« 1 #| tgc V OKVIRU PROGRAMA PHARE ZA MALE PROJEKTE OB AVSTRIJSKO SLOVENSKI MEJI SMOČLANI KOROŠKEGA GOZDARSKEGA DRUŠTVA IN UREDNIŠTVO VIHARNIKA ORGANIZIRALI NEKAJ SREČANJ S PREDSTAVNIKI NEKATERIH AVSTRIJSKIH ORGANIZACIJ (KMETIJSKIH, GOZDARSKIH IN LOKALNIH SKUPNOSTI) IN SE DOGOVORILI ZA IZMENJAVO MEDSEBOJNIH INFORMACIJ S PODROČIJ, KI ZANIMAJO LJUDI NA OBEH STRANEH MEJE. PRI TEM SO NASTALI TUDI ČLANKI, KI JIH OBJAVUAMO POD PASICO PHARE V TA NAMEN SMO DOBILI TUDI NEKAJ SREDSTEV, KI BODO ZELO DOBRODOŠLA PRI POKRIVANJU STROŠKOV ZA IZDAJANJE VIHARNIKA. TUDI NEKAJ STRANI AVGUSTOVSKE IZDAJE BO NAMENJENIH PODOBNIM VSEBINAM. OBE POLETNI IZDAJI BOMO NATISNILI V NEKAJ VEČ IZVODIH IN JIH DOLOČENO ŠTEVILO RAZDELILI TUDI MED PREBIVALCE ONSTRAN MEJE. UPAMO, DA BOMO TUDI MED NJIMI NAŠU NOVE NAROČNIKE IN TAKO POVEČALI NAKLADO IN S TEM TUDI ZMANJŠALI STROŠKE NA ENOTO. ŽELIMO VAM PRIJETNO BRANJE! ■ ■ ■*■ JvidB UREDNIŠTVO VIHARNIKA IN KOROŠKO GOZDARSKO DRUŠTVO UVODNIK GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC IN AVSTRIJSKA KOROŠKA Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec sodeluje z avstrijskimi podjetji predvsem na poslovnem področju trženja v smislu dobave in nakupa lesa. Poslovne vezi smo vzpostavili v začetku devetdesetih let, ko je ob osamosvojitvi Slovenije prišlo do prekinitve blgovnih in finančnih tokov na tržiščih bivše Jugoslavi je. V prejšnjem sistemu usmerjene prodaje območni lesni industriji, zaščitnega ukrepa države o prepovedi izvoza za večino gozdno lesnih sortimentov in količinskih omejiatvah izvoza, medsebojno sodelovanje na tem podrčju dejavnosti ni bilo mogoče. Z uvedbo možnosti pridobitve izvoznih kontingentov se je medsebojno poslovanje začelo, razširilo pa se je ob sprostitvi uvoznih in izvoznih poslov. Država Slovenija je kasneje predpisala izvozno takso pri prodaji lesa izven države, ki pa jo je po nekaj letih ukinila. Največ zanimanja za sodelovanje s strani žagarskih sistemov in posameznikov iz avstrijske Koroške in Štajerske, kjer je primarna predelava lesa na visokeme tehnološkem in količinskem nivoju, je bilo v letih od 1993 do 1998. Gozdarji smo v tem času iskali nove prodajne poti, ker je bila domača lesna industrija nemočna in nepripravljena v spremenjenih tržnih razmerah in ni bila sposobna predelati in vnovčiti lesne surovine. Po letu 1998 je poslovanje začelo upadati. Vzrok za zmanjšanje je v izboljšanju tržnih razmer na področju sloveske primarne predelave in s tem večjega povpraševanja po gozdno lesnih sortimentih. Odkrito povedano pa smo se slovenski dobavitelji pokazali za rokovno dokaj nezaneslijve partnerje, medtem ko smo v cenovnem smislu ob odpiranju vzhodnega evropskega trga postajali vedno bolj nekonkurenčni. Tako imamo danes z posameznimi lesno predelovalnimi podjetji sklenjene periodične pogodbe o dobavi in nakupu lesa. V Sloveniji je nedvomno potrebno razmišljati o razvoju primarne predelave. Danes obstojajo ogromni tehnološki in organizacijski zaostanki slovenske primarne predelovalne industrije v primerjavi z zahodno Evropo kamor se naša država usmerja. Za primerjavo imamo na avstrijskem Korošem in Štajerskem, nekaj deset kilometrov od meje, sodobne žagalnice z sodobno tehnologijo, visokimi kapacitetami, ki ob dobri organizaciji ponujajo na tržišče kvalitetno dobavo in primerne cene. Stroški žaganja in manipulacije lesa takšnih sistemov so ne glede na nižje stroške delovne sile v Sloveniji za eno tretino nižji. Poleg tega so tržno povezani in globalno organizirani. Tako je ta dejavnost dobičkonosna, zanimiva za vlaganje in tako rzvojno gledano napreduje iz leta v leto v nasprotju s slovenskim žagarstvom. Gozdarstvo je tržno neposredno povezano s primarno predelavo in zaostanek te dejavnosti posredno vpliva tudi na razvoj gozdarske dejavnosti. Gozdarska podjetja , gozdni posestniki in seveda vlaganje v gozdove so odvisna od uspešnega trženja gozdno lesnih proizvodov, ki pa je v soodvisnosti od razvoja primarne predelave v okolici delovanja. V primeru, da v območju ne bomo imeli razvite lesne industrije, lahko pričakujemo intenzivno sodelovanje gozdarjev v trženju s sosednijimi državami, predvsem pri prodaji gozdno lesnih sortimentov, lesarji pa pri nakupu žaganega lesa. Naša usmeritev je drugačna in sicer v razvoj primarne lesne predelave v območju in sodelovanje na višjem nivoju predelave ali trženja s sosednjimi proizvodnimi in poslovnimi sistemi in državami. Direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec d.d. Silvo PRITRŽNIK, univ.dipl.inž.gozdarstva E 2 -Sž £ & £ Phare IDEJNI PROJEKTI IN SODELOVANJE V OKVIRU PROGRAMA PHARE MED REMŠNIKOM (OBČINA RADLJE) IN OBČINAMA GROSSRADL TER OBERHAAG NA AVSTRIJSKEM ŠTAJERSKEM ALEŠ TACER v sodelovanju z IDO ROBNIK in GORAZDOM MLINŠKOM V okviru programa PHARE potekajo v evropskem merilu številne aktivnosti in dejavnosti. Tudi Slovenije niso zaobšle, saj se pri nas še posebej trudimo na brezštevilnih projektih, ki bi nas približali Evropi in nam omogočili trdne temelje vključevanja v mednarodne institucionalne združbe. V tej številki bi vam radi predstavili tiste, ki se znotraj te organizacije odvijajo na delu severovzhodne Slovenije, ki nam je še posebej blizu in ga več ali manj vsi poznamo: na delu meje med Slovenijo in Avstrijo v občini Radlje, natančneje med njenim krajem Remšnikom in sosednjima mejnima občinama v Avstriji - Gross-radlom in Oberhaagom. Ida Robnik, Gorazd Mlinšek in spodaj podpisani smo se na binkoštni ponedeljek, 12. 06. 2000 zapeljali do cerkve sv. Pankracija, ki leži prav na meji z Avstrijo. Tamkaj smo se srečali s predstavniki naših in sosednjih organizacij, ki predstavljajo srž tvornega sodelovanja med obema državama v zgoraj omenjenem smislu. Deževno jutro se je obrnilo v prijeten, topel dan, ko smo se sestali ob cerkvi, prav na stičišču naših meja in spregovorili nekaj besed v zvezi z omenjeno problematiko. Josef Loibner je bil do nedavnega podžupan občine Grossraal, zdaj pa je predsednik skupne komisije "Mala evropska regija Sv. Pankracij" za stike in sodelovanje v okviru programa PHARE med obmejnimi občinami. Bil je prvi pobudnik omenjenega projekta že v spomladi leta 1 999. Loibner že dolga leta aktivno sodeluje tuai pri dejavnostih, ki potekajo na naši strani meje. Preden objavimo nekaj vprašanj in odgovorov nanje, bomo priobčili njegovo pismo v originalu in prevodu. A EUROPA-KLEINREGION ST.PONGRATZEN MALA EVROPSKA REGIJA SV.PAINKRACIJ OBERHAAG REMŠNIK CRODRADL St. Pongratzen Das VVallfahrtskirchlein an der Grenze zur Steiermark Auf dem Hohenzug des PoBruck (Kozjak), wo die Grenze zvvischen Osterreich und Slowenien verlauft, steht auf 900m Seehohe die Wallfahrtskirche St. Pongratzen. Diese ist 4 m von der osterreichischen Staatsgrenze entfemt, und steht auf slowenischen Boden. Laut Legende befand sich an dieser Stelle ein romisches Castell (Militarstation). In Urkunden ist St. Pongratzen bereits im 16. Jahrhundert enviihnt. St. Pongratzen gehort zur Parre Remšnik der Diozese Marburg-Lavand. Die Kirche in ihrer heutigen Form wurde in den Jahren 1908 -1912 erbaut. Es war ein gemeinsames Werk der Bevolkerung dies- und jenseits des PoBruck (Kozjak). Im Jahr 1912 wurde die neu ausgebaute Kirche vom Marburger Bischof Dr. Napotnik eingeweiht. Diese Kirche war ein groBes Zeichen der Gemeinsamkeit der Bevolkerung rund um St. Pongratzen. Die Kirche steht auf dem Gebiet der Gemeinde Radlje ob Dravi. Auf der osterreichischen Seite grenzt sie an die Gemeinde GroBradl und an die Pfarre Oberhaag. Ein Ortsteil der Gemeinde GroBradl heiBt St Pongratzen. GroBradl ist eine typische Landgemeinde ohne eigenen Ortskem. Sie umfasst 3.700 ha und hat 1.500 Eimvohner. Sie erstreckt sich von 400 auf 1.048 m Seehohe (Kapunar). Die Gemeinde hat einen Waldanteil von 60% der Gesamtflache. Die landwirtschaftliche Nutzung besteht aus Viehzucht und Spezialkulturen. Hier gedeiht der vveithin bekannte Schilchenvein als Regionalsorte An Obstkulturen verfugt GroBradl uber Apfelanbau sowie Beerenkulturen (Schvvarze Ribisel, Edelholunder, Kulturheidel- und Himbeeren). Die Bevvirtschaftung der landvvirtschaftlichen Nutzflachen erfolgt hauptsachlich im Nebenenverb, den es gibt fast keine Vollenverbsbauem mehr. Der Tourismus ware gerade in St. Pongratzen ausbaufahig, sowohl auf slowenischer als auch auf steirischer Seite. Man konnte als neue grenzubergreifende Aufgabe z B. die Infrastruktur verbessem. Denn es gibt zwischen Remšnik/Pongratzen und GroBradl keine StraBenverbindung, obwohl das Straflennetz zwischen Remšnik/Radlje und GroBradl mit einem neuzubauenden StraBenstuck von nur 800 m Lange verbunden werden konnte. Wichtig waren auch gemeinsame Radwege fur den Sommertourismus und Langlaufloipen fur den Wintertourismus. Um gemeinsame Aktivitaten zu entwickeln haben die drei Gemeinden Remšnik/Radlje, Oberhaag und GroBradl, in Hinblick auf den Beitritt Sloweniens zur EU, die europaische Kleinregion „St. Pongratzen" ins Leben gerufen. In eine gemeinsamen Komission hat jede Gemeinde fiinf Mitglieder entsendet. Eine der Hauptaufgaben ist es, in der Bevolkerung die Bevvusstseinsbildung fur neue Gemeinsamkeiten zu entwickeln, weiters pflegt man Kontakt zu den EU-Behorden. In Slowenien erfolgt dies liber die MEOR Ljubljana und Maribor (Phareprogramm) und in der Steiermark uber die Landes- und Regionalplanungsabteilung der Steirischen Landesregierung (Intereg II Programmj.uber diese Programme lauft die Verbesserung infrastrukturschvvacher Gebiete. Nur in gemeinsamer Zusammenarbeit kann man vieles in Bewegung setzen und auch vollenden. Das haben bereits unsere Vorfahren beim Bau der Kirche St. Pongratzen bevviesen. Auch die heutige Generation wird ihre neugestellten Aufgaben zu bewaltigen verstehen. LOIBNER JOSEF e.h. (Komissionsmitglicd der Gemeinde GroBradl) am 12. Juni 2000 Ceni ein <1 ca nit Oberhaag 8455 Oberhaag 200 Tele43 3455 297 Tele Ta x: 0043 3455 8028 4 e-mail:gde«Pi)herhaag.blematiki. Josef posvečala tej aktualni