tribuna Ljubljana, letnik XXX 18. II. 1981 Stevilka 11/12 Studentski časopis oena 7 din .L/ UVOClnik nagrajevanje po delu IN VREDNOST DELOVNE SILE (prvi del) Nujnost vsakokratne analize f,trenutka v katerem se nahajamo" narekuje, da nimamo v obdobju prehoda od kapitalizma h komunizmu opraviti z nikakršnim ,,linearnim napredkom h končnemu cilju". Nasprotno. V obdobju, ko je komunizem še šibak in kapitalizem ne dovolj močan, je potrebno vsakič znova konstituirati komunistične sile, ki črpajo vdružbenih, tj. razrednih protislovjih obstoječe družbe, ki daleč presega zgolj ozke državne me)e in se v vsem spostavlja kot segment svetovne kapitalistične ekonomije in svetovnega procesa socializma. Nujnost vsakokrat-nega konstituiranja komunističnega narekuje razmerje sil v razred-nem boju v tej družbi, razmerje, katerega spremenljivost je spre-menljivost cikličnih gibanj družbene produkcije, ki v času kriz lo-čujejo povezanost in povezujejo ločenost. V tem članku bomo skušali nakazati nekaj bistvenih vprašanj, ki zadevajo odnos med KAPITALOM in DELOM, na odnos, ki določa smeri procesa družbene reprodukcije v družbi prehodnega obdobja. I. KAPITAL IN DELO Da je KAPITAL v tem podnaslovu na prvem mestu ni slučaj, ki bi ga biio moč prisoditi tej ali oni samovejni izbiri, pač pa v te-melju zaobsega teoretsko pozicijo, katere predpostavka ni le ta, da je KAPITAL dominirajoči pol protislovja ampak tudi, da je analiza boja KAPITALA proti DELU ta, ki nam omogoča, da razredni boj anatiziramo znotraj procesa družbene reprodukcije produkcijskih odnosov. Takoj v začetku se postavlja vprašanje kako je moč odnos KAPITAL-DELO teoretsko zastaviti v analizi družbe prehodnega obdobja kakršna je naša? Za potrebe tega članka je dovolj, če s Kardeljem opozorimo na pomen in vlogo razprav o procesu družbene reprodukcije, ko pravi: ffVac liullej, Uuklei bu pulužaj Uelsvca v diužbi oiiioma v tclru- ženem delu povezan samo z njegovim osebnim, živim, tekočim delom, vse dotlej bo tudi delavec v določeni meri v mezdnem odnosu. Tega odnosa seveda ne gre izenačevati z razrednim mezd-nim položajem delavca v kapitalizmu. Vseeno pa je delavec v takšnem odnosu do tistega dela minulega dela, ki je podružbljen, hkrati pa od njega dejansko do te mere odtujen, da se postavlja kot samostojna ekonomska sila v odnosu do njega, tako da moremo govoriti o ostankih mezdnega dela v družbenem položaju delavca. Problem minulega dela je potemtakem predvsem problem druž-benoekonomske vloge sredstev razširjene reprodukcije, še več, pro-blem sistema razširjene in družbene reprodukcije sploh."1 O ,,minulem delu" pa pravi: ,,Ker gre za samo vsebino pojma minulega dela, govorim tu predvsem o tistem delu minulega dela, ki ga ustava definira kot ,,sredstva za razvoj in razširjanje materialne baze dela", vnemar pa puščam vse druge oblike minulega dela. To so tista produkcijska sredstva, s katerimi neposredno razpolagajo sami delavci v temeljni organizaciji združenega dela in ki obsegajo fizična in denarna pro-dukcijska sredstva, to je vse tisto, kar pogosto na kratko ime-nujemo ,,družbeni kapital"."2 Potrebo po vsakokratni analizi ,,sedanjega trenutka" na katero se sklicujemo v začetku, pa Kardelj naprej opredeljuje skozi dve vprašanji, ki se mu zdita bistveni, saj na eni strani opredeljujeta značaj blagovne produkcije v družbi prehodnega obdobja in odnos do te produkcije kot produkcije KAPITALA, na drugi strani in istočasno pa razmerje med KAPITALOM in DELOM v družbi pre-hodnega obdobja. Kardelj pravi: ,,V zvezi z minulim delom moramo po mojem mnenju odgo-voriti na dve osnovni vprašanji, a od odgovora nanje je odvisen tudi naš celoten odnos do kategorije minulega dela. Prvo vprašanje je ekonomska vloga minulega dela. Za marksiste je to popolnoma jasno. Drugo vprašanje je delavčev odnos do minulega dela oziroma do družbenega kapitala. To je razredni oziroma družbeno-ekcnomski odnos, od katerega je odvisen delavčev celotni družbe-noeKonomski položaj tako danes kakor tudi v prihodnosti."3 S postavljanjem delavčevega odnosa do ,,minulega dela" kot razrednega odnosa je odnos KAPITAL-DELO v družbi prehod-nega obdobja tudi teoretsko zastavljen. Za nas marksiste, četudi smo ,,mlajši'\ je vloga ,,minulega dela" jasna. Da nam bo še bolj, bomo namesto kategorije ,,minulo delo" uporabljali kategorijo KAPITAL; kljub temu, da to ni praksa ne ustave ne Zakona o združenem delu. Če so bili razlogi, tudi čisto teoretski, ki so pogo-jevali uporabljanje izraza ,,minulo delo" in, da je med temi razlogi prevladoval ta, ki je uporabo tega izrazautemeljevalzdejstvom, da s tem delom ustvarjene presežne vrednosti razpolagajo delavci na osnovi družbene lastnine nad produkcijskimi sredstvi, potem upo-rabo izraza KAPITAL utemeljujemo s spremenjeno konstelacijo razrednega boja, konstelacijo v kateri prtfteklost gospodari nad se-danjostjo, ,,minulo" nad živim delom, KAPITAL nad DELOM. V nadaljevanju bomo to trditev skušali dokazati z analizo položaja delovne sile, delavskega razreda in delovnih Ijudi, z analizo procesa produkcije relativne presežne vrednosti na eni nižanja vrednosti delovne sile na drugi strani, dveh na pogled ločenih a soodvisnih procesov, ki predstavljata osnovo razvoja proizvajalnih sil v družbi, ki sloni na produkciji blag. II. NIŽANJE VREDNOSTI DELOVNE SlLE (I.) V proizvodnem procesu, ki sloni na produkciji blaga, je pove-čevanje menjalne vrednosti, ohranjanje vrednosti založenega kapi-tala in povečevanje te vrednosti s prisvajanjem presežnega dela, presežne vrednosti, neizogiben pogoj celotne reprodukcije proiz-vodnega procesa. Ta proces oplajanja vrednosti je na sploh možen šele v pogojih, ko je proizvodnja blaga prevladujoč in karakte-rističen moment proizvodnje, ki v procesu zgodovinskega nastaja-nja zlagoma povsem loči producenta od lastnine nad sredstvi za PRIMKRJAVA KUPNE MOČI - POTREBNO DELO V MINUTAH proizvodnjo, od pogojev produkcije, ga zvede na blago, katerec vrednost se kakor vsakega drugega blaga, določa s količino dru beno potrebnega dela za njegovo produciranje. Tu za produciran ekvivalenta za reprodukcijo delovne sile producenta. Delovna si tako postaja blago, katerega uporabna vrednost je, da se vključuje proces oplajanja vrednosti, da s svojim delom, neodvisno od ko kretne uporabe tega dela, producira menjalno vrednost. Delov čas, ki je potreben za produciranje ekvivalenta za reprodukci delovne sile je le del celokupnega delovnega časa, ki ga delav( opravlja v produkcijskem procesu, presežni čas pa je čas v katere delavec producira presežno vrednost, čeprav je meja med njim zabrisana s samim načinom uporabe delovne sile v produkcijske procesu. Oplajanje vrednosti je neizogiben pogoj reprodukcije pr dukcijskega procesa, ki ga shematično lahko prikažemo kot: Tabela 8/1 B^.apo Visoka _______Evalifikaci.ia (strokovna usposobl.jenost) ViS.-ja Srednja ttiž.ia------- VKV ------T7" W w Leto 1973 1976 T.973 1976 1973 1976 1973 1976 1973 1976 1973 1976 1973—1975 "T973—1975" Crni kruh oiadkor ¦jovedina •vvto Zas-^ava 7^0 i elevizor irno beli 6,53 8,49 10,27 13,89 9,68 12,6? 15,76 16,75 5,57 7,01 8,79 11,11 8,17 10,56 13,06 14,08 15,20 17,16 20,76 23,06 19,56 25,56 31,85 33,83 19,06 24,03 30,12 38,06 27,99 36,16 44,72 48,23 64,04 81,97 99,15 134,00 93,41 122,06 152,10 16,57 57,67 72,60 91,01 114,98 84,56 109,24 135,10 145,70 68767,68 89183,48 107993,40 1459,30 101742,98 1329,49 165665,27 175984,80 M 5^247,33 68284,65 85601,49 108148.12 79537.92 102745.77 127067.80 1*70*7.Ot 8456,30- 10995,10 13299,19 17773,54 12529,46 16372,53 20401,38 21672,21 Vosteljniaa 445,67 579,48 700,91 947,26 660,34 862,89 1075,22 1142.20 478,71 602,58 755,40 954,36 701,89 906,69 1121,32 1209,30 Stanovanjo 9895,83 12866,81 15563,13 21033,21 14662,37 19159,66 23874,34 25361.51 - 1 m2 povr. 9973,87 12554,76 15738,62 19884,20 14623,78 18890,75 23362,58 25195,51: Na tej reprodukcijski verigi v splošnem sloni produkcija blaga v naši družbi, saj je doseganje čimvečjega dohodka in njegovo po-novno zalaganje v ,,sredstva za razvoj in razširjanje materialne baze dela", samo drugače izražena nujnost stalnega povečevanja pre-sežne vrednosti, ki v celotni družbeni reprodukciji pogojuje razvoj produktivnih sil dela. In ne le to, kajti v procesu družbene repro-dukcije se ne reproducirajo zgolj materialni elementi produkcije, ne vlaga se zgolj v ,,sredstva za razvoj in razširjanje materialne baze dela", ampak je to tudi reprodukcija produkcijskih odnosov. In ne zopet na eni strani materialni elementi proizvodnje, produkcijska sredstva in na drugi strani produkcijski odnosi; ne proces repro-dukcije in proces razrednega boja ampak — produkcijski proces kot proces razrednega boja med KAPITALOM in DELOM. V procesu produkcije, ki sloni na produkciji blaga je pove-čevanje vrednosti možno na dva načina in sicer: a) s produkcijo absolutne presežne vrednosti in b) s produkcijo relativne presežne vrednosti. Produciranje absolutne presežne vrednosti je značilno predvsem za zgodovinsko genezo nastajanja kapitalističnega načina pro-izvodnje, ko je podaljševanje delovnega dne, intenzifikacija dela, nasilno zniževanje mezde, itd. kombinirano z nasilnim rušenjem predkapitalističnih načinov produkcije, postavljalo podlago kapi-talističnemu sistemu in produkciji relativne presežne vrednosti. Marx pravi: ,,Podaljšanje delovnega dneva čez mejo, do katere bi delavec produciral samo ekvivalent za vrednost svoje delovne sile, in prila-stitev te presežne vrednosti po kapitalu — to je produkcija abso-lutne presežne vrednosti. Ta je splošna podlaga kapitalističnega sistema in izhodišče produkcije relativne presežne vrednosti. Pri tej je delovni dan že vnaprej razdeljen na dva dela: na potrebno delo in na presežno delo. Da bi se podaljšalo presežno delo, se potrebno delo skrajša z metodami, s katerimi se ekvivalent mezde producira v krajšem času. Pri produkciji absolutne presežne vrednosti gre le za dolgost delovnega dneva; produkcija relativne presežne vrednosti docela revolucionira tehnične procese dela in družbene grupacije. Produkcija relativne presežne vrednosti zahteva torej specifično kapitalistični način produkcije, ki s svojimi metodami, sredstvi in pogoji samoniklo nastaja in se izoblikuje šele na podlagi formalne podreditve dela kapitalu. Formalno podreditev nadomesti realna podreditev dela kapitalu."4 Kljub temu produkcija absolutne presežne vrednosti ne preneha z industrializacijo in uporabo strojev, kar se zgodi, je le, da se pojavlja v novih oblikah, ki slone na spreminjanju procesa proiz-vodnje; npr. intenzifikaciji dela, pospeševanju ritma dela, poveče-vanju norme in celo na nekih oblikah absolutnega podaljševanja delovnega dne.5 Istočasno pa z razvojem blagovne proizvodnje, na eni strani kot rezultat razrednega boja, katerega posledica je ne le formalne ampak dejanske podreditve DELA KAPITALU, na drugi strani pa ob dani meji delovnega dne, pride lahko do povečanja presežne vrednosti le s ,,spremembo relativnih velikosti njegovih sestavin, potrebnega in presežnega dela, kar s svoje strani zahteva, da se spremenita produktivnost ali intenzivnost dela, če naj se mezda ne zniža pod vrednost delovne sile." To pa pomeni pro-dukcijo relativne presežne vrednosti, ki je neposredno povezana s produktivno silo dela. Kako? Do produkcije relativne presežne vrednosti prihaja zaradi zmanj-ševanja tistega dela delovnega časa (potrebnega delovnega časa), v katerem delavec reproducira ekvivalent svoje delovne sile. S stališča KAPITALA kot celote je to skrajševanje delovnega časa mogoče le, če se zniža vrednost delovne sile. ,,Da bi se znižala vrednost de-lovne sile, se mora povečati produktivna sila dela v tistih industrij-skih panogah, katerih produkti določajo vrednost delovne sile, za-jeti mora torej običajne živijenjske potrebščine, ali pa biti spo-sobna, da jih nadomesti."6 Vendar pa vrednosti blaga ne določa zgolj vrednost živega dela, delovne sile, marveč jo ,,določa tudi vsa tista količina dela, ki jo vsebujejo produkcijska sredstva, s katerimi to blago proizvajamo." Nižanje vrednosti življenjskih potrebščin, ki je pogoj nižanju vred-nosti delovne sile, predpostavlja torej povečanje produktivnosti v tistih industrijskih vejah, ki proizvajajo življenjske potrebščine ali sredstva za njih proizvodnjo. Tako je produkcija relativne presežne vrednosti neposredno povezana z razvojem produktivnih sil dela, saj predstavlja njen motor. Jasno je torej, da je razvoj produktivnih sil dela podrejen prisvajanju presežne vrednosti! ,,Za produkcijo presežne vrednosti s tem, da se potrebno delo spremeni v presežno delo, pa nikakor ne zadostuje, da se kapital polasti delovnega pro-cesa v takšni obliki, kakor je zgodovinsko nastala ali kakršna je, in podaljšuje le trajanje tega procesa. Spremeniti mora tehnične in družbene pogoje delovnega procesa, torej sam način produkcije, zato da bi povečal produktivno silo dela, da bi s povečanjem pro-duktivne sile znižal vrednost delovne sile in da bi tako skrajšal tisti del delovnega dneva, ki je potreben za reprodukcijo te vrednosti."7 Po teh uvodnih opredelitvah, ki so nujne za razumevanje odnosa med KAPITALOM in DELOM v razviti blagovni produkciji, se lo-timo razmer v našem gospodarstvu. Poprej smo ugotovili, da je funkcioniranje reprodukcijske verige, ki sloni na produkciji re-lativne presežne vrednosti, neizogiben pogoj reprodukcije pro-dukcijskega procesa socialističnih družbenoekonomskih odnosov. Nadalje smo ugotovili, da je prav spreminjanje relativnih sestavin delovnega časa, potrebnega in presežnega delovnega časa, z zmanjševanjem potrebnega in povečevanjem presežnega, ta meha-nizem, ki povečuje mero presežne vrednosti (tj. presežno vrednost glede na celoten založen kapital za nakup delovne sile) in s tem produktivno silo dela. Vendar ob bistveni predpostavki: da se menda ne znižuje pod vrednost delovne sile! S pomočjo tabele št., ki nam kaže potreben delovni čas v mi-nutah, za nabavo posameznih blag, kakor se je gibal od leta 1973 do 1976 lahko, kljub pomanjkljivostim v tabeli in precej zgrešer metodologiji za ta namen, v splošnem lahko ugotovimo: — da se potrebni delovni čas od leta 1973 do 1976 ni bistveno zmanjšal, da je nasprotno za nekatere življenjske potrebščine8 - prišfo celo do povečanja potrebnega delovnega časa in s tem do zmanjšanja relativne presežne vrednosti (idealno), oziroma, kar je točneje, do višanja vrednosti delovne sile! ^Je — s pomočjo tabele lahko istočasno ugotovimo, da je ob no- minaini rasti osebnih dohodkov od leta 1971 do 1977 hkrati prihajalo prav v času, ki ga zajema tabela št. , tj. 1973—76, do reafnega padca osebnih dohodkov. Osebni dohodki so bili v tem času pod vrednostjo delovne sile, ki je rasla, čeprav so nomi- nalno skušali dosezati rastoče cene blag na tržišču! Predpostavka, ki smo \o uvodoma upoštevali, da se produktivna sila dela povečuje s produkcijo relativne presežne vrednosti, ne, da bi se pri tem mezda nižala pod vrednost delovne sile, tu ne drži več. Produktivna sila dela se v splošnem ne povečuje, čeprav se produkcija presežne vrednosti opravtja vendar le ,,s podaljševanjem trajanja tega procesa", ki ne ,,spreminja tehnične in družbene po- goje delovnega procesa", ali pa le zelo počasi! Del potrebnega de- lovnega časa se ne skrajšuje a(i pa le zefo počasi, predvsem pa se ne skrajšuje glede na najbolj pomembne življenjske potrebščine, za katere se celo veča. Kljub temu se mera presežne vrednosti veča in sicer z zniževanjem mezde pod vrednost delovne sile, tj. na način, ki je na meji nasilnega zniževanja mezde in ki stopnjuje eksploata- cijo delovne siie v reprodukcijskem procesu socialističnih družbe- noekonomskih odnosov. Podobno, pravzaprav močno zaostreno situacijo smo v SR Stoveniji imeli v lanskem ietu in v začetku (eta 1981. Ugotovitve in podatki, ki so jih zbrale ustrezne službe namreC KaZejo, Oa je ceio nominaina rast oseDnin conodKov zaosta- jala za 32 % za rastjo družbenega proizvoda, na drugi strani pa so realni osebni dohodki v lanskem letu padli za7%9. tstočasno so staino rasfe in še vedno rastejo cene vseh najosnovnejših življenjskih potrebščin, Jcar vsi praktično občutijo na svoji koži (s čimer seveda ne ciljam na Althusserjevo ..vsakodnevno izkustvo" razredne eksploatacije!). To pomeni nov moment nižanja osebnih dohodkov, podaljše-«anja potrebnega delovnega časa in s tem višanja vrednosti delovne sile, stagnacijo produktivnosti in rastočo eksploatacijo. V tem dejstvu je zaobsežena vsa absurdnost utemeljevanja stabilizacije jospodarstva s pozivanjem na to, da ,iSmo v preteklosti pojedli več ^ot smo ustvariii". V sicer ne tako daljnji preteklosti, ki sega ne-iako do teta 1973 so delavci, kajti utemefjevanje leti predvsem anje, na splošno ,,pojedli" ne le manj kot so ustvarili ampak tudi nanj kot jtm je bilo potrebno. V navedenem je potrebno iskati začetke in vzroke današnje irize, ki se je stopnjevala še z zaostrovanjem nekaterih drugih pro-ttslovij blagovne produkcije. Sicer pa je prav zmanjševanje pro-Aikctje relativne presežne vrednosti in s tem stagniranje produktiv-posti tisto gtbalo, ki krizo žene naprej. KAPITAL je seveda po-dajšal zaviralno delovati, vendar dokler je v njem dominirala in dominira frakcija birokracije, so različni načini zaviranja sicer bbžili posledice krize, vendar le tako, da so se pojavljali vedno mova in vedno v ostrejši obliki. Nekateri načini zaviranja krize so specifični prav za Jugoslavijo in s tem Slovenijo. Kar zadeva produkcijo življenjskih potrebščin K> zaključki, ki smo jih splošno formulirali relevantni samo za tiste neje produkcije, kt jim dominira KAPITAL. To pomeni, da veljajo amo tedaj, če življehjske potreb ščine in produkcijska sredstva za proizvodnjo teh potrebščin proizvajajo industrijski sektorji. Raz-Srjenost individualne kmečke proizvodnje v SR Sloveniji in po-lebej v Jugoslaviji in njena razcepljenost na eni in dejstvo, da je pretežni del hrane še vedno produciran v individualni kmečki pro-zvodnji ki je nizko produktivna in s tem proizvaja po visokih cenah, zvišuje vrednost delovne sile. Vendar pa je na drugi strani prav v tem sektorju opaziti trend k stalnemu zniževanju cen teh produktov. Vzroki niso v poviševanju produktivnosti, čeprav so deioma posledica industrializacije kmečke proizvodnje, združe-nnja kmetov in kooperacije, ampak v nasilnem zniževanju cen kmetijskih produktov, tj. v boju, ki ga vodi KAPITAL nasproti razredu kmetov. Od tod tudi pretresj v kmetijski proizvodnji, ki smo jim priča. Razširjenost individualne gradnje v SR Sloveniji in velik delež delovne sile tim. polproletarcev, ki v ,,prostem" času delajo doma na kmetiji, je drug specifičen način zaviranja krize. Ti delavci, ki imajo poleg individualne hiše še ohišnico ali pa proizvajajo hrano na kmetiji, ki jo obdelujejo v ,,prostem" času, z uporabo lastne delovne sile (uporabne vrednosti, ki v tem primeru nima menjalne vrednosti) nižajo vrednost lastne delovne sile, saj življenjske potreb-ščine, ki so jih sami proizvedli s stališča celotnega procesa repro-dukcije KAPITAL ne stanejo nikakršnega nadomestila. Od tod najbrž ,,optimistična ocena", ki jo najdemo v ,,Globalni oceni iz-vajanja družbenega plana SR Slovenije za obdobje 1976—1980" ki seglasi: ,,Zmanjšanje realnih osebnih dohodkov v letu 1980 ni tak šno, da bi ogrožalo možnosti za normalno življenje večine delavcev(? ), vendar pa zahteva, da v politiki interne delitve osebnih dohodkov delavci v temeljnih organizacijah združenega dela vodijo posebno skrb za raven in gibanje najnižjih osebnih dohodkov . . "10 Rezimirajmo! Na eni strani smo ugotovili, da je v procesu proiz-vodnje, ki sloni na produkciji blaaa. razvoi Droduktivne sile dela podrejen produkciji presežne vrednosti, njenemu odtujevanju od neposrednih producentov in ponovnemu zalaganju v reprodukcijski proces, ki je proces dominacije preteklosti nad sedanjostjo. Ta proces pa postaja viden šele na globalni ravni, ker se s stališča posamičnega kapitala, posamezne delovne organizacije kaže zgolj kot zvajanje ,,individualne vrednosti blaga" pod njegovo ,,družbeno vrednostjo", s ciljem ustvariti čimvečji profit. S stališča po-samičnega kapitala se povečanje produktivne sile dela kaže zgolj kot nižanje individualnih pod splošne stroške produkcije, kar omogoča naknadno ustvarjanje razlike. Povečanje produktivne sile dela, ko, torej pada delež potrebnega delovnega časa in se veča delež presežnega, se s stališča posamičnega kapitala kaže kot kon-kurenca med kapitali; v bistvu pa gre za to, da prav ta konkurenca omogoča, da se vsakič znova rušijo in postavljajo možnosti za pri-dobivanje dodatnih profitov na račun višje produktivne sile dela in s tem nižje vrednosti delovne sife! Teoretska pozicija, ki izhaja iz tega, da je posamezen KAPITAL nasproti delavcu le alikvotni del družbenega KAPITALA nasproti DELU, nam šele omogoča, da izluščimo vladajoče razredne odno-se. Pozicija totalitete torej! Vendar pa moramo tudi tu, znotraj te prve, splošne ugotovitve, opozoriti na pomembno dejstvo, namreč: da povečanje produk-tivne sile dela, tj. produkcija relativne presežne vrednosti, predpo-stavlja vsaj delno svobodno oblikovanje splošne profitne mere na eni, in selitev kapitalov iz panoge v panogo in njihovo združevanje na drugi strani; vprašanje, ki se tu vsiljuje pa je, ali je pri nastako pogosto omenjana ,,zaprtost in izoliranost med republikami in celo med občinami" zgolj posledica ,,subjektivnih dejavnikov", tj. republiških aii občinskih birokracij ali pa, postavljeno drugače: ni prav dejavnost birokracije izraz ,,objektivnih nezmožnosti mobil-nosti kapita!a."11 Vsekakor je od tu ,,uresničevanje sistema zdru-ževanja sredstev na temelju skupnega prihodka in skupnega do-hodka . . .", revolucionaren proces, korak naprej. Ostaja pa bistve-no vprašanje in sicer ali bodo komunistične sile znale stopiti na vrh tega procesa s komunistično perspektivo, ali pa je skrajni domet teh sil zgolj domet frakcije, ki se trenutno vzpenja in prevzema pobudo. Na drugi strani pa smo ugotovili, da je v nekaj zadnjih letih šel proces v Sloveniji in Jugoslaviji