svojim edinim očesom gospod Hinko — Bog mu daj dober pogled po večnih poljanah! — in je začel svoje čudovite zgodbe izpod Snežnika, z Gabrka, z Nanosa, iz Lože...“ „Cenko, toči, toči, saj vidiš, kako se Očenašek odhrkava!“ priganja oče Andrejec. „Bog ti daj živeti, Andrej’c, kolikor je v gozdu vej’c! — No, Jaka, zapoj, zapoj! Tisto o čepu ali kar že! — Ce ne, pa urežimo našo lovsko, no, vsi za menoj: Kaj bi naša Micka, oj naša Micka rada’ mela . . .?“ In s povzdignjenim ražnjem, s katerega je obral zadnji karbonatelc; zamahuje Očenašek kot s taktirko in trobenta razkoračen z rezkim glasom, a kmalu spet utihne: „Strela, če pa noben ne prilaga, mari naj pojem sam?“ „Ali ne vidiš, da si prekosmato urezal!“ ga ukori Andrejec ter namežikne na gosta od Jadrana. Da spelje zastalo govorico spet v zadušen tir, vpraša gospod od Jadrana: „Ali se medvedje še tudi klatijo tod po gozdovih?“ „Seveda, še zmerom jih je dosti. Poleti, ko pritisne suša, pride tacar cesto na kal doli v nižino. Za Skrajnim vrhom sem ga obsledil še letos tam o sv. Jakobu, ko je hodil k mlaki. Kadar bomo lovili na Dolgih Lazih, vam pokažem bukvo z medvedjo štampilijo: čisto raz-orano deblo, ob katerem si je brusil kremplje.“ „Pa napravi tu kaj škode na ovčjih čredah ali na srnjadi?“ „Se nismo culi kdaj o tem. Saj ima tod okoli dosti druge paše, posebno maline mu gredo v slast. Kar ves šop malinja pograbi z gobcem in ga spretno osmuče. Kolikrat so že pribežali otroci in ženske izpod Babe, kjer je tisto gosto malinišče, pa so raztresli svoje pi-skrčke in canjice, ko so pridrveli v eni sapi na senožet: ,Medved, medvedi' — Nič manj pa se ni prestrašil Miško, ki jo je ubral iz malinja na drugo plat . . . Tam pod Piramido nad Lužami ima svoje ležišče: na eni strani neprodirna goščava, na drugih plateh pa strme peči. Saj nam je prišel že večkrat v gonjo, kadar smo lovili ondi. Ti, Jože, si bil tudi nad Lužami, ko je ustrelil Pavle tistega . . „In na medvedove krače pa na ajdove žgance z ocvrtimi polhi ne pozabi, ko smo se zbrali potem na pojedino pri Ribniku!" opozori Saje. „Le naj povpraša Tedija, kdor hoče slišati to imenitno - klavrno zgodbo 1“ „Kaj bi na tisto metlo piskal! Povej, kako je bilo nad Lužami!" „Okoli sv. Lukeža nekako je bilo. Pobelila še ni bila prva slana, saj potem izginejo polhi. Ze v soboto popoldne smo se odpravili do naše koče za Jamo pri Božji materi in Pavle je naložil tudi vso polšjo brkljarijo, zakaj ponoči smo nameravali loviti polhe tam pod Gabrom. Ker je bilo solnce še visoko, smo hoteli še pognati nad Lužami. Zastavili smo precej visoko in samo najboljša čakaiišča. Kar kmalu se oglasi Ljubi in za njim Dijana pa Ris in vsa tolpa začne udelavati — pa spet utihne in zopet še hujši lajež. Pa so vam psi lajali čisto drugače, nego če vzdignejo srno : tako je šlo kakor na cigana, ki zaluča med pasjo tolpo krepelec. Precej sem si mislil, kaj to pomeni. Pod mano goščava, da ni spregleda na dvajset korakov. Kar zaslišim lomastenje ob temni drči, kjer je čakal Pavle. Kmalu nato je počil strel in brž zopet drugi. Za nekaj hipov utihne lajež, pa gre divja gonja spet navkreber tja vprek proti vrhu . . . Nekaj mi reče: skoči gledat k sosedu, kaj je biloI ... Pa ugledam Pavleta, kako jo briše črez drn in strn kar vsevprek navzdol razoglav — čepico, ki jo je nosil, mu je vzelo najbrž grmovje. Sele, ko ga pokličem, se ustavi in mi kriči, da je streljal na medveda. ,Starka je bila in dva mladiča . . . enega sem oplazil, pa nisem mogel drugič nabasati, zato sem .. .' Šla sva za krvjo in našla kmalu ubitega mladiča, ki je pa bil že velik, skoraj čisto izrasel tacar. Spravili smo ga k ognju pri koči. Pod večer, ko so odšli hujši polharji razstavljat pasti po bukvah in gabrih, zbašemo Miška na položno ostrešje naše bajte, zakaj mrcina nam je nekam premočno dišala. Bdeli smo dolgo v noč in razdrli marsikako neumo in smešno, kakor je že navada pri ognju. Ko pregledamo samostrine in še drugič polhom nastavimo, zakinkamo in zadremljemo drug za drugim . . . Kar začno psi udelavati — ob kakih dveh čez polnoč’ je bilo. Ob verigah in konopcih trgajo in besno tulijo. Brž planemo pokonci in zagrabimo za puške, a psi se kmalu spet utolažijo in poležejo renčeč v klobko, le resa jim?, še posrševa po hrbtih. Visoko v gošči pa — zdelo se nam je tako — je bilo slišati pokanje suhljadi pod težkimi podplati . .. Uganili smo potlej tako in zmodrovali, da je starka medvedka zavohala izgubljenega mladiča. In gotovo bi ga bila poba-sala pod pazduho in vzela s seboj, če bi ga ne bili spravili na ostrešek. Pa pogodili smo tudi to, da bi Pavle nikoli ne bil utekel razljučeni starki, če bi ta ne imela še drugega mladiča, ki ga je po strelu na varno speljala.“ „A kako je bilo z medvedi na drugih brakadah?“ povpraša gost od Jadrana. „Potlej smo tako preudarili in sklenili, da bomo odslej prizanašali tacarju, in zdaj puščamo nedolžnega Miška na miru, kakor se tudi on nas rad izogiba. Zato pa posvetimo rajši volkovom -kaj ne, Bežaj, ki si podrl tistega sivca — velikana tam nad Skavnico! Volk, ta pač grdo gospodari med našimi srnami; pa tudi človeku, strela, zagomezi po hrbtu, če sreča požeruna tako-le na samem 1 Saj ste menda že culi, kako se je namerilo lani — ;--------- „Nehaj že s svojimi štorijami, flaškon je suh in na Pivko že padajo sence — treba odriniti. Boš pa zvečer še katero iztresel,“ pristriže besedo Andrejec pa vrže oprtnik na pleča. „Kaj pa zvečer? Kje se zberemo na lovsko pravo?“ vpraša Matija. „Na cvrček se pravi po naše!“ ga pouči Jaka. „I kdo pa pripravi boljša jetrca ko Andrejčeva Tončka? Pa Vrhpoljec je na pipi, hej!“ „No, na svidenje! Grem spotoma na Starovaško, da pogledam za racami,“ gode Andrejec in jo mahne kar vprek čez skale. Tudi ostali lovci planejo pokonci in se hite odpravljat, kakor da jim gori za petami. Ogenj v dolinki je že zamrl, z doma pa je zopet posegla storoka Skrb med brezskrbne sinove prirode .... Globoko v prsih pa še tli žerjavica, oj prijatelji, živo tli in čaka poslednje brakade. Ko zadrvi mogočna burja s severovzhoda, takrat, oj bratje s Krasa, si sežemo zopet v desnice, takrat, vrli Notranjci, zabrišemo zadnjo sled konfina na Ravbarkomandi, takrat ^zplapola kres bratstva in svobode, da bo zasijalo od Javornika do Jadrana. iz lovskega oprimka. Odborove seje. VII. seja 27. oktobra t. I. Rešijo se došli dopisi članov in sklenejo nekatere vloge na razne urade. — Odobri se novi lovski okvirni zakon in poveri predsednik, odnosno podpredsednik, da obrazloži na pristojnih mestih pomen in potrebo predloženega zakona. — Ker se množe društveni posli od dneva do dneva, se sklene načeloma, nastaviti po možnosti plačanega tajnika in upravnika. — Vsled vedno rastočih tiskarniških stroškov in draginje papirja se poviša članarina na letnih 25 dinarjev (za zaprisežene lovske čuvaje in gozdarje polovica) in ustanovnina na 250 dinarjev. — Podružnice se pozovejo, da predlože do 1. decembra t. 1. seznam svojih članov. — Lovec leta 1920 se bo oddajal odslej po 20 K, ker je zaloga še velika. Za dijake in zaprisežene lovske čuvaje in gozdarje velja 10 K. Klub ljubiteljev ptičarjev naznanja vsem lastnikom čistokrvnih psic sledeče pogoje, po katerih se morajo brezpogojno ravnati, da pridejo mladiči njihovih psic v poštev za vpis v jugoslovanski rodovnik ptičarjev : 1. Vsak psorejec mora naznaniti klubu v teku osmih dni po izvršeni sparitvi, kdaj se je sparila njegova psica in s katerim psom. Priložiti mora od plemenjakovega gospodarja spisano in podpisano oplemenitveno potrdilo. 2. V istem roku mora naznaniti dan rojstva mladičev in njihovo število z označbo spola. 3. Ko jih odda mora naznaniti tudi v osmih dneh, komu jih je oddal. Temu naznanilu mora pridejati kratek opis vsakega oddanega mladiča z ozirom na barvo in morebitne telesne posebnosti. 4. Vodstvu rodovnika je treba naznaniti najmanj v treh tednih vsako izpremembo lastnika vpisanega psa. Klub naznanja svojim članom, da je vedno na razpolago glede posredovanja pri plemenjakih in glede oplemenine. Ker vodi točen seznam glede plemenskih psov in psic z ozirom na njihovo vzrejno vrednost, dobi vsak član točen in zanesljiv odgovor. Obenem opozarjamo, da bodemo razpolagali prihodnjo pomlad s precejšnjim številom kratkodlakih in resastih mladičev od prvovrstnih staršev. Svojo psorejo smo namreč že povzdignili do te stopnje, da ni treba več kupovati našim lovcem psov v tujini ali pa doma nečistokrvnih slabo-tincev za drag denar. Člane prosimo, da nam sporoče že zdaj svoje želje glede imenovanega zaroda. Novi vpisi v Jugoslovanski rodovnik ptičarjev. Na podlagi izvršene smotre in pregleda rodovnikov staršev so se vpisali sledeči psi: 1. Zofija Wessnitz, temnose-rasta nemška kratkodlakarica z rjavimi krpami in z rjavo glavo. Vprek gobca ji vodi liska, rjavi rep ima bel konec. Psica je v splošnem prelahka, sicer pa popolnoma pravilnega stasa s plemenito glavo, z lepimi prsmi in dobrimi nogami. Izvid smotre: dobro. Plemenska vrednost: prav dobra. Vpisana (1 B) 25. septembra 1921, poležena 9. marca 1920 iz matere Butzel Wessnitz, nem. rod. knj. 270 U, od očeta Panterja Wessnitz, nem. rod. knj. 1127 N, nem. upor. rod. knj. 986. Vzreditelj: Ernest Stange, Draždane (kupljena 20. novembra 1920 od Avg. Baum-gartnerja v Kirchbei gu ob Wagramu) ; lastnik: Rihard Schwinger, Ljubljana. 2. Maja Grlovska, temnorjava, progasta nemška kratkodlakarica s temnorjavo glavo. Srednjelahka psica lepe in elegantne zunanjosti, toda premalo čvrstega oprsja. Primanjkuje ji kot vsem grlovcem gmotnost. Izvid smotre: prav dobro. Plemenska vrednost prav dobra. Vpisana (2 B) 25. sep-tombra 1921, poležena 3. septembra 1921 iz matere Gerde Goldbach, avstr. rod. knj. 1111 G, od očeta Blitza Grlovskega, avstr. rod. knj. 119 F. Vzrediteljica: Hana dr. Schwarzova v Ljutomeru; lastnik Rado Hribar, Ljubljana. 