V digitalni zbirki, ki je pred vami, predstavljamo narodopisno gradivo iz rokopisne zapuščine Karla Štreklja, slavista, jezikoslovca in etnologa, ki je v nekdanjem avstro-ogrskem prostoru med ostalim deloval kot zbiratelj ljudskih pesmi in proznega ljudskega besednega izročila. Leta 1887 je Štrekelj, tedaj docent slovanske filologije na dunajski univerzi, v Ljubljanskem zvonu, Slovenskem narodu in Slovanu objavil Prošnjo za narodno blago, v kateri je vse, ki jim »je mari, da Slovenci pokažemo svetu bogastvo našega tradicijnega slovstva«, posebej pa učitelje, dejavne »v Cerkvi in šoli«, pozval k zapisovanju ljudskega ustnega izročila. S tem dejanjem, ki je obrodilo bogate sadove, je Štrekelj stopil na pot, ki so jo tekom 19. stoletja utirali njegovi narodnobuditeljski predhodniki Janez Primic, Andrej Smole, Urban Jarnik, Stanko Vraz, Fran Miklošič in Davorin Terstenjak. Prošnja za narodno blago je med Slovenci sprožila nenavadno močan odziv. To je Štreklju omogočilo, da je v svojo zbirko Slovenskih narodnih pesmi, ki ji je kasneje nameraval pridružiti še zbirko ljudskih povedk in pravljic, zajel celotno slovensko etnično ozemlje.

Gradivo, ki so ga Štreklju pošiljali pridni zapisovalci, delujoči širom po Sloveniji, in se je ohranilo v njegovi rokopisni zapuščini, je bilo digitalizirano v sodelovanju med Znanstvenoraziskovalnim centrom Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) ter Narodno in univerzitetno knjižnico.