Loibner in njegovi sodelavci so se strinjali, ti v prihodnje lahko aktivno da je obveščenost in dobro informiranje ljudi ena izmed najpomembnejših nalog, ki so potrebne pri takšnih skupnih projektih. In kaj menite, Josef Loibner, imate kakšen predlog, kaj naj še storimo na slovenski strani, da bomo lažje in hitreje prišli v EU? "Ni toliko pomembno, kdaj in kako boste prišli v EU. Pomembno je predvsem, da razčistite z vprašanji znotraj lastne države in namenite dovolj pozornosti tistim vrednotam, ki se neposredno tičejo tudi držav znotraj EU. S tem ne mislim toliko na politiko, ker ta v tem trenutku ni dominantna na mojem 4 vm področju, pač pa predvsem na urejenost glede kulturnih vrednot, ki so del celotne kulture evropskih narodov. Vsekakor pa upam in želim, da bomo Avstrijci prvi, ki bomo lahko Slovenijo pozdravili kot novo članico v zvezi evropskih narodov!" S to lepo gesto sva končala najin pogovor, ki so mu z avstrijske strani prisostvovali tudi predstavniki obeh sosednjih občin, z naše pa predsednik Krajevne skupnosti Remšnik, Ivan Konečnik in podžupan občine Radlje Ludvik Fedler. Oba sta tudi glavna predstavnika idejnega projekta "Male evropske regije Sv. Pankracij". Ludvik Fedler se je strinjal z vsem povedanim in dodal še nekaj značilnih želja in potez naše, slovenske strani: "S sosedi gojimo dobre odnose že veliko let. Zametki tega se kažejo že nekaj desetletij nazaj v sodelovanju gasilskih društev, godb na pihala, ansamblov...V idejnem projektu "Mala evropska regija Sv. Pankracij" pa nam je osnovno vodilo izgradnja in dograditev infrastrukture. Pod ta pojem spada gradnja in asfaltiranje ceste Remšnik - Lamfrid, izgradnja kanalizacije in čistilne naprave na Remšniku, povezava kolesarske poti v turistične namene... Za dosego teh ciljev že vrsto let sodelujemo z avstrijsko stranjo - na kulturnem, športnem in cerkvenem področju. Res pa je, da to sodelovanje poteka najbolj aktivno in konkretno šele zadnjih nekaj let. Na avstrijski strani imajo na primer vinotoče; mi bi radi pri nas na posameznih obmejnih točkah postavili "moštotoče", ki bi parirali vinorodnim krajem v sosednji državi. Za pijačo bi izbrali tudi posebno ime in ga zaščitili kot našo blagovno znamko. Cez mejo imajo svoj "pruh", kamnolom, ki je bogat z minerali; tudi mi se lahko ponašamo z rudnikom svinca, cinka in bakra pri Divjaku, ter z rudiščem grafita na Breznem vrhu; v tem smislu bi lahko združili interese in naredili posebno geološko pot, ki bi turistom razkrivala zaklade mineralov v notranjosti zemlje. Posebej bi radi uredili več turističnih kmetij in povečali število spalnih kapacitet, ki so zdaj zanemarljive ali pa jih sploh ni. V smislu izgradnje infrastrukture je Avstrija na boljšem: vse imajo organizirano na regijskem nivoju, mi pa se moramo za vsako stvar dogovarjati z državnimi institucijami v Ljubljani. Tudi kot članica EU se Avstrija laže dogovarja z Brusljem, kakor mi. Na žalost smo pač tudi na tem področju še daleč za razvito Evropo!" Ivan Konečnik je poln idej in zagnanosti. Neutrudni borec za boljši jutri svojega kraja in sokrajanov! "Vse ne gre naenkrat. Trudimo se, kolikor je v naših močeh in še več. Z veseljem ugotavljam, da so naši človeški, prijateljski prekomejni odnosi tako dobri, da so najboljša podlaga za dosego ciljev, ki smo si jih zadali. Ob večkratnih letnih shodih na podružničnih cerkvah in tudi sicer se 1 .Sv. Pankracij na Remšniku 2 .Vhod v zvonik cerkve sv. Pankracij, ki je nujno potreben obnove 3. Remšnik 4. Z leve: Gorazd Mlinšek, Aleš Tacer, Ivan Konečnik, Ludvik Fedler, Josef Loibner. 5.Sproščeno obmejno sodelovanje 6.Tabla, ki označuje odprto mejo za obiskovalce cerkve Sv. Pankracij. 7,8.Mejna lipa pri sv. Pankraciju na Remšniku ◄ —B srečujemo, se pogovorimo o aktualni problematiki, izmenjamo izkušnje; pogledamo, do kod smo prišli in kaj nas še čaka... Postali smo pravi prijatelji in tako tudi delujemo: z roko v roki, s sosedsko podporo. Vesel sem, da je tako in upam, da bo tako tudi ostalo. Res je potrebno še veliko postoriti, a upanje in pogum nam vliva pogled nazaj: veliko je bilo namreč v zadnjih letih že tudi postorjenega. In tudi naprej bomo nadaljevali tako, ali pa še boli drzno." S temi besedami nam pokaže karto z vrisanimi idejnimi projekti in seznam z naslovom: Idejni projekti za skupno prijavo s sosednjima avstrijskima občinama Gross-radl in Obergaag pod naslovom "Mala evropska regija Sv. Pankracij". Z zanimanjem ga prelistamo: velik je, obsežen, velikopotezen, drzen! Predolg, da bi ga objavili v Viharniku. Lahko naštejemo le nekaj najvažnejših zamisli: • Pot naravne in kulturne dediščine /zajema najbolj zanimive geografske, kulturne in zgodovinske točke v kraju Remšnik in okolici/ (cerkev sv. Jurija, rudnik, rudišče, lovska koča, legendarno mesto z odtisom stopala Sv. Jurija, obmejna okrepčevalnica Lamfrid, rastišče zaščitenih vrst dreves - tise na Breznem vrhu, Sv. Pankracij, Sv. Urban, Kapunar, kmetija Helbin, Tišlarjev mlin, Andrejeva žaga, Herkove jame, Sv. Janez,...) • Turistični vodnik po Remšniku /v povezavi z avstrijskim območjem/ • Turistični postojanki Kapunar in Lamfrid /pohodniški in stacionarni turizem/ • Turizem na kmetijah /povečanje spalnih kapacitet/ • Obmejna smučarska tekaška pot Kapunar - Sv. Pankracij /popestritev športnih dejavnosti/ Obnova cerkvenega zvonika in razglednega stolpa Sv. Pankracij /izboljšanje turistične ponudbe - vedno prost dostop/ Uvajanje ekološkega kmetovanja /okolju prijazno kmetovanje/ Registracija moštotočev /tipična pijača -mošt - vrhunska kvaliteta/ Sanacija divjih odlagališč /čiščenje divjih odlagališč in ureditev ustreznih/ Družabna in kulturna srečanja / med prebivalci "Male evropske regije Sv. Pankracij/ Vaški dom /zagotovitev primernega družabnega, kulturnega in upravnega prostora/ Cesta Remšnik - Helbin - mejni prehod /v smislu povezave z avstrijsko stranjo/ • Kanalizacija centra Remšnika /v smislu turistične ponudbe urejena infrastruktura/ • Obnovitev ceste Hiter-Zg. Mori /z odcepoma proti Kapunarju in Sv.Pankraciju/ Idejni projekt je res smelo zastavljen. Če bo uspešen v tolikšni meri, da se bo realizirala vsako leto vsaj katera od navedenih smernic, bo to vsekakor velik prispevek k meddržavnih ohranjanju m odnosov in k razvi|an|u k približevanju Evropski uniji. To pa je cilj, h kateremu stremijo Remšničani že skoraj deset let, vse od časa, ko so kot drugi v Sloveniji pristopili preko projekta CRPOV k oživljanju in ohranjanju slovenskega podeželja. Skupaj z bralci Viharnika jim zaželimo na tej poti veliko uspeha! ▲ mm,mm Izdaja: Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d.d. 2380 Slovenj Gradec, Vorančev trg 1 Telefon: 0602/ 43-332, Faks: 0602/ 42-684 E-mail: gozd.slg@gg-sg.si Direktor: Silvo Pritržnik Uredniški odbor: Ida Robnik in Gorazd Mlinšek Glavna urednica: Ida Robnik Oblikovalska realizacija: Dizajn studio Humek, Maribor Likovna urednica in grafično oblikovanje: Marlena Humek Tehnični urednik: Alfi Hutter Priprava za tisk in fotoliti: Grafična forma Hutter, Maribor Tisk: ZIP CENTER, Ravne na Koroškem Naklada: 1750 Vse pravice pridržane, © Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec 2000. Fotografije © avtorji Slika na naslovnici: gospa Štefka Kučan v Najevski lipi, avtor fotografije: Franc Jurač. SESTANEK MEŠANE KOMISIJE "MALA EVROPSKA REGIJA SV. PANKRACIJ" ALEŠ TACER Dne 04.07.2000 so se v lovski koči na Remšniku sestali člani mešane komisije "Mala evropska regija Sv. Pankracij". Goste iz Avstrije so gostitelji najprej pozdravili v centru kraja in jim razkazali krajevne znamenitosti, vključno s cerkvijo Sv. Jurija. Mešani pevski zbor je zapel nekaj pesmi v slovenskem in nemškem jeziku; izkazal se je tudi stari vaški godec, ki je iz diatonične harmonike izvabljal stare, a še vedno poskočne viže. Pred lovsko kočo so goste sprejeli s kruhom in soljo, manjkal pa ni niti kozarček "ta močnega" za boljšo prebavo. Avstrijsko delegacijo so sestavljali: - Ditlinde Mlakar in Hannes KLUG, predstavnika štajerske deželne vlade iz Graza - Harald Lang, EU; regionalni management južno-zahodne Štajerske iz Lipnice - svetnik dr. Muller, BH Deutschlandsberg - svetnik dr. Sailer, BH Lipnica - gospa Schuster, okrajno vodstvo gradenj Lipnica - zastopniki občin Oberhag in Grossradl, našo pa: - Hubert Robnik, župan občine Radlje - Ludvik Fedler, podžupan in član komisije "Mala evropska regija Sv. Pankracij" - Ivan Konečnik, predsednik KS in član komisije "Mala evropska regija Sv. Pankracij" - Elizabeta Grogi, svetnica Občinskega sveta občine Radlje - Milan Hiter in Marjan Račnik, člana komisije - Vladimir Rudi in Ana Potočnik, MRA Maribor - Zlatko Halilovič, policijska uprav Slovenj Gradec - predstavniki medijev Sestanka se nista udeležila Dimitrij Puhr, Meor Ljubljana in Darinka Mravljak, poslanka državnega zbora. Pogovor je potekal v nemškem jeziku in je trajal dobri dve uri. Sogovorniki so izmenjali mnenja in izkušnje ter se dogovarjali o sodelovanju v bodoče. Veliko je bilo izrečenega o projektih in planih v okviru Male evropske regije Sv. Pankracij na obeh straneh. Slovenska stran je ugotovila, da se na žalost vse začne in konča pri denarju. Plani so narejeni, projekti zastavljeni, zatakne pa se vedno pri financiranju. Vladimir Rudi je zagotovil, da bo v kratkem izšel razpis in da bo mogoče preko dobro pripravljenih projektov zagotoviti določena sredstva v okviru Sklada za male projekte iz programa PHARE. Najprej pa je treba dokončati posamezne faze tistih zadolžitev, EUROBHttEJNREGION ST.PONGRATZEN MALA EVROPSKA REGIJA SV. PANKRACIJ CBOSSRADl. VI P’ REMŠNIK 0BERHAAG 1 .Župan občine Radlje Hubert Robnik. 2.Levo Josef Loibner, desno Ludvik Fedler. 3.Ivan Konečnik, predsednik KS Remšnik. 4. Pred pričetkom sestanka so si udeleženci ogledali cerkev in pokopališče na Remšniku. 