Enajst mesecev žitne kave se posveča vprašanju stika med dvema nacionalnima kulturama (druge podobe meja so praviloma puščene ob strani). Osrednji osebi romana sta profesor in profesorica na tržaški šoli, Anna Calligaris in Lorenzo Taccardi, ki sta tako sodelavca, kot tudi ljubimca. Delo požene v tek Lorenzova selitev iz Trsta na slovenski Kras, ki ji po eni strani botruje želja po spremembi okolja (iz urbanega v ruralnega), po drugi pa dejstvo, da ima Taccardi slovenske korenine. A prav zadnje omenjeno vprašanje je tisto, ki Enajst mesecev žitne kave najočitneje ločuje od drugih sorodnih besedil: je za vsako tako odločitvijo nujno iskati razlog v nacionalnih koreninah? Se lahko posameznik za selitev preko državne meje odloči iz popolnoma zasebnih in nedolžnih vzgibov? Čeprav je Enajst mesecev žitne kave besedilo o vprašanju naroda, malih in velikih nacionalizmih in težavah, ki se pojavljajo v medkulturnih stikih, je vendarle tudi roman o vaškem in kmečkem načinu življenja v odnosu do urbanega. Obenem gre za besedilo o ljubezenskem razmerju med Anno in Lorenzom, izzivih, s katerimi se pri tem soočata. Morda še bolj specifična tema je refleksija narave (italijanskega) šolskega sistema. Sturmanov roman v marsikaterem oziru nadaljuje kontinuiteto slovenske zamejske literature (v Italiji), vendar pa od nje napravlja tudi nekaj zanimivih, specifičnih in morda prepotrebnih umikov.

Pravice