VSEMU
SE PRIVADIŠ
PosJopje, v katerem se danes nahaja Žima, tovaraa ščetk in čopičev, je biio zgrajeno tik pred drngo svetovno vojno. V večjih in manjših sobah, ki so jih, kolikor se je dalo, prilagodili dekivnemu procesu, sto-jijo stroji drug ob dragem, za njimi pa je moč videti domala same žen-ske obraze. To ni čudno, saj je med 153 zaposienimi v tej tovarni le 30 odstotkov moških, ki pa večmona delajo v pisarnah ali pa so vzdrže-valci strojev. Vendar delo v Žimi ni lahko. Zahteva vztrajnost, potr-pežljivost, natančnost; in morda prav zaradi tega ženske lažje ostajajo pri teh opravilih. Še do nedavna je bila Žima star delovni kolektiv. lani pa je odšlo v pokoj kar precej delavk, ki so jih nadomestili z miajšimi, tako da zdaj približno četrtina zaposlenih še nima 25 let.
Med tistimi delavkami, ki že kar lep čas vztrajajo v Žimi, je tudi Zofija Babnik. Pred enaind-vajsetimi leti je kot devetnajst-letno dekle prišla z Dolenjskega v Ljubljano, si našla službo v Žimi in tu tudi ostala. Delala je domala na vseh delovnih mestih, pred tremi ali štirimi leti pa je ob delu opravila še tečaj za vodjo izmene, nato pa še 105-urno sin-dikalnopolitičnošolo. Zdaj ježe drugi tnandat predsednica osnovne organizacije sindikata. Zato bi seveda lahko najin pogo-vor krenil tudi v »sindikalno« smer. Pa ni.
Se spominjate dneva, ko ste prvič stopili v tovarno?
»Se. biloje24. junija 1963. Že od doraa sem bila navajena trdo delat in tudi tu sem dobila težko delo, v pralnici, kjer sem prala ščetine. Ko sem kasneje imela možnost dobiti boljše delovno
mesto, se kar nekaj časa nisem mogla odločiti, da bi zapustila pralnico.«
In kje delate zdaj?
»Že 13 ali 14 let upravljam zobni avtomat. kot imenujemo stroj za izdelavo zobnih ščetk. Sicer pa sem v teh letih delala skoraj povsod, morda le pri zali-vanju čopičev ne in pri zavijanju ščetk.«
Se vam vaše delo zdi težko, za-htevno?
»Na zobnem avtomatu je' treba biti predvsem natančen. Ce zgrešiš samo za pol milimetra, je že vse narobe. Najtežje se mi je zdelo v pralnici. Tam si na vlagi, prcpihu. tudi smrdi...«
V prostoni, kjer delate skupaj s še več drugimi ženskami, pov-zročajo stroji kar precejšen hrup. Vas to nič ne moti?
»Res je pri nas precej hrupno, a vsemu se privadiš. V Rogu, kjer > sem bila lani na obisku, se mi je
zdelo še huje. Kaf zaželela sem si nazaj v Žimo.«
Niste nikoli razmišljali o tem, da bi odšli kain drugam?
Zofija Babnik je odločno od-kimala, kot bi hotela s tem še podkrepiti svoje besede. »Ne, nikoli. Navadiš se delovnega mesta, ljudi, blizu imam službo. Ne, nikamor drugam ne bi šla. Zdaj pa sploh ne več, zdi se mi, da sem za kaj takega že presta-ra.«
Se je v teh letih, odkar ste
tukaj, v Žimi veliko spretnenilo?
"     »Danes je čisto drugače. Prej
je bilo veliko več fizičnega dela.
zdaj imamo avtomate. Pralnica sicer tudi še danes ni urejena tako, kot bi morala biti, toda v kratkem nameravamo tudi tu izboljšati delovne razmere.«
Mogoče bi morali o Zofiji Babnik povedati še kaj več; iz pogovora namreč nismo ničesar zvedeli kaj dela doma (stanuje dokaj blizu Žime — v Bizoviku), kaj počenja v prostem času, o čem razmišlja, ko stoji za stro-jem... To, kar smo zapisali, je bil le drobec iz njenega življenja, ki seveda naše sogovornice ne more predstaviti v celoti.
DARJA JUVAN