Opis
Gravitacijsko središče krščanstva se je prestavilo na globalni jug, kar je privedlo do pojava tako imenovanega globalnega krščanstva. Slednje nosi številne posledice, med katerimi najdemo tudi pojav tako imenovanega povratnega misijona, kateremu se posvečamo v besedilu. Povratni misijon predstavlja teološki ter misijonarski koncept, ki opisuje prizadevanja neevropskih, krščanskih cerkva za novo evangelizacijo Evrope. Večina teh cerkva je protestantskih, ter sodi v karizmatično krščanstvo, za katerega je značilna določena religijska telesnost. Navkljub misijonarskim prizadevanjem, tako teološka kakor tudi družboslovna literature ugotavljata, da je povratno misijonarstvo neuspešno pri spreobračanju nepriseljenih Evropejcev. V prispevku se osredotočamo na vzroke, ki jih izpostavljajo raziskovalci ter misijonarji. Oboji med razloge za neuspešnost povratnega misijona uvrščajo rasizem, šibek družbeno-ekonomski položaj misijonarjev ter nasprotja v doktrinarnih prepričanjih. Toda misijonarji k razlogom pogosteje prištevajo tudi poudarjene značilnosti religijske telesnosti, ki naj bi jo Evropejci stežka sprejeli. To opaženje predstavlja ključni predmet analize tega prispevka. Pokažemo, da tako imenovani trk krščanstev ni zgolj trk različnih doktrinarnih prepričanj, temveč je predvsem trk različnih opredelitev religijskega telesa. Trdimo, da ima to opažanje pomembne posledice za sociologijo religije, saj je moderni koncept religije nastal v kulturno-religijskem okolju, ki je religijsko materialnost postavljal v podrejen položaj v odnosu z religijsko idejnostjo. Globalno, karizmatično krščanstvo, ki ga misijonarji povratnih misijonov prinašajo v Evropo, je v trku ravno s tovrstnim razumevanjem krščanstva – in religije. Pokažemo, da bi koncept religije, izpeljan iz karizmatičnega razumevanje krščanstva, lahko natančneje pojasnil težave povratnega misijona.