236
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J aro s lav.
Kozak zaporožki na obisku.
(Dalje.)
Kedar vstopi, se ne zmeni niti za sulice, naslonjene ob slamnati strebi, niti za nakopičena sedla, niti za razmetane čapke, niti za ljudi, ki se stezajo pod kol-nico. V kotu ulnjaka stoji starec. Po prsih se mu razliva bledorujava brada, s katero se poje v dve kiti razpletene brke. Na sebi ima platnene šaravare, ali široke hlače kozaške, z modrosivim pasom prepasano srajco, kratko suknjo, pa okroglo na glavo potlačeno čapko iz sive ovčine. Nekaj je premišljeval starec in fiekaj snoval v mislih, na videz pa je zrl po brezštevilnih panjih v ulujaku, a ta pot le z navade, ne s pravega namena. Ta hip ni premišljeval, koliko dobička bodo vrgle bučele, tudi ni opazoval, kateri roji bi utegnili prezimovati; druge misli so se podile po ^lavi njegovi. Kedar je Holovati ugledal Dud.irja, videti mu je bilo. kakor da se je prebudil iz težkega spanja, ki ga je vznemirovalo s črnimi sanjami. Prijatelja sta se pozdravila, objela in poljubila na čelo.
„Kaj je novega pri vas, gospod Holovati? Ali se je dala krstiti hči vaša, ker imate pope tu, ali se morda moži unukinja, ali morda Raj snujete, o čemur mi še ne verno?"
„0 ne, niti krščujemo niti poroča no, kume Dular! Poljska gospoda je postala ohola, hoče nam zaviti vrat, ali Bog se je usmilil in carici ruski vdihnil misel, da nam je prispela na pomoč."
Dudar je zadregetal po vsem životu, kakor da ga mraz sprehaja, toda brzo se je spametoval in ohladil, ter omenil: „Čuj Holovati, ta zveza ne bode obrodila dobrega sadu. Carica hoče kakor volk Kremplje položiti na kola, da bi potem nas zadušila in kola si osvojila. Poljak izbuči in se spametuje."
„Ej, vi ondi za vodopadi ne ve te, kako se godi pri nas. Ljudstvo ukrajinsko plaka v solzah in v bedi, sredi bujnih planot gladu umira, in samovoljno plemstvo se nedostojno šali z ženami in hčerami našimi, in kdor se osmeli spominjati svobode, on pogine na tezal-nici za ranami trinoških upraviteljev in oskrbnikov."
„Res je, pa saj se lahko ustavi to ugnjetavanje. Ali so res izmrli vsi junaki, ki bi se mogli in znali upreti temu zlu? Zveze z Rusi nas Bog varuj! Poljaki so mnogo zagrešili, naj se pokore za to, toda preje se hočemo ž njimi spojiti kot s carico."
„Vse je prav kume, kar govoriš, ali kri poljska mora teči. Carica ni rirenapečna, kakor si vi domiš-ljujete, obeta nam svooodo in pravoslavje, Poljaki pa robstvo in latinščino pri službi božji. Latinske maše in latinskega petja ne more poslušati naše uho, saj znaš."
„Holovati, ozri se k vzhodu. Ali vidiš ondi plehato kuplo sobotovske cerkve? Kako kipi k višku, kako sije, kakor jasna zvezda! Gledi, prav tako bi sijal naš Hmel-nicki med kozaštvom, da se ni spojil z Rusko. Silno se je pokoril za svoj greh. Na smrtni postelji je govoril te-le besede: Grešil sem pred Bogom in pred vami, ker sem bil izdal kozaštvo v varstvo čara Aleksija. Vrnite se k Poljakom in družite se ž njimi. Vi pa v ravno onem kraju, v katerem se je bil narodil in od-gojil pokoreči se ataman, snujete gaden propad naši svobodi. Verujte mi, dobro je, če kaznujemo Poljake, a zveze nikar ne razdirajmo ž njimi. Brat bratu vse odpusti.   Besede poslanca caričinega so prav take,  kot
z medom namazan poper.    Kedaj vam hoče žal biti, da ste vgciznli ta poper ali prepozno bode."
Daljni pogovor je pretrgala novo došla oseba, pop čeheriussii. Holovati ga je uijudno pozdravil in poljuoil roso, tudi Dudar se je nizko priklonil, ali tako nestrp-ljivo kakor konj, kedar ga vreze ostra uzda v čelusti. Obrnil se je v stran in naslonil ob sabljo.