proti produkciji relativne presežne vrednosti in proti nižanju vrednosti delovne sile na način, tj. z I nižanjem vrednosti blaga, ki vstopa v produkcijski proces kot živ-Ijenjska potreb ščina za reprodukcijo delovne sile in s tem večanjem produktivne sile dela. Ugotovili smo, da je potrebnomed drugim iskati vzroke današnje krize prav v nizki produktivni sili dela III. NIŽANJE VREDNOSTI DELOVNE SILE (II.) Do tu smo obravnavali proces razvoja produktivne sile kot zni-ževanje vrednosti tistega blaga, ki je potrebno za reprodukcijo de-lovne sile, torej za produkcijo ekvivalenta življenjskih potrebščin. Vendar je produkcija relativne presežne vrednosti mogoča tudi na druge načine. Marx jih omenja vsaj tri in sicer nižanje vrednosti delovne sile: a) z zmanjševanjem sredstev za izobraževanje12 b) s pritegovanjem dela otrok in žena ini3 c) z uničevanjem ali izgubljanjem uporabne vrednosti delovne sile. Prvih dveh se bomo le bežno dotaknili. Usmerjeno izobraževanje je z usmeritvijo v natančneje določene in ožje specializirane po-klice, in s povečanjem produktivnosti v vzgojno-izobraževalnem procesu (zmanjševanje časa izobraževanja na univerzahr skupaj s posodabljanjem učnega procesa), prav gotovo na poti globalnega zmanjševanja stroškov izobraževanja. To tezo lahko še podkrepimo z navajanjem omejevanja ustanavljanja istovrstnih izobraževalnih ustanov, izločanjem ,,balasta", usmeritvijo kadrov v proizvodne poklice, itd. Vprašanje je le, če bo ta ,,nov" koncept izobraževanja omogočil široko politehnično in družboslovno usmeritev in izobrazbo, ki bo naprej omogočala hitre prekvalifikacije, pač glede na spreminjajoče se zahteve prestrukturiranja gospodarstva in nje-govega vse večjega vpenjanja v mednarodno delitev dela. Uničevanje ali izguba uporabne vrednosti delovne sile pa kore-nini v srcu kapitalske produkcije. Marx pravi: ,,Ves sistem kapita-listične produkcije je zasnovan na tem, da delavec prodaja svojo delovno sila kot blago. Delitev dela poenostrani to delovno silo v čisto posebno spretnost ravnanja s parcialnim orodjem. Kakor hitro pripade ravnanje z orodjem stroju, izgubi delovna sila upo-rabno vrednost in s tem tudi menjalno vrednost. Delavec ne gre več v prodaj, podobno kakor iz obtoka vzeti bankovec. Tisti del de-lavskega razreda, ki ga stroj na ta način spremeni v odvečno pre-bivalstvo, se pravi v prebivalstvo, ki za samopovečevanje kapitala ni več potrebno, bodisi propada v neenakem boju starega rokodel-skega in manufakturnega načina s strojnim delom, bodisi preplavlja vse laže dostopne panoge ter delovni trg in zato znižuje ceno de-lovne sile pod njeno vrednost."14 Uporabna vrednost delovne sile je njena sposobnost, da pro-ducira menjalno vrednost, vrednost, da oplaja kapital. S tem, ko delovna sila izgublja uporabno vrednost izgubljatudi svojo menjal- no vrodnoct, kajti nobona ctvar no moro biti monjalna vrodnoct no da bi bila uporabna vrednost. Ta proces uničevanja uporabne vred-nosti delovne sile v procesu razvoja produktivne sile dela, pred-stavlja temelj formiranja rezervne industrijske armade dela, ki jo kapital odlaga in znova novači. To odlaganje je posledica razrednega boja KAPITALA proti DELU, ko se v produkcijskem procesu skrajšuje potrebni delovni čas, nadomešča živo z ,,minulim delom" in skladno s tem odpušča delavce, ki z vstopanjem v rezervno armado dela, s konkurenco med delavci, regulirajo mezde. To se v globalu lahko zgodi le do meje, ko je produkcija relativne presežne vrednosti še mogoča, saj ,,minulo delo" ne more enostavno izvreči živega. Odnos med ceno in vrednostjo delovne sile se prav tu kaže v vsej svoji zapletenosti. Z zniževanjem mezde namreč postaja določena stopnja življenjskega standarda ,,normalna" ali družbeno verificirana, tako, da se lahko zgodi, da se vrednost delovne sile tendenčno določa z njeno ceno. Tega procesa nastajanja rezervne armade dela ni moč preprosto enačiti z nezaposlenostjo15 še posebej pa to ni moč storiti v analizi družbe prehodnega obdobja kakršna je naša. Najprej zaradi tega, ker obstoječa zakonodaja ne dopušča, ali pa le pod izjemnimi pogoji, odpuščanje delavcev z dela (čeprav se obetajo spremembe tudi na tem področju), nato pa zaradi tega, ker izgubljanje uporabne vrednosti velikokrat pomeni nastajanje nove uporabne vrednosti, kar se v Osnutku plana SR Slovenije 1981-1985 kaže v naslednjem stavku: ,,Prestrukturiranje gospodarstva bo zahtevalo višjo udeležbo strokovnega in visokostrokovnega dela ter manjši delež nalog in opravil, za katere se delavci priučujejo ob delu, zlasti del in opravil s krajšim ali minimalnim programom priučevanja. Take spremembe v strukturi dela, uvajanje avtomatizacije v proizvodne procese, boljša organizacija dela in zmanjševanje deleža režijskih delavcev bodo v marsikateri organizaciji združenega dela zahtevali hitro in učinkovito reševanje problema viškov delavcev. Zato bodo morale take organizacije združenega dela pravočasno pripraviti programe za usposabljanje, izpopolnjevanje ali pridobivanje novih strokovnih znanj ter jih uskladiti in izvajati ob sodelovanju občinskih skup-nosti zaposlovanja."16 Vendar pa prav nastanek nove uporabne vrednosti pomeni mo-difikacijo menjalne vrednosti delovne sile, ki se s stališča global-nega odnosa KAPITAL-DELO tendenčno razvrednotuje. Proces nižanja vrednosti delovne sile, tj. skrajševanje tistega dela delovnega dne ,,v katerem mora delavec delati za sebe," smo obrav-navali več ali manj splošno in neodvisno od konkretnih del, ki jih delavci opravljajo v procesu produkcije. Prišli smo do ugotovitve, ki jo z Marxom lahko zapišemo takole: ,,Namen, zaradi katerega se v okviru kapitalistične produkcije povečuje produktivna sila dela, je v tem, da bi se skrajšal tisti del delovnega dneva, v katerem mora delavec delati za sebe, zato da bi se podaljšal drugi det delovnega dneva, tisti, v katerem lahko de-lavec dela za kapitalista zastonj."17 Ugotovili, smo tudi, da se da ta namen doseči tudi brez pocenitve blaga. Zaradi tega smo tu tudi ignorirali diferenciranost in razlike v cenah delovne sile, tj. v oseb-nih dohodkih, kar pa ne pomeni, da temu ne dajemo nikakršnega pomena. V nadaljevanju bomo najprej pogledali nekatera gibanja na tem področju, na diferenciranost po panogah dejavnosti in na koncu zastavili še analizo uveljavljanja principa nagrajevanja po delu. Uveljavljanje tega principa je postavljeno v središče razprav o prehodnem obdobju od kapitalizma h komunizmu, bodisi, da se s tem principom utemeljuje nov položaj delavca, bodisi, da se na drugi strani princip teoretsko utemeljuje z družbeno lastnino nad sredstvi za produkcijo. Že sedaj je potrebno reči, da je potrebno to teoretsko analizo zastaviti skozi analizo odnosa KAPITAL—DELO, ki determinira tudi uveljavljanje principa nagrajevanja po delu, ki zaradi tega izgublja ,,vsako fočenost ali odvezanost od umazane dejanskosti". Princip delitve po vloženem delu je v protislovju z logiko povprečij razvite blagovne produkcije, z drugimi besedami pa to pomeni le, da proces njegovega uveljavljanja označuje proces ukinjanja vladavine ,,minulega" nad živim delom. Ta proces pa ni podvržen zakonitostim linearnega razvoja! Pokazali smo, da je produkcija relativne presežne vrednosti še vedno cilj reprodukcije produkcijskeg? procesa socialističnih druž-benoekonomskih odnosov v Sloveniji, ki se še vedno in tudi v svoji ekstrapolaciji, zaobseženi v planu srednjeročnega razvoja, kaže v pojavni obliki nižanja vrednosti delovne sile, bodisi z nižanjem vrednosti blaga čeprav najmanj na ta način ali pa z drugimi meha-nizmi. V teh pogojih produkcije in reprodukcije in vtako določeni konstelaciji sil pa o uveljavljanju principa nagrajevanja po vloženem delu ne moremo govoriti. S to predpostavko, ki jo nastopajoča kriza dodatno zaostruje, bomo začeli drug del tega članka, ki bo izšel kot nadaljevanje v naslednji številki Tribune. Naj živi proletarska revolucija! tgor Bavčar OPOMBE: 1. Edvard Kardelj, Svobodno združeno delo. DZS, 1978, str. 55; 2. ibid., str. 56; # 3. ibid., str. 63; * 4. Karl Marx, KAPITAL I. CZ, 1961. str. 573; 5. Tako se je recimo v steklarni v Hrastniku zgodilo ,da delavke niso zmogle zadovoljiti izredne norme.zato "so" jim enostavno "ukinili" Las namenjen malici, tj. delovni čas je bil tako absolutno poiteljšan za pol ure, kolikor je bilo prej namenjeno za malica Po večkratni zahtevi delavk.da se ta ukrep odpravi in po tem, ko do tega ni prišlo,so delavke enostavno prenehale z delom, in si "same vzele čas " za malico. 6. Karl Marx, ibid. str. 359; 7. ibid., str. 358; 8. Npr. sladkor, krompir, bela moka, kava; 9. Globalna ocena izvajanja družbenega plana SR Slovenije za obdobje 1976—1980 in osnovni problemi na prehodu v leto 1981, Priloga Poročevalca, letnik VI. priloga XIII, str. 52; Sicer pa so pripravljeni že nekateri novi izračuni, ki kažejo, da so realni osebni dohodki v letu 1980 za 12 % nižji kot v letu 1979. 10. ibid., str. 52; 11. Tako najbrž ne gre za ,,zaustavitev procesa upadanja reprodukcijskega in tržnega sodelovanja organizacij združenega dela v jugoslovanskem gospodarstvu (slabljenje enotnega jugoslovanskega trga)", kakor je to napisano v Osnutku družbenega plana SR Siovenije 1981 —1985 na strani 10.; pač pa za proces, v katerem gre šele za nastajanje reprodukcijskega in tržnega sodelovanja organizacij združenega dela v jugoslovanskem gospodarstvu, torej tudi šele za proces nastajanja enotnega jugoslovanskega trga. Vsekakor je to teza, ki jo tu puščamo nedokazano in ki zaenkrat sloni le na nekaterih mnenjih iz kroga ,,mlajših" marksistov. /2. Karl Marx, KAPITAL I. CZ. 1961. str. 399 /40. 13. ibid.,str. 448. 14. ibid.. str. 487. 15. Kljub temu pa nezaposlenost predstavlja vidik uničevanja uporabne vrednosti in s tem menjalne vrednosti delovne sile, ki lahko odločitno vpliva na nižanje vrednosti delovne sile. V Osnutku plana na str. 9 piše: ,,Računamo, da se bo v prvih ietih prihodnjega srednjeročnega obdobja delež nezaposlenih gibal 2,5 in 3 %. 16. Osnutek družbenega plana SR Slovenije 1981-1985, str. 10. 17. Karl Marx, KAPITAL I, CZ. 1961, str. 366. ZA KOMUNISTIČNO KONCEPCIJO RAZVOJA Zopet smo na ,,izhodiščni točki", tj. analizi zastoja ,,rasti". Vendar te krize nikakor ne moremo opazovati izolirano, ampak jo je treba prikazati v protislovnem razvoju oz. v antagonističnih protislovjih skozi katere je birokracija prignala celotno družbo v sedanjo krizo. Zato mora biti naše izhodišče, začetek pravkar izte-kajočega se srednjeročnega obdobja 1976—1980. Pravzaprav se celotna problematika, ki terja svojo obravnavo, razcepi v naslednje sklope: Razvoj krize (preteklo srednjeročno obdobje); Celoten proces reprodukcije kapitala; Kriza 1980 (hi-perakumulacija kapitala); V kakšnem kontekstu fungira Osnutek družbenega plana SR Slovenije za 1981—1985, glede na to, da ni več možnih velikih skokov, ampak je perspektiva izredno ,,umirje-na". Vsaj za delavski razred se predvideva nekako takole: ,,V na-slednjem letu (tj. 1981) predvidevamo v globalu ohranitev ravni realnih osebnih dohodkov na ravni leta 1980 — z drugimi besedami to pomeni ,,ohranitev" realnih osebnih dohodkov krepko pod rav-nijo iz leta 1979 tj. — 10 % — ,,vendar pa mora biti odprta možnost za hitrejše naraščanje osebnih dohodkov pri produktivnih in ustvar-jalnih delih." 1 IV. Razvoj krize (1976-1980) Že na začetku tega teksta smo ugotovili, da to obdobje ozna-čuje klasično ciklično gibanje blagovne produkcije. Na začetku je bila torej stagnacija, nato močna ekspanzija, ki se potem konča v krizi. Tu moramo odgovoriti na vprašanje, kako je birokraciji uspelo prebroditi zastoj na začetku tega obdobja. Rešitev (rešitev v bla-govni produkciji vedno predpostavlja nov zastoj) je morala nujno najti zaradi izjemno visoke inflacije. Zelo visoko inflacijo, ki je bila v letu 1975 splošen, najbolj otipljiv in obenem najbolj mistificiran rezultat njenega gospodarstva, je morala zelo hitro in močno ome-jiti, ker je le-ta že ogrožala njen način produkcije. Izvedla je vse-splošne restrikcije na porabo in maksimirala tržne cene. Maksimi-rala je tržne cene ali drugače rečeno, fiksirala je družbeno potrebni delovni čas, ki je potreben za produkcijo blaga. Rezultati so bili po eni strani fascinantni: ,,Prvo leto izvajanja tekočega družbenega plana, to je leto 1976, lahko označimo kot leto korenitih spre-memb v gospodarskem sistemu, hkrati pa tudi kot obdobje izrazito restriktivne tekoče ekonomske politike, ki je bila usmerjena ztasti v zmanjšanje inflacije, izboljšanje odnosov v plačilni bilanci države in v izboljšanju likvidnosti gospodarstva. Pod vplivom ukrepov eko-nomske politike so bili v tem letu doseženi na teh področjih s kvantitativnega vidika pomembni uspehi: v primerjavi z letom 1975 je bilo doseženo veliko zmanjšanje rasti cen in življenjskih stroškov, suficit v plačilni bilanci ob precejšnjem povečanju izvoza blaga in visokem zmanjševanju uvoza, izboljšanju finančne disci-pline in odprava nelikvidnosti." 2 Seveda ta železni repertoar, ki se ga je birokracija vedno posluževala v situacijah,kosoji stvari uhajale \z rok, ni mogel mimo znižanja realnih osebnih dohodkov (prav-zaprav je na tem zgrajena vsa filozofija birokracije v zvezi z stabi-lizacijo): ,,Kljub temu, da so v letu 1976 realni osebni dohodki na zaposlenega nekoliko porasli, je njihov realni obseg komaj na ravni doseženi v letu 1970."3 Vendar pa imajo takšni posegi (namreč fiksiranje tržnih cen) izredno hude protislovne učinke na reprodukcijo celotnega kapi-tala v družbi. Fascinantni uspehi namreč izredno hitro zbledijo zaradi katastrofalnih posledic teh ,,uspehov". ,,Ob teh gibanjih so namreč prišli do izraza nekateri drugi problemi, ki se kažejo zlasti v bistveno zmanjšani stopnji gospodarske rasti, stagnaciji produk-tivnosti dela, nezadostni učinkovitosti gospodarjenja, v povečanih izgubah, zmanjševanju akumulativne sposobnosti organizacij zdru-ženega dela, v nezadostni pripravljenosti za investicijske programe, v gibanjih nekaterih oblik porabe iznad materialnih možnosti in visoki rasti denarne mase, kar vse predstavlja potencialno nevarnost za ponovno oživljanje inflacijske spirale." 4 Zastoj v akumulaciji kapitala pa je v blagovni produkciji daleč najhujša stvar, ki se lahko dogodi. Tej produkciji je odvzet ves življenjski smisel, ki se lahko postavlja samo kot produkcija presežne vrednosti. Birokracija je zato morala ne glede na posledice povečati na kakršenkoli način akumulacijo kapitala. Pri tem pa se je odpiralo več možnosti. Zdelo bi se, da bi bila rešitev v tem, da se zmanjšujejo obveznosti, ki se odvajajo iz for-mirane akumulacije v prod.ukciji. Toda kaj takega birokraciji niti na misel ni prišlo. Kot vemo že od prej, bi to načelo same materialne temelje njene dominacije. Zgodilo se je ravno obratno. Ostanek proste akumulacije za naložbe v TOZD se je v letu 1976 zmanjšal kar za 60 % glede na prejšnje leto (glej tabelo 1). Po drugi strani pa bi se zopet zdelo, da je obstajala možnost, da bi se povečevala centralizacija obstoječih kapitalov. To združevanje dela in sredstev bi v globalu omogočilo hitrejšo akumulacijo kapitala na ,,zdravih" osnovah. Toda takšna rešitev ni nikakršna rešitev za birokracijo, ker bi le-to povzročilo manjšo odvisnost poslovodnih struktur od kreditnega kapitala, kar bi zopet pripeljalo do rušitve temeljev njenega gospodarstva. 5 Rešitev je morala priti v okviru danega specifičnega produkcijskega odnosa, torej tako, da je reprodukcija kapitala v razširjenem obsegu tudi reprodukcija birokracije. Na teh predpostavkah pa je realno obstajala samo ena možnost, ki se je kazala v izredno močni ekspanziji kreditnega kapitala. In vresnici se je to zgodilo v neverjetnem obsegu. Birokracija je samo tako lahko rešila akutno situacijo. Družbena produktivnost dela je v globalu stagnirala, torej se je dalo samo na teh osnovah povečati rast, torej ekstenzivno povečati obstoječe. Dolgoročni krediti za reprodukcijo v materialni proizvodnji so v letu 1976 narasli na 91 % glede na prejšnje leto. Druga ,,izvirna" domača sredstva so narasla celo za 104 % neto inozemski krediti pa za 14 % (glej tabelo 2). Vidimo lahko kako ogromna doza kreditov je bila potrebna, da se je začel gibati kapital iz faze kontrakcije v fazo ekspanzije. Kaj se je zgodilo v letu 1977? Zopet so bili rezultati navidez fascinantni. Industrijska rast je v komaj enem letu napravila fantastičen skok za 300 % (od 2,3 na 7,8). Vendar: »Lastna sredstva za akumulacijo TOZD v tem letu niso zadoščala niti za kritje vseh obveznosti - za odplačila posojil za osnovna in obratna sredstva, za obvezno združevanje sredstev za dejavnosti posebnega družbenega pomena in za posojilo za kredi-tiranje razvoja manj razvitih SR in SAP Kosovo, tako, da so jih morale temeljne organizacije delno pokriti celo iz sredstev amorti-zacije. Visoko povečanje investicij v osnovna sredstva je v letu 1977 tako v celoti slonelo na povečanih sredstvih iz kreditnega potenciala bank in na povečanem neto zadolževanju v tujlni." 6 V tetu 1978 je uspela birokracija sicer še pognati industrijsko rast na 8,4%, vendar pa je bila že dosežena kulminacija. ,,Gledo sedanje gospodarske situacije je na podlagi zadnjih razpoložljivih podatkov ocenjeno, da se nahaiamo v obdobju dinamične gospo-darske rasti tako v SR Sloveniji kot tudi v okviru Jugoslavije. Izra-ženo je bilo mnenje, da gre že za določeno stopnjo pregretosti gospodarstva." ,,V letošnjem letu so bile investicije v osnovna sred-stva glavni generator rasti. Vendar pa je glede na to, da je investi-cijska dejavnost na območju cele države dosegla tolikšen obseg, da so vse kapacitete, ki proizvajajo investicijske dobrine izkoriščene tudi 100 %, težko računati, da bi investicije tudi v letu 1979 ostale tako pomemben generator gospodarske rasti kot so bile letos." 7 V naslednjem letu se je vseeno nadaljevala investicijska rast, ki pa je povzročala visok porast uvoza. Leto 1980 označuje tisto, do česar je moralo priti glede na takšen razvoj." V letu 1980 pa je prišlo do pomembnega preokreta. Investicijska stopnja namreč upada, deioma pod vplivom zakonao pogojih za investicijske kredite, ter drugih omejitev na zakonski podlagi, zlasti pa zaradi poslabšane likvidnosti bank." (podčrt. B.K.) 8 ,,Rast industrijske proizvodnje se iz meseca v mesec zmanj-šuje in je v osmih mesecih obseg proizvodnje v SR Sloveniji le še za 2,1 % višji kot je bil v enakem obdobju lani." 9 S tem smo v glavnih obrisih prikazali kako je potekal razvoj v minulem srednjeročnem obdobju. Sedaj si moramo ogledati po-j novno celoten reprodukcijski proces. V. Celoten proces reprodukcije kapitala Iz dosedaj povedanega je razviden kardinalen pomen obrest^ nosnega kapitala. Vendar pa njegove prave narave ne moremo ra-zumeti, tj. ne moremo razumeti obrestonosnega kapitala kot obli-ke, v kateri so družbena razmerja v blagovni produkciji privedena v svojo absolutno obliko, tj. v obliko v kateri se denar — brez antago-nističnega posredovanja produkcijskega procesa — direktno oplaja za več denarja; njegove prave narave torej ne moremo razumeti, če. ga ne opazujemo kot moment reprodukcije kapitala — njegove oploditve — oz. kot element, ki izhaja iz same narave te oploditve.' S&EDSTVA ZA AKUMULACIJO, OBLIKOVANA NA RA VNITOZD V OBDOBJU1976-1980 Če Tiočemo sploh kaj razjasniti, lahko to razjasnimo samo skozi reprodukcijo kapitala, ki zadobi svojo specifično obliko prav zaradi svojega komandanta, t\. birokracije. Dosedaj smo bolj ali manj opazovali reprodukcijo kot produkcij-ski proces, toda le-ta se v svoji realnosti, v svojem rezultatu, vedno prikazuje ne samo kot rezultat produkcijskega procesa, ampak kot enotnost produkcijskega procesa in reprodukcijskega procesa. ,,Celoten proces produkcije kapitala vključuje tako cirkulacijski proces kot produkcijski proces v pravem pomenu besede. Obadva predstavljata dva velika odseka njegovega gibanja, ki se pojavlja kot totaliteta teh dveh procesov. Na eni strani je delovni čas, na drugi strani je cirkulacijski čas, kot enotnost produkcije in cirkulacije. Sama ta enotnost je gibanje, proces. Kapital se pojavlja kot pro-cesna enotnost produkcije in cirkulacije, kot enotnost, ki se lahko opazuje kot celota procesa produkcije kapitala in kot določen tok enega obrata kapitala, enega gibanja." 10 Iz te enotnosti izhaja torej, da se kapital na svoji življenski poti preoblikuje. da je sama ta pot metamorfoze kapitala. V kolikor kapital sam v vsakem momentu procesa predstavlja možnost prehoda v njegovo drugo, naslednjo fazo, in tako možnost prehoda celotnega procesa, ki izraža življenjski stadij kapitala, toliko se vsak od teh momentov potencialno pojavlja kot kapital — odtod blagovni, denarni kapital — poleg vrednosti, ki se vspostavlja kot kapital v produkcijskem procesu. Blago lahko predstavija ka-pital do tistega časa dokler, do katerega se lahko pretvarja v denar, torej, lahko kupuje najemno delo {presežno delo). Tako je to z oblikovne strani ki nastaja iz cirkulacije kapitala. Z materialne stra- blago ostaja kapital do tistec? časa do katerega predstavlja suro- kta delovnega procesa. V tej stopnji de!.j torej ni perspektive komunisti-čnega r; .voja družbe. V šoli se znanje reproducira in ne produ-cira. Učenec oziroma študent potrebuje za napredovanje v šoli predvsem razvite spo-minske sposobnosti svojega uma, ki mu reprodukcijo znanja omogočajo. Zahtevam usposabljanja za opravila, ki obstoječa produkcijska sredstva in sile reproducirajo, šolski sistem usposabijanja povsem ustreza. Za opravila, za katera- se lahko delavec usposobi na samem delovnem mestu z lastnim delom, posebno izobraževanje v šoli ni potrebno, Kapital v nameri, da zmanjša stroike usposabljanja delovne sile na mjnimum, vsega usposabljanja vseeno ne m6re prenesti na samo delovno mesto. Za nekatera opravila je predhodno usposablja-nje mnogo cenejša, hitrejša in ponekod edina uspešna pot. Gre za usposabljanje z uporabo pojmov, za prenos katerih zadošča opis s pisano ati govorjeno besedo, slikami, modeli .,• ¦ Skratka teoretično izobraže-P vanje. Teorijo je potrebno stalno preverjati % v praksi iz katere izhaja. Teorija, ki se U sprevrže v golo modrovanje, je za prakso S: neuporabna. Teoretično usposabljanje torej | ne more prehiteti teoretičnegaspoznanja, ;| lahko pa se z njim zlije in se hkrati razvija dalje v raziskovalnem delu. Raziskovalno : delo pa je produkcija znanja. ¦; Delovna sila, ki naj produkcijska sred-stva in sile revolucionira, mora biti sposob-na opravljati tako delo. Razumevanje učne snovi, ki je osnova za uporabo in produk-cijo znanja, ni pogoj za napredovanje v šoli. V šoli se zahteva reproduckija znanja. Razvijanje sposobnosti, ki omogočajo pro-dukcijo znanja, je možno le v produktivni uporabi znanja. Za razvijanje tovrstnih sposobnosti ni nujno, da se posameznik vključi v družbeno produkcijo. Tovrstne sposobnosti lahko razvija posameznik tudi v igri.