5. Mešani pevski zbor Remšnik. Foto Gorazd Mlinšek ki so že v teku. Te naj bi bile dokončane v dveh do treh mesecih. Preko zime pa bi lahko pripravili temeljit projekt za paketno turistično ponudbo na posameznih točkah ob meji z Avstrijo. Ludvik Fedler je bil bolj kritičen: "Samo govorimo, treba je tudi konkretno kaj narediti. Tako pa imamo projekte dokončane, nimamo pa finančnih sredstev, da bi jih spravili v življenje, oz. jih konkretno izpeljali." Hubert Robnik, župan občine Radlje: "Občina si močno prizadeva za čimprejšnjo izpeljavo posameznih projektov. Pripravljeni smo tudi zagotoviti vložek v višini določenega odstotka sredstev. Veliko je bilo narejenega že v prejšnjih letih v okviru programa CRPOV (celostni razvoj podeželja in vasi), od elektrifikacije do vodovodnih povezav. Zavedati pa se moramo, da vsega ni mogoče doseči naenkrat. Trudili se bomo, da pomagamo kraju Remšnik še v bodoče, tudi pri izgradnji boljših cestnih povezav." Uradnemu delu je sledila pogostitev prisotnih z izključno doma pridelanimi specialitetami: domačim kruhom, salamami, skuto, pašteto, zaseko. Manjkalo pa ni niti doma narejenega soka in mošta, stisnjenega iz sadja lanskega letnika. A, vm mm 7 BHS AVSTRIJSKI GOZDARJI V RADEUSKIH IN MISLINJSKIH GOZDOVIH GORAZD MLINŠEK, univ.dipl.inž.gozdarstva, Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Koroški, pa tudi ostali slovenski gozdovi so že vrsto let zanimivi za gozdarske strokovnjake in druge naravovarstvenike iz številnih evropskih držav. S sonaravnim načinom gospodarjenja z gozdovi skozi pet desetletij (po prepovedi golosečenj) so oblikovali in še danes negujemo gozdarji stabilen večnamenski gozd. V naše gozdove radi zahajajo tudi gozdarji iz Avstrije. Avstrijske goste smo pričakali v parku pred radeljsko "gozdno upravo". Tako so nas 16. in 17. junija obiskali tudi avstrijski gozdarji in lastniki gozdov, ki so združeni v Avstrijskem gozdarskem združenju. Vsako leto organizirajo skupno večdnevno posvetovanje, kjer izmenjajo med seboj strokovna mnenja in se pogovorijo o drugih za gozdarje in lastnike gozdov zanimivostih. Letošnje gozdarske dneve so organizirali ob praznovanju 100 obletnice obstoja srednje gozdarske šole v Bruchu na Muri. Tema letošnjega posvetovanja je bila "Gozdarstvo med tradicijo (preteklostjo) in prihodnostjo". Potekalo je med 14. in 17. junijem. Strokovno posvetovanje so poleg raznih predavanj popestrili z 11 enodnevnimi strokovnimi ekskurzijami po avstrijski Štajerski. Želeli pa so spoznati gospodarjenje v koroških gozdovih, zato so se že v preteklem letu obrnili za pomoč pri organizatorju dvodnevne ekskurzije pri nas na bivšega direktorja Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec Huberta Dolinška. Kljub upokojitvi se je naš nekdanji sodelavec Hubert Dolinšek tudi letos odzval na prošnjo avstrijskih gozdarjev, da nas obiščejo. K organizaciji smo priskočili gozdarji Zavoda za gozdove iz Območne enote Slovenj Gradec. Veseli smo bili tudi, da se nam je pridružil tudi profesor Dušan Mlinšek. S skupnimi močmi smo pripravili scenarij za dvodnevno ekskurzijo po radeljskih in mislinjskih gozdovih. Trideset članov avstrijskega gozdarskega združenja smo pričakali 1 6. junija v Radljah. Po pozdravnem govoru je naše goste samozavestno vodila po negovanih gozdovih Majerhofa revirna gozdarka Jerneja Coderl. Ob gozdni učni poti Stari grad so se sosedje lahko prepričali, da sonaravni način gospodarjenja, pa naj bo to prebiralno gospodarjenje ali redčenjem, omogoča trajno stabilnost in tudi socialno varnost lastnika gozda. Govorili smo tudi o večnamenskem gozdu in revitalizaciji nekdaj uničenih gozdov (golosečnje, paša, vnašanje rastišču neustreznih drevesnih vrst), o sonaravnem gospodarjenju z gozdovi v soglasju med ekologijo in ekonomijo, o negi gozdov kot pomagalo pri Obiskali smo tudi starega gozdarja Franca Hafnerja. Z Arthurjem Pergerjem sta nazdravila tudi vam. samooskrbi gozda, o negi krajine in drugih zanimivostih iz gozdne zakladnice. Radeljski kolegi pa so jim pričarali delček nekdanjega holcarskega življenja. V gozdu so jim pripravili dobro friko ali polento s sirom in ocvirki. Naslednji dan so spoznali smrekove monokulture na Mislinjskem Pohorju. Seznanili smo jih z zgodovino nastanka umetnih nasadov in o petdesetletnem delu gozdarjev.V njim nekdaj mlade nestabilne smrekove kulture (nasadi) spreminjamo postopoma s pomočjo najrazličnejših ukrepov (sadnja in podsadnja listavcev, skrb za redka stara drevesa listavcev), v vitalne odrasle mešane gozdove, kjer se v manjših šopih in posamezno že pojavlja naravni pomladek listavcev. Med udeleženci ekskurzije je bil tudi Arthur Perger, ki je dobro poznal te smrekove nasade, saj je bilo okoli 2700 ha gozdov na Pohorju v njihovi lasti. Drugič se je sprehodil po danes državnih ozdovih. Arthur Perger je tudi iplomirani gozdarski inžiner, zato smo bili zelo veseli njegove pohvale in začudenju, da so koroški gozdarji uspeli negovati v petdesetih letih tako kvalitetne gozdove. Zanimivo je bilo njegovo razglabljanje o njihovi družinski zgodovini. Pergerji so kupili močno izsekane gozdove. Stari oče je pričel sistematično sekati smreko. Listavcev, predvsem bukve ni bilo. Vso so posekali za potrebe železarstva (oglje). Tako kot stari oče, je tudi Arthurjev oče imel skrb za gozd, pa tudi za gozdne delavce, katerim je priskrbel celo pokojnino. Pergerji so imeli v Mislinji žago, tovarno lepenke, les pa so spravljali po ozkotirni železnici po Mislinjskem jarku. Prijetno se je bilo pogovarjati z gospodom Pergerjem. V lepi slovenščini se je razgovoril o svoji mladosti, kako je hodil v takratno osnovno šolo v Šentilj. Oče je zahteval, da se je učil slovenščino, čeprav so bili avstrijski državljani. Spominjal seje tudi gimnazijskih let v Celju. Še veliko zanimivih dogodkov mi je povedal, vendar morda o tem kdaj drugič. Arthur Perger je s solzami v očeh nekajkrat poudaril, da oni ne zahtevajo nazaj gozdov, saj so bili po mednarodnem sporazumu odvzeti gozdovi dodeljeni kot vojna odškodnina takratni državi Jugoslaviji. Za ta gozd so dobili odškodnino, ki ni bila velika. Teh gozdov in ostalega posestva ne zahtevajo nazaj. Na moje vprašanje, kaj se mu zdi najbolj pomembno, ko je mm 8 VIHA videl nekdanje njihove gozdove, mi je odgovoril, da je zelo vesel, da so ti gozdovi tako lepi. Ponovno je pohvalil gozdarje, še posebej pa prof. Dušana Mlinška in Huberta Dolinška ter njune sodelavce, ki so leta 1 954 sistematično pričeli urejati pohorske gozdove. Pohvalil pa je tudi nas mlajše gozdarje, da nadaljujemo s skrbnim načinom gospodarjenja z gozdom. Težko bi mu bilo, če bi bili ti gozdovi izsekani. Dodal je še: "Skrbeti moramo za ta naš gozd, saj je ta del našega življenslcega okolja." Upam, da so bili zadovoljni z ekskurzijo tudi ostali udeleženci in da bodo dobre vtise prenesli med svoje gozdarske in ostale sodelavce ter da bomo še nadalje medsebojno sodelovali. ▲ Sredi radeljskih gozdov so bila strokovna razglabljanja zanimiva. Na Tolstem vrhu in Brički se je poleg domačih gozdarjev razgovoril tudi Arthur Perger. S SOSEDI DOBRO SODELUJEJO TUDI V OBČINI DRAVOGRAD FRANC JURAČ Dobro sosedsko sodelovanje z obmejnimi občinami je tudi v Dravogradu. Tako nam je v razgovoru povedal župan občine Dravograd Rado Krpač. "Sosedsko sodelovanje občine Dravograd z obmejnimi avstrijskimi občinami predstavljajo kulturna, športna in družabna srečanja z občinami Suha (Neuhaus), Labot (Lava-mund), in St. Paul. Dogovori o sodelovanju potekajo vsako leto na tradicionalnih novoletnih srečanjih županov obmejnih občin, predstavnikov občinskih svetov in občinskih uprav, ki jih organizira in gosti ena od obmejnih občin". Vaše sodelovanje do obmejnih avstrijskih občin se gotovo oaraža na kulturnem in športnem področju? "Ja res je. Sodelovanje glasbenikov gojijo pihalni orkestri in okteti obmejnih občin. Ob srečanju pihalnih orkestrov Šentjanž pri Dravogradu, Schlosskapelle Neuhaus in Gasilske godbe občine Loče, so sodelujoči podpisali tudi listino o prijateljskem sodelovanju. Organizator prihodnjega srečanja leta 2001 bo občina Dravograd. Občina in Dra- Rado Krpač župan občine Dravograd vograjski Oktet Kograd - IGEM sta se vključila tudi v organizacijo mednarodnega poletnega festivala - srečanje oktetov v Suhi na suškem gradu in v Dravogradu. Kulturno in športno srečanje osnovnih šol ob meji poteka med učenci in učitelji osnovnih šol iz Libelič in Zvabeka. Libeliško društvo kmetic sodeluje z društvom kmetic iz Suhe. Tradicionalna športna srečanja štirih občin Dravograd, Slocvenj Gradec, Lavamund in St. Paul predstavljajo tekmovanja športnikov v različnih disciplinah in srečanje županov štirih občin. Prostovoljna gasilska društva v občini prirejajo strokovna in družabna srečanja s sosednjimi obmejnimi gasilskimi društvi. Sodelovanje občine Dravograd s sosednjimi avstrijskimi občinami Koroške in Štajerske poteka tudi v okviru mednarodne obmejne poti. Obmejna panoramska pot,ki vodi od Koralp do Gornje Radgone, se v občini Dravograd pričenja na turističnem mejnem prehodu na Košenjaku in potreka po meji do svetega Urbana. Pot vključuje naravne in kulturne znamenitosti tega območja in ponudbo planinskega doma na Košenjaku. Cerkvica sv. Urbana privablja pohodnike in obiskovalce vsakoletnih srečanj ob verskih praznikih z obeh strani meje. Dostop na pot iz Dravoqrada poteka v dveh smereh. Iz Podgrada lahko izberemo smer mimo razvalin starega gradu čez Goriški vrh proti Trem križem do planinskega doma Košenjak na višini 1169 m. Lahko pa izberem pot preko Ojstrice z ogledom cerkvice sv. Duha, ki ima največji lesen poslikan strop v Sloveniji. Območje je zavarovano kot krajinsjki park Košenjak - Velka in obsega najlepši in nara- voslovno najzanimivejši del dravograjske pokrajine. Na domu je 25 ležišč, oskrbnika pa lahko sprejemata tudi večje organizirane skupine. Ob panoramski poti predlagamo ogled zanimivosti mimo lovske koče Piramida, kjer je "Gladovna voda", izvir vode na 410 m, Volčji kamen (neizde-n mlinsl heaa hi Nekoliko nižje se nahaja Bo- :1 lan mlinski kamen) in preko Suhega hriba do Volčjih jam. gatčeva