I-73
Pismo uredništvu/Letter to the editor
PRESKRBA S KRVJO IN KRVODAJALSKI POTENCIAL
V SLOVENIJI
THE BLOOD SUPPLY AND THE BLOOD DONORS POTENTIAL IN SLOVENIA
Leo Šešerko
Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino, Šlajmerjeva 6, 1000 Ljubljana
Slovenije dosegel 1/3 vseh prebivalcev, nato pa je začel posto-
pno upadati, kar pomeni, da sta osamosvojitev in politična
demokratizacija vplivali na odločanje za dajanje krvi; delež
nekrvodajalcev, ki jim ni neprijetno, da zavrnejo idejo, da bi
dali kri, počasi, a vztrajno narašča v vsem petintridestletnem
obdobju; delež potencialnih krvodajalcev postopno upada
(od 50% na aktualnih 30%), vendar je med mladimi pri 18
letih polovica pripravljena dati kri, kar pa se v večini prime-
rov pozneje ne zgodi. Zaradi demografskega staranja celot-
nega slovenskega prebivalstva (1/3 odraslega prebivalstva so
upokojenci) vztrajno narašča delež bivših krvodajalcev, ven-
dar je še vedno več kot 15% upokojencev pripravljenih dati
kri.
Zaključki. Oskrba s krvjo v Sloveniji je izpostavljena intenziv-
nim spremembam vrednot in duhovnim trendom časa, ven-
dar še zdaleč ne izčrpa krvodajalskega potenciala, ki se izraža
v pripravljenosti odraslih prebivalcev, da dajo kri po načelih
prostovoljnosti, anonimnosti in brezplačnosti. V mednaro-
dni primerjavi ima Slovenija učinkovito, stabilno in kako-
vostno oskrbo s krvjo, ki pa je še v večjem delu odvisna od
tradicionalnega organiziranja množičnih krvodajalskih ak-
cij in ki še ni uveljavila prevladujočega sistema telefonskega
klicanja krvodajalcev ter s tem še ni optimalno uskladila pre-
skrbe s krvjo in krvodajalskega potenciala, ki obstaja.
Izvleček – Izhodišča. Zbrati smo želeli podatke o odnosu in
vrednotah odraslih prebivalcev Slovenije do dajanja krvi. S
pomočjo zbranih podatkov smo želeli oceniti vpliv spola, izo-
brazbe, poklica in zdravstvenega stanja na pripravljenost da-
ti kri. Temeljni cilj je bil oceniti krvodajalski potencial in mož-
nosti stabilne in dolgoročne oskrbe s krvjo v pogojih prosto-
voljnega, brezplačnega in anonimnega krvodajalstva ter iden-
tificirati samopodobo aktivnega krvodajalca ter vpliv družbe-
nih, političnih in demografskih sprememb, ki vplivajo na
odnos do dajanja krvi.
Metode. Upoštevali smo raziskave slovenskega javnega mne-
nja, ki so od leta 1968 naprej vključevale tudi vprašanje o
odnosu do dajanja krvi in omogočajo splošni vpogled v odnos
odraslih prebivalcev Slovenije do dajanja krvi v zadnjih pet-
intridesetih letih.
Podatke smo zbirali s pomočjo standardiziranega telefon-
skega intervjuja, ki smo ga izvajali po uveljavljenih pravilih
telefonskega anketiranja, ki v raziskovanju vedno bolj izpod-
rivajo osebni intervju ter hkrati zagotavljajo anketno situa-
cijo, v kateri je sugestivni vpliv vprašanj izločen.
Rezultati. Ugotovili smo, da je odstotek odraslih prebivalcev
Slovenije, ki so se izrekli, da so aktivni krvodajalci, od leta
1968 dalje rahlo naraščal in v letih pred osamosvojitvijo
Uvod
Sistematično raziskovanje javnega mnenja v Sloveniji pri ne-
kdanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, ki
se je pozneje preimenovala v Fakulteto za družbene vede, je
leta 1968 v sistematični obliki prvič izvedla skupina raziskoval-
cev, ki jo je vodil dr. Niko Toš. Zbrane podatke štejemo za
začetek raziskovanja krvodajalskega potenciala v Sloveniji in
za začetek sistematičnega raziskovanja humanih vrednost kr-
vodajalstva. Anketirancem so namreč ponudili standardizirani
nabor odgovorov, ki omogoča vpogled v razporeditev odra-
slih prebivalcev Slovenije v štiri skupine s specifičnim osebnim
odnosom do dajanja krvi: 1. aktivni krvodajalci (AK), 2. bivši
krvodajalci (BK), 3. potencialni krvodajalci (PK), 4. nekrvoda-
jalci (NK).
