Očetov grrefra. 12 Na pustno nedeljo se je torej pomikala skozi vas vrsta pustov, ki so piskali in čindrali. Za seboj so vlekli sani z velikim napisom: Skopuh. Na teh je bila stara skrinja, na tej pa je sedel nekdo, ki je bil Čisto Tevžu podoben. Lasje so mu štrleli pokonci, z rokami je grabil po zraku, tlačil papirje in novce pod se v skrinjo, pa zopet lovil in hlastal okoli sebe. Za sanmi pa je tekel nekdo, podoben Marti; ta je metala poljube za »Tevžem«, širila roke za njim, da bi ga objela, »Tevž« pa »jo« je odrival, .suval in potiskal, da je padala v sneg, vstajala, hreščala in zaman prosila, kajti »on« jo je s pestmi podil. Z divjim tuljenjem in krohotom so se podili po cesti. Tu pa tam kateri, ki je stal pred hišo, je še vprašal, kaj naj spaka na saneh pomeni; drugi so mu pošepetali na uho — in od ust do ust je šel smeh: Tevž in Marta ... Tevž je bil še pri Hiršlerjevi žagi. čul je trušč in hrušč, ni pa slutil, da velja njemu. Neki fantič je pritekel in mu smeje se povedal, kaj se na vasi godi. Piebledel je, {.•ctem pa mu je divje zagorelo v očeh. Vrgel je cepin in .?dirjal na vas; krik in vik mu je kazal smer, kam mora. Na kraju vasi so se pusti ustavili in še huje uganjali svoje burke. Iznenada ko iz tal je stopil Tevž med nje. Prestrašen klic je zadonel, koj nato pa krohot in zbadljivke brez konca. Ko je zagledal Tevž našemljeno podobo Martino, ga je zasrbelo v prstih. Trenotek ga je zadržala misel, da je to ženska. Toda dejal si je, da bo fant, ki se je tako našemil. S hitrim mahom je utrgal krinko z obraza in res: spoznal je nekega oferškega sina, kateremu je bil nekoč posodil nekaj denarja, »A tako, pobič, ti si!« je vpil, »tebe si bom zapomnil, smrkovec smrkovi!« Šestkrat, sedemkrat ga je 3 krinko oplazil za ušesi, da je kar pokalo. Potem se je obn.il k onemu, ki je bil kot Tevž napravljen, Blazinov je bil! Ta je vedel, da Tevžu ni kos; zaradi tega je skočil s sani in jo urno popihal, pri tem pa si skrival obraz. Zdaj je navalila cela tropa pustov na Tevža. Prvega je v prsa, da je omahnil, drugega in tretjega je tresnil na levo in desno v sneg, da sta obležala. Zdaj je na vseh koncih zavrelo. Od vseh strani so ga obkolili. Stal je med njimi, stiskal pesti in sipal ogenj iz oči. Nobeden si ga ni upal prijetu Ker pa jih je bilo le preveč, bi ga bili gotovo dali. Nepričakovano je prišla pomoč. Zvonikova dva, Marka in Luka, sta bila tudi prišla gledat, ko sta čula, da uganjajo na vasi neke pustne burke. Za priči sta morala biti, ko je bila njuna sestra vaščanom v zasmeh. Dolgo sta požirala. Ko pa sta videla Tevža, kako se je postavil, se tudi onadva nista več mogla premagati. Kakor na povelje sta izdrla iz bližnjega plota vsak svoj kol in jela od zadaj udrihati po množici, ki je obdajala Tevža. Tako je prišel ta do sape. Njega in Zvonikovih dveh, ki nista bila nič mnogo manj korenjaška, so se toliko zbali, da nikomur ni bilo na tem, da bi se z njimi poskusil. TJmaknili so se jim, da so mogli puste gnati skoz vso vas, dokler se ti niso zatekli v neki prazen kololec in se tu zaprli. Tako jeznega Tevža še nihče nikoli ni videl. Ko se je vračal in prišel mimo krojačeve hiše, je ta prišvedral pred vrata, se razkoračil in smeje se dejal: »Hehehe, Tevž, danes pa si spet enkrat bil pravi fant od fare. Tak si mi po volji. Lepo si jih spodil, drhal nemarno... Ampak to ti tudi rečem: sam si ei skuhal ta močnik in samo s pestmi ne boš Ijudi za jezik držal. Tudi drugače se moraš spremeniti, če hočeš priti spet do veljave.