3. Heksa Grlovska, progasta nemška kratkodlakarica s temnorjavo glavo in enakimi krpami. V celi postavi prelahka, v prsih preslaba, stoja zadnjih nog malo preširoka. Nahaja se v slabem stanju. Psica je sicer plemenita, odlikujejo jo sorazmerni udi, dober hrbet in lepo nastavljen rep. Izvid smotre: prav dobro. Plemenska vrednost: prav dobra. Vpisana (3 B) 9. oktobra 1921, poležena 3. septembra 1920 iz matere Gerde Goldbach, avstr. rod. knji- ga 1111 G, od očeta Blitza Grlovskega, avstr. rod. knj. 119 F. Vzrediteljica in lastnica: Hana dr. Schwar-zova, Ljutomer. 4. Tesa Grlovska, nemška kratkodlakarica, progasta, temne glave in enakih krp. Dobra, strumna psica. Lahka v laktju, nekoliko odprte šape, nedobro sklenjene oči. Hodi zadaj nekoliko široko, ima sicer dober hrbet kakor tudi tilnik in tipično glavo, izvid smotre: dobro. Plemenska vrednost: dobra. Vpisana (4 B) 9. oktobra 1921, poležena 3. septembra 1920 iz matere Gerde Goldbach, avstr. rod. knj. 1111 G, od očeta Blitza Grlovskega, avstr. rod. knj. 119 F. Vzrediteljica: Hana Dr. Schwarzova, Ljutomer ; lastnik A. Franko, Ptuj. 5. Hek Grlovski, prav lep nemški kratkodlak tiger s temnorjavo glavo in z enakimi krpami. Pes je strumen in čvrst v vsem telesu. Želeti bi le bilo, da bi bil v laktju malo krepkejši (nekoliko zvija). Izvid smotre : prav dobro. Plemenska vrednost: prav dobra. Vpisan (4 A) 9. oktobra 1921, poležen 26. aprila 1919 iz matere Gerde Goldbach, avstr. rod. knj. 1111 G, od očeta Blitza Grlovskega, avstr. rod. knjig. 119 F. Vzrediteljica : Hana Dr. Schwarzova v Ljutomeru ; lastnik: Leon Behrbalk v Ptuju. Prehrana naših ujed. „Orni-thologische Monatsschrift“ poroča, da so našli vešči in spretni pfice-slovci v bližini kraguljevega gnezda ostanke naslednjih pokončanih živalskih vrst: 6 veveric, 4 zajcev, 6 jerebic, 4 fazanov, 14 šoj, 6 sivih vran, 11 grivarjev, 4 domačih golobov, 1 grlice, 4 kosov, 3 drozgov, 3 dreska-čev, 12 škorcev, 9 poljskih škrjancev, 1 kukavice in 1 sokoličeve samice. Raziskovanje seje vršilo dne 25. maja. V okrožju drugega kraguljevega gnezda so našli ostanke: 6 veveric, 2 zajcev, 26 jerebic, 1 fazana, 1 ruševca, 11 šoj, 19 grivarjev, 7 domačih golobov, 3 grlic, 3 duplarjev, 1 pribe, 1 postovke, 2 zelenih žoln, 4 škorcev, 3 drozgov, 3 dreskačev, 2 brinjevk, 2 kosov, 1 škrjanca, 2 ščinkavcev, 1 meniščka. Pri tretjem kraguljevem gnezdu pa so ležali ostanki: 2 veveric, 2 zajcev, 4 jerebic, 7 šoj, 3 sivih vran, 1 poljske vrane, 3 grivarjev, 11 domačih golobov, 1 duplarja, 2 postovk, 1 gozdne uharice, 1 čuka, 4 drozgov, 4 dreskačev, 1 škorca, 1 poljskega škrjanca, 1 ležetrudnika. V okolici skobčevega gnezda so našli ostanke 168 ptičev, večinoma pevcev. Od teh jih je bilo največ poljskih škrjancev in samo ena grlica. Pri raziskavi obližja desetih drugih skobčevih gnezd so našli samo enega lovnega ptiča, namreč mladega fazana. Skobec je torej v lovskem oziru skoraj neškodljiv, pač pa je strupen sovražnik malih ptičev. Mnogo hujši sovražnik malih ptic, kakor se navadno misli, je sršenar, ki se hrani predvsem z zalego sršenov in zlasti os. Okoli njegovega gnezda so našli perje 5 poljskih škrjancev, 5 kmečkih lastovic, 1 ščinkavca, 1 škorca, 1 pogorelčka, 1 mestne lastovice in 1 penice, razen tega še dlako veverice. Nekako v opravičilo pa dostavljajo raziskovalci, da je bilo poletje zelo hladno in zato razmeroma malo os. S. B. O divjih mačkah v Beli Krajini. Že parkrat sem omenil v Lovcu, da imamo v Beli Krajini še obilo divjih maček, posebno še v adlešiški okolici, kjer imajo v Bukovlju mnogo skrivališč pa tudi hrane. Naj navedem tu zopet par slučajev. Solar P. B. mi je povedal, da je videl lani spomladi, ko je bil neko sredo na paši v Jal-viku, divjo mačko na jalvi (smreki). Ko ga je zapazila, se je spustila z drevesa in šla proti njemu, nakar je zbežal, ker je bil sam, k drugim pastirjem, ki so poiskali hitro kamenja, da bi jo napadli, če bi se jim približala. Pa ni je bilo za njim! Drugi dan je bil na paši v Deli. Tam je našel par dni prej na neki brezi grličje gnezdo, v katerem so bili trije mladiči. Ko je bil torej v četrtek na paši blizu breze, zapazi naenkrat divjo mačko, ki je plezala na brezo in potem do grličjega gnezda, iz katerega je vzela enega mladiča, šla ž njim z drevesa ter ga zdolaj pojela. Zatem je Splezala zopet na brezo h gnezdu ter je vzela v gobec še ostala dva mladiča. Medtem se je pa veja, na kateri je bilo gnezdo,, nekoliko upognila in mačka je pala z mladičema v gobcu na tla, in sicer ravno na osje gnezdo, katero je zrušila. Ose so se zapodile vanjo, nakar je začela večati in je zbežala proti Bukovlju, ose pa so letele še nekaj časa za njo. Letos so našli fučkovski pastirji 19. aprila, ko so bili na paši blizu Dragoš, v neki dragi, ko so vračali ovce v grmovju, pod velikim kamnom gnezdo divje mačke in v njem pet mladih. Pred jamo so našli polno živalskih kosti, med njimi še celo glavo starega zajca. Čez osem dni potem so še videli mlade. Ko so pa šli 29. zopet gledat k jami, so našli gnezdo prazno. Stara je bila že odpeljala mlade, ker je sprevidela, da je njeno skrivališče izdano in ne več varno. Ker si je bila napravila gnezdo v dragi sredi polja, je brez dvoma pobrala in polovila dosti koristnih ptic in njihovih mladičev z gnezd po polju, da je prehranila pet mladih, gotovo pa tudi dosti zajcev, starih in mladih. Najbrž pa ni imela mačka letos prvič v tisti jami mladih, ampak tudi že prejšnja leta, ker je imela tako lepo priliko za lov in obilo hrane mladim. Zato pa ni nič čudnega, da se pritožujejo naši lovci, da je vsako leto manj zajcev. Na eni strani jih uničujejo kragulji, katerih je ravno pri nas veliko in jih vsako leto le nekaj postrelijo, oziroma njihova jajca po gnezdih pobijejo in pobero njihove mladiče, kar pa ne pomaga dosti, na drugi strani pa jih ugonabljajo in trebijo divje mačke. Svoj čas, še pred kakimi 15—20 leti je bilo pri nas obilo zajcev. Spominjam se, da sem videl nekega dne, ko sem šel iz tribuške šole domov, za Veliko Plešivico nič manj kakor štiri zajce, ki so mi pretekli pot v teku poldruge ure. I. Sašelj. Naše sodnije. Gozdar in zapriseženi lovski čuvaj F. Sinkovič preseneti baš pri strelu, ki je pa bil brezuspešen, dolgoletnega lovskega tatu ter mu odvzame enocevko. Prijava na orožništvo ,je imela za posledico sodno razpravo. Pri tej je priznal obtoženec, da je streljal, toda le veverico, nakar je obsodilo okrajno sodišče v Radečah obtoženca ]. Prebila reci in beri na kron dvajset. Sodišče ni upoštevalo okolnosti, da je imenovani zagrešil poskus tatvine, nadalje, da je raba orožja brez dovoljenja sama na sebi kazniva, in tudi ne, da je kaznivo prikrivanje orožja, ker bi v nasprotnem slučaju ne moglo izreči sodbe v posmeh lovskega čuvaja in lovskega zakupnika. Vprašanje pa je, če se ne navaja ljudstvo s takim tolmačenjem zakonov in naredeb na nekaj drugega kot na red in rad. Cene kož divjačine. Lipska Kürschner - Zeitung z dne 6. novembra 1921 navaja sledeče cene: vidra 1000—1200 mark, kuna 1000—-1650, lisica 500—900, dehor 250 — 400, jazbec 100—180, zajec 14—18, podlasica 10—40, srna 45 — 50. Cene rastejo torej na zunanjem trgu, medtem ko hočejo imeti domači trgovci blago skoro zastonj, posebno ljubljanski kožuhovinarji so mnenja, da ne vidi noben naš lovec vprek plota, s katerim ga skušajo obdati. Poštne položnice smo priložili današnji številki in prosimo društvene člane kakor tudi druge prijatelje lova, da obnove čim prej članarino, ki znaša za 1922. 1. 25 dinarjev, za za- prisežene in poklicne lovce ter gozdarje 12'50 dinarja, ustanovnina pa 250 dinarjev. Točen naslov (ime in pošta, pri v mestih stanujočih članih tudi ulica in hišna številka) je treba jasno zapisati na položnico, ki mora biti izpolnjena v dinarski vrednosti. Izven Jugoslavije znaša članarina 40, ustanovnina pa 400 dinarjev. Naročnina na Lovca samega, ki ga dobivajo člani brezplačno, znaša baš toliko kot članarina. Na prijave brez istočasne vpošiljatve članarine se ne oziramo in ne poznamo v tem pogledu nobene izjeme, prav tako ne pošljemo nikomur Lovca na ogled. Ker se določi število naklade našega glasila ob začetku leta, prosimo, da pošlje vsakdo članarino vsaj do 1. januarja 1922. Srečni lovec, koračnica. Zložil za klavir, enoglasno petje in vi-jolino Ivan Rozman. Cena K 32. Dobiva se v jugoslovanski knjigarni v Ljubljani in drugih knjigarnah v Sloveniji. Ta skladba, prva jugoslovanska lovska koračnica, bo vzbudila v mnogih glasbenih krogih precej zanimanja, še posebno pri lovcih, katerim je namenjena vvprvi vrsti. Dosedaj nismo imeli za lovski šport nobene primerne pesmi, kakor n. pr. drugi narodi. Prav umestno je, da je izdal avtor to skladbo, katera se bo vsled lahkega sloga pri nas kmalu udomačila. Ribarska mreža. K osnutku novega ribarske-ga zakona. Komisija za izdelavo ribarskega zakona je izpremenila člen 17. osnutka v toliko, da si pridržuje država izkoriščanje ribolovi v Savi do Zidanega mosta in v Dravi do Maribora. V prvi redakciji osnutka si je pridržala država izkoriščanje ribolovi v- Savi le do izliva Breganice in v Dravi ledo Središča, ne pa do Murskega Središča, kakor je bilo pomotoma stavljeno v prvem osnutku in nato dobesedno natisnjeno v letošnjem Lovcu na str. 306. Kako je treba vlagati ovadbe radi ribje tatvine. Iz ovadbe more biti razvidno: 1. kraj; 2. čas tatvine; 3. kratek opis kaznivega dejanja ; 4. vrednost ukradenih rib ; 5. natančni naslov prič. Ovadbe se morajo nasloviti na okrajno sodišče, v čigar okolišu se je zgodila tatvina. Kdor noče poslati ovadbe naravnost sodišču, naj jo pošlje Ribarskemu društvu v Ljubljani, ki bo ovadbo po potrebi spopolnilo in poslalo pristojnemu sodišču. Lov z umetnimi muhami. V Avstrijskem ribarskem časopisu številka 13 opozarja neki športen ribič na to, da ni dobro takoj dvigniti umetnih muh iz vode, ako jih ne prime riba. Muho moramo pustiti nekaj časa v vodi, da odplava in da jo riba več ne vidi. Sele tedaj jo dvignimo iz vode, ker spozna sicer riba prevaro. Kako velika bodi riba, ki jo uporabljamo za vado. V Avstrijskem ribarskem časopisu je sprožil neki športen ribič to