Opis
Književnost je imela v ruski kulturi od nekdaj poseben, čeprav ambivalenten status. J. Lotman je verjel, da je književnost (še posebej pesništvo) v 18. stoletju prevzela sakralno vlogo, nastalo po slabitvi religije na ruskih tleh, zaradi česar so pesniki postali skoraj preroški liki. A vzporedno z njeno profetsko dimenzijo, se je krepil tudi strah dvora pred njeno močjo. To bo najbolj nazorno pokazal primer Aleksandra Radiščeva, prvega izmed mnogih ruskih preganjanih piscev, čigar Potovanje in Peterburga v Moskvo je cesarica Katarina Velika prepovedala, samega avtorja pa pregnala v Sibirijo. Ravno v 18. stoletju so nastajali temelji zapletenega, in še kako prepletenega odnosa med politiko in književnostjo v ruski kulturi, zato ni presenetljivo, da je stalinistična totalitarna cenzura negovala in razvijala dobršen del despotizma cesarskega cenzurnega aparata. Čeprav je omenjeno obdobje stalnicav vseh kulturoloških in zgodovinskih razpravah, ki se ukvarjajo z odnosom pisca in oblasti, se ta članek z njim ne ukvarja, ampak spremeni pozornost na do sedaj tabuizirano temo kulturne politike in cenzurne metode Vladimirja lliča Lenina (1917 - 1924). V času Leninovega sunkovitega vzpona naoblast in relativno hitre opustitve sovjetskega prestola (1917-1924) se je zgodila bistvena sprememba družbeno-zgodovinske in kulturno-civilizacijske klime. Atmosfero popolnega kaosa, ki se je stopil v vse domene novonastale paradigme, so nekateri pričakali ob ovacijah, medtem ko so drugi bogaboječe trepetali, videč obrise apokaliptične prihodnosti na krilih Oktobrske revolucije. Čeprav je prvi sovjetski vodja v svoji pamfletistični publicistikiz začetka 20. stoletja vztrajno obljubljal prenehanje cenzure, se je zgodilo ravno nasprotno - uvedba strogega nadzora vseh tiskanih medijev in s tem tudi uničevanje književno-umetniške svobode. V. I. Lenin prinese svoj znamenit Dekret o tisku in z njim odpravi obstoj tistih tiskovin, ki so se javno ali na skrivaj zoperstavljale boljševistični oblasti, s čimer že zgodaj nakazuje, da prehaja v tipologijo diktatorskega vodje Aleksandra Koževa. V nasprotju s pričakovanji, da bo cenzura ublažena in z obljubami, da bo povsem ukinjena, je postopno prehajala v vse pore umetniškega in družbenega življenja. Leninova cenzurna politika je bila precej kaotična (Billington jo imenuje kaotični interegnum), kar ni presenetljivo, če vzamemo v obzir, da je šlo za zgodnjo, začetno fazo vzpostavljanja pravilnika dovoljenega in prepovedanega. Na koncu prvega in začetku drugega desetletja dvajsetega stoletja še norme dobrega in slabega obnašanja niso bile strogo definirane, in s tem tudi precizne meje prepovedanega, kar je obrodilo mnoge cenzurne napake. Kljub temu članek želi izpodbiti tezo, po kateri je v Leninovem času vladala ustvarjalna pluralistična svoboda, v nasprotju z umetniško-imaginacijsko kastracijo in poetično monolitnostjo Stalinovega obdobja.