Año (Leto) XVI (11)
No. (Štev.) 22.
BUENOS AIRES.
28. maja (mayo) 1959
“ESLOVEJVIA LIBRE”
Poveličani
Srbi imajo pregovor, da ima vsak človek svojih pet minut, ki so mu v srečo, če jih pravočasno in prav izrabi, lahko pa tudi v nesrečo, če jih zanemari.
Kakor v življenju posameznika, je prav tako tudi v življenju narodov. In tudi slovenskega. Kajti tudi naš narod je imel svojih pet minut med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo.
V času, ko je izgledalo, da se je vse zaklelo proti njemu. Nadenj so prihrumeli trije okupatorji kot predstavniki sosednih narodov, ki v vsej zgodovini na-pram Slovencem niso pokazali niti ene same prijateljske poteze, ampak vedno samo. pohlep po bogastvu naših tal. Mera gorja pa še ni bila polna. Pojavil se je nov, še krvoločnejši sovražnik: lastni brat-komunist, ki je v službi mednarodne zločinske ideologije za njeno zmago na slovenskih tleh moril nedolžne ljudi, ropal, požigal in sejal po slovenski zemlji strah in trepet. Bilo je kazno, da je smrt razpela svojo mračno perut nad vso slovensko zemljo. Kajti nikdar doslej v zgodovini slovenska zemlja še ni pila toliko slovenske krvi in še nikdar ni odprla toliko slovenskih grobov.
Tedaj je spregovoril slovenski narod svojo veliko besedo. Tisti narod, ki ga je Bog poslal v naše kraje, da se tam razvija in vrši svoje poslanstvo ter izpolni svojo nalogo v zboru narodov na svetu. Tisti narod, ki je stoletja in stoletja junaško kljuboval pritisku milijonskih narodov s severa in juga in se ni samo ohranil, ampak se tudi vedno bolj razvijal in se tako uvrstil med najbolj kulturne narode na svetu. Ko je ta narod sprevidel, da komunizem spravlja v nevarnost njegove največje svetinje: narodnost, vero, svobodo, demokracijo, ni prav nič okleval. Segel je po orožju in se postavil v obrambo izročila svojih očetov. Storil je to v globoki zavesti, da z nastopom proti komunizmu ne brani samo svobode svoje domovine, ampak tudi svobodo ostalih narodov in krščansko kulturo sploh.
S svojo odločitvijo, da je treba komunizem uničiti in s tem zavarovati obstoj svobode in demokracije, je gledal mnogo, mnogo dalje, kakor pa vodniki velikih narodov, ki so se tedaj v svoji zaslepljenosti in kratkovidnosti še močno bratili s komunizmom. Slovenski narod je pa tedaj že iz lastne izkušnje spoznal, da je komunizem zločinska ideja, ki nosi v sebi satanski načrt, da uniči krščansko kulturo in da namesto ljubezni zaseje med narodi sovraštvo ter med njimi uniči mirno sožitje. Spoznal je, da komunizem ni nikdar iskren zaveznik, da nikdar ne drži dane besede in sklenjenega dogovora, ampak vedno in povsod zasleduje samo svoj končni cilj: absolutno oblast nad posameznikom, nad narodom in nad svetom.
To spoznanje je tistih pet minut, ki jih je imel slovenski narod. Izpolnil jih je. V svojo srečo, ne v nesrečo. Kajti s svojim nastopom proti komunizmu je dokazal svojo politično modrost in zrelost. S svojim junaštvom, s katerim se je postavil ob stran termopilskim junakom v grški epopeji, si je za ves svet in za vso zgodovino zagotovil najčast-nejše mesto in spričevalo, da je v najbolj usodnem trenutku v obstoju lastnega naroda izpolnil ne samo nalogo napram lastnim bratom, ampak opozoril tudi svetovno javnost na veliko nevarnost komunizma za svobodo in demokracijo sveta.
Priznanja tedaj za to slovenski protikomunistični borci niso dobili, pač pa obsodbo in prezir. Bili so “izdajalci” in “kolaboracionisti”, ki so od okupatorja prejemali orožje itd. Leta 1945 so jih zahodni zavezniki celo sami vrnili komunistom, čeprav so vedeli, da jih bodo pobili.
Od tedanjih strašnih dogodkov je preteklo 14 let. Za spoznanje napak in zmot pa zahodni zavezniki niso rabili niti toliko časa. Sovjetska komunistična strategija je namreč začela kaj kmalu odkrivati svoje načrte. Najprej kar v Evropi sami, zatem je pa komaj pet let po končani vojni zanetila nov vojni požar na Koreji. Štiri leta zatem se je komunistično nasilje razlilo po Vietnamu. Poznanjski dogodki so nato odkrili svetu strahotno bedo delavskega sloja pod
«Volm Foster Dulles umrl
V nedeljo, 24. maja, ob 7.49 uri je mirno, v spanju, umrl bivši severnoameriški zunanji minister John Foster Dulles. Ob njem so bili v trenutku smrti zbrani vsi njegovi bližnji sorodniki, njegova soproga, sinova John in Avery, brat Allen in sestra Eleanor.
Dulles se je rodil v Washingtonu 25. 2. 1888 iz družine, ki je USA dala več diplomatov. Študiral je na univerzah Princeton v USA in Sorboni v Parizu. Bil je strokovnjak za mednarodno pravo. Bil je Wilsonov svetovalec na drugi mirovni konferenci v Haagu, leta 1927 pa tehnični svetovalec poljske vlade. Na mednarodnem polju je nato znova nastopi] leta 1945 na konferenci v San Francisco, postal leta 1947 tajnik takratnega amer. zun. ministra Bumesa, pozneje pa tajnik grala. Marshalla. Sodeloval je pri izdelavi mirovne pogodbe z Japonsko, nakar ga je Eisenhower imenoval za zunanjega ministra, položaj, na katerem je deloval za USA, za svetovni mir in proti komunizmu šest let, vse do nekaj tednov pred svojo smrtjo za rakom.
Dulles je v vsej svoji politiki smatral ideale ZN za dosegljive ter je skoro vse svoje sile posvetil za njih izpolnitev. Zato je n. pr. nastopil proti anglo-fran-coski intervenciji v Suezu, vsled česar so ga predvsem v evropskih prestolnicah močno obsodili. Zaradi svojih političnih načel se je v svojih nastopnih izjavah leta 1953 odločno izrekel proti obstoječemu redu v vzhodni Evropi in
na Daljnem vzhodu. Zato se je odločno boril proti včlanjenju rdeče Kitajske v ZN in vztrajno zanikaval pravico vladanja Sovjetski zvezi nad vzhodnoevropskimi državami.
Dulles je postal prvi zunanjepolitični svetovalec Eisenhowerja in si je priboril zasluge za doslej nedoseženo utrditev enotne zunanje politike obeh ameriških strank, republikanske in demokratske.
Gladko je govoril francosko in več drugih jezikov ter se je v stikih z drugimi sovrstniki pokazal mnogokrat kot redkobeseden in celo brutalen človek. Bil je velik nasprotnik popuščanje pred načeli v zameno za trenutne navidezne ali resnične koristi, vsled česar si je med mnogimi diplomati, zlasti angleškimi, nakopal številne neprijatelje.
Dullesov oče je bil presbiterijanski pastor. Dulles sam je bil veren protestant. Njegov sin John je prestopil v katolicizem in je postal jezuit. Dulles si je pridobil priimek “potujoči diplomat”, saj je na svojih utrudljivih misijah prepotoval nad 800.000 kilometrov širom sveta.
Smrtonosno bolezen, ki so jo na njem prvič odkrili novembra leta 1956, je stoično prenašal, tako da je v mednarodni politiki, to in onstran železne zavese, njegova osebnost odločilno posegala v dogajanja prav do zadnjih dni pred smrtjo.
Pogreb je bil včeraj v Wašhingtonu.
V Ženevi zapirajo vrata
Po štirinajstih dnevih, odkar traja konferenca štirih zunanjih ministrov v Ženevi, se svetovna javnost sprašuje, do kakšnih sklepov so tam prišli in ugotavlja, da samo do sklepa, da so seje v Palači narodov dolgočasne odn., da jih zlasti Gromiko uporablja za svojo propagando in da jih bo treba zamenjati'-s tajnimi razgovori za zaprtimi vrati v zasebnih vilah ob ženevskem jezeru, kjer se bodo zunanji ministri sestajali v dvoje ali troje in si izmenjavali ideje in misli o problemih Berlina, evropske varnosti in svetovne razorožitve.
V preteklem tednu so zahodnjaki odločno povedali Gromiku, da ZSSR ne bo smela postavljati novih pogojev v zadevi Berlina, prav tako ne bo smela prestavljati datuma, ki ga je postavil Hru-ščev lanskega novembra, se pravi 27. maja, za izpraznitev zahodnega Berlina, s propagandnim namenom, da je Moskva tista, ki hoče ohraniti mir in zato prestavlja datum. V takem slučaju da bodo odšli iz Ženeve in bodo tako vsi izgledi za vrhovno konferenco padli v vodo.
Gromiko je, izgleda, dal zagotovila zahodnjakom, da kaj takega ne bo storil, ker so se pripravili za nadaljevanje konference na tajnih sestankih v za-
sebnih vilah. Na teh konferencah nameravajo zahodnjaki zahtevati od Gromi-ka, naj dokončno pojasni sovjetsko stališče do berlinskega vprašanja, ki ga je treba rešiti, vsaj delno, že pred vrhovno konferenco. Prav tako bodo predložili svoj načrt za vsaj začasno rešitev berlinskega vprašanja pred začetkom vrhovne konference. Prav tako bodo zahtevali od Gromika, da pove o katerih problemih bi se ZSSR hotela najprej razgovarjati na tej konferenci, ko že ni pripravljena razpravljati o Berlinu, evropski varnosti in razorožitvi kot celoti. Nato bi posamezne probleme, delno razvozljane na tej konferenci, prenesli na vrhovno konferenco v dokončno rešitev.
Konferenca je tako prišla na preokret-no točko. Zahod in ZSSR sta v preteklih Štirinajstih dnevih vsaj dvakrat povsem jasno povedala vsak svoje stališče do Berlina, evropske varnosti in razorožitve, nista pa ne ena ne druga stran
popustili, da bi se približali rešitvi teh problemov.
Zaradi Dullesove smrti se je to kon-feriranje v Ženevi prekinilo za dva dni, ker je Herter odletel v USA na pogreb.
Herter sam je, kljub temu, da je prišel v Ženevo kot novinec na mednarodnih konferencah, dokazal, da ni omahljivec. Najmanj trikrat je v štirinajstih dnevih, odkar traja ženevska konferenca, s svojo odkritostjo “prekršil” diplomatski ton konference.
že takoj v svojem nastopnem govoru je izjavil, da je vsakdo vedel, čeprav so diplomati to hoteli skrivati, da do konference ni prišlo zaradi politične klime, ki naj bi obetala rešiti nemški problem, pač pa zato, da bi sovjetom preprečili izvedbo njihovega načrta o izgonu zahodnih vojaških sil iz Berlina. Včeraj,
27.	maja, je namreč potekel rok, ki ga je Hruščev postavil za izpraznitev zahodnega Berlina.
Kmalu nato je Herter opozoril sovjetsko delegacijo, da bo kakršni koli novi manever in novo določanje roka za Berlin razbilo to konferenco in preprečilo sklicanje vrhovne konference.
Pretekli četrtek pa je zahteval od Gromika, naj že vendar preneha v svojih govorih z obtožbami Zahoda in s podtikanji neresničnih motivov njihovi svetovni politiki. Če ne bo prenehal, se bo svetovna napetost še povečala. Z e» no besedo, Gromiku je zagrozil, naj preneha neprestano lagati.