bukev večjih dimenzij. Pot se nadaljuje naprej ob meji čez Junčkove peči do cerkve sv. Urbana, kjer je možen tudi sestop in ogled jezera na Golici. Omembe vredno pa je tudi sodelovanje v kulturni ponudbi OD PLIBERKA DO TRABERKA (več zborov ena prireditev v Dravogradu). Omeniti moram tudi sodelovanje v CB programih v okviru katerega smo že zgradili čistilno napravo v Libeličah, sedaj pa je tu projekt mednarodne daljinske kolesarske poti Drava - Mura (Vič-Dravograd, Trbonje - občina Muta) v vrednosti 149 milijonov tolarjev. Lahko rečem, da je sodelovanje naše občine s sosednjimi obmejnimi občinami nadvse zadovoljivo in obojestransko in takšnega sodelovanja si želimo tudi v bodoče". A mmamrn 9 SLIKE IN ZGODBE O PRIHODNOSTI KULTURNE KRAJINE GORAZD MLINŠEK, univ.dipl.inž.gozdarstva, Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Zelo podobni sta si alpski krajini na obmejnem območju Avstrije in Slovenije - na območju občine Črna na Koroškem in na avstrijski strani območje občine Bistrica pri Pliberku. Obe ležita pod vznožjem Pece. Sta sestavni del alpske kulturne krajine, kateri sta si po naravnih danostih zelo podobni, skozi stoletja pa je človek zaradi najrazličnejših oblik gospodarjenja (rudarjenje, železarstvo, oglarjenje, papirna industrija, paša, sečnja na golo, itd.) vplival na prostorsko preoblikovanje tega prostora. Da bi na osnovi dosedanjega razvoja na področju gospodarstva (infrastruktura, promet) in kulturne krajine v tem alpskem prostoru bili bolje pripravljeni na evropski skok, pri tem pa bi opozorili na nevarnosti in pripravili možne in potrebne ukrepe za trajnostni razvoj kulturne krajine, so se stro- Medsebojno sodelovanje med slovensko in avstrijsko Koroško poteka na kulturnem, umetniškem in športnem področju že vrsto let. Ob vstopu v Evropsko unijo pa postaja povezovanje posameznih geografsko in gospodarsko sorodnih in podobnih območij ob meji še tesnejše. S skupnimi močmi naj bi bili obe Koroški lažje pripravljeni na morebitne težave ob skoku v Evropo, skupno pa naj bi bilo sodelovanje na vseh področjih, katere bi pripomogle h trdnejši prihodnosti in razvoju v takoimenovane "male evropske regije". kovnjaki različnih panog ob pomoči obeh občin lotili skupnega projekta "Trajnostni razvoj alpske kulturne krajine na območju Avstrija - Slovenija". Medsebojno sodelovanje poteka na lokalni in regionalni ravni. Ta projekt izvajata za avstrijsko stran Regional Consulting GmbH z Dunaja in E.C.O - Institut Fur okologie iz Celovca, za slovensko stran pa Urbanistični institut RS in Oddelek za gozdarstvo in obnovljive vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani z zunanjimi sodelavci. Dosedanje izvajanje tega projekta je potekalo s pomočjo izvedbe treh delavnic. Naslov delavnice v Črni in Bistri je bil "Slike in zgodbe o prihodnosti kulturne krajine" (v obeh občinah). Delavnici - avstrijska in slovenska - sta potekali ločeno. Prva je bila novembra 1999 v Bistrici pri Pliberku (Feistreta ob Bleiburg), druga pa februarja 2000 v Črni na Koroškem. Rezultate obeh delavnic pa sta obe delovni skupini podali na skupni delavnici (posvetovanju) 3. aprila 2000 v Črni na Koroškem. V skupni delavnici so sodelovali predstavniki iz lokalnega in regionalnega okolja na obeh straneh meje. Med 32 udeleženci so bili predstavniki obeh občin, vseh štirih vodilnih institucij, ki vodijo projekt, gozdarjev (ZGS, Forstverwaltung Thurn - Valsa-ssina), kmetov ( najožje raziskovalno območje je bilo na slovenski strani Topla, na avstrijski naselje Bistrica in Rute), kulturnih ustanov (Muzej Ravne), šolskih ustanov (osnovna šola Črna, gimnazija Ravne), ekoloških raziskovalnih ustanov (ERICO Velenje) in ekologov (avstrijski Greenpeace) in predstavniki turističnih in gostinskih dejavnost] (Hotel Krnes, gostilničarji iz Črne in Bistre, A.L.P. Peca). Delovna skupina iz avstrijske strani je ugotovila nekatere negativne dejavnike, ki slabo vplivajo na današnji razvoj življenja na podeželju pod Peco. Upada jim število kmetij, prihaja do zaraščanja negozdnih (nekdaj obdelanih) površin. Usposobljena delovna sila se jim odseljuje v večje centre (Celovec). Mladi nimajo zaposlitve v domačih krajih, zmanjšuje se jim ekološka pestrost. Bojijo se, da bi Peca postala odlagališče jederskih odpadkov, zahtevajo pa zaprtje jedrske elektrarne Krško. Rešitve za izboljšanje stanja , katere morajo potekati postopoma, pa so v razvoju turizma, v preoblikovanju kmetijstva (dodatne zaposlitve na kmetiji, zdravo kmetovanje), trdnejše sodelovanje na področju gospodarstva s Slovenijo (skupnost malih podjetij, večje sodelovanje na lokalni ravni). Na področju okolja in krajine si želijo sodelovanja pri gospodarjenju z gozdovi, podporo pri zaprtju JE Krško in trženje krajine (naravi prijetne in nemoteče oblike turističnih ponudb, prikaz naravnih znamenitosti itd.). Želijo tudi večati odgovornost pri uveljavljanju idej in novonastalih projektov ter večjo razumevanje in povezovanje med vlado, regijo in lokalnimi skupnostmi. Podobne pa so bile tudi ugotovitve delovne skupine iz Črne, katere so bile ugotovljene za območje Črne in njeno zaledje (regija). V Črni smo se spraševali, kaj bo prinesel vstop v EU Koroškim in sosednjim območjem. Spremeniti bomo morali miselnost in prekiniti z tradicijo, da le znotraj domačega plota lahko najlažje gospodarimo. Potrebno se bo odpreti navzven. Mladi odhajajo iz Črne in okolice. Prekiniti je treba s tradicijo - postopoma je treba uvesti nove gospodarske dejavnosti (malo obrt, privabiti kapital v lesno predelovalno dejavnost in ne topilniško usmeritev, kmetijstva v sonaravno kmetovanj tam, kjer je to možno - zaledje Črne). Mežiška dolina ne sme postati smetišče Slovenije in Srednje Evrope. Ohranjati je potrebno naravno in kulturno dediščino (ohranjanje celkov, ki imajo vse večjo estetsko in ekološko vrednost). Naravne danosti je možno na nevsiljiv način tržiti. Dane so možnosti za razvoj planinstva, pohodništva, kmečkega turizma, kolesarjenja, gozdno-naravoslov-nih poti, muzejev in učilnic na prostem. Odpreti bo potrebno prometno izolacijo od ostalih predelov Slovenije. Izboljšati bo potrebno cestno infrastrukturo (prometne povezave s Primorsko in Avstrijo po najkrajših poteh, izboljšanje cestne povezave med Črno, Celjem in Logarsko dolino). Ne smemo zanemariti osveščanja in izobraževanja ter pretoka informacij. Povezanost med sosednjimi občinami ob meji mora postati še močnejša, saj že sedaj potekajo in so načrtovani nekateri skupni projekti v občinah in regijah. Naj omenim samo nekatere: skupna ureditev treh koroških meddržavnih gorsko - kolesarskih poti na območju Karavank in Kamiško Savinjskih Alp, ureditev etnološkega muzeja v črni, Logarski dolini in Jezerskem, gorski in kolesarski maraton okrog Pece, turneja koroških pevskih zborov "Od Pliberka do Traberka", razvoj dopolnilnih dejavnosti na kmetijah, projekt "Mlinska cesta" in projekti "Uvajanje sistema ogrevanja z lesno biomaso", "Mladi in ustvarjalnost", "Razpis za zbiranje idej za dejavnosti v malem gospodarstvu", "Komunikacijske in informacijske tehnologije". V projektu "Trajnostni razvoj alpske kulturne krajine na obmejnem območju Avstrija - Slovenija" so udeleženci skušali oblikovati scenarij razvoja do leta 2020. Ne smemo pa pozabiti, da bo potrebno razvijati ne samo centre (središča) Koroške alpske krajine, večji poudarek bo potrebno posvetiti tudi zaledju - posameznim kmetijam v vseh alpskih dolinah med Uršljo goro, Peco, Olševo in Smrekovcem, brez katerih Črna ne bi bila turistično zanimiva! ▲ GORAZD MLINŠEK mmmum 11 IHB "ERNTE" - PRIDELEK ZA ŽIVLJENJE MILENA CIGLER GREGORIN V okviru programa Phare za male projekte ob Slovensko - Avstrijski meji smo navezali stik in vzpostavili sodelovanje na področju izmenjave informacij tudi z avstrijsko organizacijo "Ernte". To je organizacija za bio kmetovanje, z izpostavami po posameznih deželah Avstrije. Ena izmed izpostav je tudi v Celovcu, s sedežem na Gassu-mer gasse 2. Tu je zaposlen dr. biologije Stefan Merkač, vnet zagovornik bio kmetovanja in uporabe pridelkov za zdravo življenje. Dr. Štefan Merkač Z veseljem je pripravljen spregovoriti o delu združenja Ernte in bio kmetovanju na Avstrijskem Koroškem. Z urednico Ida sva ga obiskali 29. junija, na dan s. Petra in Pavla in vzel si je čas za naš pogovor, kar polne tri ure. Vprašanja sem postavljala brez pravega zaporedja, vendar sva na koncu izvedeli vse, kar naju je zanimalo. Kaj torej pomeni ERNTE? Dobesedno to pomeni "pridelki za življenje", obenem pa je zaščitna znamka za pridelke, pridelane na naravni način. Kaj je to "bio" pridelava? Bio pridelava temelji na naravnih načinih kmetovanja; pomeni varnost živil, kakovost le-teh, ohranjanje okolja in ne nazadnje dobro počutje živali. Vrednoti se tudi z porabo energije na enoto proizvoda. Zajema več področij, npr. živinorejo (govedorejo, prašičerejo, ovčerejo, kozjerejo, rejo perutnine, čebelarstvo, ribištvo), • rastlinsko proizvodnjo (pol- jedelstvo, vrtnarstvo, sadjarstvo idr.), • gnojenje (gnojenje z organskimi gnojili - vračanje zemlji hranilne snovi s kompostom, hlevskim gnojem, gnojnico pa tudi z zelenim gnojenjem (rastlinska masa) - in gnojilnimi pripravki pridobljenimi s posebnimi postopki), • pašo oziroma izpuste: da se živali prosto gibljejo po zemljiščih, število dni izpusta je določeno oziroma spodnja meja števila dni izpusta je predpisana s standardi, ki pa so različni, kot bomo videli pozneje; • drugačne gibalne pogoje za živali v prostorih - gospodarska poslopja so urejena za prosto rejo. Pri bio pridelavi upoštevamo tudi lunin vpliv na rast in rodnost ter lunin setveni koledar. Kako je ERNTE organizirana? ERNTE je samostojno združenje z posameznimi organizacijami oziroma izpostavami, ki so dokaj samostojne, organizirane po posameznih deželah Avstrije. Nadzor nad njenim delom oziroma pridelki izvaja šest do 7 firm, ki so za nadzor takih proivodov specializirane in so dobile po-oblasila od deželnega