Laboratorijske preiskave za odkrivanje revmatičnih bolezni avtoimunskega izvora

angleški
slovenski

2022

Avtoimunske bolezni   avtoprotitelesa   ELISA   encimsko-imunokemijske metode   indirektna imunofluorescenca   krvna slika   Laboratorijske preiskave   označevalci vnetja   Revmatične bolezni

Narodna in univerzitetna knjižnica
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Vnetne revmatične bolezni in sistemske bolezni vezivnega tkiva sta skupini revmatskih bolezni, kjer prevladuje vnetje in/ali avtoimunsko dogajanje. Avtoimunske bolezni so zelo kompleksne bolezni, zato ne obstaja samo en test, s katerim bi lahko podali diagnozo. Laboratorijsko testiranje zgoraj omenjenih bolezni se običajno začne z osnovnimi hematološkimi in biokemijskimi preiskavami. Pomembna testa sta hemogram in določanje označevalcev vnetja, predvsem sedimentacije in C-reaktivnega proteina (CRP), s katerimi potrdimo prisotnost vnetnega procesa v telesu, ki je značilen za revmatske avtoimunske bolezni. Pri sumu na avtoimunsko bolezen sledi presejalni test HEp-2, katerega osnova je indirektna imunofluorescenca in je referenčna metoda za določanje protiteles proti znotrajceličnim antigenom jedra, citoplazme in celice v delitvi. Sledi diferencialna diagnostika, kjer se določajo specifična avtoprotitelesa, predvsem z encimsko-imunokemijskimi metodami. Nekatera avtoprotitelesa so značilna za določeno bolezen, vendar je pri večini avtoimunskih bolezni interpretacija rezultatov testov zelo zapletena. Poleg njih je treba vselej spremljati tudi klinično sliko bolnika.

04.09.2024