vprašanje. Oglasilo se je več športnikov, ki so odgovorili soglasno, da je manjša riba boljša za vado kakor večja. Skušnja uči, da prijemajo velike ribe-roparice rajši malo vado. Cesto se ujame na veliko vado tudi manjša riba. To je *■ utemeljeno v tem, da so manjše, odnosno mlajše ribe bolj požrešne. Z gotovostjo pa moremo le to trditi, da ni velikost vadnice v nikakem razmerju z velikostjo roparice. Kormoran. Kormoran se preživlja edino z ribami in je zelo požrešen. Kitajci love ž njim ribe. Da pa ne požre rib, mu pritrde na vrat kovinast obroč, ki ga ovira pri po- žiranju. Pri ribolovi uporabljajo velike množine teh ptic, včasih do 100. Kormoran, kije težak okrog 6 kg, požre na dan do 15 kg rib. Račja kuga. Kaj je pravi vzrok račji kugi, to se ni dalo dognati do zdaj. Znanost še. ni našla sredstva, kako bi izlečila okužene rake in kako bi iztrebila iz vode okuževalca. Do sedaj seje mislilo, da prenašajo kugo ribe. Toda tudi to ni dokazano. Kako spuščamo rake v vodo. Rakov, ki jih nameravamo spustiti v vodo, ne smemo takoj, ko jih dobimo po železnici, vreči v vodo, ker poginejo. Ko zaide solnce, položimo rake na obrežje tik plitvin, jih poškropimo z vodo ter pustimo, da zlezejo sami v vodo. Mala oznanila. Prodam zaradi opustitve lova in pomanjkanja hrane štiriletno rjavo-progasto, čistokrvno psico za 200 dinarjev in 4 dvomesečne njene mladiče (3, 1). Za psa-mladiča zahtevam 100, za psico - mladico 75 dinarjev. Članom Slov. lov. društva dam 25 °/o popusta, kakemu poklicnemu lovcu v Sloveniji pa sem pripravljen dati vseh 5 psov za 350 dinarjev. Adolf Perissich v Celju. Naprodaj imam sedemmesečnega ptičarja resaste pasme. Malo je že dresiran in jako učljiv. Cena po dogovoru. Ivan Plaznik, lovec kemične tovarne v Hrastniku. Naprodaj imam oddojene jazbečarje a 300 K, dalje dveletno brako, katero dam na poskušnjo; njena cena po dogovoru. Franc Andolšek v Velikih Poljanah, p. Ortenek, Gosposvetski Zvon priporoča za lovsko in gozdno službo zanesljivega Slovenca Josipa Črtova, ki je služboval dolgo let kot gozdar na neki koroški graščini. ijaMtanska kreditna banka v Ljubljani, Stritarjeva ulica 2. Delniška glavnica: K 50,000.000-—. Rezervni zakladi nad K 45,000.000--. Obrestuje vloge v tekočem računu in na knjižice najugodneje ter plačuje sama rentni davek. Kupuje in prodaja devize, valute in efekte vseh vrst. Eskomptuje in vnovčuje menjice in devize na tu- in inozemska mesta. Sprejema vsa borzna naročila na tu- in inozemske borze in jih izvršuje najugodneje. Daje vsakovrstne predujme na blago, efekte itd. Dovoljuje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji. Daje informacije v vseh v bančno stroko spadajočih zadevah. Brzojavni naslov: Telefon Banka, Ljubljana. št. 261. Račun ček. urada v Ljubljani št. 10509. Podružnice: Split, Celovec, Sarajevo, Celje, Trst, Gorica, Maribor, Borovlje, Brežice, Ptuj. ■iailillBlllliBlllllIlIM ■ m | K A VARNA | | EVROP| 1 v Ljubljani, Dunajska cesta 1 M je shajališče članov „Slo- H ■ venskega lovskega društva“ j| IlIlBIIIIIiillllBllllllIlIBIliillliailllBiliiaiB BlIBIIIIIIBIIIlIlBIlilllllllBlllilllBIlIlIBllilBIl I JAKOB | ZALAZNIK j slaščičarna, pekarija in J kavarna Stari trg št. 21 g Okrepčevalnica jugoslovanskih lovcev ■liBllIllIBIIlIlBIlilllllllBIIIIIIIIIIIIIIBIIIIIIlBIlillllBlI Gostilna Josipina Češnovar Ljubljana, Dolenjska cesta ©J e] M je zbirališče jugoslovanskih lovcev. 0 m yp 1 I 7A \ I 1 I P I I VA Jadranska banka* sprejema vloge na hranilne knjižice, žiro-in druge vloge pod najugodnejšimi pogoji. Prevzema vse bančne posle pod najugodnejšimi pogoji. Belgrad, Opatija, Celje, Sarajevo, Dubrovnik, Split, Kotor, Šibenik, Kranj, Zader, Ljubljana, Zagreb, Maribor, Trst, Metkovič, Dunaj. Poslovne zveze z vsemi večjimi kraji v tu- in inozemstvu. § P I P I I i P l P i IS P h S Natisnila Jugoslovanska tiskarna u Liubliani. Filip ffizj »k, krznar Ljubljana, Gosposv. cesta 13 se priporoča za vsa krznarska dela v najmodernejši obliki. Kupuje kože divjačine po najvišjih dnevnik ce-nah in jih sprejema tudi v strojenje. Shajališče lovcev je kavarna „^prešeren“ y Ljubljani Teorij in tr® f „CROATIA“ zavarovalna zadruga v Zagrebu ustanovljena od mestne občine Zagreb leta 1884 sprejema v elementarnem in živ-ijenskem oddelku vsakovrstna zavarovanja pod najugodnejšim! pogoji in najmodernejšimi tarifi. ZAHTEVAJTE PROSPEKTE katere pošilja in daje vsa potrebna pisna in ustna pojasnila PODRUŽNICA ZA SLOVENIJO Ljubljana, Stari trg štev. 11. Sprejemamo sposobne potnike in zastopnike, katerim se nudi prilika velikega zaslužka. Ljubljana * §^VClli Ljubljana Židovska ulica 8 JSULSiCeM1' Židovska ulica 8 priporoča svojo veliko zalogo pušk, pištol in samokresov lastnega izdelka in najnovejšega sestava kakor tudi belgijskih, sulskih in čeških strogo preizkušenih pušk z najboljšim strelnim učinkom. Zlasti opozarja na širom znane lahke trocevke s Kruppovimi cevmi, na brezpetelinarice za brezdimni smodnik in na browning-puške. Velika zaloga vseh lovskih in ribiških potrebščin po najnižjih cenah. Popravila in naročila izvršuje točno in zanesljivo. L ud o vik Borovnik, puškar v Borovljah na Koroškem Priporoča najmodernejše puške za lov (dvocevke, risanice, frocevke Ifd.), dalje Mannlicher-repeiirke z najboljšim strelnim učinkom, pripravne za lov, Mannlicher-Schönauer - repetirke, Browning - pištole kakor tudi pištole sistema »Steyr«, krogla 6.35 in 7.65, po prvotnih cenah. Priporoča se tudi za izdelovanje novih kopit in cevi. Popravlja in prenareja vsakovrstne stare puške po najničjih cenah I.INNAJ VEČJA JUGOSLOVANSKA TOVARNA ZA BARVANJE, KEMIČNO ČIŠČENJE, PRANJE IN SVETLO-LIKANJE PERILA BARVA ČISTI PERE vedno vsakovrstno blago obleke vsakovrstno blago SVETLO LIKA ovratnike, zapestnice in srajce TOVARNA: POLJANSKI NASiP 4 JtVO. ivhlVi i PODRUŽNICA: ŠELENBURGOVA ULICA 3. POŠTNA NAROČILA SE TOČNO IZVRŠUJEJO. PODRUŽNICE: MARIBOR, GOSPOSKA ULICA 38; NOVO MESTO, GLAVNI TRG 73; KOČEVJE ŠT. 39. »ÄS V. HerfOft, zoolog, preparator Ljubljana Vrazov trg štev. 1. Sv. Petra nasip štev. 71. ~....:—:v=====^ 1=5^^7555 ------ I M. Hanzlovsky: Obris lovskega živaloslovja. „ (Konec I. dela.) 7. Čaplje. Čaplje so močvirniki. Njihov rod je zelo močen in šteje okrog tisoč različnih vrst. Žive na celem svetu v močvirjih in ob lenih rekah, kjer lahko love ribe, od katerih se žive iz večine, kajti le malo vrst pobira žabe, kače in žuželke. S temi se hranijo zlasti manjše vrste, ki pa tudi ne zametavajo drugih živali, če jih le morejo dobiti. Žro male sesalce, mlade ptiče itd. in so nizkemu lovu škodljive. Čaplje žive prav rade v družbi. Ljuba jim je tudi soseščina ne-sorodnih ptic. Gnezdijo v celih naselbinah. Gnezdo si napravijo ali na drevju ali v bičevju ali pa na strehah (štorklja). Gnezda so velika, sirovo zgrajena. Dela jih samica, medtem ko prinaša samec stavbno gradivo. V kljunu ga pa ne drži povprek, ampak po dolgem. Pri nas so čaplje iz večine samo selivci, v hrvaških močvirjih pa žive v znatnem številu stalno. Njihovo telo je slabotno, od strani stisnjeno, vrat je zelo dolg in tenek, glava majhna, ozka in ploska, po navadi krajša ali kvečjemu prav tako dolga kot kljun, ki je močen, raven, ob straneh zelo stisnjen, ob ustnih robih zelo oster, ob koncu nazobčkan in razen nosnega dela z gladko, trdo roževino pokrit. Noge so srednjevisoke in dolgo-prstne, krempelj srednjega prsta je na notranji strani glavničasto nazobčan, peruti so dolge in široke, spredaj tope, rep je kratek in zaokrožen ter deset do šestnajstperesen, malo perje je gosto in mehko. Za določitev posameznih vrst dolgokljunih močvirnikov se poslužujemo ključa dr. Kurta Floerickeja, ki prihaja prav tudi lovcem j I. rod. Caplja — Ardea L. Kljun proti koncu nazobčan, na koncu samem ima zoben izrezek. Zadnji prst precej dolg in nizko postavljen. Mala kožica le med zunanjimi prsti. Krasotna peresa na zaglavju, tilniku in vratu. Jezik zelo dolg. 1. vrsta. Mala čaplja (podgavra) —Ardea garzettaL. Rep dvanajst-peresen; krasotna peresa lepo razvila, perje belo. Dolžina pod 76 cm. 2. vrsta. Bela čaplja — Ardea alba L. Kot mala, le dolžina nad 75 cm. 3. vrsta. Rjava čaplja — Ardea purpurea L. Rep šestnajstperesen. Četrto letalno pero najdaljše, prvo enako petemu. Barva v glavnem rjastordeča. 4. vrsta. Siva čaplja — Ardea cinerea L. Rep dvanajstperesen. Drugo letalno pero najdaljše, prvo večje kot peto. Glavna barva siva. 5. vrsta. Čopasta čaplja — Ardea ralloides Scop. Rep deset-peresen. Drugo, tretje in četrto letalno pero najdaljše in na zunanji strani zoženo. Glavna barva rumenkasta. II. rod. Pritlikava čaplja —Ardetta Gray. Razmeroma mala ptica brez lepotnih peres. Rep desetperesen. Stegno do narta operjeno. V Evropi je zastopnica tega rodu mala bobnarica — Ardetta minuta L. III. rod. Bobnarica —Botaurus Stepli. Tretjina golenice neoper-jena. Notranji prst je večji kot zunanji, srednji prst daljši kot krak. Kremplji zelo dolgi. V nižavi Donave in Volge živi na jezerih, ribnikih, vobče v bičevju velika bobnarica — Botaurus stellaris L., katere samec je znan po svojih čudnih klicih za časa rastitve. IV. rod. Nočna čaplja — Nycticorax Steph. Krasotna peresa obstoje le v dolgih, ozkih peresih zaglavja. Rep dvanajstperesen. Kljun ozek in na koncu zarezan. V. rod. Štorklja — Ciconia Briss. Zadnji prst kratek in visoko vsajen. Med zunanjimi prsti mala veznica. Jezik prav majhen. 1. vrsta. Bela štorklja — Ciconia alba Schaff. Glavna barva bela. Četrto letalno pero najdaljše. 