urada za živila "Lebensmittelbehorde" . Urad dela po smernicah: • po smernicah evropske unije iz leta 1991; te se spreminjajo, npr. pred nekaj meseci so dodali ureditev celotnega področja živinoreje po naravnih smernicah, prej je bilo to urejeno samo za rastlinsko pridelavo. Pri živinoreji to pomeni število dni izpusta(vsaj 200 dni v letu), kvaliteta krme za živali, količina svetlobe v hlevu idr. • način biokmetovanja je urejen s Kodeksom Alimentarius. Po tem so določena področja, kjer je režim ureditve strožji (npr. pri genskem inženiringu, pri predelavi). • Posebej je urejeno še poglavje gojenja rib oziroma ribogo-jništvo in čebelarstvo. Pri čebelarstvu je posebej urejeno področje varstva pred varoozo z uporabo naravnin preparatov (mravljične kisline). Nasploh je posebej urejeno področje uporabe zaščitnih sredstev pri rastlinski pridelavi, kjer je od fungicidov dovoljena uporaba bakrovih pripravkov v količini 1,5 kg/ha letno. Tudi veterinarji morajo nujno uporabljati sredstva, ki niso škodljiva za zdravje ljudi, ki uživajo živalske proizvode in so postopki zdravljenja živali zelo natančno definirani. Pri vsakem pregledu živali in predpisu zdravil mora veterinar upoštevati seznam prepovedanih zdravil in pri zdravljenju uporabljati samo dovoljena zdravila. Za vsako zdravilo, ki ga predpiše mora napisati zapisnik ter ga opremiti z žigom in podpisom. Kakšna izobrazba je potrebna za delo v ERNTE? Kakšno izobrazbo imate vi? Poleg osnovne izobrazbe kmetijske stroke je potrebna še dodatna izobrazba s področja bio kmetovanja. Tako dodatno šolanje traja približno eno leto in ga sedaj izvajajo v Linzu v zgornji Avstriji. Jaz sem opravil to dodatno izobraževanje v Grazu. Na žalost so ta oddelek v Grazu ukinili. Sicer pa sem jaz po poklicu dr. biologije. Kaj nudi ERNTE kmetom? Kmetom, ki se ukvarjajo z bio kmetovanjem organiziramo najmanj 50 različnih tečajev letno na univerzi _ali kmetijski šoli Licelbuch v Spitalu - kmetijski srednji šoli, ki vključuje tudi program bio kmetovanja -, na sedežu kmetijske zbornice, kjer potekajo tečaji tudi za druga področja in načine kmetovanja, ali na kmetiji enega izmed BUB udeležencev oziroma članov združenja ERNTE. Drugo pomembno področje je pomoč pri izvedbi projekta in pa seveda pomoč pri trženju. Kmetom pomagamo pri izvedbi kalkulacij. Predvsem v zadnjem času jim pomagamo pri nabavah računalnikov in usposabljanju za delo z njimi po programih, ki so usklajeni z EU. In sedaj naju zanima, kar verjetno tudi naše bralce, predvsem kmete, kakšna je pomoč in podpora države pri izvedbi projektov bio kmetovanja? Pomoči države je več vrst, na primer pri nabavi opreme, strojev in ostalega potrebnega materiala za izvedbo projektov država prispeva 50% nepovratnih sredstev (naša država prispeva 25 do 30 procentov nepovratnih sredstev ter kredite s TOM in 2% obrestno mero ter 15 letnim odplačilnim rokom oziroma dveletnim moratorijem), za udeležbo posameznikom na računalniških tečajeih država sofinancira tudi 50%, pomaga tudi pri drugih vrstah izobraževanj in daje še veliko drugih podpor in subvencij- , „ Kakšen je repertoar bio - proizvodov oziroma izdelkov in kje jih lahko potrošniki kupijo? Repertoar izdelkov je zelo širok, od zelišč, semen, olj, kisov, likerjev, mesnih izdelkov, sirov (ovčji, kozji,kravji), mleka, mlečnih izdelkov in še mnogo drugih, nazadnje tudi igrač in aranžmajev za darila ter šopkov -cvetličnih aranžmajev. Poleg biotržnic in trgovin z bio-proizvodi se posložujemo tudi direktnega plasiranja naših proizvodov in izdelkov v šole in javne ustanove, kjer je zdrava prehrana še posebej zaželjena in potrebna. V šolah, kjer urejamo malice za otroke, nam kar dobro gre. Največ svojih izdelkov pa seveda kmetje prodajo na svojih domovih. Vsi, ki prodajajo doma, morajo o tem voditi knjigovodstvo. Koliko kmetij je v Avstriji že vključeno v ERNTE? Kako dolgo ostanejo člani? Trenutno jih je v Avstriji 1 2.000 Večina ostanejo člani vse obdobje, ki ga zejema pogodba, s katero se včlanijo in obvežejo, da bodo kmetovali po načelah bio - kmetovanja in tudi še potem, saj prilagodijo proizvodni proces pridelave zahtevanim pogojem, imeli smo tudi nekaj posameznih primerov, ki so izigravali pravila, vendar jih je silno malo, ker so sankcije stroge. Takega kmetovalca združenje izključi, objavi njegovo ime v naši reviji "Karnten Ernte", plačati pa mora tudi visoko kazen. Za konec pa še vprašanje, kakšne so vezi s Slovenijo na področju bio predelave? Vezi so raznotere, jih je kar veliko in se še poglabljajo. Na začetku naj omenim biosimpoz-ij Alpe - Jadran, potem AGENDA 2000. Direktno sodelujem s strokovnjaki iz Slovenije in sicer z Mitjem Zupančičem iz Zavoda za živinorejo Celje, Martino Bavec iz fakultete za kmetijstvo Maribor in Ano Marijo Slabe iz Inštituta za trajnosfni razvoj Ljubljana. Z gospodom Ernestom Dragašnikom vodiva ekskurzije iz Slovenije in Italije na bio -kmetije, na Internetu imamo tro-jezično spletno stran, tako da interesenti bio proizvode lahko naročajo po Internetu. Sodelovanje pa želimo še razširiti na področju kmečkega turizma, biotrženja, izobraževanja, sodelovanja z delavnicami v Kočevju in Triglavskem narodnem parku, pri preusmeritvenem načrtu za Triglavski narodni park. Ob tem bi poudaril, da je naša želja še več sodelovati z slovenskimi gozdarji, saj se od njih lahko veliko naučimo o sonaravnem gospodarjenju z gozdovi, ki je naravi in gozdu prijazen način gospodarjenja z gozdovi. V zvezi z AGENDO 2000 naj dodam (avtorica zapisa pogovora z g. Merkačem), da sem iz brošure, ki nama jo je dal gospod Stefan razbrala nekaj pomembnih podatkov za naše kmete z ozirom na dejstvo, da bo Slovenija v ne tako daljni prihodnosti članica EU in sicer: V uradnem listu Evropske unije so bile pred kratkem objavljene osnovne uredbe, ki izvajajo AGENDO 2000. Te uredbe boao obvezovale vse kmetije v obdobju od leta 2000 do 2006. Na področje bio - kmetovanja najbolj vpliva uredba št. 1260/99, ki določa osnove delovanja novih strukturnih skladov in uredba 1257/99, ki obravnava ukrepe v korist podeželja. Uredba 1 260/99 določa enotni okvir politike za razvoj podeželja celotne Unije, uredba 1257/99 pa dopolnjuje omenjeni okvir z določitvijo načinov izvajanja programov za razvoj podeželja. Izvajalna uredba je razdeljena na štiri dele in ima eno prilogo: 1. Področje izvajanja; 2. Ukrepi za razvoj podeželja: naložbe na kmetijah, položaj mladih podjetnikov, usposabljanje, predčasno upokojevanje, manj razvita področja, območja s posebnimi okoljevarstvenimi zahtevami, kmetijski in okoljevarstveni ukrepi, izboljšanje pogojev za predelavo in trženje kmetijskih pridelkov, gozdarstvo in določila, ki so skupna raznim ukrepom. Uredba 1 257 je bistvenega pomena za bio - kmete, saj predstavlja poskus EU za racionalizacijo ukrepov, ki jih EU predvideva za razvoj kmetij. Pomeni združitev posameznih norm v eno uredbo. Ce povzamemo, bodo določila uredb podpirala takšno skupno kmetijsko politiko, ki predvideva "nizko vmesno porabo", vključno z ekokmetovanjem, kar ima za nas velik pomen. Da bo bio-kmet lahko izkoristil ukrepe iz uredbe, bo moral uvesti takšne pridelovalne metode, ki presegajo navadna kmetijska opravila. Verjetno bo moral obuditi stare kmetijske metode npr. podor, ali bo moral poskrbeti za žive meje, ali pa izvajati kolobarjenje, v katerem bo možno dokazati povečanje organskih snovi. Vse dežele bodo morale za izvajanje uredb izdelati načrt o razvoju podeželja, ki bo veljal sedem let. Motivacija za ekološko kmetovanje mora biti tudi etične narave. Preusmeritev k eko kmetovanju mora biti tudi ekonomsko upravičena, kmetom mora nuditi zanimive pridelovalne možnosti tudi z ekonomskega in komercialnega vidika. Ne samo Avstrijci, tudi Italijani in ostali prebivalci te celine so dokazali, da želijo pristna in zdrava živila vedno višje kakovosti. "Nakup bioloških pridelkov in izdelkov naj bo podpora kmetijstvu, ki naj bo vir življenja, pomeni pa tudi boj proti uničevanju okolja. Pomeni spremebmo potrošniške miselnosti, spoštevan-je živali, pomeni ohranitev biološke drugačnosti našega planeta, varstvo zdravja vsen. Je tudi način boja proti genskim spremembam na rastlinah in živalih. Biokmetovanje je oblika svobode, upanja, ki ga moramo gojiti, je investicija v bodočnost sveta!" (zaključek citata iz brošure /'Agenda") Stefan, želiva vam še veliko nadaljnih uspehov pri delu v združenju ERNTE, da bi sadovi vašega dela obogatili vedno več ljudi, ki željo nekaj storiti zase in za ta naš planet. ▲ mEcm i3 GLASBA NE POZNA MEJA Ljudje ob meji čutijo potrebo po druženju, raznih oblikah sodelovanja in medsebojni sosedski pomoči. Že pred vojno je povezovala ljudi obeh strani meja: Mlak, Pernic in Sobot na Avstrijski strani, tudi glasba. Člani takratne kmečke godbe Pernice so bili domačini, kmečki fantje in možje, pa tudi ljubitelji domače = iz sosednje Avstrije (Soboth). Glasba in igranje starih melodij sta te ljudi razveseljevala in kulturno bogatila. V letu 1998, ob 95 obletnici kmečke odbe Pernice je ideja o sode-ovanju na kulturnem področju ponovno zaživela. Kmečka godba Pernice je v okviru občinskega praznika Muta povabila na parado pihalnih orkestrov vseh sosednjih občin tudi vaško godbo iz Sobot. V zadovoljstvo glasbenikov je bil med kmečko godbo Pernice in vaško godbo iz Sobot sklenjen dogovor, da bi se ponovno povezali, sodelovali in organizirali letna srečanja. Dogovorili so se za srečanje že v jeseni 1 998. Na prvem jesenskem srečanju na Pernicah je bila med godbama in občinama Muta in Sobote i Godba iz Sobot (nastop v Avstriji leta 1999) Perniška godba (nastop v Avstriji leta 1999) podpisana listina o kulturnem sodelovanju. Srečanja naj bi potekala izmenično v Sloveniji in Avstriji. Namen srečanj je druženje, sprostitev, skupno igranje starih melodij, predvsem pa kulturno povezovanje. Člani obeh godb so v glavnem ljudje s podeželja, zato jim igranje domače glasbe pomeni tudi kulturno bogatitev. Kmečka godba