V današnji romunski prozi se po naravnosti pripovedi in vseprisotnosti komike, ki se razteza v vseh registrih, od diskretnih nasmehov do krohota, le redkokatero delo lahko postavi ob bok Lepim tujkam. Tri zgodbe (Antraks, Lepe tujke in Bacovianska) povezuje sproščen in naraven pripovedovalski glas. Pripovedovalec v zgodbi Antraks z Danske prejme pismo s sumljivim belim prahom, zato se odpravi na policijo, kjer smo priča absurdnim, nadrealističnim prizorom. V tej zgodbi avtor duhovito obračuna z romunsko birokracijo v kafkovski dimenziji resničnosti. Zgodba Lepe tujke nas popelje v Francijo, na gostovanje romunskih pisateljev, kakršnih je na ducate in kamor avtor prišteje tudi sebe. Odlika Cărtărescujeve pisave je prav (samo)ironija. Priča smo bizarnim predstavitvam, sprejemom, večerjam, srečujemo se s predsodki o avtorjih z vzhoda in o vzhodnoevropski književnosti nasploh, z literarnimi povzpetniki in še bi lahko naštevali. Tudi v tej zgodbi ne manjka odrešilnega smeha. V zadnji zgodbi, Baciovanska, pa se odpravimo v oddaljene predele Romunije, točneje v mesto Bacău, kamor je avtor, pesnik iz glavnega mesta, kot debitant povabljen na literarno branje. V Bacovianski se muzamo in dodobra nasmejimo na račun malomeščanstva, literarnih krogov in samozadostnosti. Lepe tujke bodo bralca navdušile predvsem zaradi neustavljivega humorja, izjemne naravnosti in mojstrskega sloga.

Pravice