2. vrsta. Črna štorklja — Ciconia nigra L. Glavna barva črna. Tretje letalno pero najdaljše. VI. rod. Lopatka — Platalea L. Kljun plosko stisnjen, spredaj lopatasto razširjen, v sredi stisnjen. Na Holandskem, v južni Evropi, srednji Aziji, na Kanarskih otokih in na Azorih živi bela lopatka ali žličarka — Platalea leucorodia L., izvzemši svetlorumeno golšo čisto bel močvirnik s črnim kljunom, ki ima rumeno konico. Močvirniki so vobče zelo previdni in imajo ostra čutila, zato ni lov nanje posebno lahek. S prežo ali z zalezovanjem ne opraviš pri njih dosti. Preža je najbolj uspešna kratko po solnčnem vzhodu ali pa na večer ob drevesih, kamor zahajajo spat. Čaplje pobijajo najbolj na gnezdiščih, katera ni težko najti, ker se nahaja navadno več gnezd skupaj, Tu streljajo stare že, dokler še vale, ali pa počakajo, da se izležejo mladiči in se izgodnjajo toliko, da se že vzdigajo v gnezdu in začno biti s perutmi, nakar popokajo stare in mlade. Ob ribnikih jim nastavljajo tudi železja, kajti ribičem delajo močvirniki znatno škodo kot lovcem. Da bi tem ne škodovale, trdi lahko samo tisti, kdor še ni videl oboževane štorklje, kako je oropala celo jerebičje gnezdo ali pa odnesla mlade zajce kljub odporu matere-zajke. 8. Labodi. Labodi spadajo h gosem. Telesa so zleknjenega, vrat jim je zelo dolg, glava srednjevelika, kljun raven, enako širok, ob korenini gol ali grbasto nabuhel, proti koncu plosko vzbočen, končujoč se v okrog-ličast nastavek. Plavalne kožice so velike. Vsa letalna peresa, tudi prednja, so približno enako dolga. Rep obstaja iz 18—24 krmilnih peres, ki se na vzunaj stopnjema krajšajo. Ptič je zelo dobro operjen, malo perje je nenavadno gosto, mehko in brez sijaja, na glavi in vratu žametasto, na spodnji strani debelo in kožuhasto, na zgornji veliko-peresno, a povsod bogato puha. Labod prebiva razen v tropičnih krajih povsod, najčešče v zmerno toplih in mrzlih krajih severne polovice sveta. Giblje se samo podnevi, noči se ne poslužuje niti za potovanje. Suhe zemlje, na kateri je okoren, ne ljubi, voda je njegov element. Vzleti precej težko, ko pa doseže neko višino, leti dokaj dobro. Tudi pri spuščanju na vodo ni spreten. Pri letu stegne vrat naravnost, napne peruti docela in udarja s kratkimi mahljaji, da je njegov let precej daleč slišen. Od laboda poznamo doslej devet vrst, od katerih prihajajo za nas tri v poštev: rdečekljunasti ali nemi (Cygnus olor Gm.) in črno-kljunasti labod ali labod-pevec [Cygnus cygnus L. (musicus)] ter labod-pritlikavec (Cygnus minor). Ločiti jih ni težko. Prvi ima zleknjeno telo, dolgo 150 —155 cm, dolg, vitek vrat in rdeč kljun s črno nabuhlino. Perje je snežnobelo, pri mladih sivo ali belo. Rep ima štiri in dvajset peres. Drugi je po postavi bolj jedrnat, ima krajši in debelejši vrat, na koncu črn kljun, ki je brez grbe. Rep je dvajsetperesen. Tretji je 100 —110 cm dolg in tehta samo okrog 6 kg, medtem ko sta prva skoro še enkrat težja. Kljun je proti koncu tri četrtine črn, na zadnji, koreninski četrtini pa rumen. Rep ima 18 — 20 peres. Rdečekljunasti labod živi še danes divje v severni Evropi in na Balkanu, na Uralu in v Turkestanu; ukročen krasi naše ribnike. Crnokljunasti in pritlikavi labod tudi nista redka na severu Evrope in Azije, odkoder se selijo pred mrazom na jug — v severno Afriko in na obalo Črnega morja. Največ slave uživa crnokljunasti labod, ki ga slavita pesem in pripovedka. Ta daje prav rad od sebe precej jake, zelo različne, čiste glase, ki mu služijo za vabljenje ali za prepir, za svarilo ali pa za lastno zabavo. Kadar zamrznejo jezera izven struj in se prevlečejo z ledom, takrat se zberejo stotine teh lepih ptičev na neza-mrzlih mestih struj in obžalujejo tako rekoč z otožnim vpitjem, da ne morejo v globino do hrane. To žalovanje se sliši ure daleč cele zimske večere in noči; zdaj zveni kot pojoče zvonjenje, zdaj kot godba pihal in se nas dojmi tem globlje, ker prihaja od živih bitij in ne od mrtve kovine. To petje je v resnici za marsikatero teh lepih ptic njena nagrobna, njena zadnja ali labodova pesem, kajti glad jih večkrat tako oslabi, da ne morejo več poleteti za hrano v tuje kraje. Dokler pa ne izdihnejo na ledu, se glasi neprestano njihovo čisto-zvočno žalovanje v brezčutni mraz. Vse labodje vrste se pa ne oglašajo enako rade. Nekatere se glase le redko. Samci so glasnejši kot samice; glas mladičev je podoben onemu gosi. Skupno v večjih družinah žive samo ptice iste vrste; vsakega drugega ptiča, tudi sorodnika, preženejo iz svoje srede, ker so labodi zelo prepirljivi, gospodstva željni in zlobni, v čemer se odlikuje zlasti crnokljunasti labod. Celo labod, ki se je izgubil, živi rajši kot samotar, kakor da bi se pridružil drugim sorodnim pticam. Mlad labod se pa naglo udomači in je krotek in prikupljiv kot doma vzgojeni. Biti je pa treba pred njegovimi ljubeznivostmi oprezen, ker so precej burne in nenežne. Labodji par se ljubi zvesto; njuna zveza velja za vse življenje. Ljubimkata se na razne načine: objemata se z vratovi in se kljunč-kata. V nevarnosti branita drug drugega. Z enako ljubeznijo negujeta svoj zarod. Rastitev se vrši marca, nato znese samica 6 — 8 tr-dolupinastih jajec umazanobele ali umazano bledozelene barve. Iz teh izležejo v 5—6 tednih ljubki, gostopuhasti mladiči, ki ostanejo prvi dan še v gnezdu, da se osuše, nakar jih odvedejo starši na vodo. Hrana labodov obstaja iz vodnih rastlin in korenin, iz semenja ter iz črvov, polžev in podobne golazni. Tudi ribice jim diše. Hrano si iščejo s tem, da vtikajo dolgi vrat v globino vode, kjer pulijo rastlinje in prebrskavajo blato. Nekdaj — še v osemdesetih letih —- so živeli labodi tudi pri nas. Zdaj posečajo naše kraje samo ob selitvi, in še to prav redko. Ma- lokateri lovec ima priliko, opazovati jih divje. Streljajo jih navadno s kroglo manjšega premera, ker jih je za zrnje težko zalesti. Ce odbije kdo naših lovcev enega ali drugega teh redkih ptičev, nič zato; ne odobravam pa, da bi kosili njihovo družino kot jato rac. Labod je potreben našega varstva! 9. Orli. Oznako orlov v telesnem oziru nam je podal Dr. St. Bevk v letošnjem Lovcu na str. 10. sl. Življenje teh ponosnih in lepih ptičev je pa tudi znano, saj ne govore o njih samo prirodopisne knjige, ampak tudi povesti, pesmi in podobno. Lovec sicer ni prijatelj teh ujed, vendar jih ne smemo preveč zatirati iz naravovarstvenih ozirov. Kralja naših gora, planinskega orla, že skoro ne bomo več videli, preiskavah v sinji višini s svojo družico spodaj štrlečih čeri, ker živi pri nas samo še nekaj parov. Kolikor jih ne doseže svinčenka, se jih ulovi v železje z nastavljenim kozličem, kjer doleti to veličastno ptico nje nevredna smrt z gorjačo. Drzni alpski lovci iščejo tudi pridno njihova gnezda, ker si štejejo v čast, če morejo pobrati iz katerega mladiče. Pa tudi ostale vrste orlov se redčijo. Kjer jih je preveč in delajo resnično škodo, jih trebimo, drugod jim pa prizanašajmo, saj jim dela že prodirajoča kultura življenje težko. Te plahe ujede gnezdijo na nepristopnem skalovju ali pa na visokih smrekah v krajih, kjer vlada popoln mir. Imajo 1 — 3 mladiče, torej se ne množe zelo. 10. Uharica. Ta nočna roparica (Bubo bubo L.), kraljica noči, je največja evropska sova. Razširjena je po vsem severnem delu starega sveta, v kolikor je proti severu pogozden in na jugu gorat. V naših krajih je sicer že precej iztrebljena, vendar dela še dosti škode nizkemu lovu. Njena dolžina znaša 60—70 cm, razkrilje meri 160 —170 cm, rep 25 — 28 cm. Samica je vobče večja kot samec, a ima manjšo glavo in manjše čope. Temeljna barva je umazanorumena in temnoplamenasta, spodaj podolgasto progasta. Samec je temnejše barve kot samica in ima belkasto grlo. Perje je kot pri vseh sovjih vrstah zelo mehko in našopirjeno. Nad ušesi se nahaja na vsako stran do 8 cm dolg pernat čop, katera privzdiga v svrho prestrezanja zvokov. Oči so rdečeru-mene ter gledajo naprej. Kljun je črnikast, kratek, debel in ostro zakrivljen takoj od korena. Le nekaj ga gleda iz venca perja, ki obdaja oči. Noge in prsti so docela porasli s kratkim, mehkim perjem. Značilno je, da obrne lahko en prst na nogah poljubno naprej alt nazaj (obiatnik). Parjenje se vrši aprila. Gnezdo si napravi v kakšni skalni votlini ali v razpoklini kakega starega poslopja. Dostikrat se posluži tudi zapuščenega gnezda večjih ujed. Samica iznese 3—4 okrogli-časta, medlobela, trdolupinasta jajca. Valjenje traja 21 — 23 dni. Mladiči so za 6 tednov godni, nakar se ločijo od staršev, ker ne trpi stara uharica v svoji bližini nobenega tekmeca. Uharica lovi samo ponoči, le kadar ima mlade, hodi za plenom tudi podnevi. Vsled tihega leta ji ne uide skoro nobena napadena žival. Od miši do mlade srnice, od vrabca do gosi ni nobena žival varna pred njo. Izvrstno zna loviti tudi ribe. Male ptice zaženejo velik hrušč, če izslede podnevi kje svojega sovražnika. Vrane in jastrebi se zaganjajo divje v uharico, ki se reši pred večjimi ujedami s tem, da se vrže na hrbet in se brani s kremplji, kar ume zelo dobro. Sploh je jako spretna in lahka ter leti brez-šumno navadno nizko ob tleh, pri čemer preplaši svoj plen z udarci peruti. Ker ima toliko sovražnikov med ujedami, jo uporabljamo ujeto za lov nanje. Ujeta živi dolgo in se tudi plodi. Manjkati ji pa ne sme nikdar sveže vode, ob vročini jo je celo dobro z njo polivati. Hranimo jo z vevericami, vranami, srakami in sličnimi živalmi, katere ji dajemo kar cele, ker so ji dlaka, perje in kosti za prebavo potrebne. Če ji vržemo ustreljeno žival, moramo pobrati iz nje svinčena zrna, ker se sicer lahko uharica zastrupi. Koder še preganjajo uharico, jo čakajo ob njenem gnezdu. Biti pa je treba čisto miren in dobro skrit, ker sliši in vidi uharica izvrstno in tudi jako ostro opazuje. Ob mesečnih nočeh jo lahko privabimo s posnemanjem njenega glasu, Često izdajo lovcu mesto, kjer se je usedla, male ptice s svojim vriščem. Rada se ujame v pasti, ki jih nastavljajo na droge na večjih gozdnih goličavah ali pa v bližini ribnatih potokov. Nad njo se pritožujejo pri nas zaradi škode, ki jo napravlja ponekod, zlasi v kočevsko-ribniški kotlini, na zarodu divje kokoši. Fr. Bračun: Razbojnik. (Konec.) Više in više se vzpenja žarka solnčna obla po sinjem obloku ter usmerja čim dalje bolj strmo svoje tople žarke, da prodrejo v najbolj skrite jarke in raztopijo zadnje nagajive meglice, ki so zastirale kakor gost pajčolan zastavne velikane v graščinskem visokem gozdu. Orjak za orjakom se