Antične korenine modernega avtorskega koncepta
Classical roots of the modern authorial concept

angleški
slovenski

2009

letnik 32, posebna številka

literarna teorija    antična estetika   starogrška književnost    rimska književnost    avtor    avtorstvo

Slovensko društvo za primerjalno književnost
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Sodobna teoretska razpravljanja o smrti in morebitnem ponovnem vstajenju avtorja (od strukturalizma in psihoanalize do feminizma in postkolonialnih študij) večinoma merijo na model romantičnega avtorja kot iz sebe ustvarjajočega, originalnega genija (E. Young) in skritega zakonodajalca sveta (P. Shelley). Ni dvoma, da je ta model v temelju zaznamoval moderne evropske literature vse do 20. stoletja, ko ga je (literarna) teorija temeljito vzela v precep. Pri tem se je izkazalo, da so njegove korenine večplastne in vsaj deloma segajo k antični filozofiji in literaturi. Razprava skuša z revizijo filozofskih diskusij o avtorstvu (od Platona do Longinusa) in nekaterih grških in rimskih pesniških besedil (od Hezioda do Ovidija) raziskati, koliko in na kakšen način so poznejše izpeljave odvisne od antičnih. Poleg tega skuša ugotoviti, ali je razvoj modernega avtorja primerno pojasnjevati z linearno shemo, ki se razteza od na pol anonimnega rapsoda do samozaverovanega romantičnega genija. Predvsem za Ovidijevo ljubezensko liriko je značilna nenavadno visoka stopnja avtorske zavesti in igrive prisotnosti v tekstu, ki poenostavljeno razumevanje razvoja avtorskega koncepta v zgodovini zahodnih literatur postavlja pod vprašaj.

30.06.2011