Če bo Gromiko na to pristal, bo odslej naprej odstranjen eden najvažnejših sovjetskih razlogov za sklicevanje takih mednarodnih konferenc. Če pa na to Herterjevo zahtevo ne bo pristal, pa se bo izpostavil nevarnosti, da ga bodo razglasili za krivca, ko se bo konferenca končno razšla brez vidnega napredka.
Ta Herterjev korak je velike taktične vrednosti v trenutku, ko so štiri delegacije sklenile, da se bodo začele razgovarjati za zaprtimi vrati. Javne seje bodo imele odslej naprej izključno propagandni značaj ter Herter na njih namerava pristrigovati sovjetom peroti pero za peresom.
V vsem svojem nastopanju na konferenci, s katere je v soboto poslal Eisen-howerju obširno poročilo v 'Washington, je Herter pokazal,
1)	da nima strahu, da bi sovjeti imeli namen prenesti borbo za Berlin z diplomatskega na vojaško področje in
2)	da je prepričan, da je stališče sile, ki ga je zavzel na konferenci proti sovjetom, za Zahod prav tako pravilno in dobičkanosno, kakor je bilo doslej za sovjete njihovo nasilno nastopanje proti Zahodu.
Hruščev v Albaniji
komunisti. Neustrašeni berlinski delavci so kmalu zatem svet opozorili na strahote komunističnega sistema. Kajti samo obup lahko nažene človeka, da se golorok vrže na tank. Leta 1956 smo brali junaške zgodbe madžarskih rodoljubov in celo komunistov samih, ki so se uprli sovjetskemu nasilju. Od lani naprej pa si pišejo junaško zgodovino tibetanski borci v boju za svojo svobodo in neodvisnost z nadmočnim sovražni-kom-kitajskim >komunistom.
To je samo nekaj dokazov za oborožene nastope proti komunizmu po drugi svetovni vojni. Sedaj čuvarji svobode na svetu nikogar več ne vprašajo kje je dobil orožje za borbo proti komunizmu, še celo v greh mu štejejo, če si ga pravočasno ne zna pridobiti sam in samo čaka ter se zanaša na zahodno pomoč.
Tako je odločitev slovenskega naroda in z njim vseh tistih narodov, ki so se med drugo svetovno vojno z orožjem postavili v obrambo resnične svobode in demokracije pred navalom zločinskega komunizma postala osnova vse zahodne zunanje politike, da je treba organizirati in tesno povezati ves svobodni svet za obrambo njegove svobode in demokracije pred svetovnim komunizmom.
S tem so pa dobili slovenski protikomunistični borci največje priznanje in poveličanje.
Hruščev je v sredo 27. maja, odšel na obisk v Albanijo. Ameriška časnikarska agencija Associated Press je objavila v zvezi s tem obiskom naslednje:
Obisk Hruščeva v Albaniji izgleda kakor nadaljna načrtna demonstracija proti Titu in bo povečal napetost med Jugoslavijo in sovjetskim blokom. Albanija je služila kot odskočna deska sovjetom že od leta 1948 dalje, ko so bili Jugoslovani izgnani iz kominforma. Po Stalinovi smrti je ostala Albanija edina komunistična država, ki ni normaliriza-la svojih odnosov z Beogradom. Sovjet-sko-jugoslovanski spor se je znova razvnel letošnjo spomlad. Albanija se je pridružila zlasti rdeči Kitajski v njenih napadih proti Jugoslaviji. Prav tako je Albanija skupno z Bolgarijo, drugim sovjetskim satelitom, pričela postavljati teritorialne zahteve proti Jugoslovanski federalni republiki. Doslej ti dve državi za svoje zahteve nista dobili javne podpore od sovjetov. Obisk Hruščeva pa nekateri smatrajo kot tih pristanek na to.
Albanski vodje so lansko leto obiskali skoro vse države sovjetskega bloka. Na teh obiskih so vedno napadali jugoslovansko obliko komuniziha. Tito je obsodil to govorjenje kot vmešavanje v jugoslovanske notranje zadeve. Letošnjo pomlad je celo imenoval Albanijo za največjo sovražnico jugoslovanskega komunizma.
Treba je počakati, kakšne in koliko napadov bo Hruščev izrekel proti Jugoslaviji v svojih nastopih v Albaniji. V
Jugoslaviji menijo, da se bo sovjetski pritisk proti njim sedaj še povečal.
Menijo tudi, da bo Hruščev izkoristil svoj obisk v Albaniji zato, da bo odvrnil svetovno pozornost od nemškega problema. Verjetno ni slučajno, da je prišel v Albanijo prav 27. maja, na datum, ki ga je bil postavil kot zadnji dan v svojem načrtu za spremenitev Zahodnega Berlina v demilitarizirano “svobodno mesto”. Zato nekateri opazovalci meni-
Praznik argentinske svobode
V ponedeljek 25. maja so po vsej Argentini slovesno praznovali 149 letnico argentinske osvoboditve. Po vseh garnizijah so zjutraj topniški oddelki oddajali častne salve, po cerkvah so pa bila dopoldne zahvalne službe božje. Cerkvenemu opravilu v Buenos Airesu so prisostvovali člani vlade, visoki vojaški ter cerkveni dostojanstveniki in člani diplomatskega zbora.
Predsednik republike dr. Frondizi je proslavi narodnega praznika prisostvoval v severni argentinski provinci Ju-juy. Zvečer pred narodnim praznikom je imel govor, ki so ga prenašale vse radijske postaje. V njem je navajal, da so narodnjaki pred 149 leti napravili predvsem dve veliki stvari. V prvi vrsti so delali na osnovi globoke enotnosti vseh Argentincev. Možje kot Belgrano, San Martin, ki so se borili ali pa delali tiho na polju, so nad vsemi svojimi strankarskimi razprtijami pustili vihrati samo narodno zastavo. Tu je predsednik naglašal, da samo zastava domovine kaže trajni cilj državi, ko mora doprinesti kake velike žrtve. Tej zastavi, ki je vihrala nad ljudstvom, kot u-panje, so pa vsi služili z delom in žrtvijo. “In to je tisto, česar potrebujemo danes za vse in za vsakega poedinca”, pravi dalje predsednik dr. Frondizi in nadaljuje: “Brez dela in brez žrtev dežela ne bo mogla prebroditi težav sedanjih težkih časov. Delo in žrtve so vzgled, ki so nam ga zapustili možje meseca maja iz leta 1910. Delo in žrtve je to, kar moramo storiti mi danes, če hočemo, da bo domovina postala velika in v kateri se bo sedanji rod lahko smatral vrednega prejšnjih rodov”.
V	nadalnjih izvajanjih je predsednik dr. Frondizi poveličeval dalekovidnost gen. Savia, ki je vedel, da moderna država ne more prospevati brez jekla. Zato je začel leta 1943 kljub nerazumevanju in protestom z ustanavljanjem težke industrije v mestu Palpala v provinci Jujuy. Danes poleg tega industrijskega obrata nastaja nov veleobrat v mestu San Nicolas, in če Bog da, bo kmalu nastala nova jeklarna tudi na jugu republike.
V	Buenos Airesu je pa zvečer pred narodnim praznikom govoril po radiu notranji minister dr. VitSolo. Poveličeval je revolueionari podvig iz leta 1810, ki je prinesel svobodo ljudstvu ter ustvaril novo državo za svobodo in demokracijo. Narod je pozival na edinost in slogo, da bo združen v globoki domovinski ljubezni prihodnje leto lahko praznoval 150 letnico svoje svobode.
jo, da bo Hruščev razplamtel jugoslovanski spor za prikritje koncesij v Berlinu.
Albanija, majhna in revna država, sovjetom odlično služi za utrjeno pomorsko oporišče v Sredozemlju. Ta država je od vseh držav za železno zaveso najbolj nedostopna.
Zadnji sovjetski vodja, ki je obiskal Albanijo, je bil maršal Žukov. Bil je tam leta 1957. Iz Tirane se je vrnil v Moskvo in ugotovil, da ga je Hruščev medtem odstavil.
IZ TEDNA V TEDEN
Predsednik čilske republike Alessandri v poslanici narodnemu kongresu izraža upanje v zboljšanje gospodarskega položaja dežele. Napovedal je med drugim tudi izvajanje načrta za zmanjševanje stanovanjske stiske z letno zgraditvijo 40.000 stanovanj.
V	čilski prestolnici pričakujejo v juliju obisk argentinskega predsednika dr. Frondizija.
V	Čile je prišel iz Bolivije kot politični emigrant funkcionar bolivijanske socialistične falange Henrik Acha. Časnikarjem je izjavil, da so šefa te politične skupine dr. Unzago umorili vladni oboroženi delavski miličniki. Bolivijanska vlada pa obtužuje Acho, da je ali on morilec pok. dr. Unzage, ali pa da vsaj ve, kdo ga je umoril, čilensko vlado je naprosila, naj Acho pripre, ker Bolivija zahteva njegovo izročitev. To so v Čilu tudi storili, vendar bo o izročitvi razsojalo nepristransko vrhovno sodišče.
V	mestu Niteroi, prestolnici brazilske
države Rio de Janeiro, je prišlo do velikih nemirov v podjetju Carreteiro, ki vzdržuje pomorski promet med tem mestom in Rio de Janeiro. Do nemirov je prišlo zaradi tega, ker podjetje delavcem še ni izplačalo plač. V izgredih so bili štiri delavci ubiti, 112 je pa bilo ranjenih. Demonstranti so razbili podjetje, nato ga pa zažgali. Ko je lastnik Carre-teiro videl uničeno svoje premoženje, ga je zadela kap. Za vzpostavitev reda je morala nastopiti vojska, za prevoz potnikov med mestoma Niteroi in Rio de Janeiro je pa poskrbela vojna mornarica.
Italijo sta obiskala grški kralj Pavel in kraljica Federica. Bila sta tudi v avdienci pri papežu. Iz Italije bo grški kraljevski par odpotoval v Švico, kjer bodo kralja operirali na očesu.
V državici Kuwait, ki je najbogatejša na svetu na petroleju, je šef varnostne službe dal izgnati nad 200 iraških, jordanskih, sirijskih in palestinskih komunistov.	(Nadaljevanje 2. stran)
PROŠNJA
Z izdajanjem lista so vedno združeni veliki izdatki.' Posebno še v sedanjem negotovem gospodarskem položaju, ko se cene tudi tiskarskemu materialu neprestano večajo. O gospodarskih težavah smo že pisali in danes ni naš namen znova načenjati ta problem, ker smo prepričani, da vsi naročniki lista sami uvi-devajo, da je za vzdrževanje lista in za njegovo redno izhajanje sedaj treba več žrtvovati kot pa poprej.
Danes hočemo opozoriti samo na težave, ki nam jih nekateri naročniki povzročajo. Ponovno se namreč dogaja, da se ta ali drugi naročnik preseli in spremeni svoj naslov. Vse bi bilo v redu, če bi o spremembi naslova tudi obvestil upravo našega lista. To se pa večkrat ne zgodi. Zato se dogaja, da, dostikrat tudi po več mesecev, pošiljamo naročniku list na naslov, na kateren ga že davno ni. Za njegovo preselitev zvemo šele od poštne uprave, ko nam vrne šop listov z, navedbo “Se preselil neznakam”, “Nepoznan”, “Odšel brez navedbe novega naslova” in podobno.
Ker uprava lista naročnikovega novega naslova nima, moramo nadaljnje pošiljanje lista ustaviti za tako dolgo, dokler se ali naročnik sam ne zglasi, ali nam pa njegov naslov povedo drugi. S takim postopanjem povzročajo upravi samo novo delo in tudi nepotrebne stroške, ker izvodov lista, ki po več mesecev hodijo okoli po poštah, ne moremo več rabiti in jih moramo metati vstran, naročniku pa, če se oglasi, poslati nove izvode.
