Uporaba analogije v davčnem pravu

slovenski

2018

letnik 44, številka 8

analogija v davčnem pravu   generalne klavzule kot vrzeli   pravne luknje   pravne praznine   pravne vrzeli   prenos na znanost in sodno prakso   zgovorni molk zakona

IUS SOFTWARE d.o.o.
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Sodišča številnih držav so dolgo omejevala avtoriteto davčnega organa, da podobne zadeve obdavčuje na enak način. Pri tem so izhajala iz načela, da ni davka brez neposredno napisanega zakonskega določila (angl. no taxation without legal basis), ki so ga ponavljala kot mantro ter pri tem zavračala možnost uporabe teleološke razlage in analogije. Dejstvo je, da se lahko zakonske luknje pojavljajo v vseh (tudi davčnih) zakonih, saj vsevedni in nezmotljivi zakonodajalec ne obstaja. Vendar danes večina držav - in ta krog se širi s krepitvijo zavesti in potrebe po uporabi (v uvodnem stavku navedene) davčnopravne maksime - poudarja pomen boja proti davčnim zlorabam v obliki sklenjenih pravnih poslov, ki formalno izpolnjujejo dikcijo zakonske določbe, ne pa tudi njenega namena in duha. Zaradi možnosti zlorabe analogije na eni strani ter poudarjenega varstva načel delitve oblasti, vladavine prava in pravne varnosti na drugi strani je prisotno razmišljanje, da je zapolnjevanje pravnih lukenj z analogijo na področju kazenskega in davčnega prava prepovedano. Dilema glede slednjega se je medtem že razjasnila ter absolutna vezava na kazenskopravno maksimo nullum crimen, nulla poena sine lege - kot je pokazal razvoj v nemškem davčnopravnem prostoru - ni upravičena.

25.03.2020