Ekfrazno pesništvo pri Romanu Melodu in Pavlu Silentiariju

slovenski

2017

letnik 11, številka 1

bizantinska književnost   ekfraza   Hagia Sofia   literarne študije   Pavel Silentiarij   Roman Melod

Znanstvena založba Filozofske fakultete
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Članek o ekfrazi pri Romanu Melodu se opira na pojmovanje ekfraze v kontekstu bizantinske retorike in literature. V skladu s takšnim pojmovanjem, ki je v temelju enako starogrški retoriški teoriji in praksi, kakor jo najdemo v retoriških učbenikih, imenovanih Progymnasmata, je najpreprostejša opredelitev ekfraze takšna, da gre za govor, ki prinaša svoj predmet živo pred oči. Tako je jasno, da je sedanja opredelitev ekfraze kot pesniškega opisa slikovne, kiparske ali arhitekturne umetnine izrazito moderna. Po uvodnem razčiščenju glede terminologije članek obravnava ekfrazo pri Romanu Melodu, slavnem bizantinskem himnografu iz 6. stoletja, ki je avtor številnih kondakijev. Tu gre za nekakšno liturgično himno, ki je znana po številnih pesniških strategijah in velja za vrhunec bizantinske poezije. Romanova raba ekfraze v bibličnem kontekstu je vendarle na neki način zadržana. Toda z naturalističnim opisom pokola nedolžnih otrok, ki presega poročilo iz Matejevega evangelija, in zlasti s tematizacijo na novo zgrajene Hagie Sofie, ki jo plastično imenuje tudi Božji prestol, Roman vendarle postavi vodilni ton bizantinski ekfrazi. Druga arhitekturna ekfraza prihaja od nekega drugega bizantinskega pesnika iz 6. stoletja, Pavla Silentiarija. Njegovo najslovitejše delo je Descriptio ecclesiae Sanctae Sophiae. Še posebno ob opisu kupole Hagie Sofie, nekdaj največje cerkve krščanstva, ki se opira na antitetiko svetlobe in teme, spoznamo, da svetloba rabi za epifanično izkušnjo: Hagia Sofia postane snovno izkazovanje Božjega razodetja. Ekfraza tako pri Romanu kot pri Pavlu Silentiariju postane retoriško sredstvo za izrekanje neizrekljivega.

01.04.2020