« »Vi, vi, nikar ne govorite,« je sopihal mladi mož. »Vi ste mi ga skuhali, ta močnik, da, vi, ker ste jezikasti in ker vse raztrobite, kar se vam podne in ponoči sanja.« »Hoho, poba, nikar tako petelinasto! Jaz nisem ne besedice črhnil o tebi in Marti. Sam se za nos prlmi! Ali misliš, da Ijudje mežijo, ko takle tiček okoli drugega gnezda leta? Ne! Tedaj si prav nalašč nataknejo še očala, da tembolj tenko gledajo, člm bolj slep je tak ščinkavec. Sa.i ti ničesar ne obiram. Dekle je pravo; ko bi bil ti pošteno zagrabil, bi bil srečen mož in bi bilo danes drugače s teboj. Pa si odlašal in odlašal in skoparil in stiskal, da si vse zavozil. Kolikor jaz Marto poznam, ne verjamem, da ti bo pri takem močniku, kakor si ga ji skuhal, kaj pomagala.« »Komu sem ga skuhal?« »Krištof moj, kaj še ne veš? Sebi si ga in njo si osramotil in vso žlahto svojo. Vse nas mora biti sram.« »Hahaha! Taka žlahta!« se je razvnel Tevž. »Če bolje nimam, kakor tiste, ki me osira, mi je ljubše, da je ne vidim več in ne čujem več o njej.« Tedaj pa je tudi krojač vzkipel in po svoji robati navadi zakričal: »Aha, todi ga je! Moja žlahta ti smrdi? Pa naj bo! Poslušaj, poba, danes sem ti zadnjo prijazno besedo dal; tudi tebi ni več treba z menoj govoriti. Od danes naprej bova tako, kakor da se nikoli nisva poznala. Ali ti je prav, ha? Meni je, hehehehe!« Pri teh besedah so se mojstru potočile debele solze po liclh. Ali jih je spočela jeza ali bolečma ali smeh, tega Tevž ni več spoznal; kajti v njem je vse kuhalo in naglo jo je odkuril. Ko se mu je na stanovanju jeza polagoma ' -^kadila in je misli zopet zbral, mu je srce stisnilo bridko spoznanje, da je bil pregrdo osoren. Zadnjega prijatel.ja je izgubil. Ako ga še Marta zavrže, potem bo nafbolje, da se spravi in izgine tja, karaor ne seže nobena voda in noben dih domačega kraja. Dva tedna so ljudje v Podkraju govorili skoraj samo o Tevžu, o njegovem razmerju z Zvonikovo Marto in da je ne mara več, o njegovi brezsrčnosti in lakomnosti. Tevž o tem ni ničesar izvedel, kajti z nikomer ni govoril in nikamor ni šel kakor s stanovanja na delo in v cerkev. Tako se je tudi zgodilo, da Marte ni nikoli srečal. V cerkvi je šla večkrat mimo njega, pa ga ni pogledala, da, večkrat se mu je zdelo, da se je namenoma obrnila v drugo stran. Toda tega si zdaj ni smel k srcu gnati; vse misli je moral obrniti nato, da bi se čimprej izkopal iz neznosne stiske. Ko je videl, da dela Hiršler pri lesni kupčiji ogromne dobičke, je začel misliti, da bi se sam lotil trgovine z lesom. Ko bi bil le denarja imel! S temi borimi dinarji, ki jih je zaslužil in napol za živež porabil, se ni mogel ničesar lotiti. Res da je imel na Blazinovem vknjiženih okoli dvajset tisoč; toda teh se ni hotel dotakniti, temveč jih je hranil, da bi mu bili pri roki, če bi bil brez dela ali bolan. Sicer pa jih je bilo itak zelo težko iztirjati; Blazinovkinega hudega pogleda ga je bilo skoraj strah. Toda bodi kakor že: ako bi se mu ustavila kaka primerna kmetiia, bi moral izterjati dolg zlepega ali zgrdega. Odslej je delal, rekel bi, noč in dan; na vsak način si je hotel do