^ Kako lahko postane učenec oziroma Student delavec? Oelavec je tisti, ki se s svojim delom vključuje v družbeno produkcijo. Ni pa vsako delo delb, s katerim se posameznik vključuje v družbeno produkcijo. Delo učenca oziroma študenta je učenje. Rezul-tat učenja je usposobljenost učenca oziroma študenta za delo v družbeni pro-| dukciji. Z učenjem učenec oziroma študent usposablja sam sebe. Usposobljenost je njegova lastnost, ki je ne more prodati ne da bi prodal sebe. On sam pa v blagovni produkciji ne more biti blago. Iztegasledi, da je učenje delo, ki ni vključeno v obsto-ječo blagovno družbeno produkcijo. Na drugi strani imamo v delovnem procesu usposabljanje učitelja, ki prodaja svojo delovno silo kapitalu in je s tem vključen v družbeno produkcijo. Učitelj je v delovnem procesu usposabljanja prisoten zato, ker je še vedno najcenejša in najlažje dostopna delovna sila. Stroj ga še ne nadomešča. Tak stroj bi lahko bil računalnik. Usposabljanje učenca oziroma študenta za delo v družbe-ni produkciji je delovni proces, ki je hkrati vključen v družbeno produkcijo in hkrati ni. To protislovje izhaja iz same protislovne družbane narave surovine, ki se obdeluje v delovnem procesu usposabljanja. Surovina je čtovek. Brez dela oziroma študenta ni rezultata delovnega procesa usposabljanja- usposob-Ijenega učenca oziroma študenta za delo. V družbeni produkciji. (Posameznik se lahko usposablja za delo tudi izven šole brez učitelja). Učenec oziroma študent je tisti, ki producira svojo lastnost in s tem sam sebe. Učenje je torej tudi delo s katerim učenec oziroma študent producira znanje ,,v svoji glavi". Zato je tudi učenje dejav-nost s katero iahko posameznik razvija sposobnosti potrebne za produkcijo znanja v družbenem meritu z raziskovalnim delom. Učenje je delovni proces v katerem nastopa učenec oziroma študent kot dejavnik subjekt s tem, ko producira sam sebe, medtem ko je v družbenem obsegu objekt istega delovnega procesa. Znanje v družbe-nem obsegu reproducira, glede na sebe pa producira. Učenec oziroma študent postane delavfec v blagovni produkciji, ko prodaja svojo 4 delovno silo za dalj§e obdobje in tudi živi š od te prodaje. Delo, ki ga opravlja pa mora ™ biti učenje-produkcija znanja. V nasprot- nem primeru se še vedno pojavlja enkrat kot delavec in drugič kot študent oziroma učenec. Učenje je produkcija znanja v indi- vidualnem obsegu. S tem ko postane učenje oziroma študij produkcija znanja v družbe- nem obsegu, se tudi učenec oziroma študent s svojim delom vključi v dmžbeno produkcijo. Praktični problem, ki študentu oziroma študentu delavcu ostane je, da si izbori status delavca in da prične prejemati za prodajo svoje delovne sile plačo, vendar: Ookler ostane učenje za oplajanje kapitala neproduktivno delo in ostaja učenec oziroma študent odvisen od cirkulacije kapitala, medtem, ko cirkulacija kapitala ostaja od njegovega dela neodvisna, ostaja problem praktično nerešljiv. Potrebe po usposobljeni delovni sili narekuje obstoječa razvitost produkcijskih sredstev in sil v obratovanju. Spremembo načinov trošenja delovne sile in s tem kvalifikacijske struk-ture delavcev je možno doseči zgolj s spreminjanjem producijskih sil in sredstev in nikakor ne po poti, ki producira ie potencialne delavce. Obstoječa Rrodukcija potrebuje za svoje obratovanje pretežno še vedno delovno silo, ki je sposobna obsto-ječe produkcijske načine zgolj reprodu-cirati in ne revolucionirati. Uresničevanje razno raznih želja in namer zato na področ-ju družbene produkcije kot produkcije dobrin in družbenih odnosov zato lahko oStane samo v obstoječem, k: želje in namere preoblikuje po svoje. Zato je po-trebno pri uresničevanju namer to obsto-ječe analizirati, da se lahko iz obstoječega gradi novo. Delovni proces, v katerega je vključen cjelavec kot njegov objekt, ne nosi v sebi nasprotja z delavčevo vlogo objekta v pro-dukcijskih odnosih, v katerih proda delov-no silo kapitalu. To, da je deiavec človek in torej osebek, tega nasprotja v družbeni produkciji in odnosih, ki izhajajo iz nje, še ne vzpostavlja Nasprotje, ki terja praktično razrešitev vloge delavca kot kapitalovega objekta, se pojavi šele z vkliučevanjem deiavca v delovni proces kot subjekta-krea-torja tega delovnega procesa. Tako delo se pojavlja tudi v okviru blagovne produkcije. To je delo, ki produkcijska sredstva in sile stalno revolucionira. Boj za odpravo tega nasprotja, je boj za odpravo biagovne pro-duckije in razredov, ki se v njej reproduci-rajo. Dokler pa ostaja nasprotje v vlogi delavca kot kreatorja delovnega procesa in hkrati objekta v odnosih, ki izhajajo iz tega delovnega procesa, še v zametkih, ostanejo vsa praktična poseganja v družbeno pro-dukcijo katerekoli komunistične stranke v okviru blagovne produkcije. Komunistične stranke na ta način ne morejo preseči okvifov delovanja socialne demokracije. Lahko pa seveda zabredejo še bolj v desno. % Z bližanjem uveljavliania usmerienegaj | izobraževanja v Sloveniji je pomen revoiui I cionarnih smotrov vsebolj drse! v ozadm 1 dogajanja okrog ,,podružbljanja" šolstva. j | — Vsestransko razvita osebnost v obstc { - ječi delitvi deia ne more obstajati. > i — Učenec oziroma itudent ne mor postati subjekt v procesu usposabljanj delovne sile v družbenem smislu drugač kot v sintezi usposabljanja in dela, katerem študent oziroma učenec produc I znanje v družbenem okviru. Zahtevo produkciji znanja v družbenem okviru p) kapital postavlja ie peščtci deiavcev zapos'' nih v družbeni produkciji. — Socialne razlike v družbi se ohranjc ker jih reproducira obstoječa delitev deiaj Če gre tu za reprodukcijo slojev v družip skem pomenu mora biti naprednim siiarv^, celoti vseeno, kajti to da je namesto Petrj Pavel pri vrhu, razmer v družbi ne spnj meni, ker je zdaj pač Peter pri dnu. 1 — Prehodnost gor-dol, ievo in desno p!l šolskem sistemu je omejena s težnjo pj minimalnih stroških izobraževanjazadek 1 obstoječi produkciji in zato nujno voo. . večanje podrejenosti učenca oziromj študenta kapitalu oziroma njegovim zastr-' nikom v podjetjih in državi. — Svoboda se v usmerjenem izob< vanju pojavija v dveh primerih: v svobd«tt menjavi dela in svobodni vsestransko razvf osebnosti. Svobodni menjavi deta se posvetil 7. opombo. Svobodi, kot svoir^ delavca, ki sam odloča o svojem (rezultati, vsebina in namen tega de! družbenih dogajanjih pa je namenjen članek, Tribuna .. . DeJovna sila vstopa svobodno na t Zato je v interesu kapitala, da v njeno p dukcijo vloži čimmanj in jo po mpžnc odtegne konkurenci, ki je v pf viagala sredstva ali pa ji na rJ odtegne svobodo. Navadno jo ookup«, Raznih oblik krecHticanja, stanovanjskega vprašanja in podobnega tu ne bom obravn^ val. Obravnavam pa obiike odtegovE svobode delovni siii, ki imaio korenin času med njeno produkdjo. natančne med usposabljanjem. Učna pogodba z učenci naših poklk šol je omogočila deiovnim organizadjarr obrtni kom, da so že med samim usposabtic njem izkoriščali svoje pogodbene obveznik kot izredno poceni delovno silo. Zato a jim po končanem šolanju raje vrača svobodo in sklepali pogodbe z novin vajenci. Takih pogodb v usmerjenem izo braževanju ni več mogoče sklepati. Tei učnih pogodb ne smemo mešati s tistimi, k so sklenjene med učencem oziroma študen tom in delovno organizacijo, v kateri p med časom šolanja učenec oziroma študen sploh ne dela, alj pa te za krajše obdobj (nekaj tednov). Stipendijska pogodba im svoje mesto ob usposabfjanju deknme sile 11 ni vezana na učenca oziroma študenta skoz šolo, temveč ob njej na bodoče defovno mesto. S tem je dolbčena narava štipendije in možnosti poseganja v družbeno stvamost z urejanjem štipendijske politike.^ Sposobnosti in nadarjenosti posamez-nika so v veliki meri družbeno pogojene. V kolikšni meri in kako se razvijejo je v veliki meri odvisno od pogojev bivanja posamez-nika — hrana, stanovanje, možnost giban]a, onesnaženost okotja, kjra, knjige in nekdo, ki se z njim ukvarja. Da štipendija ne more poseči v odpravljanje sociainih razlik v družbi je menda razumijivo, saj te izhajajo iz odnosov v družbeni produkciji, ki jih vedno znova reproducira. Soctaine razlike ne nastajajo med šolanjem in skozi šo!a Ker je usposabijanje podrejeno obstoječi razvitosti produkcijskih sil in sredstev, u njihove uporabe pa izhajajo tudi sociaJni razlike, je šolstvo zgolj sistem, ki to oh njanje sociainih razlik omogoča. Prve štipendijske pogodbe ali kaj podc^ nega se zato pojavijo šeie po ospovni šoiia konkretnih usmeritvah. (Štipendij^l pogodba bi omogočaJa zmanjševanje sociak nih razlik s tem, da bi jo dobil učenec že v prvem razredu osnovne šoie ali pa cek> i| prej.) Čimbolj v posamezni deiovni organfl zaciji potrebuje/o kadre, v nižjem letniisl izobraževanja so pripravljeni nuditi ^tipera dijo (odkupiti svobodo delovni sili). ŠtipefJ dij tisti iz vtšjih slojev ne potrebujejo, Le pJ jim že ,,pade" - za to poskrbi sorodstvo m bližnji znanci na položajih — nimajo sevetia nič proti njej. Socialni kriterij pri podeije-vanju štipendije je zgolj potrditev nuje. Tisti, ki nima zagotovfjenih sredstev za nadaljnje šoianje je zato bolj ,,zainteresM ran" Iprisiljen k iskanju dodatnth sredste^l da sprejme štipendijo ne giede na marm rožnato delovno mesto, ki se mu lahfcq obeta. Socialne štipendije ali štipendije iz zriendije težje dostopna. Kandidat bo ral najprej poskusiti poiskati kadrovsko »endijo. Ta dogovor je že v veljavi.(? ) Uvajanje usmerjenega izobraževanja v oslaviji je izraz bojev za večanje produk-iosti dela in s tem povezanim višanjem anske seštave kapitala. Do občutnih mikov ne pride kadarkoli, temveč pred-m po obdobju gospodarske krize med ero se kapital intenzivno koncentrira in estrukturira". Tako se kapital usmeri na lročja, ki prinašajo večji dobiček. jnveč ugodnih pogojev za večanje pro-ktivnosti dela v obdobju gospodarske Uperitete se pripravi, toliko silnejši bo p polet. Kapital z relativno nizko organsko | sestavo potrebuje veliko nekvalificirane in polkvalificirane delovne sile. V Sloveniji je približno polovica delavcev na tem kvalifi-kacijskem nivoju. Relativno nizka kvalifi-kacijska struktura zaposlenih delavcev pomeni dvoje: Da se v proizvodnji večino-ma uporablja ,,zastarele" tehnologije in, da I se v razvijanju novih tehnologij zaposluje malo delavcev. Taka proizvodnja pa je | odvisna od uvoza drugje razvitih tehnologij. Kapital je znanje prisiljen kupovati in ga je jzaradi tega še manj sposoben razvijati. V I interesu tistih, ki tehnologije prodajajo pa I je, da ne prodajo najboljše, temveč tisto, ki • uporabljena drugje, v razmerju z bolj razvito, zvišuje povprečni proizvodni druž- | beni čas za proizvodnjo nekega izdelka. Na \ I ta način si bolj razviti zagotavljajo in repro-ducirajo svojo razvitost proti nerazvitim. ] Tako se rešujejo tudi hujši polomi ob krizah-, ker lahko zaradi svojih nižjih proiz-| vodnih stroškov v nerazvito konkurenco I enostavno pometejo. Pretakanja kapitala v panoge z večjo j profitno stopnjo je mogoče z vplivom državnega aparata še pospešiti in jim povečati njihov obseg. Za nadaljne oplajanje kapitala pa je potrebno zagotoviti usposobljeno delovno silo. Sredstva za usposabljanje te delovne sile pa mora pri-spevati sedanji obstoječi kapital z dano akumulacijo. V naši gospodarski krizi pa se dobršen del kapitala v gospodarstvu bori za | svoj obstanek. V tem boju pa kapital ni ne daljnoročen ne srednjeročen, ne briga ga, kaj je to razvitost in nerazvitost. To so področja, ki tarejo našo nacionalno-ekono-- mijo v celoti in so zato tudi področja, ki jih tudi skozi vzgojno-izobraževalni sistem forsira država. Boji okrog mreže šol v Slove-niji to krasno izražajo. Za posameznimi birokratskimi strukturami pase nemalokrat skriva njihov ,,nacionalni veliki" kapital. Pri nas so tudi občine upravne enote s samo-stojnim finančnim virom. V okviru teh bojev poteka svobodna menjava dela na področju vzgoje in izobraževanja.7 speljati, dokazuje dogovor o pretakanju sredstev med posebnimi izobraževalnimi skupnostmi za izvajanje vzgojno-izobraže-valnih programov. Posebne izobraževalne skupnosti šepajo organizacijsko v tem, da je vsaka OZD podpisnica samoupravnega spo-razuma le z eno posebno izobraževalno skupnostjo, struktura potreb po delavcih pa ne more biti omejena le na eno usmeritev. Sorazmerno veliko število podpisnikov samoupravnega sporazuma o pristopu k posamezni posebni izobraževalni skupnosti pušča usklajevalcem veliko možnost pose-ganja v delovanje posebne izobraževalne skupnosti. Konkretne usmeritve se pojavijo po osnovni šoli. V našem šolskem sistemu imamo zato dve točeni reformi: eno za osnovno in drugo za srednje in visoko šolstvo. Značilno za eno in druga pa je, da se podrejata vsebini dela v obstoječih produkcijskih odnosih. Podrejanje vsebini dela v obstoječih produkcijskih odnosih v produkciji ni boj za socialistično preobraz- bo obstoječih odnosov, čeprav si morda to nekateri domišljajo. Gre za to, da razvoj produktivnih sil in sredstev ustvarja pogoje za revolucioniranje odnosov v družbeni '¦ produkciji in naj bi pri nas že spontano i revolucioniral tudi odnose same. ,,Pozablja- | jo", da je razredni boj še tu in da so za j njegovo uspešno izvajanje potrebni kon- i kretni družbeni subjekti na strani delavske- ga razreda, ki potrebujejo za svoje delova- nje historični materializem v neokrnjeni, nadogmatski obliki in vsebini. z odtegova- njem tega znanja množicam, nosilci teh teženj razkrivajo svoje konzervativne buržoazne pozicije. Materija postane človeka s Delo je način delovanja katerim hkrati proizvaja dobrine in vstopa v družbene odnose. Ta dvojna narava deta se v obravnavi lahko loči na dve področji — področje proizvodnje dobrin in področje družbenih odnosov. Ravno ta ločitev v obravnavi pa omogoča vzbuditi vtis, da sta to dve ločeni področji človekovega delova-nja v družbi. Interes vladajočega razreda hitro lahko postane obči družben interes in družba nadrazredna, ne glede na to, da je ravno produkcija tista, v kateri se družbeni razredi reproducirajo. Dobrine same zase interesu kapitala ni, da se delovna sila ^ Da se ne bi kdo zmotil in skušal prika-sobi za delo, ki ga potem ne opravlja. § zati ta boj kapitala kot uveljavljanje intere-fimeru, ko se predvideva v prihodnosti sov vseh delovnih Ijudi skozi naš delegatski } rast produktivnosti dela z uvajanjerrij sistem na področju vzgoje in izobraževanja ernejših, boij avtomatiziranih in za-4 kot podružbljanje vzgoje in izobraževanja v nih tehnologij in njihovo razvijanje, je naši ,,nadrazredni" družbi. Sama javna-»bno ustvariti rezervno armado delovne razprava o mreži šol je bila dostopna vsej-n ki bo takrat, kc^ bq to potrebno, vsko-1 , delovnim Ijudem le skozi ,,Predlog fazme-v produkcijo. Zato Jeipotrebno razširiti Jstitvb vzgojno-izobraievalnihN programov in i zajemanja višje izobrazene delovne števila oddelkov prvega letnika usmerjenegs Večanje obsega štipehdkartja j? sestavt izobraževanja v SR Slpveniji." Brez kriteri el priprav ria delo v rnodernejšijprdizi jev po katerih je bil ta predlog pripravljen iji. Bazo zajemanja kadrov zq višje, ga ni mogoče argumentirano obravnavati ificirana dela se lahko razširi tudi z Obravnava vseh delovnih Ijudi tako zvoden tm obseaa in kvalitete in obsega dela v na izražanje subjektivnih mnenj in stališč Wii šoli0 (celodnevna šola), kar je v Za ^problemati; i" šole Lproblematične' (tku planskih dokumentov posebej šole so tiste, katerih učitelji niso bili zado larjeno. Celodnevna osnovna šola tako voljni z usmeritvijo, ki naj bi se poučevala \ Hj s štipendijsko politiko služi daljno- njihovih prostorih ali pa se še ni vedelo ka Im (bolj točno je srednjeročnim) inte- bi kam vtaknili in je bilo interesentov zi «1 kapitala. Tako štipendije kot celo- prostore več) je bil rorejet dogovor, da se i ma šola pa ne posegata v proizvodnjo, njimi posebej politično dogovori. Vlogj socialne razlike nastajajo. Socialne države kot upravnika in ,,financerja" šol & v družbi so pogoj za uveljavljanje skega sistema je nujna le tam, kjer je po idijske politike. Btrebno zagotoviti življenjske interese obsto interesu kapitala je, da se delovna sila I ječe ,,civilizirane" družbe v celoti, to je v obi za delo v proizvodnji v kateri se I splošnem izobraževanju. Za izobraževanjc il oplaja. Kapital v težnji, da čimmanj ¦ po posameznih konkretnih usmeritvah pL v usposabijanje delovne sile, zmanjša ¦ zadošča, da združijo sredstva vsi zaintere te na ta način, da bodočo delovno silo Bsirani. Da se tega organizacijsko ne dL obi specializirano za povsem konkret- ¦ iravila. Posledica tega je lahko množica I mih profilov, tudi po več sto. (Na I ikem so to množičnost pričeli močno ™ il. V strahu zaradi nizke akumulacije ila ne sme biti noben dinar vložen v |k abtjanje delovne sile vržen proč. H i naložba mora doseči maksimalen ' ptek. V osnovni šoli zato praktično i več ne ponavlja, na srednji in višji iji pa skušajo nosilci te težnje doseči, ¦/ lučenec oziroma študent, kjerkoli in ^ ikoli bi odstopila od prvotne začrtane * pposabljanja še vedno ostala na neki ili pa bi se že lahko vkliučila v produk- Trditev, da se skozi ,,Naš" vzgojno-izobra-ževalni sistem reproducira predvsem buržoazno ideologijo, ni dovolj argumenti-rana s tem: zakaj se pa potem borimo za socialistično angažirano šolo. Ni marksistične in komunistične parole, ki se je ne da uporabiti v kontrarevolucio-narne namene tako, da se jo okrne revolu-cionarne vsebine in se jo prenese v dane družbene odnose. Z drugimi besedami: še neuveljavljene interese delavskega razreda se prikaže kot že uveljavljene. Najlažje se to izpelje na ta način, da se jih zapiše v doku-mente, ki imajo po možnosti tudi pravno veljavo. Iz učenca in študenta se ne naredi sub-jekta vzgojno-izobraževalnega procesa s tem, da se to nekam napiše. V usposablja-nju delovne sile sta predmet dela in torej objekt. S tem so učenci in študenti navidez-no v istem položaju z delavci. Bistvena razlika je v možnosti vplivanja na spremem-be svojega položaja in družbenih odnosov. Študentje in učenci so nemočni v spremi-njanju svojega položaja. Nasilne ali mirne demonstracije odsotnost iz vzgojno-izobra-ževalnega procesa, tistega dela družbene produkcije v kateri se kapital oplaja sploh ne prizadenejo. Materialna škoda, ki jo lahko povzročijo je zanemarljivo majhna. Mirna demonstracija je izraz protesta, ki pa ga tisti, ki naj bi ga slišali itak ne upošte-vajo. Skratka, to je lep sprehod po ulici, po koncu katerega mogoče še koga zaprejo za krajši čas. Odsotnost iz vzgojno-izobraže-valnega procesa bi povzročile resne težave šele po daljši prekinitvi dotoka usposoblje-ne delovne sjle, vendar se to ne bi smelo zgoditi v času gospodarske krize, ko so brezposelni za kapital samo zaželeni. Prav-zaprav je vseeno ali mladina preneha hoditi v Solo ali pa jo konča in po njenem koncu noče na delo. Kot potencialna delovna sila, ki v oplajanje kapitala še ni vključena, je eksistenčno odvisna od sredstev, ki jih imajo drugi. Skratka eksistenčno je odvisna od cirkulacije kapitala, medtem ko kapital ni eksistenčno odvisen od njih. Iz tega sledi: ne glede na to kaj študenti in učenci želijo in izražajo, usposabljanje delovne sile ostane in z njim mesto študenta in učenca v procesu usposabljanja delovne sile. Oejan-sko revolucionarno silo predstavljajo učenci in študenti takrat, ko ne le da idejno stojijo na pozicijah delavskega razreda, temveč ko se skupaj z delavskim razredom borijo za uveljavljanje interesov detavskega razreda, za osvobajanje dela in s tem povezano odpravo blagovne produkcije in razrednih protislovij. Skupaj z delavskim razredom so učenci in študenti lahko dejavnik v revolu-cioniranju družbenih odnosov. Zgodovina to potrjuje. Student in učenec sta subjekt za psiho-loge, kot človeško bitje pač, ki mu je treba olajšati dušo in srce, da bo srečno živelo in delalo v danih družbenih odnosih. Zato se je v vzgojno-izobraževalni proces vnesel smisel zanimivost in tosmiselno razvijanje sposobnosti v okviru pouka samega in inte-resnih dejavnostih zunaj njega. Z vstopom v družbeno produkcijo kot delovni si!i,° se večini tistih, ki so iluzijo zanimh/osti dela še gojili, ta podre. Delo, ki jih čaka |e delo v blagovni produkciji. Ta meščanski vzgojno-izobraževatni sistem nosi v sebi napredno kal svojega razkroja. Posreduje in omogoča dostop do znanja množicam in jih s tem bolj ali manj neposredno oborožuje za revolucioniranje odnosov v družbi in ohranjanje revolucio-narnih pridobitev. Danes smo pri nas na področju vzgoje in izobraževanja tu: v boju za vnašanje potrebnih znanj za revolucioni-ranje odnosov znotraj jugoslovanske družbe in posredno tudi zunaj nje. Tu se pričenja naša specifičnost samo-upravljanje kot oblika razrednega boja^ v naši jugoslovanski družbi. Tisti, ki so pri-pravljeni na cesti izraziti svoje nezadovoij-stvo zaradi obstoječih družbenih odnosov, ga lahko tudi znotraj delegatskega sistema, ki se za študente prične na njihovi šoli oziroma fakulteti, in se nato nadaljuje v posebne izobraževalne skupnosti in preko družbeno-političnih organizacij predvsem ZSMS, v vse prostorčke našega delegatskega sistema. Praksa kaže na to, da se te in sploh katerekoli oblike boja bolj malo poslužu-jejo. V sam značaj vzgojno-izobraževalnega sistema kot sistema usposabljanja delovne sile, sami učenci in študenti skupno z učitelji ne morejo poseči. Lahko pa se znotraj našega šolstva borijo za njegovo socialistično angažiranost. Položaj učenca oziroma študenta in učiteija oziroma profe-sorja kot objekta v usposabljanju delovne sile izhaja iz značaja te produkcije in ni subjektivne narave odnosa med učečim in poučujočim. Rušenje bariere med enim in drugim — demokratizacija odnosov v šolstvu — je pogoj za socialistično angaži-ranje šole, vendar to ne zadošča. V k>lo je potrebno vnesti revolucionarno terijo delav-skega razreda. Preobrazba šole je lahko le razšolanje šole v tem, da se vzgoja izobraže-vanje in delo povežejo v enoten proces, ki ga bo kreiral učenec — delavec sam. Delovna praksa in pouk, ki potekata časov-no ločeno drug od drugega še ni ta sinteza. Ta združba nosi v sebi revolucionarno vsebino v tem, ko pobija iluzije v gtavah učencev in študentov. Vse ,,preobrazbe" sistema šolstva znotraj sistema uposabljanja delovne sile za delo, pa te vsebine ne morejo imeti. (Gre za razšolanje šole). V naši socialistični federativni repubiiki Jugo-slaviji bi moral šolski sistem postati temelj idejno-političnega usposabljanja deJavskega razreda. Za revolucionarno družbeno dejavnost je povsem brezpomembno in tudi nesmiselno, da vsak njen nosilec sam zase anafizira obstoječe stanje. Važno je, da ga spozna v njegovi dejanskosti in se na podlagi tega vktjučuje v revolucioniranje odnosov v družbi. Analizo lahko opravi tudi kdo drug. Revolucija ne potrebuje samo analitikov, temveč predvsem revolucionarje. Temu načinu reproduktivnega usposabljanja pa šolski sistem s svojimi oblikami dela povsem ustreza. opombe: 1. Uporabna vrednost je vezana na kon-kretno osebo. Z njeno smrtjo izgine tudi njena usposobljenost. 