Čertice o cerkTenem petju. (Its ,,Daniceu.) Kdo je bil pervi, ki je skladal pesmi in speve, ne ve se ; da je pa nravni človek svoje nravne čuti naznanjal s pevskim glasom, posnemamo po otrocih in taki ndadosti, ki ni bila učena na glasbo ali je fudi še slišala ni. Stvarnik je tedaj tudi v tem dal človeku predstvo pred drugimi stvarmi. Kakor naravno je , da so bile v začetku daritve spoinin serčne hvaležnosti do Stvarnika; tako naravno je tudi, da so narodi svojo radost pri daritvah sklepali s petjem; kakošna je bila ta glasba pri raznib narodih — kdo bode skazoval ? 0 času Davida in Salomona imeli so že vravnano petje in godbo , to kaže psalm 149. in 150., ker tukaj Uavid sam opominja, da naj Boga hvalijo s petjem in godbo. Bere se, da je imel David blizo 4000 pevcev, in Salomon je najel za novi tempel mnogoverstnih godcev, da so povzdigovali slovesnost pri službali Božjih. Perve šole, ki so bile pri Hebrejcih vstanovljene, so gojile posebno glasbo in skladbo. Da so pervi kristjani sprejeli petje v svoj obred, kaže nam to, ker jih aposteljni v svojih listih na več krajib opominjajo, da naj pojejo psalme; Ivristus sani je pel z učenci po zadnji večerji hvalno pesem. Prava doba za cerkveno petje začela se je v čelertem stoletji, poteni ko je bil cesar Konštantin vzel kristjane v varstvo in jitn dovolil očitne Božje službe. Ko je bila tedaj cerkev prosta in so kristjani imeli obrede in opravila po cerkvah, mislili so cerkveni očetje, kako bi vpelja.li in zboljšali petje pri službah Božjih. Kmalo se je razlegalo cerkveno petje od juga proti severju, in napredovalo je od dne do dne. Posebne zasluge pridobili so v tem obziru: sv. Ignacij, škof v Anlijohiji; sv. Krizostom, škof v Carigradu; sv. Bazilij; sv. Arobrož, škof v Milanu, ki je zložil zahvalno pesem in več drugih himen; sv. Avguštin, škof v mestu Hiponu v Afriki; sv. Hjeronim je napravil petje tudi pri minihih ; papež Silvester je vstanovil pevsko šolo; papež Hilarij jo je pozneje poterdil in zboljšal. Naj več pa je storil papež Gregor I., ki je vodil katoliško cerkev od leta 591. do ieta 604.; on je odpravil staro gregovsko, nepripravno glasopisje, zaznamoval je stopnje glasov z abcdnitni pismenkami nad besedo, je dodal od sv. Ambroža sprejetim štirim glasbinim verstam še štiri nove, kterih vsaka stoji' poleg une za šliri slopnje nižji; nabiral in izbiral je stare cerkvene speve, ter jih popravljal in vravnal. To vredeno zbirko je izročil cerkvi z ukazom, naj bi se vselej in povsod ravnali po teh spevih. V ta namen so te speve, ki jih pojejo še zdaj v cerkvi pri Božji službi, obesili v knjigo napisane na zlato verižnico poleg altarja sv. Petra. Ti spevi se imenujejo wkoraP al> Gregorjevi spevi in se razločujejo od Ambroževih, ki jih je vstanovil sv. Anibrož in so iz starejše dobe; to je zaklad, zavoljo kterega nas zavidujejo umni nekatoličani. Sv. Gregor je gledal posebno na pevske šole ter jih je zboljšal in pomnožil. Toliko vnet je bil za to reč, da je neki sam podučeval dečke, in nikdo ni rnogel postati duhoven, kdor petja ni umel dobro. Se zdaj kažejo v Riniu sobo, kjer je sv. Gregor podučeval in palico, s ktero je učencem dajal mero pri poduku. Mnogotere napredovalne dobe v posvetni glasbi so vrivale svoje umetniške znajdbe tudi v cerkev in vrinile s časom toliko napak v svetišče, da so cerkveni očetje pri raznih zborih resno postopali, da bi se to odpravilo. Papež Pij IV. je odbral osem kardinalov, kteri naj to reč dobro prevdarijo in odpravijo novo posvetno glasbo iz cerkva, in napravi naj se spet staro Gregorjevo petje. Bili so pa nekteri pri tem zboru, ki so terdili, naj bi se pred poskusilo, bi li bilo mogoče zediniti staro petje haruionično z umetniško stopnjo tistega časa prav v duhu cerkvenem. Za to težko delo je bil izvoljen Palestrina, tako imcnovan po rojstnem mesticu (pravo ime njegovo je bilo Janez Peter Alojzij Sante), in izveršil je svoje delo vredno takega mojstra. Spisal je za poskušnjo tri maše (latinske) za same pevske glase in popevaje jih dopadla je posebno tretja, imenovana ^JVlissa Papae Marcelli", tako da se ni več mislilo na to, da bi se odpravili novi spevi, temuč le, da bi se v tem duhu napredovalo. Zasijala je po Palestrinu nova doba. Vstanovil je on nove šole v Rimu, ix kterih so prihajali mojstri, ki so napredovali v njegovem duhu. Naj bližjeniu je bil v svojih delih Ludovik da Vittoria, španjski duhoven , ki je bival pozneje v Rimu. Drugi te verste so : Nainini, Alessandro Romano, Orlando di Lasso, Allegri, Baj , Scarlatti, Marceilo, Pergolesi, Lotti, Leo, Durante, Baini