Avtorica članka raziskuje distribucijo glagolskih paradigem v lirskih diskurzih treh španskih pesnikov, Antonia Machada, Juana Ramóna Jiméneza ter Vicenteja Aleixandra, z vidika pragmatičnega jezikoslovja. Izhaja iz predpostavke, da je sleherno besedilo, tudi pesniško, komunikativno naravnano, hkrati pa izpostavi potrebo po specifični sistematizaciji glagolskih paradigem v liriki, katere središče je lirski govorec znotraj fikcijskega sporazumevalnega procesa. Aplikacija kriterija aktualnosti, ki temelji na predpostavki morfološke neločljivosti glagolskega časa in naklona, se izkaže za zelo ustrezno predvsem v povezavi z bistveno idejno-racionalno inafektivno-emotivno dejanskostjo lirike (nasproti kavzalno-logičnim zaporedjem v dramatiki in epiki): časovne relacije med udeleženci komunikacijev lirskih diskurzih se namreč realizirajo po predhodni vzpostavitvi neposrednega oziroma posrednega odnosa govorca do sporočane vsebine. Oziroma: dejanske časovne vrednosti glagolskih paradigem v liriki so lahko ustrezno interpretirane šele, ko je jasen tudi posredni oziroma neposredni odnos govorca do povedanega.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:doc-V7EXUUDH

COBISSID

44406882

Objavljeno

30.01.2012

Metapodatki

Citiranje

APA:

Pihler, Barbara (2010). Paradigmas verbales en el discurso lírico de Machado, Jiménez y Aleixandre. Verba hispanica, številka 18, str. 175-186. URN:NBN:SI:doc-V7EXUUDH from http://www.dlib.si

MLA:

Pihler, Barbara. "Paradigmas verbales en el discurso lírico de Machado, Jiménez y Aleixandre." Verba hispanica številka 18 (2010) str. 175-186.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-V7EXUUDH>

Verba hispanica
1991-
(Zbirni zapis)