2. Ali privatno šolo mogoče že imamo? Gre za to, da se ob sedanjih težavah pri vpisu na srednjo šolo, starši v veliki meri poslužujejo vseh mogočih privatnih zvez direktno na šoli ali pa si poiščejo kak-šnega ..mogočnika", ki to opravi na-mesto njih. 3. z razvojno-raziskovalnim delom 4. Za igro je tudi povsem buržoaznim so-ciologom in psihologom jasno, da z njo vstopa otrok tudi v odnose z ostalimi Ijudmi. Poleg za to dejavnost otroka se samo po sebi razume, da se ga ne da obravnavati ločeno od odnosov v katere vstopa z igro, razen kadar se ne igra sam. Otrok je kdor se igra, kajti ko odraste je le Se otročji ker se z igro ukvarja ob delu v družbeni produkciji, ki je pravo delo za odraste. Igra je obenem človekova dejavnost, ki jo sam usmerja in kreira. V njej nastopa kot subjekt. 5. Ta narava štipendije pride na plan v obdobju gospodarske krize, ko je delov-ne sile ,,celo" preveč in ji zato ni potreb-no že pred zaključkom izobraževanja odkupovati svobode. 6. Sam politični pritisk še ne povečuje kva-litete dela v celodnevni osnovni šoli. Dvig kvalitete je predviden in zaželen s strani naših državnikov, zatosem ga pač vtaknil zraven. 7. Spolitičnoakcijo so v Ljubljani dosegli, da gimnazija Bežigrad in Elektrotehna — Delta (računalniki) ne bosta podpisaii (beri: ne smeta podpisati) samouprav-nega sporazuma o neposredni menjavi dela s katero bi v usmerjenem izobraže-vanju v prostorih bodoče bivše Bežigraj-ske gimnazije izobraževali 2 oddelka učencev v smeri računalništvo. Obrazlo-žitev je bila sledeča: Celotno populacijo dobrih 30 tisoč mladih so v mreži šol že razdelili v okvire mreže šol in jih drugi ne smejo jemati, saj se to ne sktada z širšim družbenim interesom. Nekaj podobnega se dogaja tudi na Notranj-skem, le da gre tam za lesno industrijo, ki v svoji regiji ne ,,more" šolati kadrov za tesno industrijo, ker so v posebni izobraževalni skupnosti sprejeli pač drugačno rešitev. 8. Student in učenec, ki se kot priložnost-na delovna sila vključujeta v družbeno produkcijo, bistveno ne načenjata odvis-nosti cirkulacije kapitala od svojega dela, medtem ko sama zapadata v še večjo odvisnost od tako dobljenih sredstev. 9. Sama oblika razrednega boja še ne pred-postavlja razmerja sil in uveljavljanja vsebine razrednega boja delavskega raz-reda. Z različno organiziranostjo se | lahko ob dani številčnosti obeh razredov I razmerje popolnoma spremeni. To s l pridom izrabljajo na§e birokratske struk-I ture- Dušan Turk opaznih družbenih raztik še ne vzpostav-Ijajo. To se ,,zgodi" §ele v trenutku, ko postanejo last nekoga. Dejstvo pa je da so ves čas v posesti nekoga in da z menjavo zgolj menjajo ,,posestnika". Zaradi ločene obravnave dvojne narave dela lastnina lahko postane naravna predpostavka družbe. V kakšnih družbenih odnosih se opravlja delo (katero, s kakšnim namenom, za koga), je področje, ki ga eksploatator (to vlogo si zagotovi le tako, da ima v družbeni produkciji oblast) potiska čimdalj od eksploatiranih in tistih, ki bodo to šele postali. Ker samega obstoja družbenih odnosov ne more utajiti, razvije svojo ,,objektivno" razlago družbenih odnosov, skozi katero prenaša svoje vrednote in ideologijo z namenom reproducirati obsto-ječe odnose še naprej. Tako razlago družbe-nih odnosov posreduje posamezniku preko vseh možnih področij doživljanja njegovega okolja. Pri tem sploh ni pomembno to, da se nosilec prenosa tovrstne ideologije svoje dejanske funkcije zaveda. Bistveno je, da to funkcijo opravlja. Skozi vsebino medčloveš-kih stikov se izraža razmerje sil v družbi. Do takih stikov pride tudi v vzgojno-izobra-ževalnem procesu. Skozi vzgojno-izobraže-valni proces se reproducira celotna vsebina medčloveških stikov in to ne le skozi obvezne vsebine znanj družboslovnih predmetov. Razredni boj ima svoje mesto tudi znotraj vzgojno-izobraževalnega pro-cesa. Zato je potrebno biti pri anatizi toliko bolj pozoren. Razredni boj še zdaleč ni izbojevan. Vzgojnoizobraževalni sistem je dostikrat v žarišču ideoloških bojev zato, ker se skozenj ob reprodukciji strokovnih znanj ZNANOSTIN TEHNOLOGIJA i EKONOMSKEM KONTEKSTU 2. nadaljevanje 2. 1. 2. Raziskovanja, ki jih financirajo javne oblasti, predstav-Ijajo od 30 do 560 % celotne raziskovalne dejavnosti; največ dajejo vlade za temeljno raziskovanje, velike tehnološke programe v vojski in vesoljski industriji, za izobraževanje, zdravstvo in kmetijstvo. V zadnjih letih podpirajo tudi več raziskav s področja kvalitete ži-vljenja. Vsekakor je eden poglavitnih ciljev (20 — 50 % vseh sredstev) vladne podpore raziskovalni dejavnosti krepitev splošnega napredka znanja. Pomembno vlogo v tem konceptu imajo univerzitetne institucije, razloge za tako vladno politiko pa najdemo v naslednjih dejstvih: i) bazična znanja so splošno koristna, kar je mogoče podpreti s podatkom, da imajo najboljšo produktivnost tiste panoge, katerih tehnologija izhaja iz vedenja čiste znanosti (kemija, elektronika), |ii) tržni mehanizem ne povzroča zadostnega investiranja v osnovne družbene potrebe in je često celo v nasprotju s potrebami družbe. Posebej pomembno je vladno investiranje v raziskave v kmetijstvu in zdravstvu, ki ne smeta biti podvržena zgolj tržnemu mehanizmu. Izdatki na teh področjih, ki so prej premočrtno rasli, so se v sedemdesetih letih stabilizirali. Na področju obrambnih raziskav po moči izstopajo ZDA, Velika Britanija, Francija in Švedska. Za sedemdesta leta ugotavljamo, da je v večini dežel delež za obrambo padel (tabela 9). Pri industrijski tehnologiji so vladna sredstva koncentrirana v tistih industrijah, ki so povezane z vojsko. Tovrstno vlaganje je mnogokrat odgovor na različne zunanje izzive, dostikrat v zvezi z mednarodnim prestižem (npr. zasledovanje ZDA pri vesoljskih raziskavah, nukleami tehnologiji itd.). Vlade so sicer povečale vlaganja v raziskovanje energije, mikroelektronike, hkrati pa so posvetile več pozornosti nedorečenosti prejšnjih raziskovalnih naporov. Zelo pomembno je opozoriti na situacijo univerzitetnega raziskovanja. Le-to je izrazito napredovalo v šestdesetih letih, tendenca pa se je v večini dežel članic OECD obrnila v letih 1971—72 (tabela 12). Poleg stagnacije fondov za univerzitetno raziskovanje se je pojavila težnja po usmerjanju virov že obstoječe raziskovalne centre in utrjene discipline, kar bi moglo imeti negativne posledice za znanstveno produkcijo sploh, saj je le-ta vedno odvisna od dotiranja virov za nove znanstvene domene (npr. biokemija). Zaradi stagnacije fondov univerze niso mogle uvajati novih raziskovalnih kadrov, tako da vse dežele v sedemdesetih letih ugotavljajo staranje raziskovalcev. V ZDA je bila npr. leta 1968 povprečna starost raziskovalcev 41 let, leta 1974 pa že 44 let. Redukcija temeljnega raziskovanja je povečala pomen vezi med univerzo in industrijo. Posebej majhna podjetja poudarjajo pomen sodelovanja z univerzami, ki naj ne bi imele le vloge oblikovalca znanstvene baze, temveč naj bi sodelovale tudi pri tehničnih inovacijah. Nekatere panoge se pritožujejo zaradi pomanjkanja univerzitetnih raziskav — tako npr. japonska elektronska industrija in farmacija. Seveda pa bi tudi industrija morala v odnosu do univerze jasneje in bolj odločno definirati svoje cilje, se tesneje povezati z univerzo ter vzpostaviti učinkovitejšo komunikacijo med univerzo in industrijo. 2.2. Tendence v inovacijah Od konca šestdesetih let so v deželah OECD zabeležili zmanjšanje števila prijavljenih patentov, kar velja za več področij industrije že od leta 1965. dalje, To bi mogli pripisati manjši produktivnosti raziskovalne dejavnosti, vendar pa obstajajo tudi drugi razlogi. Podjetja so bolj in bolj prepričana, da je njihov izum bolje zavarovan kot industrijska tajnost, s tem pa je preprečeno hitro širjenje pomembnih tehnoloških izboljšav. Analize kažejo, da so ritem in orientacija tehničnega napredka v različnih panogah različni. To je razvidno že v štirih panogah, ki jih obravnava posebna analiza (SPT(79)16): elektronika, orodni stroji, farmacija, gnojila in pesticidi. Tako je za elektroniko značilna okrepljena inovativnost v proizvodnji kot tudi v koncipiranju izdelkov. Od let 1975-77 govorimo celo o ,,revoluciji v mikroelektroniki", ki se izraža v silno povečanih zmožnostih računalnikov in iznajdbi mikroprocesorjev. Ta odkritja so zelo pomembna, saj so primerna praktično za vsa področja, hkrati pa ti izdelki niso ekološko pomembni. Ravno zaostrena merila v zvezi z ekologijo so v sedemdesetih letih močneje prizadela farmacijo in industrijo pesticidov. i) Dobrine za trajno potrošnjo (avtomobili, elektrotehnični aparati) so ena tistih produktov, kjer sta se orientacija in nivo inovativnosti po letu 1970 globalno spremenila. Večji poudarek je na kvaliteti in trajnosti produktov; upoštevajo potrošnjo energije, zaščito okolja, hkrati pa so izboljšali delovne pogoje v sistemu serijske produkcije. V avtomobilski industriji so uvedli nove proizvodne postopke (npr. skupinska montaža), delno tudi zaradi nezadovoljstva delovne sile. Kot tukaj je tudi v elektronski industriji očitna težnja h kapitalsko intenzivni tehnologiji. ii) Proizvodnjo ,,vmesnih dobrin" oziroma predelovalno industrijo so spremembe po letu 1970 močno prizadele in zdi se, da je tovrstna proizvodnja pred globokimi strukturnimi spremembami. Zvišanje cen energije in surovin je povzročilo ekonomsko stagnacijo, slabo izkoriščenost kapacitet, padla je elastičnost povpraševanja, do izraza je prišla močna konkurenca na novo industrializiranih držav. Inovacije v industriji so bile napredne, vendar manj radikalne in usmerjene predvsem k izboljševanju produktov ter v racionalizacijo postopkov proizvodnje (reciklaža odpadkov, manjša poraba energije, manjše onesnaževanje). Raziskave so usmerili tudi v možnosti produkcije v manjših podjetjih, kjer stroški niso tako ogromni, delovni postopek pa je lažje prilagodljiv. Posebej pomembna se zdi usmeritev predelovalne industrije v izdelovanje končnih izdelkov, saj se je tehnološki nivo na tem področju zelo dvignil. Kemija se npr. nagiba k farmacevtskim izdelkom, kjer so se v letih 1967—75 vlaganja v raziskovalno dejavnost podvojila. V manjših podjetjih je lažje izdelovati za trg, zato pa se poveča odvisnost od raziskovalne dejavnosti. iii) Tudi v industriji opreme je število iznajdb zadnje desetletje rastlo počasneje kot v prejšnjih letih, ko je izdelovanje opreme zelo napredovalo. Tudi tu je tehnični napredek zaradi ,,novih ovir" spremenil orientacijo, predvsem v zvezi z varnostjo, zaščito okolja podoba finančnih in trgovski izobraževanja ter prostega časa. i L¦ ^ V »':&* in olajševanjem dela. Konstruktorji se čedalje bolj ukvarjajo izdelovanjem strojev, ki zmorejo izdelati celoten sistem. S pomočjo znanosti in tehnike so se nekatere panoge industrije zaradi močno spremenjene opreme dobesedno čez noč prelevile iz delovno intenzivnih v kapitalsko intenzivne (npr. tekstilna industrija). Uveljavili so se novi postopki in stroji, pa tudi nove tehnike njihovega vodenja. Posebej pomembna je uvedba tehnike numeričnega ukaza, ki omogoča izjemno natančnost. iiii) Zaradi ,,novih ovir" so se nekatere industrije znašle v hudih težavah (rudarstvo, vmesne industrije) ali pa pred dejstvom, da napredka ni več mogoče vzdrževati brez novosti znanosti in tehnike. Izrazit primer je kmetijstvo, ki je zelo odvisno od napredka v kemiji in biologiji. Posebej pa je za zadnje obdobje značilen razmah socialnih Itehnologij. Pod vplivom novosti v informatiki, v prenosu, skladiščenju in vzpostavljanju informacij se je začela spreminjati TABELA 4- PGRAZDELITEV (V %) STR0ČK0V ZA RAZISKOVANJE V SEKTORJTJ PODJETIJ. NEKATERE DEŽELS OECD. 1967 in 1975; v konstantnih cenah iz leta 1970 Vir: OECD imele pomemben vpliv na ostaliročja. Uvajajo se novi sistemi jjavnega transporta, vendar prob reseni. 2.2.1. Glavni faktor spremiri jg ter javne administracije, Scije na tem področju bi lahko v velikih mestih še zdaleč njso trendov v inovacijah od leta zelo vezane na spremembe v tu. Predvsem pa so poteze ija, konkurence ter napredka 1970 in nove tendence v inovira ekonomskem in socialnem k inoviranja odvisne od cen, povf znanosti in tehnike. i) Spremenjene cene nafte_w ih surovin so močno vplivale na velike sektorje ekonomije (p like, proizvajalce, socialne in privatne usluge). Prej je bila < lelovne sile bistven element stroškov za napredek tehnike, p.i so se pojavili tudi drugi vzgibi. To se je pokazalo posebc o novih zakonskih določil, ki pa niso enako učinkovala na vse ge. Še posebej se spremenjent kriteriji izražajo v farmacevtski triji in proizvodnji pesticidov. Kljub temu, da sta penicilin pirin iznajdbi naših dni, ne odgovarjata več veljavnim norn Očitno je prišel čas, ko bo treba veliko dati za temeljno r nvanje, da bi lahko zadostili temeljnim spremembam, ki smo riča v zadnjem času. Za manj polutivno tehnologijo bo posel »membna (in manj nevarno) uvedba novih oblik delitve odgi )sti in financ za raziskovalno dejavnost med privatnim in nim sektorjem; in teža bo verjetno na slednjem. ii) Za zadnje desetletje je k'\ značilna nova struktura povpraševanja. Manj sredstev gr rojsko, več pa za zdravstvo. izobraževanje, stanovanja, tran vmesne industrijske veje so sele prilagajati novim pogojem industrijskega povpraševanja,4menilo pa se je tudi povpraševanje potrošnikov. Vefzornosti je bilo posvečeno izboljšanju trajnosti in kvalitete metodam in uslugam v zdraj življenja in ekonomičnosti z enei in administracijo. Posebej ;ov, ki že obstajajo, ter novim izobraževanju, polepšanju Opomba: podatki za leto 19i primerljivi -z drugi drugačno merjenje. Vir: McGraw Hill, Business Development Expenditid fleto 1973 niso popolnoma Idatki. Gre za nekoliko i for Resarch and lew York. iii) Eden najpomembnejšil vojni je bila mednarodna kor konec šestdesetih let omajalej raziskovalni dejavnosti še ve znotraj dežel OECD se je nal konkurenca ,,novo industrialižij Taka situacija je v deželah predvsem v treh smereh: (1| močnejšo intenzivnostjo kap^ konkurenčni s kvaliteto kot uslugam, ki odgovarjajo industrializiranih deželah. iiii) Po 2. svetovni vojni napredovali in bili deležni veij kemijo, elektriko in elektronii ostale sektorje. Problemi znar postali vse bolj kompleksni številnejših in glasnejših krii znanstvenega delovanja, kar je )v inoviranja po 2. svetovni 3. Popolno prevlado ZDA so re dežele OECD, kar je dalo sn. K okrepljeni konkurenci Iročij pridružila še močna ržav' OECD stimulirala inovacije metodam in postopkom z proti izdelkom, ki so bolj ino, (3) proti produktom in rastočih trgov v novo lanost in tehnologija hitro irnosti. To posebej velja za so v mnogočem vplivale na Itehnike pa so v zadnjem času itani, predvsem zaradi vse jasnih družbenih omejitev prejšnja obdobja novost. Nekateri znanstveni dosežk h let bodo verjetno bistveno vplivali na podobo produkcij bej in še enkrat gre omeniti revolucijo v mikroelektroniki odo njeni izdelki uporabni praktično na vseh področjih 6 laktivnosti, možne pa so tudi spremembe v socialni strukti žbe. Vsekakor ti izsledki v prihodnosti zagotavljajo bolj hu detovne pogoje. Ravno tako velike posledice sdujejo rezultati raziskovanj v biologiji (mikrobiologija). Uv beljakovine) bi pomenila prav Posebej je značilno, da so ti pristop, ki je že prevladal, saj odvisni od dosežkov drugih zdravstvu, farmakologiji, kjt stroške dela. S pomočjo in z vzpostaviti zelo kompJeksen znanje. Torej sp bistvene spremer — spremenjena geografska n vih postopkov (ferfiizacija; cijo za celo vrsto sektorjev. vezani na multidisciplinarni žki ene znanosti čedalje bolj Napredek je pričakovati v ronika utegnila zmanjšati ^uvedbo elektronike bi mogli eni sistem in vseobsegajoče 1970 naslednje: raziskovalnih dejavnosti : ke in Evrope; ekspanzije univerzitetnega glede na ZDA se je povečai — občutno je zmanjšana raziskovanja; — zmanjšal se je delež raziskav^|financira industrija; — zaradi neugodne ekonom in drugih razlogov se je raziskovanje preorientiralo na kratkoročna dela s čim manj rizika; — spremenila se je prioriteta vladnih izdatkov za raziskovanja: zvišal se je delež za energijo in kvaliteto življenja, zmanjšal se je delež za vesoljske raziskave in raziskave v letalstvu. Razvoj je zaenkrat še nepredvidljiv in različen od panoge do panoge. Možnosti napredka so jasne na področju opreme (pisarniški stroji) in elektronike, povečalo se je povpraševanje po inovacijah s področja energije in številnih javnih služb. Potencialna ponudba tehnologije na osnovi biologije je neizmerna, vendar zaenkrat še nezanesljiva. TEHNIČNE SPREMEMBE IN EKONOMIJA Vsekakor je tehnični napredek zadnjih 200 let zelo pomembno vplival na razvoj zahodnih družb, ki so se v tem času spremenile iz agrarnih v industrijske. Napredek tehnike je stalno spreminjal odnose med različnimi sektorji ekonomije, eni so prodrli v ospredje, drugi so ostali zadaj. V pogojih močnega državnega intervencionizma, ki je značilnost zadnjega desetletja, ima tehnika lahko zelo pomemben vpliv na splošne ekonomske pogoje. Ritem in narava tehničnega napredka vplivata tudi na zaposlovanje in stabilnost cen. Po drugi strani pa ekonomska situacija močno determinira volumne in zgradbo resursov za znastveno dejavnost. Sploh velja pravilo, da v isti meri, kot je tehnični napredek naklonjen ekonomski ekspanziji, tudi ekonomija v ekspanziji stimulira hiter tehnični napredek. 3.1. Rast produktivnosti in tehnični napredek Tehnični napredek je eden pomembnih činiteljev procesa rasti produktivnosti. To izpričujejo podatki o stopnjah produktivnosti od panoge do panoge in variacije realiziranega raziskovanja v teh panogah. Sektorji z visoko produktivnostjo so največkrat tisti, ki dajejo veliko za raziskovalno dejavnost ali ki imajo opremo z močno raziskovalno intenzivnostjo. 3.1.1. Od sredine petdesetih letdo nekako 1970—73 beležimo v OECD občutno hitro rast. Vsi različni viri produktivnosti so bili med seboj sinhronizirani. Rast kapitala je bila veliko večja v sektorjih z visoko produktivnostjo (kemija, plin, elektrika) kot v sektorjih s šibko produktivnostjo. Vzporedno se je od šibke k močni produktivnosti presetjevala tudi delovna sila in v tem obdobju beležimo odhod iz/uralnih področij v druge sektorje. Vsi faktorji nam potrjujejo, da je bil tehnični napredek hiter in je prispeval h krepitvi rasti produktivnosti in rentabilnosti kapitala. Seveda pa so bili procesi rasti v različnih deželah različni. Konec petdesetih let so se ZDA po bruto narodnem dohodku jasno oddaljile od drugih dežel, sledile pa so Velika Britanija, Francija in ZRN s približno polovico manjšim nivojem produktivnosti, daleč zadaj pa sta bili Japonska in Italija. Veliki napori, da bi presegli ta tehnološki prepad, so obrodili uspeh. Sploh je v celotnem obdobju mogoče opazovati negativno korelacijo med začetnim (startnim) nivojem in stopnjo rasti produktivnosti, ki je bila najšibkejša v ZDA in Kanadi, najvišja pa na Japonskem in v Italiji. Dežele, kjer je najhitreje rastla produktivnost, so ravno tiste, v katerih se je odstotek raziskovalne dejavnosti v bruto narodnem dohodku povečal. Največ sta sicer za raziskovanje dajali ZDA in Velika Britanija, vendar je bila večina sredstev namenjenih za vojsko. Ostale dežele so močno povečale izdatke za raziskovanje, in kar zadeva delež nevojaških področij, so mnoge dežele dohitele, če ne celo prehitele ZDA in Veliko Britanijo. TABELA 6 STR0ŠKI TEHELJNEGA RAZISKOVANJA V PODJETJIH (v % od celote njihovih stroškov za raziskovanje) (Prirodoslovne in inženirske znanosti) Vir: OECD Kar se tiče panožnih rezultatov, je posebej hitro napredovalo kmetijstvo, ki je veliko vlagalo v raziskovanje. Produktivnost je bila v povprečju zelo visoka v tovarniški industriji, poslabšala pa se je v skoraj vseh deželah na področju uslug in izgradnje. Ker so med sektorji obstajale pomembne razlike, je bilo zadnje obdobje po fizionomiji precej drugačno od začetnega. 