in več drugih. Spisi teh mojstrov se imenujejo cerkveno - klasične dela. Kako se glasijo ti spevi, je težko povedati; naj govorijo tedaj o tem zvedeni možje. Baini, papežev pevovodja (-j- 1848) je rekel o maši ,,Missa Papae Marcelli": Ko so ti glasi pervikrat zadoneli v svetišču, kterega so malo pred oveličastile slikarske podobe in umetniški kipi, ste vstale umetniji objeli svojo vredno sestro—in bolj zacudeno ginjeni so bili poslušalci, ko kdaj od godbe in poezije gregovske naj imenitnišib niojstrov. Oulibisclteff, življenjopisec Mozartov, izrekel je ves navdušen: V letu milosti 1565 je zapovedal Bog svojemu hlapcu Alojziju Praeneste-u, naj navdahne cerkveno petje fkoral) z duhom umetnije, in Alojzij odgovon': Gospod, tvoja volja se zgodi! in spremenjeni koral razlegal se je enak angelskim zborom. Veličastna glasba zasijala je v sveti zarji. Proske, korar in iskren nabiralec klasičnega glasbenstva, piše: Nepozabljivo mi ostano petje niaše ,,Missa brevis", od Palestrina, v kapeli Sikstinski na vseh svetnikov dan 1834, ktero je vodil tako nravno in navdušeno, da so bili pevci z vsakim pogledom in z vsakim migljejem vsi veselo prešinjeni (elektrizirani). Nebeško lepi trispev »Benedictus* so peli tako zamaknjeno in s tako pobožnostjo, kakor ko bi vodil petje knez kerubinov pred božjim trononi. Bach, imeniten orglavec in komponist, je rekel: To so dela, pisane s skrivnostnimi čerkami, ki nič ne zdajo, ako jih pojemo navadno; le če smo dobili ključ do pravega, pride zerno na svello iz mertve pisnienke. Prednost imajo te kompozicije tudi zavoljo tega, ker so vredene liturgično prav ali po cerkvenih pravilih. S časom se je iznašla in vpeljala dvorna godba. Vsake baže oblike, vsake baže oiera, vsake baže glasbine orodja so se verstile v velikih in u.šesu všečnih harmonijah. Od začetka te dobe popevali in predstavljali so zgodbe sv. pisma, n. pr. Jožef v Egiptu, Mojzes id., imenovane ,,Oratorium" ; pozneje so spisovali in še spisujejo in predstavljajo svetne zgodbe, ki jih imenujejo ,,Opere". Ker je bil in je še zdaj pri takih sostavah poglavitni namen, da ljudem dopadajo in da si pridobi pisatelj umetniški venec, se trudi vsaki, da znajde kaj novega, kar se še ni slišalo, n. pr. kako novo orodje, kako bolj prijetno sostavo harmoničnih barv, da bi se odlikoval ko mojster nove dobe. Ti pisatelji so raztegnili svoje iznajdbe čez gledišni oder in dobili snio v cerkev latinske maše od Hajdna, Betbogna, Mozarta, Schiedermajerja in mnogo drugih, dela polne umetnosti. Ker pa ti spevi niso v duhu cerkvenem pisani, ker se pisatelji niso deržali cerkvenih pravil, ker motijo množino, kakor bi bila godba vse v cerkvi, — torej nimajo vrednosti za cerkev. Proske je menda pervi začel keroiiti na pravo pot. Bil je Proske poprej vojaški zdravnik; prestopivši v duhovski stan pečal se je jako s cerkveno glasbo , ki jo je moral že pred dobro razumeti. Sel je v Rim in obhodil druga velika mesta, preiskoval vse arhive, prepisaval mnogo klasičnih spisov in rešil jih gotove zgube. V 25 Ietih svojega pripravljanja čutil se je dosti močnega dati na svetlo velik zaklad pod naslovom ,,Musica divina". Založnik Fried. Pustet v Regensburgu znižal je zdaj ceno od 60 gl. na 30 gl. Zeleti je, da bi saj veči farne cerkve imele ta cerkveno - klasične dela; marsikteri učitelj ali orglavec bi se modril pri njih. Drugo važno cerkveno delo je Mettenleiter-jev ;,Enchiridion chorale*, knjiga, ki obsega vse cerkvene speve, kteri se rabijo po katoliških cerkvah med letom z orglami ali pa brez orgel in se dobiva ravno pri teoi bukvarji. Stefan Liick , korar v Trier-ju , je izdal praktično zbirko klasičnih del z navadnimi notanii (figural). Kar nam je odperl Proske staro-cerkveni zaklad glasbeni, pred 30 Ieti, začelo se je bolj gibati na tem polji. Napravljale so se družbe za ssboljsanje cerkvenega petja, in to je pomagalo, da imajo po mnogih cerkvah v Nemčiji prav vredeno cerkveno petje, in mnogokrat se bere, kako so tii in (am popevali kako staro cerkveno-klasično delo. Xapravile so se po več krajih na severnem Nemškein in po Tirolih družbe sv. Cecilije, ktere imajo natnen odpravljati posvetne fraze iz cerkva in vpeljati liturgično pravo petje. nMusica sacra" in ,,Fliegende Blatter fiir kath. Kirchenmusik", ki oboje izhaja pri Pustet-u v Regensburgu in se dobiva oboje po 2 gld. na leto •/, glasb. dokladami vred, razjasnuje in se jako poganja za zboljšanje cerkvenega petja, razpisujejo se pa tudi darila za nar boljša dela in — ta reč napreduje. (Konec nasl.)