Pernice, ki organizirano deluje že 97 let, vključuje tudi precej mladih kmečkih fantov, ki gojijo veliko veselje do domače glasbe in ohranjajo to ljudsko dejavnost. Podpisana listina o sodelovanju drži in srečanja s sosednjo godbo se nadaljujejo. Lansko leto so bili gostitelji godbeniki iz Sobot. Člani obeh godb so navdušeni za tako obliko sodelovanja, saj so srečanja iz leta v leto bogatejša, godbenikom in kraju pa pomenijo takšni dogodki kulturno popestritev... Letošnje srečanje, ki ga pripravlja perniška godba, bo 8. oktobra na Muti. Za goste pripravljajo poleg kulturnega programa tudi presenečenje, vožnjo s splavom po reki Dravi. ▲ LEPO JE, KO V NESREČI NISI SAM JERNEJA ČODERL, univ.dipl.inž.gozdarstva, C Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Življenje v obmejnih krajih ima svojstven utrip. Meja je umetna črta, ki smo si jo izmislili ljudje in nas na nek način identificira, določa našo širšo pripadnost. Medčloveški odnosi med nami pa ostajajo takšni ali drugačni, kljub mejni črti. Izkušnje iz preteklosti kažejo, da vladajo med prebivalci na mejni črti Sv. Treh kraljev in ljudmi na avstrijski strani dobri, solidarni odnosi. Dobre odnose med sosedi ilustrira tudi naslednja izkušnja: Zojsnikova domačija na Sv. Treh kraljih obsega 8 ha kmetijskih površin in 1 6 ha gozda. Leži na nadmorski višini 800 m. Polje je v doberšni meri strmo in zahtevno za obdelavo. Na Zojsnikovem žive lastnik Karel Poročnik z ženo Matildo ter njun sin Drago z družino. S skupnimi močmi jim uspeva obdelati kmetijo, čeprav sta sin in njegova žena tudi zaposlena. Ukvarjajo se z živinorejo. 14 mmMiim V marljivo in ustvarjalno življenje Zojsnikovin je dne 3. 6. 1997 udarila nesreča, ko jim je kot posledica udara strele pogorel hlev. Da v nesreči niso sami, so Zojsnikovi takoj spoznali in polni energije so se odločili za izgradnjo novega hleva. V nesreči so jim priskočili na pomoč sosedje, prijatelji, lokalna podjetja. Ko sem se po požaru kot revirna gozdarka oglasila na Zojsnikovi domačiji, so mi domači povedali, da so se pri njih oglasili tudi sosedje z druge strani meje in da so jim izročili solidarnostno zbrano denarno pomoč. Gospodarjev oče Aleš Poročnik je hodil v osnovno šolo čez mejo v Avstriji. Že iz tega časa so stiki z ljudmi onstran meje in Zojsnikovimi prijateljski. Morda sem bila malo presenečena, ko sem fsš x ' ;y- /..TJ*? '7 spoznala, da človečnost ne ostaja zaprta onstran meje. Ni toliko pomembna oblika pomoči, pomemben je občutek, da solidarnost, človečnost, dobri sosedski odnosi niso le pojmi, ampak imajo vsebino in se odražajo v vsakdanjem življenju. Danes krasi Zojsnikovo domačijo nov moderen hlev, na katerega so lahko ponosni. S hvaležnostjo obujajo spomine na vse, ki so jim pri njegovi izgradnji pomagali in med njimi so tudi avstrijski sosedje. ▲ 1 .Tako je s skupnimi močmi rasel nov hlev. 2.Ze novembra 1997 so Zojsnikovi premestili živino v novo poslopje. Foto Drago Poročnik ROMANJE IZ AVSTRIJE CEZ LUŽE K SVETI ANI ANICA IN JOŽE KUMER Leta 1988 je avstrijski grof Ovsini Rossenberg iz dobrih sosedskih odnosov iz preteklih let ponudil v najem pašnike na Luža planini sosedom in kmetiji Kumer. Sodelovanje med sosedoma na tej in oni strani meje je bilo vsa leta dobro, težave pa so se začele zaradi vzdrževanja ograje po lastniški in obenem po državni meji. Grof je opustil zadevo, gospodarja na kmetiji Kumer pa je vse bolj načenjala bolezen. Družina grofov Ovsini je izredno plemenita, skromna in prijateljuje z umetniki in mirovniki s celega sveta. Upoštevajo le mejo države, ni pa mej za prijateljstva. Kljub temu, da imajo veliko premoženje, se odlikujejo po dobri človeški lastnosti, da spoštujejo revnega in preprostega človeka. S tem, ko je grof dal v najem svojo zemljo sosedom druge države, se je meja na Lužah po letu 1952 ponovno odprla v širšem pomenu obmejnega sodelovanja. Korenine in vezi segajo stoletja nazaj, saj so na kmetije v Koprivno prihajale neveste iz okolice Železne Kaple in Globasnice. Koprivna je spadala celo k občini Železna Kapla vse do leta 1918. Leta 1992 je prosvetno društvo Zarja iz Železne Kaple na pobudo Cilke Urh, rojene Potočnik, doma pri Jelenu pri sv. Ani v Koprivni, organiziralo prvo večje romanje peš čez Luže k sv. Ani na žegnanjsko nedeljo. Na to nedeljo, tega leta so se Luže prvič po letu 1 952 ponovno odprle, čeprav le za ta dan. Sprva je bilo prijavljenih 1 35 romarjev, zaradi lepega vremena in velikega interesa za srečanje s sosedi tostran meje po tolikih letih pa se je število romarjev povzpelo na več kot petsto. Naslednje leto so romanje ponovno organizirali, le da so se romarjem iz Železne Kaple pridružili še ljudje iz Globasnice in Pliberka s širšo okolico. Tako se je število obiskovalcev povzpelo že na 1000. K večanju obiska so veliko pripomogli tudi župani teh obmejnih občin ter s tem okrepili obmejno sodelovanje. Uradno pa je mejni prehod Luže odprt od letal 996 za obdobje med 15. aprilom in 15. novembrom. Za stalno odprtje mejnega prehoda je bilo povod romanje k sv. Ani, za tem pa so se zvrstile še druge kulturne in športne dejavnosti, kot je maraton Kralja Matjaža okoli Pece in še bi lahko naštevali. S tem odprtjem meje je veliko obmejnih obiskovalcev pritegnila sv. Ana z znamenitim oltarjem črne Marije. Prehod koristijo turisti in planinci, ki po nanovo urejeni markirani planinski poti lahko pridejo do zanimivih točk na avstrijski in naši strani. Pot preko mejnega prehoda je prijeten daljši sprehod do cerkve petih ver pri Replu in v dolino Koprivne pod Peco na avstrijski strani. Za planince je zelo zanimiva pot na Topico in Ojstro s pogledom na Obir in Karavanke. Na Peco vodi tudi markirana pot po avstrijski strani , kot tudi nova zelo lepa in zanimiva pot po koprivski strani. Samo v mesecu juliju in zadnjo nedeljo v tem mesecu bo sv. Ana zopet deležna večjega obiska na tem lepem žegnanju, k temu pa bo pripomoglo le lepo vreme. Najbolj vztrajni in zvesti obiskovalci pa bodo prišli tudi v aežju. Romanje in srečanja pri sv. Ani rojevajo nova poznanstva in prijateljstva, ki se utrjujejo pri "šanku" in na plesu po maši na planinskem domu pri Kumru v koprivni. Na tem že tradicionalnem shodu pa se vsako leto srečajo tudi župani obmejnih občin in državni funkcionarji, ki ob pijači za mizo dorečejo še katero za boljše meddržavno sodelovanje. Ples in prelepa koroška pesem trajata vse popoldne, tja do večernih ur, ko morajo naši sosedje še pred nočjo prestopiti državno mejo z željo, da se ponovno srečamo vsako leto na lepi nedelji sv. Ane v Koprivni. ▲ LUŽAM Pod vznožjem zasanjane Pece, ozka dolina leži, po svoji nebeški lepoti Luška planina slovi. Je lepa v jutranjem soncu, je lepa v večerni megli, poleti ali pozimi, najdražja planina si ti. Te koča grofov Ovsini, povabi v prijazen objem, stoletne smreke ob hlevu, ti zašumijo v sprejem. Prijazno živina te gleda, teliček med njimi veselo nori in klopca pred hišo počivat te vabi, studenčnica čista ti žejo gasi. Brezskrbno ob robu pase se srnjak, ponosno jelen stopa prek čistine, in ko se vse odene v prvi mrak, utihnejo še zvonci od živine. V temi noči sovo kliče čuk, lisica za zaspanim zajcem šine, planino svetli mesec pozlati, milijon jo zvezdic gleda iz višine. Presrečen vsak, ki to uživat zna, brezskrbni mir, lepoto te planine, kot Luže lepe so, to ni nikjer narave dar, ki naj nikdar ne mine. Anica Kumer mimmm 15 1. Gozdne učne poti Tromejnik ni težko najti. 2. Micka in Geza sta se na učni poti pogovarjala, kako je včasih bilo. 3. Svečano so prerezali trak -"Tromejnik" je bil uradno odprt. 4. Kateri les tako prijetno diši? 5. S pomočjo slike in teksta in dobrega vodiča nam je gozd skozi daljnogled še bolj razpoznaven. 6. Zupan Kuzme Jože Škalič razglablja:" Mejni kamen je bil na naši tromeji postavljen leta 1 924, čeprav je bila meja z takratno SHS in Avstrijo podpisana leta 1919, z Madžari pa leta 1920" Foto Gorazd Mlinšek Tromejnik je geodetski oziroma mejni kamen, kateri označuje stičišče mej treh sosednjih držav. "Tromejnik" pa se imenuje tudi nova gozdna učna pot na Goričkem. Speljana je skozi gozdove do tromeje treh držav - Slovenije, Avstrije in Madžarske. Ta razgibani gričevnat svet je bil še pred dvajsetimi leti zelo reven in odrezan od ostalega sveta. Mladi so odhajali na delo v Avstrijo in se konec tedna vračali k ostarelim staršem. Vendar pa so bili tako kot danes to prijazni ljudje, ki so mi vedeli veliko povedati o zgodovini in trdem življenju ob nekdaj hermetično zaprti meji. Čeprav sem vas kot jugoslovanski vojak leta 1980 varoval pred morebitnimi sovražniki z zahoda ali vzhoda, me je puška bolj malo zanimala. Imel sem možnost spoznavati gozdnata pobočja tromejnika nad vasjo Trdkova. Po naši strani smo lahko hodili samo vojaki in domačini z dovolilnicami, Madžari so imeli še na mejni črti temeljito obdelan varnostni pas posut z mivko, po avstrijski strani pa so se ob meji do tromejnika sprehajali poleg financarjev še turisti. Po mednarodnem sporazumu so takrat turisti lahko obhodili tromejnik že brez potnih listov. Z naše strani so lahko prišli turisti do turistične znamenitosti samo v spremstvu vojaka. Tako sem bil že kot vojak mejaš tudi turistični vodič. Danes postaja Goričko turistično vse bolj zanimivo. Mladi ostajajo doma in razmišljajo, kako bi približali gostu lepote domačega kraja. Poleg kmetijstva vidijo v turizmu nov vir dohodka. Pa so stopili skupaj gozdarji Zavoda za gozdove Slovenije, Območne enote Murska Sobota in župan mlade občine Kuzma Jožef Skalič. Želeli so ponuditi tromejnik turistom kot turistično znamenitost, ob kateri bi se lahko mladi in stari tudi kaj naučili. Gozdarji, še posebno vodja območne enote Stefan Kovač in Anfon Lejko, sta s pomočjo svojih sodelavcev izdelala načrt pestre gozdne učne poti, na kateri bi obiskovalci spoznavali gozd in življenje v njem z vsemi čutili. 