List 28. b.
Zakaj ne rabimo oslov za poljska dela?
Osel spada v konjski razpol. To ve vsak naravoslovec.
Col ume 11a, eden izmed prvih latinskih pisateljev v kmetijstvu, hvali med drugimi posebno osle Arkadi-ške, ia omenuje kmetov v Boeociji in Libiji, ki z osli orjejo in jih na lahki zemlji kot izvrstne poljedelce hvalijo. Osla so že v Kanani za oranje upotrebovali, kakor se med drugim bere v pismih preroka Jesaija (30. 24. in 32. 26.)
Z ozirom na vse to se nam nehote vriva vprašanje: „zakaj taki naši kmetje, ki nimajo velikega posestva, osla ne vpotrebujejo za poljska dela?"*)
Z majhnimi mrhami, kakor se sem ter tje po deželah nahajajo, bi se pač osel srednje moči vsakako meriti mogel in bi na lahki zemlji za plug in brano pripraven bil, vrh tega pa tudi tovore in človeka nosil5 čeravno ne velik, je vendar močne in trdne nature.
Se nekaj druzega, kar osla priporoča, je pa tudi to, da ni kočljiv v hrani, ampak zadovoljen tudi s sla-bejo krmo, kar sta trdila že Columella in Varro, ki je rekel, da najrevniši kolon, kateri si ne more vola držati, lahko si drži osla.
Osel še lože strada, kakor revno cigansko kljuse. S tem pa ni rečeno, da osel utegne močdn biti, če tudi lakoto trpi. To pa je nasproti res, da shaja osel s tako krmo, s katero ne more izhajati konj.
Kakor pa je osel občutljiv proti mrazu (kajti on je sin gorkih deželd), pa tudi zbirčen pri vodi, ravno tako dobro strpi največo vročino in veliko žejo.
Se to pa priporoča tudi osla, da ne postane lahko uši v in garje v, pa tudi ni tolikim boleznim podvržen kakor konj, česar je že Plinij vedel, tedaj osel visoko starost doseže.
*) Na Vipavskem so nekdaj, kakor smo večkrat slišali, z osli orali; ali še orjo, ni nam znano, in dvomimo o tem zato, ker dandanes so Vipavci sploh zelo opustili osle. Zakaj ? —  naj nam pove* kak Vipavec.
Jm
Labko bi se naštelo — piše „Oesterr. Landw. Wo-ehenblatt'' —-še mnogo dobrih lastnosti (da je nekter osel svojeglaven in muhast, zato se ne sme ves oslovski rod obsoditi) na priliko , to, da veliko manj časa za spanje potrebuje, kakor konj, in da se ne vtrudi tudi pri velicem in neprestanem delu , ako se le po potrebi s krmo oskrbuje in sicer dobro glešta; al naj zadostuje to, kar je bilo tu rečeno. Naj bi kmetijske družbe v tacih deželah, kjer imajo več oslov, na to delale, da se tudi za i zrejo večih in močnejših oslov kaj stori, kakor se deia za povzdigo konjereje, govedoreje itd. Kobi se iz Laškega, Francoskega, iz Heveške županije na Ogerskem itd. vpeljalo neko liko krepkih oslov in oslic, ne bi bila ta skušnja brez koristi za kmetijstvo.
Prevdarite to kmetovalci ,   ki   vprežne živine potrebujete za svoja gospodarska opravila!
222