Z današnjega stališča raziskovanja je bilo to vprašanje nedvo-
mno sugestivno, saj definira dajanje krvi kot nekaj pozitivne-
ga, pomembnega, humanega in kot tako nagovarja anketiran-
ce, naj se verjetno v nekoliko večji meri izrekajo za osebno
pripravljene dati kri, kot pa se bi izrekli, če bi bilo vprašanje
oblikovano bolj nevtralno: recimo, ko bi se glasilo: »Če bi Vas
osebno pozvali, da date kri, kako bi odgovorili?«. Vendar je bil
nabor odgovorov metodološko povsem ustrezen, saj zbrani
podatki omogočajo mednarodno primerljive podatke, ki so se
v tej razporeditvi uveljavili v raziskovanju krvodajalskega po-
tenciala povsod v svetu. Tako formulirano vprašanje pa smo
ohranili tudi v raziskavah krvodajalskega potenciala, ki pote-
kajo od leta 1999 na Zavodu RS za transfuzijsko medicino, ker
smo želeli pridobiti podatke, ki so primerljivi za celotno ob-
dobje 35 let raziskovanja vrednot, ocen in motivov odraslih
prebivalcev Slovenije v odnosu do dajanja krvi.
Hkrati smo upoštevali spremembe, ki so neogibne ob vključe-
vanju Slovenije v EU in ki obsežno in dolgotrajno vplivajo na
osebni odnos odraslih prebivalcev do dajanja krvi, saj je tik
pred ukinitvijo zakonsko določeni prosti delovni dan (ali dva),
ki pripada krvodajalcu, ko da kri. Vprašanje, ki smo ga posta-
vili, se je glasilo: Ali ukinitev prostega delovnega dne lahko
obsežno in odločilno vpliva na zmanjšanje števila krvodajalcev
v Sloveniji po prevzemu evropske zakonodaje na tem pod-
ročju?
Raziskati pa smo tudi želeli vpliv demokratičnih družbenih spre-
memb na osebni odnos do dajanja krvi pri odraslih prebivalcih
Slovenije, saj se je prejšnji bolj kolektivno oblikovani sistem
vrednot hitro in intenzivno preoblikoval v liberalno individuali-
stičnega, pri čemer je prišla v ospredje individualistično ego-
manska drža, ko posameznik postane sam sebi mera sveta.
ZDRAV VESTN 2004; 73: I-73–6
I-74 ZDRAV VESTN 2004; 73: SUPPL I
Preveriti smo želeli, koliko so se te vrednostne spremembe
dotaknile odnosa do osebne pripravljenosti dati kri ter kako in
koliko so preživele in se v krvodajalstvu ohranile vrednote
humanosti, solidarnosti in pripravljenosti anonimno pomagati
drugim z brezplačnim dajanjem krvi.
Od štirih skupin je z vidika trajne in stabilne oskrbe s krvjo
najbolj pomembna skupina AK. Glede te skupine ni pomemb-
no samo, kako ocenjuje svoje motive, da daje kri, kako ocenju-
je svojo varnost oz. varnost svojega zdravja pri dajanju krvi,
ampak tudi delo krvodajalskih služb in odnos globalne javnosti
do njihove humane dejavnosti.
Metode
Upoštevali smo raziskave slovenskega javnega mnenja, ki so
od leta 1968 naprej vključevale tudi vprašanje o odnosu do
dajanja krvi in omogočajo splošni vpogled v odnos odraslih
prebivalcev Slovenije do dajanja krvi v zadnjih petintridesetih
letih.