prebuja iz sna ter šušti sosedu : dobro jutro 1 Po jarku navzgor se pomika srnjak, utrga od časa do časa sočen list mladikavega kopinovja, postoji in gre ostro proti debeli bukvi pred seboj ter zopet skloni glavo k tlom. Na mah se pa vzravna, se zadere, odskoči, da se zabliska bela liska na rdečem ozadju, ter jo pocedi, kar ga nesejo noge, po klancu navzdol. Stric Nace sedi za z mladim bukovjem obraslo bukvijo ob jarku ter čaka, da se vrnejo krilati razbojniki z jutranjega izleta. Kakor roka debela korenina se je skoro pravokotno upognila navzdol proti jarku ter tvori tako udobno oporo za utrujene Nacetove kosti. Najbolj nadležne mladike je porezal z nožem, da more prosto kretati puško. Od zgoraj ga zakrivajo listnate bukove veje, od strani kolikor toliko mladike prst debelega bukovja. Malo ga je res rogač zmoti! v premišljevanju, zdaj pa se mu pletejo misli naprej. Da, prav tam, kjer gleda pritličen štor iz bukovega grmičja, je stala svojčas orjaška bukev, ki je nosila v svojem vrhu kraguljevo gnezdo. Tu je ustrelil svojega prvega kragulja — staro samico. Večkrat je moral potrkati s podkovanim črevljem ob deblo, preden je sfrčala z gnezda, perutnici ob telesu med komaj vidno ozelenelo vejevje, da je padla kakor snop na tla s prestreljeno perutjo. Mnogo let je preteklo od tistega dne, marsikakemu kragulju je že ustavila njegova dvocevka razbojniško delo, toda večinoma so bili to le slučaji. Smotreno pokončevati drzno svojad je mogel predvsem na pomlad ob gnezdu. Tu je ali odstrelil stara dva ali ju je pa ujel v nastavljeno past ter zavil nato mladičem vratove. Tudi na jesen mu je padel tu in tam kak kragulj pred uharico ali se ulovil v dobro prikriti Pehlovi košarici z živim golobom za vado, toda izmed vseh najbolj zanimiv mu je ostal lov s puško v bližini gnezda, ko so bili mladiči že nekako dorasli. Čujte ga, čujte Naceta, kako mojstrsko zna oponašati kraguljevo čivkanje! Od kakor mezinec debele leskove šibe je odrezal za prst dolg klinček, ga zarezal na vsaki strani skoro do srede, dvignil pokrovček iz njega, ugladil, sredino ter napel v vmesnem prostoru kakor travniščnica širok trak iz prožnega brezovega lubja. Tako naravno čivka piščalka, da sfrči kos, ki je pravkar razkopaval s kljunom v jarku suho listje, na bližnjo vejo, se obrne proti bukvi, stresa v najhujšem razburjenju rep ter zmerja s krikom in vikom. Kobilarji, ki so se malo prej spreletavali od drevesa do drevesa ter se pogovarjali s hreščečimi glasovi, utihnejo, rjava senca švrkne med drevesnimi vrhovi in fiji, fiji se glasi, odgovor od desne in leve. Kakor ukopan stoji Nace z napeto puško v rokah, lahno naslonjen ob deblo, ter oprezuje v bližnjo okolico. Namah se sproži z glasnim čivkanjem izza sredine debele bukve tam onstran jarka ogromen ptič ter preleti, ne da bi zamahnil s perutmi, jarek. Toda preden doseže tostransko drevo, ga zadene strela iz Nacetove puške, da pade kakor kamen v jarek. V prav tistem trenutku pa sfrfra z bukve na desni drug kragulj navzgor ter se skrije tako dobro za deblom, da Nace navzlic najlepši razdalji niti streljati ne more. Kakor roganje mu zato zveni kmalu nato od daleč kraguljev kir —: kir — kir — kir, ki mu naznanja za danes konec lova. * Srpov ne brusijo več na njivah, že drugič zvenijo kose po senožetih, jablane in hruške v sadovnjaku dobivajo od dne do dne bolj živahne barve. Leščerke v mešanih, z borovnicami, s kopinjem in z malinjem prepreženih gozdih so že srečno prestale misatev, stari jerebi nosijo zopet dično, črno brado ter se oglašajo v mirnih, žarkih dneh z blagozvočno pesmico. Cuj, kako nežno doni med žvrgoljenjem in žvižganjem drugih krilatih pevcev v gozdno posebino tam nekje izza okolice od strele razklanega, na pol suhega gabra drobni: cii — ciceri — cici — cuj, tako nežno, da ga tankoslušno človeško uho komaj razloči, ali vendar ne tako rahlo, da ga preslišita krilata razbojnika na preži sredi goste smreke. Komaj se porazgubi zvok, sta že z glasnim fiji, fiji na mestu, se podita drug za drugim tako, da prednji plaši, zadnji streže. Z ostrim čivkanjem se zažene prvi na slepo proti grmu, drug pa mu frkne medtem prek glave. Tako menjata vlogi. Kakih sto korakov od gabra sta začela pregledovati tla, preiskala vsak grm ter pokukala za vsako večjo skalo, toda brezuspešno je njuno delo. Zdaj se vračata. Manjši izmed obeh sede za irenutek na cerovo vejo, večji jo udari v loku mimo. Zdaj pa šineta zaporedoma ognjena bliska izza razcepljenega gabra, silna treska raztrgata gozdno tišino, smrdeče meglice zaplešejo krog usehlega gabra, oba velika ptiča padeta s suhim dračjem vred na tla, bobneče odmeva grom od sosednjih gor. „Ho, ho, ho, Nace, taka se ti pa še ni pripetila, odkar tlačiš travo po grešnem svetu 1 Mojstrsko si ju sklatil iz zraka, pošteno zaslužil par krepčalnih požirkov iz čutare in nekaj dimov iz čuka si tudi lahko privoščiš na to veselje 1“ • Kakor zamišljeno, tako storjeno! Samozavestno zdeva puško in ptiča pod cer ter zloži od hoje in stoje utrujene kosti po mahu. Razne slike iz polpretekle dobe mu vzbuja brezdelica. Zadnja mladiča letošnje zalege ležita mirno v mahu pred njim. Se nekolikokrat je bil obiskal razbojniško razkotje, jih dražil na piščalko, ubil s puško starega samca, ko je švignil na mamilen žvižg z urnim poletom med drevesnimi vrhovi mimo njega, privabil na pisk tuintam tudi kakega mladega v bližino, pa prej, ko ga je ugledal med košatimi vejami, je frknil lopov s svarilnim kihikanjem, dobro zakrit za deblastimi bukvami, navadno izza čisto drugega drevesa, ko ga je domneval. Pač ni bilo običajfte sreče letos ob gnezdu. Vendar sme biti ponosen na uspeh. Izmed petero razbojnikov se potika le še samica okoli in ni še izgubil nade, da mu jo vendar le še pripelje kak slučaj pred cev ali pa vsaj sneg v past. Toda motil se je Nace takrat, ko je ležal v mehkem mahu ter puhal sinjkaste kolobarje proti cerovim vejam. Samica, ki je izgubila vse svoje sorodstvo, je postala posihmal še bolj skrivnostna. Videl jo je sicer parkrat na jesen, toda v takih razdaljah, da ni mogel misliti na strel. Le enkrat mu je prhutnila, ko je ravno izstrelil obe cevi po zajcu, ki mu ga je pritiral Pif na križpotje, skoro mimo glave, toda preden je bil zopet poln naboj v cevi, je izginila. Pač pa so mu pričali perje ter ostanki različnih kožuščkov zdaj tu zdaj tam o njenem vse prej ko razveseljivem delovanju. Posebno močna kita jerebic v Kamnih goricah, ki jih je varoval nalašč za pleme, je čez zimo izginila skoro brez sledu. Ko pa je ponehal briti ostri sever prek polja in je privabilo topleje suščevo solnce rumene jegliče na osojne obronke, ko se je odel trdi dren v zlatnat plašč in se je pokrila vrba z mehkimi mačicami, si je stara samica zopet poželela družbe. Visoko v zraku nad gozdom kažeta zopet dva kragulja svoje letalne umetnosti, plavata, krožita ter se sklicujeta. V gnezdu na bukvi ob jarku pa opazuje grajski logar — mlado brstje. Slavko Plemelj: Kraike črtice o glavnik panogah športne ribolovi. (Konec.) Sele, ko se priučimo do dobra metanju, mislimo na praktično ribolov. Pa tudi pri tej se moramo neprestano truditi v izpopolnjevanju tehnike in se uriti posebno v metanju na točko, med veje, skalovje itd. Paziti moramo na to, da je orodje vedno skladno sestavljeno. Za uspešno lov je treba dokaj skušnje, predvsem moramo temeljito poznati ribo, ki jo lovimo. Najprej se seznanimo z lovjo postrvi, ki je na muho laže ulovljiva nego lipan. Po nekaterih pokrajinah sta marec in april za marčno rjavo muho in mesec maj ter prva polovica junija za tako zvane majske muhe glavna doba za lov postrvi. To so predvsem vode, ki teko po več ali manj vlažnih krajih, v katerih se pokažejo v aprilu in marcu ogromne množine marčevi rjavi muhi podobnih muh, v maju pa majski muhi sličnih, in to posebno ob vodovju, ki je gosto zaraslo z vrbami. Ker so vode takih pokrajin navadno jako rodovitne in vsebujejo jako mnogo prirodne hrane, so postrvi v mesecu aprilu in maju že zadostno rejene za gospodarsko dobro lov. V gorskih potokih pa še ne gre postrv marca in aprila dobro na muho, ker še ne kroži v peščenem, skalnatem svetu ob tem času mnogo muh. Postrvi teh voda so telesno še tako revne, da jih nikar ne lovimo, ker ne nudi oslabela riba nikake športne zabave in nima tudi kot namizna riba prave vrednosti. Majska muha kroži, četudi v manjšem številu, tudi v teh vodah in hlastajo postrvi pridno po njej. Muhe za lov postrvi naj bodo opremljene samo z enim trnkom. Za postrvi do pol kg teže jemljimo srednjevelike muhe, ako krožijo take na vodi. Posebno spomladi so muhe lahko mnogo večje nego na jesen. Predvsem naj bo frnek muhe najboljše kakovosti, da nam ga postrv ne zlomi. Spomladi lovimo najbolje na marčevo muho. Ta je med vsemi brez dvoma najboljša in se da uspešno rabiti tudi poleti, posebno če jemljemo nekoliko manjše muhe nego spomladi. Tej muhi slična je kamnita muha, ki jo zahtevajmo vedno v rumeni barvi, ne v rjavi, kot se pogosto izdeluje. Ti muhi obvladujeta vso spomlad in nam ni treba drugih. Lov z majsko muho je nekaka posebnost pri lovljenju s pernico. Ob dnevih, ko krožijo te muhe na vodi, kar prav lahko zapazimo, ker so zelo velike, preže vse ribe nanje in gredo vsled tega hlastno na umetno majsko muho. Celo sulci prijemljejo to muho v nekaterih vodah radi. Razlikujemo tri majske muhe: veliko rumeno, malo rumeno in sivo majsko umetno muho. Uporabljajmo tisto, ki kroži na vodi, in sicer zadostuje, da lovimo samo z eno muho, ker je zelo velika. V nekaterih vodah gredo postrvi in lipani tako močno na majsko muho, da bi ž njo vodo preveč izčistili, ako bi se posluževali tega načina lovi brezvestno. Spomladi prijemljejo postrvi ob gorkih, mirnih dnevih pri solnčnem svitu zjutraj in zvečer slabo. Ko se približamo vodi, vidimo navadno postrvi, kako se dvigajo po muhe. To je znak jako dobrega lovnega dneva. Predvsem je važno, da ne vznemirjamo rib, posebno velikih eksemplarjev po nepotrebnem s tem, da hodimo tik ob vodi