Zato prosimo naročnike, da nam v primeru preselitve takoj sporoče svoj novi naslov, da v dostavljanju lista ne bo nobene prekinitve. Pa tudi upravi boste prihranili novo delo in ji ne povzročali po nepotrebnem novih stroškov.
Uprava Svobodne Slovenije
IZ TEDNA V TEDEN
(Nadaljevanje s 1. strani)
Kubanski Fidel Castro je že začel uvi-devati, da komunisti niso njegovi pravi zavezniki. Proti njemu so namreč že začeli rovariti. Zato jih je dr. Castro javno obtožil protirevolucionarnega delovanja. Proti komunistom so začeli nastopati tudi voditelji 20 delavskih gremijev, ki so vsi člani revolucionarnega gibanja 26 julij. Objavili so ustanovitev skupne “fronte proti komunizmu”. V Deklaraciji načel naglašajo, da svetovni komunizem poskuša, da bi se vrinil v revolucionarno gibanje s svojo “staro in preizkušeno taktiko enotnosti” “Enotno nastopanje delavskega sloja”, je namreč sedaj geslo kubanskih komunistov.
Tito je ostro obsodil demonstracije študentov v Skoplju in Zagrebu zaradi slabe prehrane v študentovskih menzah.
V	Jordaniji, so aretirali več častnikov. Obtožujejo jih, da so pripravljali zaroto proti kralju Huseinu. Med aretiranimi častniki je tudi šef generalnega štaba general Sadek Šarar. Za zaroto naj bi stal predsednik Združene arabske republike Nasser.
V	Parizu se mudi na prijateljskem o-bisku perzijski šah Mohamed Reza Pa-hlevi.
BRALI SMO...
ANTIPASTERNAKOVSTVO V LJUBLJANI
O najnovejšem komunističnem nasilju näd kulturnim delavcem in znanstvenikom dr. Slodnjakom v Ljubljani je go-riški Katoliški glas objavil pod gornjim naslovom naslednji članek:
Pri De Gruyterju v Berlinu je preteklo jesen izšla knjiga, o kateri mirno lahko rečemo, da je znamenita, čeprav se z avtorjevimi izvajanji in zaključki ne strinjamo vedno, namreč obširna, temeljita in pregledna zgodovina slovenskega slovstva v nemščini (Geschichte der slowenischen Literatur. Str. (VIII.) + 363 v veliki osmerki). Napisal jo je dr. Anton Slodnjak, profesor na ljubljanski univerzi.
Takega dela o slovenskem slovstvu v nemščini doslej še nismo imeli. Veliki slovenski slavisti (Kopitar, Miklošič, Murko, Kidrič in drugi) so sicer pisali-tudi v nemščini in resnični ter objektivni nemški učenjaki so se tu in tam ba-vili s slovenskimi slovstvenimi zadevami, toda enotne slike slovenske literature od začetkov do najnovejših dni še ni bilo. To vrzel je izpolnil prof. Slodnjak, katerega je pri delu vodila zlasti misel, da je bila slovenska literatura tista moč, ki je ustvarila narod (der Gedanke von der nationbildenden Kraft der slowenischen Literatur); tudi je hotel avtor počastiti spomin svojega nepozabnega učitelja prof. Ivana Prijatelja, iz čigar
PROTIKOMUNISTIČNI V PLÖTZINU
UPOR
Vzhodnonemški komunisti so preteklo sredo, z vso naglico poslali policijske in vojaške sile v majhno vas v okolici Berlina, da so zadušili protikomunistične demonstracije in preprečili premikanje prebivalstva na tem področju. Poročila o uporu so prišla skozi železno zaveso šele v soboto, čeprav je vas Plotzin, kjer so se odigrali omenjeni dogodki, komaj 12 km oddaljena od Berlina.
Uporniki so razbili spomenike komunističnih veljakov, razbili šipe na občinskem poslopju in grozili komunističnemu županu, da ga bodo obesili. Prav tako je prišlo do nemirov med kmeti v o-kolici Neu Brandenburga, 90 km severno od flerlina.
Prebivalstvo Plotzina je protestiralo proti visoki prisilni oddaji žetve komunistični državi. V
V Zahodni Nemčiji se lahko zgodi, da bo dr. Adenauer še naprej ostal kancler in po preklical svojo kandidaturo za predsednika republike za septembrske volitve. To pa zaradi tega, ker bi rad imel za svojega naslednika finančnega ministra Franca Etzel-a, ne pa podpredsednika vlade in ministra za narodno gospodarstvo Ludvika Erhard-a. Ta je baje izjavil, da bo v slučaju, če ga dr. Adenauer ne bo imenoval za svojega naslednika, dal ostavko na svoj položaj v vladi. Nekateri listi so poročali, da zato ni izključeno, da bo Adenauer zadevo enostavno rešil tako, da bo ostal sam še naprej kancler.
iiterarno-zgodovinske šole je izšel. Prijatelj je bil osebno in znanstveno zelo objektiven; plaval pa je v svobodomiselstvu, ki je vladalo ob prehodu iz XIX. v XX. stoletje. Slodnjak pa se je ali iz osebnega doživetja ali po sili razmer svetovnonazorno nekoliko oddaljil od svojega učitelja; zgodovinsko in literarno dogajanje večkrat tolmači z izrazi marksističnega historičnega materializma. Beleži pa vse slovstvene pojave, tudi pesnike in pisatelje iz najnovejšega časa, kot so Balantič, Mirko Javornik, Narte Velikonja in pod., ter kako knjigo, katero je izdala povojna emigracija, n. pr. Pregljevo: Moj svet in moj čas. Marsikak pojav srečno na novo formulira, piše dovršen, adekvaten jezik, objavlja veliko lepo izbranega in razvrščenega gradiva.
Vendar pa koncesije marksistični terminologiji in estetiki niso prihranile piscu usode, kakršno doživljajo v diktaturah ljudje, ki se ne morejo odvaditi misliti z lastno glavo. Po vesteh, ki so jih prinesli potniki iz Ljubljane, je dr. Slodnjaka zaradi te knjige doletel hud udarec. Sredi šolskega leta so ga kar čez noč upokojili. Ne more več predavati na univerzi, ne_more več posredovati vseučiliški mladini bogatih zakladov znanosti, katere si je bil nabral v skoraj 40-letnem neutrudnem študiju in znanstvenem delu. Sklep kake partijske celice, katerega so uradni krogi hitro izvršili, je vrgel z univerze enega najzmožnejših današnjih slovenskih literarnih zgodovinarjev. Kdo mu bo naslednik? Univerzitni profesorji se ne fabricirajo z uradnimi odloki; za to je
KONGRES ČILSKE KRŠČANSKE DEMOKRACIJE
Od 26. do 31. maja je v Santiagu v Čilu kongres čilske krščansko demokratske stranke. Nanj so povabljeni tudi zastopniki krščansko-demokratskih strank iz ostalih držav Južne Amerike, kakor tudi iz Evrope. Krščansko-demo-kratska zveza za Srednjo Evropo je poblastila, da jo na kongresu zastopajo gg. Miloš Stare, Jorge Kibedi in prof. Julius Kakarieka.
treba desetletnega trdega študija in velike ljubezni do predmeta.
Da nekaj ni v redu, se je dalo sklepati iz časopisnih psevdoznanstvenih in e-nostranskih poročil o tej knjigi. Med drugimi ji je Slovenski poročevalec 6. marca posvetil celostranski članek z naslovom “Velik korak nazaj”; napisal ga je neki Vasilij Melik, ki očita Slodnjaku, da govori o zgodovini duha, o pojmu torej, ki ga je ustvarila nemška buržoazna historiografija, in da je s svojo sintezo med metodo zgodovine duha in sociološko metodo zašel daleč stran od prave znanosti, v metafiziko. Znanstvenik socialistične Jugoslavije da bi ne smel tako gledati na zgodovino svojega naroda, trdi Melik.
Tako je Slovenija srečno dobila svojega Pasternaka, človeški duh, ki je materialistom tako zelo na poti, pa krepko klofuto. Radovedni smo, če poreče kaj na to Josip Vidmar, ki je pred vojno slovenskim pisateljem in pesnikom katoličanom stalno očital, da pri svojem ustvarjanju in pisanju niso svobodni, ker jih uklepa dogma v trde Okove. Po vsem tem menda vendar ne bo trdil, da so v socialistični družbi pisatelji in pesniki •— svobodni?
Koroška
V	Kazazah so pričeli z deli za hidroelektrarno na Dravi. Slovesnosti so se udeležili deželni glavar s člani deželne vlade, poslanci in predstavniki cerkvenih oblasti. Gradnja bo trajala tri leta, nova elektrarna pa bo dajala 360.000 kwh toka letno.
V	Celovcu je Slovensko narodno gledališče iz Trsta ‘uprizorilo v Domu glasbe igro Zločin in kazen po istoimenskem romanu Dostojevskega.
Ameriški geograf R. R. Randall je v “Geografical Review objavil razpravo o “Politični geografiji celovške kotline”. Avtor je zbiral gradivo v Celovcu, Gradcu in Ljubljani, pa tudi na ozemlju, ki ga v razpravi opisuje. Delo je objektivno pisano, pisec je upošteval tudi slovenske znanstvenike. Čeprav so ameriškim znanstvenikom evropski problemi težko razumljivi, je prišel do zaključkov, da je “koroško vprašanje mnogo bolj zamotano, kot si to včasih predstavljajo odgovorni avstrijski činitelji in da zato manj-šinjski problem na Koroškem še ni zadovoljivo rešen.”
Gojenke gospodinjskega tečaja v Narodni šoli v št. Rupertu pri Velikovcu so priredile 26 aprila ob zaključku letošnjega tečaja akademijo s pevskim in rajalnim nastopom ter igro “Žena brez ljubezni”.
Narodna šola že od 1. 1896 vzgaja slovensko žensko mladino, ji daje znanja za umno gospodinjstvo in ji vceplja ljubezen do rodne grude, domače govorice in
Člani globaškega prosvetnega društva so pripravili “Pasijon”. Nastopili so petkrat v Globasnici, zaključna predstava pa je bila v Celovcu. Že pred vojno so Globašani z uspehom igrali “Pasijon”. Leta 1938 so nameravali gostovati v Mežiški dolini, toda po zasedbi Avstrije so nacisti onemogočili potovanje, kmalu nato pa so društvo tudi razpustili.
Znanstveni institut za Podonavje je priredil na univerzi v Gradcu predavanje o koroškem manjšinjskem vprašanju. Predaval je dr. F. Ermacora iz Innsbrucka, ki je dokaj objektivno podal zgodovino koroškega narodnostnega boja od 1. 1848 dalje. Glede razvoja med obema svetovnima vojnama je priznal, da Slovenci na Koroškem niso bili zadovoljni, o čemer tudi pričata dve pritožbi na tedanjo Zvezo narodov v Ženevi. Posebno pozornost je vzbudila njegova misel, da je treba sedanjo manjšinsko zakonodajo, ki jo je sicer v bistvu zagovarjal, v nekaterih točkah popraviti.
Na to predavanje je Institut povabil tudi predstavnike koroških Slovencev, ki so posegli v debato z nekaterimi pojasnjevalnimi vprašanji predavatelju.