3.1.2. Znaki dolgoročnega cikličnega padanja produktivnosti so bili opazni že v šestdesetih letih, tendence pa so postale dokončno jasne po letu 1973. Splošni padec je prizadel praktično vse sektorje in vse velike industrije. Vzroki teh sprememb so mnogoznačni in spremenljivi. Posebej v ZDA obstajajo resne študije o spremembah v demografski zgradbi ekonomske populacije, o spremembah v zvezi z novo sektorsko razdelitvijo aktivnega prebivalstva, ki je privedla do situacije, da so sektorji z visoko produktivnostjo imeli manjšo personalno rast na račun povečanja zaposlovanja v sektorjih z nizko produktivnostjo. Posebej je izrazita težnja po umiku iz tovarniškega sektorja v sektor uslug. Pomembno so na stagnacijo vplivale tudi nove norme in zakoni s področja zaščite okolja, najprej v ZDA in potem v drugih deželah. Del načrtovanih investicij je odpadel. Po letu 1973 narasla cena energije je povzročila padec produktivnosti in rentabilnosti kapitala. Mnogi ekonomisti menijo, da so k temu močno prispevale tudi nove proračunske in monetarne omejitve. Vlade so hotele zajeziti inflacijo in preprečiti deficit plačilne bilance, posledica ^,ekonomije na vajetih" pa je bila zvišana stopnja brezposelnosti in slabo izkoriščene kapacitete v mnogih vejah industrije. Padlo je povpraševanje in produktivnost, zmanjšalo se je investiranje, padla je rast kapitala po delavcu, upočasnjen je bil ritem uvajanja nove tehnologije. Nekateri analitiki menijo, da je sprememba karaklerja razvoja tehnike bila razvidna že pred letom 1973, ter da je bilo zmanjšanje rasti produktivnosti glavna izhodiščna točka te evolucije. 3.2. Tehnične spremembe in inflacija Seveda je problem inflacije povezan s težavami v produktivnosti, med njima pa obstaja vzajemna povezanost in odvisnost. Spremembe v ritmu in orientaciji tehnjčnih sprememb niso osnovni vzrok za inflacijo, vendar jo gotovo zaostrujejo. Bolje orientirano in hitrejše inoviranje bi gotovo omililo inflacijske pritiske. Če so v ZDA iskali rešitev med ,,maslom" in ,,kanoni", so v Evropi razpravljali o vprašanju, ali je potrebno več javnih ali privatnih izdatkov. Povsod so se strinjali, da je treba dvigniti dohodke najmanj priviligiranih razredov v smislu boljšega nagrajevanja, vendar bi se kljub temu zmanjšal relativni delež proletariata v nacionalnem dohodku. Posebej se je ta problem zaostril s povečanjem cen energije in surovin v začetku sedemdesetih let. Vladni ukrepi so ob padcu produktivnosti še bolj otežkočali rešitev teh problemov. Tudi če bi vlade uspele zvišati produktivnost, to še ne pomeni, da bi bil problem integralno rešen. Inflacijski pritiski imajo od panoge do panoge različne učinke. Tako analize za obdobje 1950—60 kažejo, da so se najbolj povečaie cene uslug in izgradnje, medtem ko so se cene industrijskih izdelkov gibale sorazmerno s cenami v drugih sektorjih, stabilne pa so ostale cene kmetijskih proizvodov. Gre torej za močno negativno korelacijo med rastjo produktivnosti in spreminjanjem cen. Obdobje po letu 1973 ni drugačno zaradi omiljenja razlik v rasti med branžami, temveč zaradi spektakularnega povečanja povprečja, saj se je cela porazdelitev višine cen premaknila na višje. Pomembne spremembe so nastale glede sistemov določanja mezd, ki so postali bolj centralizirani. Mnoge kolektivne pogodbe vsebujejo klavzulo o indeksaciji, kar povzroča hitro rast nominalnih mezd. Hkrati je trg dela postal manj konkurenčen in pri plačah se je ojačalo načelo paritete (enaka mezda za enako kvalifikacijo v različnih panogah). Država je postala zelo pomembna v vlogi zaposlo* d. Ojačala se je koncentracija delovne sile v zelo velikih podjetjih, izrazitejša je koncentracija kapitala, to pa povzroča monopoliziranost trga, na katerem se cene določajo v naprej, in P2 z mehanizmom ponudbe in povpraševanja. Taka praksa sicer zmanjšuje padanje cen zaradi padca povpraševanja, vendar hkrati temelji na nižanju plač ali drugih faktorjev produkcije.-------------------^p^^. Dežmgn ^^ 12 PROTIALTHUSSERJU II. 3*% Čisto upravičeno se postavlja vprašanje, če je ves zgodovinski proces izjema, za izjeme .glede na kaj' tu gre. Preden Althusser odgovori na to vprašanje, se mu zdi potrebno hvaliti vprašanje, ki da zagotavlja neshe-matičen, neenostaven, neudoben, itn. odgovor. Marxu in Engelsu sicer čisto pavšalno priznava, da je njuna zasluga, da sta pokazala nasproti utopičnemu socializmu, da ,,nasprotje kapitai-delo ni nikoli enostavno", temveč vedno zgodovinsko konkretno specif icirano v formah, v katerih ,,učinkuje". To je sicer čisto v nasprotju z njegovim lastnim opisovanjem ,,vsakodnevnega izkustva" razredne eksploatacije, kjer je sam nasprotje ,kapital-delo, povezoval kot nekaj več kot enostavnega vsaj v iskustvu proletariata, vendar je to primeren uvod za dokončno opredelitev .naddoločenosti'. ,,Ali to ne pomeni nič drugega, da je očitno enostavno nasprotje vedno naddoločeno. Tukaj se izjema razkrije kot pravilo, pravilo pravila, in torej je treba razumeti od novega pravila stare ,izjeme' kot enostavne metodološke izjeme pravila. Lahko torej, da poskušam opravičiti celoto fenomenov glede na to pravilo, trdim, da je lahko ,naddoločeno nasprotje' ali naddoločeno v smislu historične inhibicije, resničnega ,blokiranja' nasprotja (prim. Wilchelmove Nemčija), ali v smislu revolucionarnega preloma (Rusija leta 1917), toda da se v teh pogojih nikoli ne predstavlja v .čistem' stanju? "1 Če si je bralec prej še lahko mislil, da je zveza s Kantom pretirana, ker ni nič bolj nesmiselnega, kot da bi bilo mogoče Kantovim kategorijam dati podobo substence zgodovine, so zdaj zato tu že podani vsi elementi. Kot mnogo drugega je Althusserjevo vprašanje seveda čisto retorično, gre za trditev, ki je postavljena v formi vprašanja, kar Althusser tudi v naslednjem stavku izrecno ,,prizna". ,Naddoločeno nasprotje', ki določa ves zgodovinski proces, se sicer v stvarnem svetu nikjer ne prikazuje v svoji .čistosti', zato pa v svoji čisti formi obstoji v Althusserjevi predstavi, če rečem s Kantom, v ,umu', in torej ni nič drugega kot ena znanih ,,form čistega uma". Ker nima nikakršne izrecne vsebine, je pa sama podlaga vsega drugega, in to cefo v njegovem zgodovinskem poteku, lahko rečemo, da se loči od znane Kantove stvari na sebi v tem, da je v zgodovini razgrnjena stvar na sebi. Sicer pa je vsaka njena nadaljna zveza s Kantom neprimerna, ker ne ustreza Kantovi filozofiji in njeni zgodovinski upravičenosti. Ta nezgodovinski značaj Althusserjeve ,čiste' miselne konstrukcije naddoločenosti in njegovo integriranje zgodovine v sedanjost in sedanjosti y zgodovino že zelo zgodaj opažen. ,,V tem poskusu in drugih sedaj aktualnih ideologijah je nek mit strogosti. Strah jih je gibanja, povzdigujejo v dogme in v inteligibilne tipe ekvilibrij, stalnost. Zavračajo prehode in prehodna stanja v korist negibnih stanj. Komentar Althusserja in njegove ekipe o Marxu najprej preseneti, vendar ga je mogoče hitro definirati. To je Heraklit, ki ga je videl, pregledal in korigiral eleat."2 Prispodobo, s katero Henri Lefebvre tukaj prikaže Althusserjeve, in ne fe njegove, falsjfikacije ,Kapitala' in sploh historičnega materializma, je treba vzeti dobesedno. Torej ne tako, da Althusser na sploh transformira Marxov tekst v njegovo nasprotje, kot bi Avguštin preinterpretiral Aristotela ali Heideggra, ampak v njeni konkretnosti, da je namreč historična vsebina vržena na eleatsko tnalo, kjer so preteklost, sedanjost in prihodnost vsaka zase celota, ki obsega vse tri. Lefebvre je hkrati pokazal, da je v Althusserjevi eleatski interpretaciji historičnega materializma hkrati z njenim specifičnim pojmovanjem zgodovine hkrati že negiran revolucionarni značaj. Kolikor pa ima pojem ,naddoločenosti'kakšnoracionalno vsebino, je to le tista, ki je izposojena pri Engetsu. Ta pojem namreč ni nič drugega kot preinterpretacija ,,v zadnji instanci določujočega momenta v zgodovini", kot ga je formuliral Engels v pismu Josephu Blochu septembra 1890. Althusser te zveze z Engelsom tudi nikoli ni negiral, le prikazoval je, kakor da je bil šele on tisti, ki je odkril napačnost Engelsovega pojmovanja in ga je zato izčrpno kritiziral in proti njemu postavil pojem .naddoločenosti' kot pravilno vprašanje na oni napačni odgovor. Engelsova argumentacija mu pri tem služi za ovrženje Engelsovega lastnega nazora. Tudi ta obračun opravi Althusser na terenu svojega zavračanja Heglove filozofije in njenega pomena v historičnem materializmu. Nazor, ki je po njegovem mnenju poskušal uveljaviti Heglovo filozofijo na način znane Marxove podobe o postavitvi Hegla ,nazaj na noge', je imenoval ,,ekonomizem". Ni se mu sicer zdelo potrebno, da kvalifikacija označuje ves nealthusserjanski historični materializem, tako da mu je celo Sartrova kritika dialektičnega uma ,,ekonomistična", ker da sicer verbalno oporeka Engelsovemu napačnemu pojmovanje, stvarno pa pomeni njegovo nadaljnje razvitje. V ,,ekonomizem" spadata torej poleg drugih Sartre in Engels, in če Smo z Althusserjem čisto dosledni, tudi Marx. In njegovo jedro ni predvsem v razlaganju vseh fenomenov z enim momentom, namreč ekonomijo, to je le glavni simptom njegove napačnosti, kot jo vidi Althusser, temveč v tem, da je ,,eksaktno nasprotje Heglovske dialektike."3 Da bi ga prikazal jasno, ga Althusser zvede do ,ekstrema\ do ,,karikature", ki jo sam vidi v Heglu, ki je strnil pojmovanje družbe v politični teoriji in politični ekonomiji 18. stol., in ki razume vso družbo sestavljeno iz dveh družb: družbe potreb, ali meščanske družbe, in politične družbe ali države, in vsega kar se utelesi v državi: religija, filozofija, na kratko zavest sebstva nekega časa. Za Althusserja to pomeni, da je Hegel ekstremen primer ,,ekonomizma", kajti ,,za Hegla materialno življenje (meščanska družba, se pravi ekonomija) ni nič drugega kot zvijačnon uma v pc-c-chdh 3vtonomije se spreminja po zakonu, ki mu je tuj: njegovem lastnem zaključku, ki je istočasno pogoj njegov možnosti: državi, torej duhovnem življenju."4 Tu je razvidno, da če kdo pripada ,,ekonomizmu"/ je to Althusser, ki v nasprotju z vsem bogastvom, ki je v Heglovem obravnavanju meščanske družbe prav v filozofiji prava, vidi zenačenje te družbe z ekonomijo. In kolikor ima njegov stavek sploh kakšen smisel, ne izraža kakega stvarnega nasprotja med Heglovim in Althusserjevim stališčem, čeprav Althusser ravno to nenehno zatrjuje. S Heglovim pojmom ,zvijačnost uma' je zaobseženo posebno pojmovanje posredovanja v procesu dela in predstavlja eno centralnih kategorij Znanosti logike. Najprej ga Hegel eksplicira v formi tistega, kar je pozneje dobilo neslavno ime kot ,zakon o prehodu kvantitete v kvaliteto'. V prikazu tega ,zakona', bolje rečeno v kritiki nekega naravoslovnega nazora, Hegel na svoj značilen način kritizira meščansko družbo. Problemu je mogoče slediti nazaj do Aristotela, pri katerem je ,,naša običajna zavest" privedena v precep, kadar mora odgovoriti na vprašanje, ali izruvanje enega lasu, in če vzamemo eno zrno s kupa, povzroči plešavnost itn. To kar se najprej prikazuje kot čisto nepomembna razlika, pa se skozi ponavljanje sumira, in vodi k temu, da kot rezultat izide nekaj, kar oporeka brezbrižnosti do kvantitete in kvantitativne spremembe. Toda ta brezbrižnost je praktično in teoretično uveljavljena, in kot je mogoče razbrati šele iz ,Kapitala', konstitutivna za obstoj meščanske družbe, s tem ko je v menjavnem aktu različna kvaliteta blaga nujno reducirana na neko isto kvaliteto, oziroma kvaliteto, ki na sebi nima več nikakršne značilnosti, razen da je mera vrednosti: delovni čas. Toda to zenačenje blaga in s tem dejavnosti Ijudi se opravlja za hrbtom ,naše običajne zavesti', celo v izrecnem nasprotju z njo. V tem, da je v njej kvantum tista stran, ki je vzeta kot ravnodušna meja, je na tej strani ,,neko bivanje nesumljivo napadeno in uničeno. Je zvijačnost pojma, da zapopade kako bivanje po tisti strani, po kateri se zdi, da njegova kvaliteta ne pride v igro, — in sicer tako zelo, da se povečanje kakšne države, kakšnega premoženja itn., ki vodi v nesrečo države, lastnika, celo najprej prikazuje kot njena sreča."5 Tu stori Hegel torej natančno tisto, kar mu očita Althusser, namreč da v primeru, ki je ,zakon\ zenači meščansko družbo v formi države z ,ekonomijo\ namreč z gibanjem lastnine. Hkrati je jasnejši od Althusserja, ker razlikuje med meščansko družbo in .ekonomijo' in niti najmanj ne povzdiguje nekritično ,,zvijačnosti pojma" v nebo, kot to prikazuje Althusser. Jasno je videl, da so lastninska razmerja posrednik med ,,ekonomijo' in državo, in hkrati si ni delal nobenihiluzij o tem, da koncentracija kapitala, rečemo lahko tudi lastnine, neogibno vodi k njegovi likvidaciji in s tem k likvidaciji države, ki je pri njem utelešenje ,nravne ideje', se pravi strnitev vseh vezi med Ijudmi v njihovi realni in idealni formi. Za Hegla torej nikakor ni, kot domneva Althusser, zvijačnost pojma ali uma isto kot .materialno življenje', ampak njegov princip, ki vodi v njegovo .uničenje'. In sicer je videl Hegel tudi slepoto ,naše običajne zavesti' za ta destruktivni element, namreč slepoto, ki ji je s vso močnjo zapadel tudi Althusser. Pri Heglu namreč .zvijačnost pojma' vodi tudi v polom lastnine in države, torej čisto določenega načina bivanja Ijudi, Althusser pa nasprotno samo ponavlja znano frazo, da je pri Heglu obratno država zakon in pogoj, ki določa spreminjanje ,,materialnega življenja". Hegel je tu na mnogo bolj materialističnem stališču kot Althusser. Zvijačnost pojma ali uma meri pri Heglu na prav tisto, kar pomeni pozneje pri Marxu, namreč da ,,smoter" stopa v posredno razmerje do objekta in med sebe in objekt potisne drug objekt, sredstvo, orodje, da ta dva objekta deiujeta drug na drugega in za ,smoter'. Ta prispodoba iz Znanosti logike in iz Filozofije zgodovine čisto ustreza Marxovi o utelešenju .zvijačnosti uma' v ročnem in vodnem mlinu ter parnem stroju. To pomeni, da lahko ,um\ naj nastopa v podobi velikega lastniškega posestnika ali kapitalista, v delovnem procesu postavi naravno silo proti naravni sili, da deleta zanj, kot #/dela" zanj vodni tok, ki poganja mlin. In kot naravna sila je vključeno v proces produkcije tudi človeško delo, ki ga kapitalist upošteva samo kot enega od ,,stroškovnih faktorjev" proizvodnje in ki ga zato tudi takoj nadomesti s kakšno drugo naravno silo, kadar ,stroški' produkcije in tehnologija to dopuščajo in zahtevajo. Večanje produktivnosti dela je samo poseben izraz za to nadomeščanje, toda naj je na mesto živega dela ali delavca še tako stopila kakšna druga naravna sila in pričela opravljati delovne operacije namesto njega, za kapitalista ta kvantitativna sprememba niti najmanj ne pomeni, da se je spremenilo kaj v značaju živega dela kot naravne sile v produkcijskem procesu. Njega ne silijo visoki moralni nazori, da osvobaja delavca živalske vpetosti v delovni proces in postavlja na njegovo mesto druge naravne sile, ampak padanje profitne stopnje, ki je samo drug izraz za povečanje produktivnosti dela. Ker pa individualni profit ni odvisen le od splošne profitne stopnje, ampak tudi od višje ali nižje produktivnosti glede na produktivnost, ki je bila dosežena v neki proizvodni panogi in v vsej družbi, je nadomeščanje manj produktivne naravne sile z bolj produktivno način, kako je ta profit mogoče povečati. Pri tem je še pomembno, da svet ni takšen, kot se je prikazoval v zavesti kapitalistov manufakturne dobe, kjer so naravne sile principielno na razpolago v neomejenem obsegu. Obratno je vključitev posamezne naravne sile v kapitaiistični produkcijski proces imela za posledico njeno monopolizacijo, ki je neogibno dobila svojo pravno formo v obliki izključne pravice uporabe kak§ne naravne sile, in ki ji oporeka le posebna okoliščina, da delovna doba ne more postati predmet izključne pravice uporabe, če naj se mezdni delavec ne spremeni nazaj v tlačana ali sužnja. Ta okoliščina pa ni bila pravno pogojena, ravno obratno so imeli poskusi njene likvid cije ravno tako pravno formo, temveč temelji na dejstvu, da ,,blagovna menjava ne vključuje na sebi in za sebe nobenih drugih odnosov odvisnosti kot tiste, ki izvirajo iz njene lastne narave."6 S tem pa je tudi izraženo, da je zdaj monopolizacija .naravnih sil* sama postala rezultat in le toliko kapitalističnega produkcijskega procesa. Taylorju pripada zasluga, da je nadomeščanje živega dela z drugimi ,naravnimi silami' iz praktičnega spremenil v znanstveni problem. S tem je prišlo do izraza, da je koncentracija proizvodnje na enem mestu in njej ustrezna delitev dela med delavci imela za posledico, da so postajale delovne operacije posameznega delavca vedno bolj enostavne in monotone, torej so delavca vedno bolj odtujevale ,kreativnemu', nepokretenjujočemu delu, hkrati pa so vse bolj postale primerne za to, da jih namesto delavca opravlja kakšna druga .naravna sila'. Bistveno pri tem je, da sta to dva procesa, ki nikakor nista samoumevno proces, kar bi pomenilo, da če je nek tehnološki postopek proizvodnje že postal primeren, da ga namesto ,naravne sile' mezdnega delavca prične opravtjati neka druga naravna sila, da je ta možnost že hkrati ista nujnost takšne substitucije. Nerazlikovanje med tema dvema procesoma je značilno za heideggerjansko in vso na njej slonečo kritiko Marxa in Engelsa. Ker sta bila prepričana, da je substitucija .naravne sile' živega dela z drugimi naravnimi silami, torej povečanje produktivnosti dela prenos, ki osvobaja delavca zraslosti s produkcijskimi pogoji, čeprav v formi sužnosti kapitalu, so ti kritiki prišli a misel, da zagovarjata pospešeno zasuženjevanje narave, ki da je prikrita forma družbene zasužnjenosti. To za to kritiko pomeni, da sta Marx in Engels z ,apologijo zvijačnosti uma', kar je njuna skupna točka s Heglom, že na tleh gospodujoče zavesti, kajti ,zvijačnost uma' na sploh, že v svoji abstraktni formi omogoča obvladovanje. To pa naj bi pomenilo, da se nista emancipirala od rasvetljenstva, ki je postaviio tehnično obvladovanje narave v ločitvi od gospodovanja Ijudem. Te heideggerjanska kritika pa obratno na tleh stoji razsvetljanstva, kajti njeno sovražtvo do razvoja tehnologije oz. ,mašinerije' ni nič drugega kot resentiment po naravi, ki je še ,nedoknjena', kajti nič ni ustrezalo meščanu bolj, kot je bila ,nedotaknjena' narava, ki jo je bilo mogoče prosto kapitalizirati. Toda ta ,nedotaknjena' narava, tudi tam kjer je dejansko obstajala, ni bila nedotaknjena od Ijudi, ampak le od kapitalističnega produkcijskega procesa. Obratno je bila narava vedno že ,dotaknjena' od Ijudi, pa naj je ilo za sibirsko stepo, severno ameriško prerijo, južnoameriški gozd ali avstralsko pustinjo. To je bila .nedotaknjena' narava dokler ni postala predmet kapitalskega monopola, ki nikakor ni šele spravil te ,,narave" v razmerje z ,,ljudmi", ampak je obratno z žganjem, puško ali tovarno pobil stare prebivalce in uveljavil dejstvo, da so za Ijudi veljali .svobodni', torej tisti, ki jih je od narave osvobodil kapital. Takoj ko na Althusserju popoka lak teorije, se prično prikazovati Rousseaujeve hlače, tako kot se za Heideggrovim grmenjem proti tehnologiji razkriva slavljenje prvotne narave, ki ni obstajala nikjer drugje kot v kapitalski fantaziji. Pri obeh je diferenca do tehnološkega obvladovanja narave samo izraz fundamentalne indiferentnosti do drjžbenega gospodovanja Ijudem. Vse trditve, da je obvladovanje narave, .zvijačnost uma', vedno že obvladovanje Ijudi, nikakor niso poziv proti obvladovanju narave, proti vsej tehnologiji, proti vsej ,mašineriji', kajti Heidegger, Althusser and Co. niso ludisti, ki bodo razbijali stroje, obratno jim še kako godejo s tehnologijo proizvedene Jagodnosti življenja', temveč je to zatrjevanje po ovinku, da je obvladovanje narave prav tako neodpravljivo kot ,obvladovanje' Ijudi, da je torej vsako temeljevanje družbenega prevrata le utemeljevanje drugačnega ,gospodovanja Ijudem' in da nikoli ne more biti nič drugega kot to. Dokaz torej ni toliko v tem, da sta bila Marx in Engels v zmoti, ker jima je šlo za proletarsko revolucijo, ampak v tem, da odprava gospostva nad Ijudmi ni mogoča, ker ni mogoča odprava gospostva nad naravo. S tem razsvetljenska zahteva po obvladovanju narave začne funkcionirati čisto drugače kot v razsvetljenstvu, namreč kot podlaga za teoretsko utemeljitev gospodovanja Ijudem, medtem ko je v razsvetljenstvu ravno veljala kot podlaga za osvoboditev od njega. Napačnost teh nazorov pa ni v tem, kako prikazujejo ,gospodovanje naravi', kot za ijudi usodno ali rešilno, ampak že v ločevanju .Ijudi' od .narave', ki je samo drug filozofski izraz za ločevanje ,produkcije Ijudi' od ,produkcije stvari'. V tem je utelešen interes meščana, da prikazuje naravo in produkcijske pogoje neodvisno od Ijudi in njihovih razmerij. ,,Kajti ravno iz naravne pogojenosti dela sledi, da mora biti človek, ki ne poseduje nobene druge lastnine kot svojo delovno silo, v vseh družbenih in kulturnih stanjih suženj drugih Ijudi, ki so se naredili za lastnike predmetnih delovnih pogojev. Le z njihovim dovoljenjem lahko dela, torej živi le z njihovim dovoljenjem."7 Tisto, kar je že Engels imenoval ,,maščevanje narave", ki se je uprla ,zvijačnosti uma', ni nikakršno maščevanje .narave' nad ,državo', ker se ravno tu razodeva narava kot ,#družbena kategorija" in družba kot naravna kategorija, in je tisto, kar se maščuje, družbeni značaj narave, ki se maščuje nad ,družbo'. Razumevanje tega značaja ,,maščevanje narave" radikalno loči mišljenje Marxa in Engelsa od razsvettjenstva, ki je prav tako dopustilo, da sta si ,narava' in .družba' oporekali kot dve abstraktni kategoriji, kot to dopušča sodobna kritika ,,represivnega jedra" in domnevne apologije ,,tehničnega gospostva" v historičnem materializmu. S tem so povezani najrazličnejši poskusi likvidacije kritike politične ekonomije, od Beckerja in heideggerjanskih kritik do Althusserja, ki vsi vidijo v njej ^razsvetljensko jedro gospostva", in razglašajo, da ni prišlo do kritike ,,tehnološke represije", ampak se je obrnila le proti družbeni represiji. Utemeljiti je torej hotela odpravo gospodovanja človeka nad človekom, in je videla celo nastanek podlage za to v vse večjem razvoju tehnologije in ,gospodovanja naravi', ter da je pri tem paradoksalno pozabila, da je človek sam le naravna sila ter da gospodovanje naravnim silam tudi vedno že v ,zadnji instanci' pomeni gospodovanje Ijudem. V tem pa pride na dan protislovnost tega prehoda od kritike politične ekonomije h ,kritiki instrumentalnega uma', kajti tisto, kar je tu v izhodišču predpostavljeno, ločitev narave od Ijudi, je na koncu predpostavljeno kot zanikano. Toda kar se prikazuje kot oporekajoče si strani kritike Marxa in Engelsa in oporekajoče si strani likvidacije kritike politične ekonomije, je poskus prevajanja racionalne vsebine teorije vrednosti iz kritike kapitalističnega produkcijskega načina v kritiko predkapitaiističnih oblik gospostva. Kolikor naj bi bila teorija vrednosti kritika, naj bi bila le kritika razmerij gospostva človeka nad človekom v abstrakciji od njihovega tehnološkega ustroja, in na ta teren jo je Althusser tudi postavil: ,,proletarci y svojem vsakodnevnem izkustvu že vedo, kaj je eksploatacija". Kolikor pa je, naj bi bila kritika politične ekonomije domnevno zastarela, neustrezna za kritiko poznega kapitalizma, je neustrezna zato, ker ni ,,kritika tehnične civilizacije". Ta bi naj bila zdaj najvišja, prava kritika kapitalizma, v kateri družbene oblMte gospostva niso ločene od ,,drugih oblik gospodstva," z eno besedo, gospostvo je pojmovano čisto abstraktno. In ker odnosi gospostva v kapitalističnem produkcijskem načinu in v njemu pripadajočih formah ekvivalentne menjave niso neposredno razvidni, se zdaj zdi, da je ,poglobitev kritike kapitalizma' v tem, da je njihova nerazvidnost tudi v teoriji potrjena, ne pa odpravljena, kot je veljalo še v kritiki politične ekonomije. S tem je doseženo dvoje: teorija vrednosti je razveljavljena kot specifična kritik^ kapitalističnega družbenega načina proizvodnje in je razglašena i. občeveljavno kritiko gospostva človeka nad človekom, torej za moralno obsodbo obstoječih družbenih razmer; hkrati je na mesto teorije vrednosti, kot njena dovršitev, ,resnica', postavljena ta ,kritika tehnične civilizacije', meščanski nazor, ki na ,,nov način tematizira naravo", namreč kot garant neodpravljivosti družbenih oblik gospostva in kot podlago za razširitev terena revolucionarne zavesti, na katerega kritika politične ekonomije §e ni stopila. Zdaj so namreč oblike tehnološkega gospostva prikazane kot zadnje meje družbenega gospostva, namesto da bi bile obratno oblike družbenega gospostva odkrite kot zadnje meje tehnološkega gospostva. Tisto, kar se tu prikazuje kot ,,razširitev" terena kritike politične ekonomije, je dejansko njena ukinitev. Toda z napadom na kritiko politične ekonomije oz. Marxov ,Kapital' je povezana tudi odpoved heglovski dediščini konkretne in imanentne negacije, ki je opravljena ravno z obsodbo nerazličnega razumevanja .zvijačnosti uma' pri Heglu, Marxu in Engelsu. Zato Althusser ugotavlja, da tisto, kar Marx prikazuje kot postavitev Hegla z glave nazaj na noge, ni mogoče, ker bi to pomenilo ohranjanje ,,pojmov Heglovega modela družbe"10 z obrnjenim predznakom. To pomeni, da v Heglovi dialektiki ni nikakršne racionalne vsebine, ki bi jo bilo potrebno ohraniti, in tudi tisto, ki jo je ,,ekonomizem" poskušal ohraniti, bo Althusser zanikal- Namreč ne Hegla na sploh, ne le Heglovega načina prikazovanja in razodevanja zavesti sebstva, ,,temveč tudi s heglovsko temo fenomena-bistva-resnice-nečesa...." 