Problematiko nedovoljenih posegov v prostor je mogoče obravnavati z različnih zornih kotov. V tem prispevku se avtor osredinja na logiko razmerja med črnograditeljem in državo in poskuša pokazati, zakaj v tem "dvoboju" država praviloma izgublja. S pomočjo nekaterih prvin teorije racionalne izbire pride avtor do ugotovitve, da črnograditelji igrajo značilno nekooperativno igro, ki se jim očitno izplača, saj je porušeno le majhno število nelegalnih gradenj. Poskus države, da bi jih z novim zakonom prisilila v kooperativno igro bo uspel le, če se bo pozivu za legalizacijo odzvalo večje število črnograditeljev. Če pa bo večina še naprej vztrajala v nekooperativni igri, pa se utegne obseg nedovoljenih gradenj še povečati. Empirični podatki o nelegalnih posegih kažejo, da se zmanjšuje delež stanovanjskih in gospodarskih objektov, povečuje pa delež pomožnih objektov, kar vsekakor odraža gospodarske in socialne razmere v Sloveniji, saj ljudje nimajo več sredstev za bolj zahtevne gradnje, pa četudi bi bile te nelegalne.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-MOATZRYN

COBISSID

980675

Objavljeno

04.04.2013

Metapodatki

Citiranje

APA:

Gantar, Pavel (1993). Črnograditelj proti državi. Teorija in praksa, letnik 30, številka 5/6, str. 435-443. URN:NBN:SI:DOC-MOATZRYN from http://www.dlib.si

MLA:

Gantar, Pavel. "Črnograditelj proti državi." Teorija in praksa letnik 30. številka 5/6 (1993) str. 435-443.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-MOATZRYN>

Teorija in praksa
1964-
(Zbirni zapis)

številka

(Celotna številka)