Osnovna metoda našega raziskovanja je bilo primerjalno em-
pirično raziskovanje, ki je temeljilo na uporabi slučajnega ver-
jetnostnega vzorca in uporabi različnih raziskovalnih tehnik.
Podatke smo zbirali s pomočjo standardiziranega telefonske-
ga intervjuja, ki smo ga izvajali po uveljavljenih pravilih tele-
fonskega anketiranja, ki v raziskovanju vedno bolj izpodrivajo
osebni intervju ter hkrati zagotavljajo anketno situacijo, v kate-
ri je sugestivni vpliv vprašanj izločen. Nabor telefonskih številk
za odrasle prebivalce Slovenije smo dobili iz baze podatkov
pri Telekomu Slovenije, nabor telefonskih številk krvodajal-
cev pa v bazi podatkov o krvodajalcih na Zavodu RS za transfu-
zijsko medicino. Izbor številk je izvedel s proporcionalnim vzor-
čenjem Telekomov računalniški program. Ob upoštevanju re-
gionalnih razlik smo dosledno upoštevali načelo anketiranja
izključno računalniško izbranega ciljnega anketiranca.
Rezultati
so ženske v večjem deležu potencialne krvodajalke kot mo-
ški. In tudi dvakrat bolj pogosto nekrvodajalke, kar ponovno
nakazuje na ravnokar omenjene razloge.
Sl. 1. Deleži odraslih prebivalcev Slovenije glede na njihov
osebni odnos do dajanja krvi po spolu.
Na sliki 1 so prikazane razlike med moškimi in ženskami v
posameznih kategorijah v odnosu do osebnega dajanja krvi.
Med AK je trikrat več moških kot žensk, kar ustreza mednaro-
dnim primerjavam. Enak delež žensk med BK signalizira, da
delež krvodajalk upada hitreje kot delež krvodajalcev; vzroki
so materinstvo, preobremenjenost s poklicem, gospodinj-
stvom, javnim angažiranjem, zdravstvenimi razlogi itd. Vendar
Na sliki 2 so prikazane izrazite razlike v deležih v odnosu do
osebne pripravljenosti dati kri glede na izobrazbo. To je trend,
ki velja za mnoge primerljive dežele, vendar moramo upošte-
vati, da v Sloveniji industrijske delavke in delavci skupaj z usluž-
benkami in uslužbenci še vedno predstavljajo nosilno poklic-
no in izobrazbeno kategorijo aktivnih krvodajalcev. Slika naka-
zuje pomembno tendenco v razvoju krvodajalstva v prihodno-
sti: z rastjo stopnje izobraženosti se bo večal tudi krvodajalski
potencial. In obratno, največ nekrvodajalcev je v skupinah z
najnižjo stopnjo izobrazbe.
Sl. 2. Deleži odraslih prebivalcev Slovenije glede na izobrazbo
in njihov osebni odnos do dajanja krvi.
Na sliki 3 so prikazane razlike v odnosu do osebne pripravlje-
nosti dati kri glede na starost. Razumljivo velja, da z višjo sta-
rostjo pada pripravljenost dati kri. Vendar opazimo, da je med
AK več tistih, ki so stari med 30 in 45 let, kot onih, ki so mlajši
od 30 let. To je relativno stabilna kategorija, v kateri pride do
Sl. 3. Deleži odraslih prebivalcev Slovenije glede na njihovo
starost in osebni odnos do dajanja krvi.
I-75
znatnega upada deleža (zaradi težav s starostjo in zdravjem)
šele po 60. letu. Delež BK neprekinjeno narašča s starostjo.
Pomemben je zelo visok delež mlajših od 30 let, ki spadajo k
PK. Ta delež s starostjo upada, nakazuje pa ključno nalogo
krvodajalskih služb: animirati mlade ljudi, ki dopolnijo polno-
letnost, da postanejo krvodajalci. Kot je bilo pričakovati, nara-
šča delež NK z višjo starostjo.
gospodarstva, pri čemer je opazen vpliv manjšanja zaposleno-
sti v industriji in ponekod oteženi pogoji za delavce, da se
udeležujejo odvzemov krvi. Izredno je pomemben tudi delež
krvodajalcev iz javnih služb oz. negospodarstva, čeprav je v
večji meri feminiziran, kar vpliva na udeležbo pri dajanju krvi.