ali skačemo trdo po skalah. Če le mogoče, se približajmo vodi tako, da nas ne opazijo ribe. Po skalovju stopajmo kolikor mogoče nalahko, ker čutijo v vodi ribe vse stresljaje. Spomladi se nahajajo postrvi po večini v tolmunih, predvsem večji eksemplarji, na plitvine se presele šele v poletnem času, ko se segreje voda. Ako se približamo tolmunu, kjer opazimo več rib, pričnimo lov na spodnjem koncu tolmuna, da nas zgoraj stoječe ribe ne opazijo tako hitro. Športno in gospodarsko edino pravilno je, da skušamo izloviti največje postrvi, ki ne gredo v poletnem času dobro na muho. Angleži love najrajši postrvi, ki so vidne, in ne ljubijo iskanja rib po vodi sem in tja. Brezdvomno nam nudi lov postrvi, ki jo vidimo, kako se pridno pase, mnogo užitka. Za to lov uporabljajo Angleži samo eno muho, tako zvano suho muho. Umetno muho namočiš v parafinu, da se ne napije vode in da plava na površini. Taka muha se vidi jako mikavno in zelo podobno pravi muhi, ki je pravkar padla na vodo. Ako jo vržemo postrvi prav narahlo malo pred gobec, jo skoraj mora prijeti. Angleži imenujejo to lov lov s suho muho, ki se izvaja samo na vidne ribe na paši. Mnogo prvovrstnih ribičev se sploh ne peča z drugo lovjo kot s to. Nasprotno pa imenujemo lov z dvema ali s tremi muhami, ki plavajo navadno nekoliko pod vodo in so mokre, ker niso pripravljene, lov z mokro muho. Ta tehnika se uporablja za prelovljenje vode po vsej površini, torej za lov rib, ki jih šele iščemo. Ta lov vzbuja manj našo pozornost, pač pa je pri lovi z mokro muho teže zapeti ribo, ker se pokaže le trenutno na površini. Ako lovimo na površini vode stoječe ribe, je vse odvisno od prav izvršenega meta. Ce oplaziš s končnikom po ribi, tedaj jo bliskovito pobere v globino in se ne prikaže izlepa zopet na dan. Vsled tega vrzimo postrvi muho kakega pol metra pred gobec, in sicer kolikor mogoče narahlo. To dosežemo s tem, kot sem že omenil, da merimo približno meter nad vodno površino, kamor hočemo, da pade muha. V zraku se končnik iztegne in potem pade muha samo z lastno težo kot snežinka na vodo. To merjenje nad vodno površino je zelo važno in se ga moramo brezpogojno naučiti. V trenutku, ko pade muha na vodo, mora biti pernica že v pravem položaju, to se pravi, palica ne sme biti v smeri vrvice, temveč mora tvoriti vrvica s palico vedno večji kot nego 90°, a ne celih 180°. Ce držimo palico pravilno, zapnemo ribo lahko. Navadno drže manj iz-vežbani ribiči palico preveč pokonci ali celo nazaj, vsled tega jim uidejo ribe takoj spočetka, ker ni mogoče zapeti ribe, ako držimo palico kot gori navedeno, ker ne moremo zadostno nategniti vrvice. Napačno držanje palice je med ribiči tako pogosto, da moram posebej na to opozarjati. Ko pade muha na vodo, opazujmo postrv, kateri je namenjena, ostro in ne odvrnimo pogleda od nje. Ce stoje ribe na površini vode, prijemljejo navadno počasi, nasprotno se pa dvigajo iz globine vode z veliko brzino, posebno lipani. Ko priplove muha k postrvi, jo ta mirno prime, ker je sigurna, da ji ne uide. Pogosto plava postrv muhi nasproti. Kakor hitro vidimo, da je postrv muho prijela, napnimo hitro vrvico, da se trnek dobro zapiči v koščeni gobec. Bliskoma se prebudi postrv iz navidezne lenobe in šine v globino. Če je postrv manjša, ne dela mnogo preglavice in jo utrudimo lahko s krajšo vrvico brez posebnega popuščanja vrvice. Palico moramo držati pri uganjanju ravno v nasprotni smeri kot pri lovi. Postavimo jo močno nazaj, držaj palice je obrnjen k vodi. Palica se pri takem držanju močno upogne, vsa prožnost učinkuje na ribo in pomanjšuje vsak ostrejši sunek. Nikdar ne smemo držati pri uganjanju palice stegnjene v isti smeri kot vrvico, ker ne pride pri takem držanju palica prav za prav do nobene veljave in držiš ribo le na vrvici. Naravno je, da se ti potem osvobodi. Velika postrv se na pernici krasno brani. Gre precej, kamor se ji ljubi. Zato ji je treba popuščati vrvico, da se izognemo prevelikemu napenjanju. Pogosto se zaganja postrv iz vode. Ko smo jo toliko ugnali, da se pusti privleči k bregu, jo dvignimo iz vode z malo mrežo ali pa jo zapeljimo na kako plitvino. Pri uganjanju po- strvi ravnajo nekateri ribiči preveč nežno, drugi zopet preveč sirovo. Vsled trdega postrvjega gobca se nam ni treba bati kot pri lipanu, da ji iztrgamo trnek iz gobca, zato razvijemo lahko pri uganjanju postrvi nekoliko večjo silo kot pri lipanu, ki ga uganjamo rahlo. Sirova lov tudi ni zabavna in pogosto polomimo muhe ali pa potrgamo končnik. Ko smo ujeli spodaj stoječo postrv, se lotimo druge itd. V gornjem koncu tolmuna stoječe postrvi ne opazijo, kaj se godi spodaj, in se pasejo mirno naprej. Če ne vidimo ribe, tedaj preiščimo vso površino vode z muhami. To lov izvršujemo po vodi navzdol. Najprvo prelovimo prostor tik ob obrežju s kratko vrvico. Muhe pustimo mirno plavati po vodi, le prvo dvignemo toliko, da tipa po površini vode. Ko priplavajo muhe navzdol, jih povlecimo počasi k sebi. Postrv prime pogosto jako rada take muhe, ki plavajo proti vodi, nasprotno pa jemlje lipan rajši mirno plavajoče muhe. Ko smo prelovili obrežni del, mečemo vedno dalje, tako da preiščemo smotreno vso površino vode. Če ne vidimo nikake ribe, svetujem, da ne vržemo več kot trikrat na en in tisti prostor. Postrv prime navadno takoj, medtem ko premotimo lipana pogosto, če mu mečemo vztrajno. Ako pa ne prime postrv takoj spočetka, potem ji mečemo navadno zastonj in nam ne pomaga niti blagoslovljena voda. Začetniki se navadno preveč dolgo ukvarjajo na enem in tistem prostoru; za nobeno ceno jih ne moreš spraviti z mesta. Skušen, spreten ribič se ne ukvarja nikoli dolgo na enem mestu; če ribe ne prijemljejo, se vrne rajši ob drugi uri zopet na tisto mesto. Pri lovi s pernico moramo imeti oči kot pribite na vodo. Kdor ne pazi ali kdor slabo vidi, ta ne doseže s pernico mnogo uspehov. Potegljaja navadno ne čutimo* posebno v mirnejših vodah, če ga pa, je pogosto prepozno, da bi zapeli ribo. Per-ničar se torej ne sme zanimati pri lovi za nobeno drugo stvar kot za vodno površino, v katero se mora zagledati tako živo kot v najlepše dekliško oko. Ribič, ki pri lovi z muho neprestano klepeta in zija naokrog, ni mnogo vreden in ne prinese domov veliko repov. Zato pa opozori gledalce, da naj te ne vznemirjajo z vprašanji. Najbolje je, če jih držiš v primerni razdalji. 'Nervozen gledalec, ki ti včasih celo za palico pograbi, ker ne zaupa, da jo boš sam zadostno trdno držal, je zelo nadležna muha, ki kvari znatno užitek lovi. Le pri mirni, elegantni lovi imaš užitek in uspeh. Samo dobro discipliniran gledalec ali nosač je od koristi. Glede uganjanja sledeče: Pri naših ribičih sem zelo pogosto opazil, da uganjajo ribe vseh vrst vse preveč mehko, skoro brez dela. Ujeto ribo drže tako narahlo, da je vrvica komaj občutno napeta in da dela riba, kar hoče. Ta način uganjanja ni pravilen in se naj uporablja edino pri lipanu, toda tudi tu ne pretirano. Kot geslo naj velja, da napnimo branečo se ribo toliko, kol prenese naše orodje sigurno. Prožnost palice vpliva pri tem močno na ribo, ki razvija istočasno vse svoje sile. Boj je zanimiv in ne predolg. Pri preveč rahlem držanju izpade rad trnek in vrvica ni zadostno napeta. Poročila o pol ure trajajočem uganjanju so brez izjeme pretirana, ker je malo rib v naših vodah, ki bi se mogle braniti spretnemu ribiču pol ure. Seveda, če jo sami pustimo, se bo protivila v nekaterih slučajih najbrž še dalje časa. Ujeto ribo moramo držati neprestano napeto v toliki meri, kolikor preneseta palica in vrvica. Ce uporabljamo pravo športno ribarsko orodje, premagamo na ta način ribo najsigurneje. V pomladanski dobi je nepotrebno uporabljati celo vrsto različnih muh. Poleg gori omenjenih treh uporabljamo kvečjemu še tako zvano rjavo muho z rdečkastim životom, ki je pa bolj porabna za lipane kot za postrvi. Junij tvori nekak prehod iz pomladanske dobe v dobo hude vročine. Ta mesec je za lov postrvi na muho posebno v tipičnih postrvjih vodah v vseh ozirih jako ugoden. Postrv je že debela in prijemlje ves dan. Posebno mirne dni, kadar prši rahel dežek, se love postrvi sijajno. Najbolj uporabna je vedno ona muha, ki je najbolj podobna naravnim muham, ki krožijo v ozračju. Resno svetujem vsakemu perničarju, naj redno, ko pride do vode, ulovi par živih muh in lovi potem z dotično umetno muho, ki je živi najbolj podobna. Odločuje barva telesa in peruti. Posebno one dneve je to važno, kadar kroži nad vodo velika množina muh ene in tiste vrste. To se dogaja v pozni pomladi in na jesen v naših pokrajinah zelo pogosto. Take dneve prijemljejo postrvi in lipani samo na umetno muho, ki je živi zelo podobna. Z vsako drugo muho se trudiš zaman. Ob deževnih dnevih prime postrv v juniju in tudi poznejše mesece jako rada črno muho s sivkastimi perutmi. Od umetnih muh, ki so pogosto uporabne v juniju in ki spadajo kot nujno potrebne v zbirko muh, navajam sledeče: blue dun (marčeva rjava in kamnita muha sta tudi v juniju zelo pogosto prav dobri), hoflands fancy (rjava muha, rdeče telo, jako dobra muha), sand fly (peščena muha, zelo kostanjeve peruti, rumenkaste noge in telo), alder fly (rjave peruti, debelo, temno se svetlikajoče telo, temne noge; muha je precej zajetna; kadar jo najdeš na travi ob vodi, se obnese sijajno; podobna je zelo red tag muhi, samo da je brez peruti in ima na koncu rdeč klopčič), 'wickhams fancy (zlata muha, ima kovinskosvetlo, rumeno telo; to je ena najboljših muh, posebno ob svetlih dnevih, toda bolj za lipane nego za postrvi; uporabljamo jo lahko kot nadomestilo za vse muhe z jako rumenim telesom). Poletna doba se razlikuje bistveno. V zelo mrzlih vodah do 10° C prijemljejo postrvi nekoliko tudi čez dan, bolje pa proti večeru. V vodah pa, ki so v poletnem času gorke, ne opraviš v juliju in avgustu čez dan ničesar. Cim bolj je voda gorka, tem bolj proti večeru prijemljejo postrvi. Poznam več voda, kjer ne gredo postrvi drugače ko samo v mraku. Tedaj pa vre vsa voda, kot