8 S to zavrnitvijo Hegla, ki jo Althusser podtika tudi Marxu, kot da ni le njegov lastni produkt, čeprav je bil sicer vedno vse drugo kot skromen, je seveda povezano tudi neizogibno zanikanje stališč samega Marxa in Engelsa. Ravno Engels je že v kritiki Feuerbacha pokazal, da ima odprava razlike med pojavom in substanco druztoemti la&manj za naogfcno fcomekvcnco, da so naključna razmerja narejena za bistvena in s tem neodpravtjiva. Toda te zveze svojih stališč z Engeteovimi Althusser ne tio razisloovai, temveč le tiste. s katerimi bo lahko prifcazovaf, ioot da Engetau ni Uo za nič drugega, da utemelji pojem .naddoločenasti'. čeprav ga ni izrekel. Ker sta falsificiranje in kritika Engelsa pri Althusserju neločljivo povezani. si je potrebno natančno ogledati Engebovo stalSče. .JDniKJt pa se deia zgodovina tako, da končni rezultat stalno izhaja iz konfliktov mnocph posameznih voij, pri čemer je vsak spet z množico posebnih žMjenfSkih pogofev nareien za to. kar je; so torej rteštevilne druga z drugo se križajoče sile, neskončna skupina paratelogramov sil, iz katere izhaja rezultanta — zgodovinski rezuhat, ki jo je spet samo treba gledati kot produkt neke. kot cetotp nezavedno in brez voije učinkujočo moč. Kajti kar žeii vsaic posameznik. preprečuje vsak drug. in kar pride na dan, je nekaj, kar ni nihče žeteL Tafco potefca dosedanja zgodovina na način naravnega procesa in je tudi bistveno podvržena istim zakonom gibanja. Tod iz tega, da posamezne volje — od katerih želi vsak tisto, k čemur ga ženejo telesna konstitudja in vnanje, v zadnji instanci ekonomske okoliščine (njegove lastne osebne aii sploSno-družbene) — ne dosežejo tistega, kar želijo, temveč se stopijo v oelokupno povprečje, skupno rezultanto, iz tega ne smemo sklepati, da jii je mogoče postaviti = O. Nasprotno, vsak prispeva k rezuhanti in je v toliko v njej zapopaden."9 Afthusser imenuje ta Engeteov prikaz »prazno konstrukcijo". To je tudi sioer njegova neeksplickaoa oznaka za ves historični materializem, ki je tu priSta do svojega .jjojma". Engels ne poskuša prikriti, da gre za prispodobo, ki je vzeta iz fizite, in človek mora biti althusserjanec, da pride na misel, da fizika ni v nikakrSni zvezi z družbo- Za Althusserja obratno, ki mu gre za nadomestitev zgodovine produkdje in reprodukdje dejanskega življenja kot v ^adnji instand' določujočega momenta, z abstraktnim pojmom /laddofočenosti', pa je čisto nespremenljivo, da bi bilo mogoče ,za' zgodovinsktm dogajanjem odkriti nefco deiansko, praktično, predmetno silo njegovega gibanja in njeno formiranje. saj je cbratno pokazal, da se nikoli ne prikaže v ..čistetn stanju", in jo zato lahko opredeli le fenomenalno, ne pa substandalno, prav tako kot je substandalno opredeUI sile njene negacije, nasnreč proietariat. In ravno v pojmovanju proletariata kot praktične, piedmBUie sile zgodovine, ki jo lahko razume Althusser le skozi prikazovanje njenih izjem oz. porazov. »nitoli v čistem stanju", se izkaže prava narava /taddotočenosti* in kritike Engefsove substandalne dotočitve zgodovinske aiie. Zdai je tot ..triumfirajoča sila" y zadnji instanci odkrita v ,,ekonomiji", ko podtika Althusser. ali v zgodovmi produkcije in reprodukcije dejanskega žJvfjenja. faot v resnicKpravi Engels. Vsekakor pa je že Engels določi! tisto, kar AKhusser imenuje »notranje bistvo teh hazardov" 10 in kar naj že brezupno razodeva. da se Engets ni otresel Heglove manire razlikovanja med pojavom kake stvari in tistim. kar je ,v* ali ,za' njim. On, Althusser, ki vse opazuie. kakor ni v ,,č«tem stanju", pa tej ,igri indivtdualnih volj', ki po svop vsebini kaže nazaj na naravo, vidi ie Hobacha, in zato ne ve, ali ima opravka z enim afi drugun. In ker argumentira kot nekdo, ki sploh rad globoko pogleda v kozarec, in mu je cocfctail najprej pred očmi, se tudi izraža v ustreznem jezilou: Jasno je, da Engels tu me§a dva tipa eksplikacije. Ta dva tipa nista nič drugega, kot marfcsističen in nemarksističen, in ker so Atthusserju sploh pri srcu tipi in modeii, torej prazne projekcije mišljenja v dejavnost, je že uspeh. da je pri Engelsu odkril ,,nemarksističen tip eksplikacije". Kajti njegova kritika Engeisa in Manca se ne loči v argumentih proti enemu jn drugemu. temveč v .^fcsplikaciji" teh argumentov. Medtem ko pri Mancu odkrije Jbdine", prazna mesta. za katerih pojasnitev je seveda poklican on sam, in ki jii niiqer izreono ne označi kot ,nemarksistični tip eksplikacije', in Id jih mkjer izrecno ne označi kot ,nemarksistični tip eksplikadje', mu je revizionizem od Bentsteina naprej seveda utrl udobno pot v raztikovanju Mancovega in Engetsovega nazora. Nobena novost ni, razen v formulacij očhka, če Atthusser v tej Engelsovi pojasnitvi vidi brezkončnost sil brez vsebine, abstraktno generalizacijo, na kratko mehanično popnovanje sveta. kot je bilo značilno za materializem 18. stol. In hkrati vidi v tem prikazu »marksistično eksplikacijo", ker Engels med .^eskončnim okolBčinam uvršča .^ikrati obče in konkretne določitve", družbene in ekonomske okoli§čine, ki so določujoče ,,v zadnji pristojnosti". Toda Engelsova pojasrotev zgodovinskega prooesa ni ,,marskistična" zato, ker je naiaknil na fizikaien model sil plašč družbe in ekonomije. Ravno obratno je v samem družbenem procesu produkcije in reprodukcije dejanstoga živQenfa zaobsežno hkrati to jjrodudranje' diference med ^iaravo' in Jjudmi", ki jjo Marx in Engeis najbolj izrecno pojasnjujeta na začetku Kritike gothskega programa, zato je proti Atthusserju treba reči, da ni težko pokazati na povezanost gfeanja dnižbe in gibanja narave, da pa je bistvena naloga historičnega materializma pokazati ravno obratno odpenjanja narave od družbe in družbe od narave in njuno samostojno fiksiranje. Za razumevanje tega fiksirania psamosvpjene ^iarave' proti /iružbi' in osamosvojene jdružbe' proti ^iaravi' je bistvenega pomena pojem ,,zvijačnost uma". ki je že pri Heglu zaafasegal oporekanje in enostnost naravnega in družbenega: ,,To, da sufajektivni smoter. kot moč teh procesov, v čemer se to objektivno drugo ob drugem obdtgne in odpravi (aufhebt,), se samo drži 2unaj nj8i in je nsto v njih se ohraniajoče, je zvijačnost uma.11 Individue v zgodovinskem procesu prikazuje Hegel kot sredstva, čeprav si vsak ndmduum predstvalja, da je sam, da so njegove potrebe, želje itn. smoter njegove d^avnoni, Hegel pa jih s tem vzdigne nad zgolj subjektivnost in najstvo. V tem Ijudi tudi ne razlikuje od sredstev, ki kot orodja in stroji izpolniujqo smotr« v naravi. in y katerih je mogoče videti utelešeno zgodovino te zvijačnosti uma. Nič ni. torej bolj nesmiselnega, kot je Althusserjev očitek Heglu, da sta ..ekonomija" in.^vijačnost uma" isto, čeprav ni presenetijivo, da vidi malofneščan v ekonomiji le zvijačo in goijufijo in v goljufiji vso ekonomijo. Obratno je dr. Božidar Debenjak pravilno pokazal, da že pri Heghi zaobsega ta pojem nekaj čtsto drugega kot m^etarjen|e. namreč abračanje ,/iarave zoper naravo" in da torej ne spada v sfero menjave Maga^ če ima kakŠno zvezo z ^konomijo', ampak da spada v Jfero produkdje in reprodukdje defanskega živijenja. ,,A vse človeško produktivno početje je po svoji naravi ^vito': da bi dosegli svoj namen, ingravamo vročino proti rudi ali pa z igro naravnih sil uravnavamo in kontroiiramo razpad atomskih jeder. Vsak nov izum je nov trik, ki navrne v reš pnd še novo naravno moč ali pa zapre pot nepotrebni ali škodljivi naravni močL !n produktivno početje je od tistega trenutka človeško produkthmo početje, odkar fe na deki ta zvijačnost. 12 Bistvena razlika med Hegkrvim ter Mancovim in Engebovim pojniovanjem »zvijačnosti uma" pa je v tem, da je smoter pri Hegli 5e razumljen spekulativno, abstraktno, ^ubiektivno'. čeprav so Sredstva tega obračanja narave zoper naravo vzdigniena daleč nad njegove smotre. Pri njem je torej smoter še vedno sut^ektivno, Jbeifa' indhndua, ali pa absolutno, bog kot zadnji smoter, ki je s tetn Se 0ostavi|en nižfe od svojih jorodii'. v čemer ni mogoče spregledati prikritega materialisUčnega elemnta Hegtave filozofije. Toda ravno tu, kjer je ta filozofija najbolj daljnosežna, se razodeva njena meja, v njenih materiafističnih elementih prihaja na dan vsa napačnost spekulativnega in v cetoti še ideaiističnega nazora. S tem da sta Marx in Ertgels obravnavala »zvijačnast uma" v kritild politične ekononnije, kar Althusser čisto napačno podtika že Hegiu, sta alternativnost človekSke zgodovine postavila na naterialistična tia, kjer je smoter, .želja*. potreba. ki giblje ,,zvijačnost uma". čeprav nikjer ni povzdlgnjena nad ^sredstva', šele materialistično kot nasprotje med tehnološko in družbeno produktivnostjo dela. Zgodovina ,,zvijačnosti uma" je zdaj razumljiva kot zgodovina razvoja tehnologije oz. povečevanja produktivnosti dela, in tvori tisto podlago, na kateri se je ,narava' lahko in se je celo morala odtrgati od ,družbe', čeprav v formi njune povezanosti. f/Zvijačnost uma" je šele tu razodeta v svoji protislovnosti in Sele s tem je razkrita alternativnost, ki je z njo nastala, da namreč ne gre več le za izigravanja ena naravne sile proti drugi, ampak da obstaja neka naravna sila, stvarni Ijudje kot proizvajalci, katere ,izigravanje' nasproti drugim naravnim silam hkrati oporeka in potrjuje njen ,smoter'. To pomeni, da smoter povečevanja produktivnosti dela .sredstvom' tega procesa ni več zunanji, čeprav nasprotje med sredstvi in smotri ne le ni odpravljeno, ampak je ceto razvito naprej. Zvijačnost uma zadene v formah gibanja kapitala na svojo notranjo mejo, kolikor je kapital sam meja svojemu gibanju. Substituiranje ene naravne sile z drugo naravno silo in izigravanje ene naravne sile proti drugi naravni sili, torej zgodovinski pojem zvijačnosti uma, prihaja v nasprotje s substituiranjem neke konkretne, praktične, .človeške' naravne sile, delovne sile, in prične v formi interesa kapitala uveljavljati ,smoter' nad sredstvom, kajti zviševanje produktivnosti dela v delavnici posameznega kapitalista prav tako zvišuje profit posameznega kapitalista, kot ga splošno, celokupnodružbeno zviševanje produktivnosti znižuje. Kajti od vseh naravnih sil, ki jih kapitalist pušča delati za sebe, je vir profita ena sama .naravna sila', namreč človeško delo, čeprav ni delo delavcev v delavnici posameznega kapitalista neposredni vir k njemu pritekajoče presežne vrednosti, ampak le sredstvo, s katerim participira pri delitvi celokupnega družbene presežne vrednosti. Za posameznega kapitalista je torej bistveno, ali je produktivnost dela v njegovi delavnici višja ali nižja od splošne stopnje produktivnosti v njegovi produkcijski veji, ker ta skupaj z velikostjo njegove delavnice določa njemu pripadajočo sumo profita. Do obče družbeno dosežene stopnje produktivnosti pa je kapitalist v prav takem razmerju, kot Althusser do pojma naddoločenosti; glede na njo vidi same izjeme, profit, ki mu pripada, je izjema glede na njo, in hkrati nima do nje nikakršnega substancialnega odnosa, kajti obče družbeno dosežena stopnja produktivnosti dela ni nikakršen vir profita. Kakor je v interesu kapitalista, da v svoji delavnici povečuje produktivnost dela in nadomešča deio v tej delavnici zaposlenih delavcev z delom strojev, eno ,naravno silo' z drugo naravno silo, tako se neizogibno dogaja da profit manj produktivnega kapitala, ki prcducira več z živim delom in manj z drugimi naravnimi silami, odteka k bolj produktivnemu kapitalu, pa vendar ni več ta ,interes', smoter, želja itn. zunaj samega predmetnega gibanja, temveč je obratno interes kapitalista le interes personifikacije kapitala, kar pomeni, da ima zdaj samo kapitalsko gibanje v sebi interes in sicer oporekajoči si interes posameznih kapitalov, ter da je le še v Heglovih iluzijah ideja, božanski smoter, itn., lahko puščala, da so se naravne sile odrgnile druga ob drugo in se odpravljafe, s tem pa opravile tisto, kar je bilo v interesu ideje. Kakor je torej na prvi pogled videti, da sta Marx in Engels preprosto prevzela Hegtovo misel o zvijačnosti uma, ki spada v temelj njegove filozofije, in hkrati omogoča njeno racionalno pojasnitev, sta vendar obratno pokazala brezbrižnost kapitalskega interesa nasproti substanci produktivnosti dela, ki je nasprotno vedno le interes za ,,izjeme" od te produktivnosti. Hkrati pa se je razkrilo kot iluzorično, da bi se sam ta interes lahko še prikazoval kot izjema, kot zunanji naravnemu gibanju kapitala, kar pomeni, da se zdaj kapital giblje sam kot naravna družbena sila, čeprav razume sebe vosebi kapitalista nasprotno kot zunanji smoter celotne produkcije. Prav tako zadeva takoimenovano izumljanje novih orodij, strojev itn. povsod na svoje predmetne družbene pogoje, kot ovire, naj si še tako prizadeva, da bi bilo videti delo osamosvojenega mišljenja. Šem in tja celo odkrije, da je kapital in kapitalist tisti, ki mu na vsakem koraku določa spoznavne meje, in pri tem pozablja, da je oporekajoče si gibanje ,,zvijačnosti uma", osamosvojene forme tega gibanja v podobi kapitalista, inovatorja, mašinerije in naravnih sil v kapitalističnem produkcijskem procesu, odpravilo tudi iluzorično možnost, da bi ,,ideja", smoter, interes ali kakorkoli se že imenuje, lahko stala zunaj tega procesa, in v ozadju ostajala neprizadeta. Zvijačnost kapitalskega uma si torej oporeka v formah, ki jih je sama proizvedla. Novo orodja, stroji in sploh predmetni družbeni pogoji dela sicer že obstajajo kot zgodovinsko dosežena stopnja razvoja tehnologije in produktivnosti dela toda ie kot dela ,naravnih sil', ki šele tedaj stopijo na mesto posebne ,naravne sile' človeškega dela, ko opravlja kapital najbolj delikatno operacijo, svoj salto mortale tako vratolomno, da si pusti napeti mrežo, ki naj ga reši, ter da človeškemu delu značaj človeškega dela, in pusti zdaj delati .naravnim silam' tam, kjer je prej delal človek kot naravna sila. Nasprotje med razvojem produkcijskih sil in producijskih odnosov dobi torej tudi svojo posebno formo v tern, da si oporeka ta produktivnost dela .naravnih sil' in produktivnost dela ,naravne sile' človeškega dela. Profit se tu vzpostavlja kot tisti medij, ki posreduje in ponovno vzpostavlja zvezo med ,družbo' in .naravo', tako da pusti naravnim silam, da stopijo na tisto delovno mesto, kjer je prej stal delavec Toda to substituiranje dela ene ,J .naravne sile' z delom mnogih naravnih sil, dela človeka z delom str v katerem je na poseben način vzpostavljena razlika in nasprotje med gibor cm v naravi in delom Ijudi, je hkrati enostransko, le v kapitalski formi pot-?":o dejstvo, da je človek naravno, predmetno, čutno bitje, te toliko koilkor lahko naravne sile hkrati absorbirajo in izrinejo njegovo delo. Toda to substituiranje dejavnosti Ijudi z ,,delom" stro\ev je le navidezno potrjevanje Ijudi kot univerzalno produktivne ,naravne sile', ker je š<;;e v njem hkrati prišlo do izraza, da je razlika med to ,naravni silo' in vsemi siceršnjtmi naravnimi silami vzpostavljena ne glede na njeno čutr^est, predmetnost, naravnost, in le glede na razmerje kapitala do kap *3ia. Zvijačnost tega uma oporeka sama sebi v tem, da racionaliziranj^ in Substituiranje človeškega dela s stroji oporeka pritekanju profita od dela ene same naravne produktivne sile, živega človeškega dela. Nič ni oolj nesmiselno, kot trditev, da Marx navsezadnje identificira in da je pri r/sm treba identificirati tehnološko obvladovanje naravnih sil z apoic::jo družbenega gospostva, oziroma da je apologija družbenega gospostvči ori njem zaobsežena že v apologiji tehnološkega napredka. Ne le da Roussea. in Heidegger predstavljata, prvi zgodnje in drugi poznokapitalistično podlac: te kritike, temveč je v njej spregledana, ,potlačena' osamosvojitev tega urr.o v dveh nasprotujočih si personifikacijah, ki utelešata razdejanje yrr;a in njegove vedno že postulirane enotnosti, v upravniku podjetja in ,inovatorju', ki mu je podrejen. Odkrivanje novih tehnoloških postopkov, strojev itn., je vse manj povezano z njihovo vpeljavo v proces produkcije, zato pa je toliko bolj postalo potrebno postuliranje enotnosti uma in gospostva v vseh njunih oblikah in filozofsko postuliranje enotnosti teorije in prakse, ki stopa na mesto nasprotja med teorijo in prakso tega uma. 1. Pour Marx, str. 105-6. 2. Henri Lefebvre, Une interpretation du marxisme, Anthropos, 1971, 325. 3. Althusser, Pour Marx, str. 108. 4. Althusser, Pour Marx, str. 107. 5. Wiss. d. Logik I, str. 398. 6. MEW 23, str. 181-2. 7 MEW19,str. 15. 8 Althusser, Pour Marx, str. 111. 9 MEW 37, str. 464. 10Althusser, Pour Marx, str. 121. To je seveda značilno malomeščanski nazor o zgodovini, v kateri vidi le igro na srečo. 11 Enzykl. d. phil. Wiss. I. Werke 8, str. 365. 