Opazen pa je zelo visok delež AK med samozaposlenimi in
nezaposlenimi ter hkrati nizek delež med študenti, čeprav se
ti v 2/3 izjasnjujejo za PK.
Slika 6 prikazuje razlike po regijah v odnosu do osebne pri-
pravljenosti dati kri. Ker obstajajo med regijami znatne razlike
tudi v izobrazbi, gospodarskem blagostanju, zdravstvenem sta-
nju itn., se vse to izrazi tudi v krvodajalski dejavnosti in v odno-
su do krvodajalstva. Po deležu AK je najviše Gorenjska. Ob-
močje Ljubljane z okolico ima zelo visok delež BK, medtem ko
Pomurje vodi z visokim deležem PK, kar tudi kompenzira nižji
delež AK.
Razpravljanje
Analiza krvodajalskega potenciala v Sloveniji nakazuje, da ob-
staja stabilna skupina AK, za katero lahko ugotovimo, da je leta
1968 predstavljala 28,9% vseh odraslih prebivalcev, nato nara-
sla do leta 1982 na 32,3%, potem pa zlasti po uveljavitvi demo-
kratičnih političnih sprememb začela upadati in leta 1998 zna-
šala 24,1%. Kategorija BK je kontinuirano naraščala celotno
obdobje, tako da je leta 1968 znašala 5,1%, leta 1982 10,8% in
leta 1998 17,0%. Tu je očiten vpliv staranja slovenskega prebi-
valstva. Delež PK je znašal leta 1968 praktično polovico vsega
odraslega prebivalstva, nato pa je upadel leta 1982 na 39,2%
in leta 1998 na 40,3%. To pomeni, da obstaja izredno stabilna
skupina PK, med mladimi pri 18. letu pa je še višja in znaša
približno 50% vseh mladih. Delež NK pa je v tem obdobju
narastel s 6,7% leta 1968 na 10,1% leta 1982 in 7,3% leta 1998.
Ti podatki kažejo, da je bil krvodajalski potencial kljub spre-
membam sorazmerno stabilen, čeprav je podvržen globalnim
družbenim, političnim in vrednostnim spremembam. Toda
oskrba s krvjo v tranzicijskem procesu prehaja od tradicional-
no uveljavljenega načina kolektivnih množičnih krvodajalskih
akcij, ko so organizirano prihajali dajat kri delavke in delavci iz
industrijskih obratov, k individualnemu načinu dajanja krvi na
podlagi telefonskega poziva transfuzijske službe in glede na
konkretne potrebe po krvi.
Pač pa je pomembno spodbuditi pripravljenost mladih ljudi
ob koncu srednješolskega izobra-
ževanja, ko jih polovica izraža pri-
pravljenost, da postanejo krvo-
dajalci, da se to zgodi tudi v re-
snici. Pri tem ne zadoščajo skro-
mni javni pozivi na odvzeme kr-
vi v medijih, saj večina PK na iz-
recno vprašanje, zakaj še niso
dali krvi, če pa so to pripravljeni
storiti, odgovoril, »ker jih ni še
nihče povabil«. Menijo torej, da
bi jih moral nekdo najprej nago-
voriti. Za to bi bilo najbolj primer-
no organizirati animacijska pre-
davanja in razgovore za polno-
letne dijakinje in dijake zadnjih
letnikov srednjih šol. Izredno po-
memben je osebni nagovor, po-
jasnitev odprtih vprašanj in pred-
stavitev sistema kakovosti in var-
nosti krvodajalstva.
Pričakovali smo, da bodo starejši
AK vztrajali pri uveljavljenih
množičnih kolektivnih krvodajal-
skih akcijah za razliko od mlajših
Slika 4. Deleži odraslih prebivalcev Slovenije glede na njihovo
oceno lastnega zdravja in pripravljenost dati krvi.