pravijo naši ribiči, tako zelo se zaganjajo ribe na muhe, ki plešejo v mraku v gostih trumah tik nad vodo. Posebno iztoki jezer, ki so pomladi mrzli, nudijo jako dober čas v maju in juniju ves dan, ob nastopu vročine pa samo tik pred nočjo, ko se pričenja temniti. Ob tem času tudi niso ribe posebno natančne glede muhe. Jaz vzamem navadno kako belkasto, precej veliko muho. Ko se že slabo vidi, jo vlečem narahlo po vodi proti sebi. Na ta način čutiš prijem dobro in ribo lahko zapneš. Tudi niso ribe na večer, tik pred mrakom, tako plašne. Lov z muho v takih urah, ko je vsa voda živa, ko se zaganjajo postrvi iz vode, da kar šumi, je zabava prve vrste. Ob takem času pride tudi začetnik na svoj račun. V gorkih vodah ne smeš računati ob poletnem času čez dan na uspeh. Najbolje storiš, če loviš z muho samo tik pred večerom, čez dan pa grej rajši lene ude na gorkem solncu, ako smo tako srečni, da nam ni čas gospodar. Proti koncu avgusta prično ribe posebno ob oblačnih dnevih prijemati v poznejših popoldanskih urah. Poleti je ena najboljših muh redspinner: sveilosivkaste peruti, zelo rdeče telo, kostanjeve noge. Za lipana in za postrv sijajna muha. Gosenicam podobne muhe se imenujejo palmarji. Namesto peruti imajo gost čopič nog. Najboljša je tako zvana soldier-palmer: jako rdeče telo, kostanjevordeče noge. Rdeči palmar se razlikuje od prejšnjega samo v toliko, da ima debelejše telo v barvi sliv. Jako dobra muha. Črni palmar ima temne noge. V avgustu ti služi dun, redspin-nerju slična muha, samo da so peruti kostanjeve barve. Jesenska doba prihaja za postrvi mnogo manj v poštev nego za lipane. Dejstvo pa je, da se ulovi v septembru razmeroma več samcev nego samic in vsled tega je priporočljivo, da se love meseca septembra postrvi še, da vzdržimo v vodi pravo razmerje med samci in samicami. September je glede lovnega časa sličen pomladi. Muhe krožijo septembra zelo čez dan, rano zjutraj in na večer pa vsled nastopajočega hladu manj. Vsled tega se pasejo postrvi jako pridno ves dan in se kažejo močneje na površini vode. V septembru opažamo v naših krajih večkrat jako velike množine muh na vodi. Tu je nujno treba, da izberemo za lov tem naravnim muham najpodobnejše. Jesenske muhe so več ali manj svetle barve. Na to je treba paziti. Spomladanske muhe so temne barve, poletne bolj živih barv, jesenske pa nežneje svetle barve brez vsake kričavosti. Redspinner je v septembru posebno za lipane zelo dobra muha; biti pa mora manjša nego poleti. Glavna jesenska muha je whirling blue dun. Za šareno postrv, ki se drsti aprila, sta september in oktober najboljša. Ob mirnih, gorkih, solnčnih oktobrskih dnevih se pase ta postrv v opoldanskih urah nenavadno živahno. V kratkih udarih se poganja na površino vode. Večji eksemplarji se branijo na pernici silovito in je treba velike spretnosti, da jih obvladaš. Nudijo športni užitek prve vrste. Na žalost imamo malo voda, kjer se je šarena postrv udomačila in kjer uspeva dobro. Najboljša muha zanjo je srednjevelika whirling blue dun z enim močnim trnkom. Spominjam se na slučaj, da mi je ena in tista postrv, težka približno 2 kg, v neki gorski reki trikrat zaporedoma odlomila trnek muhe. Pasla se je kakih 20 m nad precej velikim slapom' Kakor hitro sem jo zapel, jo je odkurila bliskoma po vodi navzdol in čez slap. Pod slapom mi je trikrat ušla. Ko sem prišel prihodnjič iznova k njenemu mestu, ker me je riba zelo mikala, je stala nad slapom in mi zopet ušla na enak način. Šarena postrv je na jesen debela ko prašiček, meso pa ni kaj prida. Glede lovi postrvi na umetno muho opozarjam, da ima vsaka voda svoje posebnosti in da ni vsaka voda, ki je polna postrvi, enako dobra za lov z umetno muho. Cisti gorski toki, kjer ni večjega števila malih ribic, so navadno jako dobre vode za lov z muho, medtem ko ne prihajajo toki nižave, kjer se nahajajo ogromne množine malega zaroda različnih vrst belic in kapeljnov, za lov z muho v poštev, ker žive postrvi tu večinoma od ribic in pobirajo zelo redko muhe. Veliki eksemplarji nikdar. Toplota vode igra tudi, kot omenjeno, važno vlogo. V zelo mrzlih vodah prično postrvi prijemati takoj v dopoldanskih urah in potem proti večeru tudi v poletnem času. V gorkih vodah pa v poletnem času samo tik pred nočjo, a tedaj jako živahno. Pri lovi s pernico je treba obdržati v vseh slučajih popolnoma mirno kri, če nam vse še tako nagaja. Začetnik naj ne lovi ob gostem grmovju, ker mora potem več plezati po drevju nego loviti, ker obvisi neprestano z muhami na vejah. Dober športnik se mora navaditi, da ga niti v najmanjšem ne razburja, če mu uide kaka lepa riba. Gonja za rekordi ni znak na višku stoječega športnika, ki mora imeti poleg tehnične sposobnosti tudi zmisel za gospodarsko stran lovljenja in biti tudi gojitelj rib. Ker uloviš z muho zelo veliko nedoraslih rib, je treba paziti v vsaki vodi na to, da< romajo te nedorasle ribe v vodo nazaj in ne v kuhinjo. Priznati moram, da je pri nas še jako malo zmisla za najmanjše mere in da je naša dolžnost, da zasledujemo brezobzirno vsepovsod to mrharijo. Pri lovi z malo ribico ulovimo večinoma velike ribe, z muho nasprotno, zato moramo športno ribolov z muho posebno nadzirati. O priliki podrobnosti o lipanu! iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMtiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiimiitiii Iz lovskega oprtnika. Odborove seje. VIII. seja (plenarna) 24. novembra 1.1. Rešijo se razni dopisi, med drugim zadeva polšjega lova. Neka naznanjena lovska tatvina se odstopi v preiskavo in rešitev pristojnemu okrajnemu glavarstvu. — Predsednik poroča o ustanovitvi mariborske podružnice. — Urede se priprave za lovski ples, ki se bo vršil 5. januarja 1922 v Mariboru v Gotzovi dvorani. Nanj opozarjamo že zdaj vse slovenske lovce. Udeležitev mora biti sijajna, saj se priredi ples v korist našega Zelenega križa. — Smodnika ima društvo še vedno v zalogi. Člani ga dobe lahko po enakih pogojih kot prej. — Tvrdka E. Vajda v Čakovcu je sporočila društvu, da plačuje srnjad kg po 50 K na oddajni postaji. Gozdarji — logarji. Lovski oprtnik je prinesel v 21. številki „Nekaj opazk k članku ,Nova določila o lovskih pristojbinah' ", v njih pa vest, da namerava vpeljali ministrstvo za šume in rude tudi v Sloveniji naziv logar namesto gozdar, katerega hoče popolnoma črtati, kar pa ni po volji gozdarjem. K tej vesti je treba najprej ugotoviti, da gre v tem slučaju za gozdarje državnih ter verskozakladnih gozdov in za gozdarje politične uprave. Zasebnik pač lahko zove svojega gozdarskega uslužbenca, kakor hoče, če se mu zljubi lahko tudi gozdarski svetnik ali podobno. Saj je znano, da so imeli nekdanji grofovski ko-čijaži blesteče naslove gozdnih lovskih komisarjev. Logarje imenujejo na Hrvatskem, v Bosni in Hercegovini ter v Srbiji gozdne čuvaje, to je ono vrsto gozdnih uslužbencev, ki niso prišli s svojo učenostjo prek ljudske šole. Obilo jih je celo nepismenih. V novejšem času so otvorili za te vrste ljudi (za naraščaj) kratkodobne tečaje, v katerih se poučujejo o najpotrebnejšem, kar rabijo za gozdnovarstveno službo. Gozdarji, domenski kot politični, pa imajo poleg strokovne naobrazbe po večini tudi srednješolsko izobrazbo ter so usposobljeni za gozdno manipulativno ter tehnično pomožno službo, katero morajo tudi izvrševati. Gozdarje uporabljajo tudi v tečajih za gozdne čuvaje kot učitelje (za lovstvo, botaniko, entomologijo in varstvo gozdov, za zakonoznanstvo in druge predmete), kjer morajo biti prav tako na svojem mestu kot tehniki-uči-telji (za gozdorejo, spravljanje lesa). Umevno je torej, da se ne pustijo stlačiti domenski in politični gozdarji v en koš z logarji, dasi žele to tako srčno nekateri gospodje, katerim se sanja še o nazadnjaštvu, ne pa o napredku. Gozdar naj ostane gozdar, logar pa toliko časa logar, dokler se ne povzdigne na stopnjo gozdarja. * Ne ve.rri, če bi bilo pospodom, ki se potegujejo za naslov logar, prav, ako bi postali čez noč šumarski škri-bani. Končno omenjam, da na Hrvatskem sploh ne poznajo gozdarjev, ker se opira njihova gozdna uprava še na zelo primitivne madžarske zakone. V Bosni in Hercegovini so gozdarski uslužbenci s srednješolsko izobrazbo šumarji in nadšumarji, katerega naslova pa ne bodo dobili gozdarji v Sloveniji nikoli. Za to bodo že poskrbeli strupeni sovražniki gozdarjev. M. HanzIovsky. Vestno orožništvo. Te dni se je dogodilo prvič v Jugoslaviji — kolikor nam je znano —, da je ustavilo orožništvo večjo lovsko družbo in jo vprašalo za pravico. Družba pa je bila tako velika, da se je nekaj njenih članov izmuzalo iz vrste še pravočasno, nekaj sta jih pa zapisala preiskujoča orožnika (bila sta po poročilu s Škofljice pri Ljubljani), katera moramo javno pohvaliti, ker zastopamo stališče, da niso v korist lova taki svetniki, ki nimajo niti ob koncu lovske dobe predpisanih listin. Kdor omalovažuje predpise na javnih prostorih, gotovo ne kaže pretanke vesti v gozdni samoti. Sramota. Da se ne smejo streljati srnini kozliči pod enim letom, je že stara stvar, vendar se ji še ne morejo priučiti zlasti nekateri gorenjski lovci, katerim maha sicer za klobukom ponosna brada divjega kozla. V tem oziru se greši na naših bra-kadah toliko, da bo treba naznaniti vse zakupnike lovišč, kateri ne morejo pusjiti doma takih mrharskih gostov. Človeška grdobija. Kot član našega društva in kot lovec in ribič sporočam slučaj, katerega sem sam opazoval, ter prosim, da bi nastopilo naše društvo tudi proti takim zločincem, ker je to v lovsko korist in v strah drugim lovskim tatom. 