vigredi prihraniti toliko, da bi mogel sam začeti. Pri tem je na vse drugo pozabil. Na velikonočno nedeljo pa je nekaj opazil, kar mu je težko leglo na srce. Marta je zopet šla ponosno mimo njega in tudi njegove zlate verižice ni več imela. Ali mu je hotela naznaniti, da ga ne mara več? Potem je bilo vse njegovo garanje in računanje brez smisla. Tako ga je vznemirilo, da si ni mogel drugače pomagati, kakor poiskati priložnost in z dekletom govoriti. Na Belo nedeljo je zasledil Marto, da je šla h Kotniku, samotnemu kmetu v Kotu; Kotnica je bila namreč bolna. Ko se je prepričal, da ga nihče ne vidi, je šel za njo in jo počakal v gozdu. Več ko tri ure je minulo, preden se je vrnila. Tedaj je stopil pred njo in jo prijazno pozdravil. Sprva se je prestrašila, potem mu je hladno odzdravila in odšla mimo njega. Dva, tri koraka je napravila, nato pa je le obstala in se obrnila k njemu, ne da bi kaj rekla. »Marta, ali si jezna name?« je vprašal v zadregi. »Jezna? Ne. Po volji mi ni, veš,« je dejala kratko. »Gotovo te še boli tista pustna; toda jaz nisem kriv.« »Pač! Ti si kriv.« »Jaz? Kako? Zakaj?« »Zaradi lakomnosti svoje, zaradi skopuštva svojega.« »Marta, saj sem ti vendar že povedal in priseči ti morem, da nisem lakomen.« »Kar vsakdo vidi in z rokami otiplje, tega vendar ne boš utajil. Kar obleko ti je treba pogledati, pa človek vse vidi. Najrevnejši ofer ne hodi na praznik s takim starim klobukom in tako bukovo obleko v cerkev kakor ti, bogati Dvornik.« »Ali ti je moja obleka prerevna?« jo je užaljeno vprašal. »Obleka mi je prav, ampak vse tvoje stiskanje in gar?mie in vse tvoje vedenje mi ni po volji. Komur je količkaj zate, tega mora biti sram — res sram.« Kri mu je udarila v lica. Torej sramuje se ga? Sramuje se ga!... Toda: ali ji more zameriti? Saj ni čuda, če ga tako sodi, ko je vendar videz ves tak, da je lakomen in skop. Njega samega je sram, če mu ljudje očitajo, da je stiskač. Kako mora biti žele njo, ki toliko da na čast in dobro ime, zdaj, ko so odkrili njuno razmerje! Pri tisti pustni hudobiji so njo še bolj osramotili kakor njega. Ali ji sme zameriti? O, saj ne ve, saj ne sluti, v kakšni strašni stiski je. Pa se ji ne sme spovedati, ne sme, ne sme ji razkriti očetovega greha, ne sme ji razodeti, da je berač. Ko bi Ie sam, sam trpel! Toda Marta trpi še huje kakor on. Kako dolgo se bo vse še vleklo? Odgovora ne ve. Oprati sramote čisto pač nikoli več ne bo mogel. Ali naj tudi Marto za vse življenje omadežuje? Ne, tega ne sme. Nič več je ne sme slliti. Trenotek je preudarjal, potem je z muko stisnil iz sebe: »Marta, veš kaj? Ako hočeš, lahko razdereš. Nič ti ne bom zameril. Potem te vsaj sram ne bo moralo biti zaradi mene.« Prebledela je in vztrepetala. šele čez nekaj časa je izbruhnilo iz nje: »Tako torej! Zdaj si pokazal, kodi ga je. Davno že sem si mislila, da ti je žal besede in da bi se me rad otresel.« »Narobe si me razumela, Marta,« je dejal žalostno; »jaz se svoje besede še nikoli nisem kesal in je tudi nikoli ne bom prelomil. Toda ti jo lahko vzameš nazaj.« »Saj to je isto.« »Ne, to ni isto. Jaz se bom besede držal na večne čase in ne bom nikoli katere druge vzel. Toda ti zaradi mene lahko prosto in svobodno izbiraš.« »Da, da, da, že vem. Ti se sploh ne boš ženil. Ti druge ljubezni nimaš kakor denar.« (Dalje sledi.)