Opis
Izhodišča. Zbrati smo želeli podatke o odnosu in vrednotah odraslih prebivalcev Slovenije do dajanja krvi. S pomočjo zbranih podatkov smo želeli oceniti vpliv spola, izobrazbe, poklica in zdravstvenega stanja na pripravljenost dati kri. Temeljni cilj je bil oceniti krvodajalski potencial in možnosti stabilne in dolgoročne oskrbe s krvjo v pogojih prostovoljnega, brezplačnega in anonimnega krvodajalstva ter identificirati samopodobo aktivnega krvodajalca ter vpliv družbenih, političnih in demografskih sprememb, ki vplivajo na odnos do dajanja krvi. Metode. Upoštevali smo raziskave slovenskega javnega mnenja, ki so od leta 1968 naprej vključevale tudi vprašanje o odnosu do dajanja krvi in omogočajo splošni vpogled v odnos odraslih prebivalcev Slovenije do dajanja krvi v zadnjih petintridesetih letih. Podatke smo zbirali s pomočjo standardiziranega telefonskega intervjuja, ki smo ga izvajali po uveljavljenih pravilih telefonskega anketiranja, ki v raziskovanju vedno bolj izpodrivajo osebni intervju ter hkrati zagotavljajo anketno situacijo, v kateri je sugestivni vpliv vprašanj izločen. Rezultati. Ugotovili smo, da je odstotek odraslih prebivalcev Slovenije, ki so se izrekli, da so aktivni krvodajalci, od leta 1968 da je rahlo naraščal in v letih pred osamosvojitvijo Slovenije dosegel 1/3 vseh prebivalcev nato pa je začel postopno upadati, kar pomeni, da sta osamosvojitev in politična demokratizacija vplivali na odločanje za dajanje krvi; delež nekrvodajalcev, ki jim ni neprijetno, da zavrnejo idejo, da bi dali kri, počasi, a vztrajno narašča v vsem petintridestletnem obdobju; delež potencialnih krvodajalcev postopno upada (od 50% na aktualnih 30%), vendar je med mladimi pri 18 letih polovica pripravljena dati kri, kar pa se v večini primerov pozneje ne zgodi. (Izvleček skrajšan pri 2000 znakih).