12. Dr. Božidar Debenjak, Vstop v markstistično filozofijo, Komunist 1979, str. 89-90. lšLS 14 MOŽJE DUHA Pravzaprav je zanimivo, kako malo teoretične literature umetnosti imamo na Slovenskem; včasih se zdi, da se naši kulturni velmožje iz neznanih razlogov izogibajo izdajanju tovrstnih knjig. Še posebej pogrešamo prevode, ki bi nam natančneje predstavili sodobno znanost o umetnosti, od strukturalizma do psihoanalize in marksizma, skratka vse tisto, kar naši kulturnejši južni bratje-skoraj lahko rečemo sistematično-prevajajo in redno izdajajo. Tako povprečnemu slovenskemu študentu (ki bolj slabo obvlada francoščino in nima pojma o nemščini) ne preostane nič drugega, kot da slovenski knjižni trg-razen redkih izjem - kratkomalo ignorira in se, vsaj če želi ostati na nivoju povprečno izobraženega Evropejca, temeljito izpopolni v srbohrvaščini. ¦*•>. V tako nastrojenem okolju ni nič nenavadnega izjemen ugled in publiciteta, ki uživa delo tovariša Josipa Vidmarja. Povod za tole pisanje je njegova prav pred kratkim izdana knjiga Presoje, ki se odlikuje po širokem spektru obravnavanih tem, tako je bralec pozoren predvsem na njegov svetovni nazor, ki se izjemno jasno razraste pred našimi očmi. Zato se v tem zapisu ne bom spuščal v podrobnosti in kritiko metodoloških sistemov, ki jih uporablja, temveč si želim podrobneje razčleniti njegov pogled na svet, ki je ustoličen kot zgled pravilnega kulturniškega mišljenja. Prvi del knjige je sestavljen iz bolj ali manj prigodnfli tekstov o Cankarju, Župančiču in Presernu. Vidmarjeva analiza stremi za tem, da tekste razlaga, jih prevaja v utečen pogovorni jezik in jih s tem dela razumljive samemu sebi in večini slovenskega življa. Pri tem se omeji predvsem na razlago umetnikovega pogleda na svet in skuša v njem najti tisto iskrico, ki bi nam razložila večno skrivnost bivanja. Posledica takšnega pristopa je sklep, da je literatura zgolj v zapletenejši obliki izražen pogled na svet; zaradi tega pa potrebujemo kritike, ki nam ta rebus razvozljajo in očistijo vseh nam neljubih pretresov. V taketn sistemu je jasno, da je kritik pomembnejši od pisatelja in je potemtakem povsem naravno, da o literaturi lahko sodi in jo ocenjuje. Za presojevalni proces si Vidmar določi štiri temeljne koncepte, po katerih sodi vsak tekst, ki mu pride v roke. Prvo in temeljno načelo je zahteva po popolni ločenosti duhovnega in materialnega sveta. Nasplošno je tako pojmovanje posledica razvijajoce se delitve dela in razredne družbe. V zgodovini filozonje se tako pojmovanje, če se ne motim, prvič pojavi v Platonovi Državi, treba pa je priznati, da je tovariš Vidmar v svojem pristopu radikalnejši od Platona. Ne vidi namreč ncbene povezave med razvojem družbe in načinom mišljenja, ali, kot bi te tiu rekli marksisti, med družbeno bazo in njeno superstrukturo. Meni, da je razvoj umetnosti odvisen zgolj od redkfli genialnih posameznikov, presojamo pa jo lahko po absolutnih kriterijh, ki veljajo v vseh časih. Zgodovina umetnosti pa nas v vsej svoji raznolikosti uči, da se o umetnosti ne da postavljati absolutnih sodb, ker tudi sama ni nekaj absolutnega, ampak je historičen pojav, za katerega veljajo podobni zakoni kot za razvoj družbe. Kiitik, ki umetnost vrednoti absolutno in ji sam želi postavljati zakone, je tudi sam historičen pojav, relativen v svoji absolutnosti, možen v točno določeni točki človeške zgodovine. Nasplošno tovrstno naziranje imenujemo idealizem, znano pa je, da se le-ta pojavi v rosni mladosti meščanske družbe. Drugo načelo, sicer dialektično povezano s prvim, je zahteva po lepoti kct kriteriju umetnosti. V pričujoči knjigi svojega pojmovanja lepote sicer ne razloži natančneje (kar se bo veijetno zgodilo v zbirki esejev o lepoti, ki iziie v kratkem), ga pa skuša narediti za historično večnega. Zanimivo je, da se pri tem nekajkrat sklicuje na stare Grke, ki tega termina niso poznali v današnjem pomenu; denimo Aristotel ga v svoji Poetiki sploh ne omenja. Dejstvo je tudi, da se mnogi sodobni esteti-začenši s Hyppolitom Tainom-pojmu lepota izogibajo- Zgodovina nasuči.da se iskanje lepega roiii hkrati z meščansko družbo, o tem pa so pisali predvsem esteti, za katere veno danes predvsem literarni zgodovinarji. Torej je pojem lepote nekaj historičnega, ne pa večnega, potreba po njem pa se rodi v rosni mladosti meščanske družbe. Tretje načelo zahteva močno in harmonično avtorjevo osebnost. Avtor mora biti človek alternativa umazani realnosti, svetla točka v dolini solza. Takšen subjekt naj bi bil močan in naj bi prenesel vse navšečnosti tega sveta, pa naj bi bili njegovi eksistenčni pogoji še tako nečloveški. Znano je tudi, da se v trenutku, ico neka stvar postane harmonična, zaustavi ves njen razvoj; to pa je želja vsakega vsaj rahlo totalitarnega družbenega sistema, ali bolje, elite oblasti, ki ji harmonija omogoča večno oblast; očitno ima harmoničen in ,,niočan (beri prilagodljiv) subjekt največ perspektiv v stalinizmu. Zgodovina nas tudi uči, da se je zahteva po posnemanju osebnosti v literaturipojavilaza časa realizma, ko protislovja kapitalistične proizvodnje še niso bila tako zaostrena kot dandanes, zato je bilo tovrstno urejeno in ne tako radikalno odtujeno pisanje še možno in upravičeno. Znano je, da se je to dogajalo v zreli dobi meščanske družbe. Četrto načelo je krona in logičen zaključek prvih treh: zahteva namreč, da umetnost lajša in sladi življenje.. Lahko bi ga formulirali tudi takole: naše življenje je sranje, beda in žalost. Ničesar ne moremo in ne smemo spremeniti, ker je tak svet naredil gospod Bog. Edino, kar nam preostane, je beg iz realnosti; toda mati država je prepovedala hašiš, Marijo Ivano in LSp, zato si moramo kot pravi mladinci, ki bi najraje pobili vse narkomane, najti nadomestilo za prave droge. Imamo televizijo, imamo časopis in imamo Bojana Križaja (glej 3. januarsko številko (Teleksa) vsi, ki so bolj globoko čuteči, pa se lahko drogirajo s poezijo. Znano je da je take misli gojila avandgarda malomeščanske misli. Na tem mestu si moramo vsekakor zastaviti nekaj vprašanj. Bolj ali manj je jasno, da Vidmarjev svetovni nazor pade v polje meščanške ideologije. Zanimivo pa je, da to meščanskost lahko razkrinka vsak, ki ima za sabo ABC tečaj iz levičarstva. Kako je potemtakem možno, da v družbi, ki naj bi bila socialistična in katere člani naj bi obvladali historično in materialistično mišljenje, za najpomembnejšega kulturnika priznavajo moža, ki ne misli niti historično niti materialisticno? Prvi, pa tudi najbolj zavedajoč odgovor bi bil, da država z njegovo estetiko preganja materialiste in avandgardne pesnike. Baje so pred kakimi desetimi, petnajstimi leti nekateri odgovorni tovariši skušali onemogočiti nekatere neodgovorne pesnike in pri tem uporabljali tudi ugled tovariša Vidmarja. Dejstvo pa je, da se je nekdanja avantgarda danes uspešno etablirala in da neicdanji protestniki zasedajo kar pomembne položaje v naših galerijah in založbah. Tako je tovariš Ribič na pretekli programski seji RK SZDL dejal: ,,Pravijo, da smo recimo v grafiki, v moderni kompoziciji in na področju gledališča med prvimi v svetu. Tako kot povsod po svetu in v Evropi tudi pri nas prisostvujemo hitremu menjavanju avantgardnih izrazov umetnosti, eksperimentiranje pa postaja enakovredni del programa kulturnih institucij." (Delo, 22.1.81) Povsem jasno je, da predstavniki ljudstva in države avantgardi ne delajo težav, še več, ponosni so na to, kar imamo, in skoraj nikomur ne pade več v glavo, da bi estetiko tovariša Vidmarja uporabljal v represivne namene. Videti je, da smo si začetno vprašanje zastavili preozko, da bi nanj lahko dobili kak zanimiv odgovor, zato nam ne preostane drugega, kot da ga razširimo na vprašanje o položaju umetnosti in kulture v naši družbi. Uraden odgovor na to bi bil, da je kultura pri nas pluralistična, da sipo vsi ustvarjalci in da umetnost prodira v vse pore družbenega življenja. Toda ta formulacija se je v praksi pokazala za preohlapno, zato je odbUa dodatek, ki ga je morda najlepše formuliral tovaris Šali, ko je na že omenjeni konferenci RK SZDL dejal: »Socialistična zveza je bila v preteklem obdobju aktiven dejavnik v razvoju kulture. In takšna kulturna politika ne more biti v nasprotju s kulturo. Iz tega sledi, da je nevzdržna teza, da je nujna konfrontacija med kulturo in politiko. Ce konfrontacija obstaja, gre za zoperstavljanje dveh kultur oziroma politik. Zato na tezo o neizbežni konfrontaciji med umetnostjo in družbo ne moremo pristati, saj pomeni le izkrivljanje umetnosti v politične namene. V tem se skriva razredna obarvanost kulture, ki je v takem primeru - če si njeni ZAGOVORNIKI TEGA ZAVEDAJO ALI NE-MESCANSKA". (Delo, 22.1.1981) Kulturni pluralizmi ali pluializem imajo torej skupnega imenovalca: nikakor ne smejo biti meščanski. Meščansko pa je v našem primeru vse, kar nasprotuje aktivni politiki SZDL in s tem tudi liniji partije. Takšno pojmovanje skriva v sebi dve pasti: Pndč, vsakršno ločevanje umetnosti in politike je absurd, saj ima umetnost kot vsaka druga oblika človeške produkcije političen značaj, katere motor je razredni boj. Zato se trditev, da je za progresivnost umetnosti dovolj, če se postavi na isto stran kot partija, ter težnja po depolitizaciji umetnosti uvrščata v isto polje kot Vidmarjev idealizem. Zanimivo^ je, da so se tovrstna naziranja navidezno uresničila v dobi avantgard, ko se zdi, da razvoj produkcijskih sredstev omogoča umetnosti, da eksistira neodvisno od materialnega sveta. Seveda je s takšnega stališča umetniške svobode, ki je v resnici popolnoma determinirano, zelo lahko pljuvati po gnilih, neumnih in odtujenih buržujih. Avantgardisti so pljuvali ravno dovolj dolgo, da je italijanski literarni zgodovinar Renato Poggioli to njihovo strast lahkd izrazil v definiciji, da je vsaka prava buržuazna umetnost antiburžuazna. JURANČIČ KOSTJO GLUHODEDOV JANEZA DRAGAE TONIJA FRELIH NADJO OBRTtfTOVIČ SVETLANO ^111 TORIC0 PIŠKK BORISA ^KRL ^ENKO rA s* ro: PRODAJAMO STARTC. NE PA TUDI ZAGTARETE ŠTEVILKE 5-BUFE * PO ZNIŽANI CENI VSAK DAN NA URSDNIŠTVU RABIMO PRODAJALCEl ČIMPREJ1 MEZDE VISOKEI STAHOVANJ NI! PRIDI NA UREDNIŠTVOI Prav tu se bližamo tisti točki, ki na Slovenskem družijo Vidmarja, Rupla, Jovanoviča, Javorška in ostale: vsi so namreč znotraj umetnosti. Seveda je tu nujna pripomba, da so tu nazori Josipa Vidmarja rahlo zastareli in zatorej konzervativni; prav vsi pa so ujeti v začaran krog tržne produkcije in meščanskega kozmosa. Preboj iz tega skozi umetnost je nemogoč ravno zaradi funkcije, ki jim jo določa struktura družbe in ki se nikakor ne zdi vprašljiva. Drugič, treba je ločiti med umetnostjo za narod in umetnostjo za ljudstvo. Zgodovina nas uči, da je nastanek naroda pogojen z nastankom nacionalne buržuazije, saj je nacionalizem čudovito sredstvo za zakrivanje razrednih protislovij znotraj narodov. Za zgled tovrstnih pojmovanj vzemimo kar Josipa Vidmarja, ki v Presojah pravi, da se evropski narodi še dandanašnji sramujejo, ker so se klali med drugo vojno. Pri tem pozablja, da je ta vojna izbruhnila zaradi razrednih protislovij, ne pa zato, ker bi Evropejcem kar sami od sebe udarili na dan njihovi zli nagoni. Zatorej je njihova sramota to, da niso poklali lastnih vlad in razkrinkali ideologij, ki so jih vlekle za nos. Druga vojna ostaja slej ko prej aporija imperializma, ena temeljnih konstituant naroda je materinščina, ki predstavlja materialno bazo nacionalni literaturi. Prav tu ljudstvo prepozna samega sebe za kulturni narod in se pošlje kot enakopraven partner na tržišče narodov. V končni konsekvenci je umetnost za narod orodje v rokah vladajočega razreda, ki z njo paradira in se-spet z njeno pomočjo - skrije v govorjenje o nacionalnih interesih. Predvsem od struktiire družbe je odvisno, ali bo ta umetnost avantgardna ali realistična, samo skrajni ciniki pa v 20. stoletju v te namene uporabljajo socrealizem. Izstop iz začaranega kroga umetnosti je mogoč zgolj z ukinitvijo njene družbene funkcije, ko se umetnost za narod prelevi v umetnost za ljudstvo. Umetnost, kot so jo v najbolj temnih časih Evrope sanjali Brecht, Benjamin-in še nekateri redki genialni posamezniki. Umetnost, ki razkriva svojo samoprevaro in se zaveda klovnovske družbene vloge: izstop iz navidezne svobode duha in soočenje z realnimi eksistenčnimi pogoji. Želja po revoluciji tu ni več poza meščanskega intelektualca, ampak njegova zahteva po ukinitvi lastnega statusa. Prav na koncu te poti čaka smrt tudi umetnost samo; smrt, ki jo žrvimo že danes, žal na nek drug in za človeštvo veliko manj perspektiven način. MIHA KOVAČ KAKO SE PRIDE V ŠKUc' Večkrat se Je že reklo, da je nasprotje in neakladge v tem, da iz ŠKUC-a prihajajo glasovi v smislu - ŠKUC je odprt, pridite s svojimi predlogi, pokažite v ŠKUC-u, kaj znate, in tem, da vsega oz. marsičesa, kar kdo predlaga, ŠKUC ne sprejme. Kakšne tehnične, finančne in druge ovire o tukaj vmes? Ne bom rekel zdaj, ker naj bi bilo iz adaljnega, če bom napisal to, kar hocem zdejle napisat, asno, kaj imam v glavi. Vrata (mislim čisto ta prava vrata) ŠKUC-a so postala aekoliko trda. Treba je butent, da Jih odpres. Na vratih ni posebnega vratarja, tko da mormo včasih kar samd, (vedno mormo kar sami) zakričat "buten, buten, buten", ko vidimo skoz šipo na vratih nekoga, ki že po prvem rahlem poskusu hoSe odnehat. Jaz marsikdaj tega najrajš ne bi zakričou. Nej se človk potrud, si rečem, pa se premislem in stečem za njim. In zdejle, recimo, ne vem, le sem naredu prav. |fud če Je prSou Slovk samo po informacijo, bi blo treba I vprašat, zakaj je poskusu samo enkrat, in še takrat na irahlo, prerahlo za vrata, ki so, vrata^ kot vrata, neko-[liko povešena. Najbrž je mislu, da Je v tem mestu Se dost odklenjenih vrat, ki so poleg tega, da ao odklenjena, tud podmazana. No, če je mož priSel po informacijo, in po kaj nej pride človk prvič v ŠKUC, če ne po informacijo, tej bi bila prva informaeija ta, da je ŠKUC po imenu tudi studentski, po funkciji pa predvsem kulturni center. Da e, kar se tako imenovanega članstva tiče, namenjen ljudem, ki hočejo. kulturo delat. LJudJe, ki hočejo kulturo bživat, spremljat in trošit, pridejo na vrsto kasneje. Delo tistih, ki v ŠKUC-u kulturo delajo (pod tem raislim pidi organizatorsko delo), je razdeljeno po sekcijab.. Naj ih naštejem, ker raarsikdo le ne ve: glasbena, likovna, filmska, gledališka, založniška, video, stripska, za li-terarne večere in teoretaka. Tisti, ki v sekcijah delajo, trorijo bazo ŽKUC-a. Poleg njih so najpomembnejši za unkcioniranje šKUC-a ljudje, ki opravljajo splošna dela: jadministrativno-upravna, oskrbniško-tehnična, čistilna td. Pri funkcioniranju aploŠnih. alužb je bilo do sedaj precej kažina, kar se da skoraj brez napake razložiti s tem, da je dela precej, denarja pa je bilo malo in da so ptkšna dela, ki jih ljudje najmanj radi opravljajo astonj (ni prave perspektive - malo šans, da bo tisti, ti je začel pomivat skret v ŠKUC-u, čez par let pomival llcret v Ivanu 6ankarju ali na RTV). Te stvari se zdaj irejajo in te zaposlitve bodo že- letos redne (penzija!). Islo v sekcijah ostaja neplačano, ker kultura nej bi bla vzaprov bolj za zabavo, če sem dober razumu, zato bom ta stavk začel še enkrat in poskusu govort o delu, ne pa o dnarju. Delo v sekcijah je odvisno od načina vsake sekcije posebej. Delo je pravzaprav zelo odvisno od tistega, ki dela, zato se mi zdi tukej boljj pomembno še enkrat poudart, da precej zavisi od tega, s kakšno silo butneš v vrata. Je pa vre&no oment, da je najbolj odprtastripovska sekcija, da tukej ni blo narejeno še skorej nič in je zato to področje, kjer še ni kolesnic. Če ne bo človeka, ki jih bo napravil, je, kdor to čita, osu. Zdej bom povedal samo še to, kako smo prišli v ŠKUC mi, ki zdej tle tipkamo in nočmo postat uradniki, ker nismo pršli sem tipkat in pometat, ampak da bi v ČKUC-u dobil podporo za svoje delanje kulture. Ker ta podpora ni stala in čakala nekoga, da se nanjo nasloni, se je blo treba lotit tistih funkcij in del, ki j±h nekdo mora opravljat, da ta podpora vsaj približno kolikor toliko dones in juter stoji. Tko sem recimo jest enkrat v tem času, odkar tle tipkam, šel na skret kao srat. Takoj sem opazu, da ni papirja, in sem reku aha, moral bom dat papir na skret. Potem sem že skoraj začel srat, ko sem se kar naenkrat v zadnjem trenutku spomnu, da sem jest to oboje: tist, ki more prinest papir, in tist, ki serje. Zato sem šel najprej po papir in šele potem začel srat. Zato, če kdo misel, da bo v ŠKUC-u takoj najdu prostor za delo, se mu lahko reče samo to, da si ta prostor za delo v ŠKUC-u lahko takoj začne ustvarjat in da je to način, kako se pride v ŽKUC. PROGTOHITOST % Kot je znano, je ljubljanski ŠKUC oz. prostor, s katerim razpolaga ljubljanski ŠKUC, zelo majb.en in. se v njem dogaja precej stvari, v vaakem priieru precej več stvari kot v kateri koli drugi ljubljanski galeriji. Poleg šti— rinajstdnevnih (ali včasih aamo enotedenskih - o neposta-vljeni enodnevni razstavi tokrat rajši molčim) razstav, so v tem prostoru filmske projekcije, gledališki in glasbeni nastopi, pantomiaski tečaj, predavanja... Vsake toliko časa poči, ker se v enem dnevu nakopiči preveč dogajanj. Kadar stoji v ŠKUC-u ambijentalna razstava, je ovirano delo pantamimskega tečaja, do kreša pa pride tudi glede uporabe* "velike" dvorane, se pravi glede koncertov, gledaliških in filmskih predatav. Tko so recimo stal v zadnji sobi objekti Milene Braniselj in je prišla panto-mimska skupina, s kredo narisala na tla, kako so objekti postavljeni, ;jih odnesla ven, jih čez dve uri, po vaji, postavila nazaj, kjer so stali tri ure, ko je bila odprta razstava, potem pa je prišla popoldanska pantomimska aku-pina, nar^dila isto, nakar je bila razstava spet na ogled tri ure, pri čemer je b^.o treba v "veliki" dvorani nekaj 15 objektov prestavit, da je blo možno postavit filmski pro-jektor za večerno protiekcijo. In pantomimski tečaj je bil potem čez dva dni spet, medtem ko so ble filmske projekcije tist teden vsak večer. Jasno Je, da je na ta način raz-stava v precejšnjem kažinu. Zaradi takih stvari se potem tisti, ki v ŠFUC-u dela^o, žrejo med seboj, kar me spomni na iz filma znano mi simboliko Splava Keduze. Vendar ne samo zato, da se ne bi med sabo požrl, in to se, na žalost »tistih, ki bi to radi, verjetno ne bomo, ampak zaradi resnične potrebe po razširitvi prostora, s katerim razpo-laga alternativna mlada kultunaa scena, $e nujno treba nekaj nardit v tej smeri in si pridobit še kakšen prostor. Ta problem se ne kaže samo pri ŠKUC-u. Prostorske probleme imajo tudi Porumove gledališke in glasbene skupine. Ko pa 8em pomislu na koncerte v disku Študent, ki je precej ne-primeren prostor za take stvari, saj na oder vidijo samo tisti, ki so spredaj, se mi ja zazdelo, da sem še stvari lotil na nepravem koncu, ko sem začel s pisanjem o pro-storskih namesto o finančnih problemih. Sponmu sem se namreč, zakaj so ti koncerti tam, in ne v menzi, pri čemer nočem odrekat prednosti raajhnim dvoranam, ampak ta je za te stvari res precej kurčeva: raenza je namreč za ČKUC in za Forum predraga. Obstrudi^ska dejavnost oz. ljudje, ki jo vodijo, dobijo menzo v najem za tretjino cene, ki Jo morata plačat ŠKUG in Fortim. Poleg tega ima Cbštudi^jska dejavnost večje dotacije, kot jih imasta ŽKUC in Forura. Vendar pa kaže. da se ljudem, ki s tem denarjem razpolagajo, ne zdi vredno organizirat zanimivih koncertov, filmskih in gle- daliških predstav. Tako je njihova varianta ob^tudijske dejavnosti še bolj jalova kot študijska dejavnost. Ob predstavi Vikend s tvojq ženo, ki so jo kar dvakrat pova-bili v Naselje, pa bi povedal svoje mnenje: Lahko greš z mojo ženo na vikend. Ampak če greš z njo na vikend zarad varanja in ne zarad nje, te bom na gobec. Na ta način nekje teče program, drugam teče denar, s ka-terim si potem nekdo privošči vikend z mojo ženo. Koja žena pa ne rabi vikenda, ampak dom. Zato ga bom morou res na gobec, ker sem se odloču, da bom mel ženo. Kar pa se razširitve prostora tiče, da končno končam, v ŠKUC-u računamo na jasne miali tistih, ki bodo odločali o tem, kdo boA* bodoči uporabnik Stiškega dvorca. Pedagoška aka-demija se bo v kratkem izselila, mo^nosti ao odprte in upamo, ker imamo nekako namen še nekaj časa živet in delat v tem mestu, da bo Ljubljana v Stiškem dvorcu dobila kakšen bolj družaben prostor, kot je muzej, kakšno bolj družabno kulirurno početje, kot je oživljanje preteklosti s priokusom ubijanja sedanjosti; so let's play tenis, Čarli, a ni vreme, ian't the weather fajn? ANBREJ ROZMAN Časopis za kritiko znanosti namenja svoje strani predvsem tistim razmišljajočim študentom in mlajšim raziskovalnim delavcem, ki v slovensko strokovno publicistiko vnašajo MARKSISTIČNO razliko. Njegova uredniška politika izhaja iz zgodovinsko-materialistične analize sodobne družbene dejanskosti ter namenja posebno pozornost mestu in vlogi znanosti (in ,,duhovne produkcije" sploh) v tej dejanskosti. Gre torej za kritiko, ki ne ostaja ,,izven objekta kritike samega", temveč gleda na znanost, kakor tudi na druga področja človekove dejavnosti (religijo, pravo, moralo . . .) kot na .jjosebne načine produkcije, ki spadajo pod n/en obči zakon". Časopis se neizprosno bojuje proti vsem tistim pruMevan/tttn v znanosti (in ostali ,,duhovni produkciji"), ki se trudijo apologetsko zakrinkati realna družbena protislovja, otopiti razredni boj in blokirati revolucioniranje družbenih razmerij. Najpomembnejša področja, ki sejih loteva Časopis: zgodovinski materializem, kritika politične ekonomije, filozofije, vprašanja delavskega gibanja, kritika metodologije sodobnih znanosti, vprašanja ..normalne"zavesti oziroma norosti, urbanizem, arhitektura, planiranje, sociologija... S to naročilnico riepreklicno naročam.......... izvodov ČASOPISA ZA KRITIKO ZNANOSTI. Obvezujem se, da bom naročnino poravnai po pošti. Naslov: časopis ta kritiko znanosti,Trg mvobodttv« Naročnina: cctoletna naročnina za posMtMzmke, fol« in knfiinic« 70 d* ctfc>l«tna naročnina za instituctj« 150 din •nojna itevilka 20 din dvojna ittvilka 30 din 16 UVOD NemSka progresivna glasba se je pojavila praktično od nikoder. Enostavno Je začela obstajati leta 1968 v polni močL Pred tam Je obstajaf /e šlager (lch liebe dfch, du /iebst mich itd.) a/i angloameriški Top-Ten hiti, ki so bili del splošne amarikanizacije po drugi svetovni vojni. Po 20 letih dominacije t» gtasbe niso obstajale nobene glasbene oblike za identifikacijo mlajše genera-cije. V ZDA so imeli npr. blues, jazz ali country. Nemška folk glasba ne pomeni ničesar, ker sploh ni sma/a biti omenjena od padca tretjega rajha. Nemška folk (Ijudska) glasba je bila vsiljena Ijudem kot edina prava arijska vrsta glasbe. Vse drugo so imeli za manjvredno. Ta glasba je torej povezana s temnim poglavjem nemške zgodovine. Obstajala pa je še ena ovira za svobod-nejšo glasbo. Nemška popularna g/asba ja bila totalno vokalno orientirana all omejena z ustaljenimi oblikami in glasbenirrti zakoni, ki niso dopuščali prostora za improvizacijo ali razvoj ustvarjalnosti. Leta 1968 sta za nemške kreativne glasbenike obstajali le dve možni poti lastnega izraza (pozneje si ju bomo podrobneje ogledali) brez kopiranja tistega, kar ni bilo ustvarjeno v njihovem lastnem genealogičnem razvoju. Na začetku skupinam, ki so se tedaj pojavile, niso bili merilo poslušalci, tamveč lastna inventivnost, kasneje in danes pa sa je to na ža/ost totalno spremenilo. V začetku je prevladovalo zmotno miSljenje, da so nemške alternativna skupine, ki so se pojavile konec 60-ih let, imitacije ameriških psihadeličnih rock bandov. To prepričanje je prevladovalo do nekako 1972. leta, ko je izšel album Ege Bamyasi skupine Can, ki je bil eden prvih krautrock albumov, kije vzpodbudil internacionalno pozornost. Na krautrock je veliko bolj kot ameriška vplivala angleška psihadefična glasba (npr. zgodnji Pink Floyd z Barettom), ki /e bila veliko bolj inventivna kot osladne West Coast in druge kavbojske skupine. I. a) Psihadeličnost in eruptivnost Prvi način lastnega izraza je bil preprosto prisluhniti svoji podzavesti in iz sebe izigrati vse vrste frustracij: politične, vzgojne, izobraževalne, čustvene. To je bila glasba prosto pi&vajočih, lebdečih čustev. Tovrstne skupine so bili npr. Amon Deel in Guru Guru. Psihadelične