2600 m dolga prijetno in tehnično opremljeno gozdno učno pot jim je ob veliki finančni podpori občine letos uspelo tudi dokončno urediti. GOZDARSTVO TROMEJNIK 16 ifit',7‘?:#V/7,i ◄ 1. julija letos so občani Kuzme praznovali svoj 1. občinski praznik. Ob tej slovesnosti so skupaj s šolarji osnovne šole Kuzma in javne gozdarske službe ob prijetnem kulturnem programu uradno odprli gozdno učno pot Tromejnik. Svečano sta trak prerezala župan Jožef Skalič in direktor Zavoda za gozdove Slovenije Andrej Kermauner. Po poti nas je spremljal mladi harmonikar. Vendar pa nismo imeli časa poslušat zvokov njegove harmonike, saj so opisne točke zelo zanimivo opremljene. Na poti lahko spoznavaš vse drevesne vrste Goričkega, si ogledaš kako raste drevo, ovohavaš, kako dišijo smole smreke, jelke, bora. Ob zvočno opremljenem panju s slikami vseh živečih ptičev na Goričkem lahko uživaš ob poslušanju prijetnega petja in oglašanja. Skozi dalnogled spoznavaš razvojne faze gozda in obnovo gozda. Gozdarji niso pozabili tudi na prehrambeno verigo in pomen vode v gozdu. Pa kaj bi vam razlagal o zanimivostih te učne poti. Podajte se na izlet v severovzhodno Slovenijo in sami si oglejte^ tromejnik na tej zeleni poti. Že nekaj kilometrov pred Kuzmo (iz smeri Petanjci ali Murske Sobote v smeri za Kuzmo) so postavljeni dobro vidni smerokazi, po sami poti pa vas vodi jež ali "ježek" z nahrbtnikom, ki je tudi znak 56 gozdne učne poti v Sloveniji. Čestitamo prekmurskim gozdarjem za to zanimivo pot in upamo, da se po njej ne bodo podili nepridipravi, ki bi imeli veliko veselje do uničevanja. ▲ GOJITELJI PRI JESENKU NAD PAMEČAMI GORAZD MUNŠEK,univ. dip.inž.gozdarstva, ominu. Takrat so nas v šoli in vzgajali v spoštovanju do starejših ljudi, kar so nekateri tudi pokazali in zahtevali. Molakove imam v lepem spominu, ker s bili vedno prijazni tako, da sem se lahko neprisiljeno pogovarjal z vsakim izmed njih. Iz pripovedovanj vem, da sta na Molakovi domačiji v drugi polovici še prejšnjega stoletja gospo- 7 do darila Martin in Urška Križan, ki sta potem svoje posestvo prepustila svoji hčerki Urški. Ta se je potem poročila z Jurijem Pačnikom, Sašlovim sinom iz Spodnjega Razbora. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok, štirje sinovi in tri hčerke. Ko sem jih jaz začel spoznavati, so živeli doma še samo sinovi: Pavel, Jurij, Martin in Franc. Prva se je poročila najstarejša hčerka Micka z poznanim in priljubljenim razbrskim muzikantom Valentinom Jelenom. Zal, je kmalu umrla in zapustila moža in male otroke. Zaradi tega se je moral Valentin spet kmalu poročiti in si je izbral kar drugo Molakovo hčerko Nežko, ki je poleg svojih otrok vzgajala tudi sestrine kot prava druga mati. Valentina sem spoznal šele po vojni. Bil je dober človek in veseljak. Zaradi lepega igranja na klarinet ali harmoniko je bil priljubljen in zaželen v vsaki družbi. V Razboru v tistih časih ni bilo nobene svatbe ali veselice, kjer ne bi "Falent" razveseljeval svatov in drugih gostov s svojimi šalami in igranjem. Pri tem mu je največ pomagal Ivan Potočnik "Rone", ki je bil ravno tako dober muzikant, pozneje pa ga je s harmoniko spremljal že njegov nečak Ronetov Jernej. Posebno v lepem spominu ga imam tudi zato, ker je tudi vse moje brate in sestre in fudi mene razveseljeval na naših porokah in ohcetih. Tako so torej Molakovi sinovi in hčere začeli zapuščati dom in starše in odšli vsak za svojimi željami in cilji. Za Micko in Nežko je odšla še Angela. Poročila se je s sosedovim, Krivonogovim sinom Ivanom in odšla k njemu za gospodinjo. Sin Jurij si je poiskal delo v tovarni v dolini, si tam našel svojo življensko družico in si ustvaril dom. Naslednji je odšel od doma sin Martin. Priženil se je v Spodnji Razbor h Pečovniku, kjer je na kmetiji gospodarila mlada vdova Terezija in je potrebovala gospodarja in moža pri hiši. Žal, je malce pred koncem vojne padel v partizanih in se ni vrnil. Na Molakovi domačiji je ostal za gospodarja sin Pavel. Za ženo in gospodinjo si je izbral pridno in zvesto Jožefo, hčerko gozdnega delavca iz Plešivca. Ta mu je prinesla namesto velike dote k hiši mnogo zakonske sreče in razumevanja. Bila je dobra žena ter skrbna in ljubeča mati, ki mu je rodila enajst otrok. Vsi imajo danes svoje domove in družine. Od prejšnje generacije Molakovih živi danes še samo ona. Tudi najmlajšemu sinu Francu vojna ni prizanesla. Umrl je kmalu povojni za posledicami hudih prehladov in bolezni. Končno sta se tudi Molakova gospodar in gospodinja odločila, aa bosta prodala posestvo. Kupila sta novo posestvo na Ravnah pri Šoštanju in se tja preselila z družino. Tam je bilo življenje lažje, posestvo je bilo bolj rodovitno in donosno, bili so bližje šol, ki so jih odraščajoči otroci potrebovali in obiskovali. Molakovo posestvo je kupilo Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec in tam sedaj živi naš upokojeni gozdni delavec Maks s svojo družino. To je le kratek opis doživljanja nekega obdobja ter srečanja z ljudmi, ki so nekdaj živeli na Molakovi domačiji in se jih še danes rad spominjam. A vm mm 35 , * 1927 ZOFIJA SKOBIR Bila je gospodinja pri Riharju, na kmetiji na Preškem vrhu v Kotljah. Ljudje, ki so jo poznali, so jo vse življenje klicali Riharjeva Zofka. Rodila se je 28. aprila 1927, umrla pa 7. junija 2000 v štiri-insedemdesetem letu življenja. V petek, 9. junija smo se od nje poslovili na hotuljskem pokopališču pri sv. Marjeti. Imeli smo jo radi. Med nami je živela, delala, trpela, se veselila. Zofka je bila rojena kot šesti otrok po vrsti med sedmimi pri Riharju. "Živahno, zelo lepo, vedno nasmejano dekle boš postala, a vendar boš vse življenje srečo in ljubezen iskala!" Tako so Zofki ob rojstvu prerokovale rojenice. Niso se zmotile. Komaj šestnajst let stara se je zaljubila v Stefana Sedarja, partizana in se z njim poročila. Sedemnajstletna je rodila sina. Moža so ujeli Nemci in ga v Dravogradu zverinsko ubili. Zofko so skupaj s sedemmesečnim sinom in vso Riharjevo družino jeseni leta 1944 izselili v delovno taborišče na Bavarsko v Nemčijo. Maja, leta 1945 so se vrnili v prazno, izropano domačijo. Vse je bilo treba pričeti znova. Leta 1 948 se je Zofka drugič poročila. V drugem zakonu je rodila dva sina in hčerko. Vse je bilo, le sreče ni bilo. Tudi pozneje ni našla prave sreče, ljubezni in zadovoljstva. Po smrti očeta in matere je ostala z otroki sama pri Riharju, kjer je zagospodarila. Otroci so z leti odrasli in si ustvarili svoje družine, Zofka pa je sama živela in samevala v svoji sobici. Umaknila se je iz življenja. Nihče ne bo nikoli izvedel, kaj, o čem je premišljevala vse dolge ure, dni in noči. Ni čudno, da je zbolela, izdalo jo je srce; tisto srce, ki je nekoč tako vroče ljubilo. Kot človek pa bo Riharjeva Zofka ostala med nami zapisana z velikimi, zlatimi črkami. Ljubezen do svojih otrok in vnukov, prijaznost, gostoljubnost, nasmeh, šaljivost, pripravljenost pomagati in dati tistemu, ki je bil pomoči potreben, tudi za ceno lastnega pomanjkanja, so bile njene vrline. Bila je zvesta članica organizacije Zveze borcev Kotlje. Bila je tudi članica nove, Kmetijsko gozdarske em so ljubezen v njeni samoti. Riharjeve Zofke ne bomo nikoli pozabili; ostala bo v naših srcih. Rok GORENŠEK i organizacije Zveze borcev Kotlje. Bila je tu< ^ zdarske zadruge Prevalje. Tisto, kar je bilo v njen-n preizkušenj polnem življenju najlepše so bilio njeni otroci in vnuki, ki jo imeli nadvse radi. Obiskovali so jo in jo tolažili ter ji tako vračali Vse odhaja kakor hitra reka, le spomini spremljajo človeka. Odšel si, ostala je bolečina in tiha, tiha solza večnega spomina. ZAHVALA Ob boleči izgubi našega dragega očeta, dedija, pradedija in brata MIRKA REPOLUSKA starejšega iz Srednjega Doliča se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem, ki ste ga pospremili na njegovi zadnji poti, darovali vence, cvetje, sveče in svete maše. Hvala zdravniku internega oddelka dr. Benku ter dr. Tilki Prevolnik za dolgoletno zdravljenje. Hvala kliničnemu centru odd. patologije CIT za lajšanje bolečin. Posebej se zahvaljujemo LD Dolič in GD Dolič za podarjeno cvetje in častno stražo. Hvala tudi ostalim lovskim družinam. Hvala pevskemu zboru LD Skale SRD Dolič, društvu diabetikov, društvu invalidov in društvu upokojencev Mislinja ter pihalnemu orkestru Slovenj Gradec. Zahvaljujemo se govornikom za lepo izrečene besede slovesa gospodu Francu Juraču in gospodu Rihardu Kozjaku, vaški skupnosti Dolič, šentflorjanskim pevcem za zapete žalostinke, gospodu župniku Mirku Horvatu za pogrebni obred, Robertu Puru za odigrano Tišino ter pogrebni službi Jerneja Zaveršnika iz Šentilja pri Mislinji. Ysem še enkrat iskrena hvala! Žalujoči: sinova Janko in Marko, hčerki Jožica in Gustika, sestri Zofka in Karolina z družinami in ostalo sorodstvo. * 1935 + 2000 FRANJO VIVOD Vsi vemo in se zavedamo, da bo prišla, ampak, ko pride, je vedno prehitra in boleča. Vest o smrti našega Franja nas jev julijskem jutru globoko pretresla. Franjo Vivod se je rodil 2.9.1935 na Kokolovi kmetiji v Mislinji Mariji in Ivanu kot četrti izmed petih otrok. Starša sta ga skozi mladostna in najstniška leta vodila z naukom, da je ljubezen do narave in pomoč ljudem smisel življenja. Želel je živeti z naravo ter se tudi leta 1953 zaposlil na Gozdnem gospodarstvu Slovenj Gradec na taksaciji. Zdravje pa mu žal ni dpuščalo dela na terenu, zato se je ob rednem izobraževanju prezaposlil in začel delo v pisarni. Leta 1976, ob ustanovitvi Obrata za kooperacijo, se je zaposlil na delovnem mestu obračuna lesa za kmete. Zadnji dve leti službe pa je delal na odpremi in odkupu lesa. Vse do invalidske upokojitve leta 1992 je bilo njegovo delo povezano s kmeti, njihovim delom in tudi težavami. Vsakomur je znal prisluhniti in mu po svojih močeh svetovati, pa tudi s svojim delom je marsikomu, potrebnemu pomoči, priskočil na pomoč. Moto njegovega življenja je bil pomagati vsakomur na vsakem koraku. Leta 1960 je spoznal svojo življensko sopotnico Jožico. S skupnimi močmi sta ustvarila topel dom sinovoma Darku in Primožu, ter hčerki Marijici. Franjo