A R GE N TIN A
V Argentini opozicionalne stranke vedno huje napadajo vlado. Zlasti unionistični del stranke ljudskih radikalov, ki ga vodi dr. Zavala Ortiz, ter socialisti. Proti so tudi peronisti, komunisti pa seveda tudi ne opuste nobene priložnosti, da ne bi sodelovali pri povzročanju javnih izgredov in nemirov. Prejšnji' teden sta proti vladi nastopila tudi kontradmi-ral Rial, ki je bil pod sedanjo vlado preveden v rezervo, ter bivši podpredsednik revolucionarne vlade admiral Izak Ro-jas. Kontraadmiral Rial je govoril na radiu, admiral Rojas pa na večerji, ki jo je priredilo argentinsko kulturno združenje za ohranitev duha majske revolucije iz leta 1810.
Proti tkzv. “golpistom”, t. j. proti tistim, ki bi radi zopet povzročili prevrat, je v parlamentu govoril vladni poslanec Liceaga. Njegove napade na osvobodilno revolucijo je drugi vladni poslanec Calabrese označil za “osebno mnenje poslanca Liceaga”. Poslanec Liceaga je nato tudi v radijskem govoru govoril o protivladnih konspiracijah.
Z ozirom na tako stanje je izvršni odbor Krščansko demokratske stranke izdal poziv, v katerem naglaša, da je “ohranitev kontinuitete demokratskih u-stanov najvažnejša stvar za borbo za pravičnost v svobodi. To prepričanje je privedlo stranko do tega, da neprenehoma zagovarja potrebo po ohranitvi stabilnosti vlade, od katere jo pa ločijo globoka nasprotstva in povsod proti njej tudi nastopa. Skepticizem in obup sta gotov del javnega mnenja privedla do tega, da znova mislijo na silo za rešitev političnih problemov. Vsak dan je bolj vidna možnost nasilnega preloma ustavnega reda. Pred to negotovostjo stranka naslavlja zaskrbljen poziv naj vse politične in socialne sile, naj vse boje za svoje ideale podrede brezpogojno potrebi ohranitve republikanskega reda. Zanj naj se tudi bore.
Ta poziv pa naj pride prav tako z enako jasnostjo v vrste oboroženih sil, ki so v službi ustave in zakona. Če bi popustile'in sledile pozivom od zunaj, ali pa tudi od znotraj svojih lastnih vrst, bi si same nakopale odgovornost, ki jo sedaj nosi ves narod, spravile bi pa v igro tudi svoj ugled in avtoriteto v položaju, ki je poln socialnih in ekonomskih težav. Teh tudi oborožene sile ne bi mogle rešiti. Dežela bi pa izgubila eno od svojih zadnjih rezerv.
Sedanje krize ni mogoče lahko in hitro rešiti. Sila za njeno rešitev ne more prav nič doprinesti. Ravno nasprotno. Samo povečala bi lahko razlike med Argentinci in sprožila vrsto novih nasilnih dejanj. Rešitev je v naporu in delu vseh in v žrtvah, ki morajo biti na vse razdeljene, da bo narod znova zadobil vero v sebe in da se bo združil v jasnem čutu skupnosti, v katerem bodo spoznali, da je mnogo več tega, kar jih druži, kakor pa tega, kar jih loči”
Približno enako gleda na položaj in ga presoja tudi neodvisna politična stranka, ki jo vodi biv. minister v revolucionarni vladi ing. Alsogaray. Prav tako demokratske sredinske stranke.
Dr- Krek o odnosih Slovencev do ideje jugoslovanstva
(Nadaljevanje)	(3)
in imajo pravico na naše sočutje. Z ozi-
Koncem 1908 je avstrijski vojaški list že pisal: “Borba s Srbijo in črno Goro je neizbežna. Čim dalj vojno odlašamo, tem dražje bomo plačali.” A v kranjskem deželnem zboru je na taka izzivanja odgovoril dr. Krek. Kazal je na zemljevid in rekel: “Glejte ta zemljevid. Tu nosi sinje valove hčerka našega Triglava, reka Sava in vodi nas v središče Bosne in Hercegovine^ Vsa Slavonija in Hrvatska, velik del Štajerske, prav naš del, velik del Koroške, kjer živi naš narod, spada k tej zemlji. Naša je ta zemlja, ki jo zemljepisec mora oceniti kot enoto in ki jo v svojih srcih cenimo in ljubimo kot svojo domovino. Ne le zemlja, tudi narod, ki tod živi, je naš narod. Od Zilje do črnega morja smo eno.”
V naslednjem zasedanju parlamenta na Dunaju so se slovanski narodni poslanci, razen Poljakov, zopet zedinili v skupni klub “Slavenska Jednota” in v imenu tega kluba je predsednik Slovenske ljudske stranke in predsednik Ted-note govoril o nevarnosti vojne s Srbijo: “Grozi nam nevarnost, da se bodo morali boriti sinovi našega naroda proti lastnim bratom z orožjem v roki. Gospodje, vsak med nami čuti globoko v svojem srcu: Čeprav so Srbi sedaj nastopili sovražno proti Avstriji, venidar ha ves glas in odkritosrčno izjavljamo: Naši bratje so. Naši bratje so
rom na to dejstvo in pa ker bi želeli, da se naši sinovi nikdar ne bi borili proti srbskim bratom, nujno želimo, da se o-hrani mir.” Tedaj se je pojavila tria-listična ideja. Govorili so, da je prestolonaslednik Franc Ferdinand želel urediti monarhijo po federacijah, da bi zadovoljil slovanske narode in zmanjšal vpliv Madžarov. 1909 je socialistična stranka sklicala prvo jugoslovansko socialistično konferenco v Ljubljani. Sklep konference je bila takozvana “tivolska resolucija” Izrazila se je za združenje vseh Jugoslovanov in za narodno-kultur-no avtonomijo. Socialisti dotlej niso sodelovali v slovenskih narodnih borbah, toda kasneje so v odločilnih trenotkih bili skupno s Slovensko ljudsko stranko in Slovensko narodno stranko v skupnih akcijah narodno političnega značaja in skupno delali za osvobojenje in zedije-nje, za graditev skupne države.
V jugoslovanski smeri se je posebno zradikaliziralo mnenje vseučiliške mladine in srednješolcev. Mladinsko gibanje “Preporod” se je razširilo po šolah in pod raznimi krinkami organiziralo manifestacije jugoslovanske misli. Prišlo je do stavk na šolah in do kaznovanja celih skupin dijakov. Toda gibanje je rast-lo in se širilo. Slovenski katoliški vse-učiliščniki so bili pod vplivom Dr. Janeza Kreka, prepojeni z jugoslovanskim
mišljenjem. Vsa naša mladina je sodelovala na tem programu in v tej črti vse intenzivneje.
Naša parlamentarna delegacija na Dunaju je krepkeje in odločneje zahtevala osnovne pravice za Slovence in z neverjetno ostrino in smelostjo nastopala za koristi Hrvatov in ostalih Jugoslovanov. Režimi banov Kuhena, Raucha in Čuvaja so bili režimi madžarizacije in nasilja nad hrvatskim narodom. Slovenci so Smatrali za svojo dolžnost in pravico, da so se dvignili proti vsaki krivici ki se je zgodila na Hrvatskem.
Dobro je izrazil mišljenje slovenskih narodnih zastopnikov, načelnik SLS dr. Šušteršič, ki je v delegacijah v Pešti rekel, dne 3. maja 1912: “Kadarkoli udarite Hrvate, čuti udarec vsak naš človek. To si zapomnite”. Zahteval je zo pet združenje jugoslovanskih provinc v eno državnopravno, telo, dokazoval, da Madžari hočejo uničiti zadnje ostanke hrvatske neodvisnosti in trdil, da” nasilja v Hrvatski škodujejo bolj kot izgubljena vojska”. Da so tedaj bili v Belgra-du že dobro poučeni o narodnem delu v Sloveniji, dokazuje govor Ljube Jovanoviča, ki je pozdravil slovenske časnikarje na kongresu v Belgradu leta 1911 s temile besedami: “Pozdravljam ljubljene malčke Slovanstva, Slovence izpod Triglava in od obal Jadrana, to predstražo Slovenstva, ki nam dajejo sijajen vzgled brezmejne ljubezni za rodno grudo. To so junaški borci za svoje pravice.”
Slovenci in Balkanska vojna
Balkanska vojna je dobila Slovence duhovno pripravljene in izzvala je, zlasti po zmagi slovenskih narodov nad Turki, nepopisno navdušenje. Načelnik Slovenske ljudske stranke je v delegacijah leta 1912 zahteval od ministra zunanjih zadev naj uskladi zunanjo politiko monarhije s težnjami na Balkanu, kajti “tam se je začela likvidacija, ki je samo nova etapa, zgodovinski pre-kret v razvoju jugoslovanskega vprašanja”. Poslanec dr. Verstovšek je pa o-pisal stanje takole: “Na Balkanu je izbruhnila revolucija malih narodov proti turški reakciji. Slovani na Balkanu smatrajo Avstrijo na svojega največjega sovražnika, ker vidijo kako ravnate tu s Slovani. Avstrijska politika noče priznati, da so vsi Jugoslovani bratje in zato je izgubila na Balkanu svojo igro in se zopet blamirala pred Evropo. Avstrijska uradna politika nam je odprla oči, da smo začeli gledati daleč preko mej ob bregovih Save.” Slovenski časopisi so tedaj bili vsi brez izjeme odlični in soglasni. Poročila z balkanskih bojišč so bila pisana, kot da gre za naše borbe, komentarje pa so pisali najvidnejši naši politiki, zlasti dr. Krek in dr. Ignacij žitnik. Dosledno so podčrtavali povezanost naše usode in naših koristi z življenjem in uspehi narodov na slovanskem jugu. Časopisi, politični ljudje in skupine so govorili o bodoči propasti Avstrije, ker je njena diplomacija dosledno branila turške interese proti koristim krščanskih narodov. Po celi Slo-
veniji, po vseh naših vaseh in mestih, so bila organizirana predavanja: sestanki in druge manifestacije tega zanimanja. Tam je bilo ljudstvo do podrobnosti obveščeno o pomenu zmag Slovanov na Balkanu. Dr. Janez Krek je pri takem predavavanju na Jesenicah ponovil svojo figuró in rekel: “Vse naše reke teko proti Belgradu in črnemu morju in nobena naša reka ne teče proti Dunaju. Gb naši Savi, od Triglava do črnega mor ja j živi isti narod kakor smo mi, narod, v čigar sredini se počutimo doma tako zelo, kot sicer nikjer na svetu.”
“Pri nas je huje'kot v turških vilajetih”
Niso pa ostali samo pri izražanju simpatij. Zbirali so denarno pomoč in naši zdravniki so,odšli v Srbijo, ko se je zvedelo, da tam manjka zdravnikov. Seveda avstrijska vlada in Madžari tega Vsega niso mirno gledali. Persekuci-je so bile' močnejše in ostrejše in politično delo je bilo vse težje. O tem je govoril dr. Korošec: “V času, ko so balkanski Slovani zmagoslavno osvoboje-vali svoje brate, je bilo vse navdušeno karkoli in kdorkoli čuti jugoslovansko. Tako smo navdušeni tudi mi avstrijski Jugoslovani. To je naša pravica. Vlada med nami išče veleizdajalce. Dejansko so Veleizdajalci Kühen Herderwaryi, Tise, Čuvaji in drugi, ki niso samo svobodni,1 ampak vsi pokriti z odlikovanji koi osli, okičeni z zastavicami. Ti ljudje so Hrvatom gazili ustavo, V času, ko so Srbi in Bolgari osvobajali svoje brate, so ti ljudje odprli ječe za Hrvate in Sr-
Buenos Aires, 28. V. 1959
“Poesía jugoslava contemporánea” je
zbornik jugoslovanske poezije, ki je izšel pri založniku Binu Rebelatu v Padovi v Italiji. Pesniški prevajalec in u-rednik antologije je Osvaldo Ramous ter je Italijanom predstavil 55 slovenskih, hrvatskih, srbskih in makedonskih pesnikov s kratkimi življenjepisnimi podatki ter z njihovimi nekaterimi pesmimi. Od Slovencev so zastopani v antologiji Oton Župančič, Alojz Gradnik, Tone Seliškar, Vida Taufer, Edvard Kocbek, Mile Klop-čič\ Božo Vodušek, Matej Bor in Kajuh.
