Opis
Heterogeni razredi so pri poučevanju kitajščine v Franciji vsakdanji pojav, tako na srednješolski kot na univerzitetni stopnji. Heterogenost izvira iz različnih vzrokov: obstajajo razlike v ravni znanja, v poreklu učencev, razlike v poprejšnjem šolanju, kulturi učencev itn. Za predmet preučevanja smo si izbrali zaključni razred gimnazije, kjer se jezik poučuje v kontekstu LIE (langue inter-établissement; jezik med ustanovami). Zastavili smo si naslednja vprašanja: kako poučevanje kitajščine prilagoditi različnim profilom? Ali je diferenciran pouk primerna izbira za poučevanje, ko gre za razred, v katerem so učenci z različnimi ravnmi znanja? Kakšne strategije in pristope lahko uporabimo pri poučevanju kitajščine, da z njimi ustrežemo zahtevam SEJA - se pravi, da zadostimo heterogenim potrebam razreda glede vsebin, nalog, struktur in vrednotenja? Po podrobni analizi razreda in potreb posameznih učencev, njihovih jezikovnih ravni in različnih ciljev pri maturi, smo se naslonili na teorijo diferenciranega pouka in upoštevali njene ključne ideje, procese, metodologijo in tehnike. Pouk smo diferencirali pri vsebinah, nalogah/opravilih, strukturah in vrednotenju. Ko se znajdemo v heterogenem razredu, je diferenciran pouk vsekakor smiseln; sprašujemo pa se, ali ima tudi svoje omejitve. Ob prevelikih razlikah v ravni znanja se namreč sprašujemo, do kakšne mere je heterogenost še sprejemljiva, postavljajo pa se tudi drugi problemi, kot sta na primer vodenje razreda ob ustreznem upoštevanju ritmov posameznikov in preveč dela za učitelja. Novi načini organizacije dela, na primer skupinsko delo po posameznih zmožnostih, lahko omilijo težave, ki jih prinaša heterogenost razreda.