Arheološki veslnik (Arh. vest.) 45, 1994. str. 267-268
267
Joachim Werner (1909-1994)
V začetku letošnjega leta je umrl nemški arheolog Joachim Werner, najpomembnejši evropski raziskovalec obdobja preseljevanja ljudstev, znanstvenik izredne erudicije, ki je soustvarjal arheologijo zgodnjega srednjega veka celih 60 let na prostranem prostoru med Irsko in Japonsko.
Že njegova disertacija iz leta 1938 (Miinzdatirte austrasische Grabfunde) je pomenila pomemben korak naprej v poznavanju zgodnjesrednjeveškega obdobja tako metodološko kot vsebinsko in jo pogosto citirajo še danes. Njegova bibliografija znaša 324 enot, med katerimi je nekaj izredno pomembnih monografij in številni članki v katerih je z njemu lastno prodornostjo, neverjetnim spominom in ostrimi opažanji znal odkrivati zakonitosti ali pa tudi povsem nove vidike v kompleksni, a skopo dokumentirani problematiki. Pri njegovem delu se zdi pomembno podčrtati dejstvo, da izsledke njegovih raziskovanj spreminjajo le redke novejše najdbe, saj je vedno pisal tako temeljito in kritično, da po mnogih letih večini njegovih člankov ni moč veliko dodati ali bistveno spremeniti. Tak primer je tudi za nas pomembna monografija o Langobardih, kjer je njegova interpretacija dogajanj, ki se dotikajo našega prostora, še danes veljavna; podobo je mogoče ilustrirati le z množico novih odkritij, ki v času pisanja knjige še niso bila znana.
Leta 1946 je prevzel stolico v Miinchnu in v času do upokojitve vzgojil množico arheologov, ki nosijo pečat njegove šole in zasedajo danes vodilna mesta v nemških institucijah pa tudi drugod. Značilna zanj je bila njegova širina, ki ni dopuščala zapiranja v sodobne politične okvire, in je zato svojim študentom naložil dela, ki so presegala nemške državne meje.
Na Bavarski akademiji je leta 1957 ustanovil Komisijo za arheološko raziskovanje poznorimske Recije, majhen, a zelo pomemben raziskovalni inštitut, ki se ni posvečal zgolj v svojem imenu nakazanim problemom, ampak je pritegnil v svoj delokrog sodelavce iz različnih dežel in jim omogočil izdajo za stroko pomembnih del, ki so ponesla v svet ime majhne institucije. Njegova zasluga je, da je znal poiskati primerne ljudi in jim stal ob strani toliko časa, da so od sebe dali najboljše. Tako so v seriji, ki nosi skromen naslov Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte, izšla nekatera temeljna dela, ki bodo še dolgo nepogrešljiva sestavina evropske arheologije. V tej seriji je izšla objava nemškega dela izkopavanj poznorimske utrdbe Hrušica, kot edini Slovenec pa je v njej sodeloval numizmatik Peter Kos. Marsikdo se ob teh zglednih publikacijah ne zaveda, kakšna energija, znanje in volja je botrovala njihovemu nastanku, vse od izbora avtorja, recenzentov pa do končne redak-
cije. Tako je še pred kratkim pripovedoval, kako se trudi, da bi v seriji izšlo Mikulčičevo delo o poznoan-tičnih utrdbah Makedonije, ker je sam ob obiskih v tej deželi spoznal bogastvo poznoantične Makedonije in predano delo I. Mikulčiča.
Našteti vse njegove počastitve, ki jih je rad, a zasluženo sprejemal, bi vzelo preveč prostora. Omenimo le, da je bil član osmih akademij, trinajstih učenih združb in nosilec različnih drugih visokih počastitev in odlikovanj. Pričujoči zapis nima namena razčlenjevati njegovega celotnega znanstvenega dela, ki je izredno obsežno in zaobjema več arheoloških področij, vse od poznolatenskega obdobja, preko problemov Germanov v rimski dobi pa do časa preseljevanja ljudstev, ki mu je posvetil največ pozornosti. Poskušal bom pokazati le nekaj njegovih vezi s Slovenijo.
Prvič je bil tu kot nemški štipendist in udeleženec arheološkega kongresa leta 1936. Rad seje spominjal, kako je udeležence takratne ekskurzije na meji med Jugoslavijo in Italijo, malo pred Hrušico, pričakal Giovanni Brusin, kako je prvič videl Ajdovščino in Vipavsko dolino, ki ga je vsega prevzela. Kasneje je bil v tesni zvezi z izkopavalci Bleda, kjer je tekla debata o problematiki staroselcev in slovanskih priseljencev, leta 1970 pa je vzpodbudil skupna slovensko-nemška izkopavanja dveh ključnih poznoantičnih točk, Ajdovskega gradca nad Vranjem in Hrušice. V ravnatelju Narodnega muzeja Petru Petruju je našel ustreznega dinamičnega sogovornika in tako so stekla prva velika sistematična raziskovanja poznoantičnih utrdb v Sloveniji. Kljub temu, da so skupne raziskave čez nekaj let prenehale, je nemška ekipa pod vodstvom T. Ulberta hitro in dobro objavila svoj del izkopavanj na Hrušici in prispevala pomemben del v publikaciji o raziskavah zgodnjekrščanskega kompleksa na Ajdovskem gradcu. S tem sta imeni obeh imenitnih slovenskih najdišč ponovno zablesteli v evropski strokovni literaturi in sta od takrat dalje upoštevani kot pomembni referenčni točki. Pomen teh akcij je bil tudi v tem, da so spodbudile intenzivno raziskovanje poznoantičnega obdobja v Sloveniji, ki je bilo prej slabo znano. Werner je tudi poznejše slovenske raziskave pozorno spremljal in skupaj z nami obiskal številne poznoantične utrdbe. Upal bi si trditi, da je poznal naša najdišča mnogo bolje kot večina drugih arheoloških kolegov, saj se je prav on dobro zavedal, kakšne interpretativne možnosti ponujajo dobro ohranjene utrdbe na tako izpostavljenem ozemlju, kot je slovensko.
Poznal je kar nekaj generacij arheologov po vsem svetu, med našimi kolegi pa je pogosto omenjal Balduina Sario, Jožeta Kastelica, Petra Petruja in pose-
268
In memoriam
bej Jara Šašla, katerega je izredno cenil in njegova dela pri svojih raziskavah vedno upošteval.
Zelo sije želel udeležiti se simpozija ob 1600 letnici bitke pri Fluviu Frigidu, posebej še zato. ker ga je kot severnjaka fascinirala Vipavska dolina, prva znanilka Mediterana na poti proti jugu. Nekoč, ob začetku slovensko-nemških izkopavanj, se je celo ubadal z mislijo, da bi uredil velik mednarodni arheološki inštitut v Vipavskem križu.
Zadnjič smo se srečali na simpoziju oktobra 1993 v Regensburgu, kjer je že nekako v slutnji prihajajočega konca strnil zgodovino Komisije za arheološko
raziskovanje poznorimske Recije in še posebej podčrtal sodelovanje s slovenskimi kolegi pri raziskavi Vranja in Hrušice. Telesno je bil sicer že nekoliko onemogel, duhovno pa svež kot vedno in pripravljen ob ostri diskusiji in kozarcu vina vztrajati pozno v noč. S svojim znanjem in prepričanjem, da lahko zmagujejo le argumenti stroke, jo je znal vedno usmeriti k bistvu stvari. In morda bomo prav to po njegovem odhodu najbolj pogrešali.
Slavko CIGLENEČKI