droge, ki so jih večinoma prinesli in razpečevali vedno prisotni ameriški vojaki, so se na nemški sceni pojavile v večjih količinah približno leta 1968. Našle so si vstop v kroge večine nemških umetnikov. Te droge so podrle še zadnje pregrade do podzavesti in formirale stil zgodnjih alternativnih in eksperimentalnih skupin. Imapinacijska krivulja, odvisna od naraščanja in upadanja psihade-ličnih drog v Nemčiji, je prikazovala razvoj te psiho-inducirane galsbe, kerje bilo oboje tesno povezano. Vrh te krivulje je bil nekako leta 1969/ 70, nato pa je počasi pričela upadati. Po poudarku leta 1971 so ti glasbeniki našli inspiracije v alkoholu, ki je zamenjal halucinatorne droge. To se je odrazilo tudi v bolj neposredni in agresivni glasbi, kije bila edini način, da so pijanci prišli iz svojega stanja polzavesti. Takrat je prišel čas nemškega hard rocka, ki je trajal nekako do leta 1973/74. Njihovi tehnični standardi igrar^a so bili nizki in nikoli niso posedovali elegance svojih modelov. Toda njihova glasba ja izžarevala nekaj neverjetno surove moči in jim dala samosvoj in intere-santen prizvok (npr. Alkatraz, Friedhof, Sphinx, Tush, Weed, Hairy Chapter, Nosferatu itd.). Pri teh skupinah bi zaman iskali nežnost Nežnost in subtilnost je prišla okoli leta 1974 vsiljena od internacichal-nega razvoja tehno rocka in jazz rocka ali-od na novo obujenega romanti-cizma. Npr. ECM ptošče ali Popul Vuh, ki so primer samosvojega rock romanticizma kombiniranega z vzhodnjaškimi motivi. Ta subtilna snrier je aktualna Se danes. Tole je bilo mišljeno le kot kratek pregled. V tem trenutku smo v članku še vedno v letu 1968. Edina možnost za srečan/e s to novo alternativno rock glasbo je bila obiskati koncert, ker so časopisi, TV, radio in gramofonske družbe to glasbo ignorirale. Ko je nekdo na tak živ nastop prišel prvič, ni bif pripravljen na to, kar je sledilo. Glasba je bila tako potentna, intenzivna in neverjetna, da je presegla vse predstave in pričakovanja. Soba je bila polna nsihadeličnih zvokov in dima, kar /e dajalo vtis, da se jo lahko občuti 'izično. Skupine so imale le majhno ozvočenje, toda v majhni sobi je glasba drobila ušesne bobenčke poslušalcev. Glasbeniki so V takem majhnem prostoru direktno oddajali svoja čustva občinstvu, ki je izredno pozorno premljalo dogajanje na sceni. Ko je posameznik po 4 ali 5 urah zapuščal tak koncert, je imel občutek, da se je v njem nekaj spremenilo. To vzdušje je slišati na prvem albumu skupine Guru Guru UFO. Ta album skupaj z njihovim drugim Hinten, je ena najboljših plošč posnetih v tem mocJ/sko orientiranem stilu. Ti dve plošči sta pravo ogledalo tega, karseje Jogajalo na nastopih tovrstnih skupin. Guruji so bili tudi dober primer splošnih razmer, s katerimi so bile konfrontirana nemške skupine. Igrali so 'ahko le v majhnih alternativnih underground klubih in na univerzitetnih bappeningih. Edina možnost doseči širše občinstvo je bilo, če so spremljali angloameriške skupine na nemških turnejah. To pa se je zgodilo zelo redko. Guru Gurv so startafi leta 1968 v zasedbi: bobnar Mani Neumeier, basist Uli Trepte in ameriški kitarist Jim Kennedy, kije leta 1969 skupino zapustil in se zanj ni več slišalo. Na nastopih so pogosto igrali cel večer samp en komad dolg 40-60 minut ali še več. Njihova glasba je bila takrat in je ostala še do danes nekaj resnično nestišanega. Iz tistega časa ni nobene plošče, /e nekaj iive trakov. Po zamenjavi Kennedyja z bivšim članom Agitation Free Ax Genrichom ni bifo spremembe stila in tako je zlasti UFO natančna reprodukcija njihove žive glasbe, čeprav so posnetki krajši. Čruga skupina, ki je začela približno isti čas na istem področju, so bili Gila Fuck. Kasneje so, prepričan sem, zaradi komercialnih razlogov, skrajšali ime v Gila in posneli dva albuma: Gila in Burn My Haart A t I/Vounded Knee. Albuma Gile pa se ne moreta primerjati z nastopom Gile Fuck, ki je vseboval tisti frustracijski koncept, o katerem je bilo govora v začetku. Na nastopu Gila Fuck se ni nikoli vedelo, kam bodo njihove improvizacije vodile. Največkrat v vrsto psihadeličnega orgazma. Gilin kitarist Conny Veit je kasneje igral z Guru Guru (1974). Večina teh skupin je kmalu zamrla, ker niso imele zadostne finančne baze. Imeli so majhno in vdano zaledje, toda to ni bilo dovolj za preživetje. Njihove ploSče, če jih je kaj bilo, se niso dobro prodajale in tako so ali izginili s scene, ali začeli igrati bolj komercialno in sprejemljivo glasbo. Za razumevanje take glasbe, je bilo potrebno videti te skupine v živo, kot ;/¦«*¦ interesantni mutaciji po imanu Harmonia, ki so posneli dva fenomenaoM albuma: Musik von Harmonia in De Luxe. Harmonia je bila vrsta 5t/-a/ttlfl ttopnje, saj so Kluster in Neu, katerih člani so sestavljali Harmonio, še vocftfl Obstajali. . M Kraftwerk sta leta 1970 ustanovila elektronska glasbenika Ralf Hutterm Florian Schneride. Prej (1969) sta delovala v petčlanski zasedbi z imencm Organisation, ki je izdala album Tone Float (1970). Kraftwerk so se kompm tirali s Klaus Dingerjem (tolkala) in Andreas Hohmannom, in v tej formatm oosneli prvi album Kraftwerk (november 1970). Spomladi 1972 sta Ding^ f/i Hohmann zapustila skupino- Dinger in Michael Rother (kitara itd.), kije bil tudi član Kraftwerka, čeprav ni igral na nobenem albumu, sta formirala najprej duo in kasneje 1974. leta kvartet Neu in posnela prvi album Ne februarja 1974. Neu niso nikoli prirejali živih koncertov, razen dven nastopov jeseni 1974. Kot kasne/e L Duesseldorf so igrali dinamično-m kreativno glasbo, ki pabi jo težko imenovalj elektronska- Le pristop oz/ro/M koncept je bil podoben. Kraftwerk, ki so nadaljevali kot duo, Se dan^ nastopajo v živo. Kasneje sta se Rother in Dinger koncentrirala na svoje projekte — RotH^ . solo, Dingerje ustanovil skupino L Duesseldorf. 1971/73 je bil dosežen vrhunec popularnosti nemškib skupin, ki se sjfl poklonile angloameriški dominaciji. Interes občinstva sta potencirala qM dva najboljša nemška rock magazina Sounds in Musik Express, ki sta posm * tila nekaj prostora tudi nemškim alternativnim skupinam. Te namrečL pristojnih gramofonskih družb niso bile deležne potrebne pub/icitetaJM promocij. Izjeme so bile za krautrock specializirane Ohr, Pilz in Baciltm 17 • Privatnedn/Žbe so izdajale dobro glasbo, toda bile so neorganizirane in niso znale pritegniti pozornosti občinstva. (Danes se združenje Rock in opposi-tion zavzema za boljšo organiziranost in medsebojno sodelovanje majhnih neodvisnih in privatnih družb, ker lahko le tako obstanejo v svetu glasbene industrije.) V to kategorijo kvalitetnih a prezrtih plošč spadata albuma Klopfzeichen in Zwei Osterei skupine K/uster, albumi Schvvarz (Klusterjev zadnji koncert), Rot in Blan Kohrada Schnitzlerja ali pa prvi in daleč najoriginalnejši album skupine Can. To je bila plošča Canaxis 5, ki je izšla leta 1968 pri neodvisni firmi Scheisshouse Records. Ta bizarni album posvečen The Technical Space Composer's Crew je danes nemogoče dobiti. Na albumu je na vsaki strani ena skladba. Prvi je naslov Ho Mai Nhi (Pesem ženske v čolnu) in drugi Shook Eyes Ammuntion. Komponista sta basist benda Can Hotger Czukay, ' ki je prišel v rock iz avantgardne glasbe in nekdo imenovan The Dammers. ' Prva stvar /e posneta trakovna zanka (tape loop), kizveni kot operno petje, ^čez to ozadje pa vietnamska ženska poje Ijudsko žalostinko. So tudi drugi instrumentalni detajli, toda ta neskončni ponavljajoči efekt s traku je tako impresiven, da še dolgo zatem, ko je skladbe že konec odzvanja v možganih. Druga stran /e zgrajena iz elektronskih zvokov, nenavadnih vokalnih harmo- ' nij, ki dolgujejo nekaj Ligetiju in orientalno obarvanim zvokom mandolin. Canaxis je seveda čudno in disorientirano doživetje, toda na njem so tudi trenutki presenetljive lepote. Ko smo že pri Can, bi veljalo omeniti tudi njihove vokaliste. Najprej je pel pri njih ameriški črnec Mafcofm Mooney. Kasneje ga je zamenjal eksotični japonski pevec Damo Suzuki, kije uporab-Ijal glas kot instrument, ker ni znaf ne angleško, ne nemško. Albuma Ege Bamyasi in Fature Days karakterizira njegovo nenavadno in zanimivo vokalno izvajanje. Mojster elektronskih klaviatur Irmin Schmidt Je bil, preden je prišel v Can, dirigent simfoničnega orkestra. Can so nekateriproglasiliza najintelek-tualnejšo rock skupino v zgodovini. Popol Vuh iz Muenchna so najbo/J magičnf od vseh nemških rockerjev. Kot Tangerine Dream in Klusterso tudi on/ začeli s sintetično glasbo. Album Affenstunde na začetku 70 tih let ni kaj dosti obetal, toda kasneje so PopolVuh, oziroma različne inkarnacije zbrane okoli Floriana Frickeja (sodeloval je tudi s T. Dream na a/bumu Zeit), ubrali drugo pot. Drugi album In dem Garten Pharaons zelo podoben solo delom Klausa Schulzeja. Na tretjem albumu Seligpreisung pa so drastično spremenili stil. Fricke je zbral okoli sebe novo petčlansko zasedbo. Prišel je tudi kitarist Daniel Fischer (ex Gila, Amon Dueuel — album Wolf City). /z benda so izključili elektroniko in sintetizatorja. Na njihovo mesto so prišle akustične kitare, klavirji, lesena pihala, bobni, nenavaden in globok vokal Floriana Frickeja ter najbolj magična od vsega Fischelscerjeva električna kitara, katere zvok zasanjano plava v nekem svojem svetu- Na začetku je izgledalo nemogoče, da bi Popol Vuh lahko igrali dobro melodično glasbo. Nenadoma pa so našli sami sebe in začeli izvajati melodi-čno, lirično glasbo — odprto in optimistično. Njihov najboljši album je Einsjager und Siebenjaeger. To je eden najprefinjenejših kitarskih albumov. Skoraj instrumentalna glasba polna indijskih raga motivov. Kasneje je kitara postala še bolj dominanten instrument. Vglasbi je bilo poleg vpliva klasične glasbe vedno več indijskega in orientatskega duha in omislili so si cefo kitajsko pevko- Popol Vuh so posne/i tudi glasbo za nekaj filmov znanega režiserja VVernerja Herzoga (Aguirre, Nosferatu). Popol Vuh ni tipična krautrock skupina in je izven Nemčije relativno neznana, čeprav so posneli že okoli 13 albumov. Ull. s Zasledovanje dejavnosti nemškihi progresivnih skupin po letu 1972 je treba razdeliti v tri skupine. . /. Najprej tisti, ki so dosegli popularnost v ZDA, Angliji in Franciji in tudi njihova glasba je postala tem bolj dostopna. Omeniti je treba T. Dream, Can, Kraftvverk, Amon Dueuel II, Faust (v nekaterih pogledih), Ktaus Schulzeja in Ash Ra (v zadnjem času). Ekscentrični in misteriozni Faust iz Hamburga, ki so leta 1974 razpadli, so izvajali bizarno in presenetljivo kombinacijo rocka in konkretne, oziroma elektronske glasbe. Primer za to tta z/asti prva dva albuma, ki sta leta 1972 izšla pri Polydorju in so jih zdaj rtnatisnili pri organizaciji Rock in Opposition. Taglasba skupa/ s Faust Tapes ni lahka za poslušanje po katerihkoli standardih, ker para živce s uojimi grotesknimi, bolečimi in hrapavimi elektronskimi in kitarskimi wokL Nedvomno pa je njihova glasba mnogo več kot vaja iz zvočnega mdaizma. Plošča Faust je bila prozorna, druga So Far popolnoma črna v Vmem ovitku, Faust Tapes z njihovimi privatnimi posnetki pa se je prodajala f» takratni ceni za single plošče 52 penijev. To je bil prvi album, ki ga je iidala firma Virgin. Posneli so še album Outside The Dream Syndicate z mntgardnim violinistom Tony Conradom. To je ekstremno monotona jlasba, katere ritem dobro poznajo tisti, ki delajo ob tekočih trakovih. Na koncu so posneli za Virgin še album Faust IV, kipa idejno ne dosega prejšnjih stvarttev. Vplivi: Zappa iz obdobja Freak Out, Velvet Underground (sk/adba lt's A Rainy Day Sunshine Girl z albuma So Far) glasba iz Terence Stampovih filmov v poznih 60 tih letih (skladba No Harm z albuma So Far) in Se nekateri momenti dokazujejo, da kljub presenetljivi izvirnosti njihova glasba n/ čisto brez korenin, kot so trdili nekateri kritiki. Faust so poleg Magme in Henry Cow postavili temelje alternativnemu evropskemu rocku in gajbolj iplivali na kasnejšo kreativno rock glasbo. Vpliv Fausta /e čutiti v glasbi bendov, kot so The Residents ,Pere Ubu, This Heat, Cabaret Voltaire, Throbbing Gristle, Metabolist, Heratuis itd. Amon Dueuel so začeli v Berlinu leta 1968 kot 12 članska skupina. Poleg Can so bili ena prvih skupin, ki je postala znana izven Nemčije. Člani so prišli iz free jazza, popa in drugih zvrsti. Ustanovili so nekakšno glasbeno — folitično komuno. Nato so se razdelili na Amon Dueuel I, kiso se posvetili fomuni in Amon Dueuef II, kiso na začetku izvajali anarhično in konfuzno tfasbo, ki Je nekoliko spominjala na Third Ear Band (Phallus Dei). Kasneje so se glasbeno precej izpopolnili in predstavljali eno najboljših krautrock ikupin. Danes še vedno delujejo v Nemčiji, a od albuma Wolf City naprej ta 1972) njihova glasba ne zasluži niti najmanjše pozomosti. Internacionalni uspeh je tem skupinam prinesel sloves tudi v Nemčiji in kle tako so si tudi doma pridobili širše občinstvo- Ta uspeh pa je bil dvo-men meč, saj so se pričeli občinstvu prilagajati ob pritisku velikih anglo-meriških firm, za katere so podpisali in so te v n/ih zavohale dobiček. Tako tbilo njihove kreativnosti konec. Vse te skupine so vzporedno s časom torej deevoluirale- Edini, ki so zares tosegli nivo popularnosti, ki se ga da primer/ati z angtoameriškimf skupi-mtni, so Tangerine Dream, (od približno 1974 naprej), čeprav je njihova tfesba danes najbolj primerna za zvočno kuliso raznih televizijskih oddaj. 0 današnji debilni disko glasbi Kraftwerka pa ne bomo izgubljali besed. 2. Druga kategorija se sestoji iz glasbenikov, ki so svojo glasbo kompletho premenili v relaciji na 1969 in so postali vrsta hard rocka ali odpadnih kupin za v smetL Najbolj tipičen primer so prav Guru Guni. Njihova knašnja glasba ne spada več v okvir tega članka in jo je najbolje pozabiti, ikor hitro se le da. Svojevrstna izjema je VVolfgang Dauner, kiseje vrnil v naročje običajnega mnventivnega jazza. Včasih pa je (le v živo) igral podobno glasbo kot lluster. Daunerja smo pred leti lahko videli skupaj z Jasper Van Thofom na izz festivalu v Ljubljani. 3. Tretja kategorija vsebuje redke entuziaste, kot sta Konrad Schnitzler lex T. Dream, Kluster) in Uli Trepte/Spacehox (ex Guru Guru, Neu — pred prvim albumom, Faust 1973), kiše vedno poskušajo delatisvojo lastno stvar In kljub drugačni sceni še vedno verjamejo vanjo- Njihova že tako majhna fopularnost iz leta 1971 je v Nemčiji leta 1979/80 zdrknila praktično na popolno ničlo. Na tem mestu bi lahko omenili novo neodvisno neprofitno tiruženje Scheeball Records, kjer sodelujejo skupine, kot so Embryo, Sparifankel, Ton Steine Scherban, Checkpoint Charlie itd. Nekaj teh skupin ustvarja dokaj zanimivo glasbo, kfpa seveda še zdaleč ni tako irnaginativna, kotglasba krautrock skupin izpred 10 let. Uključek /z vsega tega lahko potegnemo zaključek, da je nemška alternativno iksperimentalna rock scena na robu popolnega zloma. V zahodno evropskih iriavah, kot so Francija, Belgija, Švedska, Italija, Španija in seveda Anglija, W nimajo take tradicije eksperimentalnega rocka, kot Nemčija, je opaziti pravo renesanso tovrstne glasbe (še zlasti v Franciji). Nekoč solidna baza nemških kreativnih glasbenikov. se je zelo zmanjšala in -praktično med mlado generacijo ni glasbenikov, ki bi nadaljevali v duhu krautrocka. Namesto tega najbolj običajne jazz rock skupine rastejo kot gobe po dežju. Praktično vsaka skupina z novim imenom, ki se pojavi na ,j)rogreslvni"' sceni je le permutacija že prej znanih glasbenikov (95 %). Dosti pove že to, da v gfban/u Rock in Opposition, ki združuje evropske alternativne rock skupine, ki delujejo izven glasbene industrije ni niti enega nemškega glasbenika, oziroma skupine. Schnitzler je lani izdal po dolgi pavzi album Con. Uli Trepte pa že dve leti obljublja svoj album, ki se nikakor noče pojaviti. Izgleda, da ni več takega zaupanja v lastno kreativnost kot na začetku in da je prevladala slepa vera v angloameriške idole ter v svetost blues in rock'n'roll klišejev. Z drugimi besedami, prevladalo je mišljenje, da mora vsak rock, oziroma glasba mladih izhajati izključno iz ameriške tradicionalne glasbe, oziroma tradicije. In prav zato na sceni praktično ni več eksperimen-talnih in originalnih skupin. Elektronski krautrock se je pojavil vspecifičnih razmerah leta 1968, v katerih so se znašlj tedanji glasbeniki (študentski nemiri, nove politične ideje, anarhizem, psychodelične droge, underground klubi itd.). Toda razmere so se spremenile, ti revolucionarni študentje in mladina so se postarali in zato se lahko od izvirnega krautrocka za vedno poslovimo. Aleks Lenard DRAGOLJUB RAŠA TODOSIJEVIC V SKUCU V prostorih ŠKUC-a na Starem tigu 21 se je s svojimi umetniškimi izdelki in pogovorom o svojem delu, predstavil Beograjski Iikovni umetnik Dragoljub Raša Todosijevič. Z organizacijo takšne razstave nam ŠKUC odpira možnost vpogleda tudi drugačnih likov-nih praks, kot so prisotne v slovenskem kultumem prostoru. Razstava, ki je obenem edina samostojna razstava avtorja iz kroga konceptualistov, ki so delovali in še deluje zunaj slovenskega prostora, ima za našo kultumo situacijo dvojni pomen. 1. S predstavitvijo avtoijevega dela, ki presega meje tradicionalno pojmovane umetnosti nam razstava omogoča vzpostavitev distance do slovenske umetniš-ke produkcije. 2. Razstava sproži vprašanje kako to, da se po tolikih letih tovrstne umetniške produkcije (več kot desetletje) v drugfli kulturnih centrih, v Ljubljani šele sedaj pojavi takšna razstava. Le to kaže na širši pro-blem kulturne politike pri nas, oziroma na zaprtost slovenskega kulturnega prostora. Takšna kulturna politika umetnost po svojih kriterijih/potrebah, ne da bi se zmenila za realno sttuacijo umetniške produkcije. Tako je odprta pot ustvarjanja krajevnih mitov (ki so seveda na »svetovnem nivoju", saj tako trdi institucija ki jih producira). ŠKUC kot študentska kulturna ustanova z minimalno finančno podporo za svoje delo (saj organizatorji likovnega dogajanja kot je organizi-ranje in postavitev razstave, čiščenje prostorov itd. za svoje delo ne dobijo prav nič denarja, kar ie že skoraj absurdno v današnji ekonomski situaciji se trudi v nasprotni smeri. Tako ŠKUC s predstavitvijo domačih in tujih avtorjev in oblik umetniške dejavnosti, ki nima možnosti da se predstavi v drugih razstavnih prostorih, oziroma je njena možnost minimalna, s predstavitvijo* akademsko šolanih kot tudi neakademskih likovnih delavcev, z organiziranjem živih stikov s avtorji razstav v obliki pogovorov, predstavlja v slovenskem likovnem in širšem kulturnem prostoru alternativni prostor, ki je obenem tudi edini. . - Tako ni naključje da se je DRT (od tod naprej bom avtorjevo ime pisal v obliki kratice) po tolikih letih delovanja doma in v tujini (predstavil se je skoraj v vseh evropskih kulturnih centrih), prvič predstavil s samostojno razstavo prav v SKUCu. DRT nam je tokrat v ŠKUCu predstavil fotodokumentacijo perfor-mansov (ki sega nazaj do leta 1971), risbami linij na papirju in fotodokumentacijo risb linij na straneh (ki jih je risal s svinčnikom v različnih prostorih od hotelske sobe v Bohinju do zidu ki ga je dal sezidati prav v ta namen na Pariškem bienalu mladih leta 1977 v prostoru galerije) in na zadnje z dvema instalacijama, ki zajemajo direktno slikanje na steno galerije, zvočno spremljavo posneto na kasetah in reproducirano prek štirih kasetofonov, ki so razpo-rejeni v prostoru na štirih stolih. Prav upoiaba različ-nih medijev in načinov iziažanja je karakteristična za DRT in obenem, kaže na manjko podobnega načina likovnega mišljenja v slovenskem kulturnem piostoru. Razen v ŠKUCu predstavljenih načinov deiovanja, ki zajemajo performans, risbo in instalacije se je DRT do sedaj ukvarjal s primarnim slikarstvom, videom, foto-grafijo, izvedbo specifičnih objektov, grafiko in s pisanjem kritično-teoretičnih tekstov o umetnosti. Takšen način umetniškega delovanja označi J. Denegri (v katalogu DRT z naslovom Velike južne predstave, izšel v SKC Beograd leta 1980), kot strategijo »nomad-skega obnašanja". Namreč kot zapiše ,,gre za uporabo zelo različnih medijev innačinov izražanja, s ciljem čim bolj širokega področja izpostavljanja lastnih idej, sta-lišč in pogledov, pri čemer se zavestno spregleda zahteva homogenosti stila, kot osnovne razspoznavne (Nadaljevanje na 18. stiani) (N< i,:!jevanje s 17. strani) o^nake nekega avtorskega prepričanja." DRT je u-:e(nik ki insistira prav na tej končni fleksibilnosti , ašanja", katera kaže na del avto-destruktivnosti u .osti, umetnosti ki je bila po tej značilnosti k . feristična za obdobje dadaizma in ki v sodobnih t ih slovenske likovne produkcije nima primerjave. I: a reči, da gre za produkcijo, ki od družbe z va kaj več kot socializacijo in vključitev v ko::t?kst ,,pluralizma kulture", ki v svoji pojavni obliki siu/i fcot maska za zbijanje kriterijev umetniške kvali-ttM : vTednosti in prostituiranje umetniških produktov, k. r,. ih vrednost pogojuje ekonomija povpraševanja. Se;'i imel priložnosti da kaj realiziram tu v Ljubljani. Ko* 'em rekel, to je ena aleatorna aktivnost povezana z cjačanjem ega in postavitvijo umetnika v prvi plan, tako ,la on direktno, toda ne kot v gledališču, kjer igia';. igra neko fiktivno sceno, neko patetično struk-turo >>red gledalci, temveč se umetnik direktno postavi kot svoj ego, svoj jaz, svoj subjekt in objekt postavi kot 'jinetniško delo, jaz kot umetniško delo. v kakšni relaciji so tvoje risbe linij s primarnim siik\:j-.tvom? lv. neke navidezne, formalne in površinske podob-nost: so nekateri menili da to kar delam, namreč dela z Drvijami, da imajo ta dela neko globjo vez z elementar-nim siikarstvom,. primarnim ali novim, kakorkoli se imenuje v različnih kulturnih sredinah. Dela z linijami niso produkt oflcijelne tradicije umetnosti. Sam sem poizkušal parodirati in ironizirati tisto znano geslo ,,mti en dan brez linije", anjegova maksimalna organi-zacija je bila dobesedna uporaba. Tako sem začel delati ravne linije vsakega dneva. Z dobesednim uporubljanjem tega je prišlo do takoimenovanega neprogresivnega dela. Po tem sem v delo vnesel zavest, da