Slika 4 prikazuje razlike med odraslimi prebivalci v odnosu do
pripravljenosti dati kri glede na njihovo oceno lastnega zdrav-
ja. Opazimo lahko, da ima ocena lastnega zdravja zelo velik
vpliv na pripravljenost dati kri. Čeprav je tak podatek pričako-
van, med drugim potrjuje siceršnjo zanesljivost zbranega gra-
diva. Opazno je tudi, da ocena lastnega zdravja v veliki meri
vpliva na stališča AK in NK, mnogo manj pa na stališča BK in
PK.
Slika 5 prikazuje razlike v odnosu do pripravljenosti odraslih
prebivalcev Slovenije, da osebno dajo kri glede na področje
njihove zaposlitve. Največ je zaposlenih v gospodarstvu oz.
industriji, čeprav njihov delež pada, in v negospodarstvu oz. v
javnih službah. Zato je razumljivo, da je največ krvodajalcev iz
Slika 5. Deleži odraslih prebivalcev Slovenije glede na gospodarsko področje njihove poklic
ne aktivnosti in pripravljenost dati kri.
ŠEŠERKO L. PRESKRBA S KRVJO IN KRVODAJALSKI POTENCIAL V SLOVENIJI
I-76 ZDRAV VESTN 2004; 73: SUPPL I
Slika 6. Deleži odraslih prebivalcev Slovenije glede na regijo bivanja in pripravlje-
nost dati kri.
in novih krvodajalcev. Izkazalo pa se je, da večina starejših AK
izjavlja, da bi bili pripravljeni priti in dati kri na telefonski poziv
transfuzijske službe, medtem ko srednješolci v večini izjavlja-
jo, da bi raje odšli na množično krvodajalsko akcijo kot na
individualno dajanje krvi. To pomeni dvoje. Najprej zaskrblje-
nost in strah pred prvim odvzemom krvi, ki sta še razširjena.
Mlajši ljudje pa bi raje začeli dajati kri v večji skupini, v kateri se
počutijo bolj varne. Pri starejših krvodajalcih pa učinek happe-
ninga oz. družabnega dogodka ob odvzemu krvi ni bolj po-
memben od razumevanja potreb po krvi s prav določenimi
značilnostmi. Zato so se prej pripravljeni odpovedati tradici-
onalnim družabnostim množičnih kolektivnih odvzemov krvi.
Na drugi strani pa je opazna poudarje-
na pripravljenost dijakov in študentov,
da bi začeli dajati kri, vendar je njihova
dejanska udeležba na odvzemih znatno
nižja kot pri industrijskih delavcih in
uslužbencih.
Zaključki
Sistem transfuzijske medicine in krvoda-
jalski potencial v Sloveniji sta v procesu
intenzivnega spreminjanja in prilagajanja
velikim spremembam v družbi in medi-
cini: Slovenija se vključuje v EU in to pri-
naša radikalne izzive organiziranju trans-
fuzijskih služb, med drugim tudi ukinitev
prostega delovnega dne za krvodajalce.
Z uvajanjem sistema kakovosti je važno
zagotoviti individualno varnost vsakega
posameznega krvodajalca in prejemni-
ka krvi v pogojih vedno večje globalizaci-
je tudi na področju ogroženosti z infek-
cijskimi boleznimi, ki se prenašajo s krv-
jo. Sedanji nizek delež razširjenosti HIV
v Sloveniji je ena od osnov za učinkovito in varno javno pre-
skrbo s krvjo in za stabilen krvodajalski potencial.
Analiza kaže tudi vpliv zdravstvenega stanja prebivalcev na
njihovo pripravljenost, da dajo kri. Regionalne razlike v udele-
ženosti v preskrbi s krvjo so povezane z znatnimi regionalnimi
razlikami v izobrazbi, statusu, dohodku in zdravstvenem sta-
nju. To vsekakor velja za Prekmurje kot najbolj podprivilegira-
no slovensko regijo.
Preskrba s krvjo je odvisna tudi od socialnih in družbenih raz-
mer, tako tistih dominantnih in prevladujočih socialnih, eko-
nomskih in kulturnih odnosov, ki predstavljajo osrednje tkivo
in kulturo posamezne družbe, kot tudi tistih z roba družbe.