V št. Jakobskem gledališču v Ljubljani, ki je začelo letošnjo sezono z uprizoritvijo Borštnikove igre ‘Stari Hija” v počastitev lanske stoletnice njegovega rojstva, je praznovala 25 letnico umetniškega delovanja Binca Gorjupova. Za proslavo tega jubileja si je izbrala vlogo branjevke Marjete v Lipahovi komediji “Glavni dobitek”.
“Mesečni konj” je naslov pesniški zbirki, ki jo je izdala v Cankarjevi založbi mlada slovenska pesnica Saša Vegri.
Novi slovenski dnevnik, se pravi e-dini slovenski jutranjik. Delo, ki od 1. maja izhaja namesto dotedanjih listov Slovenski poročevalec in Ljudska pravica, izhaja in se tiska v bivši Narodni tiskarni. Prejšnje časopisno podjetje “Slovenski poročevalec” se je tudi prekrstilo v časopisno podjetje Delo. Za predsednika podjetja je bil imenovan Stane Kavčič.
V	Mozirju so začeli graditi vodovod.
V	Posočju se je v zadnjih letih močno dvignil turistični promet, od katerega imajo domačini lepe dohodke. Za letos napovedujejo še večji obisk turistov. Tako bo Bovec in Trento obiskalo 18 skupin turistov iz Holandije. Pričakujejo pa tudi izletnike iz Avstrije 'in Italije.
SLOVENCI V ARGENTINI
BUENOS AIRES
Prvi kulturni večer Slov. kult. akcije
je bil v petek dne 22. maja. Letos je SKA uvedla novost, da bo drugi kulturni večer v mesecu tretji petek. Na ta način misli ustreči zlasti tistim, ki bi sicer ob sobotah mogli težje zdoma. Daši« je bil poskus nekoliko tvegan, je bil vendar odziv prav na ta večer zelo velik in je bila ob napovedani uri dvorana skoraj že polna in se je pozneje nabralo še več poslušalcev. Pred kratkim je SKA proslavila peto obletnico svoje u-stanovitve in ravno kulturni večeri so najvernejša slika njenega neprekinjne-ga delovanja. Letos se je namreč začela že šesta sezona kulturnih večerov. Zanimivost tega večera je bilo tudi dejstvo — in to je omenil dr. Vinko Brumen, ki je večer vodil —■, da je začel tokrat že tretjič vrsto predavanj na kulturnih večerih univ. prof. dr. Milan Komar, ki si je izbral za temo: Etimologija filozofskih izrazov. Predavatelj je v uvodu poudaril, kako sodobna filozofija skuša prav z raziskovanjem izvora besedi poiskati pravi smisel pojmu. Na celi vr-’ sti primerov je razlagal pomen izrazov in opozarjal na dejstvo, da ima pri primerjalnem jezikoslovju študij izvora slovenskih besedi veliko veljavo. Sledila je živahna debata, v katero so posegli gg. dr. P. Krajnik, univ. prof. dr. Ign. Lenček in dr. Vinko Brumen.
Telovska procesija
bo za Slovence na področju Vel. Buenos Airesa 7. junija ob 10. uri dopoldne v baziliki Marije Pomočnice v Don Bosco-vem zavodu v Ramos Mejla. Oltarje bodo pripravili: 1. San Martin-Florida; 2. Lanus; 3. San Justo in 4. Ramos Mejia.
Sestanek članov SFZ Ob zadovoljivi udeležbi je bil v nedeljo 24. maja redni sestanek Slovenske fantovske zveze. Predavatelj g. dr. Tine Debeljak, st. je govoril o naseljevanju Slovencev na današnjih tleh, o njihovih borbah za narodni obstoj predvsem pro-
ti Bavarcem in Frankom, pa tudi poudaril kako so si naši dedje na demokratski način volili svoje vojvode. Omenil je Brižinske spomenike in podčrtal, da je to eden najstarejših zapiskov ne samo slovenske, ampak slovanske besede.
Fantje so z zanimanjem sledili izvajanjem predavatelja in ga na koncu nagradili z navdušenim odobravanjem.
Nato je g. Jože Vodnik začel izredni občni zbor z edino točko: “zvišanje članarine”. Mnogo mnenj je bilo o tem, končno pa je bilo soglasno sklenjeno, da je članarina 10 pesov. Tistim fantom pa, ki nimajo rednih dohodkov, bo odbor p° pretresu vsakega slučaja posebej, določil članarino. Predsednik je končno pozval vse fante naj velikodušno prispevajo v sklad za zidavo prostorov na Pristavi.
Tragična smrt rojaka
V tekstilnem podjetju Tintorería Morón v Moronu, v katerem je zaposlenih precej slovenskih ljudi, je prišlo v četrtek dne 21. maja do velike nesreče. Med delom je eksplodirala centrifuga. Kos železa je priletel z veliko silo v bližini stoječega Ivana Dolinška, doma iz Jezerskega. Udarec je bil tako silen, da je Dolinšek med prevozom v bolnišnico izdihnil.
Nesreča, pri kateri je izgubil življenje naš rojak, je med delavstvom napravila tako velik vtis, da je takoj ustavilo vse stroje in prekinilo z delom za ves dan.
Truplo ponesrečenega Dolinška so položili na mrtvaški'oder v hiši njegovega svaka Goloba zraven slovenske pristave v Castelarju, kamor so ga hodili kropit v velikem številu rojaki, zlasti pa delavci iz Tlntorerije Moron. Od tu je bil tudi pogreb v petek 22. V. ob pol štirih popoldne. Vodil ga je g. župnik Janez Kalan iz Ramos Mejia ob asistenci g. župnika Matije Lamovška. Krsto s truplom pok. Ivana Dolinška so od hiše žalosti pa vse do tovarniškega podjetja Tintorería Moron nosili delavci tega podjetja v de-
lavskih oblekah, pred tovarno pa je svojemu umrlemu tovarišu izkazalo poslednjo čast vse v času pogreba v tovarni zaposleno delavstvo in uradništvo. Vsi so bili zbrani na ulici pred tovarno, ki je za tačas ustavila vse stroje.
Pred tovarno so krsto položili na avto, nakar se je razvil pogreb na moron-sko pokopališče. Pred odprtim grobom se je v imenu lastništva in delavstva tovarne Tintorerije Moron poslovil od pok. Ivana Dolinška v slovenskem in kasteljanskem jeziku g. Slavko Skaber-ne, nakar so pogrebci zasuli jamo, in na področju Vel. Buenos ■ Airesa je nastal nov slovenski grob, ki so ga rojaki posuli z jesenskim cvetjem. Nanj so tudi položili dva velika venca tovarniškega podjetja, ki je tudi drugače storilo vse, da je bil pogreb Čim lepši. Tako je med drugim dalo na razpolago štiri avtomobile za prevoz pogrebcev. Plačalo je tudi vse pogrebne stroške.
Pok. Ivan Dolinšek se je rodil 9. avgusta 1910 na Jezerskem Begunska leta je preživel v Italiji, v Argentino je pa prišel leta 1948. Naselil se je v Ciu-dadeli, delal pa v Tintoreriji Moron.
V	Argentini zapušča ženo Marijo, roj. Remic, z dvema nedoletnima otrokoma-hčerko in sinčkom, v domovini dva brata in eno sestro, eno sestro pa v Turčiji. Vsem izrekamo iskreno sožalje in sočutje, rajni pa naj počiva v miru.
Šahovski turnir
V	okviru šahovskega turnirja, ki so ga organizirali slovaški akademiki za pokal Tatran, se je v soboto 23. maja t. 1. ekipa Slovenskega kat. akad. društva pomerila s Slovaki z razveseljivim uspehom, kakor sledi: Močnik 1 — Kar-kasanaglu O; Marolt 1 — Strniško 0; Krištof 1 — Dudas 0; prekinila sta tekmo Ukrovčik in Bajlec J. ki pa je v boljši poziciji. S tem se je zaključilo prvo kolo tega turnirja.
Osebne novice
G. Anton Žagar, hišni duhovnik v zavodu za onemogle v mestu Necochea v prov. Buenos Aires, je bil. maja operiran na želodcu v tamošnji mestni bolnišnici z zadovoljivim uspehom. Želimo mu skorajšnjo popolno ozdravitev.
SAN FERNANDO
V	družini g. Marijana Terčiča in njegove žene ge Jožice sta dvojčka oba sinčka prinesla staršem in njunim trem otrokom novo veselje in srečo. Terčiče-va družina je doma iz goriških Brd in je narodno zelo zavedna. Zato tudi tri svoje otroke redno pošilja v slovenski tečaj. K novemu prirastku v družini iskreno čestitamo.
Letošnjega romanja v Lujan se roja-iz Carupe in Pacheco zaradi narasle vode niso mogli udeležiti, z drugih delov našega področja je pa bilo na pomanju 60 rojakov, za prevoz so najeli dva omnibusa.
LANUS
Ustanovitev poverjeništva DSPB
V	nedeljo 17. maja se je bil v Slovenski vasi informativni sestanek, katerega namen je bil ustanoviti krajevno poverjeništvo Društva slovenskih protikomunističnih borcev. Sestanek je bil zelo dobro obiskan; zlasti razveseljivo je bilo, da se ga je udeležilo lepo število mlaj-
MAKSU ZAJCU V SPOMIN
Dne 10.8.58 si se poslovil od nas kegljačev, dragi naš prijatelj in znanec. Tedaj niti malo nisem slutil, da ti bom v tako kratkem času pisal te vrstice.
Vsi smo ga spoštovali, kakor tudi mnogi drugi znanci v velikem Buenos Airesu. Bil je vedno nasmejanega obraza, zahrbtnost mu je bila popolnoma neznana beseda in neznan pojem, ker je bil to človek odkritega izražanja in pojmovanja. Ko je ob sobotah zvečer, še več pa ob nedeljah popoldne, s počasno usmerjenimi koraki prišel med svoje zance na Pristavi, smo takoj ostali začutili, da je med nami človek, ki je dobrodošel prav vsak čas in v vsaki družbi, pa naj bi bila to družba inteligentov z visokošolsko izobrazbo, ali pa človek njegove vrste — trpin.
Vzel je v roko kroglo, jo zalučal po kegljišču, podrl krogle ali tudi posamezno, se vzravnal proti soigralcem ter rekel: to pa zna Zajec!
Ali, ko smo prejšnje čase še balinali — samo vfeselje ga je bilo gledati pri njegovi igri.
Gotovo ni svoje težke bolezni dobil šele po svojem povratku v domovino, temveč je kal bolezni že tu v Argentini delala svoje grozno delo v njegovem telesu. Moško in potrpežljivo je svoje bolezenske bolečine skrival, in nikdar ni nikomur omenil, da je močno bolan. Bil je v tem oziru potrpežljiv junak molka.