„Bog vaju blagoslovi", izpregovoril je pop. „Kaki angel je tebe, asavula serikovskega kurenja, pripeljal čez ta prag. kjer se izvoljenci posvetujejo, kako bi oteli ljudstvo ukrajinsko iz nevolje poljske. Ali je vaš ataman vendar razdrl zvezo s Poljaki?"
Dudar je mirno odgovoril: nDuhovni oče, slabo so vas podučili o vsern. Ataman našega kurenja ni odpal od pravoslavja, da pa drži s Poljaki, to je hvale vredno. Mi in Poljaki popevamo jedno dumxo, in vsi želimo iste reči — svobode. Naj se le prične bojni ples, pa se hočete prepričati, da senkovski surenj ni poslednji, kedar je treba steptati zemljo s konjskimi kopiti, kedar je treba izdreti sabljo iz nožnic. Preje zmeijete skalovje vo lopadovo, preden preverite nas, da bi z rus^o carica držali."
Tako in enako sta bese ličila, pop in Daiar, ter se bolj in bolj razvnemala, Holovati zmajuje z glavo, ter premišljuje, kateri bolje govori. Bjji se uža, da ne oi se sprla. Dular je ujegov davni prijatelj, več potov sta vkup piia, čveteri deci je oa kumoval, svoje mlade dni sta se več potov dr vila po Valaškem, in kresala ogenj s sabljami po tatarskih vratovih. Pop pa je pr-vopostavljenec cerkve čehrinske, in ker je Holovati uža star, ker se mu smrt bliža, toraj Bog ne daj, da bi se kako zameril svojemu duhovniku. Rekel je to raj: „Xu oče, nu kume! Sezita si v roke, da ne poreko ljudje, da sta dva najbolja prijatelja se pogledala z belim očesom na domu Holovatijevem."
„Jaz nisem jezen", odgovoril je pop. ,.Nikdar nisem mislil žaliti moža, katerega jako čisiam. Kot bratje idimo v občni zbor, kjer hočemo brez srda in zavisti pretehtati vse, kar zadeva občni blagor".
Okolo hišo ste se ovijali dve jarebiki, rogovilaste in zapletene veje so narejale živo streho. Tu ste stali dve dolgi mizi pokriti s čisto belino. V skledah je bil osoljen sudak in črnomorske slauike v rujavi polivki, potem med v satovju, pšenični kolači, črni hlebi, pa ua pol raztolčena sol in poper. V glinastih vrčih je stala medica pa krupnik, to je gorka pijača iz žganja, medice, popra in raznih zelišč, in na vogalu vsake mize vodki, čista kot solza. Okolo teh stvari je ležalo mnogo žlic in nožev, in so stale razne kupice, vzlasti za vodko. Blizo miz je bilo mnogo kozakov; eni so sedeli po travi, eni so hodili po dva ali po trije vkup, in se tiho raz-govarjali, sablje pa so zamolklo zvenele po mehki ru-šinji.    Divjost je sijala iz oči tem možakom.
Hišne duri so se odprle, in dolgo pričakovani pro-topop se prikaže z nekim tujcem ob strani. Ko je pro-topop prekrižal goste in hrano, vzdignil je Helovati kupico vodke, globoko se naklonil ter rekel:
„Na zdravje očetu protopopu!" Izpii je in nalil. Protopop je napil popu, in napitnica se je vrstila za napitnico, pri katerih se je vzlasti na starost oziralo.
Ko so se malo najedli in popili mnogo vodke, a vzlasti močnega krupnika, odkašljal si je pjotopop, po-gladil črno brado ter omenil na kratko: „Častimo Naj-višega! Častimo patrijarha! Častimo carico! Bog vas blagoslovi, bratje! Prišel sem k vam po volji sinode io po ukazu carice Katarine, ki srečno vlada ruske zemlje. Dolžni ste slušati in častiti to silno vladarico, tu vam predstavljam njenega zaupnika in poslanika. Poslušajte ga!" Na to pokaže tujca, ki je poleg njega sedel.          j
Zaupnik caričin se vzdigne in govori slovesno: »Tako je, kakor je omenil prečastiti protopop. Dolžni ste slušati in častiti carico Katarino. Beda vaša je našla milost pred njenim presto jem. Na vas je sedaj ležeče, da bode poljska in judovska kri lila od nožev. Uže se bliža mnogo voz, naloženih s tem dragocenim darom, ki ga vam pošilja carica. Raznesite jih po hišah ukrajinskih od Dnjepra do Buga,   naj  se  kopljejo roke vernih
V krvi nevernih! Ruska želi tega!"
(Konec prihodnjič.)
237