24. maja t. 1. sem bil ob sedmih zjutraj pri Savi od Trbovelj proti Hrastniku na kranjski strani. Lovil sem sul- ce. Nasproti predora železnice med Trbovljami in Hrastnikom sem doživel sledeči prizor: Kakih 100 korakov od sebe in dveh drugih ribičev zagledam srno in dva mladiča. Srna se bliža vodi, mladiča pa za njo na kakih 10 korakov. Ko pride srna do vode in hoče piti, ji izdrsne na skali, da pade v vodo. Prav tam je pa voda zelo močna, tako da se je žival vsa pogreznila med valove. Za malo časa pa se prikaže iz vode na sredi Save. Ker je bila gotovo vsa zbegana, preplava na štajersko stran, mladiča .sta pa ostala na kranjski. Ko preplava srna valovito vodo, malo obstoji na drugi strani na skali. Tu pa poči iz čuvajnice št. 870. Iz karabinke so bili oddani trije streli. Srna pade mrtva v vodo, ki jo zanese h kraju na štajerski strani, nakar . pride neki fant, jo izvleče iz vode in jo položi na stran za skalo. Za malo časa se prikaže neka ženska, pograbi za srno, jo da v koš in pokrije z vejami ter jo nese domov v čuvajnico. Omenjena mladiča sta še dolgo čakala pri vodi. Šel sem pred njiju, nakar sta skočila v šumo. Za malo časa sem ju čul klicati mater in jokati za njo, vendar upam, da sta bila kozliča že toliko dorasla, da se bodeta preživela in si našla sama hrane. Ves dogodek sem javil takoj orož-ništvu v Trbovljah. Čujem pa, da se izgovarja zločinec, da ni prav pri zdravi pameti, to se pravi, če bi ga ne bil nihče videl, bi imel dovolj pameti, kajti brez nje ne opravljajo menda niti pri južni železnici službe. To pa povem lovcem, da mi je bilo pri tem dogodku hudo pri srcu. Sam ne. vem, ali bi se bil mogel vzdržati, če bi bil imel puško pri sebi, da ne bi opalil s kako desetico po omenjenem lopovu, ki je ubil hladnokrvno mladičema mater. J. D. Volk pred vrati Ljubljane. Ob ižanskem mostu se je srečal 17. no- vembra i. 1. ob dveh zjutraj neki viški voznik z volkom, pred katerim je pridirjal ves preplašen na ižansko mitnico. Baje so videli isto jutro železničarji volka v bližini dolenjskega kolodvora. Ker se jih sledi par na Krimu, je to mogoče. Morda je privabil volka z barjanske ravni tako blizu mesta s svojim tuljenjem volčič na Zelenem hribu, ki spada v ono družino, ki jo je pobral logar Lackner v Glažuti, o čemer smo poročali na str. 283. letošnjega Lovca. V vesele in zadoščenje lovcev javljamo, da )e volčja zalega že bolj zatrta, kakor smo mislili. Ob prvem snegu so sledili na vsem Kočevskem samo 9 volkov, sicer še vedno veliko, a vendar manj, kakor smo računali. Letošnja zima naj napravi konec še tem! Divjo svinjo je ustrelil dne 17. novembra v Strugah v Modičevem gozdu na Mali gori lovec Ivan Hegler. Teh živali je pri nas zdaj precej. G dehorjih v Beli Krajini. Kakor je letos v Beli Krajini, vsaj okoli nas, nenavadno veliko škodljivih živali, n. pr. miši, ki so naredile silno škodo na strneh, posebno po njivah blizu host, kjer so uničile po nekaterih njivah po tretjino pšenice ali še več, na eni njivi celo prav ves pridelek, dalje podgan, katerih je letos posebno po hišah prav veliko, ki delajo veliko škodo in nadlogo, tako so se pojavili tudi dehorji ponekod v večjem številu kakor po navadi. Letošnjo spomlad so ugonobili pri nas veliko piščet. V naši vasi je malo hiš, kjer bi' ne bili odnesli več ali manj piščancev. Po nekaterih hišah so jih pobrali po 8 — 10, nekemu gospodarju dvakrat po 15, v sosednji vasi enemu 24. Tudi podpisanemu je odnesel dehor v noči od 27.— 28. junija 18 piščet, starih 5 tednov, izpod koklje, ki je sedela na njih v kleti. Ker je bila ključavnica na vratih nekaj potrta, da se vrata niso dobro zapirala in so bila samo do- bro zavezana, jih je dehor toliko odrinil, da se je zmuznil v klet in izvršil tam svoje tatinsko delo. Odprtina je bila komaj tolika, da bi mislil človek, da še podgana ne bi mogla iti skozi njo. Kokljo pa je vendar pustil pri miru, ker je dobro vedel, da je ne bi mogel izvleči skozi vrata. V vasi Fučkovci je našel neki posestnik spomladi pod stogom stelje celo gnezdo mladih dehorjev. Bilo jih je 6. Pred več leti smo našli tudi v našem svinjaku, ki ie bil prazen, gnezdo dehorjev, in sicer kar v koritu. Tudi v sosednjem Črnomlju so delali letos dehorji, kakor mi je pravil župnik, veliko škode. Tako so ujeli v župnišču tri teh škodljivcev. Nastavili so jim železje in v njem jajce. Toda prvo jajce je previdno izvlekel iz železja, ne da bi se sprožilo. Ko so pa drugič jajce privezali, se je ujel, pa je v železju tako večal, da so se sosedje povpraševali, kaj imajo v župnišču. Drugič je videla dekla, ko je šla zjutraj raneje dojit v hlev, da se je igralo na župniškem dvorišču celo gnezdo dehorjev, stari in mladi, kakor mlade mačke. Ko so jo zapazili, so se hitro skrili v luknjo v zidu. To so potem zabili s kamenjem in so imeli poslej mir pred njimi, ker so gotovo poginili v zidovju, iz katerega niso našli izhoda. J. Sašelj. Planinski orli v bohinjskih gorah. Pastirji (sirar Jožef Sest in France Cvetek, oba izpod Studorja) z Dednega polja pripovedujejo, da so videli okoli 10. avgusta t. L na poti od Dednega polja proti Hriner-cam večjo gručo divjih koz z mladiči. Pri nadaljnjem opazovanju so zagledali dva orla, ki sta krožila po zraku. Hipoma pa sta se spustila kot kamen v omenjeno skupino divjih koz. Najprvo so se koze prestrašene razpršile, takoj nato pa sta priskočili na pomoč dve kozi že močnemu mladiču, katerega sta bila orla napadla. Kozi primeta roparja od obeh strani tako, da so se prav močno slišali udarci koz in odbijanje orlov s perutmi. Čez malo časa se dvigneta orla prazna, kozi pa vzameta tesno mladiča v sredino in ga odvedeta ena spredaj, druga zadaj v varnejši kraj. Inž. C. B. Planinski orel. Mirno sedim na robu skale, puško ob strani, v roki daljnogled in opazujem z veseljem mirno se na plani pasoče divje koze. Začel sem jih šteti, ali do konca nisem prišel, ker me je pretresel glas, ki sem ga začul visoko v zraku. Začuden pogledam kvišku. Orel je. Samo za trenutek se ustavi in se spusti kot blisk med divje koze, pograbi mladiča in ga odnese, dasi se mu je postavila stara koza v bran. Plen je njegov. S krepko kletvico zgrabim za puško, a jo zopet godrnjaje odložim, ker sem se spomnil na naredbo pokrajinske uprave za Slovenijo, ki zabranjuje odstrel orlov. Kolikorkrat sem imel priliko opazovati to ujedo pri napadu divjih koz, sem vedno videl, da potisnejo te svoje mladiče v krog ali h kaki skali in jih branijo pred pretečo nevarnostjo. Odkorakal sem dalje proti mestu, kjer sem dobro vedel, da gnezdi orel. Skrivom se priplazim po vseh štirih na približno^ 500 korakov do , one strme skale. Že od daleč slišim glas mladičev: čok, čok. Tiho se plazim navzgor nad skalo in potem navzdol pod njo, a od nobene strani ne najdem dostopa k skali. Ko pogledam okoli sebe, me je obšla groza, ki bi spreletela vsakega lovca, ko bi videl to grozno skladišče kosti pod skalo. Po natančnem pregledu sem dognal za lovca prav žalostno številko: naštel sem okoli 60 kosti divjih kozličev in nebroj kosti raznovrstnih ptičev, največ divjih petelinov in ruševcev. Planinski orel gnezdi na strmih, nedostopnih skalah skrito v kaki skalnati peči. Lov na orla je zelo zanimiv in. naporen. Koliko dni precepiš ob skali brez uspeha! Malokateremu lovcu se posreči ubiti kakega orla, in to večinoma le ob času gnezditve od srede do konca julija. V vojnem času je bila ta ujeda varna pred vsakim zatiranjem, zato kaže tudi lov na divje koze, peteline in ruševce čudovito žalostne uspehe. Jaz ne odobravam nik&V>r varstva planinskega orla. Pri vsakem lovcu, ki pozna to ujedo iz lastnega opa* zovanja, je vzbudila zgoraj omenjena naredba resne pomisleke. Za upravičenost teh navajam pogorska okraja, v katerih sem služboval in ki sta mi dobro znana, in sicer gorovje od Mangarta do Pontebe in od Črne prsti do Triglava. V prvem odseku gnezdi 9, v drugem 4 pari starih orlov. Ako pri-štejem k tem po enega mladiča, imamo torej tam 39 orlov, kar je z lovskega stališča preveč, pa tudi naravovarstveno stremljenje ne more zahtevati tolikega števila. H. Cene kož divjačine. Lipska Kiirschner Zeitung z dne 4. dec. 1921 navaja sledeče cene: vidra 1400— 2000 mark, kuna-belica 4000—4500, kuna-zlatica 5000—5500, lisica 1000 do 1400, dehor 500—550, podlasica 10—40, jazbec 180—200, divji maček 180—250, domača mačka 30—: 50, zajec 28—35, srna 45 — 60. — Naši lovci naj zahtevajo za kože toliko kron, kot je tu navedenih mark. Trgovcem bo ostalo še vedno dovolj dobička. Kako prav bi nam prišla zdaj skupna vnovčevalnica kož, ki je menda mnogim v pomirjenje mirno zaspala s Koširjevo smrtjo. Treba bi bilo v naši organizaciji več smotrenosti in zmisla za skupnost! milaisMi krčili» laika v Ljubljani. Sfriiarjeva ulica 2. Delniška glavnica: K 50,000.000-—. Rezervni zakladi nad K 45.G00.000-—. ObresiPje vloge v tekočem računu in na knjižice najugodneje ter plačuje sama rentni davek. Kupuje in prodaja devize, valute in efekte vseh vrst. Eskbmpiuje in vnovčuje menjice in devize na iu- in inozemska mesta. Sprejema vsa borzna naročila na iu- in inozemske borze' in jih izvršuje najugodneje. Daje vsakovrstne predujme na blago, efekte itd. Dovoljuje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji. Daje informacije v vseh v bančno široko spadajočih zadevah. Brzojavni naslov: Telefon Banka, Ljubljana. št. 261. Račun ček. urada v Ljubljani št. 10509. Podružnice: Split, Celovec, Sarajevo, Celje, Trst, Gorica, Maribor, Borovlje, Brežice, Ptuj. gglllnllmHIIInlll lK KA VARN EVROPA 1 o Ljubljani, Dunajska cesta J je shajališče članov „Slo- ■ venskega lovskega društva H BlIllIlIlIBIlllllllllIllIillllllllllllllill JAKOB I ZALAZNIK 1 =S| slaščičarna, pekarija in j kavarna Stari trg št. 21 J Okrepčevalnica jugoslovanskih ■¡iiiHiiiiiiniiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiii lovcev Gostilna Joslpina Češnovar Ljubljana, Dolenjska cesta je zbirališče jugoslovanskih lovcev. p I i I I I p I I p I 7A I p I »Jadranska banka' sprejema vloge na hranilne knjižice, žiro-in druge vloge pod najugodnejšimi pogoji. Prevzema vse bančne posle pod najugodnejšimi pogoji. Belgrad, Opatija, Celje, Sarajevo, Dubrovnik, Split, Kotor, Šibenik, Kranj, Zader, Ljubljana, Zagreb, Maribor, Trst, Metkovič, Dunaj. Poslovne zveze z vsemi večjimi kraji v iu- in inozemstvu. I i P P .(S P h I A % % f S S % A ts p A Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Liubliani.