Ljubezen, ki jo je gojil do žene, mu je ustvarila silno domotožje po svoji mili in lepi Gorenjski, katero je zapustil leta 1945. Po trpljenja polnem življenju po begunskih taboriščih v Italiji, kjer je bil deležen, kakor vsi drugi begunci, samo ponižanj in razočaranj, je prišel sem
ših fantov. Za pričetek in konec je v društvenem Domu spet zaorila pesem borcev, kar je še podžgalo navdušenje. Kot prvi govornik je nastopil g. Rigler, ki je izbral zelo posrečeno temo o bojih za slovensko Koroško pred 40 leti. Navzoči so njegova izvajanja, polna utemeljenih zgodovinskih podatkov, spremljali z velikim zanimanjem. Za njim je načelnik DSPB g. Pregelj podal okvirni pregled o delu društva, nakar je članski načelnik g. Danilo Havelka spregovoril o potrebi takojšnega vstopa v društvo. Končno je bilo izvoljeno začasno krajevno poverjeništvo. Sestavljeno je tako-le: glavni poverjenik g. Rudolf Rozina, njegova pomočnika gg. Brulc in Zgonc. Takoj na licu mesta je novo poverjeništvo izvedlo denarno zbirko za domobranske invalide, ki je dala lep uspeh. Izdelalo je tudi program za včlanitev vaščanov in za raširjenje Vestnika.
Prihod lazarista g. Mejača
Nedavno se je družini slovenskih gg. lazaristov v Baragovem misijonišču pridružil še č. g. Jože Mejač CM. Tako ima sedaj naše misijonišče štiri duhovnike in enega brata. Č. g. Mejaču je domači pevski zbor zapel v pozdrav nekaj lepih slovenskih narodnih, odborniki la-nuških društev pa so mu toplo želeli, da bi se v naši vasi dobro počutil.
Vsak teden ena
RODILE SO SE TRI ROŽE...
Rodile so se tri rože na sredi tega polja, pa moja ni bila nobena, nobena rožica.
In cvele so, cvele rože na sredi tega polja, pa moja ni bila nobena, nobena rožica.
In ko so me pokopali na sredi tega polja, ni ena za menoj jokala, ne ena rožica. * V
v Argentino. Tu si je ustanovil svoj življenjski položaj.
Kljub vsemu temu pa je pogrešal svoje kraje, svojo ženo — rad bi pač živel v žireh, rad bi živel še v kraju, kjer se konča prelepa Poljanska dolina. Res se je odločil za odhod od tu — domov, pa mu je kruta usoda prekmalu prekrižala vse njegove načrte. Po kratki, ne-všečni prekinitvi svojega pota domov preko velikega Atlantskega oceana in Sredozemskega morja, v Ljubljani, je končno le prišel na svoj cilj, kjer je pozdravil svojo ženo in domačine. Užival je to svojo srečo le nekaj mesecev. Neozdravljiva bolezen ga je prisilila v posteljo. Iskal je zdravja po bolnicah, žal pa vsa zdravniška veda ni mogla več pomagati, ker zanj ni bilo več rešitve. Za letošnje Novo leto sem mu še sporočil pismene pozdrave njegovih kegljačev, pa je bil že bolan in sem čakal zastonj njegovega odgovora.
Njegova smrt, dne 30. aprila, je našega Maksa rešila nadaljnjega trpljenja.
V smrtnem oznanilu čitam, da se je še prejšnji popoldan poslednjič spomnil svojih prijateljev in znancev tam daleč v Argentini, ter jim sporočil svoj zadnji pozdrav.
Dragi naš Maks, tudi mi ti želimo, da bi užival pri Bogu mir in pokoj, naj ti bo Bog plačnik za vsa tvoja dobra dela.
Za to našo prošnjo za pokoj njegove duše pa molimo: Oče naš...	Cgr.
SLOVENCI PO SVETU
USA
Na seji odbora Jugoslovanskega kulturnega vrsta v Clevelandu so 'sklenili, da bodo odkrili spomenik pesniku in skladatelju Ivanu Zormanu v nedeljo dne 27. septembra t. 1. Slavnosti se bodo začele že v soboto dne 26. septembra zvečer z uprizoritvijo Sketove Miklove Zale na odru Slovenskega narodnega doma. Odkritje spomenika bo v nedeljo 27. septembra popoldne v Jugoslovanskem vrtu, zvečer bo pa v dvorani pri župniji sv. Vida slavnostna akademija. Pri vseh slavnostih bo navzoč tudi slovenski senator v USA Frank Lausche.
Na newyorški univerzi Columbia je diplomirala koncertna pianistka Dubravka Tomšič hčerka vseučiliškega profesorja Ivana Tomšiča iz Ljubljane. Dubravka Tomšič je leta 1957 končala glasbene študije, sedaj je pa zaključila tudi študij socialnih ved.
be in so okovali svobodo Hrvatov in> Srbov. Tako so ti ljudje delali našo balkansko politiko”. Dr. Verstovšek je nadaljeval napad na vlado in dodal: “Nemci in Madžari hočejo najpreje pbnižati Jugoslovane na nivo helotov. Si lahko mislite kako čuti naš narod, ko vidi kaj vse dela avstrijska vlada za Albance in kako nas uničuje. Pri nas je huje kot v turških vilajetih. Tam ni zakonov, pri nas pa so zakoni zato, da se prelamljajo.”
Po balkanski vojni
Med balkanskimi vojnami in potem v dobi do prve svetovne vojne je jugoslovansko vprašanje postalo gospodujoče, prevladajoče vprašanje naše narodne politike. V vsej svoji kompliciranosti se je tedaj konkretno postavilo pred nas, kot predmet določenega političnega dela in naloge, ne kot dotlej, ko je bilo le politični ideal, ki so mu ■ peli slavospeve sto let.
V vprašanjih izvrševanja te politike je res prišlo do raznih mišljenj, celo do več ali manj občutnih in težkih nesoglasij in nasprotij. Toda, poudarjam, da so ti spori nastali pri določanju izvajanja, v vprašanjih tehnike kako naj bi se ta posel najbolje opravil, jugoslovanska misel kot vodilo, kot kažipot naše bodočnosti, pa je bila lastnina vsega naroda. Pred prvo svetovno vojno je res dejansko ves naš narod sprejel in si prilastil, kar je sto let poprej dejal veliki koroški narodni voditelj dr. Einspieler, ko je pisal 1849: “Narava, korist, jezik in
kri nam kažejo pot. Slovencem jo kažejo proti jugovzhodu”.
V skupni državi
Dogodki, ki so med prvo svetovno vojno pomagali in doprinesli, da je nastala skupna država Srbov, Hrvatov in Slovencev, so znani. Naj se dotaknem samo takih posebnosti, ki so vplivale na naše mišljenje in zadržanje. Nad našimi glavami je bila težka navarnost, da se naše etnično ozemlje razdeli, da bo dobila Italija velik del, Avstrija zopet del če si ne bosta razdelili kar vse Slovenije. Že sem omenil, da je Tresič Pavi-čič okrito nastopil za sporazum Srbov in Hrvatov z Italijani na račun Slovencev. To svoje misel je ponovno objavljal. Da je bila naša bojazen zelo opravičena, potrjuje pripomba Seaton Wat-son-a v knjigi: “Jugoslovansko vrašanje v habsburški državi”, ki je izšla v letu 1911. Tam pisatelj pove, da “se na Slovence ni oziral in jih ni jemal v poštev, ker je bilo iz razlogov strategije in zemljepisa zelo malo verjetno, da bi Slovenci mogli priti v kakršnokoli jugoslovansko državo! Seveda so slovenski javni delavci mnogo mislili in razpravljali o tej nevarnosti. Vedeli so za peripetije, zmage in poraze, ki jih je doživljala jugoslovanska ideja na Hrvatskem, vedeli so tudi, da je bilo Srbom daleč najvažnejše vprašanje združenja vseh srbskih provinc in krajev, osvobojenje vseh Srbov v AvstrO-Ogrski in da je bilo o-svobojenje in zedinjenje vseh Jugoslovanov samo v glavah nekaterih idealnih
nacionalistov, da to ni bil cilj praktične srbske politike. List “Dan”, ki je bil najbolj srbofilski, imel svojega urednika dolgo v Belgradu, kasneje pa svojega stalnega dopisnika tam, ta list je pisal še leta 1913; “V Srbiji ni govora o kakem elementarnem jugoslovanskem gibanju. Srbi hočejo zedinjenje tistih habsburških pokrajin s Srbijo, ki imajo v glavnem srbsko prebivalstvo.”
Toda, ker so avstrijski Nemci sprejeli in proglasili vojno kot vojno med Germani in Slovani, borbo na življenje in smrt prvih ali drugih, je reakcija na naši strani bila okrepljena jugoslovanska smer. Ta smer je dobila težak udarec z Londonsko pogodbo, v kateri so Angleži, Francozi in Rusi obljubili Italiji, da bo za svoj prehod od centralnih sil k veliki antanti dobila po vojni poleg južne Tirolske tudi Goriško, Trst, Istro in Severno Dalmacijo. Znan je tudi nesrečni stavek ruskega zunanjega ministra, ki je tedaj rekel: “Če bi bilo treba, da se Rusi bore samo pol dne za osvobojenje Slovencev, bi jaz ne bil za to.” Nekaj upanja so Slovencem budile akcije dr. Trumbičevega Jugoslovanskega odbora v inozemstvu. V tem odboru so bili tudi Slovenci dr. Bogumil Vošnjak, dr. Gustav Gregorin in dr. Niko Zupanič. Okrepilo se je naše upanje, ko je po zmagi na Kolubari, decembra 1914, izjavila srbska vlada pred Narodno skupščino v Nišu, da smatra vojno za borbo za osvobojenje in zedinjenje “vsega našega naroda Srbov, Hrvatov in Slovencev.” Srbska vlada je tu-
di protestirala proti Londonskem paktu in regent Aleksander je zahteval, vsaj od ruske vlade, naj da obvezno izjavo, da bo po vojni “srbsko-hrvatsko-sloven-ski narod zedinjen v eni državi in ne razdeljen na več držav”. Kakorkoli je bilo teško se navduševati za Antanto, ki je našo zemljo prodajala Italiji, vendar je ostala slovenska politika v najostrejši -opoziciji proti centralnim silam. Plod te politike so bili slovenski prostovoljci na solunski fronti, navdušeno sprejemanje proklamacije Trumbičevega Jugoslovanskega Odbora in nastopanje naših parlamentarcev v dunajskem parlamentu takoj, ko ga je vlada Sklicala. Plod te politike je bila posebno Majska deklaracija, ki jo je dal Dr. Korošec v imenu Jugoslovanskega kluba. Deklaracija je prišla v pravem tre-notku in dvignila ves narod, da je sredi vojne, pod režimom nemške-avstrijske vojne uprave, ob Majski deklaraciji prirejal narodne manifestacije in Izbiral podpise, da je tako na plebiscitaren način manifestiral za pravico samoodlo-čitve, protestiral proti avstrijsko-nem-škemu režimu in izrazil svojo privrženost osvobojenju in zedinjenju južnih Slovanov. Ko so se pojavile na evropskem bojišču Združene ameriške države, ki niso bile vezane na Londonsko pogodbo, ko je novi ruski minister zunanjih zadev Miljukov izjavil, da hoče Jugoslavijo, so se nade naše bistveno okrepile. Krfska deklaracija je bila sprejeta kot znamenje, da resno načunajo v mednarodnem svetu z osvoboditvijo vseh slo-
vanskih narodov na jugu Evrope in da so popustili tisti, ki so hoteli na vsak način ohraniti Avstro-Ogrsko po vojni. Za nas je bil važen akt sporazum Ante Trumbiča z italijanskim predsednikom vlade Orlandom. V tem sporazumu se je Italija odrekla Dalmacije in priznala Jugoslovanom pravico zedinjenja. V tem paktu je bilo dogovorjeno, da se bodo vsi ozemeljski spori reševali po načelu narodnosti prebivalstva in da bodo narodne manjšine, ki bi ostale v tuji državi, uživale vse narodnostne pravice. Ta sporazum je bil kompromis, ki ga je Trumbič sklenil na pritisk Angležev, ni zadovoljil naših želja, ali vendar je bil znamenje ,da se naše stanje popravlja. Mislim, da je sporazumu do neke mere nehote pomagala tudi avstrijska vlada in komanda, ki je vrgla takoj po Londonskem sporazumu vse jugoslovanske polke na italijansko fronto in Italijani so presneto čutili kako se bori naš mož, kadar se bije za svojo zemljo.
