Digitalno preobrazbo, ki je potekala na vseh področjih človeškega življenja, je pandemija koronavirusa še pospešila. Da bi obvladale virus, so vlade širom sveta zapirale kinematografe. Hkrati pa je distribucija filmov na spletu doživela strmo rast in to je povečalo strahove, da je filma, kot smo ga poznali dotlej, nepreklicno konec. Vendar pa so smrt filma napovedovali že prej, predvsem ob uvedbi televizije v petdesetih letih prejšnjega stoletja in ob pojavu video kaset v osemdesetih. Vprašanje je, ali se nedavna digitalna preobrazba razlikuje od teh dogodkov? Obstaja impresivna teoretska tradicija preučevanja implikacij digitalnih tehnologij za filmski medij in ta članek se je pri iskanju odgovora obrnil na to tradicijo. Poudarek je na konceptu »kinematografskega dispozitiva« (v francoščini »le dispositif cinematographique«) kot situacije, v kateri filme gledamo, in ki poveže aparat distribucije in projekcije na eni strani ter gledalca kot konkretno, idiosinkratično, individualno osebo, ki gleda film na drugi strani. Kot tak se izkaže za posebej primeren koncept za preučevanje nedavne preobrazbe in njenih posledic za filmski medij pa tudi za kulturo in družbo nasploh.

Pravice