se je boril s svojo boleznijo, a kljub temu je svojim najbližnjim pomagal do zadnjega dne. Imel je toliko idej in načrtov, ki pa bodo, žal, nekateri ostali neizpolnjeni. Vsi, ki smo ga poznali bomo pogrešali njega, njegov humor in dobro voljo, predvsem pa njegovo dobroto. SODELAVCI Ob britki nenadomestljivi izgubi nad vse dragega moža, očeta, dedka, tasta, brata, strica in svaka ZAHVALA FRANJA VIVODA se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste v teh težkih trenutkih z nami sočustvovali, nam ustno izrazili svoje sožalje in ga v tako lepem številu pospremili k večnemu počitku. Hvala lovcem LD PODGORJE za spoštljivo opravljen pogrebni obred, lovcem pobratene LD ŠENTILJ in vsem lovcem sosednjih lovskih družin. Iskrena hvala govornikom: Tonetu Turičniku, Antonu Lahu, Tereziji Lenart in dobremu in iskrenemu lovskemu prijatelju Darku Šternu. Hvala gospod-hu župniku Petru Leskovarju za tolažbo na domu in opravljen pogrebni obred. Iskrena hvala za darovane sveče, svete maše in še posebej tistim, ki so upoštevali njegovo poslednjo voljo in namesto cvetja in vencev darovali za obnovo cerkve sv. Elizabete. Hvala dr. Marjanovičevi, dr Bitencu, sestri Ružiči, patronažni sestri Mariji in zdravstvenemu osebju kirurškega oddelka Splošne bolnišnice Slovenj Gradec. Posebna zahvala pa velja dobremu prijatelju Francu Pogorevčniku, Ivanki Pelc in Marički Kenda, ki so nam v hudih časih njegove zahrbtne bolezni nesebično pomagali. Vsem in vsakomur posebej še enkrat iskrena hvala! Vsi njegovi! USPEŠNA PREDSTAVITEV SLOVENSKIH PESNIC ZBRALA MILENA CIGLER GREGORIN Kdaj je človek najbolj odkritosrčen? Kdaj se najbolj razodene, kdaj najbolj odkritosrčno odgrne svojo dušo? Morda je to v pismih, dnevnikih ali najgloblje se čuti v poezijah. Prav zato so poezije zame nekaj svetega in berem jih z vsem spoštovanjem, saj čutim toplino tujega življenja, utrip tujega srca, duham cvet tuje duše. Kadar se v tihoti večera umaknem v svet pesnic in pesnikov, se mi zazdi, kot da bi odpirala njihova srca z zlatim ključem, pa čeprav so nekateri že zdavnaj pod rušo.. Niso nam zapustili niti enega pramena pomladi - v njihovem cvetočem sončnem vrtu so uvele rože že pred sto leti, a mi duhamo in nabiramo spomine v dragoceni zakladnici kulture. V njihovi poeziji se čuti živa radost, ki je pela neko pomladno jutro in pošiljala glas preko stoletja. Prav zato čutimo do njih nekakšno oddolžitev - da jih ponovno predstavimo. V avli osnovne šole Dravograd smo članice literarno kulturnega društva Dravograd predstavile nekatere slovenske pesnice iz obdobja 19. stoletja in nekaj njih iz let do 1 940 dvajsetega stoletja. MARICA STRNAD - CIZERL Rojena je bila 1872 v Šmarju pri Jelšah, po poklicu je bila učiteljica, službovala je v Šentjurju pri Celju, poročila se ie z kaplanom Alojzijem Cizerljem iz Velikega vrha v Halozah. Poučevala sta na nemšlci gimnaziji v Kišinjevu; on je napisal rusko slovnico v nemškem jeziku. On se je vrnil 1 905, ona pa za stalno šele 1920. Upokojena je živela v Mariboru, med nemško okupacijo pa pri sinu Nikolaju v Halozah. Pesnila je pod Stritarjevim, Gregorčičevim in Aškerčevim vplivom. Pridružila se je ženskemu gibanju. Pisala je tudi prozo. Izdala je pesniško zbirko Rdeči nageljčki z razdelki: Majki Slavi, Mati, Pamet in srce, Mrak in utrinki. PAVLINA PAJK, rojena Boljak 1854 v Italiji, umrla 1 901 v Ljubljani. Njen oče je bil sodnik. Štiri leta je gojenka ursulinskega internata, nato je živela pri sorodnikih v Solkanu. Nastopala je v Goriški čitalnici kot recitatorka. Najprej je objavila črtico Prva ljubezen, nato več ljubezenskih pesmi v Zori, izdala zbirko pesmi in v njih najboljši cikel Materini glasovi. Z možem Jankom je veliko živela v tujini (Gradec, Brno, Dunaj). Povesti je objavljala v Kresu, skoraj vse z meščansko družinsko problematiko. Slovencem je v Zori predstavila George Sand. MARA LAMUT, pesnica in pisateljica, je obiskovala osnovno šolo v Postojni, meščansko šolo v Šmihelu pri Novi Gorici. Bila je učiteljica. Službovala jev Starem trgu pri Poljanah, na Radoviči pri Metliki. Po poroki z Ivanom Lamutom se je preselila v Trst in tam živela do prve svetovne vojne. Med šolanjem v Gorici je nastal 1. zvezek z naslovom Valovi - mladostne sanjarije; v Beli Krajini belomodra knjižica Breze in bori, ovezala je kraške bore in belokranjske reze. Pod vplivom Ivana Cankarja, ki ga je spoznala v domači družini, je njeno literarno delo prežeto z razglabljanjem o usodi slovenskega naroda. DORA GRUDEN, rojena 1900 v Nabrežini pri Trstu, je sestra Iga Grudena, pesnika. Po očetovi smrti se je preselila z materjo v Ljubljano, nato v Beograd, Dalmacijo, na Dunaj in gospodinjila bratu zdravniku. Osnovna nota njenih del je etična in domovinska. Pesničin nemir se ne more in ne more poleči. Iztrgani kriki prihajajo pesnici iz srca; pesmi so porojene na številnih živl-jenskih postajah. Napajala se je ob Prešernu, Zupančiču, Gradniku, bratu Igu. Izpovedne pesmi so povezane z rodno pokrajino Nabrežino pri Trstu. ▲ HUDIČKA POL, KRILATCA POL... Srce človeško - dar nebes, srce človeško - čudna zmes: hudička pol, krilatca pol. In ko hudiček spi rogati, tam rajajo krilatci zlati, a ko se on spet prebudi, krilati zbor se razleti. Prijatelj moj pa govori: - naj Bog mu greh ta odpusti -"Krilatca nič, a vse hudič!" Marica Cizerl - Strnad IVAN SIVEC PLODOVIT PISATEU LUDVIK MORI Z leve: Ivan Sivec - pisatelj, Slavica Urh - novinarka in Mirko Lebar V knjižnici v Radljah ob Dravi je bila v drugi polovici aprila letos predstavitev 36 knjige Ivana Sivca z naslovom HODIM Z ROKAMI, katere junak je Mirko Lebar, invalid brez nog, ki je z rokami preplezal in osvojil najvišji vrh Evrope Mont Blanc. Je prvi invalid brez nog, ki mu je tak podvig uspel, hkrati pa je še eden, ki je ponesel ime naše Slovenije v širni svet. Ta knjiga, kot tudi vse njegove prejšnje, je napisana privlačno, da jih bralec rad vedno znova vzame v branje. Kdor le malo poskusi s pisanjem knjig ve, kako trdo delo je to. Sivčev navdih za pisanje je zelo plodovit. Večina pisateljev potrebuje za pisanje ene knjige dve ali več let, Ivanu pa je uspelo napisati v povprečju dve na leto, da ne omenjam še njegove službe, pa številnih pesmic in črtic, ki jih je objavljal v raznih časopisih in revijah. Svoje knjige pisatelj rad tudi šaljivo poimenuje otroci izven zakona, črtice in pesmice pa kot vnučke in pravnučke. V imenu vseh, ki radi beremo njegove vrstice iskreno želim, da bi se mu tudi v drugem petdesetletju narodilo še veliko otrok, vnučkov in pravnučkov, ki bodo razveseljevali naše bralce doma in po svetu, kjer živijo Slovenci. Knjiga Hodim z rokami je zelo zanimivo branje o fantu, ki je pri sedemnajstih letih ob nesreči izgubil obe nogi, njegova močna narava in pogum pa sta ga ohranila pri življenju ter z močno voljo naredila velikega junaka. Knjigo vsem ljubiteljem branja toplo priporočam. ▲ BBBBBBl 1 37 ORIS POTI "LIPE IN CERKVE" (f1 Zavod za gozdove Slovenije, JERNEJA ČODERL,univ. dipl.inž.gozdarstva Območna enota Slovenj Gradec Povezavo obmejnih krajev omogočajo med drugim tudi popotniške, kolesarske, turistične poti, ki potekajo med Slovenijo in Avstrijo. Medobmejni turistični sporazum med obema državama omogoča, da lahko državljani Avstrije in Slovenije in tudi državljani drugih držav z ustreznimi dokumenti prečkajo na mejnih prehodih ter po označeni poti vzdolž avstrijsko - slovenske državne meje. Prehod čez mejo je na osnovi sporazuma mogoč od sončnega vzhoda do sončnega zahoda. Pohodnik lahko v drugi državi biva do pet dni, med dovoljeno opremo pa sodijo osebne potrebščine in prehrambeni artikli. Pot "Lipe in cerkve" je bila pripravljena v letu 1 999, v jesenskem času, v izvedbi avstrijske Severozahodne Štajerske regije. Pri izvedbi poti so sodelovali na slovenski strani člani Planinskega društva Muta in občina Muta oziroma turistično informacijska pisarna Muta. Pot pokriva eno izmed tematskih področij v okviru avstrijskega Interreg projekta. Projekt zajema obmejno pohodniško pot od štajersko - koroške meje in vodi do Gornje Radgone. V okviru projekta so začrtali že več tematskih poti, ki se navezujejo na Obmejno panoramsko pot. Kje in kako pof "Lipe in cerkve" poteka? Pot je krožno speljana in nanjo se na naši strani lahko priključimo na različnih točkah: na mejnem prehodu Radlje, pri Sv. Jerneju nad Muto, ... Če pričnemo pohod na mejnem prehodu Radlje in se odpravimo naprej na avstrijsko stran, pridemo najprej do cerkve sv. Antona, po eni uri hoda do cerkve sv. Lenarta in tej nasproti stoji še cerkev sv. Lovrenca. Pot vodi dalje do Pušnikoveaa mlina, kmalu za tem prečka mejo in se nadaljuje po slovenski strani, kjer omogoča ogled še treh cerkva. Pot "Lipe in cerkve" omogoča skupno obisk šestih cerkva, treh v Avstriji in treh v Sloveniji. Sočasno, ko se seznanjamo s sakralno umetnostjo v obmejnih krajih, lahko občudujemo še orjaške lipe ter druge kulturne in naravne zanimivosti. Na slovenski strani so v pot vključene cerkve: Sv. Jernej nad Muto, Sv. Primož nad Muto ter Sveti trije kralji (občina Radlje ob Dravi). Vsaka izmed teh treh cerkva se ponaša s svojo zgodovino, s svojimi umetninami in zanimivostmi. Cerkev Sv. Jerneja je bila zgrajena v 14. stoletju, cerkev sv. Primoža v 16. stoletju in cerkev sv. Treh kraljev v 1 8. stoletju. Pot lip in cerkva nudi poleg osnovne možnosti pohoda še več različnih variant. Popotnik si izbere pot glede na svoje zanimanje. Na terenu je pot dobro označena. Na ciljnih točkah so postavljene table z osnovnimi informacijami v nemškem in slovenskem jeziku. Priročen vodnik avtorjev Herberta Blatnika, Ericha Heussererja ter Karlia Miheua, ki je tudi dvojezičen, podaja še podrobnejše informacije o točkah na poti. Pot lip in cerkva nudi dobre možnosti za dodatno povezovanje obmejnih krajev in njihovih prebivalcev. Lahko si le želimo, da bo tudi v prihodnje dobro obiskana in vzdrževana. ▲ l.Z leve: župan občine Radlje ob Dravi Hubert Robnik, Gorazd