Dr. Korošec je v imenu Jugoslovanskega kluba izjavil svojo solidarnost s Čehi in poslal delegacijam, ki so šle k mirovnim pogajanjem v Brest Litovsk, posebno spomenico, v kateri je zahteval, da morajo dobiti avstrijski Slovani svoje posebne zastopnike, ker uradni avstrijski zastopniki zastopajo le Nemce, zahteval je pravico samoodločanja za vse avstrijske Slovane, za Jugoslovane pa posebno državo, ki naj obsega vsa ozemlja, na katerih so kompaktno naseljeni Srbi, Hrvati in Slovenci.
(Nadaljevanje v prihodnji številki)
Kako se reče
Sladkorja se ne dobi — Prav: Sladkor se ne dobi
Ne smem nehati, ne da bi posebej o-pozoril na take napake, ki so pogostne. Zmerom se jo vidi na cesti. Sprejema se nove naročnike. Krivca se bo kaznovalo. Vedno se sliši kako novico. V službo se ga sprejme takoj.
Zakaj je napačno? Oglejmo si tale primer! SoSed je rešil otroka. To je tvornik (aktiv). Otrok je bil rešen (od soseda). To pa je trpnik (pasiv). (Če moramo povedati, kdo ga je rešil, se ne bomo' izrazili pasivno, kot sem omenil v prejšnjih razpravicah). V prvem stavku je otrok predmet, v drugem pa osebek. Predmet v aktivu postane osebek v pa-sivu. To pravilo velja tudi za obliko s se. Zato moramo reči pr. Vedno se sliši 'kaka novica. (Aktivno: Vedno slišimo kako novico). Ravno tako: Sprejemajo se novi naročniki. (Povedek se mora ujemati z osebkom). Največkrat se izražamo aktivno. Zmerom jo je videti na cesti. Namesto Krivec se bo
kaznoval (ki ne zveni lepo, ker imamo občutek srednjika, medija) rajši rabimo pravo pasivno obliko (Krivec bo kaznovan) ali pa aktiv (Krivca bodo kaznovali). Podobno je z drugimi primeri. (V službo se prejme takoj. V službo ga sprejmejo takoj).
Že nekajkrat sem omenil španščino. Se castigará al culpable. Se detuvo a 10 manifestantes (Fueron detenidos 10 manifestantes). Se lo admira en todo el mundo (Es admirado en todo el mundo). V teh primerih je pravilno to, kar je v našem jeziku napačno. Se alquilan dos departamentos (Ne: Se alquila...). Tu pa se sklada š slovenščino. Koristno bi bilo ugotoviti vse razlike in jih razložiti, a ni časa in pravzaprav ni naš namen, spuščati se v špansko slovnico. Omenil sem jo mimogrede predvsem zaradi tistih (ne: onih), ki jo bolje obvladajo kot slovensko.
Tako sem prišel do konca. Upam, da se je morda le ' koga kaj prijelo. Če ne, je pa vseeno koristno: tudi sam sem si ob pisanju obnovil in še poglobil znanje o tem važnem slovničnem poglavju.
OBVESTILA
NEDELJA 31. MAJA TOČNO OB 15. URI
“NAŠ DOM” — San Justo, Hip. Irigoyen 2756
Zaključek III. športnih prireditev
(v sklopu IV. Slovenskega dne)
SPORED:
1)	Arg. in slov. himna ter dviganje zastav;
2)	Zanimiva tekma v odbojki (proti letošnjemu prvaku bo nastopila reprezentanca ostalih ekip);
3)	Razglasitev rezultatov in izročitev prehodnih pokalov letošnjim zmagovalcem;
4)	Prosta zabava ob ospremljavi lahke glasbe.
Pridite vsi, da pokažete naši mladini priznanje za njihova prizadevanja, da si vzgoje “zdrav duh v zdravem telesu”. Za kritje stroškov vseh teh prireditev bodo pobirali prostovoljne prispevke — presežek bo šel v dobrodelni sklad.
Za izvrstna jedila in dobro kapljico bo poskrbljeno.
PROSVETNI VEČER Krušiva Slovencev
SOBOTA 30. MAJA 1959 ob 19,30 zvečer Prodava g. Avgust Horvat; GOSPODARSTVO SLOVENIJE
Vabljeni člani in prijatelji!
Odbor
SPOMINSKA PROSLAVA Nedelja, 14. junija, on 16. uri popoldne
V DVORANI SAN JOSE Azcuenaga 160, Capital
Oddolžimo se spominu junakov padlih za našo svobodo!
Društvo Slovencev
Obveščamo vse, ki jih zanima šport, na ZAKLJUČEK III. ŠPORTNIH PRIREDITEV, ki bo v nedeljo 31. maja ob 15. uri v Našem domu v San Justo. Bb prav zanimiva tekma v odbojki med prvakom (SFZ-Moron — moštvo A in reprezentanco ostalih moštev, ki so nastopala pri letošnjih tekmovanjih). Obenem boste imeli priložnost za lepo domačo zabavo ob zvokih lahke domače glasbe, ter tudi dali priznanje delu, ki ga med nami vršijo naše mladinske in športne organizacije. Ker moramo pokriti stroške za vse te prireditve, se bodo pobirali prostovoljni prispevki. Presežek bo šel v dobrodelni fond. Prosimo Vas, da sežete globoko v žep in hvaležnost mladine ter revežev Vam je zajamčena.
Spored kulturnih večerov Slov. kult. akcije v letošnji sezoni: v soboto 6. junija ob 19. uri v dvorani Bullrich, Sa-randi 41: Filmski večer; petek dne 19. junija ob 19.30, dvorana Bullrich, Sa-randi 41: Izza kulis Slov. kult. akcijej sobota 4. julija ob 19. uri: večer gledališkega odseka; petek 17. jul. ob 19.30: Pravorečje in pravopisje, predava prof. Al. Geržinič; sobota 1. avgusta ob 19.: prireditev glasbenega odseka, koncert; 15. in 16. avgusta: prireditev gledališke ga odseka; v petek 21. avgusta: Delo Slov. kult. akcije in Slovenska književnost v zamejstvu, predava dr. Tine Debeljak; sobota 5. septembra: Etika a, tomske vojske, predava prof. dr. Ignacij Lenček; petek 18. septembra: Ob stoletnici Mistralove pesnitve Mireille, predava dr. Tine Debeljak; sobota 3. ok--tobra:	prireditev glasbenega odseka,
Koncert kvarteta Fink; petek 16. oktobra: Ob Pasternaku, predava dr. Pavel Krajnik; sobota 31. oktobra: Pablo Picasso, predavanje Milana Volovška; sobota 7. novembra: predavanje (filozofski odsek); petek 20. novembra: predavanje (filozofski odsek). Uprava si pridržuje pravico vrstni red ali spored večerov v slučaju potrebe spremniti.
Članski sestanek članov Slov. kat. akad. starešinstva bo v soboto dne 31. maja ob 19. uri v Slovenski hiši na Ramón Falcón 4158.
Drugi kulturni večer Slov. kult. akcije bo v soboto dne 6. junija ob 19. uri v dvorani Bullrich, Sarandi 41. Večer bo obsegal predvajanje filma: Europe, aventure humaine — Evropa v igri človeštva (kulturni in politični razvoj Evrope). Uvodni komentar bo podal Ruda Jurčec.
Odbor SKAD-a sklicuje izredni občni zbor 13. junija ob 18.30 v prostorih Slovenske hiše na Ramón Falcón. Edina točka na sporedu bo pristop društva k Slovenski izseljenski zvezi. Nato bo redni sestanek s predavanjem g. Rudolfa Smersuja o temeljih krščanske demokracije. Vabljeni vsi.
Sedmi socialni dan bo letos v nedeljo
I dne 20. septembra dopoldne. Na to že danes opozarjamo vso slovensko javnost in zlasti vsa društva s prošnjo, da bi tega dne ne bilo drugih prireditev. Letošnji socialni dan bo posvečen “ženskemu vprašanju”.
Stalni odbor socialnih dni Sociologija in Socialna ekonomija, ki jih je napisal prof. dr. Ivan Ahčin, in ki jih kritika smatra za vrhunsko delo v slovenski zamejski znanstveni literaturi, so do 1. junija še po starih cenah na razpolago v Dušnopastirski pisarni. Po 1. juniju veljajo višje cene.
Družabna pravda
Društvo Slovencev prosi vse svoje člane in članice, da bi še v tem mesecu, ko se končuje prvo polletje, plačali članarino in posmrtninski prispevek. Društvo ima vsak mesec velike izdatke (za pisarno, šolstvo, podpiranje revežev in dr.) in je navezano zgolj na članarino. Zato prosimo vse članstvo, da čimpreje plača članarino in posmrtninske prispevke.
Letni shod salezijanskega sotrudništva bo v nedeljo 31. maja ob pol 5. pop. v
ESLOVENA LIBRE
Editor responsable: Mitos Stare Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N? 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N? 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 613.742	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1959 za Argentino $ 240.—.
kripti cerkve Marije Pomočnice v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejia.
Vsem sorodnikom, prijateljem in znáncem sporočamo žalostno novico, da se je dne 21. maja 1959 smrtno ponesrečil pri delu naš dobri, skrbni in ljubeči mož, oče, brat in svak
gospod Ivan Rolinšek
K zadnjemu počitku smo ga spremili v petek dne 22. maja 1959 ob pol štirih popoldne na pokopališče v Moronu.
Vsem, ki ste nam v teh bridkih urah stali na kakršnekoli način ob strani, nam pomagali ter nas tolažili, se iskreno zahvaljujemo.
Zlasti smo dolžni zahvalo č. g. kaplanu Himmelreichu, ki je po nesreči takoj prihitel k našemu dragemu rajniku v moronsko bolnišnico, po prevozu njegovega trupla na dom pa tudi izmolil molitve za mrtvega. Dalje č. g. Janezu Kalanu za tolažbo in vodstvo pogreba, č. g. Matiji Lamovšku za asistenco pri pogrebu, g. Slavku Skabernetu za tople tolažilne besede ob odprtem grobu, gospema Pepci Čamemik in Ani Jurše ter gdč. Veri Kokalj za vso tolažbo in pomoč ob tem hudem življenskem udarcu.
Iskrena zahvala tudi vsem rojakom, ki šo našega dragega Ivana hodili kropit, molili za pokoj njegove duše in ga v tako lepem številu spremili na njegovi zadnji poti. Prav tako naša globoka zahvala delavcem tovarniškega podjetja Tintorería Moron za vse izraze sožalja in posljednje časti, ki so jih ob pogrebu izkazali tragično umrlemu tovarišu in sodelavcu, vodstvu tovarniškega podjetja pa za plačilo pogrebnih stroškov in za avtomobile, ki so jih dali na razpolago za prevoz pogrebcev, kakor tudi za udeležbo na pogrebu.
Vsem iskreni Bog plačaj.
Žalujoči
Mici, roj. Remic, žena; Marija in Janez, otroka v imenu vseh ostalih sorodnikov
JAVNI NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público
Uruguay 387
T. E. 40 - 1605	Buenos Aires
Pred nakupom se posvetujte pri
Eojzetu Novaku
Izključno zastopstvo
REMAR S. R. L.
Avda de MAYO 302. T. E. 658-7063
Velika izbira hladilnikov, pralnih strojev, šivalnih strojev, plinskih štedilnikov, TV aparatov ter drugih potrebščin za dom, vse najboljših znamk. Cene ugodne, tudi možnost dolgoročnega odplačevanja. Kličite po telefonu, zglasite se osebno v trgovini. Pridem tudi na dom.
Čas je zlato!
Zato ga ne izgubljajte!
Čimprej si nabavite dobro
MOTORNO KOLO
pri Lojzetu Novaku
Izključno zastopstvo BUMAR, SRL •
Avda de Mayo 302, T. E. 658-7083 Ramos Mejia •
TUDI MOŽNOST DOLGOROČNEGA PLAČEVANJA!
ARGENTINSKA GOSPODARSKA BODOČNOST
(Po “Atlantic Magazine”, Boston, USA)	(2)
Gospodarstvo v zastoju
Toda tudi ti strahoviti podatki ne pokažejo celotne slike. Celotna produktivna zgradba dežele je zastarela in iztirjena. Prevozni sistem je popolnoma neprimeren. Železnice, nekdaj najmodernejše v južni Ameriki, vsako leto vozijo počasneje z izrabljenim materialom po revno vzdrževanem tirnem omrežju. Prevažajo 20% manj materiala, kljub temu, da zaposlujejo 45% več osebja kakor leta 1945, ko so jih vodili Angleži in Francqzi. Cestno omrežje je danes revnejše kakor je bilo pred vojno. In Argentina je tudi edina dežela na svetu, ki ima manj vozil na posameznega prebivalca kakor jih je imela leta 1928.
Ostale javne naprave so v podobnem stanju. V Argentini je velikansko pomanjkanje pogonske sile, rezultat in vzrok zastarelega gospodarstva. Ljudje čakajo leta na telefon; obstoječi telefoni delujejo slabo zaradi pomanjklive opreme. V poletjih cela področja Velikega Buenos Airesa ostajajo brez vode, ker kljub temu, da jim pred vrati teče široka Rio de la Plata, niso povečali filtracijskih strojev, da bi zmogli zadovoljiti zahtevam naraščajočega prebivalstva.
Poljedeljstvo, edini vir argentinskega izvoza, je tudi zaostalo. Izboljšano semenje, gnojila, kemični produkti za pobijanje mrčesa in poljedeljski stroji zahtevajo kapital, toda argentinskemu poljedelcu so neprestano zmanjševali kapital z vrsto menjalnih in izvoznih kontrol, ki so vse pripomogle do tega, da je za svoje proizvode dobival manj, kakor pa bi dobil na svetovnem trgu. Razlika je odhajala v državne blagajne in je teoretično služila za financiranje porajajoče se argentinske industrije.
Taka poljedelska politika je imela seveda posledice: manj zasejanega polja, manj živine, manj pridelka. Argentini pa so ravno potrebne bogate žetve, ker so edini vir tujih valut.
Industrija, ki ji je bilo žrtvovano po-
ljedeljstvo, je drugovrstna lahka industrija. Trpi zaradi pomanjkanja pogonske sile in zaradi njene popolne odvisnosti od uvoza, ne samo strojev in drugega materiala, pač pa tudi surovin in gotovih produktov. Argentina uvaža vse svoje železo in jeklo, premog, kavčuk, a-luminij in večino olja, lesa, celuloze in industrijskih kemikalij.
Dalje je politika ugajanja prebivalstvu, delavstvo pomehkužila in privedla do majhne storilnosti." Rezultat te politike je, da je argentinska industrija neučinkovita. Argentinski traktor ali jeep stane veliko več, kakor stane na svetovnem trgu, pa je na drugi strani kvalitetno slabši.
Predsednik odpravi kontrolo
Zaradi teh neizpodbitnih dejstev, ki jih nobeno politično govorništvo ali politična zdravila stare tradicije ne bi mogla spremeniti, je Frondizi tako silovito spremenil svojo politiko. Sklenil je odpraviti ves sistem kontrol, podpor, kvot in dovoljenj. Edina možnost, da je zaustavil nadaljni padec pesosa in da je mogel nadaljevati s plačevanjem, je bilo iskanje posojila v USA.. Posojila je dobil, nakar je istočastno dr. Frondizi začel narodu govoriti v jeziku, ki ga niso slišali že celo generacijo: uravnove-šenje proračuna, višje plače samo za večjo produkcijo, pravilne cene za vsak proizvod.
Ta nov jezik je spremljala močna doza trde gospodarske realnosti. Osvoboditev menjalnega sistema, silovit padec pesosa in odprava državnih kritij v različnih oblikah, so povzročili takojšen in močan dvig cen. Cena petroleja se je potrojila, elektrike več kakor podvojila in —1 kar je Argentince najbolj prizadelo — tudi cena mesa je poskočila več kot za dvakrat.
Ker teh bolj realnih cen, vsaj v teoriji, ne bodo dohitevali z množičnimi povišanji plač, je pričakovati, da bo prišlo do manjše potrošnje, s tem do večjih količin mesa za izvoz in zmanjšanja po-
vpraševanja za izdelane produkte, in s tem zopet do manjšega uvoza. Obstoja seveda nevarnost brezposelnosti. Če bo vlada izpolnila svojo obljubo, da se bo znebila gotovega števila uradništva, potem je nevarnost za brezposelnost še večja. Upajo pa, da bodo nove osnovne industrije mogle prevzeti to razpoložljivo delovno silo.
Menijo tudi, da bodo tako mogli obdržati plače na sedanji ravni in polagoma zmanjšati delavske agitacije. Negativna stran te politike je seveda prisilen program narodnega varčevanja in racionalizacije s stiskanjem pasov. Za deželo, ki je znana, da ni skoro nikdar varčevala in da nima visoke stopnje državljanske discipline, je taka pot brez dvoma najsigurnejša. Toda še vedno se vsiljuje vprašanje, če je najboljša.
Petrolej in premog
Pozitivna stran te politike pa je velik razvojni načrt. Prvi cilj je petrolej. Argentina ima velike petrolejske rezerve (v tem pogledu je na sedmem mestu na svetu), toda ima po 50 letih državnega monopola nad petrolejem še večino tega goriva pod zemljo.
Dežela uvaža letno za 300 milijonov dolarjev petrolejskih produktov. Tudi tu je Frondizi, ki je bil v prejšnjih letih silovit zagovornik državnih monopolov in tako odgovoren za tako stanje, popolnoma spremenil svojo politiko. Pozval je v deželo ameriške, angleške in francoske petrolejske družbe, da bodo končno spravile petrolej na dan. Delajo na podlagi različnih pogodb, v katerih ni nikdar omenjena za Argentinca strašna beseda “koncesija”, ki pa kljub temu prinašajo družbam velike dobičke.
Drugi cilj je premog. Argentina ima precej premoga, čeprav je marsikje težko dostopen, n. pr. na daljnjem jugu ob Mageljanovem prelivu. Tja je prispel neki. francoski konzorcij, ki bo izkopal rudnik, zgradil železnico in pristanišče. Za domačo uporabo bodo že kopali tam premog za sedanje potrebe — upajo, da bodo te potrebe naraščale, kakor bo naraščalo gospodarstvo v pribl. 5. letih.
Že leta gradijo ob reki Parana velike
topilnice, v katerih uporabljajo uvoženo železo in uvoženi premog. Delo v topilnicah so pospešili ter bo prvi plavž začel delovati ob koncu tega leta.
Pomanjkanje električne sile so tudi hoteli rešiti. Ko se je sporazumel z a-meriško, švicarsko in belgijsko družbo, za katerih podržavljenje se je bil sam zavzemal, je Frondizi dobil obljube novih investicij ter je z vrnitvijo podjetij omenjenim družbam mnogo pripomogel k razčiščenju argentinskega ozračja za naložbe tujega kapitala v deželi. Argentina je tudi uredila spor glede Bem-bergove dediščine, s čimer si je zagotovila nove francoske kapitalistične vloge in vrnila nemško imovino, ki jo je zasegla, ko je 27. marca 1945 napovedala vojno Nemčiji.
Nezadovoljstvo zaradi pritrgovanja
Frondizijeva nova politika je povzročila seveda vrsto komentarjev, večino nezadovoljnih. Nikomur ni prijetno, da si mora zategniti pas, ali pa če se spomni, da je bil privabljen in je volil za eno stvar dobil pa je drugo.
Tehnična kritika programa je resnejša. čeprav je v teoriji vzpostavitev načel svobodne izmenjave in svobodnih podjetij, je vendar vrsta novih ukrepov vso zadevo zasukala tako, da je novi svobodni sistem v mnogih stvareh bolj zapleten, kakor je bil prejšnji kontrolirani. Dalje poljedeljstvo, eno od gotovih virov dohodka še vedno trpi zaradi dvojnega davka, tako v uvozu, kakor izvozu, tako, da kljub ugodnejšim pogojem ostaja v ozadju na mednarodnem trgu. To je rezultat, trdijo nekateri argentinski liberalni gospodarstveniki, dejstva, da so zaupali novo politiko funkcionarjem, ki ne verujejo v njo.
Še resnejša kritika se nanaša na dejstvo, da politika, ki je verjetno prestrogo izvajana s političnega vidika, ni dovolj stroga v tem, da bi privabila na dan kapital, potreben za dinamičen pogon naprej, ki ga njen uspeh zahteva.
Verjetnost nadaljnih kriz v plačilni bilanci dokazuje dejstvo, da obresti in amortizacija posojil, ki so bila že izdana — da ne govorimo o investicijah, ki
naj še pridejo — predstavljajo 11% narodnega dohodka v prihodnjih petih letih. Tega dežela, če si bi še tako pri-trgovala, ne bo mogla vzdržati. V tem pogledu se širi prepričanje, da bo v skrajni sili USA priskočila na pomoč. Argentinci so, pravilno ali nepravilno, prepričani, da smo mi, Amerikanci vsilili deželi to politiko in da bomo zato poskrbeli, da jo bo izpeljala. V vsakem slučaju nas že smatrajo za krivce seda-hjih bolečih rezultatov.
Kljub tem kritikam pa je nova politika velik in junaški korak naprej. Morda ni ravno najboljša pot za reševanje argentinskih osnovnih problemov, toda zgodilo se je prvič v eni generaciji, da je bil storjen resen, koordiniran poskus.
Glavno vprašanje je sedaj politično: ali bo dežela, navajena na lahko in brezskrbno življenje in nepripravljena na udarec, ki je padel kot strela z jasnega neba, sprejela to močno dozo pritrgovanja? Zaradi dejstva, da je gospodarska stvarnost doslej igrala tako majhno vlogo v političnih govorih, da se je narodu vedno govorilo, da imajo eno najbogatejših dežel na svetu in so zato več porabljali kakor pa pridelovali, jim je toliko težje razumeti, kaj se dogaja. V takih okoliščinah je lahko demagogom, desnim, levim ali sredinskim, proglašati, da je vsa zadeva imperialistična zarota za uničenje dežele , da jo bodo potem mogli čim ceneje kupiti.
Dva največa vira nemirov sta še vedno: veliko število Peronovih pristašev in oborožene sile. Frondizijevo manevriranje za uspavanje prvih in za nevtralizacijo drugih je bilo doslej uspešno. Previden je bil v toliko, da je dal kongresu izglasovati obsedno .stanje za nedoločen čas. S tem si je prisvojil izredno velike pravice, katerih največ vredna je ta, da more mobilizirati delavstvo, da zlomi stavko. Vojska se ne počuti preveč prijetno v tej nepopularni vlogi in zato vpliva kot zavora na morebitna pretiravanja.
Frondizi je sprožil s svojo politiko razvoj